Jutranji sen.
*"$ sobici beli na mehko blazino solnček ob zori smejati se Jame tiho porednež poljubček odvzame, deklici v spanju — in hoce v daljino . . .
<Lolnček — ah, ii si/ Ostani pri menif v hudem viharju sem begala v noci, daleč sem iavala, sama v brezmoči, v sivi krajini neznani, megleni . . .
Grni oblaki so mi zagrinjala
v tezkih zamakih pred mene spustili,
bele stezice so v temo zakrili,
jaz sem samotna na potu ostala ...
Solnček — ah, ti sif Ostani pri menif S&urno uieši srca valovanje, v sladke in lepe zaziblji me san/e, s ioplimi žarki me zopei odeni!
F. Klanšek   .