343
Kaj so notarji in čemu so?
Sto m sto reči je v človeškem življenji, kjer gre človeka za moje ali tvoje, za to in uno pravico, ki se ne dajo z besedo opraviti; pa bi tudi varno ne bilo, da bi se le z besedo opravile, ako več časa, včasih več let preteče, da se ta ali una reč še le izpolne. Besede se lahko napak razumejo ali narobe obernejo, in marsikaj nerodnega utegne iz tega priti, škoda človeka zadeti, pravica se mu krajšati in več druzega.
Zlo treba je tedaj, da se čez vse take važne reči, na kterih je veliko ležeče ali utegne kadaj na njih veliko ležeče biti, pismo naredi, da se vsaki zmoti in zmešnjavi v okom pride.
Od nekdaj je bilo vladam ali regirengam na tem ležeče, da se ne delajo samo pisma, temuč tudi na tem, da se pisma prav delajo, in da se ujema s postavami to, kar je v njih zapisano.
Pismo, ktero ni prav narejeno, ali v kterem ni vse do dobrega zapisano, ne doseže svojega namena; ono ne ubrani zmot in zmešnjav, ne obvarje pravde, temuč jo še le napravi.
Star pregovor pravi: ^najboljši prijatelje jasna pogodba (kontrakt)" — in res je vendar, če tudi s svojim prijatlom, in celo s svojim najbližnjim žlahtnikom kako pravno opravilo sklenemo, da nismo nikoli tako škode obvarovani, kakor če imamo kako pismo v rokah.
Zavoljo tega se mora čez marsiktero reč pismo narediti, sicer ne velja, in v nekterih deželah mora še celo, kadar kakoršno koli pravno  opravilo  neki  višji znesek do-
344
seže,   pismo narejeno biti,   ker   sicer   noben drug dokaz in se po pričah ni dopušen, ako pravda nastane.
Za delanje pisem pa ni dosti, da zna kdo pisati in brati; tudi tega je treba, da pozna pravice in postave, in da se je delj časa v tem vadil, da vse prav zadene.
Res žalostno je, da so nekteri ljudje tako prederzni, da se brez pravoznanske vednosti upajo take pisma delati, če le znajo enmalo po kancelijsko šušmariti ali če imajo kake bukve, po kterih prepisujejo kontrakte, testamente in druge take pisma.
To je tako velika neumnost, kakor če bi kdo hotel iz kakih bukev bolnike ozdravljati, ali če bi kdo mislil, da zna orati in sejati, ker je v kakih bukvah bral, kako se orje in seje.
Vsake reči se je treba do dobrega naučiti; mojstri-skaze so pa od nekdaj več skaziti kakor dobrega naredili. Pa kaj jim je zato mar, če človek po njih pismih v škodo zabrede ali pa ob vse pride, da so le oni goldinar vjeli!
Nasledki tacega slabega in napčnega narejanja pisem se pokažejo še le večidel potem, ko nič več pomagati ni — in vsak skusen človek, zlasti pa možje, kteri imajo s sodnimi rečmi opraviti, vejo dokaj povedati, kako se je po zakotnih pisačih mnogo pravd naključilo, kako je bila mar-siktera pravica zgubljena, sovražtvo med najboljimi prijatli užgano itd., kar bi se bilo vse odvernilo, če bi se bili na pravega moža obernili.
Zakotni pisači — in to so vsi, kteri, brez pooblastenja za take opravila, ljudem pisma delajo — ne delajo samo iz zgolj nevednosti pisma slabo in napačno, prav dostikrat jih delajov tudi iz hudobnosti in goljufivosti.
Človeku, kteri zna le slabo ali pa celo ne zna pisati in brati nemški, (kakor se, sam Bog se usmili! dandanašnji se za vse reči in za vse ljudi pisma delajo) se lahko kaj druzega bere, kakor je v pismu zapisano, ali se mu pa pismo tako zvito naredi, da se mora najlepša pravda narediti in da je potem revež opeharjen.
Zavoljo tega vlada tudi zakotnega pisaštva ne terpi in je sosebno poslednje čase ojstre postave za kaznovanje zakotnikov dala, zlasti pa ko so privatni opravilniki (agenti), kteri imajo očitne pisarnice, tudi take opravila na-se potegnili.
Ker je taka prepoved dana, je mogla pa vlada za to skerbeti, da vsak, kteri si hoče za to ali uno reč pravo pismo narediti dati, tudi prave može najde, kteri so zato učeni in skušeni iu zaupanja vredni.
Take može je mogla vlada na raznih potih dobiti — ali je mogla take opravila sodnim kancelijam odka-zati, ali advokate za to postaviti, ali pa posebne može za izdelovanje pisem odločiti, in ti so notarji.
Sodnije in advokati pa niso za to namenjeni, da bi se s tem pečali, — sodnijam ne gre, se v privatne zadeve ljudi vtikati; sodnik naj samo sodi in se ondi oglasi, kjer kaka očitna zadeva to zahteva, — tudi bi se to z nepri-stranostjo sodnij dostikrat ne skladalo, če bi mogle o pismih soditi,  ktere so bile pri sodnii  narejene.
Advokati (pravdni dohtarji) so namenjeni, da v prepirih (pravdah) tožnika ali pa toženca namestujejo, in njih stan že sam nanaša, da vselej le samo na eno stran vlečejo, in ne morejo biti, kakor je pri narejanji kakega pisma treba, vsakemu enaki svetovavci   in zaupni možje.
Dostikrat je pa tudi škodljivo komu, če je pri advokatu svoje opravilo obravnal, ker advokat, ako se pravda napelje, njegovega sprotnika zagovarja in vse, kar mu je bilo pred razodeto,  lahko zoper njega oberne.
Da pravica nobene škode ne terpi, je tedaj treba, da se za pisma možje postavijo, kteti ne vlečejo ne s tem ne z unim, kteri imajo potrebne vednosti in so zaupanja vredni, in to so notarji.
Že   v   starih   časih   so   imeli   notarje   in   Nemci   imajo
obširno notarsko postavo,   ktero  je   dal   cesar Maksimilijan leta 1512.
Pisma, ktere notarji delajo, imajo pa tudi vso drugačno moč, kakor pisma od druzih ljudi narejene.
Notarji so namreč od gosposke zato poverjeni, da ue-pristrano (brez ovinkov) vsakemu pomagajo; oni so zapriseženi, in morajo 1000 do 8000 gold. poroštva ali kavcije založiti, da se ljudje odskodovajo, če bi se primerilo, da bi se notar v čem zmotil ali kaj napak napravil; notarji so verh tega za vsako škodo z vsem svojim premoženjem poroki.
Ze unanja podoba notarskih pisem kaže, da so notarji javno poverjeni, — na vsakem pismu stoji slavno ime cesarjevo, kakor na sodnijskih razsodbah ali urteljnih; v njeni je notarjevo ime in njegov pečat s cesarskim orlom. Potem so takse, ki so bile plačane, zapisane, ker si sme notar samo po postavljeni tarifi svoje delo plačati dati, in ne, kakor bi sam hotel in kakor morejo drugi izdelovavci pisem od  ljudi  plačilo terjati.
Take pisma so, kakor se v sodnem govoru imenujejo, javne (očitne) pisma, iu uživajo tedaj celo verjetnost kakor zapisniki ali protokoli in druge pri gosposki storjene pisma.
Hranijo se pri notarju in če ta svoje mesto zapusti, pri sodnii; ljudem pa se dajejo samo poverjeni prepisi, kteri imajo tako veljavnost, kakor če bi bili izvirne pisma (originali); če kdo tak prepis zgubi, dobi zopet novega.
Velika prednost notarskih pisem pred drugimi, ne po notarsko narejenimi (tako imenovanimi privatnimi pismi) se pokaže še le, če nastane pravda iz takega pisma.
S tem, da reče kdo, da ljudje in priče niso bili pričujoči, ali da se niso podpisali, ali da pismo ni po volji ljudi narejeno, ne more nihče verjetnosti pisma ovreči. Po-verjenje po notarju — njegovo na njegovo dolžnost in prisego se operajoče poterjenje — overže vsako tako zvijačo.
Vse drugače je pa pri pismu, ktero n i po notarsko narejeno; — tu že sam zopergovor, da pisma ljudje' niso podpisali , stori, zlasti če so priče pomerle ali če se ne morejo dobro spomniti, da pravda napak izteče, in marsiktera dobra pravica se tako zgubi.
Tudi glede terpeža pravde in pa stroškov je velik razloček med  notarskimi in privatnimi pismi.
Postavimo, da na navadno privatno pismo koga za plačilo dnarjev tožiš. Sodnija postavi dan; tožnik in toženec ali pa nja zagovornika morata na tožni dan priti, pogojevati se, in zadnjič pošlje sodnija razsodbo ali urtelj, ktera dobi še le čez  14 dni pravno moč.
Ako se pa tudi pervi dan ne preloži, kar se pa večidel enkrat ali večkrat zgodi, terpi pravda pri hitrih sodnijah najmanj dva, tri do štiri mesce, in tako dolgo ne more tožnik izveršbe ali eksekucije pognati.
Ako se pa naredi tožba na notarsko pismo (ali kakor je poslednji čas po postavi izrečeno, na pismo, ktero ni po nobeni pritožbi (rekurzu) oporekovano, ktero je v gruntnih bukvah vpisano ali ktero je po sodnii ali notarju poverjeno), posije sodnija, ker mora pismu zavoljo njegove lastnosti kot očitnemu pismu popolnoma verjeti, brez tožnega dneva in pogojevanja tožencu naročilo, da naj plača, in brez ozera na to, ali je toženec ugovor zoper tožbo podal ali ne, se začne eksekucija koj, ko naročilo za plačilo pravno moč dobi.
Po takem ravnanji nastopi tedaj že k večerna v treh ali štirih tednih eksekucija.
Dobiček je pri tem očiten; prihrani se čas in dnar (namreč stroški za tožne dneve).
Zavoljo tega pa tudi bogati ljudje in javne naprave (zlasti hranilnice ali šparkase) drugač ne pogojujejo dnarjev, kakor na notarske pisma, iu zastrau bolj posebnih in velikih opravil se delajo večidel take pisma.
Notar je zaupni mož ljudi, kteri ga pomoči prosijo; postava mu zapoveduje,   na prid  in   blagor njih paziti, jih
345
podučevati, kakošni so uasledki opravil, ktere sklenejo, jih na dvomljive in take odločbe zabračati, ki so zoper postavo, in jih vsake pomote in zmešnjave varovati.
Zavoljo tega očitnega zaupanja, kterega stavijo vlada kakor tudi ljudje v notarje, so bili tudi v vseh deželah cesarstva notarji postavljeni, in v več deželah evropejskih jih vpeljujejo, ker so njih koristnost spoznali.
Ravno zovoljo tega pa tudi sodnije jemljejo notarje k najvažuisim opravilim, in poslednji čas so notarji največje dolgove kupcov, zlasti na Dunaji, poravnali in pobotali. Tudi zapuščine izpeljujejo skoraj povsod notarji namesti sodnij.
Povsod ostane notar na svojem mestu kot očitno poverjen in zaprisežen mož, kteri nima enemu samemu služiti, temuč le vsem in pravici ob enem, — on namestuje sodnijo.
Vse to se bere bolj obširno v postavi za notarstvo, ktero je dal presvitli cesar 21. maja 1855 in v pozneje danih postavah.