Tomaž
Šalamun
Stavki
Zoranu Mušiču Kruh, ki ga umije žganje, ubije kovaču oves.
Plug in zvon, vata in srce.
Vse, kar sem dal, sem dal proti svoji volji.
Polna časa ne skriva dna.
•
Beseda je malo, ampak ljubezen je ena.
Kdor ne sliši čevljarja, ne ve za vrata svetega.
Otroke sem iztrošil, da bi rodil žensko.
Plamen krvavi tik pod čelom. Njegova obleka je obraz.
Lačni ne izbije zoba duši.
142                                                                                                         Tomaž Šalamun
Razlika med trakom in črvom je razlika med goro in mastjo.
Polje utripa v tebi in meni.
Dlan moje mize je svetla.
•
Kje si bil toliko časa, angel varuh?
Zvonovi, ki sem iz njih naredil kite.
V  vas doni Miha, sosed, ki je čebele gojil.
V  trotoar je prepovedano dihati. Kar se reče, se ne poje na kruhu. Tudi z vodo se ne spije. Tam so delfini. Obroč in pretepač sta pas časti. Akvareli so vse njive.
•
Črička vidim v kost. Grlo ni rezerva.
Sunki, ki jih prineseta dež in bič.
Rdeči so pečati, vi ste sivi.
Otrok otroku poje polt.
Biriči hodijo po cesti.
Po cesti drdra voz.
Na soncu ni nobenega mesa.
¦
Ciklični so le prostori med ljudmi.
143                                                                                                                        Stavki
Jedra se bleščijo v soncu in na vodi.
Narava ne ve, kaj je pod vrati mojega praga.
Kramp, zarit v glavo, je odnos med revolucijo in kostmi.
Kako je izginilo ime ženske, ki je hotela zaščititi Trockega!
Telesa umrlih v Dachauu me spominjajo na ovsene kosmiče.
Vaši zvoki, prijatelji, ostajajo mrtvi obrazi.
Delavci na cesti kopljejo jarke, gradijo nove hotele.
Molk je kot riž s smetano.
•
Zrelost je vonj bakra.
Moja zrela leta so na polici v eni torbi.
Hlapec spi v čumnati. Pesnik se s čumnato pokrije.
Dva obraza iste pasme sta tudi bog in mravlja, petelin in mravlja.
Videl sem svojo deželo v svoji izdaji v svoji roki.
Plavala je na svoji zemlji.
Marone na vogalu Cankarjeve prodaja angel kabale.
Potrpežljivi so samo tisti, ki imajo dober voh.
Kdor zapravi dno, zapravi psihoanalizo. Teroristi spadajo v deblo. Ptice spadajo na vejo.
Tomaž Šalamun Potres, ki stresa dvorano, je jok drugega.
Jaz sem tu zaradi koncerta.
Izvir je najbolj nerazumljiv.
Ko zgnije sod, ostane obroč okrog mesta.
Umrl je za volanom ob svoji ženi.
•
Grejmo se v majhnem kupčku, ki je znotraj prhek.
Jezik je lahko samo luč ali napaka.
Nisem zdrobil ladje, da bi se vozil z vlakom.
Črno mehča belo. Milost ne pozna barve kože.
Edino pogled se ne trosi.
Jaz sem na zemlji zato, da bom mesto ohranil.
Vsaka obramba domovine je izdaja boga.
Kdor ne stopi v prazno, je sovražnik ljudstva.
•
Sanje so deblo, do korenin ne pridemo.
Glavniki iz bakra. Misliti in ne raniti.
Katerega leta so prebadali Kalifornijo?
Sinji pastir parnika, ki posluša sinjega pastirja ladje.
Hrup lahko veže tudi oves.
Baloni, ki greste iz moke.
145                                                                                                                                       Stavki
Pesem ne sliši oboda okna.
Vem iz noči glave.
Strelci so preobrazbe. Slepcu jase jamo konj. Kričati reve na svoji strehi. Oklepaj je od boga. Jahači so vedno strelci. Strelci so preobrazbe. Pokoplji pisma, žena. Človek ve malo.
•
Plesti: dve oči prižgani.
Zrak izravna čas za grob.
Obok se usloči na mesto, ki da šapo tigra.
Bazen je polit s krvjo.
V vseh tunelih slišimo maso.
Jezik ne pozna vprašanj, uhanov na črnih ženskah.
Plot na palico nabije suha trava.
Roke podpirajo prosim stavb.
•
146                                                                                                        Tomaž Šalamun
Otrokom brišemo mleko.
Njihov kaj da solza in mleko.
Tudi akrobati sedijo ob tabornem ognju.
Rime so mreže. Hodniki, kjer je preveč letanja.
Pariz, februarja 78