»SLOVANSKA KNJIŽNICA".
Snopič 25. V Gorici, 12. sept. 1894. Cena 12 kr.
jNarodne
pripovedke v 5oških planinah.
,lz naroda za narod" zbral in napisal A. G.
I.
Tisk. in zal. »Goriška tiskarna" A. Gabršček,
iiiatelju.
Pred enajstimi leti sem nastopil trnjevo službo ljudskega učitelja nekje v naši krasni goriški Švici; vsega skupaj sem učiteljeval šest let na treh krajih, dokler nisem vsled bolezni, katero sem si nakopal pri vojaških vajah, moral popustiti ta težavni posel.
Kot ljudski učitelj sem imel najlepšo priliko, spoznavati čednosti in napake našega ljudstva, pa tudi proučevati bogati vir jezika, šeg in navad ter občudovati živo domišljijo priprostili slovenskih pravljičarjev. Da bi otel pozabljivosti, kar se mi je zdelo dobro in koristno bodisi v jezikovnem, ali kulturnem pogledu, začel sem pridno beležiti in potem skrbno spisovati, kakor bi to narodno blago pripravljal že takrat za tisek. Svoje zapiske nenavadnih in v književnem jeziku neznanih besed ter šeg, navad, pregovorov, vraž itd. sem izročil strokovnjaškim rokamki so že marsikaj spravile na dan. Pripovedke in pesmi sem pa hranil do današnjega časa, ne vedoč, kaj bi počel ž njimi. Takega narodnega blaga
je gotovo za kakih 10 mopičev „Slovanske knjižnice11. — Menim, da ustrežem čitateljem te knjižnice, ako priobčim vsaj nekoliko pripovedk, bajk in pesmij z naših Soških planin.
Mnoge teh pripovedk so mi bile znane že iz otroških let. Spominjam se svoje mladosti do tre h let nazaj. V zimskih večerih je prihajala k nam na peč bodisi vteta Mohorin k a" ali pa „stara Goterca" — in takrat smo imeli otroci najlepše večere. Povzdigali smo ročice in prosili: Teta... teta... prosimo, lepo prosimo... povejte nam tisto pravljico o Sirotici.... o Miciki, ki je sla v kamrico... o clobri pridrvgi... itd. In prav rada nam, je ustregla. Mi otroci smo se posedli okoli nje, držali jo za krila, za roki, za glavo, ona je pripovedovala, zanimivo in razumljivo, a mi smo jo gledali pazljivo in pobožno, kakor svetnico; kar požirali smo besede in potem izprasevali se to in ono, česar ni mogla umeti naša otroška pamet. Spominjam se, da smo jo štiri, pet, šestletni otroci spravljali pogosto v zadrego, da — ni hotela pojasniti tega ali onega po naši želji. Naravno, otrokom ni mogla povedati vsega!
Ko sem prišel kot učitelj zopet v gorenjo Soško dolino in sem takrat torej dobro vedel, koliko vrednost imajo narod,ne pripovedke v življenju vsakega naroda, začel sem jih prav pi idno zbirati in napisovati. Žal, da mi jih je
nekdo kakih 40 pogubil (/). Dal sem mu jih v pregled, a nazaj jih nisem dobil; ne ve', kam jih je založil!!
Ali vkljub tema je moja zbirka še vedno bogata na takem narodnem blagu. Evo danes prvi snopič. Ako bodo ugajale, izdam v primernih presledkih še druge, da\ jih otmem tako pozabljivosti. Dandanes ljudstvo Čedalje bolj cita, a vsled tega pravljice vidno izginjajo. Jaz sem po sreči naletel mej drugimi tudi na hčer prej omenjene „stare Goterceki je pa danes tudi že zelo stara, ako ni morebiti celo umrla. Ako živi, bodi ji, na tem mestu izrečena še enkrat prav presrčna zahvala. Ako je umrla, Bog ji bodi milostljiv !
Nekatere mojih pravljic so znane tudi v drugih slovenskih krajih, seveda v različnih vari jant ali. Kjer sem mogel to zaslediti, sem povedal v opombah pod črto.
V Gorici, 1. septembra 1894.
A.
1. Sveti papež Gregor.
(Vršno).
Pred mnogo, mnogo leti je živel oče, ki je imel tri sinove. Najmlajšemu je bilo ime Gregor; bil je že od prve mladosti kaj razumen in nadarjen deček. Ko so sinovi nekoliko dorasli, dal je vse tri v mesto v šolo, da bi se izučili za imenitne gospode ter imeli kedaj vedno zadosti »belega" kruha. — Ko se povrnejo na koncu prvega šolskega leta na počitnice, izprašuje jih radovedni, a ponosni oče: kaj neki so se naučili v tisti imenitni mestni šoli? S starejšima sinovoma je bil oče prav zadovoljen. Gregor pa mu je povedal: »Naučil sem se, kako in kaj tiči žvižgajo". Ta odgovor pa očeta zelo razjezi, da mu zaroti : „Ge se v bodočem letu ne naučiš kaj pametnejšega, ne dam te več v mesto; doma boš drvaril ter korakal za oralom in z velikim trudom si bodeš služil kmečkega kruha!"
Koncem drugega šolskega leta je bil oče s starejšima sinoma še bolj zadovoljen; ni ju mogel zadosti nahvaliti. Gregorja pa upraša malo bolj osorno: »No, ali si se letos kaj pametnejšega naučil?" — „0, to se ve!" odgovori najmlajši sin; — „naučil sem se, kako in kaj psi lajajo". Oče
se je še bolj zazsrdil nego prejšnje leto, in prav slabo bi bilo za Gregorja, cla nista prosila zanj starejša brata ter potolažila razježenega očeta, kajti ljubila sta ga s pravo bratsko ljubeznijo. Oče se je potolažil ter dovolil, da je tudi mlajši sin odšel z bratoma v mestfie šole, no prav gotovo zadnjič, če se ne poboljša.
Težko je oče pričakoval konec tretjemu šolskemu letu. S starejšima sinoma je bil zopet še bolj zadovoljen nego prejšnji leti; ponosen je bil na taka dva učenjaka. Gregor pa se odreže na resno očetovo uprašanje: »Učil in naučil sem se: kako in kaj žabe k v a k a j o *. To je pa bilo očetu že preveč, razjezil se je tako zelo, da je zapodil vse tri v gozd, kjer naj nasekajo drv za ielo leto. Domov jim opoldne ni treba priti, jim že on prinese južino v gozd.
Ker pa sinovi niso bili več vajeni takemu delu, prizadelo jim je mnogo truda. O poldne jim prinese oče južino, a mlajšega sina še pogledal ni. Med južino prileti kos prav na tisto drevo, pod katerim so sedeli, ter začne žvižgati. Na to pa upraša še vedno srditi oče najmlajšega sina: »Kaj žvižga ta-le kos, povej, če si se res fo naučili" Kratko in mirno odgovori Gregor: »Ta-le kos na našem drevesu žvižga, da vam bo dem jaz delil nekdaj še angeljskega kruha". — »Nikoli, malopridnež!" zaupije srditi oče; — »nikoli mi tak potepuh ne bo mogel deliti angeljskega
kruha! Poberi se mi izpred očij!" In njegova jeza je dospela do vrhunca. — Na to pokliče svoja starejša sinova na stran ter jima ostro zapove: naj ubijeta svojega mlajšega brata. V dokaz pa mu morata prinesti mlajšega brata očij, jezik in mezinec leve roke. Oče gre domov. Ta dva brata pa sta ljubila svojega mlajšega bratca. Kako neki naj izpolnita svojega očeta grozni ukaz ? Bila sta silno žalostna in pobita. Gregor pa se je delal veselega; dražil ju je ter uprašal: zakaj neki sta kar nakrat tako žalostna in pobita?
„ O j bratec!" zdihovala sta vrla brata, — „tega ne smeva povedati nikomur, da veš: nikomur, — tebi pa že celo ne".
„No, zakaj pa uprav meni ne?" prosi Gregor ter ju nadleguje toliko časa, da mu razkrijeta očetovo grozno zapoved.
„E, kaj za to!" de Gregor; „ubijmo tega-le psa, odrežimo mu jezik in izvrtajmo oči; mezinec pa vama dam prav rad, da mi zadovoljita okrutnega očeta. Meni pa dajta oni kos kruha; po svetu grem, da poiščem svojo srečo".
Store. — ■ S solzami v očeh ločila sta se starejša brata od ljubega Gregorija; vrneta se k očetu, kateremu prineseta zahtevane dokaze, da sta res umorila svojega brata.
Gregor se napoti daleč v tuji svet. Lačen in žejen je postal, no jesti ni mogel; oni kos kruha zagrebe v neko mravljišče. Prišel je do nekega
gradu, kjer ga vsprejmejo v službo za hlapca. Ta je imel posebno srečo; kateregakoli dela se je poprijel, vse mu je šlo izvrstno izpod rok. Grajščaku se je imetje vidno množilo, da seje očitno videlo, kak blagoslov je prišel z Gregorijem v grajščino. Grajščak ga je imel zategadel silno rad, vse mu je zaupal; postala stu dobra prijatelja. To je pa močno bolelo ostale služabnike; mislili in tuhtali so, kako bi ga izgnali iz grajščine. Izmislili in raztrosili so o njem toliko hudobnih govoric, da bi ga grajščak moral izgnati iz grajščine, če mu je le količaj mar čast stare svoje hiše. Ker ga je pa zelo ljubil in je vedel, kaj mu je Gregor, zato ga ni hotel kar tako zapoditi iz gradu. Dal mu je neko poskušnjo, da se prepriča, ali ni morebiti Gregor kaka nadčloveška posebnost. V skednju velel je zmešati tri kupe raznega žita. Peljal ga je v skedenj ter mu rekel: „Če do jutri prebereš to žito na tri kupe, kakor je bilo poprej, ne odpustim te iz službe". »Dobro!" de Gregor udan v voljo božjo. Na večer pridejo v skedenj vse tiste mravlje, katerim je bil dal svoj jedini kos kruha, — in v par urah so prebrale žito v tri kupe. Strme je gledal grajščak opravljeno velikansko opravilo; ni ga odpustil iz službe, še ljubši mu je bil. Postavil ga je celo za oskrbnika.
Grajščak je imel cel trop lovskih psov. Jeden onih psov pa je bil vedno silno medel in suh, kakor krak, dasi so mu dajali po cel hlebec več nego drugim psom.
»Ubij ga!" zapove grajščak.
„Aj ne!" zavrne Gregor, — »počakajmo še tri dni; poslušati hočem, kaj neki laja po cele noči".
»Dobro, tvoja naj velja!" pravi grajščak.
Po treh dneh pravi Gregor svojemu gospodarju : »Pes laja cele noči, da je pod stopnicami zazidan bogat zaklad".
»Bomo videli!" prav: gospodar. Na to zapove, naj začno kopati pod stopnicami. Iz zemlje izgrebo poln kotel svitlih zlatov, ki so ležali Bog ve že koliko let v zemlji pod stopnicami.
To se ume, da je bil tega dogodka najbolj vesel grajščak. V svoji sreči pa ni pozabil, komu ima biti hvaležen za njo. Nekega dne reče svojemu oskrbniku Gregorju: »Gregor, škoda za te, da bi ti s svojo bistro glavico celo svoje življenje le drugim hlapčeval. Dam ti toliko denarja, da lahko brez skrbi dokončaš začete šole". Gregor si ni pustil dvakrat reči; vstopil je v latinsko šolo pri nekih »menihih", kjer se je prav pridno učil. Čez malo let je postal že duhovnik, no ostal je v istem samostanu za meniha, kjer je tako sveto živel, da so ga izvolili za predstojnika. — Nekega dne je šel s svojim hlapcem mimo neke luže, v kateri so žabe na vso moč kvakale.
»Gakaj malo!" de svojemu spremljevalcu, — »poslušati hočem, kaj neki kvakajo žabe tako na vso moč?" Poslušata.
Na to izpregovori predstojnik: „Žabe kva-

kajo, da je v tej luži neki zlat križec, ves posut z •dragimi kameni".
Gregor segne v vodo, in glej čudo ! iz vode prinese dragocen križ, kakoršne nosijo sami rimski papeži; na križcu pa je bilo zapisano: Papež Gregor. — In res: Ko je tedanji papež umrl, izvolili so meniškega predstojnika Gregorja, ker se je bila razslula po vsem svetu njegova učenost in svetost.
Njegovega očeta je med tem časom začela vest zmiraj bolj in bolj peči, češ, da je 011 zapeljal svoja starejša sinova k bratomorstvu. Delati je začel ostro pokoro, no ne domači duhovnik in ne škof mu nista hotela dati odveze. Svetovala sta mu, naj gre v Rim pred samega očeta papeža. Težko mu je bilo to, no moral je dobiti odvezo : kajti tisti prst, katerega je Gregor odrezal in poslal očetu, ostal je vedno tak, kakor da je živ. Gregor je hitro spoznal svojega očeta, vendar mu je še dal sveto odvezo, podal angeljskega kruha in še-le potem ga je povabil na kosilo. Pri mizi de pappž očetu, naj bi mu pokazal tisti čudodejni prst. Oče mu ga da.
^Glejte!" de papež navidezno mirno, — „tudi jaz nimam tistega prsta!" Pomeri ga — in mezinec se sprejme roke, kakor da ni bil nikoli odrezan. Na to vsklikne: „Oj, saj je ta mezinec moj, — ker sem jaz vaš sin Gregor: Danes pa sem vam podelil angeljskega kruha!"
Oče se je zgrozil, padel na tla, a iž njega je zletel bel golobček naravnost proti svetim nebesom..
2. Lucifer se izveliča.
(Kobarid).
Živela sta nekdaj brat in sestra, ki sta bila zelo pobožna in neizmerna bratska ljubezen jima je vezala srci. Sestra je vezala vsak dan po jeden krasen šopek svetlic, s katerim je krasila sveto razpelo ob nekem potu. Vsakikrat pa, ko je šopek že odložila na odmenjeno mesto ter kleče pred sv. razpelom goreče molila, pogledala jo je »bridka martra" tako milo, da so ji solze zalile nedolžne oči.
Ko je pa nekega dne nesla »bridki mar tri" običajni šopek svežih cvetlic, sreča jo neki »gospod", ki je bil na jedno nogo malo šepast, — in jo zaprosi: da bi dala njemu tisti šopek, a ne »nememu les u" — dostavil je porogljivo. Deklica sprva ni hotela, a ker jo je tuji »gospod" toliko motil: jo je tudi premotil, da mu je dala tisti šopek, ki je bil namenjen samemu Bogu.
Drugega dne prinese zopet običajni šopek, poklekne in moli, a »bridka martra" je ni več pogledala. Prav tako se ji je pripetilo tudi naslednjega dne. Vsa zbegana, žalostna in solzna je pri-ihtela domu.
Brata je njena žalost hudo zabolela, zato jej reče: „Kaj pa ti je, sestrica mila, da si žalostna in se jočeš?"
„Ah! kaj bi ne bila žalostna in bi ne jokala", — odgovorila mu je sestrica — „ko me je dohitela pregrozna nesreča. Ti pa, bratec moj, ti mi pa tako in tako ne moreš pomagati".
„Le povej le, morda bi ti vendarle znal pomoči!" — silil jo je skrbni bratec. Konečno mu je vendarle razodela svojo nesrečo.
Brat pa de: „Ni druge pomoči, kakor da poiščem tisti šopek, ki je bil namenjen v božjo čast, a je krasil kdo ve kolikega grešnika. Po svetu grem in dokler ga ne dobim, ne vrnem se!" In res je šel po svetu.
Hodil je od kraja do kraja, iz mesta v mesto, a zaželjenih cvetlic ni dobiL Slednič pride do nekake grajščine, ki je pa bila prebivališče „1 u c i-f e r j a". Ondi popraša, če bi ga morda ne vsprejeli v službo. Gospodar, lucifer sam, ga prav rad vs-prejme ter mu odkaže delo. Zjutraj in zvečer ga je prihajal pogledat in videlo se mu je, da je bil vrlo zadovoljen s svojim novim hlapcem — in prav rad ga je imel. Ko je naš znanec služil tako luciferju samemu že več časa, tako da sta se že do dobrega sprijaznila, razodene nekega dne gospodarju namen svojemu potovanju in službovanju po svetu. Luciferju se je koj zazdelo, kedo bi bil utegnil premo-
stro svojega hlapca. Ker pa lucifer sam ni
tako hudoben, kakor so mislili ljudje, zato je sklenil, da mu bode pomagal, če mu bode le mogoče.
Lucifer vzame neko trobento ter zatrobenta na jednem voglu dozdevnega gradu. Na le- ta trobente glas pridrvi hudičev, kakor listja in trave, da so našemu znancu lasje ustajali od strahu. Lucifer pa izpraša vse, od prvega do zadnjega: da - li morda nima kdo takega šopka, ki bi ga bil izvabil od neke deklice tam in tam. Zaman : nihče ga ni imel. Na to zatrobenta na drugem voglu ; pripodilo se jih je zopet kakor listja in trave, a tudi med njimi ni imel nikdo zaželjenih cvetlic. Zatrobental je na tretjem voglu, prihrumelo jih je kolikor poprej, a tudi tu brez uspeha. Konečno zatrobenta na četrtem voglu. Pripodilo se jih je toliko, da so solnce zakrivali. Ponižno so stali pred gospodom^luciferjem, a nikdo ni vedel ničesar o povpraševanih cvetlicah. Že sta mislila, da ne dobita toli zaželjenega šopka, kar pričo kij a še jeclen, najzadnji hudič; bil je še-p a s t, zato je zaostal daleč za dragimi.
Ko ga lucifer popraša: da-li bi morda on vedel za tak in tak Šopek cvetlic, — zakriči šepasti hudič: „Imam ga imam, pa ga ne dam! Imam jih še drugih devet in devetdeset in raje dam vse tiste nego tega samega!"
Lucifer ga ostro pogleda ter mu de: „Ako ga ne daš, se boš drsal od nebes do zemlje po samih ojstrih britvah!"
„Pa se raje se bom, nego ga dam !" — de trdovratni hudič.
„Ako ga ne daš, boš brodil od danes naprej samo žvepleno in s m o 1 n e n o morje!« — zagrozi se mu lucifer drugič.
»Tega pa že ne bom !" — zatuli šepasti hudič ter vrže luciferjevemu hlapcu šopek njegove sestre.
Lucifer bi bil rad še nadalje obdržal zvestega hlapca. Pokliče in spremi ga v gorenje sobe dozdevnega gradu, ki so bile vse prevlečene z dragimi preprogami od samega »damaška" ; postelje, vse pohišje se je lesketalo v zlatu, srebru in dragih kamenih. Radovedni hlapec se dotakne z mezincem neke postelje, — in mezinec mu je hipoma o d-gorel.
Lucifer mu reče: „Ali vidiš, kako krasen grad imam ?!"
,Ah! imate da: da se Bogu usmili!" odvrne mu malo prestrašeni hlapec.
»Zakaj pa govoriš tako?" — upraša ga lucifer.
»Poglejte tu, kako pohištvo in kak grad imate!" — zavrne mu hlapec ter mu pokaže o d g o-r e 1 i prst.
Ves prestrašen govori lucifer nadalje: »Ker imaš ti toliko milosti od Boga, da ti je dal spoznati: kje si, zato pomagaj sedaj ti meni, da se tudi jaz rešim iz tega gorečega gradu. Daj mi
pokoro, kakor veš in znaš, da bi bila zadostna, cla operem velikanske grehe svoje!"
Ubogi hlapec je bil v velikih zadregah. „Da bi se ga le enkrat rešil!" — mislil si je sam pri sebi. Pelje ga v neki gozd. Tam vpiči v tla dva meča, a malo više v neki štor tudi dva, tako da so z ostmi štrleli v zrak. Reče mu, da naj poklekne na spodnja dva meča, a na gornja dva naj se nasloni s komolcema. Lucifer poklekne, a njegov hlapec nese domu dobljeni šopek. Mislil si je: Saj vendar ne bo tako mevšetasto neumen, da bo ondi klečal!
Prišel je domu, dal šopek sestri, ki ga je s solznimi očmi nesla „bridki martri" — in glej: zopet jo je pogledala tako milo in ljubo, kakor poprej.
Brat se je oženil, imel je otroke ter se že postaral. Na luciferja na mečih klečečega je že popolnoma pozabil. Neko noč ga nekaj strese in 1 zdelo se mu je, da je slišal glas: „Reci tistemu usta ti, komur si velel poklekniti". Drugo noč se" mu je primerilo isto. Razmišljal je: komu neki bi bil on velel poklekniti? Domislil se je luciferja v gozdu, a sam ni vedel več, kje je to. Povedal je ženi, ki mu je rekla : »Poslušaj še danes. Ge ti ukaže tudi danes, jutri kar napravi se na pot!" In res je slišal zopet isti glas. — Drugo jutro pa se napravi proti tistemu kraju, kjer se mu je zdelo, da je velel luciferju poklekniti. Šel je in šel ter sled-
njič res prišel v tisti gozd. — Že ocl daleč je videl nekak štor, ves porasel z mahom, ki je imel podobo sključenega človeka. »Morda bo to?" — misli
si ter se mu približa.
i
Ko pride do njega, oglasi se iz štora neki slabo doneč in onemogel glas: »Vendar si prišel!"
,,Da, prišel sem, usta ni!" — de mu. Štor se zgrudi na tla, a iz štora izleti b e 1 golobček ter se dvigne naravnost proti nebesom.
Tako se je izveličal po dolgoletni ostri pokori celo 1 u c i f e r sam. Hudiči v peklu so od tistikrat brez poglavarja: zato pa rogovilijo sedaj po svetu brez skrbi ter zapeljujejo nedolžne ljudi.
Vi
3. Mieika, ali si bila v kamrici?
(Kobarid).
Neka oče in mati sta imela toliko otrok, da nista mogla dobiti niti krstnih botrov več. In poleg toga sta bila še zelo uboga. Prigodi se, da mu da dobrotni Bog še jed nega otroka: bila je deklica. Oče pa leta od soseda clo soseda, da bi izprosil botrov svojemu otroku, — a vsakdo mu odreče. Kakor divji od silne žalosti zleti ven na prosto ter
sede na kamen poleg neke vodice ter joče in — moli. Ko se pa zdrami ter pogleda okrog sebe, zapazi pri studencu neko lepo gospo, ki je bila sama Devica Marija.
Le - ta nepoznana gospa ga ogovori: „Kaj zdihuješ, zakaj jočeš, dobri mož?"
„Ah, kaj bi ne jokal, kaj bi ne zdihoval", — odgovori jej žalostni mož — „ker mi daje ljubi Bog toliko otrok, da jih niti okrstiti ne mc:em! Kogarkoli sem uprašal in prosil, da bi okrstil novorojeno mojo deklico, vsakdo mi je odrekel! Bodi potoženo Gospodu Bogu!"
„ Nikar ne žaluj, dobri prijatelj!" — odvrne mu tuja gospa — „jo okrstim pa jaz. Ali vedi: danes sedem let pripelji jo k temu - le studencu; vzamem in izredim jo jaz, kakor svojo lastno hčer!"
Keclo bi bil tega bolj vesel, kakor naš mož, ki bi oddal lehko še marsikakega otroka in še bi se mu kar nič ne poznalo?! Neznana gospa pa je šla ž njim, okrstila novorojeno dete po želji sta-rišev na ime Marija, obdarila prav bogato stari še ter odšla z opomnjo: naj jo čez sedem let prav gotovo pripeljejo k oni vodici!
Micika — tako so jo zvali vedno — pa je kaj hitro rastla; razvijal se jej je tudi um, da so se vsi čudili njeni bistroumnosti. Oni dar pa, katerega jim je dala. neznana gospa na dan krsta, donesel jim je k hiši obilo blagoslova. Imovina jim začne naraščati, da sami niso vedeli kako. V
sedmih letih so jih šteli že k najpremožnišim v vasi. Bilo je uprav na sedemletno obletnico Mici-kinega krsta. Oče je oral s težkim parom volov veliko njivo. Ko se pa utrudi, sede na oralo ter premišljuje svojo prečuclno usodo. Domisli se svoje botre, neznane gospe, ki ga je tako osrečila, — domisli se tudi njenega povelja. Pa, saj bo kmali
sedem let, Če niso že pretekla P Šteje,--in glej
čudo! — danes je določena sedemletna obletnica!
Hitro teče domu, preobleče in nališpa svojo ■ Miciko ter jo pelje k oni vodici, kjer jej je dobil pred sedmimi leti tako bogato krstno botro. Botra pa jo je že pričakovala in močno se je razveselila prezale Micike. Obdarila je očeta, kateremu je zagotovila: da ne bode slabo Miciki v njenem gradu. ' Oče se je vrnil domu, a neznana gospa pelje Miciko v prekrasen grad. Tam sta živele toliko let, dokler ni postala Micika dozorelo dekle.
Nekega dne reče gospa Miciki: „Jaz moram za nekaj časa oditi. Le pridno delaj, da boš imela „balo" bogatejšo! Vse sobe čisti skrbno, le v ono zadnjo ne smeš pogledati! Zunaj v omarici pa bodeš imela jedila vedno pripravljena!"
Gospa odide. Micika je kaj marljivo izdelovala svojo „balo", čistila sobe, a v prepovedano se ni upala pogledati. Nekega dne pa si misli: „Kaj neki more biti v oni sobi, da bi jaz ne smela videti?!" Počela jo je mučiti prava ženska radovednost, da slednjič nekega dne plaho in le malce
odpre ter pokuka v prepovedano sobo. Kako pa se prestraši, ko zapazi znano svojo dobrotnico: da umiva noge „usmiljen'mu Jež'šu". Hitro zapre ter se vrne; mislila si je, da je gospa ni videla.
Za tri dni pa se vrne ona gospa. Upraša jo: »Micika, ali si bila v kamrici?" „ O j ne!" — zlagala je Micika, kar je silno raztužilo veliko njeno dobrotnico. Vendar je ni še kaznovala, kazen je odložila na poznejše čase.
Po previdnosti božji začne zahajati v ta grad tudi neki bogaboječ grof. Zaljubil se je v Miciko in ona v njega tako, da so obhajali pozneje brez vseh ovir njiju poroko. Grof je odpeljal Miciko v svoj grad; gospa jo je bogato obdarila. Uprašala jo je pa zopet: »Micika, ali si bila v kamrici?" — »Gospa, nisem bila!" — zavrne jo Micika. Micika odide z grofom, a gospa je ostala v gradu svojem, češ: »že pridem časih k vama vasovat".
Primeri pa se, da je moral grof na vojsko prav v času, ko so pričakovali v gradu veselo novost: da ugleda luč sveta nov član grofovske rodbine. Ko je bil grof na vojski, povila mu je žena krepkega fantiča. Poseti jo tudi gospa — in mi vemo, da je bila ta gospa Marija Devica sama, — ki jo upraša: »Povej mi, ljuba Micika: ali si bila v kamrici?" — »Oh, nisem bila ne!" — odgovori ji Micika. Ko pa Micika zaspi, vzame ji navidezna gospa porojenega fantiča, namaže Miciko okoli ust s krvjo ter odide. Drugega dne pa so se vsi pre-
strašili, ker otroka ni bilo nikjer, a Micika je bila vsa krvava okoli ust. Mati grofica pa je pisala svojemu sinu: »Preljubi sin! Mesto žene si nam pripeljal na dom neko žival, ki je otroke. Povila ti je zalega fantiča, — a pojedla ga je!" Se ve, da grof ni verjel svoji materi.
Prigodi pa se, da je dobila Micika zopet jed-nega dečka, ko moža tudi ni bilo doma. Poseti jo gospa, ki jo upraša: »Micika, ali si bila v kamrici?" In zopet je tajila ! Marija Devica pa ji odvzame po noči tudi tega fantiča, a njo namaže s krvjo. Stara grofica pa je zopet pisala svojemu sinu pre-strašno novico: da je žena pojedla porojenega o-troka. Grof pa tudi sedaj ni hotel in ni mogel verjeti tej novici.
Marija Devica pa je odlašala s kaznijo za laž. • Hotela je še enkrat poskusiti, morda pove resnico; če pa ne pove, potem naj se kaznuje. Ob letu je imela še jednega sinčka, — a prigodilo se je vse do pičice prav tako, kakor prejšnji dve leti. Grof, njen mož, pa se je počel togotiti, ker verjel je svoji materi. Dejal je : »Dovoljujem, da storite ž njo, kar in kakor vas je volja!"
Mati grofica pa si izmisli tako-le kazen: sezida naj se »frnaža" (kjer žgo apno in opeke. Pis.), a Miciko naj vržejo v ogenj, ko bo v „frnaži" najlepše plapolalo. Zgodi se.
Micika je prosila, tugovala, rotila se, da je nedolžna, — a vse zaman. Že jo pograbijo ter z
visokega vržejo v ognjeno žrelo. V tem trenotku pa ji zakliče Marija Devica : „Micika, ali si bila v kamrici?" — „0h, da, da bila sem!" — vzdihne Micika. Kar jo Marija Devica vjame ter odnese v krasen grad v temnem gozdu, kjer je zapazila tudi vse tri svoje otroke. Najstarši je že letal okoli ter bil jako živ deček. Marija Devica jo je pokregala, da je še-le tedaj povedala resnico, ko je letela že v ognjeno žrelo. Grof in sploh vsi pa so mislili, da je zgorela v velikanskem ognju.
Micika je živela s svojimi otroci v tistem gradu, njen mož pa je žalosten in potrt lovil divjačino po gozdu. Nekdaj pride s svojimi tovariši blizu prebivališča svoje žene, kjer ga. zapazijo — dečki, njegovi sinovi, ki teko povedat materi, da so videli neke čudne živali, ki so skoro kakor človek, a vendar niso človek. Dečki namreč niso še videli — mož. Lovci pridejo do hiše in Micika je koj spoznala svojega \moža. Vendar molči ter jim postreže z jedjo in pijačo. Grof pa je bil silno utrujen ; zato leže na klop, da bi malo podremal. Ko pa na lahko začumi, omrtvi mu roka ter pade doli na tla. Micika pa de staršemu sinčku: „Pojdi, pojdi in popravi tatu roko!" Grof je razumel te besede, poskoči na noge, objame svojo ženo, poljubuje brez konca i a kraja svoje sinčke ter jih pelje na svoj dom, kjer čudečim se grajšča-kom pripoveduje prečudne svoje dogodbe. Čudili so se! In kdo bi se ne čudil ?!
Marija Devica pa se jima ni prikazala nikoli več. Živela sta srečno in veselo.
Neki grof je imel jednega samega sina. Zato pa ga je skrbno varoval, previdno vzrejal, a nikoli ga ni pustil iz svojega gradu. Sinu je bilo že dvajset let; vzrastel je lep, krepak in zdrav mladenič, a ni še bil prestopil praga rojstnemu gradu.
Velika gospoda se kaj rada kratkočasi z lovom. Nekoč povabi oče mladega grofa veliko imenitnih lovcev na velik lov v grofovskih šumah (gozdih). Mladi grof hoče tudi ž njimi; a oče mu ne dovoli, boje.se za svojega jedinca. Ko pa prosi za grofiča tudi stara mati, clovole mu. Grofic gre ves vesel z ostalimi lovci. Divjačine je bilo prepolno, — in lovci so imeli opravila in lovske zabave dovolj ter niso pazili na mladega grofa. Grofic je zaostal za lovci; hotel jih je potem doteči, a krenil je. uprav nasprotnim potem ter zalezel čedalje bolj v temni gozd. Ko pa prihajajo lovci pod večer v razsvetljeni grad, grofiča ni bilo nikjer. Vsakdo je mislil, da je mladi grof pri kakem drugem
*)• Prim. »Kres" V. 462: Coprnica v šumi (Varaždin).
lovskem oddelku, kakor sta mislila Marija in sv. Jožef, ko sta pustila v templju dvanajstletnega Je-zuščka. Grof pa se je vsled tega tako razžalostil in raztogotil, da zaukaže : naj zazidajo staro mater v omaro, le glavo naj jej puste slobodno, da bo mogla jesti ; kedor pa pojde mimo, naj jej »pljune" v obraz, in to dokler ne dobe izgubljenega jedinca, kajti ona je prosila za mladega grofa; sicer ga ne bi bili pustili tudi sedaj ne, in grofič se ne bi izgubil v temni šumi.
Grofič pa je blodil po gozdu do temne noči. Mesto da bi se bližal svojemu domu, oddaljeval se je čedalje bolj, ker ni poznal okolice domačega gradu. V gozdu ga zaloti temna noč. Z velikim trudom prileze na neko smreko, da bi videl z one višine morebiti kako luč in bi prišel potem vsaj k ljudem. Res, tam v daljavi zapazi neko razsvetljavo; spleza s smreke ter se napoti proti onemu kraju. Pride tja, in vsprejmejo ga še dosti prijazno. V onem gradu pa so stanovali samo: oče, mati in tri zale hčere; a bili so c o p r n i k i, ki so hlepeli po človeški krvi. Stara coprnica bi rada umorila tudi našega grofiča. Zato mu da leseno sekiro ter mu zaukaže, da mora poseči do večera neki gozdič, a les zložiti v lepe „tase". Grofič vzame sekiro in gre v gozd. Tam se usede na neki štor ter jame jokati. O poludne mu prinese starša hči južino; a ko vidi, da ni posekal niti jednega debla, reče mu: „Kako je to, da nisi opravil še ničesar!" — in pogledovala ga je silno zaljubljeno.
Grofič pa de: »Jaz sem bogatega grofa jedini sin; delal nisem še nobenega takega dela. In, moj Bog, kako naj dovršim tako velikansko opravilo z leseno sekiro?!" Mlada coprnica pa mu reče: „Če mi obljubiš, da vzameš mene, opravim jaz vse za te, in rešim te iz naše hiše pa te popeljem na tvoj dom!" Z velikim zaupanjem obrne grofič v njo svoje oči, — in ker je bila silno lepa, obljubi jej prav od srca. Ona zasuče na roki neki prstan; in nastal je strašan polom, a les se je razvrstil v velike »tase". Hči otide vesela domu. Na večer pride domov tudi mladi grof ter pove stari coprniei: da je opravil naročeno delo. Coprnica pa se je jezila,, da ni smela umoriti mladega grofa. Drugega dne mu da leseno lopato in lesen „pikon" ter mu veli: da izkoplje jezerce, v katerem naj mrgoli vse polno rac. Grofič gre, sede na neki štor, kjer ga zopet dobi starša hči. Tudi danes jej mora obljubiti, da jo vzame za ženo; — na kar ona zasuče prstan,, in pred njima se je razprostiralo krasno jezerce, v katerem je plavalo neštevilno rac.
Coprnica pa se je jezila ta dan še bolj in si mislila: »čakaj le, jutri pa gotovo ne opraviš!" Tretjega dne mu da konje in leseno oralo ter mu reče: »Pojdi, razorji ono njivo, obsej jo in požanji ter pripelji domu že čisto 'žito!" Mladi grof gre sicer na polje, a sede na plug ter začne hudo jokati. O poludne mu prinese južino starša hči, ter mu reče: »Če mi trdno obljubiš, da me ti vzameš
za svojo pravo ženo, tako storiva koj hudi moji materi po volji!" Mladi grof pa jej je prisegel večno zvestobo. Mlada coprnica zasuče prstan, in koj je bilo delo opravljeno. Ona pa mu govori: „Veš, mati ti ne sme dati nobene naloge več, ker si vse tri rešil; dati ti mora pa jedno hčer za ženo. Ko prideš domu, stale bomo vse tri sestre, kakor črne vrane, na neki palici. Le glej. da zadeneš mene, sicer gorje tebi! Da se pa boš vedel kako ravnati, pazi na tačice: tista, ki s tačico malo pogrebe, tista bom jaz, — v tisto pokaži!" Kakor je govorila, tako se je zgodilo. Pazil jim je dobro na noge. Coprnica mu reče: „Ker si mi tako dobro služil, dam ti jedno hčer, a izbrati si jo moraš sam! Izberi si!" Jedna vrana zgane z nožico, —in v to pokaže mladi grof. Vrane še spremene zopet v zale deklice; a najstarša zleti grofiču kar v naročje, poljubi ga in objame ter pravi: „Oj, ljubi moj, kako sem jaz srečna; — kako pa si srečen tudi ti, da si me zadel, sicer bi te mati usmrtila!"
Mati pa se je srdila in sklenila je v srcu svojem, da se maščuje. V zakonski sobi izreže v stropu veliko luknjo in pritrdi nad njo mlinski kamen, da oba usmrti na jeden mah.
Hči pa je izvohala le-ta namen svoje matere. Ko so šli že vsi k počitku, zapove štirim voglom odmenjene spalnice: da govore mesto nje. V hiši pa so imeli dva para brezpetnikov (- pantofelj -), s katerimi se je stopilo vsak pot
celih sedem milj daleč. Pograbita vsak jeden par teh čudodejnih brezpetnikov ter se napotita z brzimi koraki proti gradu mladega grofa.
Stara coprnica pa je komaj čakala, da bi mladi par zaspal. Čakala je dolgo. Ko pa ne čuti v spalnici nikakega šuma, upraša, da bi se namreč bolj prepričala: „Ali že spita?" — „0, ne še!" — odgovori prvi vogel. Coprnica čaka nekaj časa, pa zopet upraša: »Ali že spita?" — »Kmalu, kmalu!" — oglasi se drugi vogel. »To je pa že presila; še sedaj ne spita!" — misli si stara. Upraša tretjič; a tu se oglasi tretji vogel: »Saj že čumiva!" Coprnica se je jezila, cla bi spustila kar sedaj mlinski kamen, ki bi ju zmel na drobne kosce. Vendar še počaka nekaj trenotkov ter potem upraša: »No, ali še ne spita?!" — »Hoooj! kje st? že!" — oglasi se četrti vogel.
Morete si pač misliti, kako se je jezila stara coprnica, da sta mlada ušla osveti (maščevanju) njeni. Da bi ju pa morebiti še dobila v svoje kremplje, reče svojemu možu: »Obuj pantofeljčke, obuj, ter teci za njima, da jima izpijem kri!" Pokorni mož pa ni mogel dobiti nikjer zaželenih brezpetnikov. Na to mu veli coprnica: ,,Spremenim te v črnega vrana! Zleti za njima in pritiraj ju nazaj!" Vran zleti za njunim sledom.
Mladi se je zdelo, da bi utegnila mati poslati koga za njima. Zato reče svojemu ženinu: »Poglej, če gre kedo za nama!" — »Da, nekega vrana
vidim!" — odgovori jej grof. „Oh, to je moj oče! Spremeni se ti v grmič, a jaz bom lepa rožica v njem!" — dejala je ona. Vran prileti do grmiča, a tu izgubi sled ter se vrne domu. Žena ga upraša, da-li ju je dotekel? On pa jej pove, da je izgubil sled pri nekem grmiču, v katerem je rastla lepa rožica. Na to zarohni coprnica: „Uuuf, mevše! Utrgal bi bil rožico in grmič bi šel sam za teboj! Le hitro vrni se ter stori, kakor sem rekla!"
Mlada coprnica de v drugič grofiču: „ Oglej se, če morebiti ne gre kedo za nama!" Grof pa jej pove, da vidi zopet tistega vrana. Ona pa pravi: „Zopet nama sledi oče moj! Gorje nama, če naju ulovi. Spremeni se ti v cerkvico, jaz pa se spremenim v mašnika, ki bo v njej maševal!" Spremenila sta se. Vran prileti do cerkvice, a tu izgubi sled ter se vrne. Svoji ženi doma pa pove, da je sledil do neke cerkvice, kjer je mašnik maševal, a tam se je moral vrniti. Coprnica pa je bila strašno razjarjena! Otepla bi ga bila, da se ni umaknil. Dejala je: »Zadel bi bil mašnika na ramo, — in cerkvica bi šla sama za teboj!" Na to pa se napravi sama ter zleti za ubežnikoma.	**
Ona dva pa sta bila že blizu domačega gradu. Mlada coprnica reče grofu: »Poglej, če ne gre kaj za nama, poglej!" Mladi grof se ogledne ter de: »Vidim neko vrano, ki naju sledi!" Ona pa mu govori malo prestrašena: »To je moja mati! Sedaj nama bo teže! Spremeni se ti v jezerce, a jaz v
račico, ki bo plavala po njem!14 Spremenita se. Vrana prileti do jezerca ter upije daleč tam plavajoči račici: »Pridi, hčerka moja, pridi! prinesla sem ti „gvant'c". Oj pridi, pridi: biri, biri, biri!" Ra-čica pa je le plavala in ni se zmenila za vabljive besede svoje matere. Vrana se vrne; — in onadva sta bik rešena.
Prideta do grada. Mlada coprnica reče svojemu zaročniku: »Sedaj pa pojdi sam k svojim starišem; a povem ti: ti pozabiš na me!" — »Oj, ne, ne, ne pozabim nikoli, ker mnogokrat si me rešila gotove smrti! Starišem svojim povem vse svoje dogodbe; povem jim, kako si me ti reševala, — in gotovo mi dovolijo, cla te popeljem v rojstni grad kot prihodnjo svojo ženico!" Tako jej je odgovoril mladi grof ter odšel v grad.
Oj, kako veselje je zavladalo v gradu. Dohajali so znanci in prijatelji, da vidijo mladega grofa. Oče njegov pa je prirejal velike gostije, ker: sinu je izgubil, a povrnil se je k svojemu očetu. Staro mater pa so rešili iz omare. In kako je govorila resnico ona mlada, a tudi zala coprnica: Mladi grof pozabil je „š činom a" na njo v šum ne m gradu!
Coprnica pa je vedela to že prej in 111 mu zamerila, ker tako je moralo priti. Znala pa si je pomoči. Vzame košek najlepših jabolk ter jih nese v grad na prodaj; ustavi se na dvorišču, kjer so jo zapazile grajske dekle. Dekle pa povejo grajskim
gospodarjem, da prodaja doli na dvorišču neka prekrasna ženska tako lepa jabelka, kakeršnih one niso videle vse svoje žive dni. Vsi gostje prihite na okna, da vidijo le-ta jabelka in pa prekrasno njih prodajalko.
Ko pa jo zagleda mladi grof, prebledi ter se domisli prečudnega svojega življenja, svoje rešiteljice, njenih besed in svoje — obljube. Hitro razodene starišem svoje življenje — in obljube, na kar mu oni dovole, da pokliče v grad zalo prodajalko. Vsi gostje so se čudili redki njeni krasoti, a še bolj čudni usodi, ki je oba preganjala.
Čez nekaj tednov so praznovali v gradu imeniten dan: mladi grof se je poročil zono „co-prnico", ki pa zarad tega ni bila morda kaj drugačna od drugih deklet. Bil je to srečen par, da je dandanašnji malo takih. Imela sta mnogo otrok, a coprnik ni bil nihče več.
V starih časih je živel grof, ki se je šel ženit v bližnje imenitno mesto. Ko je šel po mestu, je zapazil na nekem oknu tri mlade in krasne deklice, ki so se mu prijazno nasmehavale in mu
*) L i v e k, selo blizu Kobarida.
5. Zlatolaei trojčki.
(Livek). *)
namigavale, da bi šel gori k njim, kar grof tudi stori. Najstarša sestra mu pravi: „Ge vzameš mene, napredem ti toliko preje, da bodo vse tvoje omare polne". Srednja mu de: „Ge vzameš mene, na-tkem ti toliko platna, da bodo vse tvoje omare polne". Najmlajša pa pravi: „Ge vzameš mene, imela bom tri otroke, ki bodo imeli zlate lase". Ker je bila najmlajša sestra ob enem tudi najpri-jetniša in mu je obljubila tudi najljubši dar, zato se odloči za najmlajšo sestro. — Gez tri tedne je bila poroka. Mati mladega grofa pa ni bila nič kaj vesela mlade neveste, ker se je še sama zdela, da je mlada, in se jej ni nič kaj ljubilo, biti kmalu že stara mati, Pogledovala jo je vedno le z belim očesom**), kar je močno bolelo mlado in ljubeznivo grofico.
Primerilo pa se je, da je moral mladi grof na vojsko***) V tem času mu je povila mlada grofica trojčke, dva dečka in jedno deklico, ki so imeli zlate lase. Staro grofico je to strašno jezilo. Pisala je sinu : da mu je žena povila t r i pse ter ga hudobno uprašala : „kaj neki naj storijo ž njimi in z materjo, ki rodi tako strašna in nečloveška bitja?" Sin je bil zelo žalosten na to hudobno laž, vendar je pisal materi: da je treba rediti vse, kar je Bog dal, dokler ne pride on domov; hoče se sam prepričati in videti, kaj je in
**) Z „belim očesom" pogledovati pomeni: z jeznim, srditim očesom. Pis.
***) Na vojsko — v vojno. Pis.
f • ■ " t - 7	.
— 33 —
kaj mu bo storiti. Hudobna mati pa je prenaredila sinovo pismo, da se je bralo: »Ugonobite zarod in mater!"
Stara grofica na to ukaže, da zazidajo nesrečno mlado grofico kar živo pod 1 i j a k. Krasne, zlatolase trojčke pa dene v neko »škatlo" ter veli dekli, da jih vrže na neko vodo. Škatla je priplavala do nekega mlinskega jeza, kjer jo je ugledal in vzel z vode oni mlinar. Ko mlinar škatlo odpre in vidi tri zlatolaske, ki so se mu tako milo smehljali, de svoji ženi: »Nesi jih na dom; jih bomo redili!" In res so jih redili in to celo skrbno redili ; kajti strigli so jim zlate lase, ki so zelo hitro rastli, in prodajali so jih, da so skupili za nje že velik zaboj denarjev.
In tako so se zlatolaski vzgojili in vzrastli pri mlinarju. Pravi mlinarjevi otroci pa so jih zmirjali in jim govorili: »Niste naši, niste naši!"
»No, če nismo vaši, pa gremo od tod ter si poiščemo svoj dom!" — dejali so razžaljeni trojčki.
Mlinarju ni bilo ljubo, da bi zlatolaski zapustili njegov dom; zato jim je prigovarjal na vso moč, da bi še ostali. Ker pa zlatolaski niso hoteli ostati, pelje jih k tistemu zaboju polnemu zlata ter jim reče: »Glejte, ves ta denar sem skupil za vaše lase; vzemite, kolikor hočete in kolikor morete in pojdite v božjem imenu!"
Zlatolaski so res vzeli nekaj denarja ter se napotili naravnost v svoje rodno mesto. Nasproti
očetovskemu gradu je bilo prazno lepo stanovanje, za katero so se pogodili. Takrat so bili že jako odrasli; dečka sta bila že krepka in zala mladeniča, deklica pa se je razvila in razcvela v neizmerno krasno devojko. Vsako jutro si je razčesavala zlate kodre tam pri oknu, kj>r jo je zapazil tudi stari grof iz nasproti stoječega gradu.
Stari grof je dejal svoji ženi, znani nam hudobni stari grofici: „Glej, glej! kako krasna deva biva tam na oni strani. Ali si videla, da ima zlate kodre ?"
Hudobna starka pa mu de vsa razkačena: „Viž ga, starca, viž; če jaz umrjem, še ženil bi se! Pojdi gori do nje ter jej reci: Lepa si, mlada si; a da ^maš še z 1 a t o j a b e 1 k o, bila bi gotovo najkrasnejša deva na svetu".
In res jej je stari grof povedal, kakor mu je velela njegova žena. Zlatolaska je bila radi tega zelo žalostna. Povedala je tudi svojima bratcema, kar jej je rekel stari grof. Brata pa jo tolažita: „Ne žalosti se, mila sestrica; če je tako zlato ja-belko le kje na svetu, dobiva ga gotovo !" In šla sta po svetu.
Nekega dne sta prišla do jedne gostilne, kjer sta zvedela: da stanuje v bližnjem gozdu neka strašna kača, ki ima na glavi nekako zlato jabelko od samega suhega zlata. Zvedela sta tudi, da je poskušal že marsikdo svojo srečo: da bi jej vzel tisto zlato jabelko; a do tedaj je kača umorila
vsakega takega zaslepljenega predrzneža. — Ona dva pa vzameta neko kolo ter se napotita proti naznačenemu gozdu. Ko ju zapazi tista strašna kača, zapodi se proti njima, da bi ju raztrgala, kakor je že tisoče ljudij pred njima. Ko je bila že blizu njiju, zakrožita doli po hribu tisto kolo. Kača si je mislila, da jej je odletelo njeno zlato jabelko; zato jo udere doli po hribu za tistim kolesom. Ko je drvila doli po hribu na vso moč za tistim kolesom, padlo jej je tisto zlato jabelko v resnici z glave, česar pa kača ni zapazila. Mislila si je, da je njeno jabelko že daleč doli v dolini. — Srečna brata pa jabelko pograbita in je neseta domu ljubljeni sestrici, da bi jo utolažila.
Zlatolaska je nastavila zlato jabelko na okno; in zopet je razčesavala zlate kodre svoje pri oknu ter prepevala krasne pesmi, da je vzbudila tembolj pozornost starega grofa. Njegov sin, oče naših zlatolaskov, jo je tudi videl; a njemu se ni omilila na svetu nobena ženska več.
Stari grof de svoji ženi: »Glej, glej! krasno in veselo devo tam nasproti. Ali si videla, cla ima tudi*tisto zlato jabelko, kakoršnega si ti omenjala?"
„Hm! vem, da bi se ti oženil, kakor hitro bi mene odnesli v krtovo kraljestvo. Pojdi tja k njej ter jej reci: „Lepa si, mlada si; zlate lase imaš in zlato jabelko; a da imaš še tistega ptiča, ki sam govori, bila bi gotovo najzaljša mladenka pod solncem!"
Stari grof, bedast kakor je bil, pa se ni o-botavljal mnogo: šel je ter povedal zali devi mnenje svoje hudobne in brezzobe babure*).
Zlatolaska je bila hudo žalostna. Mislila si je: „Na, tu imam ! Mislila sem, Bog ve kaj imam ; še-le zdaj vem, da nič nimam".
Brata jo tolažita: JNe žalosti se, mila sestrica; če je tak ptič le kje na svetu, dobiva ga gotovo!" In šla sta že drugič po svetu.
Prišla sta zopet do neke gostilne, kjer so se pomenkovali o nekem prečudnem in strašnem ptiču, ki sam govori, ugonobil pa je že silno mnogo ljuclij, ker so ga hoteli uloviti. Zlatolasa brata sta se tega zelo razveselila. Kupila sta neko veliko ptičnico, bolj kurniku podobno, in jedno zrcalo, katero sta dela v kurnik, — in napotila sta se na goro, kjer je bival tisti ptič. — Ptič je zagledal v zrcalu še jednega sebi podobnega tovariša; zapodi se proti njemu in zleze tako v tičnico, katero brata hitro zapreta. Ko ptič vidi, da je prevarjen, reče jima: »Vidva sta • bolj pametna, nego vsi tisti, ki so bili do sedaj prišli mene lovit. Utrgajta mi v repu jeclno pero ter pomažita okoli ust vse tiste nesrečne lovce, ki mrtvi leže po gori; zopet ožive !" Brata storita tako, kakor jima je rekel ptič, in kmalu sta se vrnila z mogočnim in veselim spremstvom z nevarnega lova. — Ptiča sta nesla
*) Bab ura je zaničljiveje nego baba in znači: grda, stara, zlobna ženska (baba). Pis.
domu in utolažila tako žalujočo zlatolaso sestrico. Dela ga je na jedno okno, kjer je govoril in uganjal raznovrstne burke; ona pa je vsako jutro zopet stala pri oknu, razčesavala si zlate kodre, prepevala vesele pesmi, ali pa se pogovarjala s ptičem, ki jo je imel zelo rad.
Stari grof je dejal svoji ženi: „Glej, glej ! kako krasno in veselo mladico imamo tam nasproti: zlate lase ima, zlato jabeJko in ptiča, ki govori, kakor človek!"
Ona pa de : „Res je, lepa je, mlada je, ima zlate lase, zlato jabelko in ptiča, ki sam govori; a da bi še imela tisto vodo, ki sama pleše, potem bi bila pa res najkrasnejše dekle pod nebom!" Ko je stari grof zlatolaski povedal, česa še nima, bila je ta zopet močno žalostna. Zdajci pa se oglasi ptič in reče bratoma: ,,Pojdita gori na tisto goro, kjer sta ulovila mene, in prideta do nekega nemirnega studenca. Ondi stopita v ladjico, pojdita na sredo vode in „kalence" *) metajta v vodo. Kedar se voda umiri, takrat še-le zajemita, — sicer vaju voda lahko požre, kakor je že požrla mnogo- njih". Šla sta brata in prišla do tistega studenca.
Ko sta metala v vodo kalence, ni se hotela voda pomiriti. Kar prileti neki golobček, vzame jima steklenico ter zajame plešoče vode: v tistem trenotku se je studenec popolnoma pomiril in —
*) Razcepljena, že za kurjavo pripravljena polena. Pis.
izginil, ona pa sta šla zmagonosno in veselo proti domu.
Sestra je bila zopet vesela. Na jednem oknu je imela ptiča, s katerim se je pogovarjala, na drugem zlato jabelko in na tretjem polno steklenico tiste vode, ki je sama plesala. In zopet je razčesavala pri oknu zlate koclre, in zopet se je razlegal glas veselih njenih pesmi na daleč okrog. — Stari grof pa je dejal svoji ženi: „No, sedaj pa ima vse, kaj ne? Le poglej jo, kako je zala, kako krasno razpleta zlate svoje lasce. In pa te njene pesmi?! Na oknu pa ima vse ono, česar si jej ti želela! Reci, ali ni najkrasnejša stvar na svetu?" In hudobna starka mu ni vedela kaj odgovoriti.
Ptič pa je dejal priljubljeni Zlatolaski: „Jutri vas povabi stari grof na kosilo. Ko te povabi, uprašaj ga: da-li hočeš nesti s seboj tudi te svoje »komedije". Pri kosilu bodo pripovedovali vsak svojo povest o^svojem življenju. Ko pa pride vrsta na tebe, brani se, ne zini ničesar: tedaj se ponudim pa jaz, da povem povest o tvojem življenju".
In res je prišel stari grof vabit na kosilo te tri krasne zlatolaske. Ko je povabil milo Zlatolasko, dejala mu je: »Hočem li prinesti s seboj tudi te le svoje »komedije", da se malce razve-selimo?""
Grof pa jej odgovori: »No, kaj pak, to se umeje! tega si najbolj želim!"
Ko so bili pri kosilu, so si pripovedovali razne povesti in čudne dogodbe iz svojega življenja. Ko bi pa imela povedati kako povest naša Zlatolaska, a se,ta le brani na vso moč, oglasi se ptič ter pove vso prečudno povest o nesrečnih trojčkih, o še bolj nesrečni njihovi materi in o neizmerni hudobiji stare grofice. Vsi so se neizrečeno čudili. Stara mati je od strahu in jeze koprnela ; oče naših trojčkov pa ni vedel, kaj naj bi počel od samega veselja in ob enem tudi od žalosti zaradi velike svoje nesreče, katere je bila kriva jedino le neizrekljiva hudobnost njegove matere. Ptič pa nadaljuje: „Da mi pa boste verjeli in da se popolnoma prepričate, cla imate pred seboj svojo lastno izgubljeno krv: vzdignite lijak in rešite nesrečno mater njihovo, ki še živi. Govoriti hoče le še s svojim možem in z otroci, potem umre".
Ko vzdignejo lijak in odgrebejo zid, rešijo nesrečno — še vedno zalo grofico, kateri pa so bili življenja trenotki šteti. Predno pa je zatisnila za vedno svoje oči, uprašali so jo: kako kazen prisodi hudobni tašči? Ona pa je dejala: „Jaz jej odpuščam; sodite jo vi!" — in je umrla. Tu pa se oglasi ptič, ki pravi: „Ge hočete ubogati pameten svet, denite jo v sod, v kateri ubijte dolgih žrebljev — ter zapodite ga doli s tiste visoke gore, kjer sta vaša vrla sinova mene ujela; drugega ni vredna!" Vsi so bili jedne misli: da hudobna
stara grofinja res ne zasluži boljšega; in storili so, kakor jim je svetoval ptič. — Vsi ostali pa so še dolgo časa živeli skupaj srečno in veselo.
6. Oče in sinova mašnika.
(Kobarid).
Nekdaj se je oženil bogat mladenič z neko mlado, zdravo in bogato deklico. Drugega dne po poroki pa se stehta in vidi, da je za cela dva funta loži v jednem samem dnevu zakonskega stanu. »Hentajle, ta je lepa!" misli si; — „če pojde tako naprej, kakor sem začel, tako pojdem kmalu v krtovo kraljestvo. Še raje pa naj Šent pozoblje vse babe; živel bi vendar le rad še nekaj let, zato moram iti po svetu!" In res, koj drugega dne se napoti križem v svet, da si poišče kako primerno službo. Ženi je zapustil vse svoje imetja in zakonski blagoslov.
Prehodil je že mnogo sveta, no nikjer se ni mogel več časa ustaviti na enem mestu. Na vse zadnje je prišel celo pred peklensko kraljestvo. On pa ni vedel, da stoji pred peklom, ker pred sabo je videl le velikansko in lepo palačo. Iz palače mu stopi naproti bogato oblečen gospod, ki je bil lu-
cifer sam. „Kaj bi rad, trudni prijatelj?" popraša ga prijazno hudič. „Službe iščem", odgovori popotnik. „Pri meni je dela in jela zadosti!" govori biidič; »glej, kar v to peč bodeš mešal z ono-le železno lopato; jedel in pil bodeš, kar in kolikor se ti bode ljubilo, konečno pa dobiš še lepo plačilo v zlatu. Mešati pa moraš dobro, zapomni si!" — „Hohooo t ne bojte se ne!" nasmeje se naš popotnik! — »mešati pa bodem že znal, saj sem bil v pekarnici od kar sem živ". In bilje res mož-beseda. Celih petindvajset let služil je hudiču — no on tega ni vedel! — mešal in premetaval je polena v peči tako hrabro, da ga je bil hudič neizmerno vesel.
Po petindvajsetih letih svoje peklenske službe pa zasliši nekega dne glas iz peči : »Oh »kompari" (boter), imejte malo usmiljenja z nami! Vi res strašno mešate, da trpe in pokajo žareče naše kosti. Imejte usmiljenje!"
Kako se prestraši teh besed. Spoznal je, da je že petindvajset let potikal in služil v samem peklu; spoznal je pa tudi, cla je njegova botra pogubljena in celo on jej je pomagal trpeti. Ko sreča zvečer svojega gospoda-hudiCa, reče mu: »Nasitil sem se že takega službovanja, ker že petindvajset let služim vam vestno in pošteno. Rad bi šel domov; izplačajte mi moj zaslužek, kakor ste mi obljubili!" — »Zares žal mi je za te, zvesti hlapec!" nagovori ga hudič; ,..vendar nočem ti kratiti ve-
selja, dasi ne dobim nikoli več tako pridnega hlapca. Tu imaš dve mošni zlatov, katere si zaslužil vestno in pošteno. Ker si mi pa tako vestno služil, dam ti še več, — poslušaj in vrši te moje nauke: Kar imaš storiti danes, odloži na jutri; velike ceste in velike gostilni ce ne ogibaj se nikoli!"
Vesel je bil zasluženega zlata, še bolj pa naukov, katere hoče vršiti, naj se zgodi volja božja. Zato se napoti vedno po veliki cesti proti svojemu rojstnemu kraju. Med potom ga doteče neki tujec. Ko prideta do neke stranske poti, vabi ga tujec, naj bi šla na bližnico po tisti stranski stezi: „Aaa! jaz ne grem", de naš znanec, spomnivši se hudičevih naukov. Kako pa se začudi, ko izve v bližnjem mestu, da so na oni bližnici tolovaji ubili in oropali nekega popotnika, gotovo tistega tujca, ki je vabil tudi njega na tisto pot. „Hentajte, ali sem dobro storil, da. sem ubogal! " misli si naš popotnik.
V nekem mestu so -ga vabili, da bi se ustavil v neki manjši gostilnici, češ, da je tam vse cenejše. „Naka!" misli si, „ne greš, ubogaj hudiča, ki ti hoče dobro!" Na to jo krene v najimenitnišo gostilnico tistega mesta. Drugega jutra pa mu povedo, da so v tisti manjši gostilnici ubili nekega gosta, ki je tam prenočil. „Oj, kako mi gre vse po sreči; ali bi ne ubili lehko tudi mene ali morebiti samo mene, ako bi bil ubogal tiste ljudi?"
Tako si je mislil sam pri sebi ter se napotil vedno po največji cesti proti svojemu rojstnemu kraju, kamor ni imel več daleč.
Prišel je srečno v domačo vas. Ko je šel mimo svojega doma, milo se mu je storilo pri srcu, da ni mogel koj vstopiti čez domači prag. Kar pogleda skozi okno in vidi, da imata dva črno oblečena gospodiča njegovo zapuščeno ženo v svoji sredi ter jo spremljata gori in doli po sobi. Krv je zavrela v žilah našemu popotniku in znancu, ker začel je hudo misliti o zapuščeni ženi. Pograbil je »pištolo" ter že je hotel usmrtiti svojo ženo in še koga tistih zapeljivcev. Sreča njegova, da se je domislil hudičevih besed še preclno pritisne petelina : „K a r misliš storiti danes, odloži na jutri!" In koj shrani zopet »pištolo" v žep ter stopi v najboljšo gostilnico svoje vasi. Maščevati se pa hoče že jutri, ker mu je žena tako ogrenila prihod v rojstno vas po dolgih petindvajsetih letih.
Na njegovem domu je bilo vse kaj živo, šumno in veselo, tako da je opazil to tudi naš ljubosumni znanec. Ni mogel zamolčati, da ni po-prašal gostilničarja: »Kaj imajo neki v oni-le hiši, da je tam vse tako živo in veselo! " Gostilničar mu odgovor': »Pred kakimi petindvajsetimi leti vzela je gospodinja tiste hiše nekega mladiča, ki je moral biti zelo mevšetast. Drugega dne po poroki se je namreč stehtal in videl, da je za dva
funta loži, odkar je zakonski mož, In mislite si tepca: zapustil je svojo ženo ter šel po svetu, da še dandanašnji ne vemo, ali je še živ ali je morebiti že davno umrl. — Njegova zapuščena žena imela je ob svojem času dvojčka, — in ta dvojčka Bodeta jutri pela novo mašo. Zato pa je ona hiša danes polna srečnega veselja. Tako je ta reč!" Znanec naš je postal rdeč, kakor kuhan rak. Vse se mu je vrtelo po glavi. „Da, da, tepec je bil, da je za ono norost zapustil ženo, dom in svoj rod!" govoril je polglasno. Sam pri sebi pa si je mislil: „Sam Bog je moral nadahniti hudiču srečne nauke, ki so me rešili mnogih nesreč in ki so rešili življenje moji ženi in sinoma, meni in njim v popolno srečo".
Drugega dne je bil vaščanom prazničen dan, kakoršnega še niso doživeli, — in mi menda tudi še ne in ga ne doživimo. Da brata dvojčka pojeta na isti dan novo mašo, to se ne godi vsak dan, še vsakih sto let ne in še več. Gostilničar je pri-vel tudi našega znanca med svate. Kako pa se začudijo vsi svati in sploh vsi, ki so bili pri novih mašah, ko zvedo, da je neki tujec položil vsakemu novomašniku na oltar po mošno cekinov za „ofer^. Vsi so se strmeč pogledavali, misleč si: od kod neki to? kaj to pomenja? Kdo je ta tujec?
Po dokončanih obeh novih mašah imeli so vsi svatje in povabljenci skupen obed v hiši srečnih novomašnikov, kakor je to navada že od starih
časov. Tudi napitnic je bilo dosti. Naš znanec je napil srečni materi, katere dva sinova obhajata danes najimenitniši svoj praznik. Podal ji je polno kupico vina, da pije iž njega. Ko pa pije, zarožlja nekaj v kupici; zato steče s kozarcem v kuhinjo,
da vidi, kaj je to? In v kupici dobi--zaročni
prstan, kateri je že pred davnimi leti kupila svojemu ženinu. Morete si misliti, kako je bila žena srečna in vesela. Pritekla je k svatom ter s solzami v očeh govorila: »Sinova ljubezniva, vajina sreča je danes toliko popolniša, — kajti v svoji sredi imata ljubega očeta, katerega nista še videla nikoli". Na to je začelo objemanje in vroče polju-bovanje srečne družine, da ni ostalo suho nobeno oko pričujočih svatov.
Srečni oče začel je pripovedovati vsem povabljencem čudno zgodbo svojega življenja. Pripovedoval jim je, kako je služil v peklu, da ni nič vedel za to, in kako se mu je oglasila botra iz pekla, ki je torej pogubljena. In ko je pripovedoval, kako ga je obdaril in kako dobro ga je poučil hudič, bili so vsi jedne misli: e s, hudič ni tako črn, kakor ga ,m a 1 a j o'!" .
7. Mačka.
(Vršno).
Nekdaj je živel silno ubožen oče, ki je imel tri sinove. Ko je bil na smrtni postelji, ni delal testamenta, kajti imel ni ničesa; dal pa je najstar-šemu sinu jedno koso, srednjemu cepec, a najmlajšemu jedino živalsko glavo, katere so bili gospodarji, — dal mu je mačko. Dejal jim je: »Blagoslavljam vas, ljubi sinovi moji. Molite za me, ljubite se, ne zabite na Boga in tudi On vas ne pozabi. Malo sem vam dal, toda če boste pametni, morete obogateti tudi s temi malenkostimi".
V tistih starih časih pa ljudje tam daleč za deveto goro še niso bili tako prebrisani, kakor tu pri nas ; sklenili so zatorej ti trije bratje, da daleč tam v tistem »zatelebanem" svetu poiščejo svojo srečo.
Prvi poskuša srečo starejši brat. Dene koso čez ramo ter gre daleč v tuji svet, da poišče, kje ga sreča čaka.- Ko je prehodil že devet dolin ter prelazil devet gora, prišel je v tujo deželo, kjer so travo pulili. »To bo nekaj za te", misli si naš kosec. Ponudi se najbogatejšemu kmetu, da mu vso travo pokosi v nekolikih dnevih. Vsprejme ga z velikim veseljem. Vsi so ga* opazovali z nekakim svetim strahom; čudili so se tisti prečudni reči, katero je samo držal v roki, malce zamahal,
— in trava je kar obležala v lepih vrstah na tleh. Koderkoli je lezla tista prečudna reč, ni je ostalo več cele bilke. In poprej ? Še polovico trave niso populili! Kar trgali so se kmetje za pridnega kosca. Ko je dokončal svoje delo, pridero k njemu vsi veljaki tistega kraja; ponujajo mu najbogatejša in najlepša dekleta, ker vsakdo si je želel takega zeta. Ker je pa imel doma že izbrano dekle — le preubog je bil, da bi se upal uprašati jo — zato jim hoče prodati svojo koso. Zložili so mu za njo toliko zlatega denarja, da ga je komaj nesel. Stokal je pod težkim, tocla sladkim bremenom, vendar je srečno prišel s tem zakladom v svoje domovje. Kupil je veliko posestvo, tako da je lehko brez strahu uprašal sosedovo hčerko, če ga hoče za moža. Ker je bil zdaj bogat vaščan, privolila je rada, še Bog da jo je uprašal.
Srednji brat je dejal: „Ge je obogatel on s koso, poskušati hočem jaz s cepcem v širni svet. Ko je imel za hrbtom že devet dolin in devet gora, prišel je v kaj čudno deželo: kjer so klasje le z rokami meli in zrnje z iglami vrtali iz klasja. „Hej tako, tako se to dela!" dejal jim je ter v par dnevih namlatil poln skedenj žita, slamo pa je pometal skozi vrata na dvorišče. Vsi ti telebani so kar z odprtimi usti gledali in zijali v tisto pre-čudno reč, izpod katere zrnje kar na vse strani zleta. Tudi on bi si bil lehko izbral katerokoli dekle v tisti deželi, ker nobena hiša bi se ne branila ta-
kega zeta. ki zna delati tako koristne čudeže. Pa zastonj so dekleta gojila take želje, ker imel je že doma izbrano, katero bi uprašal, če bi bil dosti bogat. Zato je najraje zagrabil za denar, kateri so mu zložili, če jim prepusti tisto čudodejno reč. Tepci! ali ne ? Potil se je in zdihoval pod težkim bremenom; vsak las je imel svojo kapljo. — Prišel je v svojo vas, ustanovil si je lepo domovje, nakupil njiv, senožeti in travnikov, goved in konj ter se naposled obesil — tudi on za vrv sv. zakona.
Ko je videl najmlajši brat, kako zelo sta obogatela brata z očetovo zapuščino, dejal je: „Brata sta mi obogatela v tujem svetu z mrtvimi rečmi, kaj, ko bi poskusil jaz svojo srečo tam v tujini z inačico, ki je vendar živa stvar božja ? Pojdiva, mila mačica moja, v božjem imenu križem svet". Ko je prekorakal devet dolin in prelazil devet gora, prišel je v neznane tuje, pa zelo čudne kraje. Prišel je v neko bolj gosposko liišo; pri mizi je sedelo devet ljudij, in ravno toliko jih je stalo poleg, da so branili mišim in podganam v sklede. Kar izpusti izpod pazduhe svojo mačico, ki je imela pravo alelujo. Davila je, kar je le mogla, a ko ni mogla več grizti in žreti, znašati začne na kup. Miši in podgane so vse prestrašene begale po kotih in nazaj v svoje luknje. „Oj, kaj hočeš, koliko hočeš za to žival, vse ti damo, kar reci!" upili so možaki. Pogodili so se za lep kup denarja. Možaki ga uprašajo: „Kako se imenuje ta čudna
šefa! No pa potolažili so se, češ, saj vendar ta žival, ta mačka, ne bo „sodnjemu dnevu trobila", — in dokler živi, zadosti ji bode samih mišij in podgan. No, oni so jo tako obrnili, mačica je pa vse drugače obračala miši in podgane, tako, da v par letih ni bilo videti nobene več. Vse je kar groza pretresla pri tej novici. Kaj bo zdaj, joj, kaj bo zdaj; mačka še živi, no miši in podgan že ni več, — zdaj pride gotovo vrsta na ljudi: koga pač pograbi in pohrusta prvega? Vsakdo bi rad še živel.
Ker pa več glav več ve, a vsi ljudje vse veclo, skličejo velik zbor, da bi se posvetovali, kako bi pač odvrnili grozno nevarnost. Marsikaj so ugibali, no nič kaj pametnega se niso mogli domisliti. Naposled se oglasi neki mož, bistra glava, kateremu so rekali D r n a u, ki sproži kaj srečno misel: ,,Se-zidajmo „frnažo" (opekarno), zakurimo v nji velik ogenj ter zalovimo mačko t je notri; ni hudnika, da bi tam notri ne zgorela, če le ni v nji hudiman sam!" Ves zbor se je začudil in pohvalil srečno misel in bistroumnost Drnau-ovo.
Sezidali so ,,frnažo" ter zakurili strašen ogenj v nji. Na to se spravi vse kar leze in „kobaca" nad ubogo mačko. Gonijo in pode jo proti ,,frnaži" z velikim šumom in vriščem, ali le od daleč, to se umeje, da bi koga ne pograbila ter kar kosmatega" ne pohrustala. V taki sili, to si moremo pač misliti, začela je mačka divjati ter prestrašena mi-
4
javkati in drnjavkati: drnjau-u-u! drnjau-u-u-u-u. Vsa množica se prestraši ter upije: „0j Drnau, lej, tebe kliče, tebe hoče prvega pohrustati; teci, teci, gotovo ve, da si ti kriv tega preganjanja!" Tudi Drnau je čutil nekaj takega po kosteh in pobrisal jo je, kar so ga nesle pete. — Ko je bil že na varnem, začela ga je mučiti radovednost: koga neki poželi hudoba pa zdaj, in kako sploh konča vsa ta komedija. Spomni se, da se prav nad ,,frnažo" šibi visok topol, od kjer bi mogel vse prav lepo videti. Po ovinkih in neopažen priplazi se do -topola, spleza nanj ter se ustavi prav nad žrelom, od kjer je videl divji ogenj, ki naj bi ugonobil grozno žival. Ljudje so med tem mačko prignali že prav blizu ,,frnaže" ; ker je pa z ved ni m: „drnjau-u-u! drnjau-u-u!" klicala le svojega najbi-stroumnejšega sovražnika, niso se je več tako strašno bali, češ, Drnau se ji je zameril, njega hoče. Pripodili so jo do ,,frnaže". Da bi skočila notri v ogenj, ni se ji ljubilo, kajti zagledala je pred sabo za njo naravno rešitev — topol, na kateri se zakadi z vso silo s prestrašenim: drnjau-u-u! drnjau-u-u! Sedaj šele zapazijo ljudje na topolu tresočega se Drnaua in vsa množica se razleti na vse vetrove, da le od daleč gleda, kaj bode z ubogim Drnauom. Drnaua je medtem oblil mrtvaški pot, zapustila ga je zavest, da je zletel naravnost v plapolajoči ogenj skozi žrelo „frnaže", katero so sezidali po njegovem nasvetu.
Ko se je množica tam od daleč ozrla na topol, Drnaua že ni bilo več gori. Vsakdo je bil za trdno prepričan, da ga je pohrustala mačka. Skrili so se in mnogo časa se od strahu ni nihče pokazal na dan. Mačka je medtem tudi izginila. — Tako, vidite, tako strašno so bebasti ljudje tam za deveto goro.
8. Pijmo ga še enkrat na čast sv. Jevanu!*)
V neki hiši so imeli svoje dni hlapca, ki je bil strašen pijanec. Nijeden večer se ni vlegel k počitku s čisto in lehko glavo. Imel ie pa čudno navado, da je konečno vselej dejal proti svojim vinskim bratcem: „Pijmo ga še na čast svet' mu Jevanu!" — na kar je vselej vta-le „sveti" namen zvrnil polno kupico rujne kapljice v nenasitljivi in vedno žejni želodec.
Pozno v noč nekega dne vrača se s polno glavo, a še z bolj polnim želodcem, iz gostilne
*) J e v a n v ljudski govorici za Ivan; Janeza niti ne poznajo. Od tod je na Tolminskem sploh tudi priimek 1 v a n č i č in J u v a n e i č. Pis.
(Kobarid).
proti svojemu domu. Nameri pa se, da pride mimo vislic, kjer so prav tisti dan obesili nekega hudodelnika; truplo nesrečnega človeka je še viselo na njih in veter je žvižgal ob njem žalostno svojo pesem.
Pijanec pogleda na vislice ter se zakrohoče: „Hooj! čuješ ti prijatelj: pridi jutri večer ti k meni na večerjo!"
Na le-ta poziv šalečega se pijanca oglasi se obešenec z vislic: „Le pripravi! pridem gotovo".
Pijancu se stisne srce presilnega strahu, pijanost ga mine popolnoma in v največjem diru steče domu ter koj poišče svoje ležišče. Domača družina pa se ni malo začudila, ko je slišala, kako izredno mirno in krotko odpravil se je hlapec k ponočnemu počitku tistega dne.
Hlapec celo noč ni zatisnil očesa. „Oj, ti nesrečno vino, ti luciferjeva pijača, ti jezik klepe-tavi, da ste me pripravili v toliko nesrečo! Oh, kaj bo? kaj bo? Kaj bo z mano jutri večer?" Take in jednake misli so mu divjale po trudni in težki glavi. In kaj bi ne: Bodoči večer ga čaka neprijetna družba s pogubljenim človekom, ki ga nemara raztrga na tisoč drobnih koscev; in. . . in to niso malenkosti.
Zjutraj ustane ter se odpravi k sv. maši, a po maši k gospodu Jajmoštru", kateremu pove celo dogodbo. Gospod „ fajmošter" pa žalostno zmaje z glavo ter pravi: »Pripravi se, kakor za
smrt; bodi pripravljen na vsak mogoč slučaj! Spo-vej se svojih grehov, zgrevaj se, prej mi presveto Rešnje Telo — češčeno bodi! — in pripravi za drevi dobro večerjo ! Ne pomaga nič!" Hlapec stori vše, kakor mu je svetoval gospod fajmošter.
Zvečer priredi dobro večerjo ter ves trepetajoč in z gorečo molitvijo pričakuje povabljenca. Ko odbije v zvoniku 11. ura, prišumi skozi vrata neka hudoba, sede za mizo, menjuje krožnike ter se dela, kakor bi jedla. Naš ubogi hlapec se je ves tresel, komaj je držal vilice v roki, molil je goreče, a niti dihati se ni upal. Čez nekoliko časa hudoba ustane ter reče: „Jutri pa moraš priti ti k meni na večerjo!" Hlapcu se še-le sedaj prav zježi koža in misli: No, tala *) je še-le ta prava! Vendar popraša: „Kam naj pridem?" Hudoba mu odgovori: „Saj veš, kje si me klical!" In hudoba odšumi z velikim hrumom in krohotom.
Da hlapec tudi to noč ni zatisnil trudnega očesa, moremo si pač misliti. Tudi to si lahko mislimo: kake misli so mu pač divjale v nemirni duši. Po sv. maši drugega dne se zopet odpravi k gospodu fajmoštru. Povedal mu je vse natanko, kaj in kako je drugoval s hudobo in kam ga je povabila za tisti večer. Gospod fajmošter pa mu de: „Le pojdi, ne pomaga nič! Bodi pripravljen na vse: moli in pokori se!"
*) Tala — tale.
Ko je zvečer že odzvonilo za verne duše — Bog se jih usmili! — odpravi se naš hlapec proti naznačenemu kraju. Šel je mimo neke gostilnice, kjer je premnogokrat izlil v že polni želodec poslednjo kupico „na čast svet'mu Jevanu". Tudi danes je slišal iž nje krik in petje premnogih svojih vinskih bratcev, a njemu ni bilo niti na kraj pameti, da bi se jim pridružil. Ko tako utopljen v svojo žalostno usodo stopa kar mimo, priteče k njemu lep, bel deček, ki mu govori: „Kako je to, da stopaš danes kar mimo ? In pa tako žalosten in pobit se mi vidiš! Stopi notri, da ga izpiješ par kozarčkov!" Hlapec pa se je branil ter ni nikakor hotel za krasnim dečkom v gostilno. Deček ga sili v d r u g i č, a hlapec tudi sedaj noče. Na to pa mu de deček v tretje: „Eee! kaj se boš branil?! Pridi, da ga popijeva po kozarček „na čast svet'mu Jevan u". Na to povabilo pa hlapec gre, deček mu poda kupico, trčita — in hlapec pravi: JPijmo ga na čast svet'mu Jevanu !" Potem pa otide proti nesrečnemu kraju.
Ko se približuje tistemu kraju, zasliši od tam votlodoneč glas: „Le bejž' nazaj, le bejž' nazaj! Ti si Jevanovo vino pil! Le bejž' nazaj, le bejž' nazaj \u Hlapec se je tudi vrnil, a ne tako počasi, kakor je bil prišel: Tekel je, kar so ga nesle noge.
In tako, vidite, se je rešil ta-le hlapec strašne smrti. Tisti deček ni bil nihče drugi, kakor sv. Ivan sam. In da hlapec ni pil vina iž njegove roke,
— o o -
hudoba bi ga bila gotovo raztrgala. Vsak človek ima še kako milost in naš hlapec jo je imel pri sv. Ivanu. Odslej pa je postal drug človek: sveto in pobožno je živel in umrl.
Ta pripovedka nas dobro pouči: da moramo mrtve pustiti pri miru in ne morda, da bi se celo norčevali ž njimi. Reči moramo ; Bog se jih usmili! Amen !
9. Sirotica Marjetica*).
(Kobarid).
Neki mož se je oženil dvakrat. Prva žena mu je zapustila prekrasno hčerko, predobro Marjetico, ki je imela vse lepe lastnosti krepostne svoje matere. Druga žena mu je povila tudi jedno hčer, ki je pa daleč zaostala za Marjetico bodisi glede na dušne ali telesne lastnosti. Zategadelj pa tudi nista mogli ne mačeha ne njena hči videti dobrosrčne Marjetice.
*) Frim. »Kres" IV. 29. »Mačeha i pastorka" (Ludbreg.) — Iz Kobarida imam zapisano še neko drugo, večjo in lepšo povesi o sirotici Marjetici. Pride na vrsto o drugi priliki.
Ko pa je doživela Marjetica šestnajst pomladi, ni je mogla več trpeti v hiši. Bala se je, da bi Marjetica ne prevzemala ženinov njeni pravi hčeri. Na daleč okrog se je bil raznesel le jeden glas: da je Marjetica najkrasnejše in najblažjega srca dekle, kar jih obseva ljubo solnčece z neba.
Nekega večera de mačeha svojemu možu: »Spravi mi iz hiše svojo Marjeto, sicer že jutri ne vidiš več ne mene ne hčerke moje! Le odpelji jo tja v temni gozd; divje zveri naj jo raztrgajo!"
Zakonski možicelj se je zbal svoje pridruge. Vzame veliko pogačo ter pelje Marjetico v temni gozd. Tam zakuri ogenj ter sedeta k njemu, da bi si ogrela omrzle ude. Ko pa Marjetica zaspi, položi jej oče ono pogačo v krilo ter se vrne žalosten in pobit proti domu.
Marjetica se vzbudi, a svojega očeta ne ugleda več poleg sebe. Vsa prestrašena ga kliče in kliče, a le glas njen je odmeval v tihi noči. Ko že vsa obupana tako kliče in zdihuje. približa se ji neka mačica, ki jo nagovori: »Preljuba Marjetica, lej, že cel dan nisem zavžila ničesar ! Daj mi malo pogačice, pa ti bom delala družbo, varovala te bom in za te govorila!"
„Na, na, na, ti mila mačica moja!" — govori Marjetica ter jej drobi nekaj koscev pogače. »Ti uboga revica moja, cel dan nisi jedla in sedaj je že pozna noč!" — govorila je nadalje ter gla-
dila gladno mačico, ki je kaj hlastno použivala dano ji pogačo.
.,Kikiriki-i-i-i!" — pripoje na to petelinček — »Marjetica, privošči mi nekaj drobtinic. Lej, že cel dan me stiska glad! Daj mi, daj mi, pa ostanem pri tebi, varoval te bodem in za te govoril !"
„Na, na, na, petelinček moj ljubi !" — pravi mu Marjetica, drobivši mu kos pogače. „Le na-jej se, ti revica moja mila !" — govorila je Marjetica nadalje.
Ko pa odbije polnočna ura, prirohni z velikim šumom in rožljanjem sam „ts *) hud'"**), ki se zadere nad trepetajočo deklico: »Deklina, pridi, da jedno zapleševa!"
„A-a-a!" — odgovori mu mačica mesto Marjetice — „ona nima tako dragega oblačila, da bi smela plesati s tako imenitnim gospodom!" Pumf — in vrže ji prekrasno oblačilo, ki se je kar vse lesketalo.
„No, zdaj pa kar pridi!" — zareži th hud'.
„Ne bo nič!" — zapoje petelinček — »ona je preuboga, da bi se smela pridružiti takemu bogatinu!" Pumf — in vrže ji žakelj rmenih cekinov.
*) h pišem za polglasni e, kateri piše P. Škrabec z obrnenim b. Pis.
**) T h hud' hudoba, hudič.; tako ga imenujejo otrokom ali sploh tedaj, kedar se jim zde imena : hudič, zlodi, vrag prehuda. Pis.
Na to pa zarohni hudoba: »Sedaj pa se kar pripravi, dal sem ti vsega dovolj!" Mačica in pete-linček pa kar oba h kratu upijeta: »Hudoba, po-beri se od tod ! To dušo in to telo varjeva midva!" Hudoba pa se je pobrala od tam še z večjim hramom, šumom in rožljanjem ter odnesla seboj pol gQzda,
»No, sedaj pa pojdimo domu!" — dejala je mačica; — »jaz grem prva, ti Marjetica v sredi, ti petelinček pa zadaj. Le lepo varaj, da nam kedo ne odnese obleke in cekinov!"
Tako razvrščeni korakajo proti domu. Ko pa potrkajo na domača vrata, zareži hudobna mačeha v moža: »Kam si jo peljal, daje že doma?! Le vedi, kaj sem ti dejala sinoči!"
»Nu, ker je že tu, moram ji vendar vsaj odpreti !" — dejal je mož, ki je ubogo Marjetico sicer ljubil, a tudi bal se svoje druge žene, kakor dela večina takih mož. Ko pa odpre vrata, prikaže se Marjetica sama, v naročju ima prelepo oblačilo, a pri nogah jej leži žakelj cekinov. Hoj, kako rada jo je vsprejela mačeha sedaj, ko jej je prinesla k hiši toliko bogastva !
»Veš kaj?!" — de mačeha prihodnji večer svojemu možu — »danes pelji pa mojo hčer tja v gozd: ona gotovo še več prinese, kakor tvoja ničvredna kavka! Pa, daj ji kak žakelj, da lože prinese!" Tako je govorila pohlepna mačeha. Mož njen pa pelje svojo drugo hčer tja v gozd, prav
na ono mesto, kjer je bil popustil Marjetico; da jej pogačo, zakuri ogenj ter se vrne domu.
Gez nekoliko časa primijavka mačica ter jo zaprosi prav milo, da bi jej dala košček pogače, češ: že cel dan ni okusila ničesar. „Ha, ha, ha!" — zareži se hudobno dekle — „tebi bom dajala, ko sama nimam veliko! Hodi dalje!" Mačica pa otide dalje.
»Kikiriki - i - i - i!" — pripoje petelinček, ki jo tudi zaprosi za nekoliko mrvic pogače. No, tudi njega je zapodila dalje, prav tako, kakor prej inačico. Petelinček se tudi izgubi.
Ko odbije polnočna ura, prilirumi ,t , hud'. Ker pa ni imela varstva, pograbi jo ter pleše ž njo tako strašno po temnem gozdu, da so ostale naposled v naročju hudobe same kosti. Hudoba pa otide z velikim grohotom, vriščem, šumom in rožljanjem v peklensko brezno nazaj.
Ker se le - ta hčerka ni povrnila domu celo zjutraj ne, govori mačeha svojemu možu: „Pojdi, pojdi naproti moji hčerki! Gotovo ,ne more nesti, ker žakelj njen je velik; vzemi še jeden, da jej pomoreš!" Mož se napoti v gozd. Ko pa pride tja, kjer je bil pustil svojo hčer, ne vidi je nikjer in zelo se prestraši. Ko pa leze dalje po temnem gozdu, zapazi na daleč oko.li razmetane kosti svoje hčere. Z jokajočim srcem jih zbere, nasuje v žakelj ter otide proti domu, kjer ga je žena komaj pričakovala.
imaš, ti nesreča moje hiše, plačilo za svojo brezmejno hudobijo!" — upije mož svoji hudobni ženi, stresaje iz žaklja kosti nesrečne hčere. Mačeha pa se od strahu zgrudi na tla ter izdihne svojo grešno dušo.
Tako sta bile kaznovane mati in hči za brezmejno hudobijo! Oče pa je živel še mnogo let srečno in veselo poleg svoje bogate Marjetice. Njena lepota jej je privabila premnogo bogatih snubičev, a izbrala si je nekega imenitnega — grofa, poleg katerega je preživela najsrečnejše dneve svojega življenja.
Ko je imela Marija Devica Jezuščka, morala je mnogo trpeti od hudobnih ljudij. Zmirjali in preganjali so jo, kamor koli je prišla.
Nekdaj prispe v gozd do neke hiše. Potrka in prosi za prenočišče. Prikaže se ji na pragu' neka žena, ki ji pravi: „Oh, kaj je pa tebe zaneslo sem v ta nesrečni kraj! Tukaj stanujejo tolovaji, ki te gotovo ubijejo, če te dobe!" Marija Devica pa ji pravi: „Ne bojte se za me ne, se jim
10. Desni razbojnik.
(Vršno).
že kako prikrijera, da me ne dobe. Samo pustite me v hišo, da se odpočijem". Žena jo pusti v hišo ter ji pripravlja nekaj večerje,,
Le-ta žena pa je imela s tolovaji jednega dečka, ki je bil ves ,grintav', vsa koža je bila slična jedni sami — krasti. Marija Devica je zgrela v kotlu nekaj vode ter je skopala v nji malega Je-zuščeka. Ko je ona končala, de M. D. tolovajki: naj sedaj pa ona skoplje v isti vodi tako grdo bolnega otroka svojega, da potem gotovo ozdravi. Tolovajka okoplje svojega otroka v isti vodi in odpadle so vse tiste že trde in nagnjusne kraste.
Predno pa so prišli tolovaji domu, se je M. D. že skrila. Drugo jutro je odšla iz tega žalostnega kraja. Tolovajski deček je odrastel in postal kar očetje, postal je tolovaj. Prav takrat, ko je imel biti Kristus križan, ujeli so ga z jednim tovarišem vred ter so ju ž Njim vred križali. Desni razbojnik pa je imel še od takrat dovelj milosti, da se je v zadnjih zdihljejih zaupljivo obrnil do nedolžno križanega Kristusa, ki mu je potem obljubil: „Še danes boš z menoj v raju!"

Obseg.
Stran
Gitatelju . . . ,........3
1.	Sveti papež Gregor. (Vršno).....7
2.	Lucifer se izveliča. (Kobarid).....13
3.	Micika, ali si bila v kamrici? (Kobarid) .	18
4.	Tri vrane. (Kobarid). ... „ ...	24
5.	Zlatolasi trojčki. (Livek)......31
6.	Oče in sinova mašnika. (Kobarid) ...	40
7.	Mačka. (Vršno).........46
8.	Pijnio ga še na čast sv. Jevanu ! (Kobarid)	51
9.	Sirotica Marjetica. (Kobarid).....55
10. Desni razbojnik. (Vršno)......60
NARODNA IN UNIVERZITETNA KN..TI2NICA
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
000000

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
00000076126