— 142 — Komarjeva smrt. Ni bilo davno tega: Očala brž natakne, Komar se z muho skrega. Učeno se zamakne, Ponosno se pogladi, Da! — bilo je ob kresi, Po dolgi sivi bradi. In to pri nekem plesi. Odzdravi došlim suho, Komar obul okorne, Ko dejo predenj rjuho — Nerodne si je škornje, Odgrnejo bolnika, Udaril pa presneto Ki žge ga b6I velika. tiudč je muho v peto. In padar tiplje, gleda, Spusti komarja muha K učenim bukvam seda, ln jezno vanj zapuha: Nad bolnim spet posluša, nKomar, nerodnost, čaki, Če ni ušla mu duša. Po grešni dam ti dlaki!" Komarjevi se koži In vrže mu poleno Nazadnje bliža z n6ži, Debelo tja v koleno. — — Komarja ,,gori" deva, ,,Ti se manir priuči!" Pregleda vse mu čeva; - ,- Pa da mu še po buči, In trše mimo skorje Da krvca je nemila Še prsi mu razporje: Kot v turški vojski lila. — — Ko vanje mu pogleda, Zamišljen k bukvam seda, Potrt in v smrtnem strahu In reče padar-vedež: Komar je ležal v prahu: BTi star si mnogojedež, Ubit bi bil na tnesti, Si muh hrbte obiral, Da niso drugi zvesti Prehlastno jcd požiral, Spodili besno muho — Pa kost se je uprla, Njega pa deli v rjuho. Zastala sred li grla; In s to kostjo si v golti Napregli Slinomolža, Zaripljen ves po polti, Junaškega so polža, - Ker več ne moreš jesti, Zavlekli so bolnika, Umri kar tu na mesti, Komarja, do zdravnika. To je moj svet najbolji, Zdravnik, ta dolgobradar, Čeprav ti ni po volji." — — Sloviten bil je padar, In padar se pogladi Tam v mestu Starideži . Po dolgi sivi bradi, Je bival v gosti mreži. " Kotnarček pa zastoče, ^1"1 Zastoče in zajoče, . • Baš šel je od obeda, . Na rjuho spet omahnc, Ko izprevod ugleda; Skrivi se in izdahne. * Vneslav.