NAŠI ZAPISKI SOCIALNA REVIJA. Št. 2. (Februvar) LETO IX. VSEBINA: UVODNIK. — DR. EDVARD BENEŠ: POLITIČNI NARODNOSTNI SPORI. — ABD/TUS: NARODNOST IN SOCIALIZEM. — A. A. B.: O LEPOTI ČLOVEŠKEGA TELESA. — DR. DRAGOTIN LONČAR; IZ LITERARNE IN POLITIČNE KORESPONDENCE DR. JOSIPA VOŠNJAKA. — PREGLED: ŠOLSTVO. - STROKOVNI PREGLED. — NAČRTI IN PREDLOGI. — JUTRO" - bDAN“. — „ ZARJA “. — IN PERPE-............TUAM MEMORIAM............ UREDNIK IN IZDAJATELJ : Dr. ANT. DERMOTA V GORICI. - - - LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - - - V GORICI 1912. TISKA : »GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK. 1 0 s ] ] ] a 0 a 1 1 0 i Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu. Naročnina : Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta so- □ □ n o □ n n □ razmerno; za Nemčijo 5 K 80 v., ^ za ostale države 6 K 40 v. Posamezna številka 42 v. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici. D C 0 [ [ [ [ l-o TOP (HftateljeiT) „j^ašib ^apisl^o^“ uljudno priporočilni svojo knjigoveznico za vsakovrstna naročila v mojo stroko spadajočih del. — Izdelujem tudi vsakemu ukusu uhajajoče okvirje za podobe i. t. d., ter jamčim za solidno in točno .......postrežbo po zmernih cenali. -.... /\ntoq Zupančič, knjigovez, bjubljana, Slomškoua ul. 31. V Gorici 22. I. 1912. Res, da deželni zbori, koder zasedajo tudi slovenski poslanci, niso nolbena visoka šola za politično življenje; a zato le še ni treba, da bi bili tako ubogi in klaverni, kakor se je pokazalo v zadnjem' zasedanju. Deželni zbori imajo bistveno drugačno nalogo, nego je od-kazana državnemu zboru. Tisti, ki so upeljali konštitucionalnost v Avstriji, so polagoma tako utesnili svobodo dela in prostost kre-tanja deželnih zborov, da se dejanski ni treba čuditi, če je življenje in naziranje deželnih zborov postalo nekako omejeno in zanikamo. Ne jokamo se za t. zv. historično slavo te ali one vojvodine ali kraljevine v Avstriji: bog z njo! Tudi se ne pulimo ,za zgodovinske meje kraljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru: da bi jih ne bilo! Toda žal mam je, da so si deželni zbori dali tako pristriči svojo avtonomijo, da pravzaprav ni noben polet in zanos več mogoč. Kolikor jim je avtonomije še ostalo, si jo pa izkušajo izpodrezati sami. Naj reče kdo, kar hoče — več smisla je bilo v nekdanjih deželnih zastopih — četudi stanovskih! za samoupravo in samoodločevanje, nego ga kažejo njih nasledniki dandanes. Zanimljivo (bi bilo, to dvoje primerjati, a primerjanje bi podalo prežalostno sliko naših sedanjih razmer in njih junakov... Katko umevajo naši deželni zbori avtonomijo in kako jo v praksi izvršujejo! Kjerkoli se naj pokaže politična stran avtonomije v praksi, je silno diletantska. Gotovo, tudi v državnem zboru in v t. zv. visoki politiki, v katero se naši klerikalci zadnje čase radi spuščajo iz bo-jažeiljnosti proti Italiji, se je marsikaj izpremenilo v primeri z davnimi časi. Gotovo je, da igrajo svojo posebno vlogo na tem torišču nove moči in sile, o katerih se našim prednikom še sanjalo ni, da se kedaj 'uveljavijo. Toda uveljavile so se, in to dejstvo se upošteva. Ne vidimo pa tega pri naših deželnih zborih. Nele, da se krčevito zapirajo vrata pred vsako resnično demokratizacijo, s 3 katero ibi v deželni upravi in politiki — res pravi domači' politiki — prišli do veljave in vpliva novi elementi, ki jim sodi taka pravica neoporečno — so skoro povsod tako skarikirali volilne rede (»reforme«!), da bo zopet trelba desetletij dela, p redno se doseže • kaj boljšega, ali pa bo treba računati z nasiljem. Ne da se misliti, da bi pri stari, sedanji zabarikadiranosti moglo ostati! Ce smo omenili nasilje, naj nihče me osupne. Tudi če bi nasilje prišlo, to ne bo drugega, nego nujna posledica tega, kar naši domači politikarji (Haus- und Feldpolitiker) imenujejo politiko. Ta je namreč najčistejSe nasilje. Na naša naloga niti naš namen, da se potezamo za kakšne t. zv. napredne poslanice. Saj vemo, kakšna je ta naprednost — Iucus a non Jucendo! Toda nikakor ne moremo soglašati, če se politika izrablja od klerikalcev tako nasilno in teroristično. Politika nii le iboj za brutalno moč — politika je še bolj boj za vpliv. Nihče ni tako močan, da mu ne bi mogli' izbiti brutalnosti; a nihče tudi ni tako mogočen, da bi mogel preprečiti, da se ideja širi in da vpliva. Zato je boj idej nevarnejši, nego boj surove sile in moči; zato ni mogoče, da bi imel pri nas klerikalizem trajno bodočnost. Vzemimo konkretne slučaje iz kranjskega in goriškega deželnega zbora. Omenjamo jih zato, ker so postaili že kar tipični in nad vse značilni: za duševno ni-žino, na kateri je obtičala slovenska odločujoča politika. Čemu je na Goriškem večina razveljavila mandat liberalnega poslanca? Ker ni bili vreden, da bi bil deležen časti, zasedati z drugimi deželnimi poslanci'... Resnično, ta razlog so navajali ljudje, ki hočejo biti resni v politiki, — in dostojni! Čemu bi bila na Goriškem večina rada razveljavila še par mandatov opozicije? Ker so se pri volitvalh primerile nepravilnosti. Akt volitev je temeljil na postavni podlagi. Volilna komisija je avtonomna, skoro bi rekli — suverena. In deželni zbor, oziroma njegova večina — brutalna sila številke! — naj sodi o veljavnosti ali neveljavnosti mandata. Zakaj je moral odstopiti kranjski deželni glavar pl. Šuklje, da je preprečil nameravano razveljavljenje dveih opozicijskih mandatov? Pravzaprav tudi zaradi 'surove moči številke — večine, ako že nočemo trditi, da je bila cela akcija proti liberalnim opozicionaleem zaradi razveljavljenja mandatov inscenirana le zato, da se je Šuklje moral umakniti dr. Šušteršiču — iz zasebnih razlogov. Samo čigavi so bili ti* zasebni razlogi — Šušteršičev! ali Šukljetovi?... i ; i j j S4 Na misel nam prihaja, kar smo brali v neki knjigi, Poganski Lucian pripoveduje: 'Nekoč so se bogovi posvetovali zaradi množice novih vsiljivcev dvomljive upravičenosti. Momos se oglasi za besedo, in govori o orientalskih božanstvih. Mitras v medijskem kaiftanu in tiari ne sodi v Glimp, niti grškega me zna, in ne razume te, če mu piješ nazdravje. Še manj moreš trpeti Egipčane, pasjeglavega, lajajočega, v lino platno oblečenega Anubisa, iprorokujocega bika Apisa, in še celo ne Ibisov, Opic in Kozlov. Momos torej pred'-laga: uvažuje, da se je mnogo neopravičenih, nerazumljivo govorečih ljudi vsililo med bogove; da ambrozija in nektar polagoma pohajata, in da se je merica te pijače vsled močnega povpraševanja podražila že na eno mino; dalje, da se tujci nesramno silijo v ospredje in kradejo starim bogovom prostore: naj se izvoli komisija sedem popolno opravičenih bogov, ki naj preišče legitimacijo vsakega. Zevs tega predloga ni dali na glasovanje, ker je videl, da bo večina proti, pač pa ga je takoj proglasil kot sklep, in je ukazal vsem boigovom, da si za to preiskavo oskrbijo potrebnih dokumentov in dokazov, n. pr. ime starišev, podatke, odkod in kako so prišli med ‘bogove itd. Ali naj svetujemo večinam' naših deželnih zborov, da tudi tako ukrenejo?-------- Hočemo reči: deželni zibori imajo po veljavnih zakonih pravico, verificirati volitev svojih poslancev; toda ta pravica sama temelji na logičnem nasprotju: za verifikacijo je treba večine poslancev, kotjih valitev je bila priznana in odobrena, a odkod takšna večina pri prvem poslancu?! Ali se ne primeri lahko, da je večina poslancev izvoljena z najhujšim pritiskom in terorjem, manjšina, opozicija, pa čisto legalno; in zdaj naj je ta večina poklicana, da odločuje o zakonitosti in nezakonitosti volitev, o veljavnosti in neveljavnosti mandatov?! Hočemo reči še to: verificiranje volitev spada med avtonomne funkcije deželnih zborov. Ako je deželni z'bor najvišja avtonomna korporacija v deželi, naj tudi čuva najvestneje svojo samoupravnost in je ne zlorablja z nasiljem. Ako naj deželni zbori ne degenerirajo tako, da so Je še upravni stroji v omejenem delokrožju, potem je predvsem treba, da se povzdigne zopet njih politični nivo. Politika kapric in osebnega sovraštva pa je sramotna in otročja. In da bi deželnih ziborov namen in naloga bila, uganjati takšno politiko, prav resno dvomimo! S3K^rarararat0!t0itQ!i0!ra[zsK2raratnitararat0ii£S)t0!MK2iK2 Politični narodnostni spori. (Dalje.) Drugič se pa situacija zopet obrne. Nemci kot doslej preveč privilegirani narod imajo ineko posestno stanje. Ta njih posest — v občinah, -okrajih, kulturnih institucijah — povzroča zatiranje čeških manjšin. Prihajajo češki socialisti in razpihavajo narodnostni boj v imenu pravice in pravičnosti. To vzbuja ogorčenje socialističnega čuta pri nemških sodrugih, kajti zdi se jim, d a češki socialisti zanašajo sem nar o d n o s t n e boje. Zakaj- se ne obnašajo tako kot nemški socialisti, ki stoje nepristransko nap ram stvarem in se ne brigajo za zadeve, ki viti ovlada le buržoazija? Ko bi se tudi oni vedli nepristransko, ne bo nemška buržoazija očitala nemškim sociaistom, da so izdajalci naroda, in opozarjala na rodoljubje čeških sodrugov. Od čeških socialistov je to, s stališča nemških socialistov, očitni š o v i n i z e m, in tako končno sili tudi nje, da se spuste v boj i tam, kjer so bili popolnoma nepristranski. Iz tega pa sklepajo, da, če bi se i češke strani boj v takih primerih ignoriral, bi se izognili nepotrebnim konfliktom med obema strankama. S tako logično argumentacijo prihajajo zopet nemški socialisti do dokaza, da so š o v e n i' češki s o d r u ig i. iPri razvoju narodnostne ideje in konfliktov i:z nje porojenih med češkim in nemškim socializmom, je znatno vlogo igralo baš tisto ignoriranje narodnostnih bojev. Češkim socialistom je bil očitan šovinizem, ker so baje zanašali narodnostne spore tja, kjer jih nemški sodugi niso videli ali jih niso hoteli videti. Tako so 1. 1907. nemški socialisti zahtevali v parlamentu, naj se kar najhitreje izvede zakon o nadaljevalnih šolah, sklenjen v nižje-avstrijskem deželnem zboru. Ta zakon je določal za učni jezik izključno le nemščino in vendar se je stvar tikala poglavitno čeških dunajskih vajencev. Nemški socialisti so tu ignorirali jezikovno vprašanje, dočim so češki podali interpelacijo, v kateri se ostro upirajo zakonu. Nemški socialisti so tu pravzaprav delali skupno z nemško buržoazijo proti češkim sodrugom. In zdaj sta si oba tabora lahko rekla, da je -bilo to početje šovinistično. Šovinizem je ib i 1, nalašč se ne brigati za jezikovne pravice čeških vajencev, — šovinizem je bil, hoteti uničiti napreden zakon J a t o, ker se je prezrlo nekaj čeških vajencev. Tako sodijo eni, — tako sodijo druigi. Nadaljnje ignoriranje narodnostnih potreb drugega naroda se kaže v vprašanju, ki se naravnost tiče bistva celega rešenja narodnostnega vprašanja v Avstriji. Brnski konigres je priznal, da se avstrijsko narodnostno vprašanje more rešiti z narodnostno a v t o n o m i j o. Ce se narodi neprestano bojujejo drug proti drugemu, da se nadvladajo, se to odstrani tako, da bo vsak od drugega neodvisen, da bo vsak gospodaril sam sebi — da ibo narodnostno avtonomen. To je danes geslo socializma o rešitvi narodnostnega vprašanja sploh. Tukaj nas ne brigajo podrobnosti. Žarnimi jivo pa je, d a danes nemška b u r ž o-a z i j a v tistih d ež e 1 a h, k j e r i z ig ubij a, ali k j e r je izgubila nadvlado, tudi zahteva narodnostno avtonomijo. Tam pa, kjer ima moč, narodnostnim manjšinam noče dati avtonomije — Štajersko, Koroško, Tirolsko. Ko so se I. 1907. v parlamentu razvneli boji zaradi češke sprave, so nemški socialisti kar sprejeli stališče nemške buržoazije in hoteli, da bi se ves spor rešil tako, da bi se na Češkem dala Nemcem avtonomija. Niso se ozirali na Moravsko, Slezijo in druge dežele, niso se ozirali niti na to, da bi se s tem utrjevalo privilegirano stališče Nemcev v celi državi, da bi se na eni strani dala privilegirancem sicer možnost biti povsem zavarovan proti slehernemu zatiranju, da bi .s e pa h k r a t u vsi tisti pritiski, ki ji i h oni izvršujejo, o ih r a n i 1 i. Narodnostna avtonomija- v celoti bi se v Avstriji izvršila na škodo Nemcev, na korist ostalih narodnosti; a v nekteriih deželah, kjer imajo Nemci manjšino, in propadajo, bi se strinjali z njo im jo hočejo takoj, kot na pr. na Češkem. V celi Avstriji jo je mogoče izvesti le pod tem pogojem, da Nemci z ozirom na koristi, ki jih bodo ponekod imeli, privolijo vanjo tudi ondi, kjer bi vsled njenega izvedenja izgubili na svojih privilegijih. Ta uvaževanja pa nič ne pomenjajo za nemške socialiste. Sledijo s e ib i č n i politiki svojih narodni h strank in zahtevajo od čeških socialistov, da bi soglašali s tem, da se po socialističnem programu mora takoj' dati Nemcem na •Češkem narodnostna avtonomija. Saj je vendar brnski kongres zahteval avtonomijo! TProti tem nazorom je če- ška socialna demokracija odločno nastopila (Pravo Lidu dne 14. jan. 1908) in izrecno konštatirala, da se narodnostno vprašanje ne more rešiti le na 'Češkem, ampak da se hikratu reši v celi Avstriji enotno, da se morajo ljudstva prej pravično po narodnosti sešteti, zakonito varovati manjšine, osnovati v sodništvu forum za narodnostne spore itd. Predno se pa to zgodi, zahtevajo dosledno in pravično izvrševanje sedanjih zakonov. Nasprotno ‘pa vidijo nemški socialisti rešitev problema samo v narodnostni avtonomiji in zavračajo vse ono, kar sicer stremi za večjo narodnostno pravičnostjo, pa ni avtonomija. Tako je rešitev dunajskega šolskega vprašanja nedopustna, kajti to narodnostnega problema ne raz'lušči. Le avtonomija more končati boje. In ker je baš na Češkem akutna, kjer so razmere najne-zdravejše in najbolj pripravljene, se Milko tu takoj reši brez ozira na ostale dele države. Modraček v svojem spisu izrecno kon-štatira, da nemški socialisti so se ognili vprašanju takojšnjega izveden ja narodnostne avtonomije v celi državi, ko je šlo za odg o-vor na omenjeni pojav s 14. jan. 1 908. Tako se je razvilo nacionalno čustvo nemških socialistov. Narodnostna avtonomija ibi Nemcem na Češkem koristila, zato jo nemški socialisti hočejo. In ne morejo razumeti, da imajo češki socialisti tako malo socialističnega čuta, da nočejo priznati tega, kar sam celoavstrijski socialistični program zahteva. Po njih mnenju se češki socialisti ne morejo otresti svojih narodnostnih predsodkov in ne morejo priznati, kako velika korist bi bila za celo Avstrijo, ko bi se češko vprašanje rešilo tako. Nemški socialisti mislijo, če se more splošno priznani program izvesti deloma, da s e mora ta del izvesti iz nesebičnega stremljenja po pravičnosti. Ostali deli bi pa potem že sledili. Na drugi strani pa zopet češki socialisti ne morejo razumeti, kako morejo biti nemški socialisti zaslepljeni v svojem čisto nacionalnem in b u r ž o -a z i j s k e m egoizmu, da se vse d e j o na limanice nacionalne nemške b u r ž o a z i j e; kako da ne morejo spoznati, da bi se s tem dajala moč z a t i r a 1 c e m, da bi še bolj pritiskali, da bi se s tem odrivalo končno re-šenje vprašanja v n e do g I e dn o s t; kajti Nemci bi potem ne privolili v avtonomijo v drugih deželah. In to stremenje čeških socialistov se izpreminja v ogorčenje, ko se nemški sodrugi kar naekrat sami zapletajo v isti zofizem, ki so ga postavili proti češkim socialistom. V proračunski debati proračunskega odbora in pa v plenu zbornice so namreč nemški socialisti glasovali koncem julija 1910. proti subvenciji za češke šole na Dunaju in proti u p e 1 j a v i jezikovne enakopravnosti na čeških železnica h. Te zahteve so vendar tako pravične, da bi se pravo socialistično mišljenje ne moglo pomišljati niti trenotek, kako glasovati. In vendar se je glasovalo proti. In bas razlogi tega so bili, ki so zasejali ogorčenje v vrste čeških socialistov. Najpreje se je trdilo, Ida se iz celega kompleksa narodnostnih vprašanj ne sme eno iztrgati, češ, s tem se spori ne rešujejo in boji se le pocstrujejo. S tem bi tedaj govorili za celoavstrijsko in enotno rešitev narodnostnega vprašanja. Ko pa so češki socialisti zahtevali, ravn^oč se i v tem primeru po stališču enakopravnosti in pravičnosti, celoavstrijsko rešitev i v vprašanju narodnostne avtonomije, so Nemci zahtevali rešitev le za Češko. V primeru čeških šol na Dunaju pa se sklicujejo na načelo, proti kateremu so bili nedavno. Hujše pa je, da isti nemški socialisti takoj na to glasujejo za slovensko šolo na Štajerskem in Primorskem in s tem že vnaprej izpodbijajo svoj razlog, ki so ga navajali za svoje glasovanje proti češkim šolam. In razven tega se lahko najde neštevilno primerov v njih dejanjih, da ravnajo proti temu načelu. Tem bridkeje pa češki socialisti sprejemljejo izrecno priznanje, da nemški socialisti drugače presojajo vprašanje čeških šol na Dunaju, nego češki socialisti, ki stoje strogo na načelu enakopravnosti in pravičnosti ter socializma. Ogorčenje pa končno doseza svoj višek, ako se v tem boju socialisti postavijo za doktrine o razrednem boju in češke socialiste poučujejo: »Eno je potrebno: proletarska politika! In ta je razredna politika v prvi vrsti in potem šele in le v odvisnosti od nje pride narodnostna politik a.« In premislimo, da je tu šlo za otroke čeških proletarcev na Dunaju. Naravno je, da, če so nemški socialisti poleg tega še naznačili, da so češki sodrugi slabi socialisti, da zapostavljajo baje razredne 'boje, da brez potrebe uganjajo narodnostno politiko in da so šoveni, da češki socialisti, ki tako trdno čutijo, ida delajo po motivih pravičnosti in enakopravnosti — in to se vendar vjema s stališčem socializma — naravno morajo videti šovene med nemškimi socialisti. Mučno mora učinkovati, ako češke socialiste nemški zapuščajo v njih stremljenju po češkem šolstvu na Dunaju in če so brezbrižni napram akciji nemških naeionalcev, odpovedujočih Cehom stanovanja in branečih snovanje čeških šol za otroke čeških proletarcev v manjšinskem ozemlju. In vse to zakrivajo z marksističnim svojim stališčem, da se je treba zanimati za razredne boje, narodnostne pa da je treba ignorirati, jih ne razvnemati.1) Enako značilen je bil spor češkega vodstva stranke z nemško stranko, ki je izbruhnil pri volitvi poslanskih kandidatov 1. 1907. Češka stranka je z ozirom na četrtmilionsko češko manjšino na Dunaju, večinoma delavsko, zahtevala od nemške, naj svojo narodnostno pravičnost manifestira na ta način, da tam postavi za kandidata socialista Čeha. S tem je zlasti hotela preprečiti, da bi češke buržoazijske stranke ne mogle na Dunaju postavljati nacionalnih števnih kandidatov čeških, da bi ne mogle proti stranki dama agitirati in jo eventualno obreči, da je izdala narod, ko ni glasovala za števnega kandidata Čeha, in da bi seveda dokazala nasproti tako pogostemu očitanju izdajstva odločno mednarodno čustvovanje vsega avstrijskega socializma. To naj bi bila manifestacija za pravično razdelitev narodnostnih okrajev; kajti gotovo ni pravično, da čebi na Dunaju nimajo svojega poslanca. Toda nemški sodrugi so se odločno uprli tej zahtevi. V okraju, za katerega je šlo, so kandidirali celo dr. Adlerja. Brnska »Revnost« mu je zastonj pisala odprto pismo z vsemi temi razlogi. Odgovoril je nanje z enako tehtnimi in zato tem zanimljivejšimi protirazlogi. Nemški socialisti so trdili, da bi posledica tega bila, da bi bil okraj za socialiste gotovo izgubljen, nemški buržoaziji bi se dalo ugodno sredstvo za šovinistično agitacijo; in mnogo se jih je balo ,da bi niti socialistično delavstvo ne šlo polnoštevilno volit v tem slučaju. In tako so nemški socialisti vztrajali na tem, da je pravilnejše držati se krivičnega volilnega reda in krivične razdelitve okrajev, nego izraziti svoje mednarodno ') Več o tem zlasti v teoretičnem oziru v IV. delu .Češke Politike' gl. razpravo dra. Ed. Beneša in dra. B. Foustke o socializmu in narodnosti, str. 602—G68. Tu je navedenega nekaj iz mojega dela te študije, zlasti kar se tiče praktične strani spora in nekterih dejanskih spornih (aktov med obema strankama. Dodajam pa tu še nekaj drugih, ondi ne navedenih značilnih dejstev. -- Gl. o ysem sporu tudi študijo dra. L. Winterja v „Čechische Revue“, 1911. čustvovanje na ta način, da se popravi krivica. Vsled tega je bil seveda na obeh straneh spor in nevolja. Češki socialisti so naposled odjenjali z izjavo, iz" katere se natančno posname, da niso zadovoljni in da se jim zdi, da se jim godi krivica. — Seveda je zanimljivo, da češki socialisti zahtevajo od nemških, naj pokažejo svojo mednarodnost in pravičnost, ker jim bi to doma jako dobro koristilo, med Čehi; enako značilno pa je, da nemški socialisti tega nočejo, ker jim koristi doma, če tega ne store, in ker bi jim škodovalo pri njilh buržoaziji in delavstvu, če bi to storili. Češki socialisti so seveda v ugodnejšem položaju, njih razlogi so tehtnejši — lahko se sklicujejo na pravičnost — dočim imajo nemški socialisti slabše, le taktične. Toda i oni zastirajo to s principi. Pravijo, da bi to škodovalo celi delavski stvari, da je pri Čehih to čisto nacionalni interes in nad tem da stoji razredni — in tu imamo zopet karakteristično označen ves spor češke in nemške stranke, v bistvu in v formi. Tako se pojavlja pravzaprav ves ta narodnostni spor v vseh svojih p o d r o b n o s t i ih. Če pa na obeh straneh položimo to na stran, kar celo stvar zatemnjuje, t. j. tiste velike principe pravičnosti in razrednega boja, izluščimo drugo bistvo celega spora — živo nacionalno čustvovanje na obeh straneh. Če h i ga zamotavajo v k 1 iic po pravičnosti, 'Nemci v princip razrednega 'boja. Gre pa le za to, kdo stoji na pravilnejšem stališču. To pa se da odločiti s socialističnega stališča z a ob e s t r a n i u g o d n o. Ako se postavimo na stališče socialističnega revizionizma, imajo le Čehi prav; če pa načelno in taktično sprejmemo m a r k s i z e m, i mi a j oprav Neme i.1) In tako je v vseh drugih spornih vprašanjih in problemih. In v dokaz tega posebnega razvoja narodnostne ideje v avstrijski soc. demokraciji bi se dala navesti iz nje praktične politike še cela vrsta drugih primerov. Spomnimo se le teorije nemških s o c i a i i s t o v o asimilaciji priseljeni h čeških živ 1 j e v v sklenjeno ozemlje in na Dunaj, ki so jo ') Kaj čudno je, da ravno iz teh stvari niti na češki, niti na nemški strani ne izvajajo posledic, da, lahko opažamo celo nasprotno. Na splošno namreč vidimo, da je češka stranka — vkljub temu narodnostnemu •stališču — v svoji večini glede taktike, bi dejal, marksističnejša, dočim je nemška neobično oportunska. Zato pa je v teoriji dosleden na pr. dr. O. Bauer (poleg drugih), čigar teoretično stališče mora nujno izzivati njegov znani odpor proti češki narodnostni politiki stranke. oznanjali in podpirali Nemci in to popolnoma proti sleharnemu socialističnemu narodnemu čutenju. Ta misel se odločneje propagira v nemški stranki od 1. 1908. in tudi sistematičneje. V vseh teh narodnostnih sporih gre največ za manjšine. Ko 'bi se njih število zmanjševalo, bi se tudi spori skrčili in to bi socialnim bojem ne škodovalo. Tako pa prihajajo nemški socialisti in trdijo, da se manjšine ne smejo braniti — kot je 'Oznanjal b ruski program iz 1. 1899. in naj se njih asimilacija ne zadržuje. Ne jo izzivati z nasiljem in z nasilnimi sredstvi — ne, tega ni treba. Gospodarske razmere baje povzročajo same tiho asimilacijo, mirno, le ne prihajati z nacionalno agitacijo za šole, jezik, urade, in manjšine se same asimilirajo in izginejo. Čehi pravijo nasproti temu, da so češki delavci primorani vsied svoje socialne koristi, zahtevati šole. Ako jih nimajo, se njih otroci v šoli nič ne nanče, postanejo nezanesljiv prvek pri organizaciji, so pripravljeni za stavkokaze itd. Naravnost v socialnem interesu je, po mnenju Čehov, da se zahteva izobrazba v materinem- jeziku, — in enako je, po nazoru Nemcev, v socialnem interesu ne oteževati asimilacije z bojem za šole; kajti potem pa socialistični delavci čisto zapadejo narodnostni agitaciji in socialni boji ostajajo ob strani. Karakteristično je, da se obe stranki sklicujeta na isti princip razrednega boja v prid dveh raznih tez, kojih vsaka je ugodna ravno za njih nacionalno čutenje. Toda vprašanje asimilacije je nemško stranko v zadnjem času zapeljalo predaleč.1) V izjavah nemških socialistov čitamo, da je enakopravnost le formalni princip, da se v vprašanju manjši n in t e r e s i češke in nemške stranke razhajajo, da razredni interesi nemškega delavskega razreda nikakor ne zahtevajo, da bi se oviralo, da bi ne postajali iz čeških, v nemško deželo prišel j- e n i h d e 1 a v o e v n emški, Tega i nt e-resa da nemški delavec nima niti kot delavec n i t i k o t Ne m e c — narobe. 'Prestavljeno v prakso se to pravi: Nemške stranke ne briga, da bi se snovale češke šole, uradi, napisi itd. v sklenjenem ozemlju. Za njo ne obstaja pravna stran celega vprašanja. V tisti izjavi2) se celo pravi, da ni soc. dem. prepričanje, ') Gl. diskusijo o asimilaciji v IV. 1. „Kampfa“ št. 3. 4. 5. in t „Akademiji" 1. XV. članek posl. Hudca. Tudi njegov članek v „Pravu Lidu* z dne 10 jan. 1911. :) Josef Seliger, Die Minoritatenfragen. ,Kampf“ IV. St. 4. da bi se delavec potezal ;za zahtevee, ki niso njegove zahteve, ali če v njfh vsaj niso njegove zahteve. Nič ne de, da je socializem doslej pravil, da je proti vsaki krivici, proti vsakemu pritisku, proti vsaki nasilnosti. — To je moralni banke r ot narodnostnega razvoja nemških socialistov. Proglaša se pa hkratu, da interesi nemškega delavskega razreda ne zahtevajo varstva manjšin, da na tem nemški delavec nima interesa niti kot Nemec niti kot delavec — narobe. Nasproti temu stoji fakt, da ima češka stranka na tem interes, da ima več svojih članov, da more z njimi učinkovati v svojem narodu, da z njimi krepi svojo pozicijo; — saj se s tem krepi vsa stvar socializma. In če že nemški delavec, kot Nemci govore, nima na tem interesa kot Nemec, 'bi češki socialisti enaiko lahko trdili, da imajo na ohranitvi, neasimi-liranju manjšin interes kot Čohi — toda to pustimo, to preveč diši po nacionalizmu, to se pravi 'le, da socialisti na obeh straneh nele močno narodnostno čutijo, ampak da tudi tega svojega čuta zlasti na nemški strani ne morejo brzdati. Iz teh besed pa lahko kori štati ramo vsaj to-le: 1. proglaša se, da so med dvema socialističnima strankama tu naravnost n a s p r o t u j o či interesi; 2. kot odločilni temelj politične taktike se polaga za socialista neumevni strankarski egoizem; nemškim socialistom ni na tem, kako močna ali slaba bo češka stranka, samo da bo njihova močna. Ali je že kdo čul, da so rekli socialisti — posebej marksistični socialisti, v kojiih pozo se nemški avstrijski socialisti vedno zavijajo — da so in morejo biti med delavskimi strankami nasprotujoči interesi? Ali se da sploh spraviti v soglasje z bistvom socializma ta tako kruto in cinično oznanjeni egoizem nemške stranke? Tega ni mogoče imenovati drugače: to je i socialistični banke r o t narodnostnega razvoja nemških socialistov, saj pravzaprav isto stališče zagovarja nemška buržoazija, to stališče je pravzaprav izhodišče vseh narodnostnih sporov v Avstriji.1) *) Poslanec J. Hudec označuje to stališče tako le: »Kakšen grozen idejni bankrot je to v naziranju na narodnostno vprašanje v Avstriji in na Češkem in na metodo skupne rešitve celotne socialne demokracije T Kje je Rennerjeva in Bauerjeva narodnostna avtonomija na personalnem principu, ki sta jo konštruirala v obsežnih knjigah? Kje je varstvo narodnostnih manjšin, omenjeno še v torzu brnskega programa? Ali naj se to varstvo izraža le v tem, da se članom manjšine ne bodo razbijale glave in okna? Kje so skupne manifestacije narodnostne sprave? Kje ponosne besede, da je s o- In ko konštatirajo ta notranja nasprotja, izjavljajo nemški socialisti, da je treba pustiti nadaljnje iskanje narodnostne sprave in da ne preostaja nič drugega, nego da vsaka stranka gre svojo pot dalje. (Gl. Otto Bauer, Schlusswiort zur Minoritatenfrage. Kampf IV. 5.) Pri vsem tem pa nemški socialisti znajo svoje stališče braniti 7. — 'marksizmom: Ko bi češki socialisti ne povdarjali nacionalnega problema, ko bi si predočrli, da so najprej socialisti in šele potem Čehi, da se morajo najprej brigati za socialne boje in pustiti ob strani narodnostne boje, izkratka, če bi bili dobri, načelni socialisti in ne prožeti z nacionalnim in buržoaznim čutenjem cialna demokracij a rešila narodnostno vprašanje? Od teli načel, programov in izjav je ostala grmada črepinj in iz njih se dviga nov steber soc. demokratični, toda le nemški — asimilacija ! .. Zadošča, da od tega nemškega soc. dem. kreda naglasimo le, da nemška soc. demokracija vidi v inanjšinjskem delu in stremljenju češke soc. demokracije razpor interesov iste in svojih interesov, da socialisti ne zastopajo zahtev, ki niso njihove — torej niti zahtev zatiranih narodov! — da je nemška soc. demokracija proti politiki, ki bi onemogočala mirno asimilacijo, in da mora biti pravno razmerje manj n manjšinske šole tako urejene, da bi šiloma ali umetno bil prerušen mirni asimilacijski proces, ki ga povzroča gospodarski razvoj. To je najnovejši program in metoda nemških soc. demokratov za ureditev narodnostnih razmer v Avstriji, predvsem na Češkem in na Dunaju. Ta načela, ki niso čisto brez cinizma, pač pa brez vsakega pojma o narodnostni enakopravnosti, kakor so jo socialisti doslej umevali in razlagali, so bila objavljena v Kampfu pod avtorstvom soc dem. poslanca iz mešanega ozemlja v časih naj večjih nasilij in nezakonitosti proti češkemu ljudstvu (šlo je za protičeško ljudsko štetje 1. 19iX) v istem mešanem ozemlju kot indirekten odgovor na tiste češke proteste, ki prihajajo iz mešanega ozemlja.... (Gl. Pravo Lidu z dne 10. jan. 1910). In drugod pravi isti avtor : Torej tako daleč smo že prišli po letih skupnega dela, skupnih bojev, skupnega vodstva, skupne poslanske zveze, skupnih zborov, skupnih manifestacij narodne sprave, skupnega narodnostnega programa.... Pred poldrugim letom sta se vršila shoda češke in nemške soc. demokracije. Prvi na Smichovu, drugi v Liberci. Na obeh se je obravnavalo narodnostno vprašanje. Na obeh se je povdarjala nujnost revizije našega narodnostnega programa. In oba sta se smatrala za prvi korak do te revizije, ki naj bi za nadalje utrdila popuščajočo enoto. Namesto tega pa je čez poldrugo leto Seliger konštatiral, da imamo nasprotne interese in Bauer je dostavil v »Zaključni besedi11, da naj pustimo praznih reči in gremo vsak svojo pot.... Zato je tudi odveč, izvajati ali braniti kakšne principe, in zaman, iskati kakšen skupni narodnostni program in taktiko. Kjer je za temelj postavljen razpor interesov naroda in stranke, ondi je težko delati z etiko in naravnim pravom. Tu ostaja le spor in — boj !.... češkega meščanstva, ne bi videli svoje naloge v boju za šole, jezik, urade, bili bi razred n ejši, social isti finejši. Rnega jim je potreba: razrednega čutenja, razredne politike. In tako češki socialisti še dobre lekcije dobivajo iz socializma. Mreža marksističnih zofemov in prazne dialektike osobito pred tujino lahko zastre pravi dejanski položaj. in takšni so vsi boji obema strankama. Dokazov smo tu dovolj navedli. In še bi jih bila cela vrsta. Navajam, pa to radi tega, da lahko konštatiram sledeče: narodnostno vprašanje — kot vidimo — je preživelo v socializmu nepričakovan razvoj. Od brezduhovega in praznega internaoionalizma let 1870.—90. so prešli k bolj instinktivnemu kolikortoliko pravilnemu narodnostnemu čutenju, ki se je izrazilo v brnskem programu. P o d e-setih letih dela za uresničenje brn skega programa sta obe stranki dospeli do tako izraz i-tega narodnostnega čutenja, da očitno ko n-š t a t i r a t a, da je s 1 o (g a v t r e n1 o t k u -nemogoča in da ne ostaja nič drugega, nego vzajemni boji. To se pravi, da so neresnične trditve, kot da bi bil socializem premagal narodnostne spore, to se tudi pravi, da si socializem niti teoretično mi razrešil narodnostnega problema, zlasti ne po svojih socialistič-nih teorjjah. Vprašanje nacionalizma in internacioliizma razrešiti in nji'h razmerje določiti se ni posrečilo niti avstrijskim socialistom, kateri so se izmed cele Internacionale edini v svojem brnskem programu še najbolj približali k dejanskemu bistvu njegovemu. Danes zapuščajo to pravilno podlago, ki je pomenjala zgolj Priznanje, da ekzistira neko narodnostno čutenje, ki ga ni mogoče zanikati, kateremu se ne da ustavljati, ki ga je trelba dobro analizirati, preiskati in mu določiti pravi prostor v socializmu. Ta analiza in ta določitev se nista posrečili! Obratno, osobito nemški socialisti so se dali zapeljati od čustva dalje, nego bi dovoljevalo pravo socialistično odmejničenje. Današnji avstrijski socializem je močno nacionalen, bolj nacionalen, nego bi bilo zdravo za njegove težnje in smotre. Ves razvoj Pa dokazuje, da je nacionalna ideja, preje za-nietavana doživela v avstrijskem socializmu nepričakovano revanšo, seveda r e v a n š o, ki se težko pokori zanjo in ki se bo bržčas še ves avstrijski socializem- p o k o r i 1. Kot bi to bila njegova kazen, da je te stvari v svoji teoriji tafco nekritično preje zanemarjal, bojujoč se zanje z nadčloveškimi močmi in žrtvujoč se zanje, danes seveda zaradi tega obrata tem nepotrebneje, pa tudi bolestneje. (Dalje). ABDITUS: Narodnost in socializem. Ko se je avstrijska socialna demokracija pripravljala, da si ustvari svoj lastni narodnostni program, j'e bilo v njenih vrstah opažati troje smeri1: (Prva smer je bila mnenja, da se socialna demokracija sploh nima pečati z narodnostnimi problemi in sicer zato, ker se ti problemi in ta vprašanja tičejo zgolj buržoazije, in pa tudi zato, ker se rode narodnostna vprašanja iz gospodarskih bojev za premoč. 'I'a smer je bila čisto marksisti črna. Druga smer je bila Ibolj polovičarska. Dejala je: Narodnostnemu vprašanju se socializem v Avstriji ne more izogniti. — Bilo ji je jasno, da potrebuje socialna demokracija vspričo zamotanih narodnostnih sporov jasnih načel in pa trdnega naziranja. Vendar je ta smer mislila, da bi bili poseben narodnostni program odveč, ako bi se načelno formuliranje mednarodnosti v starem hainfeldskem programu preciznejše izrazilo. Stari1 hainfefdski program namreč pravi: »Socialno demokratična delavska stranka v Avstriji je mednarodna stranka; obsoja predpravice narodov ravnotako, kot one rojstva, spola, posestva in plemena in izjavlja, da mora biti boj proti izkoriščanju mednaroden, :kakršno je tudi izkoriščanje.« Tretja smer pa je hotela imeti program. Vendar ni marala programa s samim teoretičnim razlaganjem, temveč je hotela podati nekakšno evolucijsko sliko bodoče narodnostne Avstrije. Volje in razpoloženja, se resneje oprijeti narodnostnega problema, je bilo torej malo. Znani fornski shod avstrijske socialne demokracije leta 1899 je nato načelno izrekel: »Končna ureditev narodnostnega in jezikovnega vprašanja v Avstriji, v smislu enake pravice, enakopravnosti in pameti, je predvsem kulturna zahteva in je torej življenskega pometna za proletariat.« V tem načelnem izrecilu je povedano zgolj to, da je postala’ rešitev avstrijskega narodnostnega problema za interese proletariata nujna. Narodnost je zelo konpliciran pojem; vsebuje kar cel kompleks pojmov iin zato ni mogoče pričakovati rešitve narodnostnih problemov že v tem, ako naštejemo posamezne lastnosti pojma narodnosti, ako priznamo narodnostni raz vitek in naraščajoče narodnostne potreibe. Ako se nočemo zadovoljiti s samimi teoretičnimi prokilamacijami, iiz katerih bi se ne dalle sklepati logične dedukcije za vsak slučaj, nam resolucije, naj imajo še tako lep lapidarni slog, ne morejo pomagati. Od petilh členov resolucije, ki so (bili na to na ibrnskem shodu enoglasno (demonstrativno?) sprejeti, se samo zadnja dva dotikata narodnostnega vprašanja. Glasita se: »4. Pravita narodnih manjšin naj se zavaruje po posebnem zakonu, ki ga sklene državni parlament. 5. Ne priznavamo nobenih narodnih predpravic, odklanjamo zahtevo po državnem jeziku; v koliko je potreben en posredovalni jezik, naj določi državni' parlament.« Torej tudi ta dva člena brnske resolucije, ki se naravnost dotikata narodnostnega vprašanja v Avstriji, sta negativ n a. V vseh drugih členih pa se podaja slika, kako se ima Avstrija v narodnostnem pogledu razvijati in preminjati v bodočnosti. Zato se vsa resolucija dotika bolj državno-pravnih kot pa narodnostnih vprašanj. Z c iz tega precej jasno izpoznavamo, da ta brnska resolucija za praktično vsakdanjost nima večjega pomena, kot ga ima v udobnem stanovanju lepa slika. INarodnosnega problema v Avstriji tudi socialna demokracija ni temeljito rešila. ❖ * * Govoriti o narodnosti se zdi marsikomu starinsko in buržoazno. Za »kulturnega« človeka je »narodnost« že nekaj premaganega in pozabljenega. In vendar se ima ta problem pri nas šele rešiti ; sama od sebe prihaja misel, da se mora o tem problemu, o narodnostnem problemu, povedati nekaj novega in vliti v formo, ki jo je že ustvarilo veliko, kapitalistiško misleče in čuteče meščanstvo, novo vselbino. Kaj je buržoaziji' narodnost? Kaj molči zgodovina? Narodni junaki vseh časov in narodov — ali niso bili najljutejši nazadnjaki, reakcionarji in sovražniki delavskega ljudstva. 'Napoleon III, Bismark, Cavour? Ali niso vsi ti govorili o osvoboditvi naroda, ki se je izvršila tako, da se je še 'bolj usužnjilo priprosto, delavsko ljudstvo. In Jelačič in Bleiweis? AH niso Mi to najsilnejši in najbrezobzirnejši reakcionarji, vedno med vrstami ljudskih sovražnikov? Narod in narodnost sta dve reči. Narodnost vsakega posameznega je oblika, v katere mejah se giblje duševni razvitek človeka. Imamo občutke, -pojme in smisel za gotove vrste stvari le v mejah narodnostne zavednosti. Posebno v kulturnem oziru je narodnost nujnost. Recimo umetniki! Ali ne ustvarjajo svojih del kot člani narodnostne celote in ali se ne suče v tem okvirju njihov delokrog? Narodnost je historična kategorija. Stare kategorije plemena, rodbine itd. se družijo v višji formi narodnosti v nekako celoto. Zgodovina napravlja to celoto 'tudi za duševno enoto. In ta enota rodi kulturo — četudi s posredovanjem — ki je vsa prožeta od duha te skupnosti, naroda. Ta kultura nehote in časih nevede zalit e va prostosti, svobode in naturnih pravic. Ona išče izrazov, da more zakričati od srca, in išče jezika, da more dati duška stotinam fines, lepot in harmonij, ki še neodkrite in nerazvite spe v globoki ljudski duši. In ljudstvo, ki ima v zgodovini skupni delež, skupno družabno zgodovino in skupno hrepenenje po duševni osvoboditvi, išče samo sebe v mejah narodnosti. In tudi tisto malo ljudi, ki jih imenujemo kozmopolite, je našlo začetek svojega nadaljnega razvoja na domači grudi, v okvirju narodnosti. Vsako ljudstvo hrepeni po tem, da se osvobodi tuje nadvlade, da postane svobodno v deločevanju svojih lastnih kulturnih potreb. Ljudstvo, ki ne pozna takega hrepenenja in gibanja, ne bo nikoli popolno. Narodna država (Italija, Nemčija itd.) je bila nujnost kapitalistiškega razvitka; bila je potrebna institucija nadaljnega razvitka in napredka. Zgodovina XIX.. stoletja nam nudi pestro sliko: Najsilnejši sovražniki, kralji in revolucionarji, so hodili isto duševno smer; nehote so se ujemali v rezultatih svojega dela in hotenja. Združenje vseh narodnih sil in silie v eno celoto je bila zgodovinska nujnost, ki se je rodila na gotovi stopnji kulturnega in gospodarskega razvoja. Zakon moderne koncentracije! Kapital istiška družba, v kateri pomenja blago vse, človek nič, je zmožna poleg proletarca zatirati tudi cele narodnostne skupine, ubijati v ljudstvu njegov jezik in učiti ga pokorščine v tujščini in to vse v imenu kulture. Socializem ne imore priznati nobene kulture, ki kaj takšnega zahteva, ki tlači m omejuje na- rodno-kultuiuii razvitek celo s tem, da male otroke ostudno muči s tujščino. # * * Poznam ljudi, ki presojajo tudi manjše narode samo z ekonomičnega vidika in vsako drugo naziranje posmehujč zametujejo. Tudi med socialisti najdemo take filozofe, ki mislijo, da je tako naziranje le konsekvenca materialistiškega svetovnega naziranja. To naziranje, ki razume razvitek velikih narodnih držav, jiih kot nujno historično potrebo gospodarskega in kulturnega napredka razlaga, pa ne razume ljudskega hotenja po svobodi, ljudske želje po samoupravi, po višji narodni kulturi? Socializem napoveduje proletarcem svobodo, vodi jih po potih, ki vedejo iz kapitalistiškega tlačanstva, in ta socializem, ki ima biti v vseh ozirih osvoboditeljski, naj bi ne razumel narodnostnega suženjstva in totalne odvisnosti, iz katere veje mrzla sapa nasilne smrti ? Ali iboj proti narodnostnemu hlapčevanju ni eminentno socialni boj? Posebno mali in gospodarsko ter kulturno še slabo razviti narod razvija v boju za narodno osvoboditev svoje socialne in kulturne sile. Zakaj v tem tiči razlika med veliko meščansko in proletarsko narodnostjo, da za proletarca pomenja narodni boj — boj za njegovo lastno socialno in kulturno dobrobit. In to je nova vsebina stare oblike. Narodnost ni noben privileg za posamezne razrede družbe, temveč je nujnost demokratičnega ljudskega razvitka in njegovega napredka. Razredni boj? Kakšne cilje ima razredni boj? Da odstrani razredno gospodstvo kapitalistiške družbe. Razredni boj vodi nazaj v narod, v ljudstvo, med enake. Razredni boj ni cilj, temveč sredstvo, fci postane morda kdaj brezpredmetno. Socialna solidarnost delavskega sloja pa more uspevati le na brezpogojnem priznanju popolne enakopravnosti. * * * V Trstu se je zgodil slučaj, da so sociali s ti oni mestni zastopniki glasovali za podporo italijanskemu šolskemu društvu »Lega Nazionale« in proti podpori za Cirilmetodovo šolsko družbo. 'Ni govora o tem, da bi bilo to dejanje socialist iško. Mislim, da ni resnega dvoma tudi o tem, da sta recimo nemški »Schulverein« in laška »Lega nazionale« v narodnostnem Pogledu napadalni organizaciji na slovensko deco. Na slovensko ■kmetsko in delavsko deco. Vzor teh šolskih in kulturnih bojev- • nikov je pruska Nemčija, s svojim nekulturnim nasiljem proti Poljakom. In smejali bi se mi ljudje, poznavajoči dejanski položaj lin razmere, ako bi trdil, da je tudi Cirilmetodova ali pa sploh kakršnakoli slovenska šolska družba napadalna organizacija. Komaj obrambna in iše v tem pogledu plaiha, da se je bogusmili. Ako ta dejanski stan poznamo in primerjamo, recimo, »Lego nazionale«, »Schulverein« in »Cirilmetodovo družbo«, smo si šele na jasnem o napaki, ki so si jo natovorili na hrbet v tržaškem mestnem svetu trije italijanski socialisti. Priznajmo celo, da je Cirimetodova družba nekaka strankarska organizacija (in to je slabo!), da v njeni organizaciji živi duh, ki modernim kulturnim stremljenjem ni in ne more postati nikoli simpatičen. Ampak, pustimo simpatijo, to ničvredno šaro. ■Imejmo pred očmi le fakt, da vzdržuje družba v Trstu slovenske šole. Te šole so 'potrebne, so kulturna potreba slovenskega ljudstva. Kdo pošilja tja svojo dačo? Ali morda zgolj tista slovenska buržoazija, ki Ihoče konkurirati z laškim velemeščanstvom in pri tem niti ne zapazi svoje pritlikavosti in beračije? Ali niso prostori teb šol napolnjeni z otroki Slovenskega delavstva? Nočem, da bi me zavedla politiška strast. Prepustimo jo meščanskemu narodnjakarstvu, ki pozna zgolj staro obliko narodnosti, njene nove vsebine pa ne. Zapišem pa, da so tisti trije laški socialisti pozabili na temeljno soeialistiško načelo, da je socialna solidarnost delavstva mogoča le na principu enakosti in svobode. Niso glasovali le za napadalno organizacijo laškega vdlikome-ščanstva in proti slovenski ‘šolski družbi, ki ima ivsaj kulturni in izobraževalni namen, temveč pozabili so tudi zahtevati od občine, da stori napram slovenskemu prebivalstvu kulturno dolžnost, da da potrebne slovenske šole sovenskim otrokom. Takega »socializma« ne maramo. Kulturno nam je pretuj in neumljiv. . * A. A. B: O lepoti človeškega telesa. (Dalje.) A poglejte človeka! Poznate morda kak objekt v naravi, v katerem bi bilo združenih toliko barv v taki fini harmoniji? lin te -barve, ki kar zaigrajo in zažare, če jih objame svetloba, dajejo ■dovolj jasno občutiti ono bujno življenje, ki se pretaka pod bledikasto barvo kože -po celem našem organizmu. Mislite si kje na morskem obrežju nago človeško telo, še blesteče od mokrote, ko ga zlati solnce, in v kontrast meče voda hladne reflekse na njegovo senco. Koliko barv je na tej koži, podobni raznovrstni pletenini, katero je narava razgalila in pokazala v vsem njenem bogastvu! A poleg teh Ibarv odločnejša barva las, ustnic in oči, belina zob, ki močneje riše poteze obraza, zrcala naše duše. O tem nam stara umetnost ni vedela mnogo povedati; pečala se je bolj z obliko našega telesa, ki je vseskoz dovršen, ne-presegljiv umotvor. Le poglejte roko, katere si popolnejše ne morete predstavljati, kosti, katerih ima vsaka svojo lastno obliko, mišice, ki tvorijo povsod lepo valovito linijo, ker se zožujejo tam, kjer se začenjajo in končujejo, proti sredini pa polagoma naraščajo. Kaj šele, če se zgane katerakoli linija našega telesa, ki veže različne dele in ude! 'Koliko mnogovrstnih lepih linij nam telo pokaže, kako precizno nam izraža najmanjše gibanje, kako se naravnost konštruira v proti-moč, v mašino! Kako izrazito govori o delu, o miru in počitku! Tu ima plastika, ki ne vporablja barv, in kateri so oblike omejene, nepregledno polje motivov, ker nje naloga je v prvi vrsti ta, da izraža naravno življenje duha, kot so različna gibanja, neposredna in primitivna izražanja duha. Tako je človek deležen vse lepote, katero hrani narava, lepote barv, oblik in linij. In to bogastvo samo bi že zadostovalo, da bi postavili človeško telo na prvo mesto vseh estetičnih oblik, katere nam nudi narava. Kakšen pomen pa imajo pri človeku že ti elementi prve stopnje, nam kažejo karakteristične oblike moškega in ženskega telesa, to je tendenca moškega do ravnih potez, ženskega pa do okroglih in vzbočenih. Vsi vemo, da smemo pri estetičnem procesu vpoštevati edino le prikazen, in da se ta kot taka da samo s čutom zapopasti. Tu imamo sedaj nekaj, kar nima nič skupnega s čutnostjo in nazornostjo barv in linij, kar je veliko večje važnosti in na nas tudi veliko bolj vpliva: to je, da organična oblika docela odgovarja smotru, kateremu služi. Nekaj, kar zahtevamo od vsakega plastičnega umotvora kot bistven del njegove lepote. Doslej se to v estetiki ni dovolj povdarjalo, in stari formalistični pojmi o lepoti so dosti preveč precenjevali pravilnost in slične površne ■elemente. Če se pa naprimer vprašamo, v čem da se odlikuje mladost pred starostjo, z ozirom na njih estetično vrednost, nam odgovarja umetnost sama, skulpture umetniško zrele dobe, kot je bila Periklejeva, ki nas kar očarajo s krasnimi in polnimi udi, z njih popolno in čisto živ1!jensko močjo, ki drhti v sleharnem delu teh plemenitih teles. In da se nam ženska dopade, mora imeti široko medenico in polna prsa, ki so oči vidna znamenja materinstva, poklica, kateremu živi. Dala bi se sicer tudi nerodna postava orisati s čistimi in lepimi lilijami; ali pa bi umetnik celo ustvaril popolnoma izmišljeno obliko, ki' bi ne spominjala na nobeno nam znano obliko v naravi, in to z namenom, da bi pokazal ves polet valovite linije človeškega telesa — a imeli bi pri tem le malo vžitka. Občutili bi pač linije in ploskve, čeravno abstraktne, ne pa telesa. Ne znali bi zliti čut, katerega imamo za lastno telo, v nam popolnoma tujo obliko, ker bi ne imelo za nas one mičnosti, kot jo ima orga-nično telo kot tako, posebno še človeško. Čut za lastno telo, ali za telesnost sploh, nam pa omogoči, da se v to organično obliko laihko vživimo in neposredno občutimo njeno organično smotrenost, kakor neposredno občutimo svoje lastno telo. Tu postane telo, kakor so oblike in barve prikazen telesa samega, prikazen duše. Ker tudi duša ali notranjost spada k prikazni, kakor vse drugo, kar se neposredno občuti. Tu je prikazen vsa čudapolna organizacija telesa, so moči, ki v njem žive. Oglejmo si torej ono lastnost človeškega organizma, ki nam izraža osebno duševno življenje. Ta lastnost je ono gibanje, katerega povzročajo notranji dogodki. In na kakšen način da ga izražajo, bomo razvideli, če zopet primerjamo človeka z živaljo. Pri človeku vidimo velik napredek v tem, da izkuša vsemu, kar je zgolj mehanično in nagonsko, torej živalsko na njem, nekaj zoper staviti, kar bi ga oprostilo vse telesne teže, mu odvzelo one znake, ki kažejo, kot bi bil docela podvržen smotru in nagonu. In to se je zgodilo na sledeče načine: Svojemu gibanju da lahko trojno smer, kar odgovarja trem dimenzijam v prostoru. iPri živali je smer, ki jo ima njeno naravno gibanje, to je njena volja, ista, kot jo ima telo. Človek znači že s svojo ravno hojo-, da se je tega otresel. Ker rokam ni treba več nositi telesa, so proste; razširijo telo v smeri tretje dimenzije in izvršujejo tudi v tej smeri lahko naravno gibanje. Vrhu tega služijo kot jzrazilna sredstva duševnega življenja, ‘Oni organi pa, na katere efekt najbolj učinkuje, in ki potemtakem najbolj služijo izražanju, so združeni v eni sami ploskvi in omogočijo na ta način zelo koncentriran izraz doti čn e ga efekta. To so čelo, oči, usta, prsa in roke. Ploskva,, na katero se opira teža celega Mesa, je izvanredno majhna, tako da se ta teža le malo občuti. Izmed polno 'drugih momentov bodi omenjeno le še to, da so usta popolnoma podrejena drugim elementom na obrazu in jim je tako odvzet njih prvotni živalski značaj. Še dalje je šel moderni italijanski slikar Sartorio v svojem ciklu, ki predstavlja oel poem človeškega življenja. Svojim simboličnim postavam je odvzel vso zemeljsko težo s tem, da jim je drob naravnosti izpraznil; (bolje teh postav, ki nimajo z materialnostjo življenja ničesar opraviti, ni mogel zarisati, iln ravno v teh njegovih slikah se najmogočneje občuti ona lepota človeškega telesa, ki ni drugega, kot realizirana gola duševnost. Mnogo bi se dalo še o tem povedati, toda preidimo kar k onima dvema karakterističnima momentoma; ki se razlikujeta kot moški in ženska. (Dalje.) sarararainraaioiioiraioirararararaoiraraoiraDiioiiaiio! DR. DRAGOTIN LONČAR: Iz literarne in politične korespondence dr. Josipa Vošnjaka. (Dalije.) 40. Dne 19. I. 1884. Prosi dr. Vošnjaka, naj deluje za sporazumljenje med voditelji konservativne stranke in med Lientoadherjem, da pobijejo Wurm-brandov predlog glede nemščine kot državnega jezika. 41. Dne 7. II. 1884. Ne ugaja mu hladno vedenje barona Godela in zelo obžaluje, da tako malo podpira slovensko stvar v Mariboru. On je e d im i, od katerega pričakuje, da 'bo osebno, gmotno podpiral stranko in Popravek. V 1. štev. N. Z. 1912. čitaj na str. 17. in 19. „Taaffe“, na str. 21. „Banhaus“, na str. 26. je pri pismu št. 37. izpuščen daium z dne 23. VIII. 1883.; na str. 26. čitaj »Bamberg* in „Hedervary\ na str. 27. „Zarnik“. list1) — toda ne stori ničesar. Ako pojde tako naprej, je v nevarnosti mariborski volilni okraj. Intenzivno delo, osebna žrtev bi bila za Godela bolj uspešna nego kandidatura za cesarskega namestnika. Močna stranka se ne sme zadovoljiti samo z defenzivo, ampak si mora prizadevati, da si osvoji nove okraje. 42. Dne 14. II. 1884. »Sudsteirische Post« je postavil na trdne noge, da se vzdržuje sama; priznanja vredno znamenje je, da se med vsemi drugimi listi naročajo nanjo jako pridno politični nasprotniki. Razmere na Kranjskem mu ne ugajajo. Občutljivost in osebna razdražljivost zavajata povsod do nedovoljenih postopanj. Vsa kolegialnost, vse prijateljstvo, ki izvira iz skupnega boja, izginja. Upira se njegovi naravi, da bi proti onim, ki se je ž njimi boril tako dolgo za idejo, sovražno nastopal zato, ako so si glede kakšnega vprašanja nasprotnega mnenja. Naj bi bil že konec neplodnega prepira! Niti Šuklje, niti Hribar ne moreta naznačiti meje, kjer je še možno, da se zopet najdeta, dasi sta vsak po svoje odlična in usposobljena trajno koristiti narodu. Treba je pomirjenja. Kako žalostno je z Narodnim Domom, ki bi moral biti častna točka za vse! In Kras! In oderuštvo z Južno Železnico! 43. Dne 17. III. 1884. Obstoj narodnosti je najbolj gotov, morebiti edino poroštvo proti odurnemu radikalizmu, ki se pojavlja povsod, kjer se naseli liberalno gospodarstvo. Vsak konservativni Nemec se mora za to potegovati, da se kolikor mogoče zadovolje narodne življenske potrebe. V deželi mora nastati mir; njeni maloštevilni strankarski zastopniki najdejo svojo moč le v vzajemnem podpiranju in skupnem postopanju. Upa, da se mu posreči udušiti vir razdrapanosti, in nikdar ga ne bo tam, kjer bi se šlo zato, da se žali star prijatelj. 43. Dne 18. VIII. 1884. Obrezo je telegrafično vprašal, ali misli, da je v interesu stranke, ako pade star kolega in sobojevnik dr. Zarnik. 44. Dne 19. VIII. 1884. Dr. Vošnjak naj zastavi ves svoj vpliv, da odstopi dr. Zarnik od brezkoristnega boja, čigar izid — naj bo, kakršen hoče — odločno škoduje narodu. Stvar mora stati višje nego osebni oiziri. ') „Stidsteirische Post." Pismo Josipa Šumana.1) \ Dne 7. IX. 190J. »Slovensko Matico« so osnovali mariborski Slovenci dr. Dominkuš, Majciger, 'dr. Pavlič, dr. Prelog, dr. Srnee, Šuman, a zlasti Čeha Ghoeholoušek in Jedlička. Za »Slovenskega Gospodarja« ima največ zaslug dr. Prelog. Začel ga je izdajati na svoj riziko in tudi sam dosti pisal, drugi so mu pomagali. Veliko pogajanja in Zborovanja je bilo pri dr. Dominkušu zaradi ustanovitve »Slovenskega Naroda«. Vsaka malenkost se je poročala »Novicam«, občevanje z dr. Bleiweisom je bilo redno. VIL Pisma Davorina Trstenjaka.2) L3) Dne 30. XII. 1864. »Ker sem jaz katoliški duhovnik in je Rim ravno gromovito govoril proti idejam nove dbbe, (ter)4) lahko razumeš, kako previden jaz morem: biti’, da ne pridem z cirkvo in njenimi poglavarji v kolizijo. Ako ravno sem1 svobodomiseln duhovnik, tako vendar nečem biti slovenski Pasaglia,8) ker kaj takšnega bi škodovalo meni in pa naši narodni reči.«- 2. Dne 30. VMI. 1871. »Glej, klerikalska stran ni možna za politično... (vodstvo.8) Pasti znamo po vsi linii. Zakrivili smo dosti mi duhovniki, ker smo slabi politikari, zraven tega je mariborsko konservativno katoliško in tiskovno društvo prav neumno ravnalo, in nesložnost raztrosilo med duhovnimi in posvetnimi1 patrioti.«7) *) Josip Šuman (1836—1908), slovenski jezikoslovec. 2) Davorin Trstenjak (1817—1890), duhovnik, slovenski pisatelj in politik. Troje Trstenjakovih pisem iz 1872. in 1889. leta je izvečine objavil že dr. Josip Vošnjak sam v .Spominih", I, 147—150, 151; zato jih tu izpuščam. 3) Pismi št. 1. in 2. sta bili pisani dr. Štefanu Kočevarju. 4j Ter=pa. 6) Passaglia (1812—1887), italijanski bogoslovec, jezuit, ki je napadal posvetno oblast papeštva, a zopet javno preklical. 6) Izraz v oklepaju sem dostavil jaz, ker je v izvirniku na tem mestu pretrgan papir. ’) Hohenwart je razpustil štajerski deželni zbor. Pri novih volitvah 80 Slovenci propadli v mariborskem in brežiškem okraju. V Brežicah je namesto prejšnjega poslanca Lenčka kandidiral kanonik Kosar. Dne 10. II. 1872. Trstenjak je za tiskarno-podružnico v Mariboru in za novo tiskarno v Ljubljani. »Akcijsko društvo je tudi močen vehikel za organizacijo nove uspešnejše politične stranke. Ako so odborniki resnični patrioti in jim je mar narodni voz, ki sedaj teči, naprej porinoti, ako hočejo, da v naših slovenskih političnih vprašanjih bode obveljalo in upliv iimelo mnenje naroda, to je vsaj njegove intelligence, in ni samo trme nekaterih, ter odborniki nebodejo sami zavirali voza, nego kraj voza in ipred voz stopili in ga naprej vlekli. Naj naši brati na Kranjskem ne mislijo, da mi Slovenci na Štajerskem brez jih nemoremo 'kaj zdatnega početi v slovenstvu. Naše moči niso take slabe ni materialne ni duševne, ali bridkeje bodo čutili naši bratje onkraj Save svojo slabost, ako mi gremo svoja pota. Kot izkušen rodoljub sem trezno preracnnil vse moči takraj in onkraj Save, in našel, ker tudi onkraj Krasa se začenja samo-stalno gibanje, in sympatie do iubljanskega vodstva se vsak dan bolj zgubljajo, da so kranjski Slovenci bolj potrebni pomoči bratov kraj Drave in Soče, nego mi jiihove.« 4.2) Dne 15. 111. 1872. »Nesrečni« prijatelj! Jaz bi te prav rad okregal, a, ker so že »Oče«3) zagromidi, opuščam to delo. Nekdaj si mi pisal, da smo mi štajerski Slovenci preveč odkritosrčni, spoznal si slabost, pa ni se poboljšal. Zakaj igreš officiosissima in privatissima Zarniku odkrivat, ki ne razfrfra samo vse po babjem, nego še je tudi zloben dovolj drugemu nadležnosti napraviti. Mislim, ker si sedaj prišel na »bobenj«, neboiš več »bobnal«4). Poizabil sem Ti odhajajočemu v Lubljano povedati, da prvaiki imajo tudi narodne »vohune«, ni samo po Lubljani, nego po celi deželi. Bodi torej previden. Sicer je v poslednjem očetovem »bob-nanji» tudi Zarnik na dvema mestoma dobil prav pekočo klofuto, znamenje, da so »Oče« !koj spoznali dopisatelja.5) 1) To pismo je bilo pisano dr. Radoslavu Razlagu. 2) Od 4. pisma dalje so bila vsa pisana dr. J o s. Vošnjaku. 3) Dr. Janez Bleiweis. *) Glej Vošnjakove »Spomine*, I, 149, druga opomba pod črto. 6) »Novice« so v 11. štev. z dne 13. III. 1872. v notici »Pobirka iz časnikov« polemizirale s »Slov. Narodom« glede Vošnjakovega imenovanja za primarja v prisilni delavnici (o tem glej Vošnjakove »Spomine«, II, 59—60), glede Costove osebnosti iz njegovega razmerja do Bleiweisa Glej takošen je ta ljubeznivi tir. Špeharovič,1) in še se kmalu bode vsega, kakor čuti in misli, pokazal. Sedaj so ga vlovili z akcijami im z 2000 gold.2) in vidil boš, kako bode izdajal prijatelje. Stigmatizirajmo ga tudi mi, takošnega veter- njaka ne potrebujemo v našem tabora ... Jezi »Očeta« neskončno, da imamo močno trdnjavo, iz katere strelamo na svoje nasprotnike.«3) »Od Kranjcev malo pričakujem, to so posebni Judi ... Skoz to družtvo mislim bodemo nar poprej matičino autokratično kliko podrli. Plan imam že napravljen, pa ne razbobnaj po svetu mojih skrivnih namenov.«4) O Ogrincu pravi Trstenjak, da »moj dobri možek preveč piše in tako postaja »flach und breiit.« »Spomni se, kar sem Ti rekel pri poslovu: »Naša stvar se mora »nobl« presentirati, toraj »bobnanje« pusti in rajši delaj več s peresom, nego govorom. Svojo službo kot zdravnik oskrb-Ijuj zvesto, da Ti nebodo mogli ničesar oponašati.8) To imaš postno pridigo, sicer Ti tudi nebode škodilo, ako greš pridige vsako nedelo in praznik k sv. Jakopu poslušat, Dr. Sterbenc prav lepo govori.« 5. Dne 17. III. 1872. »Tudi ti odkritosrčno rečem, da neželim biti v onem odboru, kjer je tudi Zarnik. Da Ti vendar ne moreš brez tega kolfoktora biti. On ni značajen in dosleden, enkrat pri mladih, zopet pri starih se liže — naj gre, kamor hoče. Zastran naučnega slovnika odobravam tvojo osnovo.«6) Priporoča, da morajo biti vsi bogo- in glede «Novic«. Na Štajerskem »nesrečnemu« Vošnjaku priporočajo »Novice« hvaležnost, da je dobil na Kranjskem službo, ki sta bila zanjo kom-petenta tudi dr. Bleiweis ml. in dr. Pestotnik. Na Zarnika merijo besede, da je imenovanje dr. Razlaga za kranjskega deželnega glavarja javno imenoval »narodni škandal«, in da se »le v priučenih govorih giblje v splošnih predmetih taborskih, beletrističnih ali že dosti gnjusno sebe na oltar povzdigajočih«. >) Dr. Valentin Zarnik. 2) Zarnik je vstopil v upravni svet zavarovalne banke »Slovenije«, ki ji je bil podpredsednik dr. Costa. а) »Slovenski Narod«. *) Trstenjak je ustanavljal v tem času društvo slov. pisateljev. Njegov oklic v »Zori« z dne 25. II- 1872. so priobčile tudi »Novice« v 11 štev. z dne 13. III. 1872. б) Dr. Jos. Vošnjak je bil primarij v prisilni delavnici. °) Ustanovitelji »Pisateljskega Društva« so snovali izdajo naučnega slovnika. slovni in cerkveni članki pisani v zmislu katoliških dogem in po katoliških virih. »Le ne skakati iz pozitivne podlage, nego računi ti z razmerami in močmi.« 6. Dnie 5. IV. 1872. Trstenjak govori o pripravah za ustanovni zbor »Pisateljskega Društva«. Od »prvaiške klike« ni niiliče pristopil. »Naši ljudi so leni, za znanstveni oddel (»Zore«) malokdo kaj piše-... Vsaj dva 'duhovnika morava imeti v odboru, drugače ne dobimo denarja ... Mi moramo to stvar »brili ant« napraviti, zato prigovarjaj, da jih obilo pride ... Vse to tete a tete! da soperniki ne zvejo našega plana.« 7. Dne 9. VI. 1872. »Stritarjeve sonete1) že imam. Ako bi bil napade kakor na prof. Pajika, Andrejčekovega Jožeta, Hadelapa itd. izpustil, bi nebi pokazal svojega značaja slabosti. Sedaj pa boluje sam na tem, kar drugim oponaša. Škoda za talent!« »Delničarje,2)