TtUST,^

K. OBLAK

STARA DEVICA

POVEST

- V LJUBLJANI 1908 -

NARODNA KNJIGARNA'

TISK

\3Jh

„NARODNE TISKARNE" V LJUBLJANI.

I.

Noč je bila jasna, ali proti ju¬
tru so se začeli zbirati oblaki in ko
se je zdanilo, je že deževalo. In po¬
tem je deževalo vse jutro, deževalo
vse dopoldne in deževalo je vedno,
brez prestanka, enakomerno in dol¬
gočasno, kakor bi se bilo začelo to
deževanje ob vesoljnem potopu in bi
ne hotelo nehati, dokler se ne oglase
trombe sodnjega dne.

Na koncu mesta je stala mitnica,
skoro zadnja hiša tega kraja. Pre¬
jemnik, ki se je že od ranega jutra
dolgočasil v svoji kolibi, je vsake
četrt ure stopil' čez prag in se oziral
po cesti, obsajeni z drevesi, gori do
hribov in doli do župne cerkve, ka¬
kor bi se mu tožilo, da se ta dan še
noben voziček ni peljal mimo njega.

Počasno in leno so minevale ure
in vladal je tako obupen dolgčas, ka¬
kor ga zamore prenesti samo človek,

1

1

ki ga ;je nemila usoda postavila za
mitničarskega prejemnika.

Naposled je postal ta dolgčas
moreč in da bi se ubranil samomo¬
rilskih misli, je poiskal mitničar v
svoji skrinji staro, neusmiljeno cvi¬
lečo harmoniko in jo začel natezava-
ti. Ker je harmonika puščala na vseh
vogalih, se je moral mitničar nape¬
njati in truditi na vso moč, da je
izvabil napevu podobne glasove. Sa¬
mo vsled tega prostovoljnega muče¬
nja svojih živcev in svojega telesa,
je zamogel prestajati vladajoče dol¬
gočasje.

Cvilenje mitničarjeve harmoni¬
ke je spremi j evalo neprestano votlo
donenje, prihajajoče iz sosedne hiše.
V tej hiši je prebival kakih trideset
let star mizar, čeden mož, a tako mo¬
čan, da je njegovo razbijanje s kla¬
divom provzročalo bobnenje, kakor
da razbijajo štirje možje. Tolkel je
in tolkel kar se je dalo, da se je raz¬
legalo daleč naokoli, in če se je na¬
posled malo oddahnil, je stopil k
oknu in s svojimi svetlimi prijazni¬
mi očmi gledal skozi dež na okna on¬
kraj ceste ležeče hišice. Ker pa tam
razen mokrih šip ni bilo prav ničesar
videti, se je mizar s kratkim vzdi¬
hom vrnil k svojemu delu in novic
razbijal, dokler mu ni roka oma-
hnila.

2

Bilo je točno četrt na dve popol¬
dne, ko se je na tem premočenem
kraju slovenske domovine nekaj zgo¬
dilo, kar je spravilo mitničarja in mi¬
zarja pokonci, vsled česar je utihni¬
la pošastna disharmonija, ki sta jo
stvarjali mitničarjeva harmonika in
mizarjevo kladivo. Po zapuščeni ce¬
sti, koder se ta dan še ni prikazal
noben človek in nobena žival, se je
pojavil širok dežnik, pod katerim je
korakalo brez dvoma človeško bitje,
obuto v visoke škornje. To bitje se
je z enakomernimi, vzlic dežju po¬
časnimi koraki bližalo mitnici in se
končno ustavilo pred mizarjevo hi¬
šico.

— Dober dan, Matije, je dejalo
to bitje, ko je zapiraje dežnik, stopi¬
lo čez prag.

Mizar se je tega nenavadnega
pozdrava tako ustrašil, da mu je
padlo kladivo iz rok.

»Lej ga, Tone, lej ga, kdo bi si
bil mislil,« je jecljal mizar prišedši
k sebi. »Zapri vendar vrata.«

Mož, ki je bil vzlic dežju priro¬
mal do mitnice, je postavil dežnik v
kot, zaprl vrata in si z velikim rde¬
čim robcem otrl pot s čela. Celo v
dežju se je i>otil Tone, uradni sluga
mestne hranilnice.

»Prokleto vreme,« je dejal Tone.

1*

3

»Strašno vreme in pa tak dež,«
je pritrdil Matije ter dostavil kakor
bi bile njegove besede potrebne po¬
sebnega razjasnila: »Prav po pasje
lije.«

»Da . . . da ... pa naši gospodje
se nič ne menijo za vreme,« je vzdih¬
nil Tone. »In če bi padale preklje
z nebes, bi me poslali z doma. Pa kaj
hočem. Pokojnina, ki jo imam kot
uradni sluga, je majhna in gledati
moram, da še kaj zaslužim, sicer bi
me bilo hudega konec.«

Pri teh besedah je upokojeni
uradni sluga in sedanji hranilnični
eksekutor, kakor so ga imenovali
ljudje, odpel svoj površnik in svoj
suknjič, da se je njegov obilni tre¬
buh prikazal strmečim pogledom
mizarjevim v vsem svojem obsegu,
kot ilustracija izreka, da bi bilo
lastnika tega impozantnega trebuha
hudega skoro konec.

»Zdaj sem prosil hranilnično
ravnateljstvo, naj mi omislijo urad¬
no suknjo s srebrnimi gumbi, da
bom lahko nosil svoje medalje,« je
razlagal Tone z veliko važnostjo.
»Portir na kolodvoru ima samo dve
medalji, pa jih vedno nosi; zakaj bi
jih jaz ne nosil, ko jih imam štiri.«

Mizar je bil resnično prepričan,
da ima hranilnica dolžnost svojemu
slugi preskrbeti suknjo s srebrnimi

4

gumbi, ki mu bo omogočala nositi
na nekdaj junaških, zdaj vsled tre¬
bušne obilosti v ozadje stopivših pr¬
sih svetle dokaze nositeljevih zaslug
za prestol, altar in domovino.

»Hranilnica vam mora na vsak
način tako suknjo kupiti,« je z vne¬
mo izjavil mizar Matije. »V celem
mestu nima nobeden toliko medalij,
kakor vi — saj bo že za hranilnico
čast, da ima takega uradnika.«

Ce je Matije pričakoval vsaj
hvaležnega pogleda, je bil v veliki
zmoti. Tonetov rdeči obraz se je ža¬
lostno nagubačil.

»Da, da,« je zavzdihnil Tone,
»lepo hi bilo, ko bi bil jaz prvi v me¬
stu, pa tisti mežnar od Št. Jur j a ima
pet svetinj in zdaj ti ta zlomek snu¬
je veteransko društvo in hoče posta¬
ti stotnik. Pa ne bo in ne bo.«

Mizar je hitro priskočil prija¬
telju na pomoč.

»Kaj bo tisti mežnar — stotnik
boste vi in nihče drugi ali pa sploh
ne pristopimo. Še tega je treba, da
bi bil kmečki mežnar nam mestnim
ljudem za komandanta. Nikoli.«

Podala sta si roke in si jih krep¬
ko stisnila, nakar se je Tonetov tem¬
ni obraz zopet razjasnil in zopet si¬
jal v običajni dostojanstveni dobro¬
hotnosti.

5

»Zdaj je pa treba, da zopet
grem,« je dejal Tone in segel po svo¬
jem dežniku. »Še mnogo neprijetnih
potov moram opraviti. Ti si še mi¬
sliti ne moreš, kako neradi plačuje¬
jo ljudje samo obresti od svojih dol¬
gov. Najslabši plačnik je pa vendar
tvoj sosed Marolt.«

»Gospod Marolt?« se je začudil
mizar in zopet pogledal na hišico,
ležečo nasproti njegovemu oknu.
»Gospod Marolt — pa je zadolžen?«

»Pa še prav do ušes je zadolžen
in nikdar ni dobiti od njega denar¬
ja,« je odgovoril hranilnični sluga.
»Toda danes mu jih moram pošteno
povedati, so mi naročili naši go¬
spodje . . .«

Tonček je hipoma umolknil, kaj¬
ti odprla so se vrata in zgodilo se je,
česar mizar Matije še ni bil doživel;
v njegovo delavnico je namreč vsto¬
pil gospod Marolt.

Mizar Matije je v hipu strgal
svojo čepico z glave.

»O, gospod Marolt.. velika čast
.. . prosim.«

Matija je z veliko spoštljivostjo
primaknil in obrisal edini stol, ki ga
je imel v delavnici, a gospod Marolt
se ni zmenil za njegovo postrežlji-
vost. Ta veliki in širokopleči Marolt
z dolgo sivo brado, ki mu je segala
do pasa in z dolgimi sivimi lasmi,

6

padajočimi na odrgnjeni ovratnik
obnošene suknje, ni imel nobenega
pogleda za malega mizarja. Osorno
in dostojanstveno se je obrnil k Ton¬
čku.

»Kavno sem se pripravljal z do¬
ma, ko sem vas videl priti. Ali ste
morda tudi k meni namen j eni 1«

Hranilnični sluga, ki je sicer
kakor s svojo zunanjostjo, tako na¬
vadno tudi s svojim obnašanjem ve¬
dno kazal, da kar nič ne zasluži než¬
nega imenovanja »Tonček«, je spri¬
čo gospoda Marolta postal prav kro-
tak, Glava mu je zlezla med rameni
in pozabil je popolnoma, kar so mu
zabičili hranilnični uradniki. Tako
ponosno, tako samozavestno, tako do¬
stojanstveno je bilo nastopanje go¬
spoda Marolta.

»Da, gospod Marolt,« je dejal
debeli Tonček, »ukazano mi je, da se
oglasim tudi pri vas.«

»Prav,« je prikimal Marolt, »a
prosim, da proti večeru, tako okoli
pete ure.« In malomarno je dostavil:
»Kavno danes popoldne dobim večjo
vsoto pri notarju in bom koj porav¬
nal to beračijo pri hranilnici.«

Gospod Marolt se je lahno z
dvema prstoma dotaknil svojega
klobuka, je z enim očesom pozdravil
mizarja in je zapustil delavnico.

7

»Posebno prijazen pa ta gospod
Marolt ni,« je zagodrnjal debeli
Tonček, ko je bil dostojanstveni
mož zaprl vrata za seboj. »Ce je člo¬
vek petsto kron dolžan, bi moral že
biti nekoliko skromen.«

»Prijazen ni,« je menil mizar
Matija. »Še nikdar ga nisem videl,
da bi se bil prijazno nasmejal.«

»Še okrajni glavar je bolj prija¬
zen ko ta Marolt, ki menda nikoli ni
nič bil.«

»O — tako pa ne. Gospod Ma¬
rolt je pisatelj,« je ugovarjal Ma¬
tije, a če je pričakoval, da napravi
njegovo označen j e Maroltovega po¬
klica kaj vtiska na Tončka, je moral
takoj spoznati, da je bil v veliki
zmoti. Tonček je zaničljivo odmah¬
nil z roko in se porogljivo nasmeh¬
nil, kajti sodil je veljavo svojih so¬
meščanov edinole po kreditu, ki so
ga uživali pri mestni hranilnici. Ma¬
tije je z žalostjo v srcu videl, kako
njegov prijatelj prezira pisatelje in
sploh literaturo, in zato je bilo nje¬
govo slovo od odhajajočega Tončka
bolj hladno kakor po navadi.

Debeli Tonček je pred vratmi
razpel svoj dežnik, se ozrl po cesti
gori in doli, vrgel očitajoč pogled
proti nebu, s katerega je dež še ve¬
dno lil v enakomernih debelih cur¬
kih, in se je potem odpravil po svo-

8

jih potih. Korakal je mirno in poča¬
sno, kakor mož, ki se zaveda, da ne
more ničesar zamuditi. Koraki nje¬
govi so bili trdi in sigurni, ravnodu¬
šni in enakomerni, kakor so koraki
usode. O, Tonček se je zavedal, da je
on, pooblaščenec in odposlanec v
hranilnici nabranega kapitala, pro¬
vizorični nositelj usode marsikake-
ga dolžnika in zato ga je grizlo, da
si je dal od gospoda Marolta imponi-
rati. Ta tiha jeza je bila vzrok, da
ga je prevzelo čuvstvo neusmiljeno¬
sti. Nekako laskalo mu je, da pro-
■vzroči njegov prihod pri tem in onem
dolžniku strah in trepet. V svoji
usnjeni denarnici, v kateri je hranil
menice in hranilnični denar, je no¬
sil srečo in nesrečo. Ta zavest ga je
napravila takega, kakršen je bil. De¬
beli Tonček je bil trd in neizprosen,
ker drugače ni mogel biti; postal je
bil gluh in slep za vse človeške bo¬
lesti, kakor je usoda, in bil je pravi
mož za svoj poklic, ker je bil po svo¬
ji naravi tudi neumen, kakor je
usoda.

II.

Gospod Marolt je zapustivši mi¬
zarjevo delavnice, napravil kratek
izprehod po cesti in se je potem po
drugi strani vrnil na svoj dom.

9

Tik veže je imel sobico, kjer je
navadno prebil ves dan. Sobica je
bila ubožno opravljena. Pri oknu je
stala široka miza, obložena z vsako¬
vrstnimi starimi knjigami in pra¬
šnimi papirji. Pri tej mizi je prese¬
del gospod Marolt večji del celega
leta.

Ta dan pa, vrnivši se domov, ni
sedel k mizi. Vrgel je nanjo svoj klo¬
buk, ne meneč se, da je moker, in
začel korakati po sobici. Prostora za
te evolucije je imel prav malo. Vsak
trenotek je zadel ob mizo, pri vsaki
kretnji je trčil ob kak stol ali pa ob
omaro, v kateri je hranil svoja jako
skromna oblačila. Toda gospod Ma¬
rolt se ni zmenil za to. Zatopljen v
svoje misli je nadaljeval pot. Ker je
imela soba v dolgosti le štiri korake
in v širokosti le tri korake prostora,
se je pravzaprav samo lovil med po¬
hištvom, in če bi ga, bil kdo videl, bi
bil rekel, da je mož izgubil pamet.

Ves utrujen se je naposled vrgel
na stol pred svojo pisalno mizo. Pa¬
hnil je klobuk na stran in začel za¬
pisovati na kos papirja vsakovrstne
številke. Sešteval jih je polglasno,
sešteval vedno iznova, in si pri tem
segal zdajinzdaj v lase, kakor bi si
jih hotel izruvati. Celo njegovo je
bilo nagubančeno in pogled njegov
teman. Raztrgal je dvakrat in tri-

10

krat papir ter na novo sestavil svoje
račune, a poznalo se mu je na obra¬
zu, da se mu tudi zdaj ne vjemajo,

Odmaknil je papirje, odložil
svinčnik in nekaj časa sedel kakor
zamaknjen za veliko mizo. Glava mu
je klonila na prsi in zamižal je, ka¬
kor da bi tako laglje mislil. A kma¬
lu je vstal. Hitro in rezolutno, da je
stol kar odletel izpod njega. Zapu¬
stil je svojo sobico in v veži odprl
vrata, vodeča v drugo prostornejšo
sobo. Obstal je na pragu.

»Jaz grem na kolodvor,« je za¬
klical z zapovedujočim glasom.
»Skrbi za večerjo.«

Iz sobe se je zaslišal jokav žen¬
ski glas.

»Kaj boš pa zdaj hodil — vlak
pride šele ob petih.«

»Skrbi za večerjo,« je bil osor¬
ni odgovor gospoda Marolta, ki je v
tem trenotku že zopet zaprl vrata.

Toda vrata so se naglo zopet od¬
prla in stopila je iz sobe priletna
ženska v obnošeni, nekdaj gotovo
dragi obleki, ter klicala za molče od¬
hajajočim Maroltom.

»Slišiš ... ali si vzel dežnik . . .
slišiš, ali nisi ničesar pozabil . . . saj
imaš še dosti časa . . . ah, moj bog . .
slišiš, pa kaj denarja mi daj za ve¬
čerjo . . .«

11

Namesto odgovora je gospod
Marolt zaloputnil vrata za seboj in
z mogočnimi koraki odšel vzlic sil¬
nemu dežjii z doma.

Žena njegova se je vrnila v so¬
bo. Postavila se je k mizici, pri ka¬
teri je šivala njena edina hčer in
oprla roke ob boke.

»Ali vidiš, Panika, kakega oče¬
ta imaš? Iz jekla je! Nobenega vre¬
mena se ne ustraši. Cez petdeset let
je že star in nikdar še ni bil bolan.
Še nahoda ni imel nikdar. Ko je bil
v Bosni, je spal cel teden v snegu.
Pomisli, Fanika, na snegu je ležal
in še nahoda ni dobil..«

Gospa Maroltova je še dolgo
razpravljala o izrednih vrlinah svo¬
jega moža. Fanika je poznala te hi¬
sterije od konca do kraja. Slišala
jih je že neštetokrat in poslušala jih
je tudi zdaj z molčečo vdanostjo.

Maroltova Fanika pravzaprav
ni več zaslužila, da so ljudje rabili
za njeno krstno ime nežno obliko
»Fanika«. Bila je že prav zrelo de¬
kle, ki je moralo skrbno paziti, da
je prikrivalo svojo pravo starost.
Zagledala je bila luč sveta več let
prej predno je šel oče v Bosno, a ra¬
zen nje in staršev ni nihče tega ve¬
del. Ljudje so sodili, da je stara ka¬
kih šestindvajset let, a v resnici jih
je imela že trideset.

12

Zala je bila še vedno, a prave
svežosti ni bilo več in na njenem
obrazu je bil vedno izraz neke resi¬
gnacije, izraz bolestnega dolgočasja,
izraz tiste grenkosti, ki razjeda du¬
šo in srce postarnim dekletom.

Vedno zadovoljna, vedno klepe¬
tava gospa Maroltova je bila edina,
ki ni zapazila tega izraza na obličju
svoje hčere. Njej se niti sanjalo ni,
kake misli roje njeni hčeri po glavi
in kaka čuvstva se porajajo v nje¬
nem srcu. Daši je bila vsa leta dan
na dan sama s svojo hčerjo, je ni po¬
znala čisto nič. Govorila in govori¬
čila je gospa Maroltova ves ljubi
dan, od ranega jutra do pozne noči
in se ni zmenila, da je hčer že davno
niti poslušala več ni.

Tudi ta dan je besedičila gospa
Maroltova nepretrgoma. Ko je bil
končan njen slavospev na moža, ki
je bil tako junaški, da je pod obšir¬
nim dežnikom neustrašno kljuboval
silnemu dežju, je začela razpravljati
o večerji, ki jo naj po dobljenem na¬
ročilu pripravi, dasi ji mož ni pustil
nič denarja. Pri teh razpravljanjih
so ji misli neprestano uhajale na
stran. Od poglavja o težavah, ki jih
ima gospodinja, če naj preskrbi do¬
bro večerjo brez denarja, je gospa
Maroltova prešla na trdosrčnost up¬
nikov vobče in posebe na neusmilje-

13

nost mesarjev, gostilničarjev in bra¬
njevcev do slabih plačnikov ter za¬
bavljala na silno požrešnost
kapitalizma, ki ga je imenovala »ti¬
sto strašno krivico, vsled katere
imajo ravno bogati ljudje največ de¬
narja«. Ko je potem srečno prišla
do drugega poglavja, kaj naj pri¬
pravi za večerjo, ji je fantazija zo¬
pet ušla ter se šele po dolgi ekskur¬
ziji na polju kulinaričnih užitkov
ter vsestranskem pretresanju občut¬
kov, ki jih morajo imeti piščanci in
golobje, kadar se jih zakolje, vrnila
k loncem in ponvam gospe Marol¬
tove in k pretresajočemu dejstvu,
da je jedilna shramba gospe Marol¬
tove tako prazna, da so začele celo
domače miši lakote ginevati.

Fanika je bila med tem odložila
svoje šivanje. Stopila je k oknu, na¬
slonila čelo na šipo in zrla na vrt, ki
ga je deževje neusmiljeno razdevalo.
Drevje, na vrtu rastoče, je bilo že
golo. Ovelo listje je dež odtrgal in
pobil ob tla in drevesa so svoje gole
veje raztezala, kakor bi prosila
usmiljenja in prizanašanja. Faniki
je postalo pri tem pogledu srce tež¬
ko in spreletele so jo žalostne misli.
Pred nekaj tedni je bilo na vrtu še
vse zeleno, vse sveže in duhteče, in
zdaj sta dež in veter uničevala vse
to. In Fanika se je spomnila mino-

14

lili lepih dni, ki se ne vrnejo nikdar
več in domislila se je iluzij, ki jih
ji je prinašalo vsako jutro in jih je
pokopal vsak večer.

Gospa Maroltova je bila redno
vsak dan enkrat globoko užaljena,
da ne posveča Fanika njenjm raz-
mišljevanjem in razlagam nobene
pozornosti. Kadar je prišel ta kriti¬
čen trenotek, se je vselej z bolestnim
vzdihom vrgla v prostorni starikavi
naslanjač. Včasih je dala duška svo¬
ji nevolji z ostrimi pritožbami, več¬
krat pa se je zadovoljila s tem, da je
s predpasnikom otirala solze, ki jih
pri najboljši volji ni mogla najti na
svojih motnih očeh.

Tudi ta dan je padla na nasla¬
njač kraj okna, s katerega se je vi¬
delo na cesto, a ta dan ni oštevala
hčere, niti otirala solza, marveč je
našla drugo osebo, na katero je raz¬
lila svojo jezo.

»To je strašno, to je grozno, to
je neznosno,« se je hudovala gospa
Maroltova. »Tako je, kakor bi se bli¬
žal konec sveta. Tega ne morem več
prenašati. Tu mora gosposka vmes
poseči. Ce je še kaj pravice na svetu,
se mora temu storiti konec.«

Gospa Maroltova si je tiščala
ušesa, a je tako vpila, da je vzbudila
celo pozornost svoje hčere, ki je bila

15

že popolnoma pozabila na navzočnost
svoje matere.

»Kaj ti je, mamica?« je vpraša¬
la Fanika, dasi je ni čisto nič zani¬
malo, kaj je vzbudilo nevoljo njene
matere.

»Ti še vprašuješ, kaj mi je?« se
je razljutila gospa Maroltova. »Kaj
nimaš ušes, kaj nič ne slišiš tega
groznega razbijanja pri mizarju? Ta
Matije me hoče s svojim razbija¬
njem spraviti v grob. Tako razbija,
da se tresejo vse hiše v bližini. Tako
razbija, kakor bi bil najet, da spravi
svoje sosede v obup. O, hudoben je
ta človek, tista hudoba je, ki je po¬
stala meso in prebiva med nami. Iz
naše hiše bi nas rad pregnal, tu v
našo hišo bi se rad preselil in zato
nam nagaja s svojim večnim razbi¬
janjem. A Bog je pravičen in ka¬
znoval bo tega kodrastega gizdalina
kakor zasluži. Ta človek bo na veša-
lih od lakote umrl.«

Faniki je pri teh besedah šinil
lahen smehljaj čez obraz. Saj je pa
bila materina nevolja tudi presme-
šna.

»Ah, pomisli vendar, mamica,«
je rekla Fanika, »kaj govoriš. Ma¬
tije si pač z delom služi kruh in kot
mizar mora včasih razbijati, če hoče
ali ne.«

16

Gospa Maroltova je planila s
svojega sedeža.

»Zdaj se pa še poteguj za tega
hudobnega človeka,« se je razjezila
na Faniko. »Jaz pa ti pravim, da
nam nagaja, da ga je sama nagaji¬
vost in hudobija. Maščuje se, ker ne
maramo ž njim občevati. To bi mu
seveda ugajalo, da bi vsak večer pri
nas posedal. Toda zmotil se je. Jaz
sem hči cesarskega uradnika, tvoj
oče bi bil skoro postal oficir in je
imeniten pisatelj in taka rodovina
ne bo občevala z navadnim mizar¬
jem, ki po limu diši. Nikdar.«

S slovesno gesto svoje tolste roke
je gospa potrdila to svojo odločbo in
je potem dostojanstveno odjadrala
iz sobe v kuhinjo, da bi nemoteno
mogla ukreniti, kar je bilo potrebno
za večerjo.

Fanika je mehanično sedla na
mesto, ko j e je bila zavzemala njena
mati. Zdaj je videla skozi okno na
cesto. Zunaj je še vedno deževalo,
enakomerno in neprestano, kakor je
pač v jeseni, in od nasprotne strani
ji je donelo na uho enakomerno
udarjanje mizarjevega kladiva. Na¬
enkrat je ta ropot utihnil in na de-
lavničnem pragu se je prikazal mi¬
zar, držal je roke v žepu, čepico je
imel potisnjeno nazaj in oziral se je

17

2

po zapuščeni cesti kakor bi koga
pričakoval, ki bi mu delal druščino.

»Čeden človek je ta Matije,« si
je mislila Fanika, »in marljiv kakor
čebela in dobrega srca.«

Opazovala je mizarja, dokler je
stal na cesti, in ko se je vrnil v svo¬
jo delavnico, je pazno poslušala, ka¬
ko je zopet udarjalo kladivo in je
tanko pela žaga in dasi je vmes cvi¬
lila mitničar jeva harmonika, se ji
je vedno zdelo, da se to prav prijet¬
no sliši, da se to glasi kakor pesem
dela.

III.

Začelo se je mračiti, zgodaj in
hitro. V mizarjevi delavnici se je za¬
bliskalo in potem je nastala medla
svetloba. Mizar je bil užgal svojo
svetilko, dočim je mitničarski pre¬
jemnik v temi nadaljeval svoje na-
tezavanje harmonike.

Ko so zaškripala hišna vrata in
se je na hodniku zaslišalo mučno,
težko pokašljevanje, se je Fanika
zganila. Spomnila se je svojih ma¬
lenkostnih opravil, ki jih mora po
hišnem redu izpolnjevati in odhitela
je na delo.

Tudi gospa Maroltova, mudeča
se v kuhinji, je bila slišala pokašlje-

18

vanje. Zdelo se ji je tuje in zato je
z lučjo v roki prihitela na hodnik.

»Bog daj dober večer,« se je z
izdatno naduho obdarjeni tujec po-
kašljuje oglasil in postavil svoj ve¬
likanski dežnik v kot.

»O, Bog daj, Bog daj,« je gospa
Maroltova pozdravila starejšega bra¬
ta svojega soproga. »Pa sam si pri¬
šel? Kje je pa moj mož? Šel ti je na¬
sproti na kolodvor. Kdaj že! Kaj se
nista dobila?«

»Ne,« je kratko odgovoril stric
Marolt, pokimal Faniki, ki ga je bila
prijazno pozdravila in po daljšem
napornem kašljanju zavzdihnil :»Pro-
kleto vreme.«

Kakor bi bil stric Marolt s svojo
opazko o meteorologičnih razmerah
gospo Maroltovo osebno razžalil, tako
je vzkipela tolsta gospa ter z očitnim
ogorčenjem izjavila:

»Jaz nisem kriva; če bi ženske
delale vreme, bi bilo boljše na
svetu.«

Stric Anton je svojo svakinjo
debelo pogledal in mislil ji je ravno
reči, da jo smatra za umobolno, ko
ga je nov napad naduhe prisilil k ta¬
ko napornem kašljanju, da se mu je
bliskalo pred očmi in se je moral
opreti na svakinjo in na nečakinjo,
da sta ga spravili v sobo. Fanika mu

19

2 *

je prinesla mleka, nakar se je stricu
kašelj polegel.

»Pa si zrasla, Fanika,« je dejal
stric Anton, mereč svojo netjakinjo
od nog do glave. »Prav pošteno si
zrasla, kar te nisem videl.«

»Saj je pa tudi že dvajset let,
kar je nisi videl,« se je oglasila go¬
spa Maroltova. »A da nisi videl mo¬
jega moža, to je res čudno.«

Stric Anton je bil popolnoma
mnenja svoje svakinje in zato ni dal
odgovora, nego je s tihim zadovolj¬
stvom opazoval, kako se mokrota z
njegovih škornjev odtaka na bela
tla in kako dobro in razlo čno se po¬
znajo na tleh njegove stopinje.

Fanika si je molče ogledovala
strica, ki ga je poznala samo po tem,
kar sta ji pripovedovala oče in mati.
Vedela je samo, da trži stric z lesom,
da ima v dalnji zakotni vasi posest¬
vo in prodajalno, da rad pije in da
je skop. Zdaj je videla, da je le mest¬
no oblečen človek, sicer pa navaden
kmet in kar bolelo jo je, da ima veli¬
kanska usta, rdeč nos, zabuhel obraz
in kakor perotnice široka ušesa.

Po dolgem molku je stric An¬
ton dvignil glavo, začel cmakati in
se oziral po sobi in njegovi pogledi
so povsem razumljivo povpraševali:
Kaj nimate nič pijače pri hiši, da
bi popotnega človeka pokrepčali.

20

Gospa Maroltova je razumela te
poglede in lahka rdečica ji je šinila
čez obraz. Pogledi njeni so bili jezni,
a premagovala se je in skrivala svo¬
jo nevoljo, saj je bil stric Anton nje¬
no zadnje upanje, da reši rodovino
Maroltovo bede in obupanja.

»Ali hočeš še malo mleka 1 ?« je
vprašala gospa Maroltova z diplo-
matično priliznjenostjo svojega sva¬
ka. »Mleko ti bo dobro storilo. Naš
okrajni zdravnik pravi vedno, da je
mleko najboljše zdravilo zoper ka¬
šelj in naduho. Saj ga poznaš, naše¬
ga zdravnika. O izvrsten je in ljudje
ga radi kličejo. Mleko, mleko in mle¬
ko, oznanja naš zdravnik.«

Stric Anton je pljunil sredi so¬
be, se odkašljal tako hrupno, da je
preglasil harmoniko mitničar j evo in
razbijanje mizarjevo in, ko je kon¬
čno prišel do sape, je izjavil:

»Le sama pij mleko, meni pri¬
nesi rajši liter vina.«

Gospa Maroltova ni imela vina
in ni imela denarja, da bi ga kupila.
Zato je bila v veliki zadregi in ni ve¬
dela, kaj naj stori ali reče.

Prav tedaj se je začulo pred hi¬
šo nenavadno šumenje in ko j na to
trkanje na vratih. Panika je bila v
trenotku na nogah in je hitela k vra¬
tom. Na pragu je zadela na mizarja

21

Matij ca, ki je držeč čepico v rokah
in ves bled ječal:

»Moj Bog .. . gospodična Fani¬
ka ... kdo bi bil mislil...«

Med tem se je bila prizibala k
vratom tudi gospa Maroltova. Cim
je zagledala svojega smrtnega so¬
vražnika, je kakor jastreb planila k
njemu. Strele so švigale iz njenih
sicer vodenih oči in srdito je zvenel
njen glas.

»Kaj pa hočete? Po kaj ste pa
prišli?«

Mizar se je prestavljal z ene no¬
ge na drugo, sukal v rokah svojo če¬
pico in gledal Faniko. Končno je
vendar izpregovoril:

»Taka nesreča . .. gospodična ..
kdo bi bil mislil...«

»Kaj se je zgodilo?« je trepeta¬
je vprašala Fanika, ki so jo sprele¬
tele zle slutnje. »Moj oče? Kje je
moj oče?«

»Tu ga neso,« je dejal mizar in
pokazal na ulico, kjer je stala vzlic
dežju velika gruča ljudi, med njimi
pa sta dva moža na improvizirani
nosilnici, držala mrtvega Marolta.

»Papa, papa,« je vzkliknila Fa¬
nika, stekla na cesto in objemajoč
mrliča mu jokaje poljubljala čelo in
oči, kakor bi ga hotela vzbuditi v
življenje.

22

Gospa Maroltova se ni ganila.
Kakor bi bila okamenela, je stala
med vratini nepremično, dokler je ni
potisnil Matije na stran, da prinese
v hišo Faniko, ki je bila izgubila za¬
vest. V tem ko so nosilci spravili
mrliča v hišo, je mizar Matije razlo¬
žil stricu Antonu, kaj se je bilo zgo¬
dilo. i

»Videli so gospoda Marolta, ko
je pred kolodvorom v največjem
dežju hodil gor in dol. Od kolodvora
je šel dol k vodi. Tam je stal precej
časa in gledal v vodo. Naenkrat je
dvignil roke, vrgel dežnik na stran
in skočil v vodo prav tam, kjer je
najgloblja. Ko so ga potegnili iz vo¬
de, je bil že mrtev.«

Za dobre četrt ure je bila ulica
vzlie dežju napolnjena ljudi. Vest o
žalostnem koncu gospoda Marolta se
je bila seveda hitro raznesla po vseh
hišah in ljudje so drveli skupaj, ka¬
kor da niso še nikdar videli utoplje¬
nega človeka. Kdor je bil količkaj
znan z Maroltovimi se je prerinil v
njih stanovanje. »Ježeš, ježeš!« —
»Taka nesreča.« — »Oh, kdo bi bil
kaj takega mislil . . .,« s takimi in
enakimi vzkliki so ljudje na deželno-
navadni način kondolirali in potem
prodajali zijala težko čakaje, kdaj
pridejo različni zastopniki javnih
oblastni j in kaj bodo ukrenili.

23

Zbrali so se sčasoma vsi. Prvi
so bili seveda orožniki, katerim se je
pridružil edini policaj tega srečnega
kraja. Potem je prisopihal tolsti žu¬
pan z občinskim tajnikom, sodnik z
vsem sodnim osobjem in naposled še
okrajni glavar z velikim sprem¬
stvom. In vsi so z globokim glasom,
čigar nižava naj bi bila merilo za
iskrenost njihovega sočutja konšta-
tirali »mrtev je,« samo gospod okraj¬
ni glavar je naredil izjemo in je nos¬
ljal »Host inerkwiirdig — mause-
tot.«

Gospa Maroltova je sedela na
zofi v veliki sobi, držala robec pred
očmi in včasih jokala, včasih vzdi¬
hovala »kaj bo iz naši« Fanika je
klečala kraj mrtvega očeta in njena
resnična in globoka žalost je največ
pomagala, da so ljudje hitro zapusti¬
li to sobico, kajti bali so se, da jim
seže ta žalost vtopljenčeve hčere do
srca in ginjenosti so se bali.

Naposled so orožniki stopili v
hišo. Odpravili so ljudi iz veže in od¬
redili, da se prenese vtopljenčevo
truplo v mrtvašnico. Hlapca sta bila
med tem že prišla z zeleno oblastve¬
no nosilnico. Z ravnodušnostjo in
brezčutnostjo grobokopov sta prije¬
la mrliča, ga položila v nosilnico in
ga nesla iz hiše po mokri cesti v de¬
ževju ven na precej oddaljeno poko-

24

pališče, kjer je bila primitivna mr¬
tvašnica.

Ko sta moža odnesla mrtvega
Marolta iz hiše, je zaječala gospa
Maroltova in je zaplakala Fanika, a
zdaj ni imel niliče izmed gledalcev
za nju tolažilne besede. Vsi sosegne-
tli okrog nosilcev in pastili vdovo in
Faniko sami s stricem Antonom.

Ta je ves čas tega silnega raz¬
burjenja v hiši sedel nepremično na
svojem stolu in molče, s plahimi po¬
gledi zrl okrog sebe. Ker ga ni ni¬
hče poznal, se ni nihče zanj zmenil,
edini mizar Matije ga je včasih od
strani pogledal in se na tihem vpra¬
ševal, kdo da more biti ta tujec, ki
je tako domač pri Maroltovih, a se
ne gane s svojega mesta niti toliko,
da bi na ponesrečenca vrgel le en
sam pogled.

Mizar Matije je bil zadnji tu¬
jec, ki se je še mudil pri Maroltovih,
ko je prilomastil v hišo upokojeni c.
kr. uradni in provizorični hranilni-
čni sluga. Mož je bil ves iz sape.
Vračuje se iz bližnje vasi, kamor je
šel izterjat zapadli dolg, je izvedel
za žalostni konec gospoda Marolta in
takoj pohitel v njegovo hišo. Ko mu
je pri vratih stoječi Matije potrdil
tužno novico, je vstopil uradni in
hranilnični sluga pred vdovo in jo

25

lakonično vprašal, če bo plačala da¬
nes zapadlo menico.

»Gospod Marolt mi je naročil,
naj pridem ob petih po denar; zdaj
je že sedem.«

»Kakšen denar?« je začudeno
vprašala vdova a je iz naravne pre¬
vidnosti takoj dostavila zatrdilo.
»Moj mož vendar ni ničesar dolžan.«

»Pač, pač,« je ugovarjal hranil-
nični sluga. »Gospod Marolt bi mo¬
ral danes plačati 500 kron dolga.
Vzel ga je na menice. Ker je umrl, bo
moral plačati njegov brat.«

Zdaj se je zganil stric Anton na
svojem stolu.

»Jaz ne plačam ničesar,« je iz¬
javil z odurnim glasom. »Jaz sem
sam revež.«

»Kaj ste vi brat gospoda Marol¬
ta? Potem bodete morali na vsak na¬
čin plačati, saj ste žirirali njegovo
menico.«

Stricu Antonu je hipoma stopi¬
la vsa kri v glavo in ves razjarjen je
planil s stola. Nič ni imel ozirov na
navzočno vdovo in na Faniko.

»Jaz pa vam povem, da nisem
nobene menice žiriral,« je izjavil s
srditim glasom, »in zato ne bom ni¬
česar plačal.«

Hranil ničnega slugo, vajenega
na vljudno in spoštljivo obnašanje

26

dolžnikov, je sirovi nastop strica An¬
tona užalil.

»Počasi, prijatelj, le počasi,« je
dejal sluga in odpel svojo suknjo ter
vzel iz nje listnico. »Tu imam danes
zapadlo menico, in tli — vidite -— le
poglejte — tu je vaš podpis.«

Srepo je gledal stric Anton me¬
nico in motril svoj podpis. Potem je
s hripavim glasom vzkliknil:

»Te menice nisem jaz podpisal,
moj podpis je ponarejen.«

Hranilnični sluga, dasi malo
pristopen mehkejšim čutom, se je bo¬
ječe ozrl na gospo Maroltovo in na
Faniko. Videl je, da nista slišali ali
vsaj ne razumeli pomena stričeve iz¬
jave, ker se ni nobena zmenila ne za
strica, ne za hranilničnega slugo. Tu¬
di stric Anton se je spomnil, da mo¬
ra vsaj v tej prežalostni uri imeti
nekoliko sočutja in obzirnosti s svojo
svakinjo. Prijel je slugo za rokav in
ga potegnil k oknu.

»Povem vam, da je moj podpis
na tej menici ponarejen,« je novič
.izjavil. »Mene ta dolg nič ne briga.
Moj brat me je že toliko veljal, da
sem sam obubožal in zato na noben
način ne plačam te menice.«

»Strašno, strašno,« je zavzdih¬
nil hranilnični sluga. »Tako imeni¬
ten mož, kakor je bil gospod Marolt.
Še bolj imeniten je bil, kakor je

27

okrajni glavar. Zdaj pa pridejo take
stvari na dan. Kdo ve, če naposled
ni tudi podpis drugega žiranta po¬
narejen.«

Stric Anton je prikimal, kakor
bi hotel reči, da je najbrže tako in je
potem naglo odslovil hranilničnega
slugo.

Toda če si je domišljal, da bo
imel zdaj mir, se je hitro prepričal,
da je bil v zmoti. Od vseli strani so
prihajali ljudje, brezčutni, sirovi
ljudje, kakor je rekla gospa Ma
roltova in so razburjeni zahtevali
plačila. Upniki so si kar podajali
kljuko in neusmiljeno razsajali in
psovali, ko jim je stric Anton kar
mogoče neprijazno povedal, da ni po¬
kojnik ničesar zapustil, niti toliko,
da bi si njegova rodovina mogla ku¬
piti večerjo.

V nekaj urah se je razkrila vsa
grozna skrivnost pokojnega Marolta.
Izvedelo se je, da se je posvetil voja¬
škemu stanu, a da je zaradi dolgov
moral zapustiti armado. Od tedaj si
je služil kruh kot agent in dopisnik
različnih listov. Agentiral je za vi-
notržce, izdelovalce šivalnih strojev
in zavarovalnice,a da je laglje poslo¬
val, se je izdajal za pisatelja. Pisaril
je pač za vsakovrstne časopise, a to
pisateljevanje je bilo zanj vendar le
postranska stvar. Toda s svojim

28

oblastnim nastopom, s svojo drznost¬
jo in prepotentnostjo, je znal ljudem
imponirati in če že ni napravil ž nji¬
mi nobene kupčije, si je vsaj pri njih
izposodil nekaj denarja. Tako je ži¬
vel nad trideset let, dan na dan v
težkih razmerah, ki pa jih. je znal do
zadnjega trenotka prikrivati. Delal
je nove dolgove, da je mogel nekaj
starih odplačati, a naposled so mu ti
dolgovi vendar zrasli čez glavo. Ker
od bi*ata vzlic vsem pismom ni mo¬
gel ničesar več izsiliti in izprositi, si
je naposled izposloval denar na po¬
narejeno menico in videč, da je kata¬
strofa neizogibna, si je končal živ¬
ljenje.

Vse podrobnosti tega nesrečnega
življenja je izvedel stric Anton še ta
večer in spoznavši silne boje, ki jili
je moral biti njegov brat, se je v
njegovem srcu vzbudilo vendar neko
doslej neznano čuvstvo. Postalo mu
je žal, da je odrekel bratu zadnjo po¬
moč, in sklenil je, da vsaj njegove
rodovine ne zapusti.

IV.

Mizarjev vajenec je rano zju¬
traj pospravljal delavnico. To je bi¬
la njegova prva naloga vsak dan.
Najprej je odprl okno in pogledal lia-

29

ko je vreme, potem je začel pometati.
Kadar se je bilo vzdignilo toliko pra¬
hu, da je kakor gost oblak plaval nad
tlami,tedaj je vajenec začel prepeva¬
ti pobožno pesem, ki jo je bil po svo¬
je prikrojil. Cim se je zadrl »povzdi¬
gnimo metlo«, je vstopil mojster
Matije v delavnico in je vajenca v
šali zlasal. Fant je na ta jutranji po¬
zdrav vedno odgovoril s strahovitim
vpitjem in zbežal, Matije pa se je za
njim smejal prav od srca. Dobro sta
se umela mojster in vajenec in rada
sta se imela.

To jutro pa je Matije zamudil
jutranjo pesem svojega vajenca. Z
začudenjem je vajenec dvakrat in
trikrat ponovil svojo pesem, predno
je prišel do spoznanja, da to jutro ne
bo lasan in ne bo imel vzroka vpiti.
Tn vpil je rad na vse grlo, ne samo,
ker ga je na to gnala neka notranja
sila, nego tudi zato ker je vedel, da
se mitničarski prejemnik njegovega
tulenja vsak dan znova ustraši.

Delavnica je bila že davno po¬
metena in v red spravljena, ko je
prišel naposled mojster Matije. Va¬
jenec ga je z začudenjem gledal, kaj¬
ti še nikdar ga ni videl tako resnega
in zamišljenega. Sodil je, da se je
moralo Matijcu primeriti kaj izred¬
nega in smatrajoč zlovoljnost svoje¬
ga mojstra za sigurno jamstvo, da se

30

bliža velik vihar, je naglo popadel
kladivo in začel neusmiljeno razbija¬
ti po neki napol dodelani skrinji.

To razbijanje je vzbudilo Ma¬
tij ca iz njegovih misli.

»Nehaj, nehaj,« je zaukazal Ma¬
tije.

»Takoj sem gotov,« je odgovoril
vajenec in hitel zabiti nekaj žebljev.
Potem si je obrisal čelo, zapihal, ka¬
kor da je kdo ve kako utrujen in se
previdno umaknil v stran, da ga je
od mojstra ločila že več kot primer¬
na razdalja, kajti dozdevalo se mu
je, da se zna Matije vsak hip otresti
svojih misli in da bi potem morda
hotel z vajencem govoriti z rokami.

Toda ta dan so bila domnevanja
sicer jako bistroumnega vajenca po¬
polnoma neutemeljena. Matije ni
imel nikakih sovražnih namenov
glede svojega vajenca in tudi ni bil
nič zlovoljen, nego samo resen in za¬
mišljen.

Stopil je k odprtemu oknu in
dolgo gledal na cesto. Ponoči je bilo
deževanje vendar ponehalo in zdaj
je jesensko solnce parilo cesto, ki je
bila še polna luž, da se je kar kadilo
iz nje. Še dlje je Matije gledal na hi¬
šo, ležečo na nasprotni strani ceste.
Okna so bila še zagrnjena, a vežna
vrata so bila že odprta, kar je bilo
znamenje, da se je Panika že polotila

31

svojega običajnega jutranjega dela.
A ker je ni bilo na spregled, je mi¬
zar končno zapustil svoje okno in
ukazal vajencu, naj je zapre.

»Prinesi hrastovih desk,« je čez
nekaj časa naročil Matije.

Med tem, ko je vajenec vlačil
deske v delavnico, je Matije brskal
po veliki skrinji, kjer je hranil vsa¬
kovrstne kovinske izdelke, potrebne
za njegov obrt.

»Ali veš, kaj bova sedaj naredi¬
la 1« je Matije vprašal svojega vajen¬
ca. »Kadar so moj rajni oče — Bog
jim daj dobro! — imeli tako delo, so
me vselej vprašali: Kdor je naredi,
je plačan, kdor je plača, je ne rabi,
kdor je rabi, je ne vidi — kaj je to?
Ali si uganil, kaj je to?«

»Ne,« je tiho odgovoril vajenec,
ki še vedno ni verjel, da mine ta dan
v taki prijaznosti, kakor navadno
vsaj pet dni v tednu.

V normalnih razmerah je Ma¬
tije navadno rabil vzklike, izbrane
izmed živalskih imen, če mu je vaje¬
nec na kako vprašanje izjavil, da če¬
sa ne ve. Zdaj, ko je celo to izostalo,
ni vajenec več dvomil, da je za da¬
nes njegova telesna varnost popol¬
noma osigurana in vsled tega se je
zdaj zaupno približal svojemu moj¬
stru.

32

»Ko so mi moj oče prvič pove¬
dali to uganko, je tudi nisem uga¬
nil,« je dejal Matije in začel meriti
hrastove deske ter nanje s svinčni¬
kom zarisovati različne črte. »Kdor
jo naredi, je plačan, kdor jo plača, je
ne rabi, kdor jo rabi, je ne vidi —-
to je mrtvaška krsta.«

»Hm!« Ta vzklik je zdrsnil čez
ustne vajenčeve, ne le kot izraz hva¬
ležnosti za dano razjasnilo, nego tu¬
di kot izraz novega začudenja. »Bog
vedi, kaj mu je,« si je vajenec mi¬
slil in je zopet z nekako bojaznijo
gledal na svojega mojstra, ki je bil
danes v resnici ves drugačen, kakor
navadne dni.

Matije je med tem dovršil za¬
znamovanja na izbranih deskah in
je naročil vajencu, naj jih razžaga.

»Pa pojdi za hišo in žagaj tam¬
kaj,« je odredil Matije. »Ne maram,
da bi danes oni-le morali poslušati
naše razbijanje in žaganje.« Poka¬
zal je pri teh besedah s prstom čez
ramo in vajenec je umel, da velja ta
obzirnost Maroltovim. Izvršil je si¬
cer gospodarjevo naročilo brez ugo¬
vora, toda sam s seboj je imel dolg
pogovor o nagibih in o pomenu te
obzirnosti.

»Gospod Marolt je tako mrtev in
ker so ga prenesli v mrtvašnico, ga
žaganje na noben način ne more mo-

33

3

titi. Gospa in gospodična sta pa tako
vajeni takega šuma.«

Pomena mojstrovi obzirno¬
sti vajenec ni našel, prav tako tudi
ne vzroka. V svoji nizkotni duši je
prišel celo na misel, da ima mojster
morda zato obzire, da bi mogel naro¬
čeno krsto dražje zaračunati, dasi je
mojstra dobro poznal in je vedel, da
takega dejanja ni zmožen.

Tudi Matije je prišel za hišo in
je čvrsto pomagal pri napravi krste.
Tu je končno imel vajenec priliko
dobiti razjasnilo za vse dvome, ki
jih je bilo v njem vzbudilo gospodar¬
jevo mnenje.

Prišli so namreč različni ljudje
po različnih opravkih k Matijcu in
z vsakim je imel mojster dolg pogo¬
vor o samoumoru gospoda Marolta.
In vselej je mojster na koncu globo¬
ko zavzdihnil in dejal:

»Gospodična se mi smili. . . go¬
spodična Fanika ... Saj doma ni
imela nič dobrega . .. Oskrbovala je
vse gospodinjstvo. .. vse je sama
storila .. . in nikamor ni šla . . . na
noben ples ... na nobeno veselico . ..
vedno je bila doma... in prijazna je
... prav prijazna ...«

Ce je pa kdo opomnil, da Ma¬
roltovi pač ne bodo mogli plačati
hrastove krste, je mojster Matije

34

skomizgnil z rameni in, se najprej
pogumno zlagal.

»Z Maroltom sva bila prijate¬
lja . .. prav dobra prijatelja sva bi¬
la .. .« Potem pa dostavil: »Ce mi
ki-ste ne bodo mogli plačati, pa tudi
ne bom obubožal. Marolt je bil moj
prijatelj in zato naj počiva v gospo¬
ski krsti.«

Ko je bila krsta narejena in čr¬
no pobarvana, jo je Matije postavil
na solnce in je izbral najlepše okra¬
ske, kar jih je imel pri hiši, da jih
pribije na krsto. Umetno so bili na¬
rejeni ti okraski in svetili so se, ka¬
kor bi bili od zlata.

»V tako lepi krsti ležati, mora
biti pravo veselje,« je menil vajenec
in prešinilo ga je ponosno čuvstvo,
da je v izdatni meri pomagal ustva¬
riti ta umotvor.

Mizar Matije ni svoje žive dni
tako pozorno ogledoval hišo Marol¬
tovih, kakor ta dva dni pred pogre¬
bom. Toda upiral je zaman svoje po¬
glede na to hišo. Okna so ostala zagr¬
njena in tudi hišna vrata so bila ma¬
lodane vedno zaprta. Prišli so v hišo
gospodje različnih oblastni j in se
tam dolgo mudili, a izmed domačih
ni nihče stopil na prag. Prihajali so
tudi različni upniki in včasih pred
hišo hudo razgrajali in pokojnika gr-

35

3 *

do psovali, toda iz hiše se ni domačih
nihče ganil.

Hranilnični sluga je radovedne¬
mu mizarju dal natančna pojasnila
o denarnih razmerah samomorilca
Marolta. Zdaj šele je poj mil mizar,,
kako je mogel Marolt napraviti toli¬
ko dolga. Ljudje so mislili, da je hi¬
ša, v kateri je Marol prebival, nje¬
gova last, dočim je bila v resnici last
njegovega brata Antona. Tega ni ni¬
hče poznal in zato ni nihče dvomil,
da pride prej ali slej do svojega de¬
narja, ki ga je posodil samomorilcu.

Naposled je prišla ura pogreba.
Domači župnik, star,prijazen gospod
se je dal preprositi in je dovolil, da
spremi kaplan mrliča od mrtvašnice
do groba. Daši je bil Marolt mnogo
ljudi oškodoval, se je vendar skoro
vse prebivalstvo zbralo na pokopali¬
šču. Velika večina je seveda prišla
samo iz radovednosti; videti so ho¬
teli, kako se pokoplje samomorilec
in videti so hoteli, kako se bodeta
vedli pokojnikova žena in njegova
hči. Že celo uro pred pogrebom so bi¬
li ljudje na pokopališču. Preganjali
so si dolgočasje s tem, da so se spre¬
hajali med grobovi in opravljali
umrlega Marolta.

»Takega napuha kakor pri teh
ljudeh, še nisem nikdar videl,« je za-

36

t rje val star penzijonist, ki je bil na
glasu, da ima naj hujši jezik v celem
okraju. »Ta Marolt! Kdor ga je vi¬
del, si je moral misliti, da je prvi
imenitnik. V gostilni je sedel pri
okrajnem glavarju, ali pa pri sodni¬
ku; kvartal je samo s prvimi urad¬
niki, z županom in z župnikom. Vse
druge ljudi je preziral. In kaj je bil?
Izgubljen človek! Človek, ki je zgre¬
šil svoj poklic in postal agent. A se¬
veda, ker je pisaril v časnike in hva¬
lil zdaj glavarja, zdaj sodnika, zdaj
župana, druge pa drezal in zbadal,
so se ga vsi bali in ga trpeli med sa¬
bo, da ga ohranijo pri dobri volji.
Naš glavar je strašno visok, kadar
govori s kakim nižjim uradnikom ali
s kakim meščanom, s tem zadolženim
časnikarskim mazačem in brezposel¬
nim agentom sta pa bila skoraj pri¬
jatelja.«

»Prav privoščim glavarjevim to
blamažo,« se je oglasila debela žena,
ki je bila v dokaz svojega bogastva
nataknila na okrogle prste vse pol¬
no prstanov in imela okrog vratu
mogočno zlato verižico. »Z meščan¬
skimi ženami ne govori glavarjeva
gospa nikoli. Komaj da odzdravi, ta
ošabnost ošabna. Z Maroltovko pa sta
si stiskali roke in po cele ure sta po¬
stajali na cesti in ljudi čez zobe
vlekli.«

37

»Res je, res,« je z globokim gla¬
som pritrjal širokopleč meščan. »Mi
plačujemo take davke, da se nam kar
tema dela pred očmi in zato nas go¬
spoda zaničuje. Pač pa se peča s ta¬
kimi ljudmi, o katerih nihče ne ve,
kdo da so in če kaj imajo.«

»Ce ima ta gospoda kaj časti v
sebi, naj plača za svojega prijatelja
dolgove,« se je oglasil krojač. »Meni
je Marolt 18 goldinarjev dolžan.«

»Meni 64.«

»Meni 120.«

»Meni 2 gld. 50 kr.«

Tako so se po vrsti oglašali lju¬
dje in čim se je kdo spomnil, za koli¬
ko je oškodovan, je začel z naj izdat¬
nejšimi psovkami obkladati pokoj¬
nika.

»A pravijo, da je bil Marolt iz¬
redno talentiran, jako izobražen člo¬
vek,« se je končno vendar oglasil
eden iz množice. »Gospod glavar pra¬
vi, da je bil Marolt duhovit pisa¬
telj.«

»Duhovit, duhovit,« se je z div¬
jo jezo rogal debeli meščan. »Kaj je
to, duhovit 1 ? Tisti je duhovit, ki kaj
ima. Kaj je vredna učenost, ki nič
ne nese.«

Spričo občne jeze je pokojnikov
zagovornik takoj utihnil in se plaho
umaknil od razdraženih oškodovan¬
cev. Mizar Matije pa ga je bil slišal.

38

Stopil je molče k njemu in mu dal
roko.

Zdaj je zapel mali zvonček v
župni cerkvi in vse je hitelo k mrtva¬
šnici. Kmalu potem sta se na poko¬
paliških vratih prikazala kaplan in
cerkovnik in za njima Fanika in
stric Anton. Fanika je bila oblečena
v slabo, v naglici narejeno žalno
obleko. Poznalo se je tej obleki, da
je bila že enkrat drugače prikrojena.
Fanika je težko stopala, s sklonjeno
glavo je tiho ihte korakala med mno¬
žico in zdaj in zdaj se je zganila, ka¬
dar je namreč udarila iz šepetajoče
množice na njeno uho kaka beseda,
ki je žalila njenega očeta. Stric An¬
ton je bil popolnoma ravnodušen,
kakor da ga vse skupaj nič ne briga.

Kaplan je pri mrtvašnici blago¬
slovil mrliča in nato so nosilci dvi¬
gnili krsto. Za krsto sta stopila samo
Fanika in stric Anton, vsi drugi gle¬
dalci so jo po stezah med grobi ma¬
hnili na ono stran, kjer je bil izko¬
pan nov grob.

»Kaj ni žive duše med vsemi te¬
mi ljudmi, ki bi mojega ubogega oče¬
ta spremil na zadnji poti,« je sama
pri sebi zavzdihnila Fanika in se
ozrla po ljudeh, proseče in milo. Te¬
daj pa se je iz množice prerinil mi¬
zar Matije in kljubuje vsem navzoč-
nim je stopil za Faniko in potegnil

39

za seboj malega pisarčka, ki se je bil
poprej zavzel za pokojnega Marolta.
S povzdignjeno glavo držeč pisarčka
za roko, je korakal Matije za Faniko
in njenim stricem, glasno in razločno
je molil pri grobu in potem vrgel tri
lopatice prsti na krsto.

Sovražnost, ki je svetila ne¬
usmiljeni množici iz oči, je vzbudila
v Faniki bridka čuvstva, a dala ji je
tudi moč, da je v tej težki uri prema¬
gala svoje bolesti. Ni liotela, da bi ta
trdosrčna množica pasla svojo rado¬
vednost in gledala njene solze. Zbrala
je vse svoje moči. Zadušila je celo
svoje solze in ko je bil oče pokopan,
se je obrnila in se glasno zahvalila
mizarju Matijeu in njegovemu to¬
varišu, da sta edina izkazala njene¬
mu očetu zadnjo čast.

»Še zdaj, pa taka ošabnost — to
je pa že od sile, to je že nesramnost,«
je renčal zabavljivi penzijonist in bi
bil morda še kaj več povedal, da ni
stopil k njemu Matije, ki je bil vse
slišal, in penzijonista tako srdito po¬
gledal, da jo je starec kar hitro od-
kuril.

V.

Velika je bila nesreča, ki je za¬
dela Maroltove in toliko težja je bila,
ker je pokojni Marolt svoji ženi in

40

svoji hčeri skrbno prikrival svoje
obupno stanje.

Lahko pač nista živeli, kajti
morali sta dostikrat tudi najpotreb¬
nejše stvari iskati na upanje, a vsaj
težkega srca nista imeli in morečih
skrbi nista poznali.

Zdaj so planili na njiju vsi up¬
niki pokojnega Maroltains trdimi,si¬
rovimi besedami so zahtevali plači¬
la. Stric Anton je ravnodušno poslu¬
šal vse te hude prepire in smehljaje
gledal vse te burne prizore, ki jih je
gospa Maroltova še dosti srečno pre¬
stala, kajti rabila je svoj jezik z
žensko brezobzirnostjo, pogum pa ji
je dajala njena ošabnost, ki je niti
nesreča ni mogla premagati. Prepi¬
rala se je resolutno, neustrašno, z
nekakim zadovoljstvom. Obsipala je
svoje nasprotnike z najbolj neverjet¬
nimi trditvami in žaljenji. V tej
trajni nepretrgani vnemi so se ji
vtisnile posebno v spomin prav tiste
njene trditve, ki so upnike najbolj
razjarjale, namreč trditve, da je bil
pokojni Marolt poštenjak, da ni ni¬
komur nič dolžan, da je vse plačal,
kar je imel plačati in da so ga upni¬
ki varali in okradli ter ga naposled
pognali v smrt. Upniki so kar str¬
meli nad predrznostjo, s katero jim
je gospa Maroltova metala v obraz
te gorostasne, od konca do kraja iz-

41

mišljene trditve; upniki so kar roke
vzdigovali in jih vili ter tulili od
onemogle jeze, da morajo kaj takega
poslušati in da jih naposled gospa
Maroltova še s psovkami podi iz hi¬
še. Lase so si pulili, ti upniki, in ob¬
leta li. vse oblastni j e, dočim je gospa
Maroltova pri vsi svoji nesreči tri-
umfirala. Končno je začela gospa
Maroltova sama verjeti vse to, kar
je trdila pred upniki. Tako se je za¬
grizla v te misli, da je naposled po-
skušala še strica Antona prepričati,
da je tako in nič drugače. Čemerni,
malobesedni, temnogledi stric Anton
se je kar valjal od smeha, ko je to
poslušal in naposled doživel treno-
tek, ko je gospa Maroltova z obra¬
zom, rdečim od razburjenja, stopila
pred njega, dvignila tri prste desne
roke in pri vseh svetnikih in svetni¬
cah prisegala, da je imela več tisoč
goldinarjev dote, ki jo je izročila še¬
le pred nekaj dnevi možu, da je po¬
plačal vse upnike.

Tri dni je trajala ta vojna z up¬
niki in končno so bili res vsi do zad¬
njega pregnani. Četrti dan ni nihče
več potrkal na hišna vrata, in to je
tako ugodno vplivalo na gospo Ma¬
roltovo, da si je zaželela dobre in iz¬
datne večerje.

Nedostajanje sredstev za nakup
najpotrebnejših stvari — stric An-

42

ton je obedoval in večerjal v gostilni
in se nič ni zmenil, da živita svaki¬
nja in nečakinja od samega krom¬
pirja — je pripravilo gospo Marol¬
tovo do tega, da je začela misliti na
prihodnjost. Zdelo se ji je naj pri¬
pravne j e, da ji stric Anton prepusti
hišo, kakor jo je prepuščal svojemu
bratu in da naloži za Faniko primer¬
no glavnico.

»Razvajeni nisva prav nič,« je
razlagala gospa Maroltova svojemu
svaku. »S kakimi 600 goldinarji na
leto bi prav dobro izhajali, no, in če
se Fanika omoži, bo že celo lahko.
Kakih deset do petnajst tisoč nalo¬
žite zanjo in vse bo v redu.«

Stricu Antonu je kar sapa za¬
stajala. Tako ga je to razljutilo, da
se še prepirati ni mogel.

»Kaj, samo deset ali petnajst ti-
sač rabita in hišo,« je končno s po¬
rogljivo vdanostjo vprašal. »I, kako
pa bodeta živeli? Znani sta z vso go¬
spodo in družabne dolžnosti imata. S
petnajstimi tisoči pa res ne bo mo¬
goče izhajati.«

»Posebno lahko pač ne bo,« je
menila gospa Maroltova, »a za silo
že pojde. Sicer pa mislim, da se Fa¬
nika itak kmalu omoži.«

Počasi je vstal stric Anton s svo¬
jega sedeža. Zamahnil je nekajkrat

43

z (lesno roko po zraku, kakor bi se
hotel prepričati, če dobro funkcijo-
nira, in parkrat zajel sapo — potem
pa se je iz njegovih ust vsula na go¬
spo Maroltovo taka ploha, da je Fa¬
nika zbežala v klet in je onemela
v besednih vojskah še nikdar pre¬
magana gospa Maroltova, ki je še
čez leta priznavala, da je naj hujša
huda ura v primeri s tem prizorom
predstava za razveseljevanje do¬
jenčkov.

Stric Anton je bil tiste vrste
ljudi, ki jih ni lahko spraviti iz du¬
ševnega ravnovesja, vodilno načelo
njegovo je bilo, ohraniti hladnokrv¬
nost v vsakem slučaju in čudil se je
sam,da ga je gospa Maroltova pripra¬
vila v resnično jezo. Ko je enkrat
povedal gospe Maroltovi svoje mne¬
nje, tako pošteno, da je vojskoljubna
gospa božjastno trepetala pred njim,
ko je bilo vse, a že prav vse poveda¬
no, kar se je sploh dalo povedati, te¬
daj je stric Anton zadobil zopet
oblast sam nad seboj. In tedaj se je
v njegovi duši porodil praktični
sklep, da vzame svojo svakinjo in
njeno hčer k sebi na svoj dom. Ta
sklep je bila posledica spoznanja, da
bi za svojo prodajalno za noben de¬
nar ne mogel dobiti ženske tako nad¬
človeške jezikavosti, kakor je gospa
Maroltova.

44

Predvsem je bilo potrebno ure¬
diti »zapuščino« pokojnega Marolta.
Stric Anton je to vzel sam v roke.

»Življenje je nepretrgana voj¬
ska zoper postave,« je razlagal stric
Anton pri večerji. »Jaz se že štiri¬
deset let srečno vojskujem zoper vse
mogoče postave in izpeljal bom tudi
te zadeve.«

Malo bahaštva je bilo vsekako v
teh besedah strica Antona, zakaj za¬
deve njegovega umrlega brata ni bi¬
lo težko izpeljati. Stric Anton se je
postavil na stališče, da ne plača no¬
benega vinarja in zmagal je z lahko¬
to. Upniki so se sicer skoro stepli za
Maroltovo pohištvo, toda stric Anton
jih je vse premagal, ker je dokazal,
da ima prvi pravico do pohištva kot
hišni gospodar, ki od svojega brata
že dolgo let ni prejel nobene najein-
ščine.

Na račun te najemščine se je
stric Anton polastil vsega, kar je do¬
bil v hiši. Najprej se je lotil sobe,
kjer je »delal« njegov umrli brat.
Spravil je v red pokojnikove knjige
in papirje. Precenil je natančno vsa¬
ko knjigo na njeno vrednost in jih
po vrednosti zložil na dva kupa. Po¬
ezije je položil na stran; te je bil pri¬
pravljen dati za nameček, če dobi za
druge knjige količkaj dobrega kup¬
ca. Ko sta ga svakinja in nečakinja

45

prosili, naj jima vsaj kaj pusti za
spomin na umrlega očeta, jima je.
ponudil lep kup — opominjevalnih
pisem, češ, da je vse drugo določeno
za prodajo.

Opominjevalna pisma so strica
Antona močno zanimala. Prečital
jih je vse, od konca do kraja z veli¬
ko pozornostjo in jih nekaj spravil
na stran, tako so mu ugajala. Hotel
jih je shraniti kot vzorce za lastno
rabo.

Tudi v drugi sobi, koder sta pre¬
bivali gospa Maroltova in Fanika, je
stric Anton »napravil red«, vendar
je imel toliko obzirnosti, da jima je
pustil obleko in perilo nedotaknjeno,
čeprav je vse, kar je sicer dobil, od-
menil za prodajo, precenil in natan¬
čno zabeležil.

Pri tem raziskovanju se je pri¬
merilo, da je stric Anton iztaknil
med papirji zavitek,v katerem je na¬
šel fotografijo, predstavljajočo mla¬
do žensko. Ogledal si je fotografijo
od vseh strani in našel tudi že neko¬
liko obledeli napis na spodnjem ro¬
bu slike: »V spomin.« Tedaj je začel
mežikati z levim očesom in novič
ogledovati podobo.

»Hm . . . hm . ..,« je mrmral,
»tole žensko bi pa jaz rad poznal. Da,
da, moj brat je bil tič, vse je znal!
Pisati je znal, zapravljati je znal in

46

dekleta zapel j a vati, samo delati in
štediti ni znal. Kdo ve, če bi se dalo
s to punico govoriti?«

Stric Anton je imel namen,
ohraniti to sliko in se informirati,
koga predstavlja, a zamaknjen je bil
tako v ogledovanje ljubkega obraza
naslikanega dekleta, da je popolno-
la preslišal, kako so se vrata odprla
in je v sobo vstopila gospa Marolto¬
va. Sicer je stric Anton še poskusil
skriti najdeno sliko, toda bilo je že
prepozno. Gospa Maroltova jo je bila
že zagledala in se kakor jastreb za¬
podila na strica Antona.

Gospa Maroltova je morala po¬
znati fotografijo in osebo, ki je bila
naslikana, kajti v trenotku, ko je
njen pogled padel na sliko, je zakri¬
čala, kakor bi se ji bila prikazala
smrt.

In potem je začela govoriti. In
kako govoriti. Kakor toča so se vsi¬
pale besede iz njenih ust in padale
na spomin pokojnega njenega moža.
Z žensko krutostjo je razmesarila
moža, ki ga je sicer toliko let pred
vsem svetom hvalila kot vzor vseh
moških sploh in zlasti vseh zakon¬
skih mož. Zdaj ga je proglašala za
največjega razuzdanca, lahkoživca
in malopridneža. Sicer ni v celem
mestu nihče nič takega očital pokoj¬
nemu Maroltu, a gospa Maroltova je

47

pred strmečim svakom gomilila take
obtožbe proti svojemu možu, da je
celo starega grešnika strica Antona
spreletal mraz. Meje ni poznala go¬
spa Maroltova nobene. Kadar je bila
v jezi, se ni nikdar vprašala, če go¬
vori resnico ali ne; samo govorila je
in govorila. Tako tudi zdaj. V nekaj
minutah je iz svojega umrlega moža
napravila pošastnega zakonolomca in
ga končno celo obdolžila, da si je
vzel življenje, ker se je zaradi svoje
razuzdanosti bal sodišča.

Stric Anton je sicer natančno
vedel, da je vse to neresnično, kar
mu je pravila svakinj a,a poslušal jo
je vendar z veliko pozornostjo in s
tihim občudovanjem. Na njegovem
obrazu je bilo čitati, kaj misli: »Ta
bo za mojo prodajalno; ta ima jezik,
da bi lahko ugnala vse ženske iz treh
fara.«

Gospa Maroltova je bila pač hi¬
trega jezika, a kratkih misli. Potre¬
bovala je vedno mnogo časa, predno
je kako stvar pojmila. Ko je stric
Anton urejeval pohištvo, obleko in
sploh vse, kar je bilo v hiši, ga je pu¬
stila v miru in ni vpraševala, čemu
to dela. Toda prišel je trenotek, ko
je stric Anton pripeljal v hišo tuje¬
ga. človeka in mu začel razkazovati,
kar je bil pregledal ter ž njim meše¬
taril in tedaj je gospa Maroltova s

48

strahom spoznala, da hoče stric An¬
ton prodati vse, kar se je sploh dalo
spraviti v denar. Tedaj pa se je go¬
spa Maroltova tako pošteno razljuti-
la, da je tuji kupec kar hotel pobe¬
gniti in da stric Anton kraj vsemu
naporu ni prišel do besede. Toda
stric Anton je imel to lastnost, da se
ni dal nikdar ugnati in da ni nikdar
odnehal od svojih sklepov, dočim je
imela sicer izredna zgovornost in ob¬
čudovanja vredna bojaželjnost gospe
Maroltove svoje naravne meje. Ko
je gospa Maroltova popolnoma ope¬
šala, tako popolnoma, da je sopla ka¬
kor umirajoče bitje in se ni mogla
več vzdržati na nogah, tedaj jo je
stric Anton, ne morda iz človekoljub¬
nih, marveč zgolj iz praktičnih na¬
gibov posadil na naslonjač kraj okna
in se postavil pred njo, držeč roke
prekrižane na prsih.

»Kakor vidim, si končala, ljuba
svakinja,« je dejal stric Anton, pri¬
pravljen, da bo vsak trenotek primo¬
ran z brahijalno silo potisniti gospo
Maroltovo na njen sedež. »Povedala
si vsaj desetkrat svoje misli in zato
mi moraš zdaj dovoliti, da tudi jaz
svoje povem.«

Gospa Maroltova se je razodetja
svakovih misli branila z rokami in z
nogami.

49

4

»Ničesar ne maram slišati...
ničesar. . . ničesar,« je ječala z umi¬
rajočim glasom. »O, usmili se me ve¬
čni Bog in daj da oglušim, samo da
mi ne bo treba poslušati tega razboj¬
nika ,ki je brat mojega plemenitega,
nepozabnega moža, pa hoče svojim
sorodnikom še postelje ugrabiti in
obleke prodati. O Bog, kako si me ka¬
znoval ... O, pošlji svoje strele z ne¬
ba, da pred mojimi očmi ubijejo tega
razbojnika, tega neusmiljenega pre¬
ganjalca vdov in sirot.. .«

»Hvala za ta prijazna voščila,«
je z ravnodušnostjo nedosežno visoko
stoječega človeka izjavil stric An¬
ton, »ali mojih sklepov bi ne mogel
premeniti niti sam Lucifer, kralj pe¬
klenski in gotovo tvoj praded, ljuba
svakinja. Ker mi moj brat in tvoj
soprog ni nikdar plačal izgovorjene
najemščine, je sodišče vse, kar je v
hiši, meni prisodilo. Ti in tvoja hčer
teh stvari itak ne rabita, kajti skle¬
nil sem, da vaju vzamem k sebi ua
svoj dom.«

Pri teh besedah so gospo Marol¬
tovo hipoma zapustile vse njene sla¬
bosti in planila je s tako silo pokon¬
ci, da je celo trdni stric Anton odle¬
tel od njenega stola.

»Kaj ? Jaz — pa naj bi šla na
kmete, v hribovsko vas? Jaz, ki sem
vajena svilenih oblek, ki ne morem

50

živeti, če nimam okrog sebe družbe
izobraženih dam ...«

»Posebne družbe pri meni pač
ni,« je menil stric Anton, ki se mu je
bilo posrečilo, da je svojo svakinjo
zopet posadil na naslanjač, »a godilo
se vama bo vseeno bolje kot tu.«

»Jaz občujem z damami,« je kri¬
čala gospa Maroltova. »Soproga
okrajnega glavarja je moja najbolj¬
ša prijateljica, soproga okrajnega
sodnika je tudi moja najboljša pri¬
jateljica, z županjo se tikam . ..«

»Tu ješ leto in dan sam krompir,
pražen krompir, krompir v salati,
krompirjeve žgance, krompirjevo
zmesilo, vedno le krompir,« je našte¬
val stric Anton. »Pri meni pa boš
jedla meso in pečenko, in vina je ve¬
dno dovolj pri hiši, no, in star sem
tudi in če umrjem, ne bom pozabil
nate in na Paniko.«

Stric Anton je bil nategnil kar
zadnje registre, ker je videl, da sicer
prerekanju ne bo konec. Njegove be¬
sede so napravile globok vtisk. Spo¬
min na zaužiti krompir in obetane
pečenke so omehčale srce gospe Ma¬
roltove. Nehala je kričati in je samo
še vzdihovala. To je stric Anton sma¬
tral za dobro znamenje.

»Ko sem se odločil, da vas ob¬
iščem,« je pripovedoval, »sem imel
namen, da vas vzamem vse seboj.

51

Tvoj mož je bil s tem zadovoljen. Za¬
hteval je samo, naj plačam njegove
dolgove, česar pa nisem mogel sto¬
riti.«

»Morilec — kako boš na dan ve¬
čne sodbe dajal odgovor?« je vpra¬
šala gospa Maroltova. »Tudi za po¬
hištvo in obleko, ki si nam jo vzel,
boš dajal odgovor.«

»Sodba ne bo huda,« je menil-
Anton. »Hranil vaju bom s piščanci
in s pečenkami in to bo Bog že vzel
v račun.«

»Moj mož bi bil lahko še danes
živ, ko bi ti ne bil tako skop, trdosr¬
čen in neusmiljen.« Trde so bile te
besede gospe Maroltove, a izrečene
so bile že nekako mirno, iz česar je
stric Anton sklepal, da se je gospa
Maroltova začela sprijaznjevati s
svojo usodo.

»Pri meni se bo tebi in Faniki
dobro godilo. Malo bodeta gledali na
gospodinjstvo in meni ubogemu star¬
čku malo postregli, če bi zbolel in bi
moral delati svoj testament -— pa bo
vse v redu. Edini moji sorodnici sta
— komu naj zapustim svoje ponižno
imetje, če ne vama?«

Zdaj ni gospa Maroltova ničesar
več rekla. Beseda testament jo je de¬
finitivno premagala. Vse njene misli
so se osredotočile na »ponižno imet-

52

je« strica Antona in vdala se je in¬
tenzivnemu preračunavanju, koliko
bi znalo to ponižno imetje znašati in
za koliko se utegne še pomnožiti v
teh dveh ali treh letih, ki jih bo mor¬
da še živel stric Anton. Ker je kazal
ta račun, da bodeta gospa Maroltova
in Fanika v dveh, treh letih bogati,
si je gospa Maroltova belila glavo,
kje se potem nastani, kako ekvipažo
si kupi in kam bo hodila na letovišče.
Naravno, da pri tako prijetnem raz-
mišljevanju ni pazila na strica An¬
tona, ki je med tem prodajal in pro¬
dal vse, kar je bilo v hiši prodaje
vrednega. , Gospa Maroltova se je
vzbudila iz svojih misli šele tedaj,
ko jo je stric Anton povabil, naj za¬
pusti svoj naslanjač, da si ga more
kupec ogledati.

Ne da bi kaj ugovarjala, se je
dvignila gospa Maroltova s stola, na
katerem je presanjala trideset let.

»Kdaj odpotujemo 1 ?« je vprašala
svaka.

»Ce ti je prav, še nocoj,« je odgo¬
voril stric. »Najbolje bo, če se s Fa¬
niko kar pripravita za odhod.«

Gospa Maroltova je molče pri¬
kimala injezapustila sobo.Zdaj se ji
je silno mudilo, da pride na svakov
dom, kjer je nameravala ubijati čas
z uživanjem piščancev in pečenk, do-

53

kler ne pride ura, ko bo moral svak
delati testament.

Fanika se ni kar nič branila pre¬
selitve na dom strica Antona. V sreč¬
nih razmerah bi bila pač raje ostala
v mestu, ali na kraj, kjer je prebila
skoraj vsa leta svojega življenja, je
ni čisto nič vezalo. Lepim dnem prve
mladosti, so sledila dolga leta odcve-
tanja. V teh letih so spomini na ve¬
sele dni Faniki samo grenili življe¬
nje in ji zastrupljali veselje. Dozde¬
valo se ji je, da se s preselitvijo v
drug kraj začne zanjo novo razdobje
v življenju, in zdelo se ji je, da se s
to premembo vsaj nekoliko pomladi.
Tu, kjer je doslej prebivala, kjer jo
je poznal vsak človek, je le s težavo
prikrivala mlaj šim ljudem svojo pra¬
vo starost. Z obraza se ji pač ni vi¬
delo, da je stara že trideset let, toda
čutila je, da jo mineva mladost in
težko in bridko ji je bilo pri srcu, da
se v vseh teh letih ni nihče našel, ki
bi si zaželel njene ljubezni.

Vedela je dobro, da v gorski va¬
si, koder je prebival stric Anton, ne
bo od življenja niti tega imela, ka¬
kor tu, koder je zdaj prebivala, a šla
bi bila če treba tudi v puščavo, sa¬
mo da pride proč iz kraja, ki ji je
pri nesel najbridkejše razočaranje,
kar jih more ženska doživeti in kjer
je naposled njen nesrečni oče uničil

54

še tisto žalostno tolažbo, ki ji je omo¬
gočala prenašati svojo usodo, dru¬
žabni ugled.

Med tem, ko sta dva hlapca od¬
našala razprodano pohištvo in sta
gospa Maroltova in Fanika spravlja¬
li v skromno skrinjo svoja oblačila
in kar jima je bil pustil stric Anton,
so hodili ogledovat hišo vsakovrstni
ljudje, ki so hoteli vzeti v najem ce¬
lo poslopje ali samo vrt. Stric Anton
jih je sam vodil po hiši in jim vse
razkazoval ter mešetaril ž njimi, ka¬
kor bi šlo za življenje in smrt.

Že pozno popoldne se je na vra¬
tih zaslišalo rahlo trkanje, kakor bi
trkal ponižen sramežljiv prosjak.

»Se eden,« je zavzdihnila gospa
Maroltova in potem s svojim krep¬
kim glasom zaklicala: »Notri«.

Na pragu se je prikazal mizar
Matije. Bil je praznično oblečen ter
lepo obrit in počesan. Gospa Marol¬
tova, misleč, da se je prišel Matije
poslovit, je smatrala čedno opravo
mizarjevo za izraz posebnega spošto¬
vanja in je vsled tega sprejela sose¬
da prav prijazno, dasi mu njegovega
razbijanja in žaganja ni mogla in ni
hotela pozabiti.

»Sedite, sedite,« je dejala gospa
Maroltova in videč, da nima nobene¬
ga stola, je pokazala na skrinjo. »Se¬
dite sem — za silo bo že.«

55

Matije se ni vsedel. Stopil je
pred gospo Maroltovo, se ji spoštlji¬
vo priklonil in jo prosil, naj mn do¬
voli kratek razgovor,

»Slišal sem, da nameravate od¬
potovati ...«

»Da, še nocoj se preselimo na
dom mojega svaka. Ta je star in vse
njegovo bogastvo mu ne more dati
take postrežbe, kakor jo bo deležen
sedaj. In treba je tudi, da pride nje¬
govo veliko gospodinjstvo v spretne
roke.

Gospa Maroltova je še precej ča¬
sa govorila in mizar jo je poslušal s
spoštljivo vdanostjo. Naposled je go¬
spe Maroltovi posla sapa in tedaj se
je naglo oglasil Matije.

»Milostljiva gospa,« je hitel Ma¬
tije pripovedovati. »Dovolite mi ne¬
kaj besedi, ki so odločilnega pomena
za vse moje življenje. O svetih Treh
kraljih bom štiriintrideset let star.
Bolan nisem bil nikdar. Ne pijem in
ne kadim. Moja obrt gre prav dobro
in zaslužim celo £0 petnajststo gol¬
dinarjev na leto. Sest let sem samo¬
stojen mojster in prihranil sem si
okroglo tritisoč goldinarjev. Hiša,
kjer prebivam, je last moje matere
in postane enkrat moja.«

Matije je to navedel v eni sapi,
kakor dijak, ki se je na pamet naučil
svojo lekcijo. Gospe Maroltove ni to

56

prav nič zanimalo in zato je precej
hladno vprašala:

»Čemu mi pa to pripovedujete?«

»Ah, da,« se je zganil Matije in
potem recitiral konec naučenega go¬
vora: »Milostljiva gospa! Ker pozna¬
te sedaj moje rodbinske, zdravstvene
in gospodarske razmere, si dovolju¬
jem zasnubiti gospodično Faniko, ki
jo že dolgo ljubim iz vsega srca in jo
bom vse življenje na rokah nosil, če
postane moja žena.«

»Kaj ste rekli,« je vzkliknila go¬
spa Maroltova. »Ali sem vas prav
razumela?«

»Milostljiva gospa,« je ponav¬
ljal mizar, »ker poznate sedaj moje
rodbinske, zdravstvene in gospodar¬
ske razmere.. .«

»Molčite,« je zakričala gospa
Maroltova s tako mogočnim, s tako
srditim glasom, da se je Matije stre¬
sel po vsem životu. Ponižno se je
umaknil proti vratom, a gospa Ma¬
roltova, spoznavši njegov namen, ga
je prehitela in je stopila pred vrata.
»Strahopetec,« je kričala. »Zdaj
bi radi pobegnili. Vi ste tudi eden
tistih, ki mislijo, da smejo nekazno¬
vano žaliti častivredne ljudi. Zdaj,
ko sva jaz in Fanika v nekoliko tež¬
kih razmerah, ker je moj ubogi so¬
prog žrtvoval vse svoje moči naro¬
du in domovini, zdaj se upa celo tak

57

nič kakor ste vi, stopiti čez naš prag
in nas žaliti.«

»Ali — milostiva gospa — pro¬
sim vas — kako morete kaj takega
misliti — jaz vas žaliti,« je skoro jo¬
kaje vzdihoval Matije. »Poslušajte
me vendar, milostiva . ..«

»Tiho,« je z glasom jeznega dra¬
gonskega korporala ukazovala gospa
Maroltova. »To je razžaljen j e, da se
vi, navaden mizar, ki diši od daleč
po limu, upate snubiti hčer odličnega
pisatelja, znamenitega rodoljuba in
narodnega prvoboritelja; to jepredr-
znost. Vam je bilo sploh samo na
tem, da mene razžalite.«

»O, milostiva. Bog mi je pri¬
ča ...«

»Ne imenujte po nemarnem bož¬
jega imena, sicer se vam zna jezik v
ustih posušiti. Zaslužili ste to! Vi in
mož moje Panike. Moja Fanika je
izobražena dama. Snubili so jo že vi¬
soki cesarski uradniki, bogati trgov¬
ci in podjetniki, celo oficirji, a jaz
nisem dovolila, da katerega vzame in
zdaj naj vzame vas, navadnega mi¬
zarja. Nikdar, nikdar. Ali napravi
odlično partijo, ali pa naj raje po¬
stane stara devica.«

Med tem kričanjem gospe Ma¬
roltove je vstopila Fanika. Začudeno
se je ozrla, ker ni pojmila, kaj naj to

58

pomeni. A že jo je prijela mati in jo
je potegnila za sabo.

»Lej, Fanika, ta gospod te snu¬
bi. Saj ga poznaš, tega gospoda. Naš
sosed je, mizar Matije, tisti, ki zna
tako dobro izdelovati mrtvaške krste
in kmečke skrinje. Ali hočeš postati
njegova žena? Lepo življenje boš
imela. Lim boš kuhala in žaganje
pometala.«

»Mama, lepo te prosim,« je z
ogorčenjem vzkliknila Fanika. »To
je nečuveno, kako ti govoriš ...«

»Kaj, ti me hočeš učiti, ti mi
hočeš ugovarjati?« se je razljutila
gospa Maroltova. »Ti nehvaležniea,
ki nisi vredna, da si hči svojega
očeta.«

Matijcu se je gabilo početje go¬
spe Maroltove in užaljen je bil v dno
srca. Nič ni hotel več vprašati in nič
več ni hotel imeti posla s temi ljudmi.
Vstal je in vzel svoj klobuk.

»Oprostite, da sem vas nadlego¬
val in bodite prepričani, da srčno ob¬
žalujem storjeni korak.«

Priklonil se je Faniki in ne da
bi gospo Maroltovo pogledal, je za¬
pustil sobo in hišo.

VI.

Prvič v svojem življenju se je
Fanika resnično jezila na svojo ma-

59

ter; jezila se je na njeno blazno do¬
mišljavost in na njeno brezobrazno
jezikavost, a najbolj se je ljntila, da
se je mati tako neodpustno grdo zno¬
sila nad mizarjem Matijcem. Fanika
si pač ni želela, da bi postala mizar¬
jeva žena, ne, kar nič ji ni bilo na
tem, a dobro se ji je vendar zdelo, da
jo je zasnubil. Prvič v svojem življe¬
nju se ji je zgodilo, da se ji je v re¬
snični ljubezni približal spodoben
mož in jo zaželel za ženo. To je mo¬
gočno vplivalo na njeno dušo in jo v
lastnih očeh pomladilo. Vsak trenu¬
tek je stopila k oknu in je gledala na
mizarjevo hišico in večkrat ji je
ušel vzdih: »Zakaj je mizar.« —
»Ah, zakaj mu je ime Matije.« A to
njeno obžalovanje ni bilo globoko;
vzdihovala je s smehom na ustnih,
kajti srce ji je bilo polno vesele za¬
vesti, da vendarle ni obsojena, po¬
stati stara devica. Upanje na lepšo
prihodnjost, ki je vzklilo v njeni no¬
tranjosti, jo je potolažilo za razoča¬
ranja, ki jih je doslej doživela.

Pred odhodom, ko sta mati in
stric Anton že sedela na vozu, je še
stekla na vrt in utrgala zadnje cve¬
tice, ki jih je še bilo dobiti. V nagli¬
ci jih je povila v šopek, ki ga je iz¬
ročila najemniku stričeve hiše, naj
ga z lepimi pozdravi odda mizarju
Matijcu, ker je njenemu očetu izka-

60

zal zadnjo čast. In ko je voz že oddr-
dral, se je še enkrat ozrla na Matij-
čevo delavnico in na veliko jezo svo¬
je matere zavihtela svoj robec, ko se
je na oknu prikazala kodrasta glava
odklonjenega snubca.

Ta dobra volja je tudi med dol¬
go in naporno vožnjo ni zapustila.
Na železnici so jo zanimali sopotni¬
ki in ko je sedela na vozu, se je zani¬
mala za pokrajino. Vsak čas je kaj
vpraševala, zdaj za ime kake vasi
ali kakega hriba, zdaj za kaj druge¬
ga. Dočim se je gospa Maroltova vse
bolj ljutila, ker je stric Anton pri
vsaki gostilni ustavil, češ, da ima
tamkaj kupčijske opravke, se je Fa¬
nika smejala ali pa razmišljala, ka¬
ko si uredi življenje na novem domu.

Bila je že temna noč, ko se je
voz ustavil pred malo kmečko hišo,
stoječo precej daleč od večje gorske
vasi kraj velike ceste. Okrog hiše so
bile nagrmadene deske in hlodi, ki
so pričali, da je tod prebivališče les¬
nega trgovca. V hiši je brlela luč in
ko je bil kočijaž potrkal na okno, je
počasi pridrsala stara kmečka dekla
in odprla vrata.

»Doma smo,« je dejal stric An¬
ton in skočil z voza. Ni mu prišlo na
misel, da bi Faniki ali svoji svaki¬
nji pomagal s koleslja. Zapovedujo¬
če je ukazal: »Tine, spravi te šliat-

61

Ije in skrinjo v kamro, Mica, pokaži
ženskama, kje bodeta stanovali.« Po¬
tem je s krepkimi koraki šel v lii.šo
in samo še zaklical: »Laliko noč,«
nakar je stopil v svojo sobo in zalo
pntil vrata za seboj.

Gospe Maroltovi se je kar milo
storilo in bolestno je zavzdihnila:
»Moj Bog, kako sem nesrečna.« To¬
da Panika jo je prijela za roko in jo
peljala s seboj v hišo. Dekla Mica ji¬
ma je odprla majhno sobico z enim
samim okencem na dvorišče. Posta¬
vila je lojevo svečo na stol in jo
nžgala, in ko je bil hlapec Tine pri¬
nesel prtljago, je Mica odšla, želeč
lakonično »lahko noč«.

Neprijazni sprejem je hudo ža¬
lil gospo Maroltovo. Dekla in hlapec
sta bila tako očitno pokazala svojo
nevoljo do teh novih gostov, da je
gospa Maroltova kar trepetala. Vr¬
gla se je na lesen stol in se v onemo¬
gli jezi razjokala.

»Ah, Panika, kako sva nesre¬
čni.«

»Potrpi, mamica; lahko bi bili
še dosti nesrečnejši.«

»To je že res. Ali, vendar, hudo
nama bo tu. O ti moj ljubi ubogi
mož, ko bi ti naju zdaj videl v tej
nesreči...«

Objeli sta se in druga drugo to¬
lažili s svojimi solzami.

62

Najprej je gospa Maroltova na¬
šla svojo običajno eneržijo. Izvila se
je Faniki iz rok, vzela svečo in zače¬
la ogledovati svoje novo prebivali¬
šče.

»Strašno, strašno,« je sikala.
»Ali se ta brlog sploh sme imenovati
stanovanje 1 ? To je prebivališče za
piščance, ne za dame. Dve postelji,
ena omara, dva stola in ena miza —
grozno. Ah, Fanika, zakaj sva se dali
semkaj izvabiti. O, nesrečna tista
ura, ko sem se dala pregovoriti in
premotiti. Saj ne bo tukaj prestati,
v štirinajstih dneh bom umrla vsled
jeze in žalosti.«

»Nikar ne obupaj, mamica,« je
tolažila Fanika, dasi je bilo tudi nji
težko pri srcu in se je začela kesati,
da se ni uprla stričevi želji, naj se z
materjo k njemu preseli. Za trenotek
jo je spreletela celo misel, da bi bila
bolje storila, če bi bila postala Ma¬
tij čeva žena, ker bi bila potem vsaj
neodvisna. A pregnala je hitro to
misel in še z večjo vnemo tolažila in
mirila gospo Maroltovo.

»Le malo potrpi, mamica, saj bo
še vse dobro. Jutri se že pomeniva s
stricem, saj dober je le —«

»Dober, ta in dober,« se je raz¬
togotila gospa Maroltova. »Še lakoto
bodeva tu trpeli. Od opoldne nisva
ničesar zaužili. Vso pot sva stradali;

63

stric je ustavljal pri vsaki krčmi in
tam pil in jedel, nama pa še skorje
kruha ni privoščil. In tu tudi ni ni¬
komur prišlo na misel, da bi nama
ponudil večerjo.«

Gospa Maroltova je bila resni¬
čno lačna. Ko je to spoznala, jo je
jeza prevzela in začela je tako raz¬
sajati, da jo je Fanika komaj umi¬
rila.

»Kje je zapisano, da morava
stradati?« se je jezila gospa Marol¬
tova. »Po božjih in človeških posta¬
vah imava »pravico do poštene večer¬
je. Kaj misli ta človek, ta kmet, da
sva prišli sem lakote umret? Obetal
mi je piščance in pečenke, ne da pa
niti krompirja.«

»Potrpi, mamica, jutri. ..«

»Nič jutri,« se je togotila gospa
Maroltova. »Le pusti me! Jaz že
vem, kako se mora s takimi ljudmi
govoriti. Koj zdaj ga grem vprašat,
kje so piščanci in pečenke, ki jih je
obetal. . .«

Fanika je morala svojo mater s
silo zadržati, da ni izpolnila svoje
grožnje. Zaklenila je vrata in skrila
ključ, iz previdnosti, ker ni vedela,
kake želje znajo še obiti gospo Ma¬
roltovo, ki se je bila oblečena vrgla
na svojo posteljo in šele po dolgem
vzdihovanju zaspala, dočim je Fani-

64

ka zadremala v trenotku, čim je le¬
gla na svojo trdo kmečko posteljo.

Fanika, ki ni bila vajena trde¬
ga ležišča, se je prebudila že zgodaj
zjutraj. Mikalo jo je spoznati svoje
novo bivališče in njega okolico. Naj¬
prej je odprla okno, na katerem so
pajčevine pričale, da že dolgo ni do¬
volilo vstopa svežemu zraku. Komaj
se je Fanika sklonila iz okna in po¬
gleda na dvorišče, je že slišala osorni
glas svojega strica.

»Na kmetih ni navada spati celo
dopoldne,« je renčal stric Anton, da-
si je bilo komaj šesto uro odbilo.

Neprijazni pozdrav strica An¬
tona ni ozlovoljil Fanike, ker je sma¬
trala stričeve besede za poziv na de¬
lo in dela si je želela iz vsega srca,
resnega, makar trdega dela.

Pohitela je na dvorišče. Stric
Anton je bil že na delu. Meril je raz¬
ne hlode, ki so jih bili pripeljali
kmetje v dnevih njegove odsotnosti
in rentačil nad hlapcem, ki je s filo¬
zofsko ravnodušnostjo prenašal go¬
spodarjeve sitnosti, ne da bi količkaj
ugovarjal.

»Ho, ho, kako si se pa nali spa¬
la,« se je rogal stric Anton, ko je
stopila Fanika v preprosti, a mestni
obleki pred njega in mu želela dobro
jutro. »Kaj misliš, da bo že na vse

65

5

zgodaj kaka veselica pri nas ali da
pričakujemo vizit. Na deželi mora
človek delati in se za delo primerno
opravljati.«

Hlapec Tine je z vidnim dopa-
da j en jem, a tudi z nekako škodoželj¬
nostjo motril Faniko. Všeč mu je bi¬
la, prav všeč, a ker je bila gosposka,
ji je tudi od srca privoščil, da si bo
morala pri stricu Antonu zaslužiti
svoj kruh s trdim delom.

Stric Anton je stopil v hišo in
se je v kratkem vrnil z zamazanim
predpasnikom in z veliko metlo.

»Prosim, gospodična, če izvolite
hišo in prodajalno pospraviti,« je de¬
jal s svojim vedno porogljivim gla¬
som. »Mica je stara in bo oskrbovala
odslej samo živino in kuretnino ter
kuhala. Ti boš skrbela za red v hiši
in šivala, tvoja mati pa bo pomagala
v prodajalni.«

Tako je bilo kratko razdeljeno
vsakdanje delo. Malo se je Fanika
pač obotavljala, toda pravega pogu¬
ma ni imela, da bi stricu kljubovala.
Privezala si je predpasnik in vzela
metlo ter šla s staro Mico, da se po
njenih navodilih loti odkazanega ji
dela.

Stric Anton je gledal za njo, do¬
kler ni izginila v hiši, potem je sto¬
pil k oknu in krepko nanj potrkal.

66

»Milostiva gospa svakinja, hej,
raj izvolijo vstati, saj bo skoro pol¬
dne.«

Gospa Maroltova je planila s
postelje, kjer je bila, oblečena kakor
se je pripeljala, prebdela skoi - o vso
noč in je vsa zbegana stopila k oknu.

»Kaj praviš, skoro poldne da

je?«

»Da, skoro, samo nekaj ur manj¬
ka,« je odgovoril stric Anton. »Ker
pa mislim, da nisi prišla sem na le¬
tovišče, marveč da mi pomagaš pri
gospodinjstvu, te spoštljivo vabim,
da bi vstala in prišla na kratek po¬
govor.«

Gospa Maroltova je hitela ugo¬
dit. bolj strogi zapovedi, kakor va¬
bilu podobnemu pozivu strica Anto¬
na. Ta je prijel svakinjo za roko in
jo peljal v prodajalno, ki je bila na
drugem koncu hiše. V tej prodajalni
je bilo vse na prodaj. Platno se je tu
dobilo in sukno, kava in riž, vrvi in
verige, žganje in petrolej, sploh vse,
kar se prodaja v kmečkih štacunah.
Bledo, bolehno dekle je poslovalo tu
in streglo kupovalkam in kupoval-
cem, ki so se prepirali za cene in
kričali na zbegano prodajalko, kakor
da imajo pred seboj prekanjeno go¬
ljuf ico.

»Tu, ljuba svakinja, boš odslej
ti vladala,« je priliznjeno govoril

67

5 *

stric Anton gospe Maroltovi. »Tu
boš kakor kaka kraljica v svojem
kraljestvu. Ta punica pojde v mesto
služit; od nje se hitro naučiš, kar je
treba vedeti in znati v taki mali kup¬
čiji. Ti si pametna, izkušena, ener¬
gična žena, ki zna govoriti in nasto¬
pati. Glavna stvar je, da prodaš vse
s kar mogoče velikim dobičkom in
da natančno zapišeš, kar vzemo lju¬
dje na upanje.«

Na svoje začudenje je videl
stric Anton, da gospa Maroltova ni¬
kakor ni tako ogorčena, da bo morala
služiti kot prodajalka v kmečki šta-
cuni, kakor je on pričakoval. Nekoli¬
ko je sicer gospa Maroltova premiš¬
ljala in nekaj ugovarjala, a besede,,
da hoče stric Anton upreči edine so¬
rodnike v jarem sužnosti in iz njiho¬
ve kože rezati jermena, so se zdele
stricu Antonu prav rahle in presli¬
šal jih je z naj večjo hladnokrvnost¬
jo. Naročal je dosedanji prodajalki,
naj vestno pouči gospo Maroltovo o
vseh tajnostih kupčije in odšel z za¬
dovoljnim obrazom. Pred vratmi je
malo postal in si zadovoljno mel
roke.

»Izvrstno gre, izvrstno,« je mr¬
mral smehljaje. »Boljše bi ne bil mo¬
gel napraviti. Take jezikave in pre¬
pirljive prodajalke, kakor je moja
ljubezniva svakinja, bi za noben de-

68

nar ne dobil in take gospodinje, ši¬
vilje in natakarice, kakor je Fanika
tudi ne. Prav izvrstno sem napra¬
vil.«

Stric Anton je moral prekiniti
svoj monolog, kajti iz prodajalne je
zaoril glas njegove svakinje. Mogo¬
čno, energično in neustrašno je do¬
nel ta glas; prevpil je vse druge gla¬
sove in končno, ko so vsi utihnili,
donel sam, a tako, da se je razlegal
daleč naokrog.

»Izvrstno, izvrstno,« je mrmral
stric Anton, ki je pazno poslušal pre¬
pir v prodajalni. »To je ženska!
Glas kakor grom in jezik kakor meč.
Za dva krajcarja se prepira, kakor bi
šlo za večno izveličanje. Dvajset jih
je v štacuni, pa vse jih je ugnala. To
je prodajalka. Še z zlatom bi je ne
mogel odtehtati, in jaz sem jo dobil
zastonj.«

Stric Anton že dolgo ni bil tako
zadovoljen, kakor ta dan. Gospa Ma¬
roltova in Fanika sta vsaka v svo¬
jem delokrogu vestno in izborno po¬
slovali, in stric Anton je še ta večer
v svoji sobi napravil natančen ra¬
čun, koliko bo imel sedaj več dobič¬
ka, ko je spravil k sebi vdovo in hčer
svojega brata. Račun je tako dobro
kazal, da si je stric Anton privoščil
ta večer kar dva litra najboljšega
vina, vsled česar je dobila Fanika

69

priliko naučiti se, kako je najhitreje
in najlaglje spraviti pijanega člove¬
ka v posteljo.

VII.

Enakomerno in enolično so tekli
gospe Maroltovi in Faniki dnevi, ki
sta jih preživljali pri stricu Antonu.
Gospa Maroltova se je neverjetno hi¬
tro navadila tega življenja. Sveži
zrak, dobra hrana in brezskrbnost,
vse to je nanjo kaj ugodno vplivalo.
Skoro pomladila se je in na drugem
koncu vasi stanujoč štacunar jo je
začel gledati s tako sumljivimi po¬
gledi, da se ga je stric Anton resni¬
čno ustrašil.

»Ta preklicani konkurent bi bil
v svoji hudobiji še vstanu, da se s to
babnico še poroči; tako čuti razvoj
in procvit moje kupčije,« si je rekel
stric Anton in je pri gospe Marolto¬
vi nemudoma začel spletkariti z vso
njemu lastno prekanjenostjo. Pre¬
vidno in zvijačno je znal svojega
konkurenta tako obrekovati, da je v
nežnem srcu gospe Maroltove obudil
smrtno sovraštvo zoper tega štacu-
narja. Ker pa je tudi gospa Marolto¬
va znala ljudi opravljati in obirati,
da jo je lahko vse občudovalo, je bil
nesrečni štacunar kmalu na naj slab¬
šem glasu, njegova kupčija pa je za¬
čela hirati.

70

Tako je stric Anton znal ohra¬
niti za njegovo trgovino neprecenlji¬
vo gospo Maroltovo in svojemu kon¬
kurentu zadati ljut udarec.

Fanika ni bila tako srečna, ka¬
kor njena mati, ki si ni drugega že¬
lela, kot brezskrbno in udobno živ¬
ljenje in prilike prepirati se z ljud¬
mi in jih strahovati s svojim jezi¬
kom. Delo, ki je je morala opravljati
Fanika, ji ni kar nič prijalo. Stric
Anton ji je naložil vse funkcije hiš¬
ne, natakarice, šivilje in kompto-
aristke. Dela je bilo čez glavo, a za¬
bave in razvedrila nič. Fanika je bi¬
la vajena udobnejšega življenja. Si¬
cer ni imela prej nikdar tako dobre
brane, kakor sedaj in stric Anton ji
je tudi kupil blaga za obleke, kakr¬
šnih prej ni imela, toda čutila se je
vendar, da ni več mestna gospodi¬
čna, nego le boljše vrste posel pri
svojem stricu in to jo je bolelo tako,
da se je dostikrat razjokala.

Čudila se je Fanika, da jo je
njena mati v takih trenotkih celo to¬
lažila, dočim je Fanika pričakovala,
da bo gospa Maroltova še nezadovolj-
nejša in nesrečne j ša kot je ona.

»Kako je mogoče, da ti to življe¬
nje tako lahko prenašaš,« je vpraše¬
vala Fanika, »ko si bila vendar ve¬
dno jako visoka, rekli so celo ošabna
dama. Prej si bila samo dama in si

71

občevala samo s prvimi gospemi,
zdaj pa si zadovoljna, da moreš biti
prodajalka v kmečki štacuni, kjer se
moraš z deklami in kmečkimi žena¬
mi prerekati.«

Na take ugovore je gospa Ma¬
roltova vedno globoko vzdihnila, na¬
redila kar mogoče žalosten obraz in
z bolestno resignacijo rekla:

»V bodočnost zaupam in v božjo
pravičnost; tudi to nevredno stanje
ne bo vedno trajalo.«

Kaj je hotela gospa Maroltova
reči s temi besedami, tega Fanika ni
uganila, niti stric Anton, dasi je
slednji večkrat opazil, da je pri takih
pogovorili spreletel tolsti obraz go¬
spe Maroltove lokav usmev.

»Oe misliš, da boš kdo ve kaj po
meni podedovala, se hudo motiš,« je
v takih trenotkih mislil stric Anton
in bil trdno prepričan, da je še vse
bolj navihan, kakor njegova svaki¬
nja.

Vse bi bila Fanika še prenašala,
ko bi bila imela le količkaj primerne
družbe. Toda nikogar ni imela, da bi
ž njim mogla občevati. V stričevo
hišo so prihajali sami kmetje in kme¬
tice, ali pa lesni trgovci, učitelj je
bil mož stare šole, ki se je v dolgih
letih življenja na deželi sam pokme-
til, farovška kuharica pa je bila na-

vadna tercijalka, ki je omikana Fa¬
nika seveda ni mogla trpeti

Samo dva moška sta prihajala v
hišo, s katerima je mogla Fanika
včasih pokramljati, namreč župnik
gospod Janez in pa prileten okrogel
možieek, ki je gotovo svoj čas videl
boljše dni, zdaj pa si je služil kruh
kot nekak »človek za vse«. Kupčeval
je s sadjem in mešetaril s konji, lo¬
vil je naročnike za časopise in agiti¬
ral pri volitvah za tisto stranko, ki
ga je bolje plačala, prirejal je tom¬
bole in veselice ter prodajal šivalne
stroje. Imenovali so ga samo »kom-
pare«, menda ker je bil z Goriškega
doma, in najbrž že ni nihče več ve¬
del, da se piše za Brica. Stanoval je
v oddaljeni vasi, a prišel skoro red¬
no vsak dan ali na kolesu ali pa peš
v hišo strica Antona, s katerim je
imel vedno dolge in skrivnostne po¬
govore, med katerimi je zaužil ne¬
verjetno ogromne množice klobas, si¬
ra in kruha, kar je zalival z never¬
jetnimi množinami vina. Plačal ni
nikdar; vse se je zapisalo, a stric An¬
ton je bil strogo ukazal, da ne sme
nihče vprašati za plačilo, dokler tega
sam ne ukaže.

Kompare je bil od prvega dne
čestilec gospe Maroltove in obenem
tudi Fanike. Kadar je prišel, je vse¬
lej prinesel dve roži s seboj; eno za

73

gospo Maroltovo in eno za gospodi¬
čno Faniko. Ce se je Kompare peljal
v Ljubljano, je poslal Faniki vedno
razglednico z »najsrčnejšimi pozdra¬
vi«, gospe Maroltovi pa je sporočil
svojo »spoštljivo vdanost«. Sicer pa
se je omejeval na to, da je Faniki
pripovedoval vodene anekdote, go¬
spe Maroltovi pa zabeljene.

Vzlic dolgočasju in nezadovolj¬
nosti je Fanika izgledala jako dobro.
Nekako pomladila ali vsaj posvežila
se je. Imela je včasih celo rdeča lica,
ki so se kaj dobro ujemala z njenimi
polnimi oblikami in živimi čistimi
očmi.

V takem enoličju je minila jesen
in je minila zima. Spomlad je to dol¬
gočasno življenje nekoliko poživila.
Zdaj je Fanika šele spoznala, da
glavna stvar v tej vasi niso poslop¬
ja, nego široka, bela cesta. Zaradi
ceste so stale tu hiše, cesta je dajala
ljudem zaslužka, vse življenje se je
izživelo na tej cesti. Ljudje so samo
čakali, kdaj pride k njim življenje,
ali pa so odšli po tej cesti v življe¬
nje .

Tudi Fanika je posvečala tej ce¬
sti naj večjo pozornost. Zdelo se ji je,
kakor da vodi iz neznanih svetov v
večnost. Kadar je količkaj utegnila,
je ali z okna gledala na to cesto ali
pa se vsedla pred hišo in gledala gor

74

in dol po cesti, kakor da je čakala,
da se naposled blagovoli življenje
tudi zanjo zmeniti. Naj bi ji prine¬
slo že veselje ali žalost, si je Fanika
dostikrat mislila, samo oglasi naj se
že enkrat tudi pri nji.

To si je mislila večkrat tudi že
prej, ko je še,živela v mestu. Zdaj je
imela seveda jasnejše pojme o tem,
po čemer hrepene vsa njena čuvstva.
Te pojme je vzbudil v njej mizar
Matije tisti dan, ko jo je zasnubil.
Od tedaj je upala in koprnela, da se
njene želje in njene sanje uresničijo.

Zaupala je še usodi; ni si mogla
misliti, da jo prevara. Zato je čakala
včasih potrpežljivo, včasih nestrpno,
ali upanja ni izgubila, nego le gleda¬
la po široki beli cesti gor in dol, kdaj
se kaj zgodi, kar izpolni njene nade.

A prihajali so malone vedno
eni in isti ljudje. Fanika je poznala
že iz neverjetne oddaljenosti vsako
človeško bitje, ki se je prikazalo na
tej cesti, daleč naokrog je poznala
vsakega človeka po glasu in po boji
tudi v temi. Kadar se je prikazal kak
nov obraz, je kar planila iz hiše in
ni imela miru, dokler ni izvedela,kdo
in kaj in odkod da je dotičnik.

Spomladi so bili zlasti ob nede¬
ljah in ob praznikih vsi vaščani na
cesti, in celo župnik je ves dan slo¬
nel na svojem oknu. Vsi so čakali na

75

tujce, ki so se na kolesih vozili skozi
vas v kdo ve kake kraje. Zgodilo se
je sem in tja, da so kolesarji ustavili
pri hiši strica Antona, bodisi da so
iskali okrepčil ali pomoči zoper na¬
stale poškodbe koles. Fanika jim je
postregla, kar je le mogla dobro. Do-'
bili so najboljše mleko ali dobro kap¬
ljico vina napol zastonj. Poškodo¬
vance je Fanika obvezovala, kakor
da se je posvetila samaritanstvu. Ko¬
lesarji so ji bili hvaležni, radi so ž
njo pokramljali in se pošalili, a ko
so zopet oddrdrali na svojih kolesih,
se je ni nihče več spomnil. Med temi
kolesarji je bil marsikateri, ki bi ga
bila Fanika rada zadržala kaj dlje
časa. Na marsikaterega je mislila po
več dni, na tega in onega se je spo¬
minjala še čez dolgo časa, kake oči
je imel in kake ustne, dasi ga je vi¬
dela samo nekaj trenotkov.

Nekoč se je ustavila večja druž¬
ba kolesarjev in kolesaric v gostilni
strica Antona. Med družbo je bil že
kakih štirideset let star gospod, res¬
nega obličja. Faniko je ta izmed vseh
najbolj zanimal. Ni bil lep mož v na¬
vadnem pomenu tega izraza, a inte¬
resanten in Fanika mu je posvečeva¬
la med obedom posebno pozornost ter
je najbolj zanj skrbela. Ta dan se je
Fanika neprestano sukala okrog svo¬
jih gostov in je na različne načine

76

skušala zadržati njih odhod. Tuje da¬
me so hitro zapazile kako pozornost
posveča Fanika njih tovarišu in na¬
ščuvale so ga,d a je Faniki v zahva¬
lo za njeno ljubeznivo pozornost iz¬
ročil cvetko, ki mu jo je dala ena iz¬
med kolesaric.

Fanika je zardela sreče in vese¬
lja, ko ji je tujec pri odhodu izročil
cvetko. Stisnila jo je k ustom in jo
skrivaj poljubila.

Z željnimi pogledi je spremljala
odhajajočega tujca, ko je sedel na
kolo. A kakor bi jo bil pičil gad, ta¬
ko je odskočila od hišnih vrat in dob¬
ljeno cvetko vrgla s studom ven na
cesto, ko je cula eno kolesaric smeh¬
ljaje šepetati: »Doktor, doktor, vi
imate vprav pasjo srečo pri ženskah.
Zdaj ste celo stari devici v kmečki
gostilni zmešali glavo.«

To noč je Fanika dolgo jokala in
prvič jo je obšel bolesten sum, da so
njene nade vendarle same sanje.

Drugič se je zgodilo, da je pri¬
šel k župniku na obisk njegov mlajši
brat, železniški uradnik nekje v
Istri. Bil je to vesel in razposajen
človek. V nekaterih dneh je poznal
vse ljudi v vasi. Vsako dekle je na
cesti ustavil in se ž njo prijazno po¬
govarjal. Vsi so ga imeli radi. Tudi
v hišo strica Antona je prihajal in
prikupil se je Faniki tako, da je ko-

77

maj čakala, kdaj zopet pride. Fanika
se je zaradi njega še skrbne j e obla¬
čila, kakor po navadi in posedala pri
njem cele nre. Ni si bila svesta, da
ne zna prikrivati svojih čuvstev. Ve¬
seli mladi mož je poznal svet in lju¬
di, poznal je zlasti ženske, in videč,
kako je Fanika zaljubljena, je brez
usmiljenja netil ta plamen in se skri¬
vaj norca delal iz Fanike.

»Vzemi jo,« mu je prigovarjal
župnik. »Fanika je spodobno, izobra¬
ženo dekle in njen stric ima nekaj
tisočakov, čeprav vedno tarna, da je
siromak, ki komaj izhaja.«

Toda mladi mož ni hotel slušati
župnikovih svetov.

»Kaj vendar misliš,« ga je za¬
vračal. »Oe se hočem oženiti, dobim
lahko mlado ženo. Fanika .je morda
še starejša kakor sem jaz. Cez deset
let bom jaz še vedno čeden človek,
ona pa že stara ženska. Ne, ne, iz te¬
ga ne bo nič. Za družbo v tej dolgo¬
časni vasi je dobra, a ženitev je čisto
izključena.«

Vzlic temu pa je mladi mož še
vedno hodil k Faniki, presedal pri
njej cele ure in ji rad pomembno sti¬
skal roke, dokler ni potekel njegov
dopust.

Tedaj pa se je hladno poslovil
od »stare device« in se ni nikdar več
oglasil.

78

VIII.

Solnčnim dnevom so sledili dne¬
vi dežja, gorkim dnevom mrzli, po¬
letju je sledila jesen, prišla je zima
in vrnila se je spomlad, a vsi ti dne¬
vi so prinesli Faniki sama razočara¬
nja. Njeno hrepenenje po sreči je
ostalo neutešeno. Toda upala je ven¬
dar, da naposled le zasije tudi njen
dan, in to upanje ji je dajalo moč,
da je z nekako zadovoljnostjo prena¬
šala težo življenja, čeprav je ta ra-
dovoljnost postajala vse bolj podob¬
na resignaciji.

Dobrega ni imela Fanika pač
ničesar, nasprotno, imela je vedno
več dela in vedno več skrbi. Počasi
je morala opravljati tudi kuhinjske
posle. Stara dekla, ki je že polstolet-
ja služila pri hiši, se je naveličala
vednih očitanj nikdar zadovoljne go¬
spe Maroltove in ji je nekega dne
vrgla svoje kuhinjsko žezlo pod no¬
ge. Od tistega dne je morala Fanika
oskrbovati tudi kuhinjo.

Na jesen je naduha začela strica
Antona tako nadlegovati, da po več
dni ni mogel iz hiše. Ležal je na sta¬
rem usnjenem naslanjaču, kašljal in
se davil, ali pa se jezil in preklinjal.
Nobena stvar mu ni bila prav, vse bi
bil najraje sam naredil, a ker se ni
mogel ganiti, se je znašal nad vsa-

79

kim, kdor mu je prišel v bližino. Go¬
spa Maroltova, ki ni poznala nobene
obzirnosti, je svojega svaka samo
oštevala. S slastjo mu je očitala vse
mogoče hudobnosti, proglašala nje¬
govo bolezen za davno zasluženo ka¬
zen pravičnosti in imela u pr a v raj¬
ske užitke, kadar mu je popisovala
muke, ki ga čakajo po smrti. Stric
Anton, ki se vsled svoje naduhe ni
mogel hraniti in prepirati, je začel
zdaj svojo svakinjo sovražiti in jo je
naposled z grdimi psovkami podil od
sebe, če se je le prikazala na pragu
njegove sobe.

Dekla in hlapec, ki sta davno
poznala navade svojega gospodarja,
sta pač vdano prenašala njegove sit¬
nosti, kadar sta že morala, a zgodilo
se je to le malokdaj. Stric Anton bi
ju bil lahko klical cele ure, ne da bi
se bila prikazala.

»Saj ima svoje ljudi, naj mu ti
strežejo,« je godrnjala stara Mica in
se skrila v hlev, da bi ne slišala kli¬
canja bolnikovega.

»Tiste naj trpinči s svojo sit¬
nostjo, ki bodo dobili njegov denar,«
je zabavljal hlapec Tine in izginil
kdo ve kam.

Edino Fanika se je usmilila sta¬
rega strica in je poleg vseh svojih
opravil stregla še starcu, dasi sedaj

80

ni imela ne podnevi ne ponoči nobe¬
ne mirne nre.

»Stric, pazite se; pokličite
zdravnika, dokler je še čas,« je pri¬
govarjala Fanika bolniku, kadar ga
je davila naduha. »V letih ste že in
lahko bi se vam kaj zgodilo.«

Toda stric Anton ni hotel nič
slišati o zdravnikih in se je zdravil
sam po svoji metodi.

»Kaj bo meni zdravnik,« je ren¬
čal. »Moj oče so imeli 75 let naduho,
pa bi bili še lahko živeli, če bi ne bi¬
li poklicali zdravnika. Dokler so se
kurirali tako, kakor se jaz, so se vse¬
lej izlizali. Ko pa je prišel zdravnik
in jim je zapisal svoje kapljice, so v
treh dneh izdihnili.«

Fanika je morala stricu kuhati
različna zelišča na vinu. Nekaj časa
je stricu pač prigovarjala, naj pusti
vino, češ, da za naduho ni dobro, a
končno je nehala s tem prigovarja¬
njem, videč, da strica samo jezi.

»Kaj bi ti tudi rada imela, da
izdihnem v treh dneh, kakor moj oče,
ko so pustili vino?« je vpraševal ne-
zaupno in Fanika je imela mnogo
truda, predno ga je pomirila.

Odkar gospa Maroltova ni smela
več v sobo svojega svaka, se je o nje¬
govem zdravstvenem stanju informi¬
rala pri Faniki. Ta je na svojo nevo-
Ijo spoznala, da njena mati nima či¬
sto nič usmiljenja z bolnikom. Tako

81

6

se je vedla in tako je govorila, kakor
bi komaj čakala na njegovo smrt.

»Kako je s stricem? Ali si mu že
rekla, naj napravi testament?«

Tako je v teh dnevih začela go¬
spa Maroltova vsak pogovor s Fani¬
ko, in ker je dobro vedela, da testa¬
ment še ni narejen, je vselej napra¬
vila svoji hčeri dolgo pridigo, doka¬
zujoč ji, da je nespametna in sme¬
šna, ko dela kakor črna živina, ko se
žrtvuje noč in dan, pa ne skrbi za
svojo lastno prihodu j ost.

Pri teh pridigah je prišla gospa
Maroltova tako v ogenj, da je začela
Faniki slikati njeno bodočnost v naj¬
temnejših barvah in jokaje tarnati.

»Kaj bo, če jaz zatisnem oči. Sa¬
ma boš in v revščini boš umrla, saj
tako ni več misliti, da bi se omožila.
Uboga Fanika, kaj boš počela kot
stara devica, če ti stric ničesar ne
zapusti.«

Kadar je gospa Maroltova tako
govorila, tedaj je bilo Faniki tako
težko pri srcu, da je obupovala nad
vsem in si želela smrti.

Stric Anton je menda slutil, ka¬
ke pogovore ima gospa Maroltova s
svojo hčerjo. Zgodilo se je namreč
večkrat, da je Faniko prijazno po¬
gladil po laseh in ji rekel:

»Ti si dobra, ti mi strežeš, kakor
bi bila moja hči, ti delaš, kakor bi

82

bila pri meni v službi in dobro pla¬
čana; čisto drugačna si kot tvoja
mati, ki je z Luciferjem v svaštvu.«

To pa je bilo tudi vse, kar je
stric Anton povedal Paniki in na¬
ravno je, da gospe Maroltovi to ab¬
solutno ni zadostovalo. Vtepla si je
v glavo, da mora pripraviti svaka do
tega, da napravi oporoko in ker dru¬
gače ni šlo, je posegla po zadnjem
sredstvu, ki si ga je bila izmislila za
vse slučaje.

Imela je več sorodnih duš v va¬
si, s katerimi je dobro izhajala in te
je pošiljala strašit strica Antona.

»Kako pa, kako. Slab si, slab!«
Tako so govorili ti možje, stoječ po¬
leg Antona. »Grosjjoda pokliči, pa
svoje reči v red spravi.«

Ženske -so seveda toisto povedale
vse obširneje in z več besedami, toda
opravile niso ničesar. Stric Anton je
odpodil moške in ženske z zagotovi¬
lom, da še nikakor ne misli umreti
in da ima trden namen, jih še vse
preživeti.

Na vinu kuhana zelišča, s kate¬
rimi je stric Anton preganjal svojo
naduho, niso nič pomagala. Zdrav¬
stveno stanje strica Antona je po¬
stajalo vedno slabeje, njegova sit¬
nost pa vedno večja. Ker razen Fa¬
nike ni hotel nihče priti v njegovo
■sobo, je svojo sitnost stresal nad svo-

83

6 *

jo požrtvovalno postrežnico. Trpin¬
čil je Faniko tako, da je le z največ¬
jo težavo prenašala njegove nadlo¬
ge. Imela je trenotke, ko je hotela
kar pobegniti, bodisi kamorkoli, da,
celo trenotke, ko je mislila, da stori
najbolje, če si konča življenje.

Včasih je strica Antona obšlo
spoznanje, kako velikanske so žrtve,
ki mu jih doprinaša Fanika. Tedaj
se je zgodilo, da je prijel Faniko za
roko in ji jo je hvaležno stisnil.

»Kako si dobra, Fanika; kako
skrbiš zame.«

»Le pozdravite se, stric,« je ved¬
no enako odgovarjala Fanika na ta¬
ke besede.

Toda starec ni nehal. Strah ga
je bilo, da se Fanika naveliča nje¬
govih sitnosti.

»Dobra si, Fanika, in z zlatom
hi ne mogel poplačati tvoje dobrote.«

»Nikar tako ne govorite, stric.
Saj vam rada strežem.«

»Obljubi mi, da me ne zapu¬
stiš, obljubi mi, da boš vedno tako
zame skrbela. Glej, siromak sem in
ne morem ti plačati tvojih žrtev. A
nikar me ne zapusti.«

»Nič se ne bojte stric, ne bom
vas zapustila in vedno vam bom stre¬
gla kakor zdaj.«

Zgodilo se je, da stric Anton s
tako obljubo ni bil zadovoljen in je

84

zahteval, da mu mora Fanika prise¬
či, da ga ne zapusti. In dobra Fanika
je celo prisegala, da bo do stričeve
smrti prenašala svoj martirij.

Edina tolažba v teh težkih dne¬
vih so ji bile prijazne besede, s ka¬
terimi jo je župnik bodril, naj le
vztraja pri svojem samaritanskem
delu. Odkar je bilo znano, da je stric
Anton težko bolan, je prihajal žup¬
nik vsak dan v hišo in je posedal po
celo uro pri bolnikovi postelji. Toda
stric Anton je prav pri župnikovih
obiskih imel vedno tako hude napa¬
de svoje naduhe, da ni mogel nič go¬
voriti in da ga Fanika niti za treno-
tek ni mogla zapustiti. Šele pri tre¬
tjem ali četrtem obisku župnikovem,
je začela Fanika slutiti, da ti napa¬
di niso slučajni, nego da pokašljuje
stric in se davi, ker neče biti sam z
župnikom. Zdaj je seveda bolje pa¬
zila na strica in na župnika in spo¬
znala je kmalu, da je bila njena slut¬
nja utemeljena.

»Zaradi testamenta ga hoče ob¬
delovati, za cerkev naj kaj zapusti,«
se je jezila gospa Maroltova, ko ji je
povedala Fanika, kako pogostoma
prihaja župnik in kako se stric iz¬
ogiba pogovorov z njim. »Nikdar ne
smeš župnika samega pustiti s stri¬
cem, nikdar, sicer nam bo snedel vso
dedščino.«

85

Ce je gospa Maroltova prišla na
kako misel, jo je razpredla do skraj¬
nosti. Kar ji je Fanika zaupala, to
jo je vznemirjalo, in čimbolj je raz¬
mišljala o stvari, toliko večji je bil
njen strah, da ji odide dedščina.

»Bog vedi, kake grdobije ima
moj svak na vesti,« je po večerji raz¬
lagala Faniki. »Na pošten način si
premoženja najbrže ni pridobil. Zdaj
se boji župnika. Ta gotovo kaj ve in
bi rad imel, naj se mu stric Anton
odkupi. Pa ne bo nič iz tega. Odslej
bom jaz pazila na župnika in povem
mu take, da bo pomnil.

Gospa Maroltova je od tega dne
vedno stala na straži. Cim je videla,
da se bliža župnik, se mu je postavila
na pot in ga niti v hišo ni pustila.
Odpravila ga je z raznimi pretveza¬
mi in ko ta niso več zadostovala, je
posegla po žaljivih namiga vanj ih.
Med njo in med župnikom se je vnel
pravi boj. Župnik ni hotel odnehati,
še manj pa gospa Maroltova, ki je
imela zavest, da ravna v smislu svo¬
jega svaka, kar ji je dajalo pogum,
da bi bila če treba s silo zabranila
župniku vstop. Župnik je poskušal
svoj namen na različne načine dose¬
či in ker mn je vse izpodletelo, je
posegel po najskrajnejšem sredstvu.
Naenkrat je vsa vas govorila o groz¬
nem brezverstvu gospe Maroltove,

86

ki svojemu umirajočemu svaku niti
ne dovoli, da bi se izpovedal in pre¬
jel zadnjo popotnico. Našli so se lju¬
dje, ki so prisegali pri vseh svetni¬
kih, da so že večkrat slišali strica
Antona kričati po gospodu, drugi zo¬
pet so vedeli povedati, da ima gospa
Maroltova svojega svaka zaklenje¬
nega v sobi in da ne pusti nikogar
k njemu, ker je svaku pobrala vse
premoženje. Te govorice so narašča¬
le, ljudje so se začeli zbirati pred hi¬
šo strica Antona in se pripravljali,
da jo napadejo in da osvobode smrt¬
no bolnega jetnika. Celo Kompare
ni mogel nič opraviti pri razdra¬
ženih ljudeh in je vsled tega hitel
poklicat orožnike na pomoč.

Bila je to strahovita ura. Stric
Anton se je v blaznem strahu okle¬
pal Fanike in jo rotil, naj ga ne za¬
pusti.

»Ubiti me hočejo, oropati me
hočejo,« je ječal in dasi ga je nadu¬
ha davila, ni izpustil Fanike, nego
se je držal, da ji je pod njegovimi
krčevito stisnjenimi prsti otekalo
meso na rokah. »Ostani pri meni,
brani me.«

Gospa Maroltova je sama klju¬
bovala celi množici. Stala je na pra¬
gu, roke oprti ob boki in jezikala,
neprestano, nepretrgoma, v eni sapi.
Kakor udarci z bičem so padale nje-

87

ne besede, vsaka zase krvavo žalje¬
nje, kar je ljudi razvnemalo tako, da
so vsi podivjali. Bila je to strahovi¬
ta ura in gotovo bi se bila zgodila
nesreča, da ni Kompare še pravočas¬
no pripeljal orožnikov.

Ti so kmalu napravili red. Pre¬
pričali so se tudi, da so vse razširje¬
ne govorice neutemeljene. Zasliša-
vali so strica Antona na dolgo in ši¬
roko in spoznali, da se ne mara še
izpovedati, ker misli še nekaj let ži¬
veti, in da ima tudi še vse svoje pre¬
moženje v rokah. Ko so orožniki to
naznanili razburjeni množici, tedaj
so se odprle vse zatvornice čeznarav-
ne zgovornosti gospe Maroltove in
vsula se je taka ploha žaljenj na
zbrane ljudi, da so morali orožniki z
bodali braniti življenje gospe Marol¬
tove.

Blazna togotost, ki je ta dan
imela gospo Maroltovo v oblasti, je
bila celo za njene živce prevelika.
Po odhodu množice se ji je začel na¬
enkrat zapletati jezik, noge so se ji
šibile in padla je brez zavesti na tla.
Zadela jo je kap in umrla je še tisto
noč.

IX.

Po dolgem bolehanju je stric
Anton toliko okreval, da je mogel
zopet stikati po hiši. Uvidel je, da

88

Panika sama ne more opravljati
vseli poslov. Tudi jo je zdaj potrebo¬
val za svoje kupčije, in zato ji je na¬
jel pomočnico v osebi priletne ženske
Katre, ki je sicer vestno opravljala
svoje posle, a je spletkarila na raz¬
lične načine zoper Paniko, hoteč jo
izpodriniti iz liiše. Katra se je zdaj
nad vse živo spominjala, da je stric
Anton pred več kot tridesetimi leti
pri njej rad vasoval. Sicer se stric
Anton kar nič ni mogel domisliti te¬
ga ljubezenskega znanstva, toda Ka¬
tra je ostala pri svoji trditvi, jo je
podprla s slovesnimi prisegami in je
na podlagi tega nekdanjega znan¬
stva reklamirala zase izjemno stali¬
šče v hiši in vsakovrstne predpra¬
vice.

Panika, ki se je bila vsled na¬
pornega dela in neprestanih skrbi
tekom nekaj mesecev po materini
smrti hitro postarala, ni imela moči,
da bi se bila ustavljala pretenzijam
nadležne Katre. Poleg sitnosti strica
Antona je morala prenašati zdaj še
sitnosti stare Katre. Njeno življenje
je bilo pravi martirij.

Nekega dne je imel vaški kovač
opravila v hiši strica Antona. Kovač
je bil sirov človek, vdan pijači, a do
Panike je imel posebno nagnenje.
Ko je bil nekoč bolan, mu je Panika
pošiljala vsak dan hrano, in tega ji

89

ni pozabil. Od tedaj je skisal vsak
njen svet in ji je izpolnil vsako že¬
ljo. Fanika je bila slišala, da ima ko¬
vač z neko deklo otroka, in ko je ko¬
vač prišel po opravkih v stričevo hi¬
šo, mu je s prijaznimi, lepimi bese¬
dami začela prigovarjati, naj po¬
pravi zapeljanemu dekletu storjeno
krivico in naj se ž njim poroči. Ko¬
vač je pač nekaj časa temno gledal
in ugovarjal, toda Fanika je znala ž
njim prav ravnati in ga je četudi s
težavo pripravila vsaj do izjave, da
si bo stvar premislil.

Proti večeru tistega dne je pri¬
šla čez njive in travnike bosonoga
ženska, noseč otroka na rokah. In ko¬
der je srečala ljudi, jim je veselo
oznanjala svojo novico.

»Vzel me bo ... moj fant me bo
vzel. . . ker je gospodična Fanika re¬
kla, da me mora vzeti.«

Obraz je dekletu žarel radosti in
veselja in razjokala se je veselja, ko
se je zahvaljevala Faniki za njeno
posredovanje.

Fanika ji je vzela otroka z rok
in ga stisnila k sebi. Srce ji je krva¬
velo. Ta dekla, umazana, zanemarje¬
na, ki so jo ljudje po strani gledali
zaradi njenega nezakonskega otroka,
postane sedaj žena, zakonska žena,
postane to, za kar je ustvarjena, bo
imela svoj dom in svojo rodovino!

90

*

Trpka čuvstva so Faniki preplavila
srce. Obdarila je deklo in jo naglo
odpravila, a še dolgo ji je zvenelo v
ušesih presrčne radosti polno klica¬
nje dekletovo:

»Moj fant me bo vzel. . . moj
fant me bo vzel. . .«

Fanika je pobegnila v svojo so¬
bico in se zaklenila vanjo. Srce ji je
krvavelo bridkega spoznanja, da jej
ni usojeno, postati deležna tiste sre¬
če, kakor celo kovačevo dekle. Koli¬
ko deklet se je že pomožilo, odkar je
prebivala v tej vasi, koliko žensk je
poznala, katerih poročni prstani so
pričali, da izpopolnjujejo nalogo, ki
jo ima ženska na svetu, a ona sama
ni mogla biti deležna te sreče.

V ušesih so ji šumele besede, ki
jih kar ni mogla pozabiti, ker so iz¬
ražale njeno naj večje gorje: Stara
devica!

V tem trenotku velike bridkosti
se je spomnila mizarja Matijca, edi¬
nega človeka, ki jo je snubil, edine¬
ga, ki jo je resnično ljubil. Zdaj šele
se je zavedla, kako velika je morala
biti Matijčeva ljubezen. Snubil jo je
v dnevih, ko jo je celo mestece pre¬
ziralo in sovražilo, ko so ljudje ve¬
deli v njej samo hčer tistega Marol¬
ta, ki je delal sleparske dolgove in
ponarejal menice ter naposled skočil
v vodo, da se odtegne ječi. Tedaj, po

91

očetovem pogrebu ji ni bila prav ja
sna krivda očetova, a zdaj je vedela,
kaj je imel na vesti in zdaj je tudi
čutila, kako grdo in neodpustno je
njena mati žalila Matijca, ko ga je
sramotno odpodila od hiše.

Takrat, ko jo je Matije snubil,
ji je bilo le žal, da je mati grdo rav¬
nala ž njim, zdaj ji je bilo žal, da ni
postala njegova žena. Njene misli so
pohitele čez gore. V duhu je videla
mestece, kjer je preživela svojo mla¬
dost, videla je delavnico mizarjevo
in videla Matij čevo kodrasto glavo
in žalostni pogled, ki ji je sledil tisti
dan, ko se je z materjo in s stricem
Antonom odpeljala za vedno.

Čhitila se je, da ima še sploh
moč živeti in prenašati svoje nadlo¬
ge. Centu živi, ko je izgubila vsako
upanje, da se ji kdaj izpolnijo njene
želje, ko se zaveda, da ostane stara
devica?

»Kdo na j me pride iskat v to po¬
zabljeno vas?«

Sedla je k oknu in se lotila šiva¬
nja. Pri pogledu na svoje roke, so se
ji vnovič vlile solze. Nekdaj mehke,
bele in nežne roke, so postale trde in
rdeče, bile so izdelane roke navadne
dekle.

»Kdo naj me vzame ubogo deklo
trdega sorodnika, ki mi je ogenj po-

92

kvaril lice in delo roke, starost pa
zložila obraz v gube?«

Iz srca je izginilo zadnje upa¬
nje; odteklo je s solzami, ki jih je
prelivala Fanika na trdem svojem
ležišču; njeno srce si je želelo samo
še počitka v grobu.

A vendar je trepetala pred smrt¬
jo in je raje še nadalje prenašala
svoje nadloge, ki si jih je polagoma
navadila. In sčasoma se je vsaj neko¬
liko ublažila njena bolest. Polagoma
je izginil vtisk, ki ga je nanjo na¬
pravila sreča kovačeve neveste in
čez mesec se je zopet začelo srce ogla¬
šati, ne sicer z upanji in željami, pač
pa z ugovori zoper usodo stare de¬
vice.

Bližala se je zopet zima in strica
Antona je začela novič trpinčiti nje¬
gova naduha. Po cele dni ni mogel
iz svoje sobe in se je obupno davil, a
kadar je prišel k sapi, se je jezil in
je zabavljal, da je naposled pobegni¬
la iz sobe celo stara Katra, ki bi mu
bila sicer rada stregla, že da ga spo¬
minja na njiju nekdanje ljubezen¬
sko znanje ter se mu priporoča, naj
se ji izkaže hvaležnega v trenotku,
ko bo jemal slovo od sveta. Zopet je
morala Fanika streči stricu in pre¬
našati njegove sitnosti.

Boječ se, da nastanejo zopet vsa¬
kovrstne govorice, je sama poslala

93

po župnika in po zdravnika, dasi je
stric ogorčeno ugovarjal. Prišla sta
oba, a oba sta tudi hitro odšla, ne da
bi bila kaj opravila. Zdravniku je
stric Anton povedal brez ovinkov, da
ima več zaupanja v konjederke, ka¬
kor v vso medicinsko vedo, sicer pa
da je na željo svoje netjakinje pri¬
pravljen jemati vse medicine, kar
mu jih zdravnik zapiše, s pogojem,
da se sme tudi po svoji metodi kuri-
rati. Prerekala sta se pol ure, nakar
je zdravnik vzel svoj klobuk in pla¬
čilo za obisk ter odšel z zagotovilom,
da stric Anton lahko za konec zime
pripravi svoj pogreb.

Še enostavnejši je bil pogovor z
župnikom.

»Ce mislite, da je potrebno, da se
izpovem in prejmem sv. obhajilo,
naj bo,« je dejal stric Anton. »Pri¬
pravljen sem na vse, zaradi Fanike
in zaradi ljudi, a povem vam naprej,
da za cerkev in za škofove zavode ne
dam nič.«

Župnik se je delal razžaljenega.
Izjavil je, da je njemu vse eno, če
pride stric Anton v nebesa ali v pe¬
kel in dostavil, da mu podeli zakra¬
mente šele tedaj, kadar bo stric An¬
ton sam spoznal, da jih je potreben
in zanje prosil.

Od tega dne je imel stric Anton
mir in se je po svoji volji kuriral z

94

zelišči, kuhanimi na vinu, ter se to¬
lažil, da bo po zdravnikovem zatrdi¬
lu šele na spomlad umrl. V to zdrav¬
nikovo zatrdilo je imel popolno za¬
upanje; niti najmanj ni dvomil, da
mu je sojeno živeti še šest mesecev.
Smrti se ni niti najmanj bal; priča¬
koval jo je s fatalistično vdanostjo
izdelanega in izpitega kmeta.

Kompare, ki je bil v lesnotrgov-
skih stvareh desna roka strica Anto¬
na, je sedaj prihajal pogostoma v
hišo. Vsaj enkrat na teden je prišel
gotovo, in taki dnevi so bili posebno
težki za Faniko. Računi strica Anto¬
na in Komparetovi se namreč niso
nikdar ujemali in vselej so se zaradi
njih vneli dolgi in ostri prepiri.

O božičnih praznikih se je pa
zgodilo, da je prišel Kompare samo
na obisk. Oblekel je bil črno gospo¬
sko suknjo in imel trd klobuk. Tako
se je oblačil samo, kadar je imel pri
sodišču kako prisego, prav kakor bi
mislil, da podpre praznična gosposka
obleka resničnost njegovih izpovedi.
Stricu Antonu se je prav dobro zde¬
lo, da ga je stari prijatelj tako poča¬
stil in Fanika je morala nanesti kar
je le mogla jedi in pijače.

Celo popoldne sta imela Kompa¬
re in stric Anton prijateljske pogo¬
vore. Fanika je bila vesela, da je
imela nekaj ur miru in se je le čudi-

95

la, ko je Kompare proti večeru naglo-
ma zapustil hišo in se čez nekaj časa
vrnil s tremi možmi ter se ž njimi
zaklenil v stričevo sobo.

Dekla Mica in hlapec Tine sta
takoj uganila, kaj da to pomeni in
sta drug drugemu namežikovala, a
Faniki nista povedala ničesar o svo¬
jih domnevanjih.

Proti večeru je gospod Bric,
imenovan Kompare, poiskal Faniko
in ji skrivnostno rekel:

»Gospodična Fanika, dovoliti mi
kratek pogovor; nekaj Vam imam
povedati.«

Fanika ga je peljala v svojo več
kot skromno sobico.

»Gospodična Fanika«, je z glo¬
bokim vzdihom rekel Kompare in je
z rokavom svoje suknje gladil svoj
trdi klobuk, »pripravite se na vse slu¬
čaj e. Vaš stric in moj dobri prijatelj
Anton hira; po moji sodbi ne bo več
dolgo živel.«

Fanika je prebledela. Gospod
Bric, imenovan Kompare,jo je prijel
za roko in jo sočutno in nežno gladil.

»Nič se ne žalostite, draga go¬
spodična«, je kolikor mogoče mehko
govoril Kompare. »Kadar doseže člo¬
vek starost in ga začno bolezni na¬
dlegovati, tedaj je smrt zanj rešitev.
Omejem, da Vas boli, izgubiti do¬
brega strica, sočutje imate ž njim.

96

To priča, da imate plemenito srce. O,
znano mi je, kako ste zanj skrbeli in
kako ste mu stregli; dobri ste in
usmiljeni; tudi Vaš stric to ve ceni¬
ti. Ravnokar mi je o Vaši dobroti go¬
voril, da, s solzami v očeh mi je pri¬
povedoval o Vas.«

Strica Antona solze so morale
napraviti velik vtisk na gospoda Bri¬
ca; kajti potegnil je iz žepa robec in
si vtrl naj rej desno in potem levo
oko, kakor da so tudi njemu stopile
solze na oči.

»Vašega strica in tudi mene ta¬
re skrb, kaj bo iz vas, draga gospo¬
dična, če zatisne stric Anton danes
ali jutri za vedno oči. Kaj bo iz moje
dobre Fanike — vzdihuje Vaš
stric.«

Kompare ni čakal, da bi Fanika
kaj odgovorila.

»Rekel sera stricu,« je nadalje¬
val Kompare, »da pač ne smete ostati
sami sebi prepuščeni. Svet Vam je
malo znan in ljudje so hudobni.
Omožiti se mora, gospodična Fani¬
ka, sem rekel stricu in prikimal mi
je zadovoljno ter vzdihnil: da, omo¬
žiti se mora.«

Stric Kompare je globoko zajel
sapo in s slovesnim glasom rekel:

»Nisem več v prvi mladosti, a
zdrav in postaven mož sem. Usoda
strica Antona me je pripravila do

97

7

spoznanja, da je samec obžalovanja
vreden človek. Kako žalostno življe¬
nje bi imel stric Anton, da se ga ni¬
ste usmilili Vi, gospodična Fanika.
Že od nekdaj imam srčne simpatije
do Vas, toda odkar sam spoznal Vaše
vrline, Vašo marljivost, Vašo požr¬
tvovalnost- in ljubeznivost, od tedaj
Vas tudi občudujem. Srce mi pravi,
da bi bila zame največja sreča, če bi
imel Vas za ženo. Gospodična Fani¬
ka, ali bočete postati moja soproga?«

Gospod Bric, imenovan Kompa¬
re, ki je držal Faniko ves čas za ro¬
ko, se je bil dvignil s stola in je ho¬
tel Faniki položiti roko okrog pasa
in jo poljubiti. Duh zaužitega vina
ji je udaril v obraz. V svoji ogorče¬
nosti, da jo snubi ta stari grdi pija¬
nec, ni Fanika v prvem trenotku na¬
šla nobene besede, samo umaknila se
je hitro. Bila je razburjena in razža¬
ljena, da jo snubi človek, ki je tako
star, kakor njen stric.

»Ali hočete postati moja ljub¬
ljena soproga?« je novič vprašal
Kompare. »Na rokah Vas bom no¬
sil.«

Faniki je bilo to sladko, starega
moža nevredno govorjenje skrajno
zoprno, a njena dobrosrčnost ji je
branila dati tak odgovor, kakor ga je
Kompare zaslužil.

98

»Ne morem Vam ničesar reči«,
je odgovorila Fanika, »govoriti mo¬
ram z mojim stricem. Seveda ga ne
zapustim, dokler je bolan.«

Sama pri sebi pa je Fanika mi¬
slila, da skoči raje v vodo, kakor da
bi postala Komparetova žena.

»Premislite si celo zadevo«, je
menil Komare. »Uvažajte, da se iz¬
obražena gospodična kakor ste Vi
težko omoži na deželi in stara devica
vendar ne bodete hoteli ostati.«

Stara devica! Zopet ta beseda,
ki je Fanika ni mogla slišati in ki jo
je pekla kakor živ ogenj.

Premislila si bom,« je mehani¬
čno odgovorila Fanika, komaj Sako¬
je, da se iznebi svojega snubca.

»Za zdaj ne govorite nič s stri¬
cem o moji snubitvi,« je odhajaje
dejal Kompare. »Ko bi izvedel za to,
bi tudi vedel, da so dnevi njegovega
življenja šteti. Na to računa, da
ostanete pri njem do smrti, upa pa,
da bo živel še do spomladi. Umrl bi
od strahu, če bi kaj izvedel.«

»Molčala bom,« je zopet meha¬
nično odgovorila Fanika in odprla
vrata, vsled česar je Kompare mo¬
ral oditi, čeprav ne rad.

Mudilo se ji je, zakaj bližala se
je ura, ko je vedno prišel po cesti
novi učitelj, ki je zavzel mesto prej¬
šnjega starokopitnega učitelja, ki je

99

7*

bil šel v pokoj. Novi učitelj se je vsa¬
ko popoldne po končani šoli izpreha-
jal po vasi. Redno je prišel mimo hi¬
še strica Antona. Včasih je vstopil
tudi v prodajalno, ali če je bila Fa¬
nika na hišnem pragu, se je ustavil
pri njej in se ž njo pogovarjal o
vsakdanjih stvareh. Govoril je pri¬
jetno in Fanika ga je rada poslušala.

Sčasoma se je učitelj tako nava¬
dil, ustavljati se pri hiši strica An¬
tona, da je prihajal vedno in Faniko
so ti kratki obiski veselili. Vsaj ene¬
ga človeka je imela, s katerim se je
mogla pomenkovati in ž njim prija¬
teljsko občevati.

Ni se vdajala nikakim nadam.
A kakor sploh priletna dekleta, tako
se je tudi Fanika, čim se je seznanila
z novim učiteljem, najprej zanimala,
če je mož samec in če se misli oženiti.
In ko ji je učitelj nekoč priznal, da
ne misli vedno ostati samec, ga je
Fanika vse drugače gledala. »Morda
bi me pa le vzel.« Ta misel se ji je
vsiljevala vedno pogosteje, in dasi je
je sama zametavala kot smešno in
neosnovano, se ji je vendar vedno
vračala.

Slonela je zdaj pri oknu in gle¬
dala na cesto, čakaj e, kdaj pride
učitelj. Toda ni ga bilo. Čakala je
dolgo, a čakala zaman. Naposled je
morala iti na delo. Odprla je vrata

100

in stopila v vežo. Ravno na nasprot¬
ni strani stoječa vrata v prodajalno
so bila odprta in Panika je zagledala
učitelja, ko je ravno poljubljal mla¬
do, cvetočo prodajalko.

Tilio se je umaknila v svojo so¬
bo, a pri srcu ji je bilo težko in spre¬
letela so jo bridka čuvstva. Sedla je
k oknu in vzela zrcalo v roke. Dolgo
in pozorno se je ogledovala v zrcalu
in počasi so začele teči solze čez nje¬
no uvelo lice. Česar poprej nikdar ni
verjela, to je verjela zdaj, da je nam¬
reč postala stara in grda. Izginili so
bili zadnji sledovi mladosti, pač naj¬
več vsled telesnih in duševnih muk,
ki jih je bila prestala, nekaj pa tudi
vsled starosti.

»Kaj sem res že tako stara?« se
je vprašala Panika in v odgovor na
svoje vprašanje je natančno izraču-
nila, da je stara štiriintrideset let in
osem mesecev. »Kaj je to? Ko bi bila
omožena, ko bi bila mati, bi bila zdaj
v naj lepšem cvetu, a tako sem stara
devica, tako uvela in stara devica,
da se me že upa snubiti tak človek,
kakor je Kompare.«

Panika ni mogla odložiti zrcala.
Vedno znova je ogledovala svoje
ostre poteze in svoje upadlo starika¬
vo lice.

»Moj Bog,« je rekla sama pri
sebi, »kako sem pač smešna, da se

101

branim Kornpareta. S kakšno pravi¬
co se čutim žaljeno, da me snubi, ko
sem tako stara in grda. Res, da je
Kompare še enkrat tako star, a kaj
zato. Kadar je dekle staro skoro pet¬
intrideset let, je zanjo vsak mož do¬
ber, če neče ostati stara devica. Pri
moških ne štejejo leta toliko, kakor
pri ženskah. Ženska je stara v tistem
trenotku, ko ni več zapeljiva po svo¬
ji zunanjosti. Jaz sem stara devica,
ki si je nihče več ne zaželi iz lju¬
bezni.«

V tem trenotku šele je bilo Fa¬
niki jasno, zakaj jo je zasnubil Kom¬
pare. Spoznanje, da je ne bo nihče
več zaželel iz ljubezni, je v njej ro¬
dilo sum, da se je Kompare iz poseb¬
nih nagibov tako naglo oglasil. Po¬
poldne je bil z različnimi možmi pri
stricu Antonu — njegovo smrt pri¬
čakuje vsak dan — morda je stric
Anton naredil testament in jej kaj
izdatnega zapustil in zaradi tega de¬
narja jo je zasnubil Kompare.

»Celo ta bi me ne vzel drugače,
celo ta ne,« je zavzdihnila Fanika in
se jokaje vrgla na svoje -ležišče. »Ce¬
lo ta me je zasnubil samo zaradi de¬
narja, ki ga morebiti dobim po stri¬
čevi smrti.«

Bridko je bilo to spoznanje, nad¬
vse bridko, in potrlo je Faniko popol-

102

noma ter ji vzelo zadnje ostanke živ¬
ljenjskega poguma.

»Ti ubogo staro dekle,« je za¬
vzdihnila sama o sebi, »brez namena
si in brez poklica'na svetu, vsem v
nadlogo, sebi na žalost. Imej vendar
pogum in končaj to brezkoristno živ¬
ljenje.«

X.

Pozno ponoči je začel stric An¬
ton v svoji sobi obupno zvoniti. Pa¬
nika je planila pokonci. Oblekla se je
samo za silo in stekla v stričevo sobo.

»Ah-Panika — — ah-

da si le prišla.«

Stric Anton je imel straho¬
vit napad. Ves črn je bil v obrazu in
noge so mu otekle.

»Zadušil se bom — — Panika

-odpri okno -— —- malo zraka —

— ah.«

Panika je odprla okno in spra¬
vila v red stričevo posteljo. Naložila
mu je pod hrbet blazin, da je mogel
starec sedeti.

»Saj bo kmalu bolje, stric;
zdravnik je vendar rekel, da bodete
do spomladi še gotovo živeli.«

»Ah — kaj ve zdravnik — niče¬
sar ne ve — danes me je strah — pr¬
vič me je strah, da bom umrl. Ali
boš do smrti pri meni, Panika"? Ali
me ne boš zapustila"?«

103

»Ne stric, za ves svet vas ne za¬
pustim.«

»Saj sem ti hvaležen, Fanika.
Dobra si, blaga si; usmiljenje imaš
z menoj, potrpljenje.«

»Nikar tako ne govorite, stric.«

»Cernu me tolažiš? Ni več p6-
moči. Danes še, ali jutri umrjem.«

»Lepo vas prosim, stric, ne go¬
vorite tako.«

»Moja ura — je prišla. Cas je,
da ti izkažem svojo hvaležnost.«

Naenkrat se je starec dvignil in
zakričal:

»Kdo je tu. Kdo se tu skriva?«

Fanika je vsa prestrašena pla¬
nila od postelje.

»Kaj je, stric?«

»Nekdo se je vtihotapil v sobo!
Oropati me hoče, mene in tebe!«

Fanika se je bila med tem ozrla
po sobi.

»Motite se, stric,« je rekla. »Ni¬
kogar ni tu.«

»Zakleni vrata, zapri okno in je
zagrni.«

Fanika je molče izpolnila striče¬
vo povelje. Nato je vzel stric Anton
droben ključ, ki ga je nosil na vrvi¬
ci okrog vratu.

»Tu — v zidu — ali vidiš — tu
odkleni vratca in daj mi škatljo, ki
je tam.«

104

Tudi to povelje je Fanika molče
izpolnila.

»Danes pem napravil svoj testa¬
ment,« je v pretrganih stavkih težko
pokašljujoč pripovedoval stric An¬
ton. »Pa jim nisem povedal, koliko
imam. 0, ne! Kompare me je hudo
stiskal, pa se le nisem izdal.«

Stric Anton je prijel Faniko za
roko.

»Ti si bila dobra z menoj. Niko¬
li nisi nič od mene zahtevala, nikoli.
Vse si storila, pa nikdar nič zahte¬
vala. Vem, da te je tvoja mati nago¬
varjala zaradi mojega testamenta,
pa ti mi nisi hotela nič reči. Sam
sem slišal, ko si v prodajalni rekla
materi: Stric me ne bo pozabil. Vidiš
Fanika, to mi je ostalo v srcu. Zato
dobiš vse, prav vse, kar imam.«

»O, stric, kako ste dobri. . .«

»Danes sem naredil testament.
Dve hiši, posestvo, trgovino, terjat¬
ve — vse sem ti zapustil. Trideset
tisoč je že vredno. Ah — stoj —- kdo
jel Eden je vstopil v sobo! Primi ga,
Fanika!«

Obupno je kričal starec in sti¬
skal škatljo k sebi in komaj se je dal
dopovedati, da ni nikogar v sobi.

»Morda je Kompare?«

»Nikogar ni, stric. Vse je zakle¬
njeno.«

105

»Kompare ti pride še skozi klju¬
čavnico. Zadnji čas lazi okrog mene,
kakor pes okrog mize, kjer je kloba¬
sa. Ničesar mu ne zaupaj in sploh ni¬
komur. Obljubi mi to.«

»Veš, v testament sem postavil
samo to, kar ve ves svet, da imam.
Pa nikar ne misli, da je to vse. Imam
še več.«

S tresočo roko je odprl stric An¬
ton škatljo in pokazal Paniki cel kup
hranilničnih knjižic.

»To, Panika, ti darujem vse.
Daj, čitaj mi, koliko je naloženega
na vsaki knjižici. Ta denar je sad
petdesetletnega dela. Tvoj je zdaj. A
daj, da vzamem slovo od teh bukvic.«

Trepetaje po vsem životu je vze¬
la Fanika knjižice na kolena in ra¬
čunala, koliko je naloženega. Starec
je jemal pregledane knjižice Paniki
iz rok, jih pogladil, kakor ljubeč oče
svojega otroka in jih zopet položil v
škatljo.

»Skupaj stodvanajst tisoč kron,«
je končala Panika. Ko je to rekla, ji
je glas drhtel in komaj se je prema¬
govala, da ni padla na strica.

»To je vse tvoje. A ne povej ni¬
komur, kar sem ti zapustil, naj mi¬
slijo, da sem imel samo to, kar sem
postavil v testament.«

Še enkrat je starec stisnil škat¬
ljo k sebi, potem jo je izročil Paniki.

106

»Kako si srečna, dobra moja Fa¬
nika. Mlada si še, lahko boš živela in
denar se ti bo množil. Še pol milijo¬
na boš lahko skupaj spravila. Tako
delaj, kakor sem delal jaz. Prihran¬
kov se nikdar ne dotakni.«

Padel je na blazine. Prijel ga je
zopet hud napad. Fanika je trepetala
poleg postelje, a pomagati ni mogla.

»V desetih letih — boš imela
.dvesto tisoč — v dvajsetih štiristo ti¬
soč — v tridesetih osemstotisoč —-
milijon — Fanika — milijon boš
imela — Fanika —.«

Zopet se je dvignil starec. Širo¬
ko so bile odprte njegove oči in hri¬
pavo je donel njegov glas, ko je za¬
kričal :

»Glej — nekdo stoji tam — oro¬
pati me hoče — to je Kompare — ču¬
vaj se ga —.«

»Nikogar ni, stric, res nikogar.«

»O -— je — je -— tam pri vratih
— ti se motiš — tam je.«

Fanika se je res motila. V sobo
je bila prišla smrt.

XI.

Pogreb strica Antona je bil nad¬
vse slovesen. Fanika je naročila po¬
grebce iz bližnjega mesta in godbo,
naročila je krasnih vencev in obda-

107

rovala šolo, da so se tudi šolski otro¬
ci udeležili sprevoda.

»Hvaležna je — to je lepo,« so
govorili ljudje.

»To je preveč hvaležnosti za tri¬
deset tisoč,« je godrnjal Kompare,
ko je bil primeroma izračunal, koli¬
ko zna pogreb veljati. »Brez dvoma
je stari stiskač lepe tisočake zamol¬
čal v testamentu in jih skrivaj da¬
roval tej plesnivi devici.«

Ko je Kompare pri pogrebu vi¬
del, kako bridke, iskrene solze je pre¬
takala Panika, se je ta njegov sum
spremenil v gotovost.

»Po pasje je pri njem živela,«
je modroval Kompare. »Delala je za
tri, delala noč in dan brezplačno in
skoro pet let ter si to z delom krvavo
zaslužila, kar ji je zapustil v testa¬
mentu. In zato naj bi mu priredila
tak pogreb in pretakala toliko gren¬
kih solza? Ne! O ne! Vsaj petdeset-
tisoč je skrivaj dobila.«

Z izvedeniško vestnostjo je Kom¬
pare motril Paniko od nog do glave.

»Stara je postala in grda,« je
menil, »a če bo nekaj časa dobro in
zadovoljno živela, se že še nekoliko
popravi. Lepe žene bi ž njo ne dobil;
pa kaj zato, saj je petična. Denar
spremeni tudi najgrjo babnico v an¬
gela.«

108

Ko je bil pogreb končan, je bil
tudi Kompare pri kraju s svojimi
ugibanji in odločen je bil, da takoj
poskusi svojo srečo,

»Hiteti morarn, ker zdaj se začne
prava dirka za to staro devico.«

Kompare je spremil Paniko s
pokopališča domov.Bil je zopet v svo¬
ji črni suknji, imel svoj trdi klobuk
in celo črne rokavice na rokah. So¬
dil je, da izgleda gosposko in dosto¬
janstveno in da mu daje to znatne
prednosti pred vsemi tekmeci, kar
se jih bo oglasilo.

Zaradi večje varnosti je bil pa
vendar odločen, da pripravi še ta dan
Faniko do tega, da se odloči za nje¬
ga. Napravil si je prav premeten
načrt.

Komaj je bila Panika, prišedša
domov, sedla jokaje za mizo, je Kom¬
pare pristopil k nji.

»Nič ne jokajte, gospodična Fa¬
nika,« jo je tolažil. »Kar je v člove¬
ški!) močeh, bom vse storil, da vas
izguba dobrega strica ne bo preveč
pekla. Ko je delal svoj testament,
sem ga jaz pregovoril, da vam je vse
zapustil. Zaupal mi je tudi, da vam
je še nekaj denarja skrivaj izročil.
Saj ni treba, da bi davkarija kdo ve
koliko snedla. Ker imam tudi jaz ne¬
kaj premoženja, bodeva torej lahko
in v miru živela.«

109

»Midva?« je zategnjeno vpra¬
šala Fanika.

»Da, midva. Ljubim vas, gospo¬
dična Fanika. Prav od srca vas
imam rad in dober mož vam bom. Iz
ljubezni do vas sem pregovoril raj¬
nika, da vam je toliko zapustil. Na
smrtni postelji mi je s solznimi očmi
rekel: Skrbi ti zanjo, Kompare, edi¬
ni moj prijatelj, ki si pokazal, da
imaš zanjo srce.«

»To je vendar od sile,« je vzkli¬
knila Fanika in obšla jo je resnična
jeza. »Ravno nasprotno je res. Stric
me je še na smrtni postelji pred va¬
mi svaril, naj vam nikar nič ne za¬
upam in ne verjamem.«

»Ni mogoče,« je v silnem prese¬
nečenju vzkliknil Kompare. »Motite
se, draga nevesta.«

»Nikar tega ne mislite. Ne mo¬
tim se! Prav natančno se spominjem,
kako me je stric svaril, naj se vas
čuvani in zato tudi nič ne mislite na
to, da postanem vaša žena.«

»Saj ste mi vendar obljubili —«

»Ničesar vam nisem obljubila.
Rekla sem le, da si bom premislila.
In premislila sem stvar prav dobro.
Dokler je bil stric zdrav, niste nikdar
mislili mene zasnubiti. Takrat bi
vas bila morda vzela. Spomnili ste
se me šele potem, ko je bil stric na¬
pravil testament, ko ste vedeli, da

110

dobim čedno premoženje. Zaradi de¬
narja bi me radi vzeli, moj denar
vam diši, a povem vam, da so se vaši
računi izjalovili.«

Daši je bila ta. izjava jako ener¬
gična, se Kompare vendar še ni vdal.

»Danes ste razburjeni in žalost¬
ni,« je dejal mehko, »in zato vas raje
zapustim in se oglasim drugič. Ka¬
dar spoznate, da vas resnično ljubim
in da so moji nameni plemeniti, si
morda le še premislite.«

Kompare je bil uganil resnico,
ko je menil, da bo zdaj imela Fanika
mnogo snubcev. Kar je bil Kompare
uganil, na to so prišli tudi drugi lju¬
dje, da je moral pokojnik precej več
zapustiti, kakor je bilo povedano v
testamentu. Nastale so govorice, ki
so hitro rasle in kmalu je veljala Fa¬
nika za silno bogato. In zdaj so pri¬
hajali snubci od vseh vetrov, mladi
in stari, gosposki in kmečki, uradni¬
ki, učitelji, orožniki, trgovci, obrtni¬
ki in posestniki. Tudi župnikov brat,
železniški uradnik v Istri, je prišel
v zimi nenadoma na dopust in je bil
ves dan okrog Fanike, in vzdihoval
in obračal oči, kakor zaljubljen ma¬
ček.

Toda Fanika ni nikomur verjela
in ni nikomur zaupala. Prisegali so
ji večno ljubezen in ji obetali zlate

111

gradove, a Fanika se jim je samo
smejala.

»Stara devica sem, ljubi go¬
spod, grda, stara devica,« je bil ste¬
reotipni odgovor, s katerim je Fani¬
ka odpravila vsakega snubca. »En
sam človek je na svetu, ki bi mu ver¬
jela, da me ima rad — tega pa ni
blizu in zato ostanem kar sem: stara
devica.«

A kakor Kompare, tako se tudi
drugi snubci niso dali odpraviti. Ho¬
dili so iz naj oddaljenejših krajev,
naj je bila farna napravila Faniko
za celo milijonarko.

Fanika pa je mislila le na ene¬
ga, mislila nanj toliko, kakor nikdar
poprej, v hrepenenju in v ljubezni,
in ta edini je bil mizar Matije.

Fanika je bila zdaj lastnica hi¬
še, v kateri je prebivala toliko let z
očetom in z materjo. Natančno, ka¬
kor nikdar prej, se je spominjala te
hiše in vse njene okoliščine, zlasti pa
na nasprotni strani ceste ležeče de¬
lavnice mizarjeve in kodroglavega
Matijca.

Preganjanje snubcev ji je že
presedalo, v vasi, kjer je prebivala,
se ni mogla več videti, tako zoperno
ji je bilo vse, in tako se je končno
odločila, da se vrne v kraj, koder je
preživela svojo mladost.

112

Daši je imela mnogo ugodnih
ponudb, ni hotela prodati posestva,
ki ji ga je zapustil stric Anton. Vse
je ohranila v svoji lasti. Prodajalno
je dala v najem, zemljišča v zakup,
lesno kupčijo pa je poverila mnogo¬
letnemu hlapcu Tinetu. Hotela je tu¬
di še naprej kupčevati z lesom, da se
izpolni želja pokojnega strica Anto¬
na in se množi njegova dedščina.

Slovo od vasi in njenih prebi¬
valcev je bilo lahko, toliko laglje,
ker je Fanika vedela, da se bo pogo-
stoma sem vračala po kupčijskih
opravkih. A radovedna je bila, kako
jo sprejmejo v mestu, v svojem ne¬
kdanjem prebivališču.

Najemniku svoje hiše je pravo¬
časno odpovedala in ko je bila hiša
izpraznjena, je poslala staro Katro,
da jo spravi v red. Nihče naj bi ne
vedel za njen prihod.

Bil je lep jesenski dan, ko je do¬
spela v mesto. Na kolodvoru sta ča¬
kala, edina izvoščka, ki sta bila v
mestu. Spoznala sta Faniko in jo po¬
zdravila površno, videč v njej samo
hčer tistega Marolta, ki si je bil vzel
življenje. Nikomur se ni sanjalo, da
je Fanika postala med tem bogata.

Fanika je šla peš v mesto. Poča¬
si je stopala po prašni cesti. Ko je
prišla med hiše, je videla, da se je
odpiralo vse polno oken, s katerih so

113

8

jo motrili radovedni pogledi. Tu in
tam so jo ljudje spoznali. Fanika je
to videla na njih obrazih. Tudi iz
prodajalen so stopili prodajalci in
prodajalke na prag in gledali za njo
in šepetaj e vpraševali, kdo da je to
ali pa če so Faniko spoznali, pogre¬
vali žalostno historijo o njenem
očetu.

Od farne cerkve je cesta ravno
tekla in že od daleč je Fanika spo¬
znala svojo hišo in videla tudi delav¬
nico mizarjevo. Srce ji je začelo hi¬
treje biti, postalo ji je toplo v duši,
nekako pomladansko in kri ji je rde¬
čila upadla lica. Nehote je vrgla skr¬
ben pogled na svojo novo obleko in
v vsako okno je pogledala, da vidi,
kako ji stoji novi klobuk. Prvič od
pogreba strica Antona ni bila oble¬
čena v žalno obleko; da, njena obleka
ji je dobro pristojala, vse je bilo ta¬
ko koketno narejeno, kakor za mlado
gospo.

Z negotovimi koraki se je bliža¬
la Fanika svoji hiši. Na cesti ni bilo
nikogar. Iz mizarjeve delavnice se je
čulo Faniki izza prejšnjih let tako
dobro znano žaganje in razbijanje, iz
hišice mitničarskega prejemnika pa
se je čulo cviljenje onemogle harmo¬
nike. Vse je bilo nespremenjeno tako,
kakor tedaj, ko je Fanika zapustila
ta kraj.

114

Fanika je našla vrata svoje hi¬
še zaklenjena. Gotovo je bila Katra
kam šla po opravkih, saj ji Fanika
ni naznanila dneva svojega prihoda.
Tudi na vrt vodeča vratca so bila
zaprta. Fanika je bila v zadregi, in
ni vedela, kam bi se obrnila. Nemir¬
no je hodila pred svojo hišo, čakaj e
na Katro, a njeni pogledi so vedno
uhajali na mizarjevo delavnico in na
njegovo lično hišo.

Naenkrat je utihnilo v delavni¬
ci žaganje in razbijanje, vrata so se
odprla in čez prag je stopil mizar
Matije, ves presenečen, in je mahal
s svojo čepico.

»Ah, kaj ste res vi, gospodična
Fanika?«

»Da, jaz sem,« je odgovorila
Fanika in vesel, srečen usmev ji je
šinil čez obraz. »Pričakovali me se¬
veda niste.«

»Ah, gospodična Fanika, gospo¬
dična Fanika,« je jecljal mizar in je
stiskal Faniki roko. »Kdo bi si bi!
kaj takega mislil. . .«

Matijcu ni prišla nobena pamet¬
na beseda na misel, tako je bil pre¬
senečen. Fanika ga je v naglici pre-
motrila. Imel je še vedno goste ko¬
draste lase, ki so mu tako dobro pri-
stojale, in oči so mu sijale veselo ka¬
kor nekdaj. Malo je bil odebelil, a
bil je še vedno jako čeden mož.

115

Tedaj pa je pritekel okrog vo¬
gala deček in se oklenil mizarjeve
roke. Imel je kodraste lase in vesele
oči.

»Ata, kdo pa je ta gospa?« je
deček vprašal, opiraje svoje rado¬
vedne oči na Faniko.

Faniki se je zdelo, da ji je odte¬
kla od srca vsa kri. Plaho je pogle¬
dala mizarja in z drhtečim glasom
je vprašala, kazaje na dečka:

»Ali je vaš?«

»Da, moj,« je nekako v zadregi
odgovoril Matije, »in še enega imam,
nekoliko manjšega.« Naglo se je obr¬
nil Matije k svojemu sinku. »Pokliči
mamo.«

Žena Matijčeva je bila že na po¬
tu. Mlada, cvetoča žena, ki se ji je
od daleč videlo, da je zadovoljna in
srečna. Na rokah je držala otroka, ki
je vriskal in cepetal z nogami, ko je
zagledal Faniko, kakor da jo od nek¬
daj pozna.

»Daj gospe poljubček,« je mla¬
da mati nagovarjala otroka in fantek
je razprostrl roke in se nagnil k Fa¬
niki. Vzela ga je na roke, stisnila ga
je k sebi in ga poljubovala in debela
solza ji je kanila iz oči. Začudeno je
mlada žena gledala, kaj da pomeni
ta ginjenost, Matijcu pa je postalo
vroče, ker se mu je nekaj začelo svi¬
tati, nekaj kar je mislil, da je že dav-

116

no pozabljeno. Samo mali Matijček
ni videl solza, videl je v Faniki samo
lepo oblečeno tujko, ki je bila tako
prijazna, kakor še nikdar nobena ž
njim, in zato se je zaupno stisnil k
njej in ko ga je poljubila na čelo, jo
je skrivnostno vprašal: »Ti gospa,
ali imaš kaj cukrčkov?«

»0 da, za vaju dovolj,« je smeh¬
ljajoč se med solzami rekla Fanika
in je otroka novič k sebi stisnila.

S solzami v očeh in z zakasne¬
lim usmevom na vel ih ustnih, je Fa¬
nika, prestopila prag svoje hiše, a s
trdnim sklepom v srcu, da ostane ta
hiša njeno prebivališče.

Od tega dne si je Fanika uredila
svoje življenje tako, kakor je bilo
nekdaj, ko so živeli še starši. Le vsak
mesec enkrat je šla z doma za kup-
čijskimi posli, sicer je živela, življe¬
nje samotarice. Mestjani, izvedši za
njeno bogastvo, so se ji pač začeli
bližati in tudi snubci so začeli trkati
na njena vrata, a Fanika je vse na
kratko odpravila. Občevala je samo
z Matijcem in njegovo ženo in z nju¬
nima otrokoma. V mestu so govorili
o Faniki, da je grda in skopa stara
devica, a Fanika ni marala za to,
njej je bilo dovolj, da sta jo Matij-
čeva dečka tako veselo klicala: Teta
Fanika.

117




NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000465052

>3

isHšafe