Lelo XVII.
V.b.b.
Klagenfurt (Celovec), dne 6. oktobra 1937
Št. 40
KOROŠKI SLOVENEC
Naroča se pod naslovom: »KOROŠKI SLOVENEC". I	I jCf 7a nniitibn	I lzhaia''sako sredo- “ Posamezna številka 15 grošev.
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.	I	Lidi LO |IUIIIIIVU)	I Stane četrtletno: 1 S 50 g ; celoletno: 6 S —g
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: I flUCfinHarctlfn id dmClfOtll I Za Jugoslavijo
Koroški Slovenec, uredništvo, Klagenfurt, Viktringerring 26 j glldllUUUl d IVU III |llUdVCIU | četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Naša beseda k 10. oktobru.
Na Obirskem so zadnjo nedeljo v septembru otvarjali novo šolo, zgrajeno z darilom društva Sudmark. Globokoumno je naglasil domači dušni pastir stebre vsega šolstva, ki so vera, materinščina, ljubezen, sloga in edinost. To so bile katoliške, slovenske besede! Sudmarkin govornik je po uvodu povdaril, da „nočemo, da bi se uničila naša narodnost, zato nočemo jemati narodnosti drugih", zaključil pa z besedami: „Šola je namenjena vsem, ki se čutijo Nemci ali Nemcem sorodni. To uprav so Windische, ki živijo skupno z nemškim narodom skozi 1100 let v deželi." Tako izjava Siidmarkinega podpredsednika!
Obljuba spoštovanja tuje narodnosti in istočasni pristanek na ponemčevanje Slovencev v rod „\Vindischar-jev“, to dvoje iz ust enega govornika in enega govora dodobra ponazori naš položaj vobče. 'V kolikor je ob poznanju našega vprašanja v tej nedoslednosti brutalno norčevanje z našim narodom, moramo z obžalovanjem in po- j milovanjem preiti. Pregoreče vneme za nemško j stvar, kateri se žrtvuje celo objektivno načelo, i ne bomo gasili. Mnogi izmed Nemcev pa si še niso na jasnem, za kar delajo in o čemer izjavljajo, ker niso doumeli globoki^ vezi med maternim jezikom, narodno vzgojo in narodno kulturo. V opozorilo slednjim začenjamo z današnjo številko izdajati v našem • listu prilogo „D i e Kàrntner Slowenen in Vergangen-heit und Gegenwar t".
S prilogo nikakor ne usiljemo svojega znanja. Razprava temelji na dognanjih nemških znanstvenikov, predvsem jezikoslovca Weissgerber-ja in strokovnjaka v manjšinsko-teoretičnih vprašanjih Grentrup-a. Z nenavadno ostroumnostjo sta učenjaka izklesala veličino maternega jezika, oddelila materinščini poleg vere prvo mesto v šolstvu in vzgoji vsakega naroda ter obsodila raznarodovanje kot neopravičljivo protinaravno zlo. i Grentrupu je bil pri pisanju njegove edinstvene j razprave ..Religion und Muttersprache" pred očmi nedvomno položaj nemških manjšin, borečih se za glavni predpogoj kulturne samobitnosti, za ma- ] terni jezik in njegovo pravico. Njegove znanstvene ugotovitve so torej nam naravnost klasičen dokaz, da borimo pravičen boj, in nas v posebni meri usposabljajo, da opozorimo večinski nemški narod na velike nedostatke našega šolstva.
Kaj pričakujemo od nemške priloge, ki zamore biti v slovenskem listu kvečjemu izjema? K izdajanju nas je napotilo načelo, da smo svojemu narodu in svoji državi dolžni, da z vsemi nam razpoložljivimi sredstvi pokažemo in dokažemo krivico, ki se godi nad našo mladino in ki jo le premnogi zanašajo v ves naš rod s tem, da ga razdvajajo po nekih zastarelih liberalnih in stran-karsko-političnih čustvih in priznanjih. Ali bo naše pričujoče delo rodilo uspeh ali neuspeh, ne bomo prorokovali. Vemo samo, da stojimo s tem pred zgodovino in bodočnostjo čisti in ne-omadeževani, ker smo storili vse, kar je bMo v naši moči in ni nasprotovalo naši narodni časti, da s svoje strani razrešimo krivico nad našim ljudstvom. Previsoko je naše pojmovanje naroda in narodne usode, da se ne bi zavedali dejstva, da še nikdo ni v zgodovini nekaznovan kršil naravne postave, ki sankcionira tudi pravo vsakega naroda do samobitnega življenja. Danes še bi živela ivstro-ogrska monarhija, če bi bili tedanji Nemci hoteli razumeti Einspielerjeve „Stimmen aus innerosterreich", ki so teden za tednom rotile i
Nemce za narodno enakopravnost v državi. Resnica je, da je Einspieler opozarjal zaman, kakor je resnica, da je monarhija razpadla. Ali rotimo Nemce zaman tudi mi?!
Našemu slovenskemu narodu pripisujemo z izdajanjem nemške priloge v njegovem listu veliko kulturno zrelost. Le premnog tudi v našem položaju bi rajši trkal na silo kakor na pravico. Naše i ljudstvo veruje v pravico, ki je nadnarodna, in bo zato razumelo, zakaj nemška priloga v sloven- | skem listu, kakor je nekoč točno obsodilo razna- i
| rodujočo ..Koroško domovino", ki je hotela razdirati s slovensko besedo. Naj po nemški pri-1 logi med nami še bolj oživi duh pravice in ljubezni, ki edini zamore narode povezati v državno družino, v mednarodna in nadnarodna občestva. Tako naj postane priloga za nas zakladnica naše slovenske kulturnosti in značajnosti. Da je tovrstnemu našemu delu zajamčen ta uspeh, odvisen od nas in naše dobre volje, o tem ne dvomimo.	ro.
Obmejna politika in manjšinska politika.
Znani manjšinski delavec in predsednik nemške zveze za narodnostno pomirjenje v Evropi, dr. Paul Schiemann, piše pod gornjim naslovom v reviji „Christlicher Standestaat" ostro sodbo nacionalizmu, ki je pod geslom „ob-mejne politike" naperjen proti narodnim manjšinam. V članku beremo med drugim:
„V Avstro-Ogrski država ni vodila obmejne politike. Vedela je, da ni država enega naroda in to tudi ni poizkušala biti. Prav to je bilo, kar je ob nepoznavanju dejanskih prilik nemški in ogrski nacionalizem vladujočim in hiši Habsburg očital kot izdajstvo nad narodom. Ti krogi so odkrito zastopali nazor enega naroda v eni državi. Ta nazor meni, da mora država zastopati interese samo ene narodnosti in ena narodnost imeti vlado v državi. Vprašanje jezika mu ni vprašanje potrebe za vrši-tev državnih nalog, marveč zadeva „prestiža“, „narodnega ponosa" ljudstva, ki se čuti poklicano za vladanje. Navzgor stremečega razvoja drugih narodovnesmatra zakul-turni napredek, marveč za ogrožitev lastne narodnosti, kateri je treba odpo-moči.
Posledice tovrstne politike se kažejo v svetovni vojni. Ne samo, da so narodnostna nasprotja socialni boj v vseh treh državah, v Rusiji, Nemčiji in Avstroogrski, poostrila, priti je moralo tako, da so manjšinski narodi začeli misliti enako, da so poklicani vladati v lastni državi. Naziranje pa, da mora vsak narod živeti v lastni državi, se pri manjšinah imenuje iredenta. Ruski in nemški nacionalizem sta pritirala narode lastnih držav, Fince, Estonce, Letonce, Litavce, Ukranjince, Slovane in Italijane, tako daleč, da so svojo težnjo po ohranitvi samobitnosti spremenili v težnjo po lastni državi. Posledica je bila, da se je ob koncu narodnostne borbe v svetovni vojni evropski zemljevid temeljito spremenil."
Dr. Hodža o pravični manjšinski politiki. Zadnjo septembersko nedeljo je čehoslovaški min. predsednik Hodža v Bratislavi govoril tudi o manjšinah in dejal med drugim: ..Konstruktivna manjšinska politika v Podonavju ni več samo geslo, marveč program. Pravično ravnanje z manjšinami ukazuje prava državniška modrost. Države, ki skušajo svoje manjšine zadovoljiti, dokažejo svojo moralno silo in vrednoto." Predsednik je v svojem govoru nadalje povdaril, da mora na Čehoslovaškem vsak državni uradnik govoriti tudi jezik narodne manjšine.
Ogrski Nemci in Avstrija. Koncem septembra je priredila Prosvetna zveza ogrskih Nemcev v bližini avstrijske meje takozvan „Erntefest“, ka-
L terega se je udeležilo nad 6000 ogrskih Nemcev, i kot zastopnik ogrske vlade pa drž. tajnik dr. Mar-! schall. Govorniki so povdarjali zvestobo nemški narodnosti in ogrski državi. Svečanosti so se ude-| ležili številni zastopniki nažjeavstrijske Kmečke j zveze in društva za nemštvo v inozemstvu ter povdarjali, da prihajajo k bratom iste krvi, da složno z njimi sodelujejo na izgraditvi lepše bo-| dočnosti.
Nade Nemcev na Ogrskem. Ogrski šolski zakon, ki uvaja nemščino kot učni jezik v vseh šolah, v katerih okoliših ljudstvo govori nemško, še vedno ni izveden, ker mu nasprotujejo številni krajevni madžarski ..potentati". Nedavno pa je min. predsednik Daranyi povabil k sebi predsednika nemškega prosvetnega društva, da mu razloži težkoče izvedbe in svoje nasvete, da se šol-Ì ski zakon izvede. Min. predsednik je naglasil, da je ogrska vlada odločena, da brezpogojno uveljavi svojo voljo v pogledu nemškega šolstva na Ogrskem ter bo takoj izdala potiebne ukiepe na pokrajinske oblasti. — Ogrski Nemci so se obljub razveselili in se nadajo dejanj.
Spet o Podonavju. Kancler Schuschnigg in čehoslovaški min. predsednik Hodža sta se koncem i septembra sestala v Badnu pri Dunaju. Sestanek j je vzbudil veliko pozornost. Nekateri listi tolma-; čijo razgovor obeh državnikov tako, da so se ob ojačenju osi Rim—Berlin okrepili tudi izgledi ožjega sodelovanja med srednje-evropskimi državami, katerim bi se pridružila tudi Poljska. V koliko so ti glasovi resnični, bodo pokazale posledice Mussolinijevega poseta v Nemčiji.
Po Mussolinijevem zmagoslavnem pohodu v Berlin je sledilo iztreznenje, kajti med Nemčijo in Italijo je kljub domala istemu naziranju o vsemogočnosti države velika razlika. Slednja obstoji v tem, da je Italija z Abesinijo prenasičena in nima I novih skomin, Nemčija pa krvavo potrebuje surovin za svojo industrijo in tržišč za svoje izdelke, če naj njeno gospodarstvo ne propade. Na to razliko stavita Francija in Anglija veliko upanje. Dostavili sta sedaj Mussoliniju vabilo, naj vzajemno z njim reši španskb vprašanje. Državi sta mnenja, da je treba v prvo umakniti iz Španije vse tuje prostovoljce. Italijanski odgovor še ni znan in tudi ni lahak. Na drugi strani svetuje Italiji Nemčija, naj se ogiba vsaktere družbe, v kateri bi bila tudi Rusija. Pri tem igra vlogo voj-i na na vzhodu, pri kateri stoje Francija, Anglija ! in Amerika na strani Kitajske in z njo povezane ! Rusije, Nemčija pa je sklenila z Japonsko proti-! komunistično pgodbo. Brezobzirni japonski letal-I ski napadi nezavarovanih kitajskih mest italijan-I sko odločitev le zadržujejo. V tej zvezi je ver-! jetno, da bo Hitler Mussolinijev poset v Nemčiji j vrnil v doglednem času, da prehiti snubitev velesil.
Trenje med Poljsko in Nemčijo. Nevolja Poljakov napram Nemcem narašča. V Gdanskem so i prisilili več poljskih otrok, da obiskujejo nemške
šole, in so odnehali od svoje namere šele na pri- , tisk iz Varšave. Poljskim pismonošam na Gdan- : skem so nasilno odvzeli poljske časopise. Tudi se ! Poljaki pritožujejo nad ravnanjem proti rojakom v rajhu. Najbolj pa je poljsko javnost vznemirilo | dejstvo, da na niirnberškem kongresu ni bilo go- j vora o prijateljstvu s Poljsko, dočim so govorniki naglašali nemško naklonjenost Japoncem, j Poljski listi dajejo duška nezadovoljnosti napram Nemcem, a tudi nemški listi ne štedijo z izpadi proti Poljakom, češ da zatirajo nemško manjšino, zapostavljajo nemške delavce in skušajo pro-testantovske cerkvene kroge podrediti svojim vplivom. — To se pravi, da bo od nekdanje nem-ško-poljske pogodbe ostalo samo še suho ogrodje.
Krščanske resnice potvarjajo. Prosvetni minister rajhovske province Thiiringen je izdal odredbe za verouk, po katerih naj se odslej v šolah na-glaša borbeni značaj krščanstva in s tem poveže narodnega socialista s Kristusom, nemško leto z državnimi prazniki in narodnimi slavji se istotako mora obražati tudi v verouku. V srednjih in višjin šolah odpade v verouku stari testament in je treba Kristusa ponazoriti kot borca proti židovstvu.
V šestem šolskem letniku je predpisana snov „Je-zusova borba proti židovstvu in nevrednemu duhovništvu v obliki farizejev in pismoukov." — Koder je v rajhu verouk poverjen posvetnemu učiteljstvu, zbirajo duhovniki mladino k verskim vajam in verskemu pouku v fari in družini. Splošno vlada utis, da bo Cerkev iz preganjanja tudi v rajhu izšla ojačena in poglobljena.
Vodja sovjetskih brezbožnikov, Jaroslavski, ni s svojimi uspehi nikakor zadovoljen. V listu „An-tireligioznik" se pritožuje, da je brezbožna propaganda v mnogih krajih sploh ukinjena, kmečko ljudstvo pa si svoje ne da ugrabiti kljub najhujšim pritiskom. V zadnjem času se pojavlja nova vernost tudi med delavstvom. „Zaprli smo sicer cerkve, a ostalo je vendar pri starem. Hoteli smo versko čustvo zatreti, pojavila pa sta se verski fanatizem in zagrizenost, vera cveti na znotraj." (
Ostalo v par besedah. V Marijinem Celju je imel kancler Schuschnigg navduševalen govor, v katerem je odločno zatrdil, da se vlada ne bo niti za ped odmaknila od Dollfussove smeri. — Pro- ; svetni minister dr. Pernter je praznoval svojo SOletnico. — 9. oktobra obhaja Jugoslavija obletnico smrti Viteškega kralja Aleksandra I. Zedini-telja. — Nemška vlada je izdala ukrep, da smejo vršiti duhovniški poklic samo osebe nemške narodnosti. Tujerodni duhovniki si morajo v rajhu izposlovati posebno dovoljenje. — Vodja Slovakov pater Hlinka je sprejel poljsko odlikovanje ..Polonia restitua". — Francoska vlada se težko bori za ozdravljenje gospodarskih prilik in skuša razveljaviti nekatere socialno-politične odredbe. Napovedala je tudi boj špekulaciji, ki hoče frank
še naprej razvrednotiti. — General Franco je praznoval 1. oktobra obletnico oboroženega upora proti španskim rdečkarjem. — V Ukrajini so izbruhnili kmečki upori. — Odstavljen je vrhovni sovjetski admiral Orlov in na njegovo mesto imenovan Viktorov. — V Braziliji so odkrili komunistično zaroto, ki je za konec oktobra pripravljala oborožen upor. — Angleške oblasti v Palestini so zaprle vse voditelje upornih Arabcev, ker sta bila umorjena dva višja angleška uradnika. — Doslej najtežja bitka med Japonci in Kitajci se je vršila v pokrajini Lotien. Padlo je na' obeh straneh več tisoč vojakov. Kljub srditemu kitajskemu odporu Japonci napredujejo na šangajski in severni fronti. Kitajci so Ruse zaprosili nujne pomoči.
K vprašanju našega šolstva.
V „Oesterreichische Padagogische W a r t e", glasilu katoliškega avstrijskega učiteljstva, je priobčil favn. Franc. Legat kratko razpravo o dvojezičnem šolstvu na Koroškem. Odlikuje jo stvarna šolnikova volja za izboljšanje nedostatnosti našega šolstva in jo zato v odstavkih prinašamo v vednost tudi našim bralcem.
„Za dvojezično ljudsko šolo na Koroškem so potrebni trije glavni pogoji: nov posebni učni red, primerne učne knjige in polnovredne učne moči, izvežbane za dvojezični šolski pouk. Pred določitvijo učnega reda je treba seve sporazumno rešiti vprašanje šolske organizacije. Če pri tem vodita izključno pravica in praktičnost (Billigkeit) in če se pri tem upoštevata upravičeni narodni ponos in narodna zavest obeh ljudstev v deželi, sporazuma ni težko doseči.
Resnična mladinska vzgoja sloni na treh stebrih, ki so vera, domovina in narod. Iz naroda izkoreninjeni ljudje lahko izgubijo vsako ravnovesje in vsako mero, so slabotna bilka ter so drugemu narodu v državi in cerkvi vir stalnih nemirov in nevarnosti. Vzgoja k narodni zvestobi, k čustvovanju in delu za narod je naloga, kijeiz m edvse h vzgojnihfaktor-jev dvojezične šole najvažnejša. Slovensko ljudstvo južne Koroške se po svobodnem glasovanju še nikakor ni izjavilo pripravljeno, da se hoče iznebiti svoje narodnosti in svojega maternega jezika, marveč je povdarilo svojo voljo, da ostane v avstrijski državni družini. Svoje državljanske dolžnosti je vedno in povsod izpolnjevalo in jih bo vršilo tudi v bodoče tem rajši, čim lažje bo zamoglo gojiti svoja kulturna stremljenja. Učiti pa se hoče tudi državnega jezika, da zamore svoje državljanske dolžnosti boljše zapopasti in biti z nemškimi rojaki v deželi v neposrednem sožitju. Koroški Slovenec pričakuje od svoje šole, da uve-
il	PODLISTEK HI
Juš Kozak:
Beli mecesen.
(19. nadaljevanje.)
Pastirice so imele bele predpasnike in Židane rute. Že zgodaj so prihajali dolinci na planino. Pri Meti so plesali. Martin in Revež sta čepela sredi strme stene, kamor se je zadnji s težavo priplazil.
„Dobro glej, kmalu jih boš videl. Tam preko pojdejo."
Revež je upiral oči in venomer ogovarjal Martina, ki pa ni dal niti besedice.
„Ali ga vidiš?"
„Ne!“
„Poglej, tamle za skalo pride." Kmalu ga je zagledal tudi Revež. Okoli skale na nasprotni steni so zavili gamzi.
..Mladiči so z njimi," je dejal Martin in se tresel od pogleda.
Druga za drugo se je spenjala žival od skale do skale. Na visokem robu je obstal gamz in se ogledoval. Lahen veter je vel od gora. Komaj vidno so drhtele veje. Glavica se je obračala na vse strani. Napeto in ostro. Pod skalo je šlo krdelo. Kakor bi se dvigali na perotih, tako so zmagovali strmo pečino.
„Čakaj!“ Martin je čudno zažvižgal. Trenutno so obstale živali. Glave so se dvignile, nosnice so lovile veter.
„Ali vidiš?"
„Križ božji, to je žival."
Martin je zaukal. Oster pisk je prihajal od skale, kjer je stal gamz. „Ta je na straži! Zdaj po-i glej!" Še enkrat je zaukal. Po strmi pečini so skočile. Revež je strmel. „Le glej, pod tisto skalo zavijajo!" Z lahkotnim okretom je žival za živaljo skakala preko pečin in se izgubljala v blaznem diru vedno niže. Le oni na skali je stal in čakal. Martin je dvigal roko. Ni mogel vztrajati na mestu. Nenadoma je zdrsel doli in komaj se je Revež s prestrašenim klicem zavedel, ga že ni bilo poleg njega. Spodaj se je čulo, kako se trga kamenje.
„Ta človek je norec!" je pomislil Revež in se trdno oprijel veje, sklanjajoč se v globino. „Kam je izginil?"
Dolgo časa ga je čakal. Upiral je oči v steno, nikjer več živega bitja.
„To je strašen svet!" mu je ušlo, ko je plaval pogled nad gozdovi.
..Kogar enkrat zmeša, je zapisan hudiču."
Solnce je žgalo, po smoli je vonjalo nad prepadom. — ..Kakšen mir! Po smrti bo tako," je razmišljal Revež. Ugledal je Martina, ki se mu je smejal že od daleč. Z lahkoto je plezal proti njemu. „Tam spodaj leže," je dejal. Bil je bled kot i zid. Iz oči mu je plamtelo. Dolgo časa je nepremično strmel v globel. Nato je pogledal Reveža. Srečala sta se z očmi.
„Kaj praviš, stari," se je smejal.
de njegovega otroka v ono znanje slovenskega in nemškega jezika, ki šoli-odrastlemu omogoča na-daljno izobrazbo v obeh deželnih jezikih.
Materni jezik prvi posreduje vse znanje. Zato se ga mora dvojezična šola posluževati v svoji prvi stopnji. Nemški jezik se tod uvaja v posebnih tedenskih urah. Ko se je otrok v drugi stopnji priučil nemščine, nadomesti slovenski učni jezik nemščina in se otroci izpopolnijo v slovenščini v posebnih tedenskih urah. V srednji stopnji se torej polagoma preide od slovenskega na nemški učni jezik...“
V posebnem odstavku predlaga ravn. Legat zadevni učni red, ki bi v dvojezičnih šolah predvideval v prvi stopnji slovenski učni jezik (16 ur) in nemški jezikovni pouk (7 ur), v drugi stopnji prehod od slovenskega učnega jezika k nemškemu, v tretji stopnji pa nemški učni jezik s triurnim tedenskim poukom v slovenščini. Verouk o-stane v vseh stopnjah slovenski. V zaključku povdarja, da bi s tem učnim redom bila Slovencem zagotovljena pravica, da gojijo svoj materni jezik in varujejo svojo narodnost, na drugi strani pa se priučijo nemščine boljše kot doslej. „S tako urejenim šolstvom bi se vrnil med oba naroda v deželi mir in naša država bi dokazala svojo izkreno voljo, da hoče priznane manjšinske pravice v polni meri zaščititi."
Naša pesem zmaguje!
Letos so to prve dokazale Škofiče, kjer se je k veliki pevski in tamburaški prireditvi zbralo nad sedemsto ljudstva. Nadvse častno so bili zastopani domačini in bližnja okolica, došle so večje skupine od Žile in iz Roža, iz Celovca in Podjune ter še iz severnih naših krajev. Upravičeno je slavnostni govornik označil prireditev kot izredno kulturno manifestacijo.
Pevci in tamburaši, dekleta in fantje škofiške ..Edinosti" v svoji požrtvovalnosti pri predpripravah. izborni skupni zborovodja, izklesane besede našega dicnega predsednika, šegavi napovedovalec — vsi, prav vsi zaslužijo iskreno zahvalo. Uprav tekma je bila med njimi, da bi prireditev bila čim veličastnejša. To se jim je tudi posrečilo v polni meri. O tem je pričalo sijajno razpoloženje občinstva in številna laskava priznanja. Zato pridružimo zahvali toplo pohvalo vsem vidnim in še nevidnim sotrudnikom. K sporedu samem morda spregovori pri prireditvi navzoči kritik-strokovnjak.
Naša pesem zmaguje! Danes ob Vrbskem jezeru, jutri nekje v Rožu in Podjuni, nato ob bistri Žili in pa še kje v gorjanskih hribih. Prosvetna zveza sme z zadoščenjem beležiti dejstvo, da se v njenem taboru zgrinja Koroška slovenske govorice. Nam
„Kdor živi tu gori, ne bi mogel umreti tam spodaj!"
„Menda res ne!"
Na Veliki planini so rajali, ko sta dospela. Martin je začudeno pogledal. Poleg Lize je sedel Gržina. Nosila je novo ruto krog vratu.
Molče sta prisedla.
..Pogledat sem prišel," je načel Gržina, „Lizo, kako pase tu gori. Nisem vedel, da si tudi ti med pastirji."
„Podkrajnikove pasem," je dejal Martin mrko in pil.
Gržini se je obličje razsvetlilo. Mežikaje je govoril: ..Martin, letos bomo sekali vso zimo. Prevzemi ti in najemi delavce!"
Ostro je pogledal Martin. Uganil je. „Dobro, prevzamem. Udarila sta in Gržina je od veselja dajal za pijačo. Liza pa je pobledela.
„Pijte, pijte," je vabil Gržina.
Tedaj je Liza vstala in stopila k Jeračevi. Odvezala si je ruto in jo ji ovila krog vratu.
„Na, od mene!"
Gržina je očital: „Liza!“
„Mar ne smem? Meni si jó dal."
„Tebi, tebi," je jecljal.'
„Dober človek si, <lržina!“ je dejal Martin in se smejal. Toda oči so resno motrile. „Hoje bodo padale, da ti bo srce poskakovalo."
„Saj, saj, pravega sem izbral." Gržina je rinil k Martinu: „Ti, nekaj bi te vprašal."
„Kar vprašaj!"
,.Ne tukaj, tam zunaj."
Sonderbeilage de$ »Koroški Slovenec"
J <U)M/e,njL&dkex dppeM on die. Z&utic&eH OstehKeicds/
Es ist nicht das erste Mal tVi der Ceschichte des Landes, dafi sich die SloWenen Kàrntens in deutscher Sprache an ihre deutschen Lands-leute iVenden. Vor mehr als 50 Jahren hat Andreas Einspieler, „der Valer der Kdrntner Slo-W^nen," durch Herausgabe der „Stimmen aus lv.nen6sterreich ‘ and durch Mitarheit bei an-deren deutschen Zeitungen um das Versldndnis fiir sprachliche Nolwendigkeiten und kulturelle Belange der SloWenèn in den deutschen Kreisen gcrungen. IVenn Einspieler am Sterbebette auch gestehen mufi te, das alle scine diesbeziiglichen Bemiihungen erfolglos Waren, so lassen wir uns dennoch nicht entmutigen und r i eh t e n e i n e n n o eh m ali g. e n A p p eli an die deutschen Landsleute in Land und
JÙlaganfUoit, ùn Okto&eh. 193?
S i a a t, s i e m 6 g e n die L ehr en aus d e m Zusammenbruch Z e n tr ai-euro p a s dori nutzbringend v erigerle n, Wo sich fiirsie ein e erste M 6 gli chkeit b i e t e t.
Als óslerreichische Staatsburger sind wir ver-pflichtet von unserer Seite zum Gedeihen des Staates beizuiragen und haben es zu jeder Zeit auch praktisch getan. IVenn man aber mit aller G^walt und ungestraft an unserer nationalèn und kulturellen Eigenart riittelt, so sind wir fest cntschlossen ein eisernes „Bis hieher und nicht welter" zu seizen.
Mit Absicht tiennen wir den Autor dieser Ar-beit nicht. Wir Wollen jeder persónlichen Po-
I lemik aus dem Wege gehen. Es ist lediglich die Aufgabe dieser Arbeit ein sachliches Bild unserer Lage den deutschen Landsleuten zu ver-mitteln. Wir diirfen aber verraten, dafi wir die i Arbeit einesMannes veròffentlichen, der beinahe schon zWei Menschenalter dem Lande dient und Von dem wir mit Stolz sagen kònnen, dafi alle VerantWortung tragenden Kreise des Landes, aber auch alle jene, die zWar formell beine VerantWortung tragen, dennoch aber besirebt sind, die Geschicke des Landes auf schiefe Bahnen zu lenken, alien Grand hdtten auf scine Stimme zu hóren im Interesse des Landes und Staates.
I Denn Vólkerschicksale reifen nicht in Jahren, j sondern in Jahrzehnien und Jahrhitnderien.
i&oweKLic&e, dCu&tuW.e\ù.ù.H.d
Gnmdsatzlìches zur Minderheitenfrage
Zur Loge der Slowenen in Kdrnfen
Einleitung
Die Lase der Slowenen in Karnten ist in den letzten Jahren Gegenstand verschiedener Diskussionen geworden. Die Verhàltnisse haben sich durch die Teilung der Osterreichisch-ungarischen Monarchie grundlegend geàndert. Die Kiinitner Slowenen blieben als Teil des slowenisehen Volkes • ihfolge der geogra-phischen Lage des Siedlungsgebietes bei Osterreich, wie die Deutschbòhmen im tsche-choslowakischen Staate bleiben muBten. Der Volkssplitter der Karntner Slowenen aber er-hielt durch das Entstehen Jugoslaviens einen Rtickhalt, der mehr bedeutet, als das altòster-reichische Staatsgrundgesetz, welches theore-tisch alien Nationalitaten die Gleichberech-tigung zusprach, es ihnen aber iiberlielL mit eigener Kraft sich diese Gleichberechtigung zu erringen oder auch nicht.
Die kulturpolitische Lage der Karntner Slowenen war vor dem Kriege armselig und wurde zusehends schwieriger, nicht durch osterreichische Schuld, sondern durch den von Jahr zu Jahr wachsenden Druck PreuSens, das sich iiber Osterreich eine Briicke zur Adria bauen wollte. Die Kriegsjahre haben diese Situation nur noch verschlimmert.
Gegenwartig besteht im Siiden ein selb-stiindiger Staat, mit dem die Slowenen Kiirn-tens kulturell verbunden sind. Geistig ver-bunden durch Buch und Zeitschrift, durch per-sònliche Beziehungen und Gleichartigkeit der kulturellen Entwicklung. Es warc nur zu wlinschen, dall hiiben und druben mehr Nei-gung und Bereitwilligkeit sich fiinde, auch die wirtschaftlichen Beziehungen wieder aufleben zu lassen, wie solche ehemals bestanden.
„Doch den Nachbar mufi man ehren, Ndchste Hilfe ist die beste".
(F. W. Weber.)
Wenn dami jahrlich am 10. Oktober, dem Abstimmungstage, grolle Siegesfeiern vcran-staltet werden, weinen unsere besten slowe-nischen Bauem, nicht weil sic bei Osterreich sind, sondern weil sie es als Beleidigung empfinden, dall sie i m m e r wieder als Verriiter ihrer Heimat, die man griindlichniedergerungenhathin-g e s t e 111 werden, obschon sie, wozu sie volles Recht hatten, nur fiir ihr Volkstum stimniten. Man weil! das in Jugoslavie!!. Dieses Jugoslavie!! hat innerhalb seiner Grenzen eine
grofie Zahl von Deutschen. Man solite meinen, dall sich beide, Jugoslavien und Osterreich bemiihen soliteli, ihren nationalèn Minderheiten gerecht und wohlwollend zu begegnen. Der Druck auf die Slowenen in Karnten kònnte mit dem Drucke auf die zahlenmaBig viel stiirkere Volksgruppe der Deutschen in Jugoslavien zusammenhangen. Der politische Bo-den ist noch lange nicht zur Ruhe gekommen. Man hat alien Grund, nicht durch nationale T(?rheiten die Ordnung in Gefahr zu bringen. Vòlkerrechtsschicksale reifen nicht in Monaten. sondern in Jahrzehnten und Jahrhunderten. Wer vor dem Kriege durch Preullen wanderte, muBte sich durch die ungeheuerlich aufge-machten Sedanfeiern schwer beunruhigt ftihlen. Hat man nicht damit Frankreichs Revanche-geliiste lebendig gehalten, den Weltkrieg mittelbar vorbereitet und den Untergang des eigenen Staates selbst eingeleitet? Jetzt wird man sich tiber diese Siegesfeiern wohl schon Gedanken machen. Was dort im Grollen ge-schah, treibt man in Karnten mit den Ab-stimmungsfeiern.
Die Verhàltnisse haben eine Form ange-nommen, die es fiir Osterreich gewifl nicht empfehlenswert erscheinen lallt, die Dinge in Karnten weiter in Bahnen laufen zu lassen. die schon seit bald 80 Jahren eingeschlagen wurden. Die folgenden Ausfiihrungen wollen dafùr einen Beweis erbringen. Nicht politische Phantasterei oder nationale Verrucktheit, sondern reale Schau der Dinge bildet die Grund-lage unserer Darstellung.
Erster Teil.
Die Bedeutung der Sprache in der Kultur dei Volkes
Man hat die Bedeutung der Sprache im Auf-baue der Kulturen gewill durch vide Jahr-hunderte hindurch nicht erkannt. Wie ware es sonst mòglich gewesen, in den Staats-kanzleien bis in unsere Zeit dem Latein so groBen Rauin zu geben und dasselbe dami erst mit dem Franzòsischen einzuwechseln. Jedes Volk miiBtc soviel Stolz aufbringen, scine Sprache auch als Sprache seiner Diplo-maten zu behaupten. Die Sprache ist nicht wie ein Rock, der nach der Mode einer Zeit oder nach der Mode eines Volkes zugeschnitten wird. Es ist nicht gleichgiiltig, ob ein Volk mit Steinwerkzeugen der Vorzeit oder mit den
I Mitteln der modernen Technik arbeitet, es ist nicht gleichgiiltig, ob sich der Volksmund in der Muttersprache auftut oder ob das Volk zum Halbstummen degradiert wird, indem man ihm den Gebrauch seiner Sprache wehrt. Man hat diese Dinge nicht verstanden. Um so dankbarer muB man den Geistern sein, wel-che in dieses Gebiet hineinleuchteten und dem muttersprachlichcn Rechte Balm gebrochen haben. GròBtes Verdienst hat in dieser Frage der Dichter und Denker Herder. „Wòrter sind nicht bloB Zeichen, sondern gleichsam die Hiillen, in denen wir die Gedanken sehen. Ich betrachte die Sprache als sichbar gewordene Gedanken, als ein unermeBliches Land von Begriffen. Jede Nation hat ein eigenes Vor-ratshaus solcher Zeichen gewordener Gedanken. Das ist die Nationalsprache, ein Vorrai. zu dem die Jahrhunderte zugetragen, der Zu- und Abnahme wie das Mondlicht erlitten. der mehr Veranderungen erlebt hat, als ein Kbnigsschatz unter ungleichartigen Nach-folgern; ein Vorrai, der oft durch Raub und Beute bereichert wurde, aber so wie er ist doch der Nation zugehort, die ihn hat und alleili benutzen kann. Der Gedankensehatz eines Volkes! Mùnzen, die wohl oder tibel gepragt ; sind, Schaustucke, die sich durch ihre Selten-heit, ihren inneren wert oder durch ihre Ge-schichte empfehlen. Ich wiirde die Sprache als das Werkzeug, den Inhalt und die Form menschlicher Gedanken ansehen ... Was muB es der Denkart fùr Form geben, da sie sich in. mit und durch die Sprache bildet, da wir durch das Sprechen denken lernen“ (bei W e i B-g e r b e r: Die Stellung der Sprache im Aufbau der Gesamtkultur, S. 9). Wenn wir durch das i Sprechen denken lernen, wassollausden K i n d e r n werden, w e 1 c h e auf den 90 Schulen Kàrntens am Sprechen gehindert werden; zum mindesten gibt j man ihnen fiir das naturliche Sprachmittel —
, die Muttersprache — eine Prothese und macht I sie alle zu Kriippeln. Was soli aus dem Denken dieser Kindermassen werden? Wiederum sagt Herder; „Die Muttersprache ist eine Welt von ) Kenntnissen, die nicht gelehrte Kenntnisse j sind. Die Muttersprache ist das Feld, auf wel-chem alle Schriften des guten Verstandes her-vorwuchsen. Was ist sie also fiir eine Menge von Ideen! Ein Berg, gegen welchen die kleine Anzahl philosophischer Abstraktionen ein kùnstlich aufgeworfener Maulwurfshiigel ist — einige Tropfen abgezogenen Geistes ge-
gen dasweltmee r!“ (A. a. O. S. 53.) Eine Welt von Kenntnissen und Ausdriicken hat das Kind im Hause und in der Familie aufge-nommen. Das Bauernkind noch viel mehr als das Kind der Stadt. Es benennt, wenn es zur Schule konimt, alle die tausend Dinge in Wald und Feld, in Haus und Keller, es kennt alle Ar-beit des Vaters und der Mutter, es kennt alle die Handwerke, die irgend im Hause getàtigt wurden. Das Bauernkind ist, mòchte man sagen, „vogelsprachkund wie Salomo11, und nun kommt etwas, was Sehule heifót und nicht Sghule ist, und reibt dieses Gut, so groB wie ein Berg, nieder und gibt dem Kinde den mehr oder weniger wertlosen Maulwurfshugcl der fremden Sprache, auf dem es nie wird eine Saat anbauen kbnnen.
WeiBgerber bemerkt dazu: „ln der Sprach-fahigkeit erkennen wir die Kraft, durch die der menschliehe Geist zu einer intellektuellen Er-fassung und Bewaltigung seiner Umwelt ge-langt, die Grundlage, auf der er mit Hilfe laut-licher Zeichen eine Welt von Begriffen und Denkformen baut, innerhalb deren er sich in seinem Auffassen, seinem Urteilen, seinem Verhalten zur Welt der Sinne und des Geistes bewegt" (S. 16). Wenn nun die Sprachfahigkeit durch die Umwelt, hier durch die Volksschule sistiert wird, was soli daraus werden? Die Kinder kommen zur Bewaltigung und geistigen Erfassung der Umwelt ersi zu einer viel zu s p à t e n Zeit, nach Jahren, in denen sie sich in der fremden Sprache zurecht gefunden haben, die schwacher Begabten kommen g a r-nicht dazu. Wie muB das Kind in der fremd-sprachigen Schule in der Bildung seiner Be-griffe, in seinem Denken und Auffassen zuriick-bleiben? Und das trifft nicht bloB einzelne Kinder, die schicksalhaft in eine andere na-tionale Welt gekommen sind, sondern ein gan-zes Heer slowenischer Kinder auf ihrem heimat-lichen Boden! WeiBgerber urteilt: „Jede Sprache ist eine bewegende geistige Kraft im Kulturgeschehen“ (S. 18) und „die Sprache iiefert die Denkmittel zum Ausdenken und Formen jedes Hilfsmittels der materiellen Kultur“ (S. 22). Was soli denn dann mit den Menschen geschehen, denen diese bewegende Kraft in Verwirrung gebracht wurde? Werden nicht die Sicherungen zerstort und die Folge davon wird die Finsternis sein? „Mit dem Namen wrerden dem Kinde die Dinge faBbar. Es schiebt sich zwischen Ich und AuBenwelt die sprachliche Zwischenwelt, jenes Weltbild, das in der Sprache einer Gemeinschaft lebt und mit der Spracherlernung jedem Sprach-angehòrigen iibermittelt und eingepràgt wird“ (S. 34). Der fremde Name, das fremde Wort kommt dem Kinde ohne Bild oder Erfahrung; wie soli ihm dann die Aussage faBbar werden? Die Schule ist auch gar nicht in der Lage, zu ihren Worten das illustrative Material zu geben, das haben die Kinder mit anderer sprachlicher Aufschrift aus der Familie. So er-hiilt das Kind anstatt eines Weltbildes eine Karrikatur, verzerrt, zerbrochen, verstellt — verriickt. „Das sprachliche Wissen vermittelt die gedankliche Beherrschung der Umwelt“ (S. 35). Wie Kdrperkraft und Geschick dem Menschen die Oberwindung von Schwierig-keiten erleichtert oder gar erst mòglich macht, so vermag das sprachliche Kònnen in der Beherrschung der Welt unendlich viel. WeiBgerber verweist besonders aufs religiose Ge-biet: „Religiòses Wissen muB, wenn es festge-halten und iiberliefert werden soli, in be-stimmtc Formen gekleidet werden, und zu diesen Formen gehòrt in erster Linie die Soniche" (S. 36). Man verlangt vom Christen nicht so viel, wie etwa der Islam, gedachtnis-maBiges Wissen aus der Religion. Allein das Volk soli einen Schatz von Gebeten kenncn, von religiosen Liedern. Die Mutter soli einen Schatz von evangelischen Erzahlungen den Kindern vorsprechen kònnen, das Volk selbst soli kliigtr und weiser werden an deh vVabr-heiten des Evangeliums, an der Spruchweisheit der heiligen Biicher. Das alles wird ausge-schaltet, wenn die Religion in einem fremden Kleide, in einer fremden Sprache kommt. Die Kinder gehen aus der Schule hinaus und kennen von all dem meist nichts. Sie sind der Volksmenge, welche slowenisch betet, fremd geworden, sie sind der Religion entfremdet
und bald beteiligen sie sich an derselben gar nicht mehr. Die Kirchen werden leer und dazu kann die Kirche nicht „ja“ sagen, sie kann dazu nicht schweigen. So wird die Bevòlkerung religiòs ausgehòhlt und an die Stelle der Religion kommt sozialer Irrsinn, Sozialismus und Kommunismus. Eine Erkliirung muB dafiir doch gegeben sein, daB die germanisierten Teile des La n des bei der Wahl scharenweise und haltlos zu den Umsturzparteien iibergingen. Sie haben ihre Kirche nicht mehr verstanden, sie haben das schlieBlich doch auch Positive des deutschen Unterrichtes abgelehnt und fielen der Agitation hilflos zum Opfer. „Gerade das religiòs kulturelle Leben ist mit dem Ge-brauche der Muttersprache enge verkniipft" (S. 40). Das Volk geht wohl ins Wirtshaus, gleichviel ob es deutsch oder slowenisch ist, es muB zum Amte gehen, obschon es deutsch ist, aber zur Kirche geht es nimmer, wenn es dort nicht angesprochen wird. Wiederum sagt WeiBgerber: „Es gibt keinen bewuBten Augen-blick im Menschenleben, in dem nicht das muttersprachliche Wissen maBgebend beteiligt wàre. Die Sprache denkt fiir uns. Fiir das Denken des Kindes ist ein Wortrealismus kenn-zeichnend, der sich aus den Bedingungen der Spracherlernung unmittelbar ergibt" (S. 60). „Es ist eine allgemeine Tatsache, daB die Aut-merksamkeit des Menschen dort haften bleiht. wo sie an etwas Bekanntes ankniipfen kann.* Der Mensch als Ganzes muB unter dem Aspekt seiner Sprachfahigkeit gesehen werden." ... „Das Seelenleben ist durch die normale be-tiitigung der Sprache mitbedingt“( S. 62). Ist das wahr oder nicht? Wassollman dannzur Schule sagen, welche die Muttersprache der Kinder aus der Schul-stube hinausweist? Wie sieht es mit der Aufmerksamkeit der Kinder aus?Wie soli man denn diese armen Menschen beurteilen, deren Sprachfahigkeit gerade durch die Schule erschlagcn wurde? Wenn die Sprache sich nicht rnehr normal betatigen kann, ist dann das Seelenleben dieser Menschen iiberhaupt noch normal? Es kommt dann aus diesen Schulen ein abnormales Geschlecht.
WeiBgerber sagt weiter:	„Das Erarbeiten
der muttersprachlichen Denkwelt kann m^n geradezu als die Hauptleistung des jungen Menschen bezeichnen und dieser Vorgang be-darf entsprechender Beachtung in der friihesten Kindheit sowie auf alien Stufen des schul-màBigen Unterrichtes". Das heiBt, die erste geistige Entwicklung des Kindes muB sich auf die Muttersprache sttitzen. Soweit uns eben die muttersprachlichen Wortbilder klar sind. ..Medved" heiBt im Slowenischen der Bar — das ist „der um den Honig wissende": im Worte ist schon ein Stiick Naturgeschichte! Wie soli ein Kind sprechenlernen, wenn man ihm den Schatz der Muttersprache versperrt? Wie soli Sprachlehre betrieben werden mit dem fremden Wort, von dem der Lernende vorderhand Mtihe hat, sich die iiuBere Form einzupragen? Den Inhalt und die Beziehungen zu anderen Worten komite er vorderhand nicht fassen. Wenn dem Kinde die Muttersprache versperrt wird, bleibt offenbar die Hauptleistung des Unterrichtes u n e r f ii 111, es bildet sich anstatt des Kernes nur die leere Sellale — eine MiBgeburt! Wiederum sagt WeiBgerber: „Ein Denken auBerhalb der Sprache gibt es nicht!" (S. 84.) Offenbar werden die Kinder beim fremdsprachigen Unterrichte auf den Stand-punkt von Papageien herabgepreBt. Und das fiir lange .’Jahre, bis sich ihre Sprachfertigktii min auch in der fremden Schulsprache aus-bildet, bis das fremde Wort gefiigig und brauchbar wird, bis es rasch und glatt ge-sprochen werden kann, ohne daB das Kind erst niiihsam nachsinnen muB, daB „kruh“ Brot heiBt und „voda" Wasser. Wenn denn nun das Denken bei diesen Kindern in den schònsten Wachstumsjahren fiir Jahre ausgeschaltet wird, wird man sich fragen miissen, ob nicht auch die Denkfàhigkeit dieser Kinder geschii-digt wird? Vielleicht fùrs ganze Leben? Spiit crlernte Sprachen spricht der Mensch nie mehr mit der Geliiufigkeit der Sprache der Kinderjahre, wird nicht etwa auch spiit ge-iibtes Denken langsamer und unbeliolfener
j sein, als wie das Denken, das rechtzeitig und | i aturgemiiB mit der Kenntnis der Muttersprache einsetzen komite? Wenn man dem Volke seme Sprache iahmt und verwirrt, liihmt und verwirrt man ihm sein Denken. WeiBgerber erkliirt:	,,Die Sprache gehòrt in
c'ne Linie mit den Kulturgiitern Recht und M'tte" (S. 54). Recht und Sitte sind Giiter, welche die Natur in den Menschengeist gelegt hat, unabiinderlich, ewig, notwendig, wenn das Dasein der Menschen ein menschenwiirdiges sein soli. Ist es mòglich, die Sprache der Menschen nach Belieben zu wechseln? Das Leben ist dazu zu kurz. Undwenn man denLeuten die Sprache under t, was wird daraus werden? W i r d n i c h t etwa d a r u n-fer auch die Sitte desVolkeslei-den? DasVolk wird geistig ver-fallen, sein Rechtsempfindenwird abgestumpft. Der anglisierte Ire wird ein '1 runkenbold, der germanisierte Pole ein Hoch-stapler. Und die germanisierten Karntner? Uarùber spiiter noch einige Worte. Man bòre also demi doch endiich auf, natiirliche Kultur-bediiigungen zu unterbinden und ein ganzes Volk auf abschiissige Bahnen zu werfen.
Wieder sagt WeiBgerber (S. 74):	,,Eine
Sprachuberschichtung zwingt den Menschen eine ihm artfremde Sprache zu gebrauchen. Die Entwicklung der ererbten Anlagen wird durch den Gebrauch einer artfremden Sprache gestòrt und die artfiemde Sprache nicht er-faBt sondern nur beniitzt, ein Zustand, der so verderbliche Folgen haben muB, daB man das Fehien eines Schutzes gegen diese Gefahr nicht verstehen kònnte." Das Umstellen aus cium Sprachgebiet in ein anderes ist auch gar keine einfache Sache. WeiBgerber ver-weisi auf Bòhmen: „Die jahrhundertelange Zu-gehòrigkeit Bòhmens zum Habsburgerreiche hat die Entstehung eines tschechischen Staates nieh verhindert. Jaiirhunderte stiirkster eng-iisJier Machtausniitzung haben die Lebens-kraft der irischen Sprache nicht gebrochen" (S. 89). Derselbe schlieBt: „Die Sprachgemein-haften sind die beharrenden Gebilde, die nicht der Willkiir politischer Machtentschei-dung unterliegen, die nicht auf Grund einer einmaiigen Oberwàitigung zerstort und zer-sciilagen werden kònnen, die Menschenalter hmdurch einer Umgliederung trotzen und die immer wieder zusammenstreben, die Krafte der Befreiung abgetrennter Teile in Bewegung setzen" (S. 94). Damit ist nicht gesagt, daB unbedingt und liberali der Nationalstaat das Natililiche sei. Es kann ein Staat auch Vòlker-staat sein. Und der Vòlkerstaat kann und wird als das Hòhere zu bewerten sein, nachdem die katholische Kirche ein Vòlkerreich im idealsten Sinne ist, ein Reich, das schon bald zwei-tausend Jahre besteht und auch menschlich gesehen und gesprochen, noch gar keinen An-laB bietet, an seinem Fortbestande zu zweifeln. WeiBgerbers worte wie die folgenden sind wie eigens fiir Kiirnten geschrieben: „Das Vor-gehen der Mehrheitsvòlker, innerhalb ihrer Staaten gewaltsam alle sprachlichen Minder-heiten zu beseitigen, ist zu begreifen aus dem Bestreben, eine Machtstellung fiir die Dauer auszubauen. Aber es ist ein Abweichen von naturgegebenen Grundlagen, es ist z u g 1 e i c h eine MaBnahme, die meist ihren Z w t c k v e r f e h 11. Minderheiten, die sich auf die Dauer einem Mehrheitsvolke vielleicht cuigegliedert hiitten, sind haufig durch den auf sprachìichem Gebiete ausgeùbten Druck in cine ausgesprochenc Gegnerschaft gedriingt woiden... Jede gesunde Volksgruppe lehnt sicii mit Urgewalt gegen gewaltsame Ver-such'i. ihre Sprache anzutasten, auf... Den in einem anderen staatlichen Verbande lebenden Teden der Sprachgemeinschaft kann Niemand Jas Recht verweigern und die Pflicht ab-iithinen, die geistig kulturellen Verbindungen auirecht zu halten. EinStaat, derdieses grindlegende Recht nicht glaubt a n erkennen z u kònnen, spricht sich selbst damit die Berech-tigung ab, anderssprachigeVolks-g r u ]) p e n innerhalb seiner Gren-zen zu beherbergen.
(Fortsetzung.)
poedinim v njej pa je, kot bi se šele sedaj začeli zavedati svoje moči in svojega zdravja, prekipevajočega v krasno našo melodijo, in še, kar na našem narodu občudujejo sosedje, svoje discipline. Tako se po naši pesmi dovrši na Koroškem čudež slovenskega kul-turnegavstajenja.	o.
I DOMAČE NOVICE j
Usmilite se lažnih otrok!
Zvezni kancler dr. S c h u s c h n i g g je izdal za letošnjo zimsko akcijo sledeče navodilo:
Tudi v težkih letih, v katerih je stiska v naši domovini dosegla svoj višek, so dokazali sloji, katere je srečna usoda obvarovala pred stisko, da so pripravljeni za žrtve v pomoč drugim. Misel, da je služba bližnjemu služba narodu, je v Avstriji že vedno veljala, ker spada h pravemu značaju Avstrijca, da ima razumevanje za stisko drugih in voljo za pomoč. Po zaslugi sorojakov so bili mnogi družinski očetje, ki imajo spet zaslužek in lahko skrbijo za ženo in otroke, obvarovani pred najhujšim.
Iz lastne moči je Avstrija premagala leta najtežjega gospodarskega pritiska. Naj bo bodočnost kakoršna hoče, Avstrija zamore zreti z zaupanjem naprej in ne sme omagati v svojem boju proti stiski. Ni še naš cilj dosežen, še je treba pomagati lačnim, bodriti obupance in pomagati otrokom, trpečim v zimskih mesecih.
Ogrožena mladina potrebuje našo pomoč v posebni meri in zato hočem biti njen zagovornik.
V imenu otrok prosim vse avstrijske može in ! žene, da sodelujejo pri Herma Schuschnigg-akciji, j ki je omilila že toliko gorja in prinesla toliko bla- i goslova. Spet kličem vse, katerim je dobrotljivost | zapoved srca: „Vzemite lačne otroke k j mizi!“ Pomagajte otrokom, s tem pomagate j naši domovini in njeni bodočnosti!
Schuschnigg.
V drugem pozivu se kancler obrača do društev s prošnjo, naj se ob prireditvah spomnijo otrok, ki trpijo lakoto in mraz, in določijo del čistega dobička Herma Schuschnigg-akciji. Vsak šiling pomaga tistim, ki si sami ne morejo pomagati.
Štev. 39 našega lista zaplenjena! Tiskovna po licija je zaplenila zadnjo številko našega lista zaradi odstavka v članku „V deželi se čist i“. Cenjeni naročniki naj nam enodnevno zamudo pri razpošiljanju druge naklade blagohotno oprostijo. Proti odgovornemu uredniku je v teku sodnijska razprava vsled kršitve par. 308 kaz. zak., po katerem je pod kaznijo prepovedano razširjanje neresničnih vznemirljivih novic ah napovedi.
Nemška priloga. Z današnjo številko začnemo v našem listu izdajati izredno nemško prilogo, namenjeno nemški javnosti. Priloga in njena vsebina naj dokažeta našo iskreno voijo za pravičen, iskren sporazum med narodoma v dežeii. To je naš odgovor na prizadevanja krogov, ki govoričijo o miru, a med narodoma koroške zemlje sejejo nemir. Uverjeni smo, da bo tovrstno naše delo našlo pri rojakih polno razumevanje, prave Nemce pa prepričalo o čistoči naših narodnih ciljev.
Kdo kali mir v deželi? (Ferlach—Borovlje.) Predzadnji teden so v Borovljah zbirali podpise Proti nastavitvi nadučitelja L. na tukajšnjo šolo Nadučitelj L. je v našem mestu popolnoma neznan in očividno je šlo pri podpisih za naročilo od zunaj. Nabiralci podpisov so agitirali, češ da je novi nadučitelj jugoslovanskega mišljenja in da bi Borovlje take sramote ne mogle prenesti. Nekateri izmed nabiralcev dobivajo plače od države, v nekaterih tovarnah so zbirali podpise mojstri med delavci. Na zadnji seji krajnega šolskega sveta so nato predložili spomenico s 500 podpisi proti nastavitvi dotičnega učitelja. Med podpisanimi je poiovina brez otrok. — Čemu vsa ta gonja? Baje je mož, za katerega gre, poštenjak in zaveden katoličan. Zato se ga nestrpni elementi boje in hočejo namesto njega za učitelja osebo, ki jo je oblast zaradi nelojalnosti do države odslovila. Domači župnik je na seji odločno zavrnil obdol-žitve ter povdaril, da je obrekovanje kaznivo dejanje. Pričakovati je, da ostane spomenica samo dokaz, kako se ruši mir v deželi.
Heimatbundova zbirka od 8. do 10. okt. Na u-redništvo je došlo od več strani vprašanje, kako da se zasebni organizaciji, kar je Heimatbund, dovoljuje nabiranje denarnih prispevkov po šolski mladini. Odgovarjamo, da ima o tem odločevati šolska oblast in sicer v sporazumu z zastopniki starišev. Glede zbirke same velja, kar velja o organizaciji, ki hoče „osrečiti“ naše ljudstvo potom tujih plesov, nemških prireditev in nemško-nacionalnih domov. Pravi Slovenec bo našel pravi odgovor!
Novi voditelj"! koroške Kmečke zveze. Na seji dež. kmečkega sveta z dne 27. m. m. je dosedanji dež. vodja kmetov Gruber zagovarjal svoje delo in se nato z še nekaterimi člani kmečkega sveta odstranil. Njegov namestnik Wintschnig je sejo nadaljeval in je bil kot novi vodja kmetov izvoljen prezident dež. zbora posestnik Jožef R i t s c h e r i n kot njegov namestnik posestnik Kristijan Ad-1 a s s n i g. Istotako je bila odobrena nova lista članov kmečkega sveta, na kateri se med drugimi nahajajo Slovenci g. Karl Miki, posestnik v Ma-loščah, Filip Parti, pd. Kosem na Mačah, in Marko P 1 e š i v č n i k, posestnik v Šmihelu. — Sporazumno s kanclerjem je drž. vodja kmetov in deželni glavar Reither novega dež. vodjo kmetov in njegovega namestnika zaprisegel.
Utisi iz južne Češke. Najprej naj se zahvalim o priliki petdesetletnice moje mature za čestitke, ki so mi jih moji prijatelji izrazili potom našega lista. Na proslavi petdesetletnice, ki smo jo praznovali v moji domovini v Budejovicah, se nas je zbralo od 51 svoječasnih maturantov 14, pet pa se jih je opravičilo. Duhovnikov nas je bilo devet, med lajiki pa med drugimi tudi eden general češke vojske. Dopoldne 7. sept. smo imeli v stari gimnazijski cerkvici sv. mašo, potem pa smo se zbrali k družabni pojedini. Med slavnostnim govorom sem predlagal, naj napravimo pogodbo z ljubim Bogom, naj nam pusti še pet let, da se vnovič zberemo. — Nekaj utisov iz južne Češke. Leto je bilo suho, zato je letina skoraj rekordna. Denarja sicer primanjkuje ko pri nas, a ni videti beračev in postopačev. Ljudstvo je trezno in delavno. Pri zabavah pije samo svoje svetovnozna-no pivo in zato ni „modrih“ pondeljkov. V državi vlada zdrava disciplina, uradništvo je na svojem mestu, čutiti je tudi izboljšanje odnosov do nemškega soseda v državi. Kako silna je državna zavest čehoslovaškega ljudstva, je sijajno dokazal veličastni pogreb predsednika Masaryka. — Jak. Kindlman, dekan.
Weinzirl—Vinate. Lahko bi razpisali nagrado za odgovor, kje se nahajamo. Smo vasica župnije Veliki Strmec in s tem sosedje slavne Vrbe ob jezeru. Menda prvič v zgodovini naše fare nam pastiruje nemški duhovnik, ki pa govori tudi slovensko in skuša biti obema deloma pravičen. Ko smo izvedeli, da jih namerava cerkvena oblast prestaviti drugam, smo tudi mi prosili, naj nam jih pustijo. Baje je sedaj zanesljivo, da pride k nam duhovnik-domačin. Takoj se je pričela gonja, u-prizorjena od onih, ki se sicer le redko brigajo za cerkev in posmehujejo celo nemškemu duhovniku. Za vsako ceno hočejo preprečiti, da bi došel na faro gospod, ki je naš domačin in govori z nami vred našo materno govorico. Pričakujemo, da bodo vsi, ki hočejo zlorabljati tudi cerkev v svoje nizke, temne namene, dobili pravi odgovor.
Keutschach—Hodiše. Žalostno vest poročamo. V torek 28. t. m. kličejo g. župnika na sprevidenje k nekemu bolniku. G. župnik gre po cerkovnika in ko ga ne prikliče, ga gre iskat na stanovanje v mežnarijo. Ko išče od prostora do prostora, najde v prvem nadstropju cerkovnikovo ženo v krvi mrtvo ležečo na tleh. Takoj da obvestiti orož-ništvo v Ribnici, ki se poda na lice mesta. Kmalu se nato pojavi tudi nezakonski sin mrtve žene, ki obiskuje glavno šolo v Celovcu. Ta pripoveduje orožnikom, kakor mu je očim o dogodku pripovedoval. Nastal je istega dne zjutraj prepir med materjo in očimom, tekom prepira mati zagrabi nož in rani očima v roko. Očim izvije nož materi iz rok, v svoji razburjenosti večkrat z nožem rani vrat materin in sicer tako nesrečno, da pre-preže glavno žilo. Nato zbeži na kolesu v Celovec, kjer napiše testament, v katerem izroči vse premoženje pastorku, čaka slednjega pred šolo ter mu pove vse podrobnosti. Drugi dan ga na potu na sodnijo že najde policija. Med zaslišanjem je
vse priznal, kako je bilo. Nesrečna žena je bila v četrtek pokopana. Cerkovnik je bil splošno znano tihega značaja. Z družino nesrečne žene vse sočustvuje.
Požar. (Ledenitzen—Ledince.) Ob poldvanajstih ponoči v nedeljo 6. sept., ko je bil pri Hanjžlnu ravno običajni semenj in so bili prostori polni gostov, zabavajočih se s plesom in petjem, se zasliši naenkrat strašni krik: Gori, gori! Vse je prestrašeno planilo pokonci. Na bližnjem hribčku, pri Blažeju, je že gorel skedenj v velikem plamenu. Vse je hitelo tja. Požarna bramba je hitro zgrabila brizgalnice iz bližnjega gasilskega doma ter hitela h požaru. Ribnik, ki je zraven Blažejeve hiše, je nudil dovolj vode. Tako so rešili hišo, ki stoji tik ob skednju. Skedenj, v katerem je bilo obilo snopja in krme, je ves zgorel. Živine ni bilo v hlevu. V hiši je stanovala samo Hanjželnova teta Ana. Ko je nastal ogenj, je še mirno spala. Blažejevo posestvo je bilo Hanjželnova last ter je prišlo šele pred par dnevi potom prisilne države v tuje roke.. V tej hiši je umrl pred 4 leti stari Hanjželnov oče Jožef Arnejc, nekdanji župan velike rožeške občine ter oče trsteniškega župnika Janka Arnejca. Kako je ogenj nastal, še niso dognali.
Suetschach—Sveče. Temeljito opravlja bela žena posel v naši fari. Tekom 14 dni smo pokopali kar 5 oseb in sicer delavca Karla Biber, Marijo Beguš, pocestnico, bivšega fužinskega delavca Filipa Kopajnik in Primoža Antonič s Sin. Filip Kopajnik je bil oče mlade Kosmičke na Mačah, dosegel je 73 let ter bil nad 50 let zaposlen v tovarni. Splošno je bil priljubljen, na grobu so mu v slovo zapeli osiveli očanci-tovariši. — Minul pa še ni teden dni in zagrebli smo Kosmovega očeta na Mačah. Tako sta mladi gospodar in gospodinja pri Kosmu izgubila oba očeta. Rajni Kosmov oče so bili vzoren, napreden in narodno zaveden gospodar. Svoje posestvo so prepustili sinu najlepše urejeno. Njihovega pogreba se je udeležila ogromna množica iz celega Roža s sveškimi in bistriškimi gasilci na čelu. Preč. g. župnik so govorili poslovilne besede "ter povdarili očetovo globoko vernost. Pevci so se od njih poslovili z žalostin-ko. Vsem rajnim večni mir, zaostalim pa naše toplo sožalje!
Koroški drobiž. Veliki gosposvetski zvon praznuje letos svojo 2501etnico. Vlil ga je zvonar Matija Landsmann. — Avstrijska poštna uprava bo z novim letom uvedla stari poštni rog. — S 3. oktobrom je stopil v veljavo zimski vozni red za železnice in avtobuse. — V Celovcu so odkrili komunistično centralo, ki je spravljala ljudi v rdečo Španijo k vojakom. — Za kaplana v Dobrli vesi je določen č. g. Zimulin, v Št. Štefanu na Žili Franc Schicho (s službenim mestom v Št. Jakobu), v Železni Kapli Anton Kutej, v Rožeku Janez Špendal. Upokojen je župnik Oto Schuster. — Na Vratah je trgovec David Schwaizbaum iz Dres-den-a pustil carinikom nov avto in dragocenost’ za 40.000 S ter zbežal v Italijo. — Avto je smrtno poškodoval pri Vrbskem jezeru Brigito Moretti iz Celovca. — Z okna prvega nadstropja je v celovški okolici padla služkinja Jožefina Battista in si zlomila nogi. — Župan Moser v Zg. Millstattn je vsled izpadov proti dom. fronti bil odstavljen. — Delavec Franc Achatz iz Otmanj je skočil v Krko in utonil. — Posestniku Spitzer-ju v Št. Magdaleni pri Beljaku je vlak povozil 3 ki ave.
NAŠA PROSVETA
In kod nadaljujemo!
V oktobru leta 1917 je umrl veliki Krek, po-četnik krščanske, socialne prosvete med Slovenci in eden glavnih sograditeljev slovenskega zadtuž-ništva. Njegovo ime je danes postalo program, program za vsako vas in faro, ki se hoče odmakniti razdirajočim vplivom materializma in zaživeti novo življenje. Nikakor slučajno smo v zadnji številki v našem kotičku povdarili vero in versko življenje kot glavno orožje, s katerim uničimo smrtnega sovražnika vsega občestvenega in posamnega življenja. Tudi ni slučaj, da je bil duhovnik Krek začetnik nove, lepše dobe med Slovenci.
Na našem Kreku naj bi se učili dveh stvari, ki sta nam poleg vere potrebni, če hočemo naš rod
iztrgati iz krempljev sebičnega samoposvetnjaštva ter ga dvigniti kulturno in gospodarsko. Ti dve stvari sta: izobrazba in socialno dejanje.
Krek je veliki učitelj Slovencev. V knjigah, neštetih razpravah in govorih je razlagal naravni red življenja. Pisal je in učil, hodil od seje do seje, romal tja in sem, bodril, navduševal in uži-gal. Njegov „Socializem“ je odmaknil izpred ljudstva zastor, da je zrlo za kulise življenja in uzrlo veliki sili, ki se borita za premoč v vsakem narodu in v vsem svetu. S Krekom šele so ostale v Slovencih prave predstave o družini in stanu, narodu in državi in Cerkvi. Vse njegovo življenje, prenatrpano z delom in žrtvijo, je en sam klic, da se je treba venomer učiti in izobraževati srčno ter umsko, da zamore rod svoje prilike in nepri-like dobro mojstriti.
Krek je apostol socialnega dejanja. Gledal je borne, s slamo krite slovenske hiše in koče, vedel je za izkoriščanje malega našega človeka po neštetih oderuhih in veljakih, zrl je vso revščino in bedo kmečkega ljudstva, zatiranega po velekapitalu, poznal je uboštvo svojega kulturno in gospodarsko usužnjenega naroda. Sam ubog je razdal svoje, pomagal s sredstvi dobrih src potrebnim, malemu ljudstvu ustanavljal zadružne organizacije in ga osvajal iz rok izkoriščevalcev, s samopomočjo dvignil zavest in silo slovenskega kmeta in končno kot poslanec in narodni voditelj zastavil vse svoje sile, da pribori svojemu narodu njegove kulturne pravice in svoboščine.
To je Krek, apostol slovenske prosvete in slovenskega zadružništva. Kažipot, kje naj zgrabimo in nadaljujemo, da zamoremo nekoč žeti resnične uspehe. Učimo se pri njem!
I
i
i
Okrožnica sv. očeta za roženvenski mesec opozarja na moralno in duhovno stisko sveta, ki ima svoj vzrok v odvrnitvi ljudstev od Boga. „Na eni strani skuša komunizem tajiti vsako pravico do zasebne lastnine, na drugi strani obožujejo državo in želijo nasproti komunistom spet upo-staviti red in javno avtoriteto, pa pozabljajo modrost evangelija in se vračajo h poganskim blodnjam in običajem. Val brezboštva gre po svetu in grozi, da uniči vsako kulturo." Sv. oče v drugem delu opozarja, da kristjani ne smejo izgubiti zaupanja, ker Bog ne bo zapustil Cerkve, posebno če se le-ta obrača za pomoč do Marije. Zaključno se poglavar Cerkve pridruži proiestom škofov in ljudstva na Poljskem proti narodno-socialistični sramotitvi nebeške kraljice oz. njenega svetišča v Čenstohovu.
Naša dekleta v Holandiji in Angliji. Ljubljanski „S 1 o v e n e c“ priobčuje pismo odlične katoliške gospe v Londonu. Pismo je sledeče vsebine: „Prosim, storite vse, da slovenska dekleta ne bodo prihajala v London v večjem številu, ker imamo že zelo boleče skušnje z dekleti iz Avstrije in drugih držav, ki so prišle sem." — Navedeno pismo je jasno dovolj, da- se vsaj enkrat resno vprašamo, ali smo storili napram dekletom, odišlim v tujino, vso svojo dolžnost. Ti, mati, ti, oče, ti, brat in ti, sestra, ste Vaši hčerki, ki si služi kruh nekje v tujini — skrbna ali brezsrčna domovina! Žalostno je, če mora toliko deklet služit iz domačega kraja, še neprimerno bolj žalostno pa je, če dekleta puščamo v tujini prepuščena njim samim. Dopisujte z njimi, naročite jim naše liste, morda pošljete od časa do časa kako lepo knjigo. Velika, zelo velika je naša odgovornost napram mladi naši krvi v tujini!
..Kmečka žena" je glasilo Zveze bivših gojenk kmetijsko-gospodinjskih šol in izhaja v Mariboru. Štev. 6 prvega letnika prinaša prispevke z naslovi „Delo v javnosti", „Dečla in narodna noša", „Pot krnlčke žene", „Skrit zaklad", „Žcna v slovenskih pregovorih" i. dr. Nedvomno bo mesečnik po svoji bogati vsebini vzbudil zanimanje vseh naših deklet in žen. Dobijo ga na ogled pri predsedniku domačega društva. Naj bi ga z veseljem citale!
Inserirà jte
v »Koroškem Slovencu"!
j GOSPODARSKI VESTNIK J
Sadjarj’ev koledar. Kedaj dozorijo zimska jabolka? Kot najzgodnejše termine navajajo sadjarji: 15. septembra gdanski robač, landsberška rpneta, 20. septembra kanadka, zlata parmena, oranžna reneta, 30. sept. ontario, začetkom oktobra londonski peping, šampanjska reneta, 15. oktobra bobovec, fonathan, karmeličanska reneta, 20. oktobra štajerski mošancgar, rdeči Železnikar. A to so najzgodnejši termini in veljajo za prisojne kraje, v hladnejšem pasu pa jih lahko pustimo na drevesu še teden ali dva več.
Drobimo zemlj'o! V jeseni in vigredi je treba na težkih njivah dokaj skrbi posvetiti izravnanju in zdrobljenju zemlje. Kdor nima primernega orodja, si ga pripravi sam. Vzame naj smrekovo, me-cesnovo ali borovo deblo v premeru 30—50 cm in z dolžino 2.50 do 3 metre. Okoli tega preprostega valjarja navijemo težko, okorno verigo v ozkih presledkih (kvečjemu 5 cm narazen) in zvežemo oba konca. Tudi trde kepe se pod verigo drobijo in njiva dobro izravna.
Cena za les je dokaj nestalna. Dejstvo je, da je imelo v minuli zimi rezano blago razmerno dobro ceno. Tudi je dejstvo, da so žage pokupile mnogo okroglega lesa in je zato njegova cena poskočila bolj od one za deske. Trenutno vsaj po vprašanje po lesu ni posebno veliko in bi morala cena lesu pasti, če se to ne zgodi, leži na drobnem lesu (Schleifholz), ki ga kupujejo v polnem obratu stoječe papirne tovarne. Čim bi cena za les padla samo za par šilingov, doseže ono za drobno blago, kar bi pomenilo, da bi odromalo tudi boljše blago v papirnice, žage pa bi zastajale. Zato plačujejo večje žage rajši višje cene. Če se izvoz desk ne izboljša oz. cena ne dvigne, je pričakovati, da bodo papirnice lesne cene znižale. Seve je težko prorokovati, a strokovnjaki svetujejo: kdor ima zrel les, naj ga sedaj poseka.
Kako se odpravi pivska strast? Tole svetujejo zdravniki: Kavo ali čaj iz hrastovega želoda, praženega ali zmletega. Ob pitju te tekočine se pogostokrat pristudijo opojne pijače. Zdravniki sami dajejo strastnim pivcem všečno opojnino in takoj nato neškodljivo zdravilo v obliki vboda, da bolnik izbruhne povžito opojnino. Če se to večkrat ponovi, se bolniku pristudi pitje za stalno. Seve mora imeti vsaj nekoliko volje za zdravljenje bolnik sam. V posebnih slučajih pa je treba zavoda, kakor so hiralnice za take nebogljence.
Nabirajmo lapiih, ker spada v domačo lekarno. Pozimi pijemo oparek lapuhovih listov z mlekom in kandisom, pa ne čutimo zimskih težav. Za suh kašelj in težko dihanje vržemo pest listov na lesno žerjavico in vdihavamo dim. Lapuh pomaga pri pljučnih boleznih, močnem nahodu, sapnikovi dušici itd. Devajo ga tudi na zatečene noge in na vnetja. Proti dolgotrajnemu kašlju skuhamo lapuh na kropu in odcedimo, dodamo nato zavrelico žablja in tavžentrož ter pijemo zjutraj in zvečer.
Beljaški trg minulega tedna: Krompir 12, karfijol 80—1.20, zelje 20, paradižniki 40—60, solata v glavicah 10, endivija 10—12, špinača 40—80, čebula 20—30, izluščen bob 55—1.20, neizluščen bob 40—60, neizluščen grah 1.00, jabolka 20—50, hruške 30—50, slive 40—70, brusnice 60—80, češplje 50—80, grozdje 1.00—1.40, sirovo maslo, čajno 4.60, goveje meso 2.40—3.00, telečje 2.20 do 3.60, svinjsko 2.60—3.40, prekajeno meso 2.60 do 4.20, prekajena slanina 2.80—5.50, sirova slanina 2.40—2.70, svinjska mast 2.58—2.70 S za kg.
| ZANIMIVOSTI j
Dežela sredine.
Kitajska je največja država na svetu. Šteje 450 milijonov prebivalcev in je večja od cele Evrope. Njen prebuditelj je dr. Sunjacen, ki je pred 25 leti započel širokopotezno reformno delo, nasleduje mu sedaj njegov svak Čangkajšek. Izobraženstvo je večinoma šolano v evropskih šolah ter deluje z vsemi silami na to, da združi narod pod nan-kinško vlado. Železnic domala v deželi, gospodarsko in kulturno življenje, nekoč vzorno za ves svet, hira, narodna zavest, nekoč tako silna, se polahno spet začenja vzbujati.
Kitajska je država slavne zgodovine. Svoj višek ! je dosegla, ko je ostali svet ves še živel v barbarstvu. Kar imenujemo pridobitve moderne dobe, vse to je Kitajska poznala že pred tisočletji.
| Sledila pa so dolga stoletja umiranja in hiranja in šele v najnovejši dobi se pojavlja nov narodni procvit. Edinstven slučaj v zgodovini, da se narod, tisočletja star, spet poraja v narodno pomlad.
Dalekosežen je gospodarski reformni načet nan-kiške vlade. Do leta 1943 hočejp zgraditi novih 8000 km železniške proge. Skušali bodo v prihodnjem petletju izboljšati kmetijstvo z uvajanjem modernih strojev. Doslej čaka od 300 milijonov hektarjev rodovitne zemlje okrog dve tretjini, da tudi njo preorje kitajski kmet. Lani so pridelali ! 5 milijonov vagonov riža in 3 milijone vagonov pšenice. Vendar se da pridelovanje dvigniti še na | trojno količino. Gospodarska petletka predvideva nadalje izgradnjo živilske industrije, zidanje mlinov, sladkornih tovarn, organizacijo izvoza pri-, delkov čaja in soja-fižola.
Sodobna Kitajska je med redkimi državami, kamor je izvoz prost. Kitajska država je sorazmerno najmanj zadolžena država na svetu. Dočim odpade na Japonskem na posameznega državljana 223, v naši Avstriji okroglo 100 dolarjev notranjih in zunanjih dolgov, pride na Kitajca komaj 6 ameriških dolarjev. Velika je briga nanki-ške vlade za šolstvo. Kitajci imajo 110 raznih visokih šol, 80 univerz, 30 tehniških šol. Študiralo pa je lani komaj 45 tisoč dijakov, kar je komaj desettisočinka vsega ljudstva. Zato je nova doba kitajskega preporoda še v nedogledni bodočnosti in jo bo sedanja vojna samo pospešila, a nikakor prinesla.
Raketa v vsemirje. Ameriški profesor Goddard je dovršil raketo, ki naj izmeri zračni prostor nad zemljo. Je podobna zračnemu torpedu in zgrajena iz najodpornejšega materijala. Na uro bi prehitela raketa 1200 km. Goddard sam pravi: Nevernim Tomažem svetujem, da jo gledajo, ko bo zletela v zrak. Bržkone bodo mislili, da se je približal konec sveta. V raketi seve ne bo človeka, pač pa i bodo v njej vsi inštrumenti, ki bodo nadomestili i pilota.
Pogovor o srajci. .,Baron je velik gospod, vsakih štirinajst dni si obleče novo srajce. Grof je še večji gospod, ker si obleče novo srajco vsak teden." — „In cesar?" — „Ta pa kar naprej: srajco gor, srajco dol, srajco gor, srajco dol...“
Zahvala.
Za mnogoštevilne izraze globokega sočustvovanja ob pretežki izgubi, ki nas je doletela z nenadno smrtjo našega dragega očeta
Jožef-a Parti,
pd. Kosma na Mačah,
izrekamo tem potom svojo najglobjo zahvalo. Zlasti se zahvaljujemo preč. g. župniku Ruprecht-u za tolažliive besede na grobu, domačemu pevskemu zboru za pretresljive žalostinke, požarnim hrambam in vsem prijateljem in znancem, ki so dragega pokojnika spremili na njegovi zadnji poti v tako častnem ftevilu.
Mače v Rožu, Bistrica pri Pliberku, koncem septembra 1937.
62	Žalujoči ostali.
Dne 15. 11. 1937 sem začel pitati 6 prašičkov po 10 kg in po 84 dneh je tehtal vsak zase 96 kg. Morem „Emivit“ vsakemu kmetu najboljše priporočati, ker štedi na krmi. Priuravljen sem dati pojasnila. Josef Gross, Trastallhof Nr. 5, F. Miihl-i dorf bei Spitz a. d. Donau.	63
Tako se govori o „EMIVIT-u“
To je krma z uradnim jamstvom hranilne vsebine.
Wien, XII., Schdnbrunnerstr. 179. Tel. R 36-0-19.
lastnik- Pni in eoso društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdajatelj in odgovorni urednik: Dkfm Vinko Zwitter, Klarenfurt. Ach^elgasse 5.
Tiska Ljudska tiskarna A"t. Machàt in družba, Dunaj, V., Margaretenplatz 7.