• Naši zapiski •
SOCIALNA REVIJA
Izhajajo enkrat na mesec. — Naročnina za vse leto K 2-80, za pol ali četrt leta razmerno.
-------------------------------- Posamični	zvezki	24	h.-------------------------------
Rokopise in naročnino sprejema uredništvo in upravništvo »Naši zapiski« v Ljubljani.
Leto I.
Ljubljana, meseca februarja 1903.
Štev. 8.
/1. D.:
Stari ali novi program?
iil
Ointernacionalizmu, o slovanski' vzajemnosti, o izobrazbi samega sebe, o socializmu sploh, o posameznih točkah iz socializma posebej, o političnih in kulturnih razmerah na Slovenskem in o vseh možnih perečih" vprašanjih smo v časih bivanja na vseučilišču razpravljali in si čistili pojme. Dovolj prepornih točk, spornih nazorov,
o	katerih smo mislili, da smo jih že davno dognali, da so nam ne-dvomljiva istina.
Toda motili smo se.
In ni čuda! Internacionalizem nam je bil negacija nacionalizma; narodnost smo zamenjavali z narodnostnim šovinizmom, mednarodnost z breznarodnostjo. Slovanska vzajemnost nam je bila nekaj veličastnega, svetega, česar se objestna kritika ni smela dotakniti. Ko smo pa natančneje, realneje si hoteli predstaviti to svetinjo, konkretno si jo predočiti, nam je padel ta — fantom. Sanjali smo o velikih činih, svetobornih dejanjih, ki jih nekoč doprinesemo za narod slovenski, ki z njimi reformiramo, prerodimo in rešimo ta narod; in če ne že sami, priskočijo nam na pomoč mili slovanski bratje. Prepričani smo bili, da, kakor smo se navduševali samo z velikimi besedami, z velikimi zgledi v besedah, tako taiste izvršimo samo z velikimi čini in se ovekovečimo. Isto smo videli pozneje pri socializmu, s katerim smo regulirali svoj narodnostni radikalizem. Tako smo se zaleteli iz negacije mednarodnosti zopet skoro v negacijo narodnosti . . .
Vzrok laviranja, ekstremnosti?
Hoteli smo biti veliki, merodajni, slavni, večno zapisani v knjigah življenja. In ne z vztrajnim, neodoljivim delom, ampak hipoma, z enim samim dejanjem smo hoteli to doseči. Kakor mlado-čehi za svojega najbujnejšega radikalizma: rvc nebo nic! Gesla smo poznali, sijajna gesla, katera so nam vid jemala; zaradi tega sijaja pa nismo videli poti, po kateri bi se bili približali svojim fantastičnim ciljem.
In ta pot — katera bi bila?
Pot drobnega, detajlnega dela.
Novo sicer ni to sredstvo, a priznano pri nas ni in dolgo šo ne bo, ker se mora dotičnik, ki ga hoče izvajati praktično, odpovedati nebrojnim iluzijam, zadovoljiti z mnogo skromnejšimi ideali. Po čudni sodbi naše javnosti bi dotičnika morali imenovati vsaj brezidealnega človeka, če že ne kar izdajalca mile domovine.
N. pr. slovanska vzajemnost! Kaj ti pomagajo vse tiste junaško 1'raze, bratovske solze, vzajemno pridušanje o nerazrušljivi zvestobi v parlamentih i. t. d., ko vendar vemo, da ravno v politiki no eksistira slovanska vzajemnost, narobe, da jo politika onemogočuje? Arideli pa smo drugačno vzajemnost, o kateri so vedeli samo posamezniki, ki so jo dejanski izvrševali in uživali. In ta skromna, tako-rekoč skrita, navidezno neznatna vzajemnost je obrodila več sadu in ostane večnejša, nego vsa tista širokoustna vzajemna laž v politiki.
Ali pa socializem, žensko vprašanje, delavsko vprašanje! Odkritosrčno rečeno — kadarkoli zagledam knjigo z naslovom „Losung der socialen Frage" ali podobnim, se moram pomilovalno nasmehniti taki — naivnosti. Kakor da se socializem tako razreši kot se je razrešil gordiški vozel z enim mahljejem! Socializem v svojem bistvu jo večen; njegova oblika se izpreminja. Obliko lahko predrugačiš; če pa hočeš imeti bistvo drugačno, morali bi se izpremeniti ljudje. Iz ljudi bi nastal potem nov svet. Torej delaj človek sam pri sebi, v najožjem svojem delokrogu, ne pa z mnogo obetajočimi, zato praznimi besedami. Glej žensko vprašanje! Poznam jih mnogo, ki so strmeli, ko so čuli, da se za rešitev ženskega vprašanja najpreje in najuspešneje deluje doma v rodbini, družini. Kaj to pomeni, če si v javnosti tako zavzet za emancipacijo žensk, ko pa doma o vsaki priliki daš čutiti liišini, dekli, da — služi . . .! In delavcem vcepljaš doma čutstvo moreče odvisnosti od tvoje milosti — zunaj pa govoriš
o	krščanski ljubezni do bližnjega, poudarjaš, kako skrbiš za svojo
•delavce, da imajo dela vse leto — da se tebi množi premoženje z njihovim trudom . . .
Ali pa pri političnih zadevah! Avgur pri avgurju tiči, jasnosti v teh zadevah pa od nikoder ni. In kaj se pri nas vse smatra 'za politične zadeve? Visoka politika, strankarstvo — samo o tem no zino noben politik besede, kar bi volilca res zanimalo in mu koristilo.
Ne morem si kaj, da no bi tu citiral Hrvatske Misli (I. 543/4. Čega narodu treba), katera pripoveduje, kaj je doživel tudi od oficialno slovenskih žurnalov pohvaljeni — in zaslužil je hv-alo od najboljšo strani I — bivši zagrebški rektor dr. Fran Vrbanič na shodu svojih volilcev v predgradskem kotarju.
„Dr. Vrbanič opisao jo u svom govoru rad1 svoj j rad svojih prijatelja u saboru u opče, zatim spomenuo svoju akciju protiv ponmd-žarivanju hrvatskoga domobranstva i svoju djelatnost u regnikolarnoj deputaciji a onda zainolio izbornike neka mu kažu- svoje želje, potrebe i nujenje a on da če rado koliko bude mogao na njihova pitanja" odgovarati i za njihove se potrebe zauzeti. Pak šta su pitali
i	o čemu su se tužili ti zagorski Hrvati, poznati sa svojo čisto hrvatske..
i	patriotičke svijesti? Jedan se je tužio na zamršeni i po narod oso-bito nosnosni veterinarski postupak kod izvoza svinja, na strogost, kojom so kod konstatiranja zaraze 1 postupa i na dugo trajanje kon-tumaca; time da se narodu teška materijalna šteta ’’ nanosi. Drugi se tužio na uredbu marvinskih putnica, koje treba da za svaki sajam budu na pose potvrdjene, na sto se poradi udaljonosti pojedinih mjesta sva sila vremena izgubi. Treči je htio da bude broj sajmova povečan s obzirom na to, što se to u susjednom kotaru dogodilo. Cetvrti, da se neka cesta sagradi, koja da je za narod i za promet od prijeke nuždo. Peti (a to je zanimljivo i značajno) tužio se na nečovječne upravo kamate,i; što ih traže7 pojedine štedione8 u pro-vineiji i predložio, no bi li so mozda zakonom dala mjera kamatna na stanoviti minimum ograničiti. Sesti i sedmi litjeli su, da se infor-miraju o pobiranju poreza'1 na vino osobito o tom, da li je prosta od poreza ona količina, koju produeenat za vlastitu porabu treba, veleči, da oblasti pri tom vrlo nejednako i nesustavno postupaju. 1 tako jo to išlo dalje
Ali ni to najboljši dokaz, kakšnega delovanja si ljudstvo želi, kakšno delo je — drobno delo?
1 Delovanje, povedo, ’ vprašanja, 4 kužna bolezen, škoda, 11 obresti, ' iščejo,
jemljejo, 8 hranilnice, 9 davek.
So drug interesanten slučaj — katoliško narodna stranka, njen program z drugega katoliškega shoda in poročilo o prvem shodu slovenskih nepolitičnih društev. Koliko je tu nagomiljenega materiala za socialno delo, koliko načrtov za drobno delo! Ce primerjaš dandanes politične stranke na Slovenskem, moraš priznati, da je izmed gospodujočih strank razmerno najboljše klerikalna uvidela, kako požene najgloblje korenine med ljudstvom, spoznala, da je za to osobito treba drobnega socialnega dela. Odtod njeni uspehi. V sled tega je pa tudi jasno, da je ne premagajo prazne, če šo tako velike besedeT ampak da so ji je treba z enakim orožjem po robu postaviti.* V ta namen pa drugega ni treba nego sprožiti, premakniti tisti kamen, kateri nas doslej kot navidezno nepremakljiv ovira, in kamen se bo valil sam od sebe vedno dalje, gaz za njim bo čim daljo prostornejša.
A bdi tu s :
Bebel in Jaures.
Pelo, ki ga je pričel Lassalle in ki sta ga utemeljila v celoti Marks in Engels, je bilo uspešno in je povedlo človeštvo že velik kos pota do spoznavanja samega sebe. Socialni demokratje so danes edini oznanjevalci ljudskih čutstev, njegovega življenja in volje. Nikak nauk ni mogel, in naj je prišel od kjerkoli, zavrniti človeških želja po brezskrbnem, lepem življenju. Vsakršne ljudske smotre druži šele socializem v soglasje in omogoči sodelovanje vseh ljudi tako, da pri tem ne izključuje niti človeškega najmogočnejšega pojava, egoizma. Lahko trdimo, da socializem ne vpliva slučajno na vse človeško dejanje in nehanje: na njegovo mišljenje, razumevanje povestnice, proizvajanje koristnih dober, literaturo, umetnost
—	držeč se načela, da jo delavstvo, to je koristni proizvajalec edini, najmočnejši vršitelj bodoče kulture in bodočega življenja. To so zadnjič dokazali svetovni dogodki: Bebljev govor v nemškem — v Krup-povi aferi — in Jauresov v francoskem parlamentu zoper misel maščevanja in o svetovnem miru. Gotovo si je narodno - šovinistiška,
*	Tako je! Klerikalno delo se ne sme smešiti, temveč pobijati z enakim kladivom!	Ured.
verska i. t. d. ideja osvojila in vzgojila talente, toda vendar ima danes svetovna socialna demokracija izborno razvite talente, ki so za zgodovino velikega pomena, ne samo zaraditega, ker ti duhovi povprečno daleč nadkriljujejo meščanske politiko, nego tudi zaraditega, ker je socialna demokracija postala po svojih inteligentnih zastopnikih splošni tolmač ljudstva tedaj, ko se bogato in revno meščanstvo omejuje le na posamične stanove, kraje i. t. d., pozabljajoč ljudskih mas in ljudskega, potem tisočletne kulture pridobljenega in prirojenega razrednega zajema.
V svojem govoru je Bebel zanikal, da bi naravni, piosti razvoj države ovirali ostanki starega sveta, in naglašal, da je nasilstvo omejevati svobodo želja in smotrov ljudstva po izrastkih barbarizma in ponavljajočega se atavizma, ta ljudski razvoj po spoznavanju samega sebe le podkrepljuje in razvnema in da pomenjajo govori s tronov, pozabljajoči na svoj pravi delokrog, simbolizem, 10U.0UU novih protestov proti vmešavanju fevdalne krone v razredni boj kapitala in dela ter dela in kapitala, — drugi socialni demokrat, podpredsednik francoske zbornice Jean Jaures, pa je propovedoval o svetovnem miru ter nazival misel maščevalnosti naroda nad narodom kot absurdno. Svetovni mir na svojem koncu pomenja glavno pridobitev velike revolucije. Jaures je rekel tudi:
„Celo francoska revolucija je hotela splošni mir ter se ji je studila vojna. Ona je morala pričeti vojno, ker je bila vsled svojo slabosti prisiljena k njej. Danes jo splošni mir v Evropi znamenje in nasledek revolucije. Zanašam se na trajen mir. Gotovo je Francija v bolestnem položaju. Bila je oškodovana, kar pomenja kratitev pravice. Mi ne bomo nikdar izvrševali nasil-stva nad pravico. Toda edino sredstvo za končno rešitev je mir, naslanjajoč se na splošno in enako časno razo rože n j e. Samo tako bosta zadobili Elzacija-Lotaringija razširjeno domovino.
V	prejšnjih vojnah in celo v oni leta 1870—1871. je Francija zadostno dokazala svoje junaštvo in nam zapustila zadostno dedščino v slavi, tako da danes brez obžalovanja lahko položimo grozno knjigo vojn na stran."
„Mi vsi smo branitelji republike1', je rekel Jaures, „Gambetta, Ferry, Spuller, Ribot, nas vse so obrekovali sinovi emigrantov. V naši zgodovini sto besedi protirevolucija in obrekovanje vedno pomenili isto.''
To so v resnici pogumne besede iz dežele Francozov, kjer so privrženci Rima in papežtva vsak hip naglašali, da se mo-
rajo Francozi maščevati nad Nemci. To maščevanje jo imelo svoj vzrok v vojni leta 1870—1871. vsled Bismarckove politike železa in krvi. Francozi so izkrvaveli na bojišču pred Sedanom. Milijardo je plačal francoski narod za vojno odškodnino nemškemu sosedu. Deželi Flzacija-Lotaringija ste postali za Francijo druga Beneška in Lombardija, za kazen, ker je njih cesar Napoleon III. brezobzirno zahteval vojno, da se ubrani z bojnim slavljeni domačih rdečih nezadovoljnežev. Ta Louis Napoleon se je povzpel potem hinavščine na carski prestol svojega naroda; a strmoglavilo ga je ljudstvo, ki se jo pred vojno po Parizu navduševalo za militaristiško klanje, kakor ta opisuje genialni Zola na koncu svoje „Mane“, s klici:	V Be-
rolin, v Berolin, v Berolin!'1 Tisoče Francozov in Nemcev jo ostalo na bojiščih. Proletariat obeh narodov pa jo nasprotoval vojni. Lieb-knecht in Bebol in vsi drugi so postali zaraditega narodne izdajice, prav tako kakor francoski socialisti.
Pariz se je uprl gosposkemu Versaillesu. Preustrojil se je v komuno. Misel na sedaj sledeče prelivanje krvi me je napolnila z bolestjo/’ je rekel pozneje v preiskovanju komune o 4. septembru 1871. Jules Faure, „v Parizu vsi delavci, pošteni, častni možje, ves narod — v Versaillesu meščanstvo, monarhisti, klečeplazci in duhovniki.“ Še enkrat jo v končni štiridnevni bitki zmagal kapital — sedaj proti svojemu nekdanjemu zavezniku v veliki revoluciji. \r cerkvah, zidanih v čast miroljubnega Naza-renca, in po ulicah so poklali tisoče komunardov. Sedan se je obnovil v Parizu. To klanje je bilo zakonito, opravičeval se je pozneje glavar Versaillesa, Tiers. — To je bil razredni boj za domovino!
Komuna ni bila socialistiško delo; dasi so socialisti pridno pomagali. Peter Lavrov, najidealnejši ruski socialisti z sedemdesetih let, je uredil komuni šolstvo. Vpričo junaške smrti pariške komune je dejal takrat sedaj stari Bebol v nemškem državnem zboru: godite trdno prepričani, ves evropski proletariat in vse karkoli še čuti za svobodo in nezavisnost, gleda danes v Pariz. In če je sedaj Pari& ponižan, vedite, da je bila to le majhna bitka na straži in da nas glavno delo v Evropi še čaka; zakaj preden bo minulo nekaj desetletij, se bo odzval klic pariškega proletariata: Boj palačam, mir kočam, smrt revščini in lenobi, — kot bojni klic vsega evropskega proletariata."
Sedaj po 32 letih se oglašata še vedno isti Bebel in njegov mlajši francoski sodrug Jaures z istimi načeli, kažoč na ljudstvo, ki
je vzprojelo te ideje, oznanjevane v znamenju revolucije, kot tolmač-, za svetovni mir. Revolucija hoče mir, protirevolucija kri!
Bebljev govor je eital ves svet, pazno in napeto, v Parizu je ljudstvo pokupilo tisoče izvodov Jauresovega govora. Pod utiskom tega govora je dejal francoski vojni minister: „Razumem obtožbe socialistov proti militarizmu, ki nalaga ljudstvu veliko breme. To breme pa naj olajšuje dveletna vojaška služba.1'
Kakor je nedavno sedel socialist Millerand v francoskem ministrstvu poleg krutega morilca komunardov, (Jaliffeta, kažoč s tem, da nečejo žrtvovati republike rimskemu klerikalizmu v znamenju bratstva vseh ljudi, tako je tudi Jaures sedaj govoril o odpuščanju in Bebel je kritiziral ostanek starega cestnega viteštva, živečega v železju in ob prelivanju ljudske krvi.
Socialna demokracija, ki izvaja vse to, pač ne moro nikdar slediti rimskemu krščanstvu, nego le razrednemu boju, v katerem po-menja zmaga proletariata, odstranitev politične moči, izvršujoč praktično načelo svobode, enakosti in bratstva.
Dmitar Mihič:
Današnja religija in naloga socializma/
Religija jo globoko v človeku ukoreninjen čut, ostanek starega svetovnega naziranja, predhodnica novejšega modroslovja, ki ne izgine še tako kmalo s površja, pač pa se bo morala prilagoditi nastalim razmeram. Religijo imenujemo vero v bistvo neko nadnaravne moči, od katere izhaja vse, ki se pa z dejstvi ne da dokazati. Napačna in smela je trditev, da bi bil Kristus ustanovil krščanstvo tako, kakor se propoveduje danes; dokazano je pa, da on svojim naukom ni dal nikakršne supranaturalistiške barve. Kristusov nauk je bil prešinjen z idejami socializma; bil je evangelij siromakov.
Rekel sem, da religija ne izgine še tako kmalo s površja. Ne; sploh je nezmiselno pobijati bistva vsake religije ter zagovarjati mnenje, da naj socializem isto zanika.
*	Po Soz. Monatshefte 1902, S, Paul Gohre: Christentum und materialistische Geschichtsauffassung.
Nemški bogoslovec in pripadnik socialne demokracije, Pavel Gohre, pravi o tem: .,Religija je globoko utemeljena v razpoloženju mnogih ljudi, je potreba za iste in ravno vsled tega nopo-rušna.“
Tega dejstva ne morejo zanikati niti najekstremnejši materialisti in je našlo deloma priznanje tudi že v socialni demokraciji.
Mnogo je še socialistov, ki menijo, da socializem ima pobijati religijo ali pa jo sploh zanikati. Toda socializem nima naloge odpraviti religijo, nego namen njegov jo, isto notranje izobraziti, spopolniti, privesti do prvotnosti, pridobiti ji veljave in praktične vrednosti.
Socializem ima na polju religije trojno nalogo.
Prva je: pridobiti verski strpljivosti splošno priznanje.
Dočim jo danes v vseh modernih državah v verskem oziru vsakomur po zakonu zajamčena svoboda, vrši se ista v resničnem življenju povsem drugače. Ce premotrimo stališča raznih strank, opažamo, da je zapisala vsaka posamična strplji vost ali toleranco na svojo zastavo. V resnici pa bi ne mogel razkolnik v zboru katoliške stranko, ali pa klerikalec ali konservativec pri liberalcih nikdar svobodno govoriti, ali da bi se mu vsaj prosta beseda no kratila.
Politično, versko hinavstvo in diplomatična zvitost stojita danes na mestu strpljivosti. Strpljivost, verska in narodna, se razglaša povsod, v resnici pa je to lo prava anarhistična nest r pij i vost.
Socialna demokracija je spoznala tu in proglasila religijo za zasebno zadevo posameznikovo. K socialni demokraciji ima vsakdor oristop, čigar načela ne nasprotujejo osnovnim zahtevam socializma. Katoličan in protestant imata prav tako prost vstop v njo kakor ateist ali pa razkolnik.
Harmonreno združenje vseh i n d i v i d i j v tako celoto, da bo posameznik koristil celokupnosti, in bo vsled tega vladala v družbi popolna strpljivost. To jo prva naloga socializma.
Socialna demokracija bo že s tem, ko raste njena moč od dne do dno, že po svoje privedla strpljivost do veljave in jo uresničila.
Druga, še važnejša naloga socializma jo: odprava religije množtva (Massenreligion), komisne in prisilne religije.
Religija je osebna in vsled tega najintimnejše čustvo posameznikovo. Ona ne trpi nobenega usiljivega razprodajanja.
Kakor je resnično, da se je vera Indijancev v mnogih točkah ujemala s staro mozaično, pa tudi krščansko oficielno religijo, še preden je posvetil med nje žarek katoličanstva, tako resnično je tudi, da je krščanstvo obstajalo že preje, preden je nastala cerkev, in da Kristus ni vedel in ni hotel vedeti ničesar o Arseh teh sredstvih, s katerimi cerkev usiljuje danes religijo.
Vodni krst otrok, izpoved, obhajilo, cerkveno poročenje i. t d. i. t. d. Jezus ni poznal. To naprave so se šele uvedle v srednjem veku, ko je prišlo duhovenstvo do absolutne moči.
S torturo in inkvizicijo je usiljeval krščansko religijo posebno srednji vek.
Svoboda se je morala umekniti sili: prisilna religija je zmagala. Zvezdoslovje, zemljepisje, modroslovje in bogoslovje, pravna znanost in umetnost, zgodovina, prirodoslovje i. t. d. vse je prevevala prisilna religija, vse je postalo nje pastorka.
V	imenu križa se je kratila osebna prostost, mejila in prikra-jala znanost in umetnost.
Od tedaj pa do danes se oni, ki si nadevajo predpravice zaščitnikov te uredbe, religije, niso niti najmanje emancipirali teh nazorov.
Religija ni napredovala.
Naloga socializma jo, dati posamezniku popolno individualno svobodo v njegovem svetovnem n a z i r a n j u. Uleligija je najvišje moralično čustvo človekovo, ki sploh izključuje /vsako kupčijo z njo.
Vsled tega mora socializem delovati, da se odpravi prisilna in komisna religija množic.
Religijo moramo dati na svoje mesto.
Težko je določiti meje religiji, vendar pa z gotovostjo lahko rečem, da jo človek s samostojnim naziranjem (in naj si ga je pridobil z njeno pomočjo ali pa brez nje) v navadnem življenju prav lahko pogreša. Seveda nastopi v tem slučaju njegovo individualno prepričanje namesto religije, to je po njegovi razsodnosti sestavljeno svetovno naziranje.
Religija je postala v srednjem veku to, kar je sedaj. Religija so smatra danes kot prva in najmerodajnejša inštanca v vseh pre-pornih točkah vseh strok.
Tudi tukaj se je vzpela socialna demokracija do tega, da zahteva ločitev cerkve od države. In to je tretja naloga socia-listiškega demokratizma.
V	tem, ko se bojuje socialna demokracija proti vsem načinom prisilne religije in cerkveno pokvarjenim državam, uresničuje svoje načrte, zagotavlja posamezniku popolno osebno svobodo, odteguje nasprotnim tendencam zadnja in tudi najtrdnejša tla.
Naj so ugovarja temu še tako trdovratno, uresničuje se vendar ta smoter.
Razmere se izpreminjajo kolikor že neodvisno od človeške volje, to pa le tako dolgo, dokler se človek ne zmeni zanje.
Resume naloge socializma z ozirom na religijo je tedaj, njej odvzeti značaj prisilnosti in jo uvesti izključno le kot popolnoma individualen nazor, ki se razvije polagoma v modroslovje.
o PREGLEP °
Domača politika na Slovenskem se guglje v malomeščanski maniri. Kakor po vsej srednji Kvropi, tako napreduje klerikalizem tudi pri nas. Boj med liberalizmom in klerikalizmom se zrcali v nizkem blatenju. To malomeščansko psovanje jo sploh vsa politika na Slovenskem. Klerikalci so si poleg prirojene podlosti pridobili še versko hinavščino in je boj z njimi umazan ter surov. Nikjer na svetu menda ni klerikalizem tako podel, policajen in hinavski, kakor na Slovenskem. Poslužujoč se vsakega sredstva zastruplja vse javno in zasebno življenje. Katoliški duhovnik na Slovenskem je danes zelo vdan nizkim čutom človeškim, katere razširja mod ljudstvom. Na Slovenskem se približuje čas, ko bode svobodomiselcem sila, združiti so v boju proti reakciji. Interesi proletariata so v boju proti klerikalizmu drugačni, kakor pa oni meščanstva. Toda tukaj, kjer je treba ugnati klerikalizem kot odločilen faktor, so naloge in interesi skupni. Odločilni razredni boj so pa pričenja tam, kjer postaja meščanstvo reakcionarno, zatajivši svoje nekdanje principe.
Javno življenje. Socialistiško gibanje. Da nedavno sklenjena avstrijsko-ogrška pogodba ne ustreza pričakovanju avstrijskih narodov, menda ni treba posebej naglašati. Ministrski predsednik Koerber je imel svoje dni junaške govore proti izkoriščanju Ogrske, tako da se jo na zadnjem kongresu avstrijske socialne demokracije celo stari Bebel veselil teh bojevitih Koerberjevih govorov. Sedaj piše znani socialist Rihard Cahver v listu ..Socialistische Monatshefte" o avstrijsko-ogrski pogodbi, da v bistvu hoče zavleči odločitev gospodarskih nasprotstev obel) držav. Colninska zveza jo taka kot prejšnja. Najvažnejši je skupni novi colninski tarif, ki obseza najvišje in najnižje colnine za poljske pridelke. Colninski postavki so so znatno zvišali. Od 1. marca nadalje bodo v prometu le bankovci avstrijsko-ogrške banke. — Vojaška predloga bo v avstrijskem parlamentu prodrla brez
večjih težav. Militarizem zahteva novih žrtev. A nikogar ni, ki bi se mu uprl. Socialist Schuhmeier je stavil predlog proti predlogi, ki pa je dobil le 10 glasov. Zanj so glasovali le socialni demokratje. Tu se jo jasno pokazalo, da nobeni meščanski stranki ni rosen boj proti največjemu sovražniku človeške kulturo: militarizmu. Vsi zahtevajo reforme, zmanjšanje izdatkov, poudarjajo narodni moment, kadar pa pride čas, da bi morali zagovarjati svoje zahteve, se poskrijejo. To jo komedija in na tej bolezni hira avstrijski privilegirani parlament. Hinavščina in komedija sta glavna nagiba vso avstrijske politike. — Novi tiskovni zakon bo v parlamentu prodrl, ker sedanji ne zadošča več zahtevam časa. V vladnem načrtu pa še vedno mrgoli Metternichovih policijskih nakan. Predmarčni duh, ki ga ne moro pozabiti avstrijska birokracija.
Anglija nikakor ni zadovoljna s pridobljeno Južno Afriko. Kljub vsemu borznemu počenjanju v vrednosti rudnikov so se izjalovila vsa upanja na hitri preobrat. V rudnikih je nastalo vprašanje, ali se naj opravlja delo v njih po dražjih belih delavcih ali cenejših črncih. Farmi so zapuščeni in uničeni. Dolgo bo se trajalo, proden bodo farmerji postali krepki odjemalci industrijskega blaga. Angleška vlada poizkuša z velikimi državnimi pomočnimi akcijami ter naseljuje 1 rumoma novo evropske kmete. Tolažijo se Angleži s tem, da se ho letos izvažalo več blaga nego lani. — Na Francoskem se obnavlja Dreyfusova afera. Monarhisti in nacionalci skušajo priti napredujočim socialistom s tem do živega in trde, da so se zavzemali za človeka, ki je hotel Francijo prodati Nemcem, .laurtVs nabira sedaj gradivo in hoče dokazati, da je sodišče sodilo krivo. Če so to posreči, bo to Velika pridobitev socialistiške politiko v Franciji. — Na Holandskem ima socialna demokracija osem mandatov v državni zbornici. V Amsterdamu je namreč sedaj zmagal sodrug Troelstras. Holandska socialna demokracija je izločila iz programa zahtevo, da z ozirom na verske privatne šole uvedejo obligatorične državne sole. Njej je sledila tudi socialno - demokratična učiteljska zveza. — Zborovanje galiških socialnih demokratov se je temeljito pečalo z agrarnim vprašanjem. Da-szynski so je posebno zavzemal za organizacijo poljedelskih delavcev torza varstvo kmetov kot proletarcev. Gumplowicz je priporočal, naj se kmeta kot producenta varuje. Sklenilo se je, da posebna organizacija ustvari kmetski sistem zaupnih mož ter predloži prihodnjemu strankarskemu zboru agrarni program. V resoluciji se naglaša poljsko-rutenska solidarnost ter protestira proti temu, da seje hotel lanski kmetski štrajk uporabljati v šovinistične svrhe. — Za Rusko socialno demokracijo je izdelalo uredništvo „ Iskre" in „Zarje" nov program ruske socialno-demo-kratične delavsko stranke. Program je osnovan na Marksovem naziranju. Poseben odstavek programa se peča s kmetskimi razmerami. Terjatve tičoče se kmetskega stanu so osobito ruskega značaja. V Massac h use11u (Amerika) so zmagali socialisti pri večili volitvah v občinske zastope. V Brocktonu (Bostonsko predmestje, Amerika) je bil izvoljen socialni demokrat s 4352 proti 3207 glasovom za z»pana. — V Nemčiji so pri volitvah v obrtna razsodišča decembra 1. 1. zmagali socialisti. V Wittenu so zmagali s 19B proti 156 glasovom, ki so jili dobili krščanski socialisti, v Elberfeldu s 3023 proti 350, v Diisseldorfu s 3353 proti 2026, v Benrathu s l!)0 proti 124, v Monakovem s i)747 proti 1354. Pri volitvah v rudniška obrtna 'azsodišča kraja Ruhr so dobili socialni demokratje 14.213 glasov in so zmagali v okrajih, med tem ko so dobili krščanski socialisti, katerih glavna zaslomba so "ckateri rudniški kraji, le 8804. — II. mednarodni proti-alkoholični kongres se vrši v Bremenu 14. in sledeče dneve meseca aprila t. 1. -- Konferenca socialno-
demokratičnih občinskih zastopnikov Nemčije se je vršila 28. decembra v Frankfurtu, tor so je pečala z občinskimi doli za silo, ko so delavci brezposelni. — Srbski socialni demokratje so pomnožili svojo časopisje. Politični list ..Radničke novine“ '/.bajajo trikrat na teden, revija „Novo vreme11 pa enkrat mesečno.
Strokovna komisija na Dunaju je izdala svoje poslovno poročilo, iz katerega je posneti, da je bila v prošlem letu jako delavna. Imela je 24 rednih in 10 izrednih sej, in člani komisije so bili poslani k 42 drugim sejam in zborova-njam. Iz tuzemstvajo došlo Kili!) in iz inozemstva 58 pisem. — Glasilo „Die Gewerk-schaft" se je dajalo zastonj društvom in poverjenikom v 54.000 izvodih v nemškem in v 2400 izvodih v češkem jeziku. — Skupnih dohodkov jo bilo 31.430 K 1!) h, skupnih stroškov 35.007 K !I4 h. Povprečno je bilo na mesec 80.004 členov, ki so prispevali po 3 h na mesec, skupaj 30.961 K 0!) h. — Za štrajko se je nabralo 2292 K 72 h in so se podpirali delavci v Trstu s 1000 K in črevljarji v Pulju s (100 K. Strokovna komisija ima deželna tajništva: na Severnem Češkem, Moravskem, Štajerskem in Primorskem. Ta so porabila 90G8 K 22 h. Bilo je tudi 17 poverjenikov v raznih deželah, katerim je bila skrb za razvitok strokovnih delavskih društev v deželi. Ti so prejeli (i010 K 41 h nagrade.
Na zveznem shodu sta v h inski h delavcev avstrijskih na Dunaju dne 1. in 2. februarja je bilo' zastopanih 40 krajnih skupin s 1975 člani-Obravnavanja so se tudi udeležili: zastopnik društva zidarjev za Nemčijo, zastopnika ogrskih in zastopnik presburških zidarjev in zastopnik strokovne komisije-Zvezo bo zastopal na zveznem shodu zidarjev Nemčije in spomladi na mednarodnem kongresu stavbinskih delavcev Nad er, zavezin tajnik in urednik strokovnega lista.
Zveza delavcev papirne, kemične in gumijeve industrije jo imela 1. t. m. svoje redno zborovanje. Iz poročila je razvidno, kako hitro napreduje zveza. V zadnjih dveh letih sc je število članov podvojilo, zvezino premoženje pa se je početvorilo. Od srede 1901. leta do konca 1902. leta je pristopilo 3000 členov. Vztrajnost članov pri društvu je — kakor pravi poročilo — provzro-čila uvedba bolniške podpore, in zveza ima vzlic krize 35.000 K presežka. Zveza se je tudi uspešno potegovala /.a poboljšanje delavskih razmer v tvornicah.
Zveza tiskarjev N emčije je 1. 1902. izplačala 897.392 Mk (za 137.509 Mk več kakor lansko leto) podpore potujočim in brezposelnim članom. Podpore z» potujoče je izdala zveza 306.793 80 Mk, in sicer za svoje člane 247.062'30 Mk, z» člane drugih zvez 59.73P50 Mk. (Mk = 1 K 20 h).
Krize ni čutila samo kovinska, temveč tudi stavbinska industrija, kar nani kaj jasno dokazuje poročilo stavbinske zadruge na Saškem. Leta 1901. je bilo zavarovanih 120.411 oseb. Ti zavarovanci so imeli skujmo plače 88,423.23(5 Mk, in so je znižala proti 1900. leta za 8,050.297 Mk = 8‘92°/0. Število zavarovanih oseb se jo zmanjšalo za 14.837 oseb = 10 97",0.
Pomnožitev ženskega in otroškega dola na Francoskem jo privedlo Kate Schirmacher do zanimivih preiskav, ki jili objavlja v „Musee social'-Po zadnjem ljudskem štetju je imela Francija 28,329.988 odraslih oseb, od katerih soje 12,001.121 moških in 6,382.058 žensk preživelo z delom. V industriji za oblačilo in obuto štejejo 1,135.555 žensk in samo 108.090 moških, v tkaninski industriji 403.217 žensk poleg 438.082 moških. Ogromno se je razmeroma pomnožil'1 žensko delo. Na vsakih 100 delavcev pride žensk in otrok:
1840 do 1845	1891	do 1893
sladkorne čistilnice	3	25
slaščičarne, zdelava čokolade	8	50
tvornice za konserve	37	77 «
svilarnice	17	30
katunarnice	33	80
steklarnice	26	59
Strokovna društva na Francoskem so v zadnjih letih pridobila precejšnje število novih članov. Štelo se je organiziranih delavcev:
lota	1890.	.	.	.	139.092	leta	1900.	.	.	.	540.781
„	1895.	.	.	.	419.781	„	1901.	.	.	.	580.800
Seveda je tu upoštevati, da so ti podatki posneti iz poročila delavskega urada, ki šteje vse člane strokovnih društev, tudi one, ki no plačujejo prispevka.
Nekoliko statistike. Spodaj priobčujemo izkaz zadnjega ljudskega štetja (1. 1900.) z ozirom na to, koliko prebivalcev štejejo avstrijske dežele, za koliko se je njih število pomnožilo od 1. 1890., koliko se jili jo več porodilo kakor umrlo in pa koliko so jih je več izselilo kakor priselilo. Opozarjamo pa na dejstvo, da je naša Kranjska dežela tista dežela, kjer se je razmerno največ oseb izselilo, namreč 64 od 1000. Niti bedna Galicija ne izkazuje takega števila izseljencev, kar je znak, da so kranjske gmotne razmere skoraj slabeje nego gališke. Sosednja Koroška je na drugem mestu. Govore naj številke same („Kmetovalec“):
Dežele	Pričujoče prebivalstvo (domačini in ino-zemci) leta 1900.	V 10 letih se je prebivalstvo pomnožilo ' ,(!(*, absolutno stotkih	Več ljudi se je rodilo kakor jih je umrlo	Več ljudi se je naselilo kakor izselilo (■ i-) ali nasprotno (-)	Na 1000 pričujočih je bilo izseljencev j v l. 1890.—1900. |
Dolenja Avstrija . . .	3,100.493	16-49 438.694	253.287	+ 185.407	_ !
Gorenja Avstrija . . .	810.246	3-11 24.415	46.457	— 22.042	27
Salcburška		192.763	1111 . 19.253	9.473	+ 9.780	—
i Štajerska		1,356.494	575 73.786	79.459	5.673	4
Koroška		367.324	1 -75 6.316	21.923	— 15.607	42
Kranjska		5(18.150	1-84 9.192	41.683	32.491	«4
Trst z okolico ....	178.599	13 43 | 21.133	4.225	+ 16.908	— I
i Goriška		232.897	5-71 ! 12.589	20.700	— 8.111	36
Istra 		345.050	8-64 j 27.440	35.012	7.572	22
Tirolska		852.712	4-92 | 40.016	37.987	-J- 2.029	| — |
Predarelska		129.237	11-34 ! 13.264	8.014	+ 5.150	i — '
Češko		6,318.697	8-14 : 475.603	596.847	- 121.244	19
Moravska		2,437.706	707 160.836	236.417	75.581	31
1 Slezka		680.422	12-35 ! 74.773	75.321	548	1
Galicija		7,315.939	10-72 708.123	1,010.826	— 302.703	41
Bukovina		730.195	12-93 1 83.604	97.248	— 13.644	! 17
: Dalmacija		593.784	12-58 ! 66.358	| 78.857	12.499	21
Vsota . .	26,150.708	9.44 2,255.295	2,653.736	— 398.441	1 — '1
—	ak—.
Osemurni delavnik v francoskih državnih podjetjih. Francoski minister mornarice je poizkusoma uvedel osemurni delavnik v topniškem arzenalu v Toulonu in v tvornici za kotle v Lorieuu. Ce se ta poizkus obnese, se uvede osemurno doio v vseh državnih delavnicah. Osemurno delo so je obneslo v državnih podjetjih na Angleškem, in pričakovati je, da se poizkus obnese tudi na Francoskem.
Med knjigami in revijami.
I)r. Albin limf: Listv politiekelio kaoire. V Pragi 1 !»0l2. Str. 138. Prof. Braf, znani češki narodni gospodar, spada med stebre staročeške stranke. V prejšnjih časili je posegal kot staročeški poslanec aktivno v politiko, kjer je deloval kot strokovnjak v narodnogospodarskih vprašanjih, sedaj po padcu staročeške stranke motri kot opazovalec dnevna vprašanja, objavljajoč v časopisih svoje stranko času primerne članke.
Pisma političnega krivoverca so njegova najnovejša politična razmišljanja. Prinašajo mnogo poučnega, dasi se z zaključki, ki jili narekujeta pisatelju njegovo svetovno naziranje in socialno-politično prepričanje, ne strinjamo. Braf je politični nasprotnik, od katerega se moremo marsičesa naučiti, in vreden naše pozornosti.
Njegova Pisma imajo nalogo iskati vzrokov neuspehom češke politike. Spo-četkoma govori o nezadostni politični izobrazbi, ko še dandanes prevladuje v izobraženih krogih, kaj šele pri preprostem ljudstvu mnenje, da jo dober govornik že dober politik. Toda to je bilo v začetku ustavnega življenja, sedaj potrebujemo strokovno izobraženih politikov.
O tem se je na Češkem že mnogo govorilo in pisalo, zlasti realisti naglašajo vedno in vedno, da politika ne sme biti šport, ampak delo strokovno in splošno izomikanih mož.
češka politika ne moro po mnenju Bratovem prinašati uspeha, ker se krčevito drži nauka, da je oblika ali forma avtonomizma in samouprave —ki se še navadno zamenjavata — absolutno spasonosna in kor si predstavlja uresničenje svojega političnega ideala, uresničenje češke državno samostojnosti, na način, ki je izmed vseh možnosti morebiti najmanj realen.
Kritika teh dveh toček pomenja vrhunec Bratove kritike.
Kaj je avtonomizem? Avtonomizem zahteva, da se zakonodajalna kompetenca deželnih zborov razširi na škodo zakonodajalni kompetenci državnega zbora ali z drugimi besedami: avtonomizem je zakonodajalna decentralizacija. Vprašajmo se najprej, ali smo v resnici avtonomisti, v kolikor moremo biti že sedaj na podlagi sedanje ustave, ne da bi nam bilo treba razširjati kompetenco deželnih zborov? Nismo. Naša ustava določuje, katera vprašanja se morajo reševati na podlagi državnih zakonov. Kjer tega ne določuje, prepušča inicijativi deželnih zborov, da sklepajo deželnozborske zakone za dotična vprašanja. In če se deželni zbori te inicijative ne poprijemajo? Obrtno šolstvo n. pr. ne spada v delokrog državnozborskega zakonodajstva, o tem nimamo nobenega državnega zakona. Kaj pa je storila dežela, da bi se bil tak zakon osnoval in razvijal? Priti je morala vladna inieijativa — mi pa smo bili osupli vsled togal Na jeziku nosimo avtono-
mistično načelo, manjka pa nam avtonomistične sile in zmožnosti. V svoji komod-nosti zvračujemo vso krivdo na vlado.
Avtonomizem pa je dober in opravičen le v gotovih slučajih in razmerah, ne more pa biti absolutno veljaven. Moderna komunikacijska sredstva, razvoj industrije itd. deluje proti decentralizaciji in za centralizacijo v gotovih strokah. Mislimo si n. pr., da bi hoteli v Avstriji patentno pravo urediti s sedemnajstimi različnimi deželnimi zakoni. Tak avtonomizem bi škodoval razvoju. Ali pa recimo, da bi bil obrtniški red na Češkem urejen na podlagi popolne svobode, na Moravskem in Nižjem Avstrijskem pa na podlagi dokaza o sposobnosti in to v času, ko so ljudje vsled življenjskih razmer prisiljeni se preseljevati iz dežele v deželo! Ali pa če bi bilo trgovsko pravo različno urejeno po deželah, ko nas preko mnogih železnica prepelje v enem dnevu . . .
Kljub temu pa, da mnoge stroke zahtevajo ureditev potem državnih zakonov, ima vendar avtonomizem še obširno polje, samo ako ga zna izkoristiti.
Kar se tiče samouprave, je naša samouprava načelno različna od angleške, cesar so malokdo zaveda. Naša samouprava pomenja, da svoje razmere (v občinah n. pr.) upravljamo samostojno po svojih organih. Angleška samouprava je pa državna uprava, katero izvršujejo kot častni urad laiki-ne-uradniki, ki jih imenuje krona ali pa jili volijo soobčani. To državno upravo vzdr-žujejo gmotno kraji, ki jo imajo.
Pri nas sta si pojma samouprava in državna uprava nasprotna kakor centralizem in decentralizem. Delokroga samouprave in državne uprave smatramo za načelno nasprotna si delokroga, kar je škodovalo razvoju naše samouprave.
Prvič ni res, da ima občina svoj delokrog že po svoji naravi odločen, do katerega se ji ne sme vtikati državna uprava. Naj kdo dokazuje, kakor hoče, da je bila občina pred državo in da je imela v svoji oblasti upravo — ali ni prvotnih skupnih funkcij upravljala rodbina in to najimenitnejših: sodništvo in varstvo na zunaj? In ali si sme sedaj rodbina zato, ker je bila prej nego občina, prisvajati pravico, da hi one skupne funkcije, ki jih je nekoč dolgo časa upravljala, oskrbovala tudi sedaj edino ona? Ako je kakšen naravni družabni zakon, jo to ta, da družbene funkcije z višjim razvojem družbe prehajajo na nositelje tega višjega razvoja.
Druga napaka, ki so je razvila iz tega napačnega pojmovanja o samoupravi >n državni upravi, je ta, da se obe upravi mnogokrat ovirata v svojem delovanju.
Iz navedenili razlogov je naša samouprava uboga, d o čim se je drugod (na Angleškem, Pruskem) zelo razvila. Sami smo si preprečili zdravejši razvoj. Cim Pestrejše je življenje in čim zamotanejše so potrebe in funkcije javne uprave, tem nujnejše je, da sodelujejo pri tem poleg formalnih znalcev prava tudi laiki. Potrebujemo sodelovanja laikov-neuradnikov. Začetke tega že imamo glavno pri šolstvu v najnovejšem času pri (inanci. Treba bo le te laike izšolati in jim vdihniti duha javne dolžnosti.
Brezdvomno najznačilnejši oddelek v Brafovem spisu jo kritika češkega državnega prava. Prof. Braf, staročeh, je mnenja, da je pri sedanjih političnih razmerah in pri sedanji duševni sili češkega naroda nemogoče uresničenje češkega državnega prava.
Češko historično državno pravo ni delo Palackega, kakor se obče misli, piše Jn govori.
Palackv je leta 1848. izdelal svoj federalistični program na narodnostni in ne historični podlagi, in podoben federalistični program ima češka socialna demokracija. Češko historično državno pravo je nastalo šele leta 18t!0. brez sodelovanja Palackega, to je delo Clam-Martinica, češkega plemstva, s katerim se je bil zvezal Rieger.
Uresničenja češkega državnega prava potem državnih kriz ali katastrof ni pričakovati. Da bi se Nemci v cesarstvu bali češkega državnega prava in si zato ne upali seči po nemškem ozemlju na Češkem, to je najslabša obramba državnega prava. Ako se bodo čutili dovolj močne in jih bo volja, se ne bodo prav nič ozirali na historične politične meje.
Ako dobimo češko državno pravo — pravijo zagovorniki —, potem bodemo v finančnem gospodarstvu neodvisni in nam ne bo treba plačevati za pasivne deželo. Vse to bi bilo mogočo, ako bi bile češke dežele kar najbolj samostojne v okviru avstrijskih dežeL V tem slučaju pa bi se tudi češke dežele ne mogle izogniti duhu časa, ki stremi za enotno zakonodajo. A kaj carinska neodvisnost? Tako v primeri malo carinsko ozemlje, kjer so cele stroko odkazane na izvoz, bi se no obneslo. Vrlmtega bi ena narodnost v deželi (Nemci) vedno nasprotovala, ako bi se proti njih volji uresničila nova politična oblika. In ta finančna neodvisnost? Tu je" vse polno možnosti, da jo naravnost nemožno naprej naštevati koristi, ki bi jih donašala finančna neodvisnost. V ugodnem slučaju bi država ohranila zase indirektne davke, nam bi prepustila direktne. Z indirektnimi davki, katere bi plačevali za skupno finančno gospodarstvo, bi se zopet vzdrževale pasivne dežele.
Prof. Braf prihaja do zaključka, da je najboljša državnopravna politika za sedaj drobno delo na polju gmotne in duševno omike. Historično češko državno pravo pa ostaja Brafu šc daljo ideal, dasi je uresničenje sedaj nemogoče.
Naloga sedanje češko politike je: ohraniti Avstrijo prod revolucijskimi življi, ki hočejo pogubo Avstrije! Treba je močne koalicije vseh onih, ki žele onemogočiti velikonemške nakane!	Dr. L.
F ra 11 c /dežni kar in Rok Drofenik sta prominula dne 23. februarja. Železnikar je bil po vsem Slovenskem dobro znan. Naužil seje socializma na Francoskem. Vrnivši se v Ljubljano je otvoril svojo krojaško obrt, ter delal propagando za socialistično stranko. Leta 1885. je bil obsojen v Celovcu na deset let zapora vsled „anarhizina“ in je prestal le osem let ječe, kor jo bil leta 189!!. pomiloščen. V Ljubljani je potem šo nekaj let jako žilavo nastopal. Zadnji čas se je pa vsled bolehnosti manj pečal s politiko. Vidno je pešal. Zapuščale so ga duševne in telesne moči, tako da je slednjič OOletni starček sklenil sam svoje življenje. — Rok Drofenik je ravnotako poznat v slovenski socialni demokraciji kakor Železnikar. Njegovo prvo agitatorično delovanje v devetdesetih letih jo bilo na Spodnjem Štajerskem, ker je bival v Celju. Bil jo tudi urednik „Delavca“ in „Svobode“ tor „Svo-bodnih Ulasov". Izdal je več knjižic in bil zelo marljiv pisatelj. Par let je bival v Ljubljani. Umrl je še le v 35. letu svoje dobo v ljubljanski bolnišnici po daljši bolezni. Slava jima!
Listnica uredništva.
Listka nismo mogli priobčiti, ker je bilo premalo prostora. Prosimo, oprostite!
Izdajatelj in odgovorni urednik Jožef Breskvar. — Natisnil A. Slatnar v Kamniku.