REVIJA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Journal of Health Sciences Izdajatelj Publisher Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede University of Novo mesto Faculty of Health Sciences Glavni in odgovorni urednik Editor-in-Chief Bojana Filej Uredniški odbor Editorial Board Božena Gorzkowicz (Poljska), Vojko Kavcic (USA), Goran Kozina (Hrvaška), Nevenka Kregar Velikonja (Slovenija), Laaksonen Camilla (Finska), Paola Obbia (Italija), Gordana Panova (Republika Severna Makedonija), Olga Riklikiene (Litva), Jasmina Starc (Slovenija), Milica Vasiljevic Blagojevic (Srbija), Vedrana Vejzovic (Švedska), Maria Flores Vizcaya - Moreno (Španija) Tehnicni urednik Technical Editor Bojan Nose Tajniška dela Secretary Brigita Jugovic Jezikovni pregled Slovene-Language Editor Marjeta Kmetic Jezikovni pregled angleških besedil English-Language Editor Ensitra, Brigita Vogrinec Škraba s. p. Naslov uredništva Address of the Editorial Office JHS - Revija za zdravstvene vede, Na Loko 2, SI-8000 Novo mesto, Slovenija Spletna stran revije Website of the Journal http://www.jhs.si Elektronski naslov E-mail urednistvo@jhs.si, editorial.office@jhs.si Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slo­venije. The publication of the journal is co-financed by the Slovenian Research Agency. Naklada Circulation 150 Tisk Printed by Tiskarna Cicero Begunje, d.o.o. Revija za zdravstvene vede je uvršcena na seznam revij ARRS, ki niso vkljucene v mednarodne bibliografske baze podatkov, se pa upoštevajo pri kategorizaciji znanstvenih publikacij (BIBLIO-B). Revija za zdravstvene vede je vkljucena v bibiliografske zbirke Biomedicina Slovenica, dLib.si (Di-gitalna knjižnica Slovenije) in COBIB.si (Vzajemna bibliografsko-kataložna zbirka podatkov). The Journal of Health Sciences is placed on list of ARRS journals that are not included in inter­national bibliographic databases, but they are observed at categorization of scientific publications (BIBLIO-B). The Journal of Health Sciences is included in the bibliographic databases Biomedicina Slovenica, dLib.si (Digital Library of Slovenia) and COBIB.si (Mutual bibliographic-catalog database). ISSN 2350-3610 Vol. 9 • No. 1 • 2022 VSEBINA CONTENTS Neža Mandelc, mag. Cecilija Lebar 3 Rokomet na invalidskih vozickih kot okupacija pri osebah s poškodbo hrbtenjace Wheelchair Handball as an Occupation of People with Spinal Cord Injury Ivana Herak, dr. Bojana Filej 17 Varnostna kultura z vidika medicinskih sester Safety Culture from the Nurses’ Perspective Dr. Ljiljana Leskovic 30 Zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi: samoocena vpliva izobraževanja in delovne dobe Quality Assurance in Nursing: Self-Assessment of the Impact of Education and Working Life Julija Pušnik, dr. Suzana Mlinar 41 Analiza samopregledovanja dojk glede na oblikovan življenjski slog žensk Analysis of Breast Self-Examination According to the Adopted Lifestyle of Women Dr. Mojca Amon, Pia Accetto 56 Vpliv vodene telesne dejavnosti pri starejših odraslih s prekomerno telesno maso Influence of Guided Physical Activity on Overweight Older Adults Dr. Friderika Kresal, Tomaž Šubej, dr. Mojca Amon 69 Povezanost krhkosti starejših odraslih in covida-19 Correlation between the Fragility of Older Adults and COVID-19 Sabina Krsnik, dr. Mojca Blažic, dr. Nevenka Kregar Velikonja 80 Vloga in uveljavljenost fitoterapije v Sloveniji in svetu The Role and Validity of Phytotherapy in Slovenia and the World Neža Mandelc, mag. Cecilija Lebar Rokomet na invalidskih vozickih kot okupacija pri osebah s poškodbo hrbtenjace DOI: https://doi.org/10.55707/jhs.v9i1.125 Prejeto 8. 3. 2021 / Sprejeto 7. 4. 2022 Znanstveni clanek UDK 796.322.034-056.26 KLJUCNE BESEDE: delovna terapija, invalidski šport, poškodba hrbtenjace, socialna vkljucenost, kakovost življenja POVZETEK - Udejstvovanje v invalidskem športu daje osebam, vezanim na invalidski vozicek, priložnost za pozitivne izkušnje in izboljšanje spretnosti, potrebnih za izvajanje vsakodnevnih dejavnosti, kar prispeva k viš­ji kakovosti njihovega življenja. Z raziskavo smo želeli prouciti igranje rokometa na invalidskih vozickih z vidi­ka modela clovekove okupacije. Uporabljen je bil kva­litativni raziskovalni pristop. V raziskavi so sodelovale tri osebe s poškodbo hrbtenjace, ki igrajo rokomet na invalidskem vozicku. Podatke smo zbrali z delno struktu­riranim intervjujem in jih analizirali s kvalitativno vse­binsko analizo. Rezultati so predstavljeni v sklopu štirih kategorij: volja, vzorci izvajanja, zmogljivost za izvaja­nje in vpliv okolja na okupacijsko vedenje. Raziskava je pokazala, kako pomemben je šport v življenju ljudi, ki so vezani na invalidski vozicek. Vkljuceni so izpostavili tudi nekaj težav, ki izhajajo predvsem iz okolja. Pri vkljuce­vanju oseb z omejitvami v invalidski šport in pri odpra­vljanju v raziskavi ugotovljenih težav sodelujejo tudi de­lovni terapevti, ki imajo potrebno znanje in instrumente za kakovostno obravnavo športnikov z omejitvami. 1 Uvod Received 8. 3. 2021 / Accepted 7. 4. 2022 Scientific article UDC 796.322.034-056.26 KEYWORDS: occupational therapy, wheelchair sports, spinal cord injury, social inclusion, quality of life ABSTRACT – Participation in sports provides wheel­chair users with the opportunity to gain positive experi­ences and improves the skills needed to perform every­day activities, which contributes to a higher quality of life. The aim of our study was to research the wheelcha­ir handball game from the perspective of the Model of Human Occupation. A qualitative approach was used. Three persons with spinal cord injury, who play whe­elchair handball, participated in the study. Data were collected using semi-structured interviews and were analysed with a qualitative content analysis. The results were presented in four categories: volition, habituati­on, performance capacity and the impact of the envi­ronment on occupational behaviour. Our study showed how important sport is in the lives of people who are bo­und to the wheelchair. The participants also pointed out some problems that arise mainly from the environment. Occupational therapists are involved in the inclusion of persons with disabilities in disability sports and in the elimination of problems identified in the research. They have the necessary knowledge and tools for the quality treatment of athletes with disabilities. Poškodba hrbtenjace (PH) povzroca gibalno oviranost, ki trajno vpliva na posame­znikovo telesno in duševno zdravje (Jevšnik, 2014). Zaradi izgube sposobnosti gibanja in obcutenja lahko posameznik razvije neaktiven življenjski slog, ki ima negativen vpliv na telesno kondicijo, socialno vkljucenost in kakovost življenja. Poveca se tveganje za nastanek sekundarnih zapletov, kot so srcno-žilne bolezni, debelost in diabetes tipa 2 (Vis­sers idr., 2008). Zaradi manjše socialne vkljucenosti pa se posameznik pogosto sooca z osamljenostjo in depresijo, kar vodi v slabše psihicno stanje in nižjo kakovost življenja (Barclay idr., 2017). K temu pripomore tudi spremenjeno doživljanje samega sebe in smisla življenja. Kljucna je prizadetost telesa in s tem telesne samopodobe (Horvat, 2013). Vsak posameznik se mora znova nauciti, kako postati aktiven in neodvisen, pridobiti primerne družbene vloge in status ter ponovno vzpostaviti medsebojne odnose z družino, prijatelji in drugimi ljudmi, kar pa je zelo kompleksen proces (Jevšnik, 2014). Osebe s PH so omejene pri vkljucevanju v okupacije, še posebej v tiste zunaj domacega okolja, kot so okupacije s produktivnega podrocja (poklicne in izobraževalne dejavnosti) in podrocja prostega casa (hobiji, športne in kulturne dejavnosti, socializacija) (Barclay idr., 2017). Zmanjšana zmo­žnost vkljucevanja v za posameznika pomembne okupacije vpliva na njegovo identiteto, zdravje in dobro pocutje, vcasih še bolj kot bolezen/poškodba sama (Kennedy - Behr in Hatchett, 2017). Med gibalno oviranimi osebami je opazna vse vecja vkljucenost v športne dejavnosti, posamezne športne discipline so vse bolj specializirane, kar vpliva na razvoj in uveljavlje­nost športa invalidnih oseb tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu. Da pa bi invalidnim osebam omogocili cim bolj nemoteno udejstvovanje v športu, so za to potrebni usposoblje­ni strokovnjaki in zadovoljive prostorske kapacitete z ustrezno opremo, za kar v Sloveniji trenutno še ni povsem poskrbljeno (Porenta, 2011). Ena od možnih izbir za gibalno ovirane osebe je tudi rokomet na invalidskih vozickih (IV) (Costa e Silva idr., 2017). Na vkljucitev gibalno ovirane osebe v športno dejavnost vplivajo predvsem funkcio­nalne sposobnosti posameznika, ki so odvisne od višine PH in stopnje samostojnosti pri izvajanju vsakodnevnih dejavnosti (Fidler idr., 2017). Ce pa se oseba s PH vkljuci v športno dejavnost, ima to lahko nanjo mnoge pozitivne ucinke. Martin Ginis idr. (2010) ugotavlja­jo, da športno udejstvovanje oseb s PH vpliva na zmanjšanje simptomov depresije in lažje spoprijemanje z vsakodnevnimi težavami. Poveca se obcutek obvladovanja spretnosti, kar posledicno vodi v zvišanje lastne vrednosti in obcutka ucinkovitosti, ki se kaže z boljšo samopodobo in obcutkom neodvisnosti. Poleg tega udejstvovanje v športni dejavnosti nudi priložnosti za socialne interakcije z drugimi ljudmi, kar spodbuja vkljucevanje v skupnost in vpliva na izboljšanje zadovoljstva z življenjem. Jevšnikova (2014) ugotavlja, da športno aktivne osebe s PH v primerjavi z neaktivnimi porocajo o višji kakovosti življenja, pred­vsem o bolj zdravem in manj stresnem življenju. V procesu posameznikove izbire okupacije, pri razvoju/povrnitvi sposobnosti in pri­lagoditvah okolja sodeluje tudi delovni terapevt (DTh). Osnovni cilj delovne terapije je omogociti posamezniku sodelovanje v okupacijah, ki so zanj pomembne, reflektirajo nje­gove vrednote in prepricanja ter mu dajejo obcutek zadovoljstva (Cox, 2017). DTh ima za obravnavo ljudi na voljo razlicne konceptualne modele. Eden od teh je model clovekove okupacije (Model of Human Occupation – MOHO), ki zelo dobro opredeli in razcleni koncept okupacije ter pojasni njen pomen za posameznika. Po MOHO se okupacija nanaša na vsakodnevne dejavnosti, ki jih ljudje izvajajo kot posamezniki, v družini ali skupnos-ti z namenom, da zapolnijo cas ter dajo življenju smisel (Tommaso idr., 2019). MOHO okupacije razvrsti na tri podrocja, in sicer na: skrb zase, prosti cas in produktivnost (delo, izobraževanje). Clovekova okupacija se vedno dogaja v kontekstu casa, prostora, družbe in kulture, kar pojasnjuje, zakaj in kako ljudje pocnejo dolocene stvari ter kaj si mislijo in cutijo o njih. Vsak posameznik ima izoblikovan svoj okupacijski vzorec. Da bi lažje razumeli, kako je okupacijski vzorec izbran, izoblikovan in izvajan, je Kielhofner razdelil clovekov sistem na tri koncepte: voljo, vzorce izvajanja in zmogljivost za izvajanje. Ti kon­cepti se skupaj z okoljem povezujejo v dinamicno celoto, ki vpliva na izvajanje okupacije (Kielhofner, 2008). Volja se nanaša na motivacijo za okupacijo. Sestavljena je iz treh elementov, ki se v vsakdanjem življenju prepletajo, in sicer iz osebne moci (za kaj se cutimo sposobni in kje ucinkoviti), vrednot (kaj cenimo v življenju) in interesov (cesa si želimo) (Kielhofner, 2008). Ljudje si želimo biti sposobni za izvajanje dejavnosti, ki so nam pomembne in smiselne, ter biti pri tem ucinkoviti in doživljati zadovoljstvo (Spencer idr., 2019). Volja je dinamicen proces, skozi katerega clovek prek pricakovanj, izbire, izkušenj med izvajanjem in interpretiranja izkušenj zbira mnenja in obcutke o sebi kot aktivnem udeležencu. Vzorci izvajanja se nanašajo na vzorce vedenja, ki so posledica naših navad in vlog ter ustrezajo casovnemu, fizicnemu in družbenemu okolju, v katerem delujemo. Navade in vloge se v našem vsakdanjem življenju prepletajo in oblikujejo v rutine. Zmogljivost za izvajanje pa je sposobnost za opravljanje dejavnosti, ki je zagotovljena z objektivnimi fizicnimi in duševnimi komponentami ter subjektivno izkušnjo z izvajanjem, kar ima veliko vlogo pri oblikovanju posameznikovega izvajanja okupacije. Sposobnosti za izvajanje dolocene oku­pacije so odvisne od mišicno-skeletnega, nevrološkega in srcno-žilnega sistema ter drugih telesnih sistemov, ki jih potrebujemo za delovanje v okolju, ter duševnih in kognitivnih sposobnosti, kot sta spomin in nacrtovanje. Dejavniki okolja se nanašajo na priložnosti, podporo, zahteve in omejitve, ki jih fizicno in socialno okolje predstavlja posamezniku. Vkljucuje prostor za izvajanje okupacije, predmete, ki jih potrebujemo za izvajanje okupa­cije, ljudi, s katerimi komuniciramo in sodelujemo, ter priložnosti in sredstva za izvajanje okupacijskega vedenja (Kielhofner, 2008). Pomembno izhodišce za delo DTh je, da je cas, preživet v okupacijah, bistven za po­sameznikovo zdravje in dobro pocutje, saj so okupacije tiste dejavnosti, v katerih uživa-mo, jim dajemo vrednost ter predstavljajo smisel, izpolnitev in zadovoljstvo v življenju (Clouston, 2018). Z raziskavo smo želeli prouciti igranje rokometa na IVz vidika MOHO modela. V skladu z namenom raziskave smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja: 1. Kaj osebe po PH motivira za igranje rokometa na IV? 2. Kako igralci rokometa na IV doživljajo smisel igranja rokometa in kakšen pomen mu pripisujejo? 3. Katere okupacijske vloge so igralci rokometa na IV razvili pri igranju rokometa? 4. Kako je igranje rokometa povezano z zmogljivostjo za izvajanje in okoljem? 2 Metode Uporabljena je bila kvalitativna raziskovalna metoda, ki jo lahko uporabimo pri razi­skovanju posameznikovega videnja, doživljanja in interpretiranja dolocene situacije (Bar­clay idr., 2017). Pri zbiranju in analizi gradiva nas je vodil kombiniran deduktivno-induk­tivni pristop (Vogrinc, 2008). 2.1 Opis vzorca Uporabljeno je bilo namensko vzorcenje. Vvzorec so bile vkljucene tri osebe, ki igrajo rokomet na IV eno leto in pol ter so zacetniki tega športa v Sloveniji. Vsi vkljuceni imajo PH, od tega dva s paraplegijo (posledica travmaticne PH) in eden s siringohidromielijo (netravmaticna PH), so moškega spola ter stari 39, 39 in 53 let. 2.2 Opis zbiranja in obdelave podatkov Za zbiranje podatkov smo uporabili delno strukturiran intervju. Vodilo za intervju je nastalo na podlagi MOHO modela. Uporabili smo ga pri vprašanjih, ki sprašujejo o igra-lcevi motivaciji za igranje rokometa, o z igranjem povezanih navadah in rutini, naravi na-ucenega delovanja in o vplivu okolja na igranje rokometa (Kielhofner, 2008). Intervjuji so bili izvedeni po treningu rokometa na IVv telovadnici in so trajali od 20 do 40 minut. Bili so posneti, kasneje zapisani in urejeni v wordovih dokumentih. Gradivo smo analizirali z metodo kvalitativne vsebinske analize. Zapise smo najprej nekajkrat prebrali, nato smo iz­vedli odprto kodiranje, dobljene kode smiselno razvrstili v vnaprej pripravljene kategorije in podkategorije (Vogrinc, 2008). 2.3 Eticni vidik raziskovanja Vsi udeleženci so pred zacetkom raziskave podpisali soglasje za sodelovanje, s katerim so dovolili uporabo izsledkov intervjujev in navedbe citatov iz intervjujev. Da bi zagotovili anonimnost in zaupnost podatkov, smo prava imena udeleženih zamenjali s psevdonimi. 3 Rezultati V naši raziskavi smo identificirali 47 kod, ki smo jih združili v štiri kategorije, ki so: kategorija volja, ki vkljucuje podkategorije osebna moc, vrednote in interesi; kategorija vzorci izvajanja, ki vkljucuje podkategoriji vloge in rutine; kategorija zmogljivost za izva­janje, ki vkljucuje podkategoriji objektivni vidik in subjektivni vidik, ter kategorija vpliv okolja na okupacijsko vedenje, ki vkljucuje podkategorije prostori, predmeti, socialne sku-pine, nacini izvajanja in ekonomski vidik (tabela 1). Tabela 1 Kategorije, podkategorije in kode Kategorija Podkategorija Koda Volja Osebna moc obcutek ucinkovitosti in boljša samopodoba razvoj osebnosti in osebnosti družine šport spremeni pogled na življenje strah pred nezmožnostjo ukvarjanja s športom Vrednote šport kot prispodoba življenja ljubezen do športa zdravje in kakovost življenja prijateljstvo vkljucevanje med pozitivne ljudi Interesi ponovna vkljucitev v športno dejavnost doživljanje zadovoljstva (adrenalin, »flow«, svoboda) preizkus lastnih sposobnosti želja po tekmovanju izboljšanje sposobnosti – za vsakodnevno spoprijemanje s težavami ustanovitev reprezentance v rokometu na IV Vzorci izvajanja Vloge igralec rokometa na IV soigralec prijatelj Rutine trening 1-krat na dva tedna trening 2-krat na teden (pred turnirjem) Zmogljivost za izvajanje Objektivni vidik samostojna uporaba avtomobila manevriranje z IV (ne)samostojnost pri izvajanju vsakodnevnih dejavnosti telesna kondicija in moc funkcionalen trup in mocan zgornji del telesa Subjektivni vidik premagovanje ovir v glavi pozitivna naravnanost Vpliv okolja na okupacijsko vedenje Prostori novejši športni objekti so prilagojeni starejši športni objekti so polni ovir pomemben prostor za shranjevanje športnih IV Predmeti široki, veliki in težki športni IV športni IV, prilagojeni igralcevim meram zadnja varovalna kolešcka pri športnem IV uporaba varnostnega pasu med igranjem rokometa na IV igrišce enako kot pri dvoranskem rokometu nižji gol Socialne skupine družina in prijatelji kot opora možnost spoznavanja novih ljudi skupne dejavnosti s soigralci Nacini izvajanja dinamicna in odprta igra klasifikacija igralcev glede na stopnjo invalidnosti treningi vecinoma v vecernih urah – težava Ekonomski vidik visoka cena športnih IV vsak si mora sam kupiti športni IV skupnostna pomoc pri nabavi športnega IV financna podpora s strani obcine financna podpora s strani društva precej stroška pade na igralce Pri boljšem obcutenju osebne moci igranje rokometa na IV vpliva z boljšim obcut­kom samoucinkovitosti in samopodobe, razvojem igralceve osebnosti in osebnosti njegove družine ter z bolj pozitivnim pogledom na življenje. Eden od sodelujocih je o tem pove­dal: »Jaz trdim, da sem boljši clovek zaradi tega […].« (Luka, str. 2). Šport vkljucenim v raziskavo daje zelo veliko pozitivnega, zato je pri vecini prisoten strah pred nezmožnostjo ukvarjanja s športom. Za igralce rokometa na IV je šport prispodoba življenja. Eden od igralcev je to iz­razil tako: »[...] bi lahka rekel, šport je enako življenje [...].« (Marko, str. 2). Vkljuce­ni v raziskavo svoje igranje rokometa povezujejo z zdravjem in kakovostjo življenja. Rok (str. 5) je o tem povedal: »[...] tudi zaradi rokometa se mi zdi, da živim bolje, bolj zdravo [...].« Igranje rokometa vkljucenim daje možnost pridobivanja novih prijate­ljev in sodelovanja s pozitivnimi ljudmi. O prijateljih je Marko (str. 3) povedal: »[...] postaneš prijatelj za celo življenje, to se ne da kupit, [...] neki, vsaj za mene, nepojm­ljivega pa neprecenljivega.« Glede sodelovanja s pozitivnimi ljudmi pa se je Luka (str. 4) takole izrazil: »[...] prideš med prave ljudi, pozitivne ljudi, ker vejo, kaj je življenje, da ni konec sveta [...].« Interes za igranje rokometa na IV so pri vkljucenih v raziskavo predstavljali nasled­nji dejavniki: ponovna vkljucitev v športno dejavnost, doživljanje zadovoljstva pri igranju rokometa, preizkus lastnih sposobnosti, želja po tekmovanju in izboljšanje sposobnosti. Boljše sposobnosti se potem odrazijo v vsakodnevnem življenju. Rok (str. 3) je o tem po­vedal: »[...] ko se ukvarjam z rokometom, mi ta sigurno pozitivno vpliva na lažje soocenje s težavami v svetu [...].« Glede doživljanja zadovoljstva ob igranju rokometa pa je Marko (str. 6) dejal: »Absolutno, vse, kar se tice ukvarjanja s športom, mi prinaša zadovoljstvo [...].« Zadovoljstvo pri igranju cutijo zaradi »adrenalina«, zlitja z dejavnostjo in obcutka svobode. Luka (str. 5) je ta obcutek opisal z besedami: »[...] takrat sem svoboden na nek nacin, cisto svoboden, moja glava je takrat cista [...].« Vsi sodelujoci v raziskavi so zainte­resirani za ustanovitev slovenske rokometne reprezentance na IVin upajo, da se bodo lahko še dolgo casa ukvarjali s športom. Sodelujoci v raziskavi so si z igranjem pridobili vlogo igralca rokometa na IV, soigral-ca in prijatelja, razvili so rutino treningov. Za uspešno igranje rokometa na IV morajo biti zagotovljene dolocene objektivne fi­zicne in duševne sposobnosti. Igralci rokometa na IV so izpostavili samostojno uporabo avtomobila, manevriranje z IVin (ne)samostojnost pri izvajanju vsakodnevnih dejavnosti. Glede samostojnosti je Rok (str. 1) povedal: »[...] se kar trudimo, da smo pri vecini stvari, smo pa kar samostojni, no [...].« Poleg navedenih sposobnosti so poudarili še pomen teles­ne kondicije in moci, funkcionalen trup in mocan zgornji del telesa, kot subjektivni vidik pa zmogljivosti za izvajanje in premagovanje ovir v glavi ter pozitivno naravnanost. Kot pomemben prostor za igranje rokometa so vkljuceni v raziskavo navajali športne objekte in njihovo primernost za uporabo s strani oseb na IV. Navajali so, da so novejši športni objekti naceloma primerni za osebe na IV, medtem ko so starejši objekti polni ovir (npr. dostopnost športnih dvoran, sanitarij ipd.). Izpostavili so možnost prostora za shranje­vanje športnih IV, ki jih žal še vecina objektov nima. Povedali so, da so športni IVširoki, veliki in težki, pomembno pa je, da so prilagojeni igralcevim meram, da imajo zadnja varovalna kolešcka in da igralci med igranjem upo­rabljajo varnostni pas. Luka (str. 2) je o tem povedal: »[...] to so vozicki, ki so namenjeni samo rokometu [...]. To je vozicek po merah, vsak igralec ima svoj vozicek, ki samo njemu paše.« Kot pomembna vzpodbuda za igranje rokometa na IV se je izkazalo socialno okolje. Rok (str. 3) je o tem dejal: »V bistvu družina me podpira že od samega zacetka, prijatelji enako.« Igranje rokometa igralcem predstavlja možnost za spoznavanje novih ljudi, ki jih povezujejo skupne dejavnosti, potovanja ipd. Glede tega se je Luka (str. 5) pohvalil: »[...] tudi kak dopust naredimo aktivni skupi.« Vkljuceni v raziskavo so rokomet opisali kot dinamicno igro, kar jim je všec. Glede na to, da imajo igralci rokometa razlicno stopnjo oviranosti, so glede na to tudi klasificirani kot igralci – to jim omogoca igranje. Za nekoliko ovirajoco okolišcino se je izkazala uskla­ditev termina za treninge. Treningi potekajo v vecernih urah, kar marsikomu onemogoca sodelovanje. Glede ekonomskega vidika ukvarjanja s športom so igralci rokometa na IV navedli nekaj težav, in sicer predvsem visoko ceno športnega IV, ki si ga mora kupiti vsak sam. Glede tega je Marko (str. 1) povedal: »[...] cena enega takega vozicka je okrog 5.000 € in zdej vozicki niso univerzalni.« Tukaj lahko pomaga solidarnost skupnosti, podpora obcine in društvo paraplegikov, kar so vkljuceni v raziskavo omenjali kot delno rešitev za prej omenjene težave. Eden od vkljucenih je glede pomoci skupnosti dejal: »[...] sem naredil eno akcijo, en pohod in so mi moji somešcani zbrali 7500 € in sem si kupil najboljši športni vozicek.« (Luka, str. 3). 4 Razprava Ljudje imamo prirojeno potrebo po delovanju in se zavedamo potenciala za izvajanje razlicnih dejavnosti. Želja in potreba po delovanju sta glavna motiva za vkljucevanje v razlicne okupacije (Kielhofner, 2008). 4.1 Volja Koncept volje jeopisan kot proces, skozi katerega posamezniki najdejo smisel vkljuce­vanja v okupacijo, in vkljucuje osebno moc, vrednote ter interese (Park idr., 2019). Vklju-ceni v našo raziskavo so v igranju rokometa prepoznali nekaj, kar jim daje obcutek ucinko­vitosti in boljšo samopodobo, kar je dober razlog za igranje rokometa na IV. Martin Ginis idr. (2010) so v svoji raziskavi prav tako porocali, da telesna dejavnost vpliva na povecanje obcutka obvladovanja spretnosti, kar posledicno vodi v zvišanje lastne vrednosti, obcutka ucinkovitosti in osebnega nadzora. Igralci z vkljucenostjo v igranje rokometa povezujejo tudi razvoj lastne osebnosti in osebnosti vse družine. Jevšnikova (2014) pravi, da pozitivni ucinki ukvarjanja s športom, kot so vecje zaupanje vase in v lastne sposobnosti, tekmoval­nost in odlocnost, pripomorejo tudi k vecji samozavesti, custveni stabilnosti in obcutku neodvisnosti. Tako resna oviranost, kot je doživljenjska vezanost na IV, pri delovanju te osebe pusti resne posledice, kar lahko vkljucuje negativni pogled na življenje nasploh. Vnaši raziskavi ugotavljamo, da vkljucenost v okupacijo, kot je igranje rokometa, lahko spremeni pogled na življenje. Mnoge študije (Jevšnik, 2014; Williams idr., 2014; Martin Ginis idr., 2010; Giacobbi idr., 2008) potrjujejo naše ugotovitve, saj porocajo o ucinkovitosti telesne dejav­nosti na zmanjšanje simptomov depresije, izboljšanje razpoloženja in zadovoljstva z živ­ljenjem pri osebah s PH. Ravno zaradi tega, ker šport posamezniku daje toliko pozitivnega, razumemo, zakaj so sodelujoci izražali strah pred nezmožnostjo ukvarjanja s športom. Na izbiro okupacije vplivajo tudi posameznikove vrednote, prepricanja in pripadnost. Vrednote so skladne z okoljem, v katerem posameznik živi, in vplivajo na obcutek lastne vrednosti, ki ga posameznik dobi pri izvajanju okupacij (Kielhofner, 2008). Ugotovitve naše raziskave so pokazale, da igralci rokometa na IVdajejo velik pomen športu. Všportu vidijo nekaj vec - delijo si ljubezen do športa in ga oznacujejo kot prispodobo življenja. Zaradi ukvarjanja s športom pa porocajo tudi o boljšem zdravju in višji kakovosti življenja. Aktivno preživet cas v športnih dejavnostih pripomore k boljšemu fizicnemu in psihosoci­alnemu pocutju oseb s paraplegijo, kar vpliva na vecje zadovoljstvo z življenjem in višjo kakovost življenja (Jevšnik, 2014). Igranje rokometa vkljucenim v raziskavo daje možnost pridobivanja novih prijateljev in sodelovanja s pozitivnimi ljudmi, kar je zelo pomembno, saj osebe z doloceno okvaro velikokrat izkusijo negativen odnos od drugih ljudi, zavraca­nje in celo diskriminacijo, njihova socialna mreža se po navadi zmanjša (Kielhofner, 2008). Jevšnikova (2014) pravi, da k vecji socialni vkljucenosti in manjši socialni izolaciji veliko pripomorejo ravno športne dejavnosti, saj ponujajo veliko priložnosti za druženje. Interes za igranje rokometa na IV izhaja pri vkljucenih v raziskavo iz želje po po­novni vkljucitvi v športno dejavnost, ki je izhajala iz posameznikovih pozitivnih izkušenj ukvarjanja s športom pred PH, in želje po tekmovanju, o cemer je tudi Jevšnikova (2014) porocala v svoji raziskavi. Igralci rokometa so navedli še, da interes izhaja iz možnosti preizkusa lastnih sposobnosti in izboljšanja sposobnosti, predvsem za lažje spoprijemanje z vsakodnevnimi težavami, ter doživljanja zadovoljstva pri igranju rokometa, pri cemer so izpostavili obcutek adrenalina in svobode ter »flow«, kar se odraža v njihovem boljšem pocutju in zdravju. Podobne ugotovitve so v svoji raziskavi navedli Angulo idr. (2019), ki pravijo, da je visoka kakovost življenja pri osebah s PH povezana z zdravjem in uspešnim spoprijemanjem z vsakodnevnim stresom. Želja po tekmovanju in športnem udejstvovanju pa se pri vkljucenih v našo raziskavo povezuje tudi z njihovim interesom za ustanovitev slovenske rokometne reprezentance na IV. 4.2 Vzorci izvajanja Okupacijski vzorci, kot so navade, rutine in vloge, oblikujejo posameznikovo identite-to (Park idr., 2019). Zaradi PH posameznik pogosto izgubi dolocene vloge (Giaccobi idr., 2008). Osebe s PH imajo težave pri sprejemanju novega telesa in identitete, kar se kaže v obliki frustracij in razocaranja nad trenutnimi fizicnimi sposobnostmi ter kot strah pred vkljucenostjo v športno dejavnost, da ne bi s tem povzrocili še dodatne telesne škode (Wil­liams idr., 2014). Vendar pa nekateri raziskovalci ugotavljajo, da sodelovanje v športnih dejavnostih lahko pozitivno vpliva na to, kako osebe s PH vidijo in doživljajo svoje telo (Williams idr., 2014; Giaccobi idr., 2008). Vkljuceni v našo raziskavoso bili fizicno aktivni že pred PH, zato so si po PH prizadevali za cimprejšnjo vkljucitev v športno dejavnost, da bi ohranili fizicno aktivno identiteto in socialne odnose z drugimi ljudmi. Izgubili so vlogo zaposlenega, z igranjem rokometa na IV pa so pridobili vlogo igralca rokometa na IV, soigralca in prijatelja, cemur pripisujejo najvecjo vrednost. Pri igralcih se je razvila tudi tedenska rutina treniranja. 4.3 Zmogljivosti za izvajanje Za izvajanje okupacije, kot je igranje rokometa na IV, so potrebne dolocene objek­tivne fizicne in duševne sposobnosti (Park idr., 2019). Ugotovitve naše raziskave kažejo, da so vsi vkljuceni v raziskavo samostojni pri uporabi avtomobila, kar vkljucuje transfer iz avtomobila v IV in vožnjo avtomobila, ter pri vecini vsakodnevnih dejavnosti. Igralci rokometa na IVso povedali, da je za igranje rokometa potrebne veliko telesne kondicije in moci, potreben je tudi funkcionalen trup in mocan zgornji del telesa ter dobro manevriranje z IV, ki vkljucuje nadzor nad IV pri pospeševanju, zaviranju, spremembi smeri ali tempa ter blokiranju nasprotnika. Od igralcev se zahteva sposobnost manipuliranja z rokometno žogo, ki vkljucuje sprejem in podajo žoge, preigravanje, streljanje na gol, blokado in spo­sobnost obrambe žoge (EHF, 2020). Poleg tega so sodelujoci poudarili še subjektivni vidik zmogljivosti za izvajanje, in sicer premagovanje ovir v glavi in pozitivno naravnanost, ki sta potrebni za uspešno izvajanje rokometa na IV. V kar nekaj raziskavah so ugotovili, da osebe z boljšimi funkcionalnimi sposobnostmi izkusijo vec dobrega pocutja in so bolj fizic­no aktivne kot pa osebe s slabšimi funkcionalnimi sposobnostmi (Fidler idr., 2017; Martin Ginis idr., 2010). 4.4 Vpliv okolja na okupacijsko vedenje Na delovanje vseh treh konceptov cloveka vpliva tudi okolje s svojimi dejavniki (Park idr., 2019). Fizicno okolje velikokrat predstavlja oviro za osebe z doloceno okvaro (Kiel­hofner, 2008). Igralci rokometa so navedli, da so novejši športni objekti dostopni in prila­gojeni za osebe na IV, medtem ko starejši športni objekti niso prilagojeni in predstavljajo veliko oviro za igranje rokometa. Izpostavili so predvsem prestrme klancine, stopnice na poti do slacilnice in nedostopne sanitarije. Dve raziskavi (Barclay idr., 2017; Amsters idr., 2016) porocata o podobnih ugotovitvah, in sicer o nedostopnosti javnih zgradb in domov prijateljev. Williams idr. (2014) pa so ugotovili, da pomanjkanje dostopnih športnih objek­tov za osebe na IVlahko pri osebah s PH povzroci obcutek frustracije zaradi nezmožnosti vzdrževanja telesne kondicije, ki so jo osebe pridobile v bolnišnici v casu rehabilitacije. Sodelujoci v naši raziskavi so izrazili tudi željo po prostoru za shranjevanje športnih IV v telovadnici, kjer imajo treninge, da bi se izognili vsakodnevnemu prenašanju športnih IV iz avtomobila do telovadnice. Za igranje rokometa na IV se uporabljajo športni IV, ki so prilagojeni igralcevim me-ram. So veliki, težki in širši od navadnih IV, zadaj imajo tudi dva varovalna kolešcka za boljšo stabilnost. Med igranjem je obvezna uporaba varnostnega pasu, ki igralce šciti pred padci in jim omogoca boljšo koordinacijo pri vožnji IV. Mere igrišca so enake kot pri dvo­ranskem rokometu, le gol je nižji (EHF, 2018). Kot pomembna vzpodbuda za igranje rokometa na IV se je izkazalo socialno oko­lje. Igralcem oporo nudijo predvsem družina in prijatelji, ki jih spodbujajo in jim nudijo pomoc. Angulo idr. (2019) pravijo, da imajo družina, prijatelji in družbena omrežja po­membno vlogo pri varovanju psihicnih in fizicnih dejavnikov posameznika. Ugotavljajo tudi, da je podpora prijateljev za osebe s PH pomembnejša od podpore družine, saj je ta pri vecini oseb s PH samoumevna. V tem se ugotovitve naše raziskave razlikujejo, saj so vsi sodelujoci na prvo mesto postavili podporo družine, ki je vedno prisotna, tudi v najtežjih situacijah. Spodbude in pozitivna naravnanost družine imajo pomembno vlogo pri ponov­nem vkljucevanju oseb s PH v skupnost ter oblikovanju odnosov in vlog, ki so jih zaradi poškodbe izgubile (Jevšnik, 2014). Naša raziskava je pokazala, da so se pri osebah s PH zaradi vkljucevanja v športne de­javnosti in igranja rokometa na IVpovecale socialne interakcije z drugimi ljudmi. Socialno vkljucenost oznacujemo kot sodelovanje v družbenih dejavnostih, ki zajemajo interakcijo z okoljem in drugimi osebami. Posledicno vpliva na višjo kakovost življenja ter boljše fizicno in duševno zdravje (Warner idr., 2018). Igralci rokometa so izpostavili predvsem druženje in preživljanje dopusta s soigralci. Zelo pomembna je tudi izmenjava izkušenj med soigralci, saj si tako pomagajo pri reševanju težav v vsakodnevnem življenju, kar so v svojih raziskavah ugotovili tudi Williams idr. (2014) ter Amsters idr. (2016). Zaradi ukvarjanja s športom so sodelujoci v naši raziskavi spoznali veliko novih ljudi in trenerjev, z nekaterimi so postali prijatelji za vse življenje in potovali v tuje države. Ker imajo igralci rokometa razlicno stopnjo oviranosti, so pred vkljucitvijo v ekipo ocenjeni glede na klasifikacijo invalidnosti. Sistem klasifikacije vkljucuje pet razredov, kjer razred 1 ustreza igralcem, ki imajo slabše funkcionalne sposobnosti, razred 5 pa tistim z boljšimi funkcionalnimi sposobnostmi. Namen klasifikacije je zagotoviti pošteno in pra­vicno tekmovanje na vseh ravneh športa in omogociti igralcem, da tekmujejo na najvišji ravni (EHF, 2020). Vkljucenim v raziskavo je rokomet všec, saj je to odprta in dinamicna igra. Vendar pa igralci prihajajo iz razlicnih krajev Slovenije, zato jim težavo predstavlja­jo vecerni treningi, kar se pogosto odrazi v manjši prisotnosti in zato manj kakovostnem treningu. Najvecja ovira za igranje rokometa na IV je visoka cena športnih IV. Vsak igralec si mora sam kupiti športni IV, kar je za vecino velik financni zalogaj, saj se invalidne osebe težje zaposlijo kot osebe brez gibalne oviranosti. Vsi sodelujoci v naši raziskavi so neza­posleni. Pri zbiranju financnih sredstev za nakup novih športnih IV so se obrnili na skup­nost – organiziranje dobrodelnih akcij in pomoc somešcanov. Strošek uporabe telovadnice, tekmovanj in sodelovanja sodnikov krije društvo, financno podporo pa nudi tudi obcina s sofinanciranjem stroška uporabe telovadnice. Lokalne skupnosti namrec vsako leto na­menijo precejšen del sredstev za šport v okviru obcinskega proracuna, kar vkljucuje tudi invalidski šport (Mihorko idr., 2014). Kljub temu precej stroškov pade na igralce rokometa, najvecji strošek pa predstavlja ravno nakup športnega IV. Tudi Amsters idr. (2016) pravi­jo, da financna sredstva posameznika zelo vplivajo na možnost vkljucevanja v okupacije. Jevšnikova (2014) je porocala, da se športno aktivne osebe s paraplegijo lažje zaposlijo kot neaktivne, saj se jim zaradi ukvarjanja s športom hitreje obnovijo izgubljene motoricne in rocne spretnosti, izboljšata telesna moc in mobilnost ter zmanjša utrujenost. Vmnogih raz­iskavah so športno aktivne osebe s paraplegijo kot glavno oviro za vkljucevanje v športne dejavnosti prav tako izpostavile visoke stroške financiranja (stroški prilagojenih športnih pripomockov, prevoza, clanstva) in nezadostna financna sredstva (Jevšnik, 2014; Williams idr., 2014). 6 Zakljucek Osebe s PH zaradi izgube sposobnosti gibanja in obcutenja pogosteje razvijejo neakti­ven življenjski slog, ki ima negativen vpliv na posameznikovo telesno in duševno zdravje, socialno vkljucenost in zadovoljstvo z življenjem. Zato je vkljucevanje v okupacije, kot je igranje rokometa na IV, za osebe s PH pomembno, saj jim krepi voljo do življenja in delo­vanja ter zmogljivosti izvajanja, omogoca razvoj vzorcev izvajanja (vloge, navade, rutine), kar prispeva k višji kakovosti življenja. Vkljuceni v raziskavo so poleg pozitivnih vidikov igranja rokometa na IV izpostavi­li tudi nekaj težav, ki izhajajo predvsem iz okolja. Kot najvecjo oviro za igranje rokome­ta na IV so navedli visoko ceno športnih IV in nedostopnost starejših športnih objektov. Problem pa predstavlja tudi pomanjkanje mladih oseb s PH, ki bi se aktivno vkljucevale v športne dejavnosti, kar bi lahko pripisali tudi nezadostnemu usposabljanju športnih trener­jev in strokovnih delavcev za delo z osebami z gibalno oviranostjo. Raziskave nakazujejo na nujnost izboljšanja sistema športnega treniranja invalidnih oseb. K vecjemu interesu za vkljucevanje v športne dejavnosti lahko pripomorejo tudi DTh s spodbujanjem oseb s PH k sodelovanju v športnih dejavnostih. Poleg tega DTh poznajo delovanje oseb na IV, znajo analizirati vsakodnevne dejavnosti in imajo konceptualne modele (kot je MOHO), ki da­jejo dober vpogled v delovanje športnikov na IV, kar uvršca DTh med strokovnjake, ki so usposobljeni za delo na podrocju invalidskega športa. Neža Mandelc, Cecilija Lebar, MSc Wheelchair Handball as an Occupation of People with Spinal Cord Injury People with spinal cord injury (SCI) have a reduced ability to participate in occupati­ons outside the home, such as working and leisure activities (Barclay et al., 2017). Decre­ased ability to engage in occupations impacts a person‘s identity, health and well-being, sometimes more than the illness or injury itself. Many studies have shown that of all the oc­cupations an individual engages in, sports activity has the best effect on their bio-psycho­social structure and quality of life (Jevšnik, 2014). An occupational therapist (OT) is also involved in the process of selecting the oc­cupation, developing/regaining skills, and adapting the environment so that a person can play wheelchair handball (WCH), for example. The main goal of occupational therapy is to enable individuals to participate in occupations that are important to them, that reflect their values and beliefs, and give them a sense of satisfaction (Cox, 2017). OT has a variety of conceptual models for treating people. One of them is the Model of Human Occupation (MOHO), which defines and analyses the concept of occupation and explains its meaning for the individual (Kielhofner, 2008). Occupation refers to everyday activities that people do as individuals in a family or community to pass the time and give meaning and purpose to life (Tommaso et al., 2019). According to Kielhofner (2008), an individual‘s actions, thoughts and emotions during occupational performance result in a dynamic interaction between concepts of volition, habituation, performance capacity, and the impact of the environment on occupational behaviour. Volition is composed of three elements, namely personal causation, values and interests. Volition is a dynamic process by which an indi­vidual, through expectations, choices, experiences during occupational performance and interpretation, gathers opinions and feelings about himself/herself as an active participant (Kielhofner, 2008). Habituation refers to patterns of behaviour that result in our habits and roles and cor­respond to the temporal, physical and social environment in which we perform. Performan­ce capacity is defined as the ability to perform activities enabled by objective physical and mental components and the corresponding subjective experience that significantly shapes an individual‘s occupational performance. The environment provides the individual with opportunities, support, requirements and restrictions to perform the occupation. It includes the space for occupational performance, the objects we need to perform it, the people with whom we communicate and collaborate, and the opportunities and means to perform oc­cupational behaviour (Kielhofner, 2008). The aim of our study was to research the WCH game from the perspective of MOHO. In line with the research aim, we posed the following research questions: 1. What motivates people with SCI to play WCH? 2. How do WCH players experience the meaning of playing handball and what importan­ce do they attach to it? 3. What occupational roles have WCH players developed in playing handball? 4. How is playing handball related to performance capacity and environment? Qualitative research was conducted. In collecting and analysing the material, we were guided by a combined deductive/inductive approach (Vogrinc, 2008). The purposive sample included three individuals with one and a half years‘ experience playing WCH. All participants have SCI, are males, and aged 39, 39 and 53. Participants signed a coopera­tion agreement before starting the survey. We ensured anonymity through pseudonymizati-on. A semi-structured interview was used for data collection. The interview was based on MOHO. The interviews were recorded, transcribed and edited in a Word document. Firstly, we read the transcripts several times, conducted open coding, and classified the obtained codes into prepared categories and subcategories (Vogrinc, 2008). Four categories were defined, namely volition, which includes the subcategories of personal causation, values and interests; habituation, which includes the subcategories of roles and routines; perfor­mance capacity, which includes the subcategories of objective components of performance capacity and a subjective approach to performance capacity; the impact of the environment on occupational behaviour, which includes the subcategories of spaces, objects, social gro­ups, occupational forms and economic conditions (Kielhofner, 2008). WCH contributes to higher personal causation of the handball players through an imp­roved sense of self-efficacy and self-image, the development of the player‘s personality and the personality of his/her family, and a more positive view on life. Since sport gives so much positivity to the participants, most of them are afraid of not being able to play sports any­more. WCH players share a love of sports with each other; for them, sport is a metaphor for life. Moreover, they associate playing handball with health and quality of life. Playing han­dball gives them the opportunity to make new friends and interact with positive people too. All of this contributes to the value they attach to playing handball. The participants‘ reasons for taking up WCH were reintegration into sport, experiencing satisfaction in playing han­dball, testing one‘s abilities, desire to compete, and improving one‘s skills. They feel plea­sure when playing WCH because of the "adrenaline. and the feeling of freedom; they also like the activity. Additionally, they are interested in establishing a Slovenian national WCH team and hope that they will be able to continue to engage in sports for a long time.Enga­gement in occupations is closely linked to the roles we develop in life. Participants have acquired the role of a WCH player, a teammate, and a friend. Engagement in occupations that are periodic, influences the development of a routine. In the case of the participants, we are talking about training sessions once every two weeks and twice a week before a match. In order to play WCH successfully, they must possess certain objective physical and mental abilities. WCH players stated independent use of the car, manoeuvring the wheel­chair (WC) and (in)dependence in performing daily activities. Besides that, they emphasi­zed the importance of physical fitness and strength, a functional trunk and a strong upper body as well. With regard to the subjective approach to performance capacity, they listed the importance of being able to overcome mental obstacles and having a positive attitude. To play WCH successfully, the space where handball is played, the objects involved in the performance, the social groups associated with the performance, the occupational forms and the economic conditions of engaging in this sport are important. As regards the space for playing handball, the participants in the study mentioned sports facilities and their suitability for use by persons on WC. They stated that newer sports facilities are ge­nerally suitable for people on WC, while older facilities are full of obstacles (e.g., accessi­bility of sports halls, toilets, etc.). As an important aspect of the space, they also listed the possibility of storing sports WC in the sports halls, which unfortunately is not available in most facilities yet. However, there are certain objects that are mandatory for playing WCH and which enable occupational performance. Participants said that sports WC are wide, large and heavy, but it is very important that they are tailored to the player‘s size, have rear safety wheels, and that the player uses a seat belt during a game. The social environment proved to be an important stimulation to play WCH. Firstly, there are family and friends who support the WCH players. In addition, participants have the opportunity to meet new people while playing handball and engage in activities to­gether, exchange experiences, and travel with them. Occupational forms are one of the factors that motivate or enable players to be en­gaged in WCH, but they can be a barrier too. The participants in the study like handball because of its dynamics. Since WCH players have different levels of disability, they are classified as players according to the level of physical impairment, which allows them to play equally. A somewhat obstructive circumstance is the timing of the training sessions, which usually take place in the evening hours. One of the main problems for the WCH players was the high price of the sports WC that everyone has to buy on their own. This is where community solidarity, community support and a paraplegic society can help, which participants in the study cited as a partial solution to the above-mentioned problems. Many studies have shown a significant connection between a person‘s engagement in out-of-home occupations and quality of life (Barclay et al., 2017). One of the possible occupations is WCH, which allows people with disabilities to participate in sports (Costa e Silva et al., 2017). Moreover, our study showed how important sport is in the lives of people who are bound to the WC. The participants also pointed out some problems that arise mainly from the environment, which luckily are the easiest to solve. The fact that more and more severely injured people are taking part in sports, that specific sports disciplines are becoming increasingly specialized, and that sport for people with disabilities is becoming more and more popular, impacts the development and establi­shment of sports for people with disabilities in Slovenia and elsewhere. However, in order to enable people with disabilities to participate in sports activities as smoothly as possible, satisfactory spatial capacities with appropriate equipment and trained professionals are needed, which is not yet fully provided in Slovenia (Porenta, 2011). As OTs we are familiar with the functioning of people on WC, we know how to analyse their daily activities, and we have conceptual models (like MOHO) that give us a good insight into athletes on WC. That places us among the professionals trained to work in the field of wheelchair sports. LITERATURA 1. Amsters, D., Schuurs, S., Pershouse, K. idr. (2016). Factors which facilitate or impede interpersonal interactions and relationships after spinal cord injury: A scoping review with suggestions for rehabilitation. Rehabilitation Research and Practice, 2016(4), 1-13. 2. Angulo, S. M., Reales, J. M., Sandin, B. idr. (2019). Quality of life in people with spinal cord injury. Rev Psicopatol Psicol Clin, 24(1), 71-82. 3. Barclay, L., Lentin, P., McDonald, R. idr. (2017). Understanding the factors that influence social and community participation as perceived by people with non-traumatic spinal cord injury. British Journal of Occupational Therapy, 80(10), 577-586. 4. Clouston, T. J. (2018). Creating meaning in the use of time in occupational therapy. British Journal of Occupational Therapy, 81(39), 127-128. 5. Costa e Silva, A. A., Borges, M., Faria, F. R. idr. (2017). Validating of the battery of skill tests for wheelchair handball athletes. Revista Internacional de Medicina y Ciencias de la Actividad Fisica y el Deporte, 17(65), 167-182. 6. Cox, D. L. (2017). The Dr Elizabeth Casson Memorial Lecture 2017: Life as an occupational being. British Journal of Occupational Therapy, 80(9), 525-532. 7. EHF – European Handball Federation (2018). Wheelchair handball rules for European tournaments. 8. EHF – European Handball Federation (2020). Wheelchair Handball Classification Manual. Dostopno na: http://cms.eurohandball.com/PortalData/1/Resources/1_ehf_main/3_download_pdf/2._Wheel- chair_Handball_Basic_Classification_DRAFT.pdf (pridobljeno 4. 10. 2020). 9. Fidler, A., Schmidt, M. in Vauhnik, J. (2017). How people with chronic spinal cord injury deal with sport in the Republic of Slovenia. Journal of Physical Education and Sport, 17(4), 2372-2378. 10.Giacobbi, P. R., Stancil, M., Hardin, B. idr. (2008). Physical activity and quality of life experienced by highly active individuals with physical disabilities. Adapted Physical Activity Quarterly, 25(3), 189-207. 11.Horvat, B. (2013). Nekatere znacilnosti doživljanja sebe pri osebah s shizofrenijo in pri tistih po nezgodni poškodbi hrbtenjace. Psihološka obzorja, 22(1), 122-133. 12.Jevšnik, P. (2014). Subjektivna ocena kakovosti življenja oseb s poškodbo hrbtenjace. [Magistrsko delo]. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 13.Kennedy - Behr, A. in Hatchett, M. (2017). Wellbeing and engagement in occupation for people with Parkinson‘s disease. British Journal of Occupational Therapy, 80(12), 745-751. 14.Kielhofner, G. (2008). Model of human occupation: Theory and application, 4th ed. Baltimore: Lippincott Williams & Wilkins. 15.Martin Ginis, K. A., Jetha, A., Mack, D. E. idr. (2010). Physical activity and subjective well-being among people with spinal cord injury: A meta-analysis. Spinal Cord, 48(1), 65-72. 16.Mihorko, B., Štrumbej, B., Cander, J. idr. (2014). Smernice za šport in rekreacijo invalidov. Maribor: Društvo vojnih invalidov Maribor. 17.Park, J., Gross, D. P., Rayani, F. idr. (2019). Model of Human Occupation as a framework for implementation of Motivational Interviewing in occupational rehabilitation. Work, 62(1), 629-641. 18.Porenta, T. (2011). Košarka na vozickih. [Diplomsko delo]. Ljubljana: Fakulteta za šport. 19.Spencer, K., Jenkins, G. G., Davis, M. M. idr. (2019). When occupational therapy and magic collide. British Journal of Occupational Therapy, 82(12), 713-715. 20.Tommaso, A. D., Wicks, A., Scarvell, J. idr. (2019). Experiences of occupation-based practice: An Australian phenomenological study of recently graduated occupational therapists. British Journal of Occupational Therapy, 82(7), 412-421. 21.Vissers, M., van den Berg - Emons, R., Sluis, T. idr. (2008). Barriers to and facilitators of everyday physical activity in persons with a spinal cord injury after discharge from the rehabilitation centre. J Rehabil Med, 40(1), 461-467. 22.Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem podrocju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 23.Warner, G., Desrosiers, J., Packer, T. idr. (2018). Factors affecting ability and satisfaction with social roles in persons with neurological conditions: The importance of mobility and stigma. British Journal of Occupational Therapy, 81(4), 207-217. 24.Williams, T. L., Smith, B. in Papathomas, A. (2014). The barriers, benefits and facilitators of leisure time physical activity among people with spinal cord injury: Ameta-synthesis of qualitative findings. Health Psychology Review, 8(4), 404-425. Neža Mandelc, diplomirana delovna terapevtka v CUDV Matevža Langusa Radovljica e-naslov: neza.mandelc@gmail.com Mag. Cecilija Lebar, dipl. del. ter., višja predavateljica na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani e-naslov: lebarc@zf.uni-lj.si Ivana Herak, dr. Bojana Filej Varnostna kultura z vidika medicinskih sester DOI: https://doi.org/10.55707/jhs.v9i1.121 Prejeto 13. 4. 2022 / Sprejeto 12. 5. 2022 Znanstveni clanek UDK 616.253.5:614.8.084 KLJUCNE BESEDE: kultura, varnost, medicinska se­stra, izobraževanje, bolnik POVZETEK – Varnostna kultura je produkt individual-nih in kolektivnih vrednot ter vedenjskih vzorcev, ki do-locajo vkljucenost in upravljanje zaposlenih. Cilj razi­skave je bil ugotoviti, kako medicinske sestre razumejo varnostno kulturo in raziskati, kakšno raven varnostne kulture zaznavajo. Raziskava je bila izvedena s pomocjo kvalitativne metode raziskovanja in metode analizira­nja pogojev. Podatke smo pridobili z intervjuvanjem treh diplomiranih medicinskih sester, ki imajo vsaj eno leto izkušenj z negovanjem bolnikov na bolnišnicnem oddelku. Ugotovili smo, da je varnostna kultura okolje, ki vpliva na varnost bolnikov, odvisna pa je od znacaj­skih lastnosti zdravstvenih delavcev in od vodstva same ustanove. Izkazalo se je, da poleg pomanjkljive izobraz-be tudi delovno okolje, custveno stanje, delo v izmenah in utrujenost, pomanjkanje nadzora nad kompleksnimi in negotovimi delovnimi pogoji ter delovna obremenje­nost medicinskih sester vplivajo na varnost bolnikov. Vsaka zdravstvena ustanova bi morala razviti in izbolj­šati raven varnostne kulture. Za doseganje tega cilja so potrebne dolocene spremembe, npr. izobraževanje, osredotoceno na varnostno kulturo, osebna rast vsake­ga zdravstvenega delavca, sprejemanje odgovornosti in proaktivno vedenje znotraj tima. Pomembna je tudi raba modernih stilov vodenja, upravljanje sprememb in participativno odlocanje. 1 Uvod Received 13. 4. 2022 / Accepted 12. 5. 2022 Scientific article UDC 616.253.5:614.8.084 KEYWORDS: culture, safety, nurse, education, patient ABSTRACT – Safety culture is the product of indivi­dual and collective values and behavior patterns that determine the involvement of employees and the way employees are managed. The goal of this research was to determine the understanding of safety culture and to study the perception of the safety culture level from the perspective of nurses. The research was conducted by means of the qualitative research method and terms analysis method. The data was obtained by interviewing three nurses with a bachelor’s degree in nursing that have at least one year of experience working with pati­ents on a hospital ward. We have concluded that safety culture is an environment that affects the safety of pati­ents, and is dependent on the traits of healthcare wor­kers and the management of the institution itself. Along with insufficient education, it became apparent that the working environment, emotional state, working in shi­fts and tiredness, lack of control over the complex and uncertain working conditions, and the nurses’workload all affect the safety of patients. The development and improvement of the safety culture level should be an im­perative for every medical institution. Certain changes are needed in order to achieve this, such as safety cul­ture-oriented education, personal growth of every he­althcare worker, taking responsibility, and behaving in a proactive way within the team. It is also important to use modern management styles, to manage the changes, and to make decisions in a participatory way. Prema definiciji Health and Safety Commissison Velike Britanije »kultura sigurnosti« je okruženje koje nastaje kao proizvod individualnih i grupnih vrijednosti, stavova, percep­cija, kompetencija i obrazaca ponašanja koji stvaraju predanost te stil i ustrojstvo zdravstve­nog i sigurnosnog vodstva odredene zdravstvene ustanove. Komponente kulture sigurnosti su: vodstvo, timski rad, medicina temeljena na dokazima (evidence based medicine), ko­munikacija, »prava kultura« (eng. just culture) te pacijent u središtu skrbi (Great Britain i Great Britain, 1993). Kultura sigurnosti ima sljedece karakteristike: prepoznavanje visoko rizicnih aktivnosti, postojanje kulture bez okrivljavanja u kojoj pojedinci mogu otvoreno iznositi ucinjene ili zamalo ucinjene pogreške bez straha od kazne, interdisciplinarnost u traženju rješenja za probleme sigurnosti pacijenta te osnivanje povjerenstva koje ce anali­zirati probleme sigurnosti (Paušek idr., 2017). Dok se bolesnikova sigurnost definira kao izbjegavanje i sprecavanje oštecenja ili neželjenih dogadaja proizašlih iz procesa zdravstve­ne skrbi, kultura bolesnikove sigurnosti razlicit je pojam (Brborovic idr., 2014). Kultura sigurnosti pacijenata utjece na vještine i na nacin kako ce se zdravstveni djelatnici odnositi prema pacijentu i sigurnosti pacijenata u nekoj radnoj organizaciji (Nieva i Sorra, 2003, str. 21; Brborovic idr., 2014, str. 3). Može se reci da se kultura sigurnosti smatra preduvje-tom za pacijentovu sigurnost. Sestrinstvo se bavilo definiranjem i mjerenjem kvalitete mnogo prije trenutnog nagla-ska na poboljšanju kvalitete na nacionalnoj i državnoj razini. Florence Nightingale anali­zirala je podatke o smrtnosti medu britanskim umrlim vojnicima 1855. godine i postigla znacajno smanjenje smrtnosti kroz bolju organizaciju i higijenske uvjete. U prošlosti se cesto promatrala odgovornost sestrinstva u sigurnosti pacijenta u uskim aspektima njege pacijenta, na primjer, izbjegavanje pogrešaka u lijekovima i sprecavanje pada pacijenta (Goldie, 1988, str. 326). Iako su ove dimenzije sigurnosti i dalje važne u sestrinskom dje­lokrugu rada, opseg sigurnosti i poboljšanja kvalitete pacijenta seže daleko dublje. Medi­cinske sestre su kljucne ne samo u pružanju izravne skrbi za pacijente, nego i u ocjenjivanju kvalitete i sigurnosti skrbi za pacijente i obitelji. U posljednjih 15 godina briga za sigurnost pacijenta postaje prioritet, te su svi napori medunarodne zdravstvene politike usmjereni na smanjenje i ucinkovitu kontrolu rizika u zdravstvenoj skrbi (Cuadros idr., 2017). U rujnu 2004. godine Svjetska zdravstvena organizacija (SZO) je pokrenula svjetsko udruženje za sigurnost pacijenata World Alliance for Patient Safety (World Health Organization, 2004) u cilju: 1. skretanja najvece moguce pozornosti na problem sigurnosti pacijenata; 2. uspos­tavljanja i jacanja znanstvenog zanimanja za poboljšanje sigurnosti pacijenata i kvalitete zdravstvene zaštite, ukljucujuci nadzor primjene lijekova, medicinske opreme i tehnologi­je. Udruženje je ukazalo na važnost svih zainteresiranih partnera u razvoju politike bolesni­kove sigurnosti i njenog uspostavljanja u praksu u zemljama clanicama SZO. Svake godine udruženje predstavi programe koji pokrivaju sustavne i tehnicke aspekte za poboljšanje sigurnosti pacijenata. Neki od programa koje je korisno istaknuti su sljedeci: 1. Clean Care is Safer Care - cilj je podici svijest o utjecaju bolnickih infekcija na sigur­nost pacijenata te angažirati sve sudionike na razini svih zemalja za njihovo suzbijanje; 2. Safer Surgery Saves Lives - cilj je poboljšati sigurnost kirurškog pacijenta putem razvo­ja standarda kirurške prakse; 3. Taxonomy for Patient Safety - cilj je razvoj medunarodne klasifikacije (ICPS, engl. International Classification for Patient Safety) u svrhu pojašnjenja koncepta i definicije sigurnosti pacijenata (World Health Organization, 2021). Što se tice modela organizacije sestrinskog rada, najcešce se koriste timski i funkcio­nalni model. Funkcionalni model je najcešce prisutan u stacionarnim zdravstvenim ustano­vama, prihvatljiv je u situacijama kada u obrazovnoj strukturi osoblja dominira osoblje sa relativno niskim stupnjem obrazovanja i medicinske sestre sa srednjom strucnom spremom (Kalauz, 2019, str. 83). Svi su osposobljeni za sve. Zdravstvena njega se planira na razini odjela, za sve bolesnike, a ne individualno. Nedostaci funkcionalnog modela su: zadaci se provode rutinizirano, mehanicki i intuitivno, ne postoje planovi zdravstvene njege i model kao takav ne predvida sustavno utvrdivanje i rješavanje pacijentovih problema (Kalauz, 2019, str. 83). U timskom modelu postoje timovi medicinskih sestara kojima se povjerava odredeni broj pacijenata. Naglasak je da se clanovima tima ne povjeravaju zadaci, vec pacijenti. Izraduje se plan zdravstvene njege za svakog pacijenta individualno Primarni model u Hrvatskoj funkcionira samo u patronažnoj službi. Obilježje primarnog modela je da jedna medicinska sestra zbrinjava odredeni broja pacijenata, od trenutka preuzimanja u skrb, sve dok je pacijentu potrebna pomoc. Sve sestre u patronaži moraju minimalno imati završeni preddiplomski studij sestrinstva (Kalauz, 2019, str. 84). Patronažna sestra zajedno sa pacijentom definira njegove probleme, planira zdravstvenu njegu, provodi je i evaluira. Studijom provedenoj u Grckoj 2017. godine utvrdeno je da su stilovi vodenja u snažnoj korelaciji s kvalitetom pružene sestrinske skrbi. Vodstvo se smatralo kljucnim elementom dobro koordinirane sestrinske njege, iz perspektive pacijenata, tako i iz perspektive zdra­vstvenih radnika (Sfantou idr., 2017, str. 2). Godine 2012. provedena je kvalitativna studija u Sjedinjenim americkim državama, kojom se htjelo postici bolje razumijevanje uzroka koji dovode do propusta u zdravstvenoj njezi. Identificirano je deset tema: radno mjesto, komunikacija, kolektivna potpora, nad­zor, vodstvo, duljina radnog odnosa, velicina odjela, povjerenje i odgovornost zaposlenika. Uzevši ih u obzir sve zajedno, pokazalo se kako najmanje propusta u sestrinskoj skrbi ima­ju odjeli s najvecom razinom timskog rada. Dakle, ovo implicira da timski rad igra važnu ulogu u smanjenju propusta u sestrinskoj skrbi (Kalisch i Lee, 2012, str. 33). U ovoj eri ogranicavanja bolnickih troškova i kadrovskih resursa uocava se potreba za ucinkovitim upravljanjem. Na primjer, kako se mogu organizirati kadrovski resursi za suocavanje s krizom ili radnim vremenom u kojem postoji mnogo prijema i otpuštanja pacijenata. Takoder, koja je odgovarajuca struktura sestrinskog osoblja. Neke su bolnice uvele dodatno osoblje za provodenje specificnih postupaka u zdravstvenoj njezi, kao što su njega usne šupljine i promjena položaja pacijenata te oni u svojoj smjeni obilaze pacijente i provode samo odredene specijalizirane aktivnosti (Kalish i Xie, 2014, str. 13). Zdravstveni djelatnici moraju kriticki ispitati vlastite misli i radnje kako bi identificirali specificne rizike za sigurnost pacijenata i pronašli moguca rješenja (Marchon i Mendes Junior, 2014). Daljnje obrazovanje zdravstvenih profesionalaca o sigurnosti, u kombinaciji s vještinama koje sprjecavaju i lijece posljedice štetnih dogadaja, može promicati sigurnost pacijenata. Ovaj cilj ce se lakše postici ako se pacijenti poticu na sudjelovanje u sigurnos­nim mjerama i dobiju sve informacije o mogucim opasnostima po zdravlje i sigurnosnim pitanjima. S druge strane, organizacijski nedostaci, u vecini su slucajeva glavni krivci koji stoje iza neželjenih dogadaja, stoga se preporuca pojacati aktivnosti usmjerene na sigurnost (Tepšic idr., 2019, str. 99). Istraživanja pokazuju kako je povecanje zadovoljstva poslom medicinskih sestara (Stimpfel idr., 2019) i više obrazovanje medicinskih sestara (Mitchell, 2008,) povezano s manje komplikacija i nižom smrtnošcu te ujedno i vecom sigurnošcu pacijenata. Kvalitativ­na studija provedena 2011. i 2012. godine u bolnicama u Australiji, pokazala je da medicin-skim sestrama trebaju informacije o uzrocima neželjenih dogadaja te kolegijalna podrška nakon pojave neželjenih dogadaja. Na taj nacin smanjuje se psihološka trauma povezana s neželjenim dogadajem, te se podržavaju ucinkovita komunikacija i kolegijalni odnosi na radnom mjestu (Kable idr., 2018, str. 2 ). Koliko je sama organizacija bitna i na koji nacin javnost percipira sestrinsku profesi­ju, govori istraživanje koje je provedeno u Brazilu, u kojem je obradeno 112 reportaža o pogreškama u zdravstvenoj njezi, objavljenih u medijima od 2012. do 2016. godine (Forte idr., 2018, str. 194). Rezultati istraživanja pokazuju da medicinske sestre, posebno njiho­ve krovne i nadzorne organizacije, moraju biti osjetljive na ono što mediji izlažu glede negativnih rezultata sestrinske skrbi kako bi potakli dijalog u društvu o složenosti uzroka pogrešaka u sestrinskoj skrbi. Objavljivanje sestrinskih pogrešaka pokazalo je da je ovaj problem i dalje velik izazov za sestrinstvo, jer pojava ovih incidenata i dalje uznemirava društvo i izlaže profesiju na negativan nacin. Za razliku od ostalih profesija, na primjer zra­koplovstvo, gdje se nesrece tretiraju kao oblik upravljanja rizikom, što favorizira medijsku komunikaciju radi pružanja stvarnih informacija o istrazi, bez neposrednog optuživanja zaposlenika aviokompanije (Forte idr., 2018, str. 194). Svrha ovog kvalitativnog istraživanja je uvidjeti razumijevanje kulture sigurnosti te prouciti iskustva medicinskih sestara o kulturi sigurnosti na bolnickim odjelima. S tim ciljem postavljena su dva istraživacka pitanja: »Kako medicinske sestre definiraju kulturu sigurnosti?« i »Kako medicinske sestre percipiraju razinu kulture sigurnosti na bolnickim odjelima gdje rade?«. 2 Metoda Provedeno je kvalitativno istraživanje metodom analize pojmova i tehnika intervjui­ranja. Za potrebe istraživanja korišten je nestrukturirani upitnik, a polazno pitanje bilo je »Što je po Vama kultura sigurnosti, kako bi je definirali, što ona obuhvaca?« Prilikom svakog intervjuiranja bilo još postavljeno otprilike deset pitanja otvorenog tipa. U intervju smo ukljucili 3 osobe ženskog spola. Kriteriji za sudjelovanje u istraživanju bili su: medicinske sestre zaposlene na bolnickim odjelima, najmanje završen preddiplom-ski studij sestrinstva te najmanje jedna godina radnog iskustva u radu s pacijentima na bolnickim odjelima. Prva osoba NN1 ima više od 10 godina radnog iskustva, druga NN2 ima 5 godina radnog iskustva, a NN3 ima 12 godina radnog iskustva na bolnickom odjelu u opcim bolnicama. Poštujuci eticka nacela, intervju se proveo sa svakim sudionikom osobno. Intervju je zapoceo upoznavanjem sudionika sa svrhom intervjua te su dali suglasnost za izvedbu i sni­manje intervjua te korištenje i objavu podataka. Svaki intervju je trajao otprilike 30 minuta. Po završetku svakog intervjua, intervjui su preslušani i detaljno prepisani, svaki intervju je dobio oznaku NN1, NN2, NN3. Prijepisi intervjua su nekoliko puta procitani, nakon cega je ucinjeno kodiranje, izbor i definiranje najvažnijih pojmova te postupak definiranja potkategorija i kategorija. 2.1 Eticki vidik istraživanja Sudjelovanje sudionika u intervjuu je bilo anonimno i dobrovoljni, uz posebnu napom­enu da ce se dobiveni podaci koristiti samo u vrhu istraživanja. U intervju se nisu koristila osobna pitanja ni pitanja kojima bi mogao otkriti identitet sudionika. 3 Rezultati Sa metodom kvalitativne analize pojmova smo odredili 48 kodiranih jedini-ca. Objedinjene pojmove - kodove grupirali smo u 9 potkategorija, koje su na temelju postavljenih istraživackih pitanja grupirane u tri glavne kategorije: »Kultura sigur­nosti«, »Kultura sigurnosti u praksi« i »Daljnji razvoj i unapredenje kulture sigurnosti« (slika 1, slika 2, slika 3). Slika 1 Prikaz kategorije »Kultura sigurnosti« te potkategorija i kodova Slika 1 prikazuje kategoriju »Kultura sigurnosti« koja obuhvaca tri potkategorije »De-finiranje pojma«, »Trenutna edukacija o kulturi sigurnosti« i »Važnost kulture sigurnosti u svrhu postizanja vece razine kvalitete zdravstvene skrbi«. Iz izjava sudionika vidljivo je da pojam kulture sigurnosti definira kao sigurno okruženje za pacijenta, rad na nacin da se ne ugrožava sigurnost pacijenta i uvjetovana je stavovima i uvjerenjima. Takoder znaci da u takvom sigurnom okruženju nema neželjenih dogadaja. Trenutna edukacija o kulturi sigurnosti nije dovoljna, medicinske sestre imaju nedovoljno informacija o kulturi sigur­nosti, ona se spomene tijekom obrazovanja, što se smatra nedovoljnim. Ono što smatraju da je potrebno, dopuna kurikuluma sa dodatnim predmetima o sigurnosti pacijenata i kul­turi sigurnosti, poticanje timskog rada i koordinacije kao važan aspekt timskog djelovanja u svrhu postizanja vece razine kulture sigurnosti. Takoder isticu da bi trebalo poraditi na edukaciji o prevenciji i prijavi neželjenih dogadaja. Slika 2 Prikaz kategorije »Kultura sigurnosti u praksi« te potkategorija i kodova Slika 2 prikazuje kategoriju »Kultura sigurnosti u praksi« koja se sastoji od tri pot-kategorije: »Pozitivne osobine clanova zdravstvenog tima«, »Negativne osobine clanova zdravstvenog tima«, »Utjecaj vodstva na razvoj kulture sigurnosti« i »Trenutna razina kul­ture sigurnosti«. Sudionici istraživanja smatraju kako na kulturu sigurnosti utjecu pozitiv­ne i negativne osobine medicinskih sestara. U prvom redu od pozitivnih emocija navode odgovornost i savjesnost, samokriticnost, funkcioniranje u timu, intrinzicna motivacija, samokontrola i kontrola emocija. Takoder navode negativne osobine koje utjecu na kulturu sigurnosti, a to su lažno samopouzdanje, nespremnost na promjene, nefunkcioniranje u timu, manjak emocionalne inteligencije i nedostatak kooperativnosti. Sudionici takoder na­vode cimbenike vodstva koji utjecu na razinu kulture sigurnosti: nesudjelovanje donošenje odluka, nedostatak vremena i osoblja, preopterecenost poslom, sagorijevanje medicinskih sestara, neucinkovita politika vodstva i neucinkovit nadzor. Što se tice trenutne razine kul­ture sigurnosti na njihovim odjelima sudionici navode nedostatak ljudskih i financijskih resursa, izostanak podrške uprave u slucaju neželjenog dogadaja, neucinkovita komunika­cija, niska ucinkovitost upravljanja sigurnošcu, nakon prijave neželjenog dogadaja nema povratnih informacija ili korektivnih mjera, loši meduljudski odnosi zbog visoke razine opterecenosti i napetosti. Jacanje sigurnosne kulture teško je postici na radnom mjestu zbog cimbenika kao što su nedostatak vremena, naporan i rutiniziran posao, visoki omjer prije-ma i otpusta pacijenata, loša komunikacija sa suradnicima, stres te emocionalni pritisak nakon neželjenog dogadaja. Sudionici su prepoznali da ce pozitivne interakcije, profesio­nalni odnosi izmedu njih i njihovih kolega te timski rad povecati razinu kulturu sigurnosti. Naglasili su da profesionalni odnosi stvaraju povoljnu emocionalnu, psihološku i socijalnu atmosferu i smanjuju stres u radnom okruženju. Ipak, cimbenici poput neprofesionalne i neprimjerene komunikacije uz nedostatak znanja stvaraju tešku dinamiku timskih interak­cija. U takvim situacijama medicinske sestre imaju negativne osjecaje koji negativno utjecu na njihov rad i sigurnost pacijenta. Slika 3 Prikaz kategorije »Daljnji razvoj i unaprjedenje kulture sigurnosti« te potkategorija i ko­dova Slika 3 prikazuje kategoriju »Daljnji razvoj i unaprjedenje kulture sigurnosti« koja obuhvaca dvije potkategorije: »Obrazovanje« i »Osobne i organizacijske promjene«. Bu­duci da je ranije receno kako je znanje medicinskih sestara o kulturi sigurnosti nedostatno, za njezin razvoj u praksi potrebno je naglasak staviti na obrazovanje. Sudionici navode slijedece prijedloge: edukacija kroz formalno obrazovanje, ukljucivanje sigurnosti bolesni­ka i kulture sigurnosti kao kolegij na preddiplomskom i diplomskom studiju sestrinstva, cjeloživotna edukacija o komunikacijskim vještinama, edukacija o empatiji i njezinom prakticiranju u timskom radu i radu sa pacijentom, edukacija o kulturi sigurnosti, edukacija o prevenciji neželjenih dogadaja i edukacija o prijavi neželjenih dogadaja. Prema iskustvu sudionika, na povecane razine kulture sigurnosti utjecali su cimbenici poput nedostatka kreativnosti, neodgovarajuce profesionalne i moralne kompetentnosti, nedostatak sposob­nosti prosudivanja i klinickog odlucivanja, upravljanje i nedostatak ulaganja za poboljšanje profesionalnih kompetencija. Jedan od sudionika spomenuo je da se sa kulturom sigurnosti susreo tek na radnom mjestu. Od osobnih promjena na kojima trebaju raditi medicinske sestre, sudionici navode osobni rad na razvijanju emocionalne inteligencije, razvijanju po­zitivne interakcije i profesionalnog odnosa, unapredenju komunikacijskih vještina i preuzi­manje odgovornosti i uloga unutar multidisciplinarnog tima. Od organizacijskih promjena navode depersonalizaciju kod neželjenih dogadaja (ne gledati tko je kriv, vec zašto je po­greška nastala). Statistika izvještavanja o neželjenim dogadajima u bolnici je niska iz raz­loga jer su zaposlenici zabrinuti za posljedice prijave poput opomene, kazne i ugrožavanja radnog mjesta. Ako se neželjeni dogadaji ne prijavljuju, to utjece na statisticke brojke, ali ne poboljšava kulturu sigurnosti. 4 Rasprava Ovim se istraživanjem pokušalo steci uvid u stanje razine kulture sigurnosti na bol­nickim odjelima. Zajednickim naporima zdravstvenih radnika uz institucionalnu podršku moguce je poboljšati kulturu sigurnosti, kako bi se odgovorilo na izazove i napravilo trans-formaciju u sigurnu, isplativu i kvalitetnu zdravstvenu zaštitu (Ezzeddine, 2017, str. 139). Zdravstveni djelatnici cine najbolje što mogu kako bi pružili najbolju i najsigurniju mogucu skrb za pacijente. Sve cešce, mogu biti ukljuceni i studenti sestrinstva u incidente koji utjecu na sigurnost pacijenta. Postojeca istraživanja pokazuju da sigurnost pacijenta treba naglasiti na svim razinama obrazovanja u zdravstvenoj zaštiti (Rall idr., 2011, str. 251). Kvaliteta poucava­nja i nadzora edukacije odredit ce koliko uspješno se studenti integriraju i prilagodavaju klinickom okruženju, stoga je važno imati kompetentne mentore u klinickim uvjetima (No-viyanti, Handiyani i Gayatri, 2018, str. 53). Studija provedena u 12 država u Europi, ciji je cilj bio procijeniti postoje li razlike u omjerima izmedu ishoda pacijenata i obrazovnim razinama medicinskih sestara, pokazala je da kvaliteta obrazovanja koja se pruža studentima sestrinstva može znacajno smanjiti pogreške te poboljšati kvalitetu zdravstvene usluge (Aiken idr., 2012, str. 1052). Uz teorij­sku dopunu vezanu za kvalitetu i sigurnost, potrebno je u edukaciju ukljuciti i mentore koji vode vježbovnu nastavu u klinickim uvjetima. Stvaranje sigurnog okruženja, gdje mentor kao uzor potice studenta da primjeni svoje znanje, na vrijeme prepozna rizike od pogreša­ka, prevenira pogreške i kriticki razmišlja u provedbi intervencija. Dostupnost alata za sigurnost i neželjene dogadaje u svakom klinickom programu po­maže osigurati da ce informacije doci do svih studenata i nastavnika u klinickom okruže­nju. Ovu teoriju potvrdilo je kvazieksperimentalno istraživanje koje provedeno na dvije skupine studenata (n = 34), jedna skupina imala je vježbovnu nastavu kod mentora koji je primjenjivao strategije za poboljšanje kvalitete i sigurnosti, a druga skupina imala je klasicne vježbe bez strategija. Rezultati su pokazali da primjena strategije kvalitete i sigur­nosti od strane mentora znacajno utjece na siguran rad studenata (Noviyanti, Handiyani i Gayatri, 2018, str. 53). Uloga klinickog mentora kljucna je u procesu ucenja studenata o sigurnosti pacijenata (Cooper, 2013, str. 110). Kultura sigurnosti opisana je kao glavni izazov u studijama sigurnosti pacijenta i upravljanja rizikom i možda najvažniji pojedinacni faktor za dugorocno odredivanje ut­jecaja na sigurnosne ishode. Empirijski dokazi iz studije presjeka u Sjedinjenim Americ­kim Državama sugeriraju da uprave bolnica koje nadziru provodenje kvalitetne i sigurne zdravstvene skrbi imaju pozitivan utjecaj na sigurnosne performanse njihovih organizacija. Uprave koji daju visok prioritet kvaliteti i sigurnosti povezani su s boljim performansama (Jiang idr., 2009), kao i odbori koji postavljaju strateške ciljeve za poboljšanje kvalitete i zahtijevaju izvješca o napretku djelovanja kao odgovor na štetne dogadaje (Jiang idr., 2008, str. 20; Prybil, Bardach i Fardo, 2013, str. 40). Izvještaj o javnoj istrazi iz 2013. godine kojeg je predstavio Robert Francis, o stan­dardu skrbi u Mid Staffordshire NHS Foundation Trust pokazao je kako je cak 1.200 ljudi nepotrebno umrlo u bolnici izmedu 2005. i 2008. godine kao rezultat tolerancije prema lo-šim standardima u organizaciji koju je potaknulo loše vodstvo i fokus upravnog odbora na postizanje financijskih ciljeva, a ne na zaštitu dobrobiti pacijenata (Francis, 2013). Autori Clarke, Lerner i Marella (2007) predlažu aktivnosti za sigurno okruženje pacijenta kao što su informiranje pacijenta o svakom postupku, provjeru alergija kod svake aplikacije lijeko­va, informacije o dijagnostici i terapiji koji se ocekuju tijekom dana (ukljucujuci njihove indikacije), oznacavanje operacijskog mjesta, orijentacija na zadatak, poštovanje pacijenta kod pružanja zdravstvenih usluga i transparentnost o nastalim incidentima. 5 Zakljucak Kao što su rezultati pokazali, razina obrazovanja i kurikulum koji obuhvaca kvalitetu i sigurnost pacijenata utjece na formiranje buducih zdravstvenih profesionalaca, a samim time i na kulturu sigurnosti. Svjetska zdravstvena organizacija prepoznala je sigurnost paci­jenta kao prioritet u nadolazecem desetljecu, te pokrenula program »Towards Zero Patient Harm in Health Care« kojim se poticu aktivnosti za smanjenje i prevenciju pogrešaka u zdravstvenoj zaštiti. Upravo zato da bi se pratili zahtjevi sustava, nužna je dopuna u obra­zovanju medicinskih sestara. Kljucno je da studenti sestrinstva zapocnu svoje obrazovanje s razumijevanjem razlika izmedu krivnje i sistemskih pristupa prema neželjenim dogadajima. Zdravstvene ustanove trebale bi biti organizacije koje uce, poticu otvorenost i transparentnost u vezi s neželjenim dogadajima te zamjene kulturu krivnje i srama sa kulturom potpore i ucenja. Tradicionalni kurikulum u kojem se uci »Sigurnost pacijenta« tek nakon zapošljavanja potrebno je zamijeniti integriranim kurikulumom u kojem se uvodi »Sigurnost pacijen­ta« rano i sukcesivno kroz cijelo obrazovanje na svim razinama, te nastavlja razvijati i promovirati kulturu sigurnosti pacijenta tijekom cijelog profesionalnog života. Bolnicki menadžment utjece na kvalitetu i sigurnost u velikoj mjeri strateškim inicijativama, ali podaci takoder pokazuju da rukovoditelji i uprava mogu poboljšati sigurnost direktnijom interakcijom sa zaposlenicima na prvoj liniji. Potrebni su obilasci uprava bolnice klinickim odjelima kako bi se aktivno ukljucili u otvorenu raspravu o sigurnosnim pitanjima u zdravstvenoj skrbi, te na taj nacin pozitivno utjecali na prevenciju neželjenih dogadaja, a samim time i na kulturu sigurnosti. Sigurnost mora biti odgovornost sustava, a ne pojedinaca, te moraju biti dostupni odgovarajuci resur­si da bi se obavio zadatak i pacijent bio siguran u klinickom okruženju. Ivana Herak, Bojana Filej, PhD Safety Culture from the Nurses’ Perspective Safety culture is an environment that emerges as the product of individual and group values, attitudes, perceptions, competencies, and patterns of behavior of individuals in a given medical institution (Great Britain and Great Britain, 1993). The components of safety culture are: leadership, teamwork, evidence-based medicine, communication, "real cultu­re”, and the patient being at the center of care. Safety culture has the following characte­ristics: recognizing high-risk activities; the existence of a culture without blame in which individuals can openly state the mistakes they have made or have almost made without fear of punishment; interdisciplinarity in trying to find solutions to problems relating to the patient’s safety, and establishing committees which will analyze safety problems (Paušek et al., 2017). The patient safety culture affects the skills of healthcare workers, the way they will treat the patient, and the patient’s safety in the institution (Nieva and Sorra, 2003, p. 21; Brborovic et al., 2014, p. 3). Leadership and teamwork are considered to be key elements of well-coordinated nur­sing care, from the perspective of the patients, as well as from the perspective of healthcare workers (Sfantou et al., 2017, p. 2). Wards with the highest level of teamwork have the smallest number of errors (Kalisch and Lee, 2012, p. 33). On the other hand, organizatio­nal shortcomings are mostly at fault in unwanted events, and it is therefore recommended to enforce more activities aimed at safety (Tepšic et al., 2019, p. 99). Publishing nurses’errors has shown that this problem is still a big challenge for nursing because these incidents still upset society and display the profession in a negative way. Contrary to some other professi­ons, e.g., aviation, where accidents are treated as a form of risk management which favors media communication in order to provide real information about the investigation without directly blaming the airline employees (Forte et al., 2018, p. 194). The purpose of this qualitative research is to assess the understanding of safety culture and to study the expe­riences of nurses with safety culture on hospital wards. The following research questions guided our study: "How do nurses define safety culture?” and "How do nurses perceive the safety culture levels on the hospital wards where they work?”. The people interviewed were 3 female nurses. The requirements to be included in the research were: nurses working on hospital wards with at least a bachelor’s degree in nur­sing and at least one year of experience in working with patients on hospital wards. The first person NN1 has more than 10 years of experience; the second person NN2 has 5 years of experience, and NN3 has 12 years of experience working on hospital wards in general hospitals. Each interview was conducted separately. At the beginning of the interview, the parti­cipants were introduced to the goal of the research and they agreed to the interview and the publishing of data. Each interview was recorded and lasted about 30 minutes; the partici­pants were informed of this beforehand and they agreed to being recorded. The transcripts were read several times. This was followed by coding, and then by selecting and defining the important terms. Afterwards, the subcategories and categories were defined. Through the qualitative analysis of terms, we have defined 48 coded units. We arranged the codes into 9 subcategories which were then arranged into 3 main categories according to the research topics: "Safety culture,” "Safety culture in practice,” and "Further development and improvement of safety culture”. The participation in the study was voluntary, and the participants were able to termina­te it at will. We anonymized the material in the reporting stage of the study. It is visible from the participants’ statements that the term "safety culture” is defined as a safe environment for the patient, as working in a way that does not endanger the safety of the patient, and that the safety is dependent on attitudes and beliefs. It also means that in this safe environment there are no unwanted events. The current education about safety culture is insufficient. They find that an amendment to the curriculum with additional co­urses on patient safety and safety culture is needed, as well as encouraging teamwork and coordination as important aspects of working as a team with the purpose of achieving a higher level of safety culture. They also emphasize that the education on preventing and reporting unwanted events should also be worked on. The participants in the research find that the positive and negative traits of nurses influence the safety culture. When it comes to positive emotions, they list responsibility and conscientiousness, self-criticism, functioning in a team, intrinsic motivation, self-control, and the control of emotions. They also list negative traits such as a false sense of sel-f-confidence, unwillingness to change, not functioning in a team, and a lack of emotional intelligence, which negatively affect the patient’s safety. The participants also list factors of leadership which affect the safety culture level: not participating in the decision-making process; lack of time and personnel; work overload; nurses experiencing burnout. The participants have recognized that positive interactions, professional relationships between them and their colleagues, and teamwork will increase the safety culture level. Considering that it has previously been stated that the nurses’knowledge about safety culture is insufficient, it is important to emphasize education for its development in practi­ce. The participants suggest the following measures: education about safety culture throu­gh formal education; lifelong education focusing on communication skills; education focu­sing on empathy and its use in teamwork and in working with a patient; education focusing on safety culture; education focusing on preventing and reporting unwanted events. One of the participants mentioned that the first time they encountered safety culture was in the workplace. The purpose of this research was to gain an insight into the safety culture level on hospital wards. Through the common effort of healthcare workers and institutio­nal support, it is possible to improve the safety culture in order to respond to the chal­lenges and transform into a safe, efficient, and quality health care (Ezzeddine, 2017, p. 139). The quality of teaching and the supervision of education will allow students to successfully integrate and adapt to the clinical environment, and it is therefore important to have competent mentors in clinical settings (Noviyanti et al., 2018, p. 53). A study con­ducted in 12 countries in Europe showed that the quality of education which is provided to nursing students can significantly reduce mistakes and increase the quality of health care (Aiken et al., 2012, p. 1052). Together with a theoretical amendment related to quality and safety, it is also necessary to include mentors in the education process that would lead practical classes in clinical environments. We should create a safe environment, where the mentor acts as a model and encourages the students to use their knowledge, to recognize the risk of mistakes, to prevent mistakes, and to think critically when intervening (Noviyanti et al., 2018, p. 53). Safety culture is described as the main challenge in studies relating to patient safety and risk management, and it is perhaps the most important individual factor for the long-term assessment of the impact on safety outcomes. The results have shown that the education level and a curriculum which includes edu­cation on the quality and safety of patient care influence the formation of future healthcare professionals, and with that also the safety culture. The traditional curriculum, according to which students learn about patients’ safety only after finding employment, has to be re­placed with an integrated curriculum which includes "patient safety” throughout the edu­cation process on all levels, and which continues to develop and promote a patient safety culture throughout their professional life. LITERATURA 1. Aiken, L. H., Cimiotti, J. P., Sloane, D. M. idr. (2012). The effects of nurse staffing and nurse education on patient deaths in hospitals with different nurse work environments. Medical Care, 49(12), 1047–1053. 2. Brborovic, H., Sklebar, I., Brborovic, O. idr. (2014). Development of a Croatian version of the US Hospital Survey on Patient Safety Culture questionnaire: dimensionality and psychometric properties. Postgraduate Medical Journal, 90(1061), 125-132. Doi: 10.1136/ postgradmedj-2013-131814 3. Clarke, J. R., Lerner, J. C. i Marella, W. (2007). The Role for Leaders of Health Care Organizations in Patient Safety. American Journal of Medical Quality, 22(5), 311-318. 4. Cooper, E. (2013) From the school of nursing quality and safety officer: nursing students‘ use of safety reporting tools and their perception of safety issues in clinical settings. Journal of Professional Nursing, 29(2), 109-116. 5. Cuadros, K. C., Padilha, K. G., Toffoletto, M. C. idr. (2017). Patient Safety Incidents and Nursing Workload, Rev. Latino-American. Enfermagem, 25, e2841. 6. Ezzeddine, S. H. (2017) Patient Safety: Nursing Education to Practice. Journal of Perioperative & Critical Intensive Care Nursing, 3(2), 2-5. Doi:10.4172/2471-9870.10000139 7. Forte, E. C. N., Pires, D. E. P., Martins, M. M. F. P. S. idr. (2018). Nursing errors in the media: patient safety in the window. Revista Brasileira de Enfermagem, 72, 189-196. 8. Francis, R. (2013). Report of the Mid Staffordshire NHS Foundation Trust Public Inquiry. London: The Stationery Office. 9. Goldie, S. M. (1988). I Have Done My Duty Florence Nightingale in the Crimean War 1854-1856, JAMA, 260(15), 2303-2304. Doi:10.1001/jama.1988.03410150151052 10.Great Britain i Great Britain (1993). ACSNI Human Factors Study Group: Third report. London: H.M.S.O. 11.Jiang, H. J., Lockee, C., Bass, K. idr. (2009). Board Oversight of Quality: Any Differences in Process of Care and Mortality? Journal of Healthcare Management 54(1), 15–30. 12.Kable, A., Kelly, B. i Adams, J. (2018). Effects of adverse events in health care on acute care nurses in an Australian context: A qualitative study. Nursing & Health Sciences, 20(2), 238-246. Doi: 10.1111/nhs.12409 13.Kalauz, S. (2019). Organizacija i upravljanje u podrucju zdravstvene njege. Zagreb: Medicinska naklada. 14.Kalisch, B. J. i Lee, K. H. (2012). Missed nursing care: Magnet versus non-Magnet hospitals. Nursing Outlook, 60(5), e32–e39. 15.Kalisch, B.J. i Xie, B. (2014). Errors of Omission: Missed Nursing Care. Western Journal of Nursing Research, 36(7), 875-890. Doi: 10.1177/0193945914531859 16.Marchon, S. G. i Mendes Junior, W. V. (2014). Patient safety in primary health care: a systematic review. Cadernos de Saúde Pública, 30(9), 1815–1835. 17.Millar, R., Mannion, R., Freeman, T. idr. (2013). Hospital Board Oversight of Quality and Patient Safety: A Narrative Review and Synthesis of Recent Empirical Research. Milbank Quarterly, 91(4), 738–770. 18.Mitchell, P. H. (2008). Defining Patient Safety and Quality Care. V: Hughes, R. G. (ur.). Patient Safety and Quality: An Evidence-Based Handbook for Nurses (str. 1-4). Rockville: Agency for Healthcare Research and Quality 19.Nieva, V. F. i Sorra, J.(2003). Safety culture assessment: a tool for improving patient safety in healthcare organizations. Qual Saf Health Care, 12(2), 17-23. 20.Noviyanti, L. W., Handiyani, H. i Gayatri, D. (2018). Improving the implementation of patient safety by nursing students using nursing instructors trained in the use of quality circles. BMC Nursing, 17(2), 53. 21.Paušek, K. i Paušek, D. i Sindik, J. (2017). Sigurnost pacijenta i važnost razvijanja kulture pacijenta. Hrvatski casopis za javno zdravstvo, 13(49), 111-114. 22.Prybil, L. D., Bardach, D. R. i Fardo, D. W. (2013). Board Oversight of Patient Care Quality in Large Nonprofit Health Systems. American Journal of Medical Quality, 29(1), 39-43. Doi: 10.1177/1062860613485407 23.Rall, M., Van Gessel, E. i Staender, S. (2011). Education, teaching and training in patient safety. Best Practice & Research: Clinical Anaesthesiology, 25(2), 251–262. 24.Sfantou, D., Laliotis, A., Patelarou, A. idr. (2017). Importance of Leadership Style towards Quality of Care Measures in Healthcare Settings: A Systematic Review. Healthcare, 5, 73. 25.Stimpfel, A. W., Djukic, M., Brewer, C. S. idr. (2019). Common predictors of nurse-reported quality of care and patient safety. Health Care Management Review, 44(1), 57–66. 26.Tepšic, M., Šimic, J., Cotic, K. idr. (2019).Važnost istraživanja i prakse utemeljene na dokazima za sigurnost bolesnika i kvalitetu zdravstvene njege. Zdravstveni glasnik, 5(2), 95-101. 27.World Health Organization (2021). Patient Safety. Dostopno na: https://www.who.int/patientsafety/ en/ (pridobljeno 11. 11. 2021). 28.World Health Organization. (2004). World Alliance for Patient Safety : forward programme 2005. World Health Organization. Dostopno na: https://apps.who.int/iris/handle/10665/43072 Ivana Herak, predavateljica na Sveucilištu Sjever – Sveucilišni centar Varaždin, Hrvatska e-naslov: ivherak@unin.hr Dr. Bojana Filej, izredna profesorica na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu e-naslov: bojana.filej@guest.arnes.si Dr. Ljiljana Leskovic Zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi: samoocena vpliva izobraževanja in delovne dobe DOI: https://doi.org/10.55707/jhs.v9i1.124 Prejeto 1. 12. 2021 / Sprejeto 7. 5. 2022 Znanstveni clanek UDK 614.253.5+005.336.3 KLJUCNE BESEDE: kakovost, varnost, zdravstvena nega, samoocena zaposlenih POVZETEK – V zadnjih treh desetletjih si bolnišnice v slovenskem prostoru prizadevajo za zagotavljanje bolj ucinkovite, varne, pravocasne, enake in k pacientom us-merjene zdravstvene obravnave z namenom ustvarjanja dobrih izidov zdravljenja. Zato je zagotavljanje kakovo­sti v zdravstveni negi kljucno. Poznavanje samoocene zaposlenih je pomembno, saj lahko to vodi do sprememb izvajanja zdravstvene nege. Cilj te študije je ugotoviti, kako izvajalci zdravstvene nege v Splošni bolnišnici Brežice samoocenjujejo vpliv izobrazbe in delovne dobe na zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi. Raziska­va temelji na deskriptivni kvantitativni metodi dela z uporabo tehnike anketiranja. Rezultati so pokazali, da medicinske sestre v Splošni bolnišnici Brežice ne gle­de na stopnjo izobrazbe menijo, da izobrazba vpliva na zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege. Samoocena vpliva delovne dobe na zagotavljanje kakovostne zdra­vstvene nege pa kaže, da se medicinske sestre ne strinja­jo s trditvijo, da medicinske sestre z daljšo delovno dobo nudijo pacientu bolj kakovostno obravnavo, kot tudi z obratno trditvijo, da medicinske sestre z manj delovne dobe nudijo pacientu manj kakovostno obravnavo. 1 Uvod Received 1. 12. 2021 / Accepted 7. 5. 2022 Scientific article UDC 614.253.5+005.336.3 KEYWORDS: quality in nursing, self-assessment of employees, education, length of service ABSTRACT – Over the past three decades, hospitals in Slovenia have struggled to provide more efficient, safe, timely, equitable and patient-centred health care to achieve good treatment outcomes. Therefore, quality assurance in health care is crucial. It is important to know the self-assessment of staff because it can lead to changes in providing nursing care. The aim of this study is to determine how the nursing staff of Brežice Gene­ral Hospital self-assess the influence of education and length of employment on quality assurance in nursing. The research is based on a descriptive quantitative wor­king method using a survey technique. The results show that the nurses of the Brežice General Hospital, re­gardless of their level of education, believe that educa­tion influences the quality of care. The self-assessment of the influence of seniority on the quality of care shows that the nurses not only contradict the claim that nurses with longer seniority care for the patient better, but also the opposite claim that nurses with shorter seniority care for the patient less well. Kakovost v zdravstvu je dosledno ustvarjanje izidov zdravljenja, ki so primerljivi s stan­dardi ali najboljšimi praksami ob upoštevanju nacel kakovosti: uspešnosti, varnosti, pravo-casnosti, ucinkovitosti, enakosti in osredotocenja na paciente (Ahacic, 2016, str. 3). Za za­gotavljanje kakovosti je pomemben nenehen napor vkljucenih v obravnavo, od zdravstvenih strokovnjakov, pacientov in svojcev, raziskovalcev, placnikov do nacrtovalcev zdravstvene obravnave (Strgar, 2016, str. 14). Povecano povpraševanje po zagotavljanju prave, ustrezne in ucinkovite zdravstvene nege, potreba po uporabi idej na podrocju nadzora in standardi­zacije kakovosti, želja po uvedbi organizacije in stremljenje k odlicnosti ter eticni premisle­ki so vse pomembnejši dejavniki za izboljšanje kakovosti storitev zdravstvenega sektorja (Conway idr., 2013; Marshall idr., 2013; Mitra, 2012). Bolnišnice že išcejo nacine za iz­boljšanje kakovosti ter znižanje stroškov z uporabo razlicnih strategij. Razlicne raziskave kažejo, da približno 200.000 Americanov umre zaradi zdravniških napak, ki jih je mogoce prepreciti, in milijoni pacientov so deležni neustrezne obravnave (Shreve idr., 2010; Segal idr., 2021). Podrocje zagotavljanja kakovosti je staro kot sodobna zdravstvena nega. Zagotavljanje kakovosti je dinamicen proces, s katerim medicinske sestre prevzemajo odgovornost za kakovost oskrbe, ki jo nudijo (Poortaghi idr., 2019). Medicinske sestre kot najvecja skupina izvajalcev zdravstvenih storitev igrajo kljucno vlogo pri kontinuiteti in kakovosti oskrbe ter promociji zdravja na razlicnih ravneh zdravstvenega sistema (Kunaviktikul idr., 2001). Ka­kovost zdravstvene nege ni nov koncept. Pravzaprav so na kakovost vplivala prizadevanja Florence Nightingale, da bi uredila zdravstveno nego kot znanost in poklic v javnem zdrav­ju (Poortaghi idr., 2019). Zato je uveljavitev zdravstvene nege kot prakticne discipline za pomoc pacientom pri doseganju pozitivnih rezultatov zdravstvene nege kljucnega pomena. Nizko kakovost storitev klinicne zdravstvene nege spremljajo tako slabo zadovoljstvo pacientov, povecana obolevnost in umrljivost, podaljšano bivanje, povišani stroški obrav-nave, nižji prihodki na posteljo, izguba produktivnosti, izguba ugleda, tveganje sodnih sporov in stroški (Aiken idr., 2012; You idr., 2013) kot tudi neželeni izidi za paciente (Ai­ken idr., 2012). Nadaljevanje znanstvenega napredka na razlicnih ravneh zahteva, da me-dicinske sestre ovrednotijo program oskrbe za reševanje številnih težav med udeleženci z integracijo njihovih tehnicnih vešcin in strokovnega znanja ter na podlagi znanstvenih dokazov identificirajo težave pacientov (Thompson idr., 2005). Medicinske sestre imajo tudi pomembno vlogo pri zagotavljanju kakovosti zdravstvene nege pacientom, zato je iz­boljšanje kakovosti zdravstvene nege najpomembnejše med dejavniki, povezanimi z rastjo in preživetjem zdravstvenih zavodov (Mc, 2003). Davis in sodelavci (2005, str. 364) so navedli, da je merjenje kakovosti zdravstvene oskrbe, ki jo nudijo medicinske sestre v zdravstvenih ustanovah, nujno. Lee je tudi navedel, da je pravzaprav prvi in najpomembnejši dejavnik pri izboljšanju kakovosti zdravstvene oskrbe njeno merjenje (Lee idr., 2007, str. 160). V zvezi s tem je Mrayjanova študija oce­nila, da je bilo 50 % zdravstvene nege »zelo dobre« in 37,5 % »zadovoljive«. V tej študi­ji so avtorji ob upoštevanju vecdimenzionalnosti kakovosti oskrbe poudarili vlogo vodje zdravstvene nege pri izboljšanju kakovosti in spodbujanju stopnje zadovoljstva pri delu ter neodvisnosti medicinskih sester pri izvajanju oskrbe (Mrayyan in Acorn, 2004). Zato je vrednotenje s posebnimi kazalniki izredno koristno za ugotavljanje podrocij, ki jih je mogoce izboljšati in nadgraditi. Poortagi idr. (2019) so izvedli Delphi študijo s 47 strokovnjaki za zdravstveno nego in kot odgovor na vprašanje o glavnih vzrokih za nizko kakovost klinicnih storitev zdravstve­ne nege identificirali neusklajenost kadrovskih virov zdravstvene nege z obremenitvijo in nejasnost dolžnosti medicinskih sester. Ti dejavniki povzrocajo nezadovoljstvo medicin­skih sester. Vštudiji Aikena idr. (2012) sta bila nezadovoljstvo in izgorelost najpogostejša problema v zdravstveni negi, ki sta bila neodvisno in neposredno povezana s kakovostjo. Navedli so, da so zadostni cloveški viri ter organizacijska in vodstvena podpora kljucnega pomena za izboljšanje kakovosti oskrbe bolnikov ter zmanjšanje nezadovoljstva in izgo­relosti. Medtem ko so intervencije zdravstvene nege tesno povezane s pacientovim življenjem, je kakovost nege v veliki meri odvisna od ustrezne ponudbe profesionalne zdravstvene nege (Oshvandi idr., 2008). Študije kažejo neposredno povezavo med razpoložljivostjo in produktivnostjo medicinskih sester ter kakovostjo zdravstvene nege (Zarea idr., 2009). Zmanjšana kakovost nege, neustrezna oskrba pacientov, povecana bolnišnicna umrljivost in pooperativni zapleti, zdravniške napake in okužbe v bolnišnicah ter drugi negativni izidi so škodljive posledice pomanjkanja medicinskih sester, kar bi morali upoštevati oblikoval­ci politik (Spetz in Given, 2003). Trenutne zdravstvene politike zahtevajo zelo potreben proces za spremembe in oblikovanje podpornih skupin za medicinske sestre ter podporo z naprednimi znanji pri razvoju medicinskih sester, ki si prizadevajo odpraviti ovire in podpreti zagotavljanje najboljše nege za svoje paciente (Poortagi idr., 2019). Poortagi idr. (2019) so ugotovili, da je pomemben vzrok za nizko kakovost nege po­manjkanje motivacije za oskrbo. Kot pravijo Oshvandi idr. (2008), narava dolžnosti zdra­vstvene nege zahteva, da zaposleni opravljajo svoje delo strokovno in spoštljivo ter z lju­beznijo. Ker so intervencije zdravstvene nege tesno povezane s pacientovim življenjem, pomanjkanje motivacije med medicinskimi sestrami negativno vpliva na varnost bolnikov. Vodje zdravstvene nege bi morali poskušati prepoznati ucinkovite dejavnike za povecanje motivacije medicinskih sester in ukrepati, da bi jo izboljšali in s tem izboljšali kakovost zdravstvene nege. Naslednja težava je pomanjkanje ustreznih regulativnih ukrepov za delo medicinskih sester. Dodelitev zadostnih virov (denarja, materiala in delovne sile), namenski cas za raz­iskave, revizijo in primerjalno trženje, podpora vodstva in stalno spremljanje kakovosti so glavna infrastruktura za ohranjanje kakovosti zdravstvenih storitev. Mousavi idr. (2014) navajajo, da medicinske sestre pogosto delujejo v skladu s pravili, ki urejajo organizacijo, zato to zelo vpliva na njihovo uspešnost. Rezultati raziskave Mrayjana in Acorna so pokazali obstoj petih pomembnih spremen­ljivk, ki vplivajo na kakovost zdravstvene nege: kadrovanje glede na delovno obremenitev, cas izvajanja nalog, število ustreznega zdravstvenega osebja na vseh ravneh, pravocasno oddajanje narocil zdravil, priprava in vzdrževanje opreme (Mrayyan in Acorn, 2004). Na kakovost v zdravstveni negi vplivajo strokovno znanje, uporaba enotne terminologije in standardov zdravstvene nege, dosledno dokumentiranje, stopnja izobraženosti in vkljuce­nost v raziskovalno delo ter opremljenost z materialnimi in cloveškimi resursi (Robida, 2007). Rešitvi za izboljšanje kakovosti storitev klinicne zdravstvene nege sta zagotavljanje zdravstvenega osebja glede na delovne obremenitve in ustrezno strokovno znanje (Portagi idr., 2019). McSherry idr. (2012) so navedli, da je za odlicnost v zdravstveni negi izje­mnega pomena dobra izobrazba. Baghaei idr. (2004) so zapisali, da je 75 % diplomiranih medicinskih sester imelo srednje znanje o nacelih vodenja profesionalne zdravstvene nege. Zato se zastavlja vprašanje, kakšna je samoocena vpliva izobrazbe in delovne dobe na za­gotavljanje kakovosti v zdravstveni negi. Ugotovitve študije, opravljene na primeru oskrbe ob koncu življenja bolnikov z de­menco v domovih za starejše, kažejo, da so z uvedbo dodatnega izobraževalnega progra-ma oskrbe umirajocega bolnika izboljšali kakovost oskrbe, da so se spremenile prakse, pomembne za doseganje višje ravni kakovosti izvajanja intervencij v zdravstveni negi, ter da se s tem krepi prepricanja in stališca, ki so že v veliki meri prisotna pri izvajalcih zdra­vstvene nege (Di Giulio idr., 2019). Ker na podrocju samoocene vpliva izobraževanja in dolžine zaposlitve na zagotavlja­nje kakovosti v zdravstveni negi obstaja raziskovalna vrzel, jo skuša študija, ki smo jo izvedli, zapolniti. Cilj te študije je ugotoviti, kako izvajalci zdravstvene nege v Splošni bol­nišnici Brežice samoocenjujejo vpliv izobrazbe in delovne dobe na zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi. 2 Metoda 2.1 Opis vzorca Vraziskavo so bile vkljucene medicinske sestre s peto stopnjo izobrazbe ter visokošol­sko in podiplomsko izobrazbo, zaposlene v Splošni bolnišnici Brežice. Raziskovalni vzorec je zajel 100 anketirancev, od tega 95 % žensk in 5 % moških. 38 % anketirancev prestavlja starostno skupino od 25 do 43 let, 26 % skupino od 35 do 44 let, 22 % jih je v skupini od 19 do 24 let, 13 % v skupini od 45 do 59 let in 1 % jih je zajetih v skupini 60 let in vec. Najvec anketiranih ima od 10 do 19 let delovne dobe (31 %) ter od 0 do 4 leta delovne dobe 30 % anketirancev. Vštudijo je bilo vkljucenih 53 % anketiranih s srednješolsko izobrazbo, 42 % z višješolsko/visokošolsko ter 8 % z univerzitetno ali podiplomsko izobrazbo. 2.2 Metoda in tehnika zbiranja podatkov Raziskava temelji na deskriptivni kvantitativni metodi dela z uporabo tehnike anketi­ranja. 2.3 Opis inštrumenta Za zbiranje podatkov smo uporabili anketni vprašalnik, ki smo ga oblikovali na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature (McSherry idr., 2012). Vsebuje dva sklopa. Prvi sklop vsebuje demografske podatke (spol, starost, izobrazba, delovna doba). Drugi sklop vprašanj je bil namenjen ugotavljanju samoocene vpliva izobraževanja in delovne dobe na zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege. Strinjanje s trditvami so anketirani ocenjevali s 5-stopenjsko Likertovo lestvico (1 – se povsem ne strinjam, 5 – se povsem strinjam). 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Za izvajanje raziskave smo predhodno pridobili soglasje institucije. Vprašalnik smo razdelili medicinskim sestram na oddelku, osebno smo jih zaprosili za sodelovanje v razi­skavi, jim pojasnili možnost zavrnitve sodelovanja ter jim zagotovili anonimnost pri izpol­njevanju anketnih vprašalnikov ter uporabi pridobljenih podatkov. Anketiranje je poteka-lo v mesecu januarju 2021. Izpolnjene vprašalnike so anketirani oddali v posebno mapo. Zbrane podatke smo racunalniško obdelali s programom SPSS (verzija 25). Za analizo podatkov smo uporabili ustrezne statisticne metode. 3 Rezultati V tabeli 1 so prikazani rezultati t-testa samoocene vpliva izobrazbe na zagotavljanje kakovosti zdravstvene nege glede na izobrazbo. Tabela 1 kaže, da se samoocena vpliva izobraževanja statisticno znacilno razlikuje (p = 0,012) glede na izobrazbo samo v prvem primeru, to je pri trditvi, da kakovostno obravnavo pacienta lahko nudijo samo ustanove, ki imajo visoko formalno izobražen kader. Osebe s srednješolsko izobrazbo dajejo vecji pomen formalni izobrazbi za zagotavljanje kakovostne obravnave pacientov v ustanovah. Pri ostalih trditvah pa je statisticna znacilnost (p) vecja od 0,05, kar pomeni, da razlike v mnenju niso tako velike, da bi jih lahko posplošili na celotno proucevano populacijo. Tabela 1 Samoocena vpliva izobrazbe na zagotavljanje kakovosti zdravstvene nege (t-test) Trditev Izobrazba N M SD t p Kakovostno obravnavo pacienta lahko nudijo samo ustanove, ki imajo visoko formalno izobražen kader. srednja 52 4,08 1,064 2,571 0,012 vec kot srednja 48 3,46 1,336 Bolj kot je medicinska sestra formalno izobražena, bolj kakovostno zdravstveno nego lahko nudi. srednja 52 4,06 1,162 1,541 0,127 vec kot srednja 48 3,69 1,240 Kakovost obravnave pacienta ni pogojena z izobrazbo zaposlenih. srednja 52 2,69 1,213 0,363 0,718 vec kot srednja 48 2,60 1,216 Legenda / Legend: N-število / number; M-mediana; SD-standardni odklon / standard deviation; t-t -test; p-statisticna znacilnost / statistical significance Ker so bile razlicne skupine z ozirom na delovno dobo majhne, smo skupini 0–4 leta in 5–9 let združili v eno skupino, vse ostale pa v drugo skupino. Tako je v skupini »0–9 let« sodelovalo 48 oseb, v skupini »10 let in vec« pa 52. Mnenji obeh skupin, da medicinske sestre z daljšo delovno dobo lahko pacientu nudijo bolj kakovostno in varno obravnavo in da medicinske sestre z manj delovne dobe nudijo manj kakovostno in varno obravnavo, sta primerljivi. Vsa štiri povprecja imajo vrednost, ki je nižja od 3, torej se vecina s trditvami ne strinja oz. jih ne podpira (tabela 2). Tabela 2 Samoocena vpliva delovne dobe na kakovostno obravnavo (t-test) Trditev Delovna doba N M SD t p Medicinske sestre z daljšo delovno dobo lahko pacientu nudijo bolj kakovostno obravnavo. 0–9 let 48 2,73 1,086 –0,179 0,858 10 in vec let 52 2,77 1,148 Medicinske sestre z manj delovne dobe nudijo manj kakovostno obravnavo. 0–9 let 48 2,00 1,011 –0,179 0,858 10 in vec let 52 2,29 0,997 Legenda / Legend: N-število / number; M-mediana; SD-standardni odklon / standard deviation; t-t -test; p-statisticna znacilnost / statistical significance Rezultati t-testa kažejo, da se obe skupini statisticno znacilno ne razlikujeta glede na samooceno vpliva delovne dobe na kakovostno obravnavo. V obeh primerih razlike v povprecju med vzorcema obstajajo, kar je razvidno iz tabele 2, vendar so te razlike tako majhne, da jih ne moremo posplošiti na celotno populacijo. Trdimo lahko, da razlik med tema dvema skupinama glede teh dveh trditev ni. 4 Razprava V tej študiji smo uporabili kvantitativno metodo raziskovanja z anketiranjem z na­menom doseganja postavljenega cilja študije, to je analize samoocene, kako izobrazba in delovna doba vplivata na zagotavljanje kakovosti zdravstvene nege. Rezultati kažejo, da medicinske sestre v Splošni bolnišnici Brežice ne glede na stopnjo izobrazbe menijo, da izobrazba vpliva na zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege. To je v skladu z drugimi študijami, ki so poudarile, da izobrazba, redno usposabljanje, pozitiven odnos vodstva, podporno delovno okolje, predanost in motiviranost zaposlenih ter ucin­kovita komunikacija vplivajo na zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege, ovira pa so poleg neustreznih virov in pravnih izzivov tudi velike delovne obremenitve (Ravaghi idr., 2014; Poortagi idr., 2019). Samoocena kakovosti zdravstvene nege je po mnenju medicin­skih sester zelo pomembna, saj lahko vodi do spremembe vedenja in izvajanja aktivnosti zdravstvene nege (Bechler idr., 2021). Osebe s srednješolsko izobrazbo dajejo vecji pomen formalni izobrazbi za zagotavlja­nje kakovostne obravnave pacientov v ustanovah. To lahko pojasnimo s tem, da je z vsto-pom v Evropsko unijo zdravstvena nega oziroma poklic diplomirana medicinska sestra/ diplomirani zdravstvenik, ki ga izvajajo, priznan kot reguliran poklic, kar je povzrocilo velike spremembe tudi na podrocju izobraževanja. Sprejeti dokument o razmejitvi del in nalog v zdravstveni in babiški negi je prinesel tudi odvzem ter prenos dolocenih kompetenc s pete stopnje izobrazbe na višješolsko stopnjo. Visokošolska strokovna izobrazba mora medicinske sestre usposobiti za prevzem kompetenc v zdravstveni negi za zagotavljanje in izboljševanje kakovosti zdravstvene nege (Železnik idr., 2008). Avtorja Gorton in De Smet (2006) posebej poudarjata, da biti kompetenten za zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege pomeni biti vešc in sposoben opraviti nalogo z analiticnim pristopom, torej odgovoriti na vprašanji kako in zakaj, ter biti sposoben analizirati rezultate opravljene naloge. Ugotovitve študije, ki je proucevala samooceno vpliva izobrazbe izvajalcev zdravstve­ne nege na kakovost izvajanja zdravstvene nege, je skladna z našimi ugotovitvami samo­ocene vpliva izobrazbe na kakovost izvajanja negovalnih intervencij, ki pa je tudi odvisna od motiviranosti, predanosti, podpore v delovnem okolju in samozavesti (Dimitriadou - Panteka, Koukourikos in Pizirtzidou, 2014). Samoocena vpliva delovne dobe na zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege kaže, da se medicinske sestre ne strinjajo tako s trditvijo, da medicinske sestre z daljšo delovno dobo nudijo pacientu bolj kakovostno obravnavo, kot tudi obratno s trditvijo, da medicinske sestre z manj delovne dobe nudijo manj kakovostno obravnavo. Kako si lahko pojasnimo te nejasne rezultate? Ena možna pojasnitev je, da medicinske sestre, vkljucene v raziskavo, nimajo jasnega stališca, druga pa je, da obstajajo drugi vplivi, ki so pomembnejši, kot je izobrazba oziroma strokovno znanje in zaposlenost kadrov glede na delovno obremenitev (Mrayyan in Acorn, 2004; Robida, 2007). Slovenske bolnišnice z mednarodno primerlji-vim instrumentom Slovenska kategorizacija zahtevnosti bolnišnicne zdravstvene nege že od leta 2004 zbirajo podatke o preskrbljenosti s kadri v zdravstveni negi. Podatki izpred nekaj let kažejo, da je že pred epidemijo na bolnišnicnih oddelkih slovenskih bolnišnic primanjkovalo v povprecju skoraj 25 odstotkov zaposlenih v zdravstveni negi. Danes so ti podatki še slabši in primanjkljaj še vecji. Predstavniki zbornice opozarjajo na hudo podhra­njenost zdravstvene nege v Sloveniji že dlje casa in na to, da je treba kadrovske standarde dvigniti (Kadivec, 2013). Omejitev raziskave je vsekakor v tem, da je raziskava omejena le na doloceno sloven-sko splošno bolnišnico in njenih rezultatov ne moremo posplošiti na celotno populacijo slovenskih medicinskih sester. Ljiljana Leskovic, PhD Quality Assurance in Nursing: Self-Assessment of the Impact of Education and Working Life Quality in health care is the consistent achievement of treatment outcomes that are comparable to standards or best practice, taking into account the following quality princi­ples: effectiveness, safety, timeliness, efficiency, equity and patient-centeredness (Ahacic, 2016, p. 3). To ensure quality, the continuous efforts of health professionals, patients, re­latives, researchers, payers and healthcare planners are important (Strgar, 2016, p. 14). The increasing demand for the right, appropriate and effective health care, the need to use ideas in quality control and standardisation, the desire to build an organisation, and the pursuit of excellence and ethical considerations are all important factors in improving the quality of healthcare services (Conway et al., 2013; Marshali et al., 2013; Mitra, 2013). Hospitals are virtually looking for ways to improve quality and reduce costs by adopting a variety of strategies. Various studies show that about 200,000 Americans die from pre­ventable medical errors and millions of patients receive inappropriate care (Shreve et al., 2010; Segal et al., 2021). The field of quality assurance is as old as modern nursing. Quality assurance is a dyna­mic process in which nurses take responsibility for the quality of the care they provide (Po-ortaghi et al., 2019). Nurses, as the largest group of healthcare providers, play a key role in the continuity and quality of care and health promotion at various levels of health care (Kunaviktikul et al., 2001). Quality of health care is not a new concept. In fact, quality was influenced by Florence Nightingale‘s efforts to regulate nursing as a specialised science and profession in public health (Poortaghi et al., 2019). Therefore, it is crucial to establish nursing as a practical discipline to help patients achieve positive nursing outcomes. Poor quality clinical nursing services are associated with poor patient satisfaction, increased morbidity and mortality, prolonged lengths of stay, increased discharge costs, reduced bed revenues, lost productivity, lost reputation, litigation risks and costs (Aiken et al., 2012; You et al., 2013), and adverse patient outcomes (Aiken et al., 2012). Ongoing scientific advances at multiple levels require nurses to evaluate a programme of care to address a range of patient problems by integrating their technical skills and expertise and identifying patient problems based on scientific evidence (Thompson et al., 2005). Nurses also play an important role in the quality of care provided to patients. Therefore, impro­ving the quality of health care is the most important issue among the factors related to the growth and survival of health facilities (Mc, 2003). Davis et al. (2005, p. 364) noted that measuring the quality of health care provided by nurses in health facilities is essential. Lee also stated that the first and most important fac­tor in improving the quality of health care is indeed the measurement of that quality (Lee et al., 2007, p. 160). In this regard, Mrayyan‘s study estimated that 50% of nursing care was "very good. and 37.5% was "satisfactory.. In this study, taking into account the multidi­mensionality of the quality of care, the authors emphasised the role of nurse managers in improving quality and promoting job satisfaction and nurses‘ independence in delivering care (Mrayyan and Acorn, 2004). Therefore, assessment with specific indicators is extre­mely useful to identify items that can be improved and upgraded. The findings of Mrayyan and Acorn show that there are five important variables that affect the quality of nursing care: staffing by workload, task time, number of adequate medical staff at all levels, ti­mely procurement of medicines, preparation and maintenance of equipment (Mrayyan and Acorn, 2004). Quality in nursing is influenced by expertise, the use of consistent healthcare terminology and standards, consistent documentation, level of education and involvement in research, and the provision of material and human resources (Robida, 2007). Solutions to improve the quality of clinical healthcare services include the provision of medical staff in terms of workload and relevant expertise (Poortagi et al., 2019). McSherry et al. (2012) found that good education is extremely important for excellence in nursing. Baghaei et al. (2004) wrote that 75% of graduate nurses have intermediate knowledge of the principles of professional nursing management. Therefore, the question arises as to the self-assessment of the influence of education and length of employment on quality assurance in nursing. The findings of a study conducted in the case of end-of-life care for patients with demen­tia in nursing homes show that the introduction of an additional educational programme to care for the dying patient has improved the quality of care and changed practices important for achieving higher quality and for strengthening the beliefs and attitudes that are already largely present in nursing care providers (Di Giulio et al., 2019, p. 93). As there is very little existing research in the field of self-assessment of the impact of education and length of employment on quality assurance in nursing, the present study fills a research gap. The aim of this study is to determine how the nursing staff of Brežice General Hospital self-assess the influence of education and length of employment on quality assurance in nursing. The research is based on a descriptive quantitative working method using a survey technique. The survey contains two sets. The first set contains demographic data (gender, age, education, length of service). The second set of questions was intended to investigate the self-assessment of the impact of education and seniority on the provision of quality nursing care with a 5-point Likert scale (1 – strongly disagree, 5 – strongly agree). The survey was conducted in January 2021. The collected data were computer processed with the SPSS program (version 25). We used the one-sample t-test. The study included nurses with secondary education, tertiary education and postgra­duate education employed at Brežice General Hospital. The research sample included 100 respondents, 95% of whom were women and 5% men. 38% were in the age group from 25 to 43, 26% in the group from 35 to 44, 22% in the group from 19 to 24, 13% from 45 to 59 and 1% in the group 60 and over. The majority of the respondents have been employed from 10 to 19 years (31%) and from 0 to 4 years (30%). The results show that the self-assessment of the influence of education differs statisti­cally significantly (p = 0.012) only in one case, i.e., regarding the assertion that a patient can be provided high-quality care only by institutions with a highly qualified staff. Those respondents with secondary education attribute greater importance to formal education in providing quality care to patients in facilities. For the other statements, the statistical characteristic (p) is greater than 0.05, which means that the differences in opinion are too small to be generalised to the entire population. The results show that nurses at Brežice General Hospital, regardless of their level of education, believe that education influences the quality of care. This is in line with other studies that have highlighted that education, regular training, a positive management atti­tude, a supportive work environment, staff commitment and motivation, and effective com­munication have an impact on healthcare delivery. Barriers include inadequate resources, legal challenges, high workload and the opposite of the above-mentioned factors (Ravaghi et al., 2014; Poortagi et al., 2019). Respondents with secondary education attach greater importance to formal education to ensure the quality of patient care in institutions. This can be explained by the fact that with the accession to the EU, nursing has been recognised as one of the important regu­lated professions, which has also enabled major changes in the field of education. The adopted document on the delimitation of work and tasks in nursing and midwifery has also led to the transfer of certain competences to the tertiary level for nurses with secondary education. Higher vocational education must train nurses to take on competencies in nur­sing, focusing on the issue of the quality of care (Železnik et al., 2008). A self-assessment of the influence of seniority on the quality of health care shows that nurses disagree not only with the claim that nurses with longer seniority provide better care to patients, but also with the converse claim that nurses with shorter seniority provide lower quality health care. How can we explain these vague results? One possible explana­tion is that the nurses surveyed do not have a clear position on the matter, and the other is that there are other influences that are more important, such as education or professional knowledge and staffing level – workload ratio (Mrayyan and Acorn, 2004; Robida, 2007). Data from a few years ago show that even before the epidemic there was on average an almost 25 percent nurse staffing level in Slovenian hospital wards. Today, these figures are even worse and the deficit even greater. Chamber representatives warn that nursing care in Slovenia has long been undersupplied and caution that staffing standards must be raised. It points out that almost 20 percent of retired nurses in healthcare facilities have not been replaced, but are still being paid by the Health Insurance Institute of Slovenia (Kadivec et al., 2013). Dimitriadou - Panteka et al. (2014), in a study on the self-assessment of the impact of nursing education, found that education influences the development of self-esteem in inte­raction with the family and social environment, school and work. Nurses with a low edu­cational impact rating have difficulty communicating with co-workers and patients, have reduced empathy, and are less effective than nurses with a high educational impact rating. The limitation of the study is certainly that it is limited to a specific Slovenian general hospital and its findings cannot be generalised to the entire population of Slovenian nurses. ZAHVALA Zahvaljujem se Splošni bolnišnici Brežice za možnost izvedbe raziskave in ga. Nini Cerjak za so-delovanje pri zbiranju podatkov. LITERATURA 1. Ahacic, T. (2016). Kakovost in varnost v zdravstvu. Bled: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske. 2. Aiken, L. H., Sermeus, W., Van den Heede, K. idr. (2012). Patient safety, satisfaction, and quality of hospital care: cross sectional surveys of nurses and patients in 12 countries in Europe and the United States. BMJ, 344(7851), 17–20. 3. Baghaei, T., Saleh Moghadam, A. in Seydi, M. (2004). Management principles and nursing managers. Iran Journal of Nursing, 17(40), 62–69. 4. Bechler, C. J., Tormala, Z. L. in Rucker. D. D. (2021). The Attitude–Behavior Relationship Revisited.Psychological science, 32(8), 1285–1297. 5. Conway, P. H., Mostashari, F. in Clancy, C. (2013). The future of quality measurement for improvement and accountability. JAMA: The Journal of the American Medical Association, 309(21), 2215–2216. 6. Davis, B. A., Kiesel, C. K., McFarland, J. idr. (2005). Evaluating instruments for quality: Testing convergent validity of the consumer emergency care satisfaction scale. Journal of Nursing Care Quality, 4(20), 364–368. 7. Di Giulio, P., Finetti, S., Giunco, F. idr. (2019). The impact of nursing homes staff education on end-of-life care in residents with advanced dementia: a quality improvement study. Journal of Pain & Symptom Management, 57(1), 93–99. 8. Dimitriadou - Panteka, A., Koukourikos, K. in Pizirtzidan, E. (2014). The Concept of Self-Esteem in Nursing Education and its Impact on Professional Behaviour. International Journal of Caring Sciences, 7(1), 6–11. 9. Gorton, V. in De Smet, S. (2006). Does learning outcome=Competency? V: Zbornik abstraktov 6th European conference of Nurse Educators, October 5–6, 2006. Paris – Paris: FINE: Comité d'Entente des Formations Infirmieres et Cadres. 10.Kadivec, S., Skela Savic, B., Kramar, Z. idr. (2013). Strategija razvoja zdravstvene nege in oskrbe v sistemu zdravstvenega varstva v republiki Sloveniji za obdobje od 2011 do 2020. Obzor Zdrav Nege, 47(1), 97–112. 11.Kunaviktikul, W., Anders, R. L., Srisuphan, W. idr. (2001). Development of quality of nursing care in Thailand.Journal of Advanced Nursing, 6(36), 776–784. 12.Lee, L.-L., Hsu, N. in Chang, S.-C. (2007). An evaluation of the quality of nursing care in orthopaedic units.Journal of Orthopaedic Nursing, 11(3), 60–168. 13.Marshall, P., Pronovost, P. in Dixon - Woods, P. (2013). Promotion of improvement as a science. The Lancet, 381(9864), 419–421. 14.Mc, C. J. (2003). Five Keys to Successful Nursing Management. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins. 15.McSherry, R., Pearce, P., Grimwood, K. idr. (2012). The pivotal role of nurse managers, leaders and educators in enabling excellence in nursing care. Journal of Nursing Management, 20(1), 7–19. 16.Mitra, A. (2012). Fundamentals of Quality Control and Improvement. Leiden: Elsevier Scopus. 17.Mousavi, S. M. H., Agharahimi, Z., Daryabeigi, M. idr. (2014). Implementation of clinical governance in hospitals: Challenges and the keys for success. Acta Medica Iranica, 52(7), 493–495. 18.Mrayyan, M. T. in Acorn, S. (2004). Nursing practice issues in Jordan: student-suggested causes and solutions. International Nursing Review, 51(2), 81–87. 19.Oshvandi, K., Zamanzadeh, V., Ahmadi, F. idr. (2008). Barriers to nursing job motivation. Research Journal of Biological Sciences. 20.Poortaghi, S., Ebadi, A., Salsali, M. idr. (2019). Significant influencing factors and practical solutions in improvement of clinical nursing services: A Delphi study. BMC Health Services Research, 20(1), 3–12. 21.Ravaghi, H., Rafiei, S., Heidarpour, P. idr. (2014). Facilitators and barriers to implementing clinical governance: Aqualitative study among senior managers in Iran. Iranian Journal of Public Health, 43(9), 1266–1274. 22.Robida, A. (2007). Nacionalna anketa o izkušnjah pacientov v bolnišnicah: leto 2006. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 23.Segal, S., Sharabany, R. in Maaravi Y. (2021). Policymakers as safe havens: the relationship between adult attachment style, Covid-19 fear, and regulation compliance. Personality and Individual Differences, 177, 110832. 24.Shreve, J., van den Bos, J., Gray, T. idr. (2010). The Economic Measurement of Medical Errors. NY: Milliman. 25.Spetz, J. in Given, R. (2003). The Future Of The Nurse Shortage: Will Wage Increases Close The Gap? Health Affairs, 22(6), 199–206. 26.Strgar, M. (2016). Kultura varnosti, napake, vzrocno posledicne konference/analize in varnostne vizite ter razgovori o varnosti. V: Kakovost in varnost v zdravstvu: zbornik predavanj strokovnega srecanja (str. 13–22). Bled: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske. 27.Thompson, C., McCaughan, D., Cullum, N. idr. (2005). Barriers to evidence-based practice in primary care nursing - why viewing decision-making as context is helpful. Journal of Advanced Nursing, 4(52), 432–444. 28.You, L., Aiken, L. H., Sloane, D. M. idr. (2013). Hospital nursing, care quality, and patient satisfaction: Cross-sectional surveys of nurses and patients in hospitals in China and Europe. International Journal of Nursing Studies, 2(50), 154–161. 29.Zarea, K., Negarandeh, R., Dehghan - Nayeri, N. idr. (2009). Nursing staff shortages and job satisfaction in Iran: Issues and challenges. Nursing & Health Sciences, 11(3), 326–331. 1. Železnik, D., Brložnik, M. Bucek Hajdarevic, I. idr. (2008). Poklicne aktivnosti in kompetence v zdravstveni in babiški negi. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege-Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Dr. Ljiljana Leskovic, docentka na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu e-naslov: ljiljana.leskovic@uni-nm.si Julija Pušnik, dr. Suzana Mlinar Analiza samopregledovanja dojk glede na oblikovan življenjski slog žensk DOI: https://doi.org/10.55707/jhs.v9i1.126 Prejeto 3. 2. 2021 / Sprejeto 17. 5. 2022 Znanstveni clanek UDK 618.19-006:613.2/.7 KLJUCNE BESEDE: kajenje, alkohol, gibalna de­javnost, prehrana, samopregledovanje dojk POVZETEK – Globalno je rak dojk najpogostejše maligno obolenje žensk. Redno in pravilno samo­pregledovanje dojk omogoci zgodnje odkrivanje sprememb in posledicno zdravljenje v zgodnji fazi bolezni. Oblikovan zdrav življenjski slog zmanjšuje dejavnike tveganja za raka dojk. Cilj raziskave je bil analizirati izvajanje samopregledovanja dojk in življenjski slog žensk. Vzorec je zajel 214 priložno­stno izbranih žensk v Sloveniji. Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela in kvantitativna metodolo­gija raziskovanja s pomocjo ankete. Za preverjanje hipotez je bil uporabljen .2-test v programu IBM SPSS v. 26. Ugotovili smo, da si mesecno samopreg­leduje dojke le 15 % anketirank in le 16,4 % jih iz­vaja pravilno samopregledovanje dojk (p < 0,001). Dojke si mesecno samopregledujejo anketiranke, stare 20–29 let (p = 0,020), in anketiranke z dedno obremenjenostjo z rakom dojk (p < 0,001). 55,6 % anketirank je zdravstveno osebje naucilo samopre­gledovanja dojk. Alkohol pije 79 % anketirank. Zaj­trk dnevno uživa 71,7 % anketirank, starih 20–29 let (p = 0,009). Z gibalno dejavnostjo z ucinki na zdrav­je se ukvarja 35,5 % anketirank, med katerimi si jih 18,4 % mesecno samopregleduje dojke (p < 0,001). Medicinske sestre imajo pomembno vlogo pri izo­braževanju žensk za sistematicno samopregledova­nje dojk ter spodbujanju k mesecnemu samopregle­dovanju dojk in oblikovanju zdravega življenjskega sloga. 1 Uvod Received 3. 2. 2021 / Accepted 17. 5. 2022 Scientific article UDC 618-19-006:613.2/.7 KEYWORDS: smoking, alcohol, physical activity, diet, breast self-examination ABSTRACT – Globally, breast cancer is the most common malignancy in women. Regular and proper breast self-examination allows for early detection of changes and consequent treatment in the early stages of the disease. A healthy lifestyle reduces the risk factors for breast cancer. The purpose of the study was to analyze the implementation of breast self-examination and the lifestyle of women. The sample included 214 randomly selected women in Slovenia. A descriptive method of work and a quan­titative research methodology using a questionnaire were used. The .2 test in IBM SPSS v. 26 was used to test the hypotheses. We found that only 15% of respondents had a monthly breast self-examination and only 16.4% performed a proper breast self-ex­amination (p < 0.001). Breasts were self-exam­ined monthly by respondents over 50 years of age (p < 0.020), with a hereditary predisposition to breast cancer (p < 0.001). 55.6% of respondents were taught breast self-examination by medical staff. 79.0% of respondents consume alcohol. Break­fast is eaten daily by 71.7% of respondents aged 20– 29 (p < 0.009). 35.5% of respondents are engaged in physical activity that has improved their health, and 18.4% of them regularly self-examine their breasts (p < 0.011). Nurses play an important role in ed­ucating women about systematic breast self-exam­ination, encouraging them to perform regular breast self-examination and adopt a healthy lifestyle. Rak dojke je najpogostejše maligno obolenje žensk in drugo najpogostejše maligno obolenje v svetu ter glavni vzrok smrti zaradi raka med ženskami. Globalne napovedi o obremenitvi raka dojk kažejo, da bo od leta 2020 do 2025 odkritih vec kot 19 milijonov novih primerov, od tega 10,6 milijona primerov v državah z nizkim in srednjim dohodkom. Hkrati svetovne napovedi umrljivosti zaradi raka dojk kažejo, da bo umrlo 8,5 milijona žensk, od tega 3,9 milijona teh smrtnih primerov v državah z nizkim in srednjim dohodkom, kar je vec kot 1,5 milijona prezgodnjih in preprecljivih smrti (Udoh idr., 2020). Samopre­gledovanje dojk je pomembna presejalna metoda, ki ženskam omogoci poznavanje svojih dojk in izboljša njihovo ozavešcenost o raku dojk. Svetuje se v kombinaciji s klinicnim pregledom, mamografijo in v nekaterih primerih ultrazvokom in/ali magnetno resonanco. Samopregledovanje dojk je kljucnega pomena za ozavešcanje o zgodnjem odkrivanju zna­kov in simptomov raka dojk, saj omogoci cim hitrejše prepoznavanje nepravilnosti dojk. Samopregledovanje dojk je sistematicen nacin pregleda dojke, ki ga opravi ženska sama, je enostaven, nebolec, varen in ucinkovit pregled, ki traja pet minut (Rivera - Franco in Leon - Rodriguez, 2018). Je prirocna brezplacna metoda, ki jo lahko vsaka ženska vnese v svoj življenjski slog ter jo izvaja sistematicno in redno – mesecno od 20 leta starosti skozi celotno življenje (Borštnar idr., 2006). Ženske v rodni dobi si naj dojke samopregledujejo po menstruaciji (10. dan v ciklu), ženske v menopavzi pa na izbrani dan v mesecu (Lobo idr., 2017). Dojke si redno samopregleduje 6,25 % žensk starih 20–70 let v severni Etiopiji (Abay idr., 2018), 30,1 % žensk v Turciji (Erdem in Toktas, 2016) in 31 % žensk v Braziliji (Quirino Freitas in Weller, 2016). Pogosti simptomi in klinicni znaki raka dojk, na katere mora biti ženska pri samopre­gledovanju pozorna, so: neboleca cvrsta do trda bula v dojki; asimetrija dojk; enostransko uvlecene bradavice; enostranski krvavi ali serozni izcedek iz bradavic; lokalizirane kožne spremembe dojk, kot so edemi, lušcenje ali zadebelitev kože; ekcem bradavice (Lobo idr., 2017). V primeru ugotovljenih sprememb v dojki mora ženska opraviti tudi klinicni pre­gled dojk pri zdravniku. Poucevanje o samopregledovanju dojk izboljša znanje žensk o prepoznavanju pomembnih sprememb v dojki, ne zmanjšuje pa same umrljivosti. Zato so potrebni programi za spodbujanje samopregledovanja dojk in opravljanja mamografije za zmanjšanje umrljivosti žensk (Thomas idr., 2002). Priporoceno je, da vse ženske rutinsko mesecno opravljajo samopregledovanje dojk kot del svoje splošne strategije presejanja in poznavanja lastnega telesa (Allen idr., 2010), saj je cilj samopregledovanja odkritje raka dojk v zgodnji fazi in s tem povecanje preživetja (Lobo idr., 2017). Petletna stopnja preži­vetja je približno 93-odstotna ali vecja pri ženskah, pri katerih se rak dojke klinicno potrdi v zgodnji fazi bolezni (Rivera - Franco in Leon - Rodriguez, 2018). Življenjski slog ima pomemben vpliv na fizicno ter psihicno zdravje cloveka. Naj­pogostejši dejavniki nezdravega življenjskega sloga so nezdrava prehrana, kajenje, pitje alkohola, stres in gibalna nedejavnost. Nezdrav življenjski slog sodi med dejavnike tve­ganja za nastanek raka dojk ter vpliva na slabše izide zdravljenja in kakovost življenja obolelih žensk (Khazaee - Pool idr., 2014). Tveganje za razvoj raka dojk povecujejo slabe prehranske navade (nasicene mašcobe in industrijsko pridelane trans mašcobe, ki jih naj-demo v predelani hrani, velike kolicine kofeina in rdecega mesa), gibalna nedejavnost, kajenje, pitje alkohola in kronicna stresna stanja (Rivera - Franco in Leon - Rodriguez, 2018). V Evropski uniji kadi skoraj 28 % odraslih oseb (Leon idr., 2015). V tobacnem dimu je prisotnih vec kot 80 razlicnih rakotvornih snovi. Pri vdihavanju dima kemikalije vstopijo v pljuca, preidejo v krvni obtok in se prenašajo po telesu. Kajenje povzroca vnetja in poslabša delovanje imunskega sistema (Rivera - Franco in Leon - Rodriguez, 2018). Do-kazana je bila tudi povezava med kajenjem cigaret in pojavom raka dojke ter negativnimi zdravstvenimi izidi. Prenehanje kajenja izboljša prognozo bolnikov z rakom (HHS, 2014). Vsvetovni populaciji je poraba cistega alkohola na prebivalca, starega 15 let ali vec, na leto 6,4 litra, v EU 9,8 litra, v Sloveniji pa kar 10,8 litra (WHO, 2018). Rakotvornost alkohola razlaga vec bioloških mehanizmov, med njimi imajo glavno vlogo etanol in njegov genoto­ksicni presnovek acetaldehid (Scoccianti idr., 2016). Tveganje za raka dojke predstavljajo vse alkoholne pijace že v zmernih kolicinah (Rivera - Franco in Leon - Rodriguez, 2018). Negativen stres je škodljiv in unicevalen, saj se posameznik odzove z žalostjo, nemocjo, tesnobo, jezo in strahom. Kadar gre za kronicna stresna stanja ali ponavljajoce se intenziv­ne stresne situacije, ki vkljucujejo malo možnosti za okrevanje, lahko stres med drugim vodi do motenj imunskega sistema in rakavih obolenj (von Dawans idr., 2019). Vecina nasvetov za preprecevanje raka dojk je usmerjenih v oblikovanje zdravega ži­vljenjskega sloga, ki naj vkljucuje uravnoteženo prehrano, izogibanje kajenju, pretiranemu pitju alkohola in kronicnim stresnim stanjem ter redno gibalno dejavnost in vzdrževanje idealne telesne mase (Khazaee - Pool idr., 2014). Priporocila zdravega prehranjevanja za­jemajo vsakodnevno uživanje strocnic, orešckov in polnozrnatih žitaric, sadja in zelenjave (400 g na dan), nenasicenih mašcob, rdece meso je priporoceno uživati 1-2-krat na teden, perutnino pa 2-3-krat na teden (WHO, 2019). Priporoceno je uživanje petih obrokov, med katerimi so trije glavni. Zdrava in uravnotežena prehrana izboljša splošno preživetje po dia­gnozi raka dojke (Norat idr., 2015). Prav tako so v prehrani pomembni fitoestrogeni, velike kolicine kalcija in vitamina D (Rivera - Franco in Leon - Rodriguez, 2018). Za izboljšanje zdravja in zmanjšanje dejavnikov tveganja se priporoca, da odrasli, stari od 18 do 64 let, izvajajo tedensko vsaj 150 minut aerobne gibalne dejavnosti zmerne intenzivnosti ali vsaj 75 minut visoko intenzivne aerobne gibalne dejavnosti. Priporocilo zajema tudi izvajanje vaj za krepitev vecjih mišicnih skupin najmanj dva dni v tednu. Kadar posamezniki zaradi raznih zdravstvenih stanj ne morejo izvajati priporocenih kolicin gibalne dejavnosti, naj to prilagodijo svojim sposobnostim. Nezadostna gibalna dejavnost povzroci 9 % primerov raka dojk (Leitzmann idr., 2015). Že zmerna gibalna dejavnost z nekajurnimi aktivnostmi na teden, v primerjavi z nobeno vadbo, zmanjša stopnjo tveganja za raka dojk za 30 % (Rivera - Franco in Leon - Rodriguez, 2018). Cilj raziskave je bil analizirati izvajanje samopregledovanja dojk in njegovo poveza­nost z življenjskim slogom žensk. 2 Metode Raziskava temelji na deskriptivni metodi dela in kvantitativni metodologiji razisko­vanja. Za izvedbo raziskave smo izbrali priložnostni vzorec žensk iz Slovenije z dos-topom do spleta. Od skupno 222 žensk, ki so sodelovale v anketi, jih je v celoti rešilo vprašalnik 214. Vzorec je zajemal 214 priložnostno izbranih žensk, starih od 20 do 74 let (M =31,83±14,97). Za izvedbo raziskave smo uporabili strukturiran anketni vprašalnik, ki smo ga za na-men raziskave oblikovali na podlagi pregleda literature (Chianca idr., 2015; Quirino Freitas in Weller, 2016; Erdem in Toktas, 2016; Abay idr., 2018). Za preverjanje razumljivosti vprašalnika smo izvedli pilotno raziskavo na vzorcu petnajstih žensk. Vprašalnik, ki smo ga uporabili v raziskavi, je bil razdeljen na tri dele in je zajemal demografske podatke, vprašanja o življenjskem slogu in samopregledovanju dojk. Vkljuceval je 17 vprašanj. Ustvarjen je bil s pomocjo aplikacije za spletno anketiranje »1ka«. Spletni naslov smo delili na družbenih omrežjih Facebook in Instagram. Zbiranje podatkov je potekalo po spletnem portalu od 2. do 20. februarja 2020. Udeleženke raziskave so bile seznanjene z namenom raziskave. Sodelovanje v raziskavi je bilo prostovoljno in anonimno. Podatke smo statisticno obdelali z uporabo IBM SPSS v. 26. Izracunane so bile fre­kvence in odstotki. Z .2-testom smo ugotavljali pomembne razlike v samopregledovanju dojk in življenjskem slogu glede na pogostost izvajanja samopregledovanja dojk in starost. Statisticno znacilnost smo preverjali na ravni p = 0,05. 3 Rezultati V vzorcu so prevladovale ženske, ki so stare 20-29 let (66,4 %), živece na podeželju (50,9 %) in s srednješolsko izobrazbo (51,9 %) (tabela 1). Dojke si mesecno samopregle­duje 44,1 % anketirank, starih 20-29 let, 32,4 % tistih, ki so stare 30-49 let, ter 23,5 % anketirank, starih vec kot 50 let. Tabela 1 Socialnodemografske znacilnosti v povezavi s pogostostjo izvajanja samopregledovanja dojk Spremenljivke n (%) Samopregled dojk,p-vrednost Starost 0,022 20-29 let 142 (66,4) 30-49 let 42 (19,6) 50 let in vec 30 (14,0) Kraj bivanja 0,608 podeželje 109 (50,9) mesto 105 (49,1) Izobrazba 0,266 osnovnošolska 13 (6,1) srednješolska 111 (51,9) višješolska, univerzitetna 83 (38,8) magisterij, doktorat 7 (3,3) Legenda: n (%) = velikost vzorca (odstotek), p = statisticna znacilnost / sample size (percentage) sta­tistical significance Med anketirankami prevladujejo osebe, ki nimajo družinske anamneze raka dojk (72,4%). Samopregledovanje dojk izvaja obcasno 52,8 % anketirank, 42,5 % se jih samopregleda, ko se spomnijo. Zadnji samopregled dojk je opravilo 39,3% anketirank pred manj kot enim me-secem. 23,8 % anketirank si dojki samopregleda na razlicnih mestih, 21,5 % pa pod tušem. 50% anketirank si pravilno pretipa samo dojko, 15,4% si jih pretipa celotno dojko z bradavico in pazduho ter 16,4 % anketirank si dojki ogleda tudi v ogledalu. 21,5% anketirank samopre­gleda dojk ne izvaja, ker pozabijo. Zdravstveno osebje je naucilo samopregledovanja dojk 55,6 % anketirank. 13,1 % anketirank je opravil klinicni pregled dojk na preventiv­nem zdravstvenem pregledu. 18,7 % anketirank je že opravilo mamografijo (tabe-la 2). 41,2 % anketirank, ki ima družinsko anamnezo raka dojk, si statisticno znacilno dojke mesecno samopregleduje (.2 = 22,219; p < 0,001). Ko se spomnijo, si doj­ke samopregleda 69 % anketirank, ki se obcasno samopregledujejo (.2 = 82,300; p < 0,001). Na dolocen dan v mesecu se samopregleda 14,7 % anketirank, ki se me-secno samopregledujejo, in 4,4 % anketirank, ki se obcasno samopregledujejo (.2= 10,983; p = 0,004). Po menstruaciji se samopregleda 23,5 % anketirank, ki se samopreg­ledujejo mesecno (.2= 16,269; p < 0,001). Vse anketiranke, ki si mesecno samopregledujejo dojke, so se samopregledale pred manj kot enim mesecem, medtem ko se je v zadnjem mesecu samopregledalo 44,2% anketirank, ki se obcasno samopregledujejo, in 46,9 % med enim do šestimi meseci (.2= 262,289; p < 0,001). 47,1 % anketirank, ki si dojki mesecno samopreg­ledujejo, si jih pregleda v postelji, medtem ko si anketiranke, ki si obcasno samopregledujejo dojki, le-te pregledajo na razlicnih mestih (38,1 %) (.2= 228,810; p < 0,001). 76,5 % anke­tirank, ki si mesecno samopregledujejo dojke, si le pretipajo dojko (.2= 98,777; p < 0,001), 17,6 % anketirank si nežno stisne tudi bradavico (.2= 10,806; p = 0,005), 20,6 % si jih pre­tipa tudi pazduho (.2= 17,900; p < 0,001), 29,4 % si jih dojki ogleda tudi pred ogledalom (.2 = 20,086; p < 0,001) in 14,7 % anketirank nima izbranega nacina za samopregled dojk (.2 = 16,242; p < 0,001). 9 % anketirank, ki si ne samopregledujejo dojk, navaja, da za to nima­jo casa (.2 = 13,544; p < 0,001), 68,7 % pa jih pozabi (.2 = 128,560; p < 0,001), 32,8 % anketirank meni, da nimajo znanja, in 14,9 % jih navaja, da jih je strah odkritja nepravilnosti (.2 = 23,016; p < 0,001). 55,9 % anketi-rank, ki se mesecno samopregledujejo, je pridobilo znanje o samopregledova­nju od zdravstvenih delavcev in 11,8 % od družine in prijateljev, medtem ko je 60,2 % anketirank, ki se obcasno samopregledujejo, pridobilo informaci­jo od zdravstvenih delavcev in 47,8 % anketirank, ki se ne samopregledujejo (.2 = 14,328; p = 0,026). Mamografijo je opravilo 35,3 % anketirank, ki se me-secno samopregledujejo, in 20,4 % anketirank, ki se obcasno samopreg­ledujejo, ter le 7,5 % anketirank, ki se ne samopregledujejo (.2 =11,931; p = 0,003). 23,5 % anketirank, ki se mesecno samopregledujejo, je opravilo klinicni pregled dojk zaradi opaženih sprememb na dojki in 11,8 % na rednem preventivnem pregledu, med-tem ko je klinicni pregled dojk na rednem preventivnem pregledu opravilo 16,8 % anketirank, ki se obcasno samopregledujejo, in vse anketiranke, ki se ne samopregledujejo (.2= 29,189; p < 0,001). 26,8 % anketirank, starih 20-29 let, je navedlo, da imajo dru­žinsko anamnezo raka dojk, in 33,3 % anketirank, starih 30-49 let, medtem ko imajo anketiranke, stare vec kot 50 let, osebno anamnezo raka dojk (.2 = 21,411; p = 0,002). Klinicni pregled dojk je opravilo zaradi zdravstvenih te­žav 16,7 % anketirank, starih 30-49 let, ter kar 86,7 % anketirank na rednem preven­tivnem pregledu, starih vec kot 50 let (.2 = 28,294; p < 0,001). Mamografijo je op-ravilo 21,4 % anketirank, starih 30-49 let, in 96,7 % starejših od 50 let (.2 = 48,136; p < 0,001). Tabela 2 Samopregledovanje dojk v povezavi s pogostostjo izvajanja samopregledovanja dojk in starostjo Spremenljivke Družinska anamneza raka dojk n (%) Samopregled dojk,p-vrednost 0,001 Starost, p-vrednost 0,002 Da. 56 (26,2) Ne. 155 (72,4) Osebna anamneza raka dojk. 3 (1,4) Izvajanje samopregleda dojk 0,022 Mesecno. 34 (15,9) Obcasno. 113 (52,8) Nikoli. 67 (31,3) Cas samopregleda dojk Ko se spomnim. 91 (42,5) < 0,001 0,342 Na tocno dolocen dan v mesecu. 10 (4,7) 0,004 0,676 Po menstruaciji. 18 (8,4) < 0,001 0,275 Enkrat letno. 12 (5,6) 0,044 0,942 Zadnji samopregled dojk < 0,001 0,388 Pred manj kot enim mesecem. 84 (39,3) Pred enim do šestimi meseci. 53 (24,8) Pred vec kot šestimi meseci. 10 (4,7) Mesto samopregleda dojk < 0,001 0,593 Leže na postelji. 9 (4,2) Pred ogledalom. 41 (19,2) Pod tušem. 46 (21,5) Na razlicnih mestih. 51 (23,8) Nacin samopregleda dojk Dvignjena roka, z nasprotno roko pretipam celotno dojko. 107 (50,0) < 0,001 0,633 Dvignjena roka, z nasprotno roko pretipam celotno dojko in nežno stisnem bradavico. 16 (7,5) 0,005 0,975 Dvignjena roka, z nasprotno roko pretipam celotno dojko, bradavico in pazduho. 33 (15,4) < 0,001 0,251 Z dvignjenimi in spušcenimi rokami si obliko dojk ogledam v ogledalu. 35 (16,4) < 0,001 0,081 Brez nacina samopregleda. 29 (13,6) < 0,001 0,835 Razlog neizvajanja samopregleda dojk Nimam casa. 6 (2,8) < 0,001 0,483 Pozabim. 46 (21,5) < 0,001 0,070 Nimam znanja. 22 (10,3) < 0,001 0,519 Strah pred odkritjem nepravilnosti. 10 (4,7) < 0,001 0,241 Informacije o samopregledovanju dojk 0,026 0,155 Zdravstveno osebje. 119 (55,6) Družina, prijatelji. 7 (3,3) TV, casopisi. 9 (4,2) Nihce. 79 (36,9) Opravljen klinicni pregled dojk < 0,001 < 0,001 Da, zaradi opaženih sprememb. 12 (5,6) Da, na preventivnem pregledu. 28 (13,1) Ne. 174 (81,3) Opravljena mamografija 0,003 < 0,001 Da. 40 (18,7) Ne. 174 (81,3) Legenda: n (%) = velikost vzorca (odstotek), p = statisticna znacilnost / sample size (percentage) sta­tistical significance Med anketirankami prevladujejo osebe, ki obcasno doživljajo stres (43,9 %), so ne­kadilke (76,6 %), pijejo alkoholne pijace (79,0 %), uživajo zajtrk vsak dan (77,6 %) ter dnevno uživajo sadje in zelenjavo (83,2 %). Zajtrk vsak dan uživa 71,7 % anketirank, starih 20-29 let, in le 16,3 % anketirank, starih 30-49 let, ter 12 % anketirank, starih vec kot 50 let. Ugotovili smo, da anketiranke, stare 20-29 let, statisticno pogosteje (.2= 9,480; p < 0,001) uživajo zajtrk vsak dan kot starejše; v drugih spremenljivkah življenjskega sloga nismo ugotovili pomembnih razlik. 76,2 % anketirank je gibalno dejavnih in 35,5% jih izvaja gibalno dejavnost z ucinki na zdravje, kar pomeni, da so gibalno dejavne 3-krat tedensko ali pogosteje, gibanje izvajajo z zmerno ali visoko intenzivnostjo v casovnem ob-segu 30 minut ali vec. 17,8 % anketirank, ki so gibalno dejavne, si dojke redno samopregle­duje, in 34,4 % jih ne izvaja samopregleda dojk, medtem ko si le 9,8 % anketirank, ki niso gibalno dejavne, dojke redno samopregleda, in 21,6 % sploh ne (.2 = 6,764; p = 0,034). 18,4 % anketirank, ki se ukvarjajo z gibalno dejavnostjo, ki ima ucinke na zdravje, si redno samopregleduje dojke in kar 43,4 % si jih ne samopregleduje, medtem ko si 17,2 % anke­tirank, ki se ukvarjajo z gibalno dejavnostjo, ki nima ucinkov na zdravje, dojke redno sa­mopregleda in 26,4 % sploh ne. Anketiranke, ki se ukvarjajo z gibalno dejavnostjo, ki ima ucinke na zdravje, si statisticno pogosteje mesecno samopregledujejo dojke (.2 = 13,071; p = 0,011) kot anketiranke, ki se ne ukvarjajo z gibalno dejavnostjo, ki ima ucinke na zdravje (tabela 3). Tabela 3 Povezanost življenjskega sloga s pogostostjo izvajanja samopregledovanja dojk in starostjo Spremenljivke n (%) Samopregled dojk,p-vrednost Starost p-vrednost Doživljanje stresa 0,468 0,063 Nikoli. 1 (0,5) Zelo redko. 22 (10,3) Obcasno. 94 (43,9) Pogosto. 79 (36,9) Vsak dan. 18 (8,4) Kajenje 0,604 0,748 Da. 39 (18,2) Ne. 164 (76,6) Sem bivša kadilka. 11 (5,1) Uživanje alkohola 0,173 0,140 Da. 169 (79,0) Ne. 45 (21,0) Zajtrk 0,351 0,009 Vsak dan. 166 (77,6) Ne. 48 (22,4) Dnevno uživanje sadja in zelenjave 0,084 0,258 Da. 178 (83,2) Ne. 36 (16,8) Gibalna dejavnost 0,034 0,598 Da. 163 (76,2) Ne. 51 (23,8) Gibalna dejavnost za zdravje 0,011 0,901 Brez ucinkov na zdravje. 87 (40,7) Z ucinki na zdravje. 76 (35,5) Legenda: n (%) = velikost vzorca (odstotek), p = statisticna znacilnost / sample size (percentage) sta­tistical significance 4 Razprava S pricujoco raziskavo smo ugotovili, da si le 15,9 % anketirank dojke mesecno samo­pregleduje. V Indoneziji, Iranu, Nigeriji, Turciji, Južni Koreji, Braziliji in na Poljskem ter Kitajskem si dojke samopregleduje od 12 do 89 % anketirank. Povprecni odstotek anketi-rank, ki si dojke samopregleduje, znaša 50,3 % (Anwar idr., 2018; Gungormus idr., 2018; Bao idr., 2018; Nowicki idr., 2017; Quirino Freitas in Weller, 2016; Amoran in Toyobo, 2015; Özdemir idr., 2014; Doganer idr., 2014; Yoo idr., 2012; Al-Naggar idr., 2012; Tava­fian idr., 2009). Razlike ugotovljenih deležev žensk, ki si samopregledujejo dojke, bi lahko pripisali razlikam v zdravstvenem sistemu in kulturnim razlikam med razlicnimi državami. Z našo raziskavo smo ugotovili, da se le 41,2 % anketirank, ki imajo družinsko anamnezo raka dojk znacilno, mesecno samopregleduje (p < 0,001). Verjetnost samopregledovanja pri ženskah z družinsko anamnezo raka dojk je 6,5-krat vecja kot pri ženskah, ki nimajo družinske anamneze (Abay idr., 2018). Zavedanje žensk o pomenu samopregledovanja se torej poveca z družinsko ali osebno anamnezo raka dojk. Z našo raziskavo smo ugotovili, da si polovica anketirank pri samopregledu pretipa samo dojko in le 16,4 % anketirank si pretipa celotno dojko, rahlo stisne bradavico, pretipa pazduhi in si dojki ogleda tudi v ogledalu. Do enakega zakljucka so prišli tudi Gungormus idr. (2018), saj so ugotovili, da anketiranke menijo, da je samopregledovanje treba izvajati vedno, ko se spomniš, ob tem pa niso upoštevale dneva menstrualnega ciklusa, prav tako samopregledovanje dojk izvajajo s tipanjem dojk in pazduh, ne izvajajo pa ogleda in primerjave dojk v ogledalu ter ne ugotavljajo možnosti izcedka iz bradavice. Chianca idr. (2014) so ugotovili, da si 40 % žensk pregleda dojke v postelji in 46,7 % žensk opravi samopregled, kadarkoli se spomnijo. V pricujoci raziskavi smo ugotovili, da anketiranke, ki si dojk ne pregleduje­jo, najpogosteje kot razlog navajajo pozabljivost (21,5 %) in pomanjkanje znanja (10,3 %). Amoran in Toyobo (2015) sta ugotovila, da je najpogostejši razlog pri ženskah za neizvajanje samopregledovanja pomanjkanje znanja in mišljenje, da jih rak dojk ne ogro­ža. Özdemir idr. (2014) navaja kot najpogostejša razloga za neizvajanje samopregleda po­manjkanje znanja in mnenje žensk, da so še premlade. Tudi Yoo idr. (2012) so ugotovili, da je najpogostejši razlog za neizvajanje pomanjkanje znanja o postopku samopregleda. Ženskam torej predvsem primanjkuje znanja, na podlagi katerega bi si redno in sistematic­no samopregledovale svoje dojke. Vpricujoci raziskavi smo ugotovil, da je dobra polovica anketirank statisticno znacilno (p = 0,26) prejela informacijo o samopregledovanju dojk od zdravstvenih delavcev. Vtujih raziskavah so glavni vir informacij in poucenosti anketi-rank glede samopregledovanja dojk predstavljali mediji, kot so televizija, radio in casopis (Gungormus idr., 2018; Özdemir idr., 2014; Yoo idr., 2012). S strani zdravstvenega osebja je informacije pridobilo od 17 do 50 % anketirank (Gungormus idr., 2018; Quirino Freitas in Weller, 2016; Özdemir idr., 2014; Yoo idr., 2012). Ti rezultati kažejo, da imajo mediji v svetu digitalizacije vse pomembnejši vpliv. Kljub temu ima zdravstveno osebje, po mnenju naših anketirank, najpomembnejšo vlogo pri širjenju znanja o samopregledovanju dojk. S pricujoco raziskavo smo ugotovili, da je 23,5 % anketirank, ki se mesecno samopregle­dujejo, opazilo spremembe na dojki in zato opravilo klinicni pregled dojk (p < 0,001). Na preventivnem zdravstvenem pregledu je klinicni pregled dojk imelo 86,7 % anketirank, starejših od 50 let (p = 0,003). Mamografijo pa je pricakovano opravilo 96,7% anketirank, starejših od 50 let. Te rezultate lahko razlagamo z uspešnim delovanjem zdravstvenih de­lavcev, ki ucinkovito preventivno delujejo in ozavešcajo slovenske ženske ter promovirajo in jih vabijo, da se vkljucijo v preventivni presejalni program DORA. V Turciji, kjer so vec kot polovico anketirank predstavljale ženske, stare od 20 do 39 let, je mamografsko slikanje dojk opravilo 23 % anketirank (Gungormus idr., 2018). Na Poljskem se je 88,9 % anketirank, starejših od 50 let, odzvalo povabilu na mamografsko slikanje dojk (Nowicki idr., 2017). Rezultati naše raziskave so pokazali, da anketiranke živijo precej zdrav življenjski slog. Tretjina anketirank pogosto doživlja stres, vecina jih ne kadi, dnevno uživa sadje in zelenjavo ter se ukvarja z gibalno dejavnostjo. Prav tako jih vecina pije alkoholne pi­jace. Anketiranke, stare 20-29 let, znacilno vsak dan uživajo zajtrk (p = 0,009). Vecino rakavih obolenj je do neke mere mogoce prepreciti z oblikovanim zdravim življenjskim slogom in s pomocjo preventivnega presejanja (Schwartz idr., 2018). Vsaka ženska ima torej nekaj vpliva na rak dojk, pod pogojem, da ima za to potrebno znanje glede zdrave­ga nacina življenja, samopregledovanja dojk in presejalnih testov (Nowicki idr., 2017). Ceprav ni dokazano, da samopregledovanje znižuje umrljivost zaradi raka dojk, še vedno predstavlja pomembno orodje za izboljšanje ozavešcenosti žensk (Yoo idr., 2012). Zdrav življenjski slog, ki se udejanja skozi celotno življenje, je pomemben, saj ohranja oziro-ma izboljšuje zdravje. Nezdrav življenjski slog pa je znacilen dejavnik tveganja za raka dojk, ki v ženski populaciji predstavlja najpogostejše rakavo obolenje. Odstotek žensk, ki v pricujoci raziskavi kadi, znaša 18,2 %. Med turškimi ženskami, starimi nad 40 let, kadi 19,1 % žensk (Karadag Arli idr., 2018), med poljskimi ženskami pa 36 % (Nowicki idr., 2017). V naši raziskavi smo ugotovili, da kar 76,6 % anketirank uživa alkoholne pijace. V Turciji so ugotovili, da pije alkohol 1,4 % žensk (Karadag Arli idr., 2018), v Maleziji 17,6 % žensk (Al-Naggar idr., 2012), na Hrvaškem med 22 in 34 % (Šuljic idr., 2018), medtem ko na Poljskem obcasno pije alkohol 68 % žensk (Nowicki idr., 2017). Sklepamo lahko, da se odstotki anketirank, ki pijejo alkohol, razlikujejo predvsem zaradi razlicnega socialnega in kulturnega okolja, v katerem živijo. Vpricujoci raziskavi smo ugotovili, da je 76,2 % anketirank gibalno dejavnih, najpogosteje zmerno intenzivno, 1-3-krat na teden, v povprecnem casovnem obsegu 31-45 minut. V naši raziskavi smo ugotovili, da si anketi­ranke, ki se ukvarjajo z gibalno dejavnostjo, ki ima ucinke na zdravje, znacilno mesecno samopregledujejo dojke (p = 0,011). Redna gibalna dejavnost za približno 23 % zmanjša tveganje za nastanek raka dojk pri ženskah v predmenopavzi in za 17 % pri ženskah v postmenopavzi (Neilson idr., 2017). Rezultatov pricujoce raziskave ne moremo posploševati na celotno populacijo sloven-skih žensk, ker je treba upoštevati omejitvi raziskave. Izvedena je bila po spletu, zato so imele do nje dostop le ženske z internetom, ki so slucajno naletele na prošnjo za izpolnitev. Prav tako je bil cas za sodelovanje v raziskavi omejen na 18 dni. 5 Zakljucek S pricujoco raziskavo smo ugotovili slabo izvajanje in pomanjkljivo znanje o samo­pregledovanju dojk. Pomembna ugotovitev je, da se redno samopregledujejo ženske, ki so stare 20-29 let, ženske z družinsko obremenitvijo, tiste, ki so pridobile znanje o samo­pregledovanju od zdravstvenih delavcev, in tiste, ki se ukvarjajo z gibalno dejavnostjo, ki ima ucinke na zdravje. Slaba polovica se jih ukvarja z gibalno dejavnostjo, ki ima ucinke na zdravje. Za krepitev zdravja naj le-te v svoj življenjski slog vkljucijo uravnoteženo prehrano, izogibajo se naj razvadam, še posebej uživanju alkohola, izvajajo redno in za­dostno gibalno dejavnost ter si mesecno samopregledujejo dojke. Medicinske sestre imajo pomembno vlogo pri ozavešcanju žensk, da prevzamejo odgovornost za svoje zdravje z oblikovanim zdravim življenjskim slogom, ki vkljucuje tudi sistematicno, mesecno samo­pregledovanje dojk. Julija Pušnik, Suzana Mlinar, PhD Analysis of Breast Self-Examination According to the Adopted Lifestyle of Women Breast cancer is the most common malignancy in women and the second most common malignancy in the world. Global breast cancer burden predictions suggest that more than 19 million new cases will be detected from 2020 to 2025 (Udoh et al., 2020). Breast self-examination is key to raising awareness of the importance of ear­ly detection of signs and symptoms of breast cancer, as it allows for the early detec­tion of breast abnormalities (Rivera - Franco and Leon - Rodriguez, 2018). Wom­en of childbearing potential should have their breasts examined after menstruation (10 days after their cycle), and menopausal women on a selected day of the month (Lobo et al., 2017). Lifestyle has a significant impact on a person’s physical and mental health. An un­healthy lifestyle is one of the risk factors for breast cancer and affects the poorer treat­ment outcomes and quality of life of affected women (Khazaee - Pool et al., 2014). The risk of developing breast cancer is increased by poor eating habits (saturated fats and industrially produced trans fats found in processed foods, large amounts of caffeine and red meat), inactivity, smoking, alcohol consumption and chronic stress (Rivera - Franco and Leon - Rodriguez, 2018). A link between smoking and negative health outcomes has been demonstrated in breast cancer patients. Smoking cessation improves the prognosis of cancer patients (HHS, 2014). The carcinogenicity of alcohol explains several biological mechanisms, in which ethanol and its genotoxic metabolite, acetaldehyde, play a major role (Scoccianti et al., 2016). The risk of breast cancer is posed by all alcoholic beverages even if consumed in moderation (Rivera - Franco in Leon - Rodriguez, 2018). When it comes to chronic stressful situations or recurrent intense stressful situations that involve little chance of recovery, stress can lead to immune system disorders and cancer, among other things (von Dawans et al., 2019). Most breast cancer prevention tips focus on creating a healthy lifestyle that includes a balanced diet, avoiding smoking, excessive alcohol consumption, and chronic stress, per­forming regular physical activity and maintaining an ideal weight (Khazaee - Pool et al., 2014). Healthy eating recommendations include daily consumption of fruits, vegetables, legumes, nuts, and whole grains (400 g per day) (WHO, 2019). A healthy balanced diet improves overall survival after a breast cancer diagnosis (Norat et al., 2015). To improve health and reduce risk factors, it is recommended that adults aged 18 to 64 perform at least 150 minutes of moderate-intensity aerobic exercise or at least 75 minutes of high-inten­sity aerobic exercise per week. The recommendation also includes performing exercises to strengthen larger muscle groups at least two days a week. Insufficient physical activity causes 9% of breast cancer cases (Leitzmann et al., 2015). Moderate physical activity with a few hourly activities per week, compared to no exercise, already reduces the risk of breast cancer by 30% (Rivera - Franco and Leon - Rodriguez, 2018). The purpose of the study was to analyze the implementation of breast self-examination and the lifestyle of women. The research is based on a descriptive method of work and a quantitative research methodology. The sample included 214 randomly selected women aged 20 to 74. We used a structured survey questionnaire, which included 17 questions and was divided into three parts, covering demographic data, lifestyle questions, and breast self-examination. Data collection took place via the Internet portal. The participants in the research were informed about the purpose of the research. Participation in the survey was voluntary and anonymous. Data was statistically processed using IBM SPSS v. 26. Frequencies, percentages and the .2 test were calculated. The statistical characteristic was checked at the level of p = 0.05. The sample encompassed women aged 20-29 (66.4%), living in rural areas (50.9%) and with completed secondary education (51.9%). Breasts are self-examined monthly by 44.1% of respondents aged 20-29, by 32.4% aged 30-49 and by 23.5% of respondents over 50 (.2 = 11.434; p = 0.020). 72.4% of respondents do not have a family history of breast cancer. Breast self-ex­amination is performed occasionally by 52.8% of respondents, and 42.5% self-exam­ine when they remember. 50.0% of respondents feel only the breast correctly, 7.5% also squeeze the nipple slightly, 15.4% feel the whole breast with the nipple and arm­pit, and 16.4% of the respondents also look at the breast in the mirror. Some respon­dents do not perform breast self-examination because they forget to (21.5%). Health­care professionals taught breast self-examination to 55.6% of respondents. 13.1% of respondents underwent a clinical breast examination at a preventive medical exam­ination. Respondents with a family history of breast cancer had a statistically signif­icant breast self-examination in 41.2% and only occasionally in 23.9% (.2 = 22.219; p < 0.001). Respondents who regularly self-examine acquired knowledge about self-examination from healthcare professionals in 55.9% of cases (.2 = 14.328; p = 0.226). The majority of respondents are non-smokers (76.6%), drink alcohol (79.0%), eat breakfast (77.6%) and eat fruit and vegetables daily (83.2%). Breakfast is regu­larly eaten by 71.7% of respondents aged 20-29 (.2 = 9.480; p = 0.009). Physical ac­tivity with health effects is performed by 35.5% of respondents, which means that they are physically active 3 times a week or more often, with moderate or high inten­sity, for a period of 30 minutes or more. Respondents engaged in physical activity that has effects on their health regularly self-examine their breasts in 18.4% (.2= 13.071; p = 0.111). In the present study, we found that only 15.9% of respondents self-examine their breasts monthly; just under half of respondents with a family history of breast cancer typically self-examine regularly (p < 0.001). The probability of self-examination in women with a family history of breast cancer is 6.5 times higher than in women without a family history (Abay et al., 2018). Women’s awareness of the importance of self-examination is therefore increased by a family or personal history of breast cancer. Our research found that half of the respondents felt only their breasts during the self-examination and only 16.4% felt their entire breast, squeezed their nipples slightly, felt their armpits and looked at their breasts in the mirror. Chianca et al. (2014) found that 40% of women examine their breasts in bed and 46.7% undergo a self-examination whenever they remember. In the present study, we found that respondents who do not typically examine their breasts most often cite forget­fulness (21.5%) and lack of knowledge (10.3%) as the reason. Amoran and Toyobo (2015) found that the most common reason for women not to perform self-examination is a lack of knowledge and thinking that they are not at risk of breast cancer. Özdemir et al. (2014) cite lack of knowledge as the most common reason for not performing a self-examination, and women’s opinion that they are still too young for breast cancer. Yoo et al. (2012) also found that the most common reason for non-implementation is a lack of knowledge about the self-examination process. Therefore, women primarily lack the knowledge they need to regularly and systematically examine their breasts. In the present study, we found that more than half of the respondents typically received information about breast self-examination from healthcare professionals (p = 0.226). In foreign research, the main source of infor­mation and education of respondents about breast self-examination was the media, such as television, radio, and newspapers (Gungormus et al., 2018; Özdemir et al., 2014; Yoo et al., 2012). Between 17% and 50% of respondents obtained information from medical staff (Gungormus et al., 2018; Quirino Freitas and Weller, 2016; Özdemir et al., 2014; Yoo et al., 2012). These results show that the media are having an increasingly important influence in the world of digitization. Nevertheless, according to our respondents, health­care professionals play the most important role in disseminating knowledge about breast self-examination. The results of our research showed that the respondents live a healthy lifestyle. Most of the respondents do not smoke, they eat fruit and vegetables daily, and engage in physical activity. Also, most of them consume alcoholic beverages. Respondents aged 20-29 typi­cally regularly eat breakfast (p = 0.009). Most cancers can be prevented to some extent by adopting a healthy lifestyle and by preventive screening (Schwartz et al., 2018). Ev­ery woman therefore has some influence on breast cancer, provided she has the necessary knowledge for a healthy lifestyle, breast self-examination and screening tests (Nowicki et al., 2017). A healthy lifestyle that is practiced throughout one’s life is important because it maintains or improves health. In our research, we found that as many as 76.6% of respon­dents consume alcoholic beverages. In Turkey, 1.4% of women were found to drink alcohol (Karadag Arli et al., 2018), in Malaysia, 17.6% of women (Al-Naggar et al., 2012), and in Croatia between 22% and 34% (Šuljic et al., 2018); in Poland, on the other hand, 68% of women occasionally drink alcohol (Nowicki et al., 2017). We can conclude that the percent­ages of respondents who drink alcohol differ mainly due to the different social and cultural environment in which they live. Respondents engaged in physical activity typically have regular breast self-examinations (p = 0.344). Regular physical activity reduces the risk of breast cancer in premenopausal women by approximately 23% and in postmenopausal women by 17% (Neilson et al., 2017). To improve their health, they should include a balanced diet in their lifestyle, avoid harmful habits, especially alcohol consumption, perform regular and sufficient physical activity, and self-examine their breasts monthly. Nurses play an important role in empow­ering women to take responsibility for their health through a healthy lifestyle that also includes systematic, monthly breast self-examination. LITERATURA 1. Abay, M., Tuke, G., Zewdie, E. idr. (2018). Breast self-examination practice and associated factors among women aged 20–70 years attending public health institutions of Adwa town, North Ethiopia. BMC Res Notes, 11(1), 622. 2. Allen, T. L., van Groningen, B. J., Barksdale, D. J. idr. (2010). The breast self-examination 6 controversy: what providers and patients should know. J Nurse Pract, 6(4), 444–451. 3. Al-Naggar, R. A., Bobryshev, Y. V. in Al-Jashamy, K. (2012). Practice of breast self-examination among women in Malaysia. Asian Pac J Cancer Prev, 13(8), 3829–3833. 4. Amoran, O. E. in Toyobo, O. O. (2015). Predictors of breast self-examination as cancer prevention practice among women of reproductive age-group in a rural town in Nigeria. Niger Med J, 56(3), 185–189. 5. Angahar, L. T. (2017). An overview of breast cancer epidemiology, risk factors, pathophysiology, and cancer risks reduction. Biology and Medicine, 1(4), 92–96. 6. Anwar, S. L., Tampubolon, G., Van Hemelrijck, M. idr. (2018). Determinants of cancer screening awareness and participation among Indonesian women. BMC Cancer, 18(1), 208. 7. Bao, Y., Kwok, C. in Lee, C. F. (2018). Breast cancer screening behaviors among Chinese women in Mainland China. Nurs Health Sci, 20(4), 445–451. 8. Borštnar, S., Bracko, M., Cufer. T. idr. (2006). Rak dojke: kaj morate vedeti. 2 izd. Ljubljana: Onkološki inštitut Ljubljana. Dostopno na: https://dora.onkoi.si/fileadmin/user_upload/ Dokumenti/Rak-dojke.pdf (pridobljeno 9. 3. 2020). 9. Chianca, F. M., Lacerda, I. P., Cabral, D. M. idr. (2015). Breast self-examination: older adult women‘s experience in an family health unit. J Nurs, 9(8), 8831-8837. 10.Doganer, Y. C., Aydogan, U., Kilbas, Z. idr. (2014). Predictors affecting breast self-examination practice among Turkish women. Asian Pac J Cancer Prev, 15(20), 9021–9025. 11.Erdem, Ö. in Toktas, I. (2016). Knowledge, attitudes, and behaviors about breast self-examination and mammography among female primary healthcare workers in Diyarbakir, Turkey. Biomed Res Int, ID 6490156. 12.Gungormus, Z., Zengin, E. Y. in Cicek, Z. (2018). Health responsibility levels and knowledge and practices related to early detection of women’ breast cancer. Int. J Caring Sci, 11(3), 1483–1491. 13.HHS – Department of health and human services (2014). The health consequences of smoking–50 years of progress: a report of the surgeon general. Atlanta: Centers for disease control and prevention, National center for chronic disease prevention and health promotion, Office on smoking and health. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK179276/pdf/Bookshelf_NBK179276.pdf (pridobljeno 9. 3. 2020). 14.Hocevar, T., Henigman, K. in Štruc, A. (2018). SOPA – Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. Dostopno na: https://www.sopa.si/assets/ vsebinskaPROMOgradiva/SOPA-Brosura-ZA-TISK-oktober.pdf (pridobljeno 9. 3. 2020). 15.Karadag Arli, S., Bakan, A. B. in Aslan, G. (2018). Distribution of cervical and breast cancer risk factors in women and their screening behaviours. Eur J Cancer Care, 28(2), e12960. 16.Khazaee - Pool, M., Montazeri, A., Majlessi, F. idr. (2014). Breast cancer-preventive behaviors: exploring Iranian women’s experiences. BMC Womens Health, 14(41), 1-9. 17.Leitzmann, M., Powers, H., Anderson, A. S. idr. (2015). European code against cancer 4th edition: physical activity and cancer. Cancer Epidemiol, 39(1), 46–55. 18.Leon, M. E., Peruga, A., McNeill, A. idr. (2015). European code against cancer, 4th edition: tobacco and cancer. Cancer Epidemiol, 39(1), 20–33. 19.Lobo, R. A., Gershenson, D. M., Lentz, G. M. idr. (2017). Comprehensive gynecology. 7th ed. Philadelphia: Elsevier. 20.Neilson, H. K., Farris, M. S., Stone, C. R. idr. (2017). Moderate-vigorous recreational physical activity and breast cancer risk, stratified by menopause status: a systematic review and meta-analysis. Menopause, 24(3), 322–344. 21.Norat, T., Scoccianti, C., Boutron - Ruault, M. C. idr. (2015). European code against cancer 4th edition: diet and cancer. Cancer Epidemiol, 39(1), 56–66. 22.Nowicki, A., Kosicka, B. in Lemanowicz, M. (2017). Satisfaction with life and health-promoting behaviours in the context of prevention and early detection of breast cancer in physically active women. OncoRev, 7(1), 5–14. 23.Özdemir, A., Akansel, N., Tunc, G. Ç. idr. (2014). Determination of breast self-examination knowledge and breast self-examination practices among women and effects of education on their knowledge. Int. J Caring Sci, 7(3), 792–798. 24.Quirino Freitas, A. G. in Weller, M. (2016). Knowledge about risk factors for breast cancer and having a close relative with cancer affect the frequency of breast self-examination performance. Asian Pac J Cancer Prev, 17(4), 2075-2081. 25.Rivera - Franco, M. M. in Leon - Rodriguez, E. (2018). Delays in breast cancer detection and treatment in developing countries. Breast Cancer, 8 (12), 1178223417752677. 26.Schwartz, L. A., Henry - Moss, D., Egleston, B. idr. (2018). Preventative health and risk behaviors among adolescent girls with and without family histories of breast cancer. J Adolesc Health, 64(1), 116–123. 27.Scoccianti, C., Cecchini, M., Anderson, A. S. idr. (2016). European code against cancer 4th edition: alcohol drinking and cancer. Cancer Epidemiol, 45, 181–188. 28.Šuljic, P., Sorta - Bilajac Turina, I., Sesar, Ž. idr. (2018). Health Status, lifestyle, use of health services, social capital and life satisfaction as predictors of mental health - comparative analysis of women that receive and do not receive public assistance in Croatia. Psychiatr Danub, 30(4), 421–432. 29.Tavafian, S. S., Hasani, L., Aghamolaei, T. idr. (2009). Prediction of breast self-examination in a sample of Iranian women: an application of the Health Belief Model. BMC Womens Health, 9(1), 37. 30.Thomas, D. B., Gao, D. L., Ray, R. M. idr. (2002). Randomized trial of breast self-examination in Shanghai: final results. J Natl Cancer Inst, 94(19), 1445–1457. 31.Udoh, R. H., Ansu - Mensah, M., Tahiru, M. idr. (2020). Mapping evidence on women’s knowledge and practice of breast self-examination in sub-Saharan Africa: a scoping review protocol. Syst Rev, 9(2), 1–4. 32.von Dawans, B., Ditzen, B., Trueg, A. idr. (2019). Effects of acute stress on social behavior in women. Psychoneuroendocrinology, 99, 137–144. 33.WHO – World health organization (2018). Global status report on alcohol and health 2018. Geneva: World health organization. Dostopno na: https://www.who.int/substance_abuse/publications/global_alcohol_report/gsr_2018/en/ (pridobljeno 9. 3. 2020). 34.WHO – World health organization (2019). Nutrition in universal health coverage. Geneva: World health organization. Dostopno na: https://www.who.int/publications-detail/WHO-NMH­NHD-19.24(pridobljeno 9. 3. 2020). 35.Yoo, B. N., Choi, K. S., Jung, K. W. idr. (2012). Awareness and practice of breast self-examination among Korean women: results from a nationwide survey. Asian Pac J Cancer Prev, 13(1), 123–125. Julija Pušnik, diplomirana medicinska sestra na Nevrološki kliniki Univerzitetnega klinicnega centra Ljubljana e-naslov: julija.punik@gmail.com Dr. Suzana Mlinar, prof. zdr. vzg., docentka na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani e-naslov: suzana.mlinar@zf.uni-lj.si Dr. Mojca Amon, Pia Accetto Vpliv vodene telesne dejavnosti pri starejših odraslih s prekomerno telesno maso DOI: https://doi.org/10.55707/jhs.v9i1.120 Prejeto 10. 12. 2021 / Sprejeto 12. 5. 2022 Znanstveni clanek UDK 613.25-053.9:613.71 KLJUCNE BESEDE: starejši odrasli, debelost, vadba, fizioterapija POVZETEK – Strokovno vodenje telesne dejavnosti lahko pri starejših odraslih vodi k uspešnemu zmanj­ševanju prekomerne telesne mase. Namen prispevka je predstaviti povezanost telesne dejavnosti v sklopu fizioterapevtske obravnave na starejše odrasle s preko­merno telesno maso. Uporabljena je bila deskriptivna metoda, ki temelji na pregledu znanstvene literature v podatkovnih zbirkah PubMed in PEDro. Vkljucitvena merila pri izboru clankov so bila: metaanalize, ran-domizirane klinicne raziskave ter raziskave, kjer so preucevali ucinke telesne dejavnosti starejših odraslih na zmanjšanje prekomerne telesne mase. Rezultati raz­iskav izpostavljajo pomen ustrezne telesne dejavnosti, njene afirmativne ucinke na izboljšanje srcno-žilnega, presnovnega, imunskega ter lokomotornega sistema. Predstavitev okvirja fizioterapevtske vadbe starejših odraslih s prekomerno telesno maso lahko prispeva k preventivi, ozavešcanju starejših odraslih in nadaljnje-mu preucevanju ucinkov za zmanjševanje prekomerne telesne mase v celotnem zdravstvenem sistemu, kar vpli­va na nadaljnji celostni pristop h kakovostni obravnavi starejših odraslih. 1 Uvod Received 10. 12. 2021 / Accepted 12. 5. 2022 Scientific article UDC 613.25-053.9:613.71 KEYWORDS: older adults, obesity, exercise, physiothe­rapy ABSTRACT – Professional management of physical activity in older adults can lead to successful reduction of overweight. The purpose of this paper is to present the connection between physical activity as part of a physiotherapy treatment for older adults and overwe­ight. A descriptive method based on a review of the sci­entific literature in the PubMed and PEDro databases was used. Inclusion criteria for the selection of articles were: meta-analyses, randomized clinical trials, and studies examining the effects of physical activity in ol­der adults on reducing overweight. The results of the re­search highlight the importance of appropriate physical activity and its affirmative effects on the improvement of the cardiovascular, metabolic, immune and locomotor systems. The presentation of the framework of physi­otherapeutic exercise of overweight older adults can contribute to prevention, to raising awareness among older adults, and to further studying the effects of redu­cing overweight on the entire healthcare system, which affects the more integrated approach to the quality tre­atment of older adults. Starejši odrasli predstavljajo najhitreje rastoce prebivalstvo v Evropi in preostalem delu sveta (Verreijen idr., 2017; Beavers idr., 2018; Barrington in Beresford, 2019). Proces staranja privede do progresivnega upadanja skeletne mišicne mase, mišicne moci in kostne mase, kar imenujemo sarkopenija, njena prevalenca pa narašca z leti in ima pomemben vpliv na kakovost življenja ter opravljanje dnevnih dejavnosti pri starejših odraslih (Huang idr., 2017). Kakovost življenja ima klinicno pomembno funkcijo zlasti v casu staranja in predvsem ima tu glavno vlogo telesna dejavnost (De Souza idr., 2020). Pomemben vpliv pri izvajanju telesnih dejavnosti ima sarkopenija, saj je le-ta povezana s krhkostjo, kar poveca tveganje za nastanek padcev in posledicno lahko vodi v nezmožnost normale hoje, opravljanja dnevnih dejavnosti ipd. (Huang idr., 2017). Vecina starejših odraslih se ne ozira na cas, temvec na kakovost preostalih let (Huang idr., 2017; Fanning idr., 2018). Zaradi udobja v casu upokojitve se delež višanja telesne mase lahko izrazito poveca, kar vodi v resne zdravstvene težave (Hsu idr., 2019; De Souza idr., 2020), kot so kardiova­skularne bolezni, ki prizadenejo 50 % starejših odraslih, starih nad 60 let. Poleg tega se pri starejših odraslih posledicno pojavijo tudi metabolicni sindromi, kar predstavlja dejavnik tveganja pri zmanjšanju gibljivosti, zmanjšanju mišicne moci … (Huang idr., 2017; Rejeski idr., 2017). Debelost predstavlja eno izmed najresnejših zdravstvenih problematik po svetu (Villa-real idr., 2017; Muollo idr., 2019; De Souza idr., 2020). Po definiciji Svetovne zdravstve­ne organizacije ima presežek telesne mase 1,9 bilijona odraslih. Prekomerni delež telesne mase ogroža zdravstveno stanje razlicnih sistemov. Zapleti zaradi presežene telesne mase se pogosto odražajo v kronicni obliki (Muollo idr., 2019). Pogosto je prisotno izgubljanje telesne mase in povecevanje mašcobne mase (Huang idr., 2017). Slednje ima lahko ne­gativen ucinek na zdravje starejših odraslih (De Souza idr., 2020), saj vpliva na zvišanje smrtnosti in vodi do nezmožnosti pri opravljanju dnevnih dejavnosti. S tem se poveca tudi tveganje za krhkost kosti (Huang idr., 2017; Villareal idr., 2017). Nenazadnje ima ustrezno vodena telesna dejavnost izredno pomembno vlogo pri preprecevanju povišanja telesne mase (Muollo idr., 2019). Dodatno sta pri debelosti, za katero je znacilna izguba mišicne mase in posledicno povecanje adipoznega oziroma mašcobnega tkiva, znacilna sarkopeni­ja ter vnetni odgovor, kar še dodatno vpliva na zmanjševanje telesnega funkcioniranja in opravljanja dnevnih aktivnosti. Ce gledamo po vrstnem redu, prihaja do izrazitejšega me­tabolicnega sindroma, fizicne nezmožnosti za opravljanje dnevnih aktivnosti in posledicne povecane mortalitete. Zaradi tega je pomembna ozavešcenost starejših odraslih o pomenu telesne dejavnosti in preventivi za preprecevanje prekomerne telesne mase, ki pripomoreta h kakovostni intervenciji pri obravnavi sarkopenicne debelosti. Pogosto je potrebna pri­merna intervencija, kjer ne zadošca le telesna dejavnost, temvec je potreben tudi primer-no uravnotežen prehranski nadzor, ki ga navadno predpiše za to usposobljen strokovnjak (Huang idr., 2017). V sklopu telesne dejavnosti je pomembna vkljucitev vaj proti uporu (Huang idr., 2017; Rejeski idr., 2017), saj prispeva k izboljšanju telesnega funkcioniranja starejših odraslih. Ob tem je pomembno vkljuciti tudi cas pocitka, ki naj bo sorazmeren z intenzivnostjo telesne dejavnosti, ki je namenjena izboljšanju mišicne moci ter vpliva na hipertrofijo oziroma povecanje mišicne mase. S tem pride do postopnega zmanjševanja indeksa telesne mašcobe, kar ima dodaten ucinek na boljše funkcioniranje starejših odraslih in opravljanje dnevnih aktivnosti (Huang idr., 2017). Debelost pri starejših odraslih predstavlja resen zdravstveni problem, ki je povezan z vec kronicnimi zdravstvenimi stanji in prizadene od 38,5 % (Verreijen idr., 2017; Payne idr., 2018) do 40 % starejših odraslih (Barrington in Beresford, 2019) ter pomembno pri­speva k slabšim izidom ne le fizicnega stanja, temvec tudi duševnega zdravja. Kakovost življenja upade, pojavljati se pricnejo nezaželena stanja duševnega zdravja, ki pogosto vkljucujejo depresijo, povezano z debelostjo. Ustrezna telesna dejavnost v kombinaciji z uravnoteženo prehrano pozitivno vpliva na splošno kakovost življenja, zmanjšuje depresijo, posledicno tudi stres (Payne idr., 2018) ter presnovne težave. Vendar se lahko ob izgubi prekomerne telesne mase pri starejših odraslih pojavi še izguba skeletne mišicne mase (Verreijen idr., 2017; Beavers idr., 2018), kar lahko pospeši razvoj sarkopenije (Verreijen idr., 2017). S starostjo se pojavi izguba mineralne gostote kosti, kar lahko ob prehitri, neustrezni telesni dejavnosti in neenakomerni izgubi prekomerne telesne mase celo vodi v osteoporoticne zlome (Beavers idr., 2018). Ena izmed strategij za zmanjševanje izgube mišicne mase v procesu zmanjševanja prekomerne teles­ne mase vkljucuje vadbo proti uporu z zadostnim vnosom visokokakovostnih beljakovin (Verreijen idr., 2017). Krhkost je geriatricni sindrom, ki je povzrocen s strani vec razlicnih fizioloških vpli­vov, do katerih pride s staranjem. Prav tako vpliva na psihološke in funkcionalne dimenzije ter kognitivne funkcije (Huang idr., 2017). Nenadno, prehitro zmanjšanje indeksa telesne mase lahko posledicno povzroci še vecjo krhost, zato je potrebno telesno dejavnost aplici­rati postopoma, glede na posameznika. Prav tako je potrebno prilagoditi cas trajanja vadbe, intenziteto, frekvenco izvajanja telesne dejavnosti ter o tem pouciti starejšega odraslega (Villareal idr., 2017). Glede na dosedanje znanstvene izsledke, ki predstavljalo vpliv telesne dejavnosti sta­rejših odraslih na zmanjševanje prekomerne telesne mase, je pregledno delo pomembno za razumevanje mehanizma fizioloških ucinkov vodene vadbe na razlicne telesne sisteme. Namen preglednega dela je ugotoviti vpliv vodene telesne dejavnosti pri starejših odraslih s prekomerno telesno maso in povezanost s spremembami srcno-žilnega ter metabolicnega sistema, vpliv na zmanjšanje indeksa telesne mase s korelacijo funkcioniranja starejšega odraslega ne le v dnevnih aktivnosti, temvec tudi v športnih udejstvovanjih ter vpliv telesne dejavnosti na kostno maso. 2 Metode Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo in izvedli pregled literature. Pregle­dali smo podatkovno zbirko PubMed in PEDro, kjer smo iskali ustrezne clanke s kombi­nacijo sledecih kljucnih besed, povezanih z Boolovim operatorjem (AND/IN) v angleškem jeziku: elderly, obesity, exercise, physiotherapy. Pri iskanju literature smo uporabili vklju-citvena merila: metaanalize in randomizirane kontrolne študije v angleškem jeziku, dosto­pnost celotnega besedila, clanki, objavljeni v obdobju 2016–2021. Izkljucitvena merila so vkljucevala objave pred letom 2016, ki niso bile prosto dostopne, in objave, ki niso imele povezave s fizioterapevtsko vadbo pri debelosti starejših odraslih. Pridobili smo skupno 279 zadetkov, od tega v podatkovni zbirki PubMed 175 zadetkov in zbirki PEDro 104 zadetke. Izkljucili smo objave po naslovih, ki niso vkljucevale povezave telesne dejavnosti z debelostjo, in se omejili na 49 znanstvenih prispevkov (PubMed 45, PEDro 4). Pri pre­gledu po povzetkih smo izlocili prispevke, ki niso opisovali vpliva fizioterapevtske vadbe na debelost pri starejših odraslih. S tem se je obseg znanstvenih prispevkov zmanjšal na 10 relevantnih objav (slika 1). Slika 1 Diagram poteka pregledanega dela v shemi po metodologiji PRIZMA 3 Rezultati V tabeli 1 je prikazan koncni seznam clankov, vkljucenih v kvalitativno vsebinsko analizo. Tabela 1 Seznam v koncno analizo vkljucenih clankov Avtor in leto izdaje Namen Metode Kljucne ugotovitve De Souza idr., 2020 Oceniti antropometricne spremenljivke in sestavo telesa pri debelosti Sistematicni pregled clankov, N = 82, ITM = 32 Vpliv borilnih vešcin v obliki vadbe (taj ci, kungfu) Ni znacilnih prednosti uporabe borilnih vešcin pri zmanjševanju indeksa telesne mase, obsega pasu in deleža mašcobe pri posameznikih s prekomerno telesno maso. Sardeli idr., 2018 Prouciti vpliv kaloricne restrikcije in vadbe na antropometricne znacilnosti Sistematicni pregled clankov, N = 6 Vadba proti uporu (RT): 12–24 tednov, vkljuceno ogrevanje, tekoca steza za tek in ciklo­ergometrija, izvajanje 8–15-krat, ponovitev 3-krat, tedensko s kaloricno restrikcijo (CR) Kombinacija kaloricne restrikcije in vadbe proti uporu (CRRT) je (93,5 %) vplivala na zmanjševanje puste telesne mase in zmanjšanje indeksa telesne mašcobe. Hsu idr., 2019 Raziskati vpliv vadbe in prehrane na telesno kompozicijo, metabolno zdravje in telesno pripravljenost pri sarkopeniji in debelosti Sistematicni pregled clankov, N = 15 (41–90 let)Aerobna vadba (AE): 40–45 min z zmerno intenzivnostjo, vadba proti uporu (RE) z zmerno intenzivnostjo, definirano s 40–75 % 1RM Predvsem RE vadba je esencialna za izboljšanje telesne kompozicije in telesne pripravljenosti pri posameznikih s sarkopenijo in debelostjo. Nizek kaloricni vnos je uspešen nacin pri zmanjševanju telesne mase in mašcobe pri debelosti. Fanning idr., 2018 Primerjati hujšanje z dieto v primerjavi, da je dieta kombinirana z zdravim nacinom življenja Randomizirana kontrolna študija, N = 249 (65 let in vec), kardiovaskularni pacienti, metabolicni sindrom debelosti Kombinacija telesne dejavnosti in kaloricne restrikcije privede do izgube telesne mase pri osebah z debelostjo in izboljšave kardiovaskularnega stanja. Huang idr., 2017 Prouciti vpliv vadbe z elasticnim trakom na zmanjševanje telesne mase pri sarkopenicni debelosti Randomizirana kontrolna študija, N = 35 žensk (60 let) s sarkopenicno debelostjo,12 ted. progresivne vadba z elasticnim trakom, pogostost: 3-krat tedensko Znacilna izguba telesne mase in povecanje kostne mase pri starejših odraslih ženskega spola s sarkopenicno debelostjo s progresivno vadbe z elasticnim trakom. Villareal idr., 2017 Prouciti razlicne vadbe in krhkost N = 141 (65 in vec let),ITM = 30, 4 skupine, 6 mesecev (aerobna vadba, vadba z uporom in kombinirane vadbe) Kombinirana vadba (aerobna vadba in vadba z uporom) je najboljša metoda za zmanjševanje telesne mase, napredovanje v funkcionalnem statusu in izboljšanju kostne mase pri starejših odraslih. Muollo idr., 2019 Prouciti nordijsko hojo v primerjavi s hojo N = 38 Nordijska hoja: N = 19, ITM 33 ± 5, 66 ± 7 let Hoja: N = 19, ITM 32 ± 5, 66 ± 8 let Nadzorovani treningi3-krat na teden, 6 mesecev Nordijska hoja ima boljše pozitivne ucinke na zmanjševanje ITM in izboljšanje vrednosti telesne pripravljenosti (VO2max, 6-minutni test hoje) in mišicne moci. Rejeski idr., 2017 Prouciti program za izgubo telesne mase pri starejših odraslih posameznikih s kardiovaskularno motnjo ali metabolicnim sindromom Randomizirana kontrolna študija, N = 249, 18 mesecev, 3 intervencije:1 = prehranska dieta (20– 25 % proteinov, 25–30 % mašcobe, 45–55 % ogljikovih hidratov),2 = aerobna vadba (hoja 45 min na dan),3 = vadba z uporom (45 min, 3 serije, 10–12 ponovitev, na dva dni) Klinicno znacilno zmanjšanje telesne mase pri starejših odraslih s prekomerno telesno maso pri sledenju programu za izgubo telesne mase. Izboljšanje hoje na 400 m (95-odstotno izboljšanje) pri kombiniranem programu z zmanjševanjem telesne mase z aerobno vadbo in vadbo z uporom. Wheeler idr., 2019 Ugotoviti vpliv sedenja in telesne dejavnosti na zmanjšanje krvnega tlaka Randomizirana kontrolna študija, N = 67 (67 ± 7 let), kontrolna skupina: SIT = neprekinjeno 8 ur; testirana skupina:SIT za 6,5 ure, SIT + EX, sedenje 1 uro, zmerna hoja 30 min,EX + BR, sedenje, moteno na vsakih 30 min s 3 min lahkotne hoje Jutranja telesna dejavnost zmanjša krvni tlak, in sicer v casu 8 ur, v primerjavi s prekomernim sedenjem. Telesna dejavnost z rednimi odmori zmanjša krvni tlak, kar je bolj znacilno za ženske kot za moške. Sweeney idr., 2019 Prouciti vpliv aerobne vadbe in telesne dejavnosti z uporom na izboljšanje funkcije ramenskega sklepa Randomizirana kontrolna študija, N = 100 (53,3 ± 10 let),ITM = 33,5, 16-tedenski program aerobne dejavnosti in telesne dejavnosti z uporom, 3-krat tedensko Aerobna dejavnost in telesna dejavnost z uporom sta izboljšali funkcijo ramenskega sklepa po raku dojke pri starejših ženskah s povecano telesno maso. ITM: indeks telesne mase, RT: resisting training (vadba proti uporu), CR: caloric restriction (kaloricna restrikcija), CRRT = CR + RT, AE: aerobic exercise (aerobna vadba), RE: resistance exercise (vadba proti uporu), 1RM: one repetition maximum (enkratna maksimalna obremenitev), VO2max: maksimal­na kolicina kisika, porabljena med telesno dejavnostjo, SIT: sitting (sedenje), EX: exercise (telesna dejavnost), BR: breaks (odmori) 4 Razprava Po pregledu literature predstavljamo temeljni pomen telesne dejavnosti za starejše od­rasle s prekomerno telesno maso. Iz raziskav povzemamo ucinke razlicnih tipov vodene vadbe, ki vplivajo na zmanjševanje prekomerne telesne mase, in sicer vadbe za izboljšanje mišicne zmogljivosti (De Souza idr., 2020), vadbe proti uporu, kot je vadba z uporabo elasticnega traku (Huang idr., 2017; Sardeli idr., 2018), in aerobne vadbe za izboljšanje telesne pripravljenosti (Rejeski idr., 2017; Villareal idr., 2017; Fanning idr., 2018; Muollo idr., 2019; Sweeney idr., 2019; Wheeler idr., 2019). Po izsledkih pregledanih raziskav izpostavljamo vpliv redne aerobne vadbe na izbolj­šanje telesne pripravljenosti v kombinaciji z vadbo proti uporu, kar vpliva na izboljšano funkcioniranje starejših odraslih (Villareal idr., 2017), povecanje obsega gibljivosti, iz­boljšanje mišicne moci v spodnjih ekstremitetah (Huang idr., 2017; Rejeski idr., 2017) ter zmanjšanje simptomov srcno-žilnih in metabolicnih bolezni (Huang idr., 2017; Rejeski idr., 2017; Villareal idr., 2017). Avtorji so ugotavljali, da ima vadba proti uporu pozitiven vpliv na povecanje mišicne moci in zmanjšanje prekomerne mašcobne mase pri starejših odra­slih, saj prihaja do vecje sinteze mišicnih proteinov, zmanjšanja katabolicnih citokinov in povecanja produkcije anabolicnih hormonov. Prav tako se poveca aktivnost mišicnih vla-ken tipa I in mišicnih vlaken tipa II. Najpogosteje uporabljena tehnika vadbe proti uporu, ki vpliva na izboljšanje mišicne moci ter zmanjšanje mašcobne mase, je uporaba elasticnega traku, s katerim lahko postopoma povecujemo intenziteto in progresivnost vadbe, saj so razlicne barve trakov razlicnih intenzitet. S postopno progresivnostjo intenzivnosti vadbe to vpliva na boljše funkcionalno napredovanje starejših odraslih. Primer takšne vadbe je vadba, ki traja 12 tednov, 3-krat tedensko po 55 minut in se zacne s splošnim ogrevanjem (10 minut), nadaljuje s 40-minutno vadbo (3 serije po 10 ponovitev) z elasticnim trakom (izmenjavanje koncentricne, ekscentricne kontrakcije preko celotnega obsega gibljivosti, vadba zgornjih, spodnjih udov, abdominalnega in prsnega dela) in 5-minutnim ohlajanjem. Uporaba elasticnega traku je varna, vadbo se lahko izvaja kjer koli, ne glede na lokacijo, saj je elasticni trak prenosljiv in preprost za uporabo. Zato so starejši odrasli bolj motivirani in posledicno imajo vecjo željo po izvajanju vaj z elasticnim trakom, zaradi cesar je funkcio­nalni napredek hitrejši (Huang idr., 2017). Kombinacija vadbe z uporom in aerobne telesne dejavnosti je lahko primer programa za zmanjševanje prekomerne telesne mase, saj vpliva na hitrejše napredovanje v zmožnosti fizicnega opravljanja vsakodnevnih aktivnosti, hkrati pa ne vpliva na poslabšanje kostne mase. S kombinirano vadbo se doseže boljša adaptacija srcno-žilnega sistema, ki vpliva na povecanje porabe kisika brez izrazite spremembe v moci, ob tem da se izboljša še živcno-mišicna funkcija (Rejeski idr., 2017; Villareal idr., 2017; Fanning idr., 2018). Primer vadbe za krepitev mišicne zmogljivosti je lahko vadba, ki vkljucuje elemente borilnih vešcin (De Souza idr., 2020), in vadba proti uporu (Rejeski idr., 2017; Villareal idr., 2017; Fanning idr., 2018). Slednje potrjuje test fizicne zmoglji­vosti (»Physical Performance Test«), kjer so ugotovili, da so najboljše rezultate pridobili pri kombinirani vadbi, ki vkljucuje vadbo za izboljšanje telesne pripravljenosti, kot je ae­robna vadba in vadbo proti uporu. Primer takšne kombinirane vadbe je primer vadbe, ki traja 75–90 minut (3-krat na teden po 3 serije), od tega obsega 10 minut vaj za mobilnost, 30–40 minut vaj proti uporu, 30–40 minut aerobne vadbe in na koncu 10 minut vaj za ravnotežje. Villareal idr. (2017) potrjujejo, da kombinirana vadba izboljša ne le mobilnosti starejših odraslih, temvec tudi moc iztegovalk mišic kolenskega sklepa, kar je potrebno za normalen vzorec hoje in posledicno preprecevanje padcev. Ugotovljeno je bilo, da je kombinacija treninga aerobne vadbe, ki je trajala 45 minut z intenziteto 12–14 po Borgovi lestvici (»Borg rating of perceived exertion«), s hojo na 400 metrov in vadbe proti uporu izdatno povecala hitrost hoje in mišicno moc pri starejših odraslih s prekomerno telesno maso. Vadbo proti uporu so starejši odrasli izvajali s pomocjo elektronskih naprav, kjer so vsako vajo veckrat ponovili. Pri vadbi je bil sprva poudarek na krepitvi mišic stegna, mec in prsnih mišic ter abdominalnih mišic in mišic rok v nadaljevanju (Rejeski idr., 2017). S takim nacinom vadbe se lahko zmanjša tveganje za možnost padcev, izboljša nadzor pri hoji po stopnicah navzgor in navzdol ter samostojnost pri hoji (Fanning idr., 2018). Hoja je ena izmed najvarnejših oblik telesne dejavnosti, ki se jo lahko na preprost nacin prilagodi vsakemu posamezniku posebej glede na njegova patološka stanja. Ena izmed oblik hoje je nordijska hoja, ki je izredno primerna tehnika telesne dejavnosti za starejše odrasle, saj je bolj dinamicna in posledicno zahtevnejša oblika hoje. Za le-to je potrebno usvojiti pravilno tehniko, imeti razvito moc v zgornjih ekstremitetah ter ohranjati primerno stalno hitrost hoje. Ob tem pride v primerjavi z vsakodnevno hojo do povišanja srcnega utripa, porabe kisika in povecane porabe energije ob ohranjanju stalne hitrosti ob naporu. Za izboljšanje telesne dejavnosti je potrebno kombinirati nordijsko hojo z uravnoteženo prehrano, s cimer se doseže zmanjšan indeks telesne mase, kar pomeni, da se zmanjša prekomerna teles­na masa (Muollo idr., 2019). Nenazadnje so pri starejših odraslih predstavnicah ženskega spola s sarkopenijo ugotovili, da vadba proti uporu nima ucinkov na povecanje mišicne mase (Huang idr., 2017). Vec avtorjev (Huang idr., 2017; Fanning idr., 2018) ugotavlja, da bi upoštevanje primerne prehrane tekom izvajanja ustreznega vadbenega programa lahko imelo pomemben posredni vpliv na zdravstveno stanje starejših odraslih. Za dodatne vplive na zmanjševanje prekomerne telesne mase pri starejših odraslih bi bilo potrebno opraviti še vec dodatnih raziskav in analiz telesne sestave, nadzorovanih fizioterapevtskih vadbenih programov in uravnotežene prehrane (Huang idr., 2017; Fanning idr., 2018; Muollo idr., 2019). Namen preglednega dela je bila utemeljitev vpliva vodene telesne dejavnosti, v sklopu fizioterapevtske obravnave, na starejšega odraslega pri prekomerni telesni masi. Na pod-lagi izsledkov ugotavljamo, da imajo pomemben vpliv primerna intenzivnost, cas trajanja telesne dejavnosti, frekvenca, progresivnost ter edukacija starejšega odraslega o namenu in vplivu na njegovo zdravje oziroma prepricanje, da se bo le-to izboljšalo. Tekom fiziotera­pevtske obravnave in med samim procesom apliciranja telesne vadbe je izrednega pomena primerna motivacija starejšega odraslega, ki je usmerjena v celostni pristop in k promociji ustrezne telesne dejavnosti. Pomemben motivator, ki pozitivno vpliva na redno izvajanje vaj in posledicno na zmanjšanje prekomerne telesne mase, je ohranjanje samostojnosti in s tem možnost, da se starejši odrasli še naprej ukvarjajo s pomembnimi in cenjenimi dejavnostmi (Pellegrini idr., 2017). Dodatno ima zmanjševanje visceralnega adipoznega tkiva v primerjavi z zmanjševanjem telesne mase vecjo dobrobit pri starejšem odraslem, zaradi cesar je potrebno spremljati antropometricne znacilnosti, ki opisujejo telesno sesta­vo (De Souza idr., 2020). Rezultati raziskav kažejo in potrjujejo ucinkovitost spremem-be življenjskega sloga na zdravstveno stanje starejšega odraslega. Glavne spremembe se kažejo na srcno-žilnem in presnovnem sistemu ter izboljšanju imunskega sistema, kar je pomembno izhodišce za bolj kakovostno življenje v starostni dobi. Opravljanje dnevnih aktivnosti starejšim odraslim posledicno vec ne predstavlja tolikšnega problema in posle-dicno drugih težav, kot jim je to v fazi prekomerne telesne mase. S tem se socasno vpliva na dolgorocno financno razbremenitev družbe (Huang idr., 2017; Rejeski idr., 2017; Villareal idr., 2017; Fanning idr., 2018; Sardeli idr., 2018; Muollo idr., 2019; Sweeney idr., 2019; Wheeler idr., 2019; De Souza idr., 2020). Menimo, da je optimalna raven doziranja telesne dejavnosti bistvenega pomena pri izvajanju in vodenju rehabilitacijskega procesa v institucijah, kjer pretežno obravnavajo starejše odrasle, ki imajo tudi znacilnosti prekomerne telesne mase. S primernim, indivi­dualnim nacrtom telesne dejavnosti in z upoštevanjem protokolov doziranja telesne de­javnosti lahko dosežemo zmanjšanje srcno-žilnih obolenj, presnovnih motenj, izboljšanje mobilnosti ter izvajanja dnevnih aktivnosti. Zaradi medicinske zahtevnosti dela je osre­dnjega pomena, da je vadba vodena s strani ustrezno strokovno usposobljene osebe za delo s posamezniki z zahtevnimi zdravstvenimi znacilnostmi. 5 Zakljucek Tekom fizioterapevtskega procesa rehabilitacije je potrebno podati posebno pozornost obravnavi starejših odraslih. Proces staranja lahko privede do slabšega imunskega sistema, pojavijo se lahko srcno-žilna obolenja, presnovne motnje in še mnogo drugih. Zaradi tega je potrebno vzeti v obzir apliciranje ustrezne telesne dejavnosti, ki bo primerna za posa­meznika glede na njegove zdravstvene zmožnosti ter tveganja. Posledice telesne nedejav­nosti v starostni dobi so lahko povezane s kopicenjem mašcobnega tkiva in zmanjšanjem mišicne mase, zaradi cesar lahko postanejo starejši odrasli gibalno ovirani in dovzetnejši za padce. Prav tako je vecja dovzetnost za razlicna obolenja, kar vodi v zmanjšano funkci­oniranje starejšega odraslega in posledicno manjšo samostojnost ter zmožnost opravljanja dnevnih aktivnosti. Tekom fizioterapevtske obravnave je potrebno glede na posameznika s prekomerno telesno maso po protokolih vadbe primerno dolociti vadbo, njen obseg, šte­vilo ponovitev, intenziteto in cas trajanja vadbe. Izjemnega pomena je edukacija starejšega odraslega o pomenu vadbe za njegovo zdravje in funkcioniranje, saj s tem hitreje prido­bimo primerne rezultate. Za uspešno zmanjševanje prekomerne telesne mase pri starejših odraslih je po izsledkih raziskav optimalna kombinacija aerobne vadbe, vadbe proti uporu z elasticnim trakom in hoje. Konstantno je potrebno aktivno delovati na promociji zdravja in vpliva telesne dejavnosti na kakovost življenja starejših odraslih cim dlje v starostno obdobje. Mojca Amon, PhD, Pia Accetto Influence of Guided Physical Activity on Overweight OlderAdults Low physical activity and high sedentary behavior present a global health challenge. This is particularly important in the older adult population as low physical activity declines and sedentary behavior increases with increasing age. Those are independent determinants of adverse outcomes such as morbidity, disability and poor quality of life. With increasing sedentary behavior, skeletal muscle strength and muscle power decline with chronological age (Ramsey et al., 2021). Therefore, obesity can occur, which is determined as excessive body fat. It may require lifestyle interventions to prevent the metabolic syndrome and cardi­ovascular syndrome (Rejeski et al., 2017; Martin et al., 2018; Wheeler et al., 2020). Being overweight and the accompanying adverse health conditions, such as metabolic dysfuncti­on, are highly prevalent, with excessive weight being uniquely problematic for the elderly segment of the population given the negative impact it has on physical function (Rejeski et al., 2017). The right approach to physiotherapy treatment plays a key role in the treatment of overweight adults. Proper education and management of physical activity, with effective motivation of older adults, is one of key factors in successfully reducing overweight. The purpose of this paper is to present scientific evidence on the association of physical activity in physiotherapy treatment for older adults with overweight. A descriptive method based on a review of the scientific literature in the PubMed and PEDro databases was used. In­clusion criteria for the selection of articles were: meta-analysis, randomized clinical trials, and studies examining the effects of physiotherapy and physical activity of older adults on reducing overweight. We reviewed studies examining the impact of physiotherapy treatment with proper, controlled application of exercise on reducing overweight in older adults, and its effects on the cardiovascular, metabolic, immune and locomotor system. The results of the research derive from importance of appropriate physical activity, its positive effects on the improvement of the cardiovascular, metabolic, immune and locomotor systems. The presentation of the physiotherapy framework for older overweight adults can contribute to prevention, to raising awareness among older adults, and to further studying the effects of overweight reduction throughout the healthcare system, which influences a more holistic approach to the quality treatment of older overweight adults. In addition, the benefits of exercise for multiple systems include improved carbohydrate and lipid metabolism, blood pressure, vascular function, coagulation and sympathetic function. Moreover, different patterns of physical activity may improve distinct aspects of co­gnition (Villareal et al., 2017; Wheeler et al., 2020) and the cardiovascular and metabolic syndrome (Rejeski et al., 2017; Villareal et al., 2017; Fanning et al., 2018; Muollo et al., 2019; Sweeney et al., 2019; Wheeler et al., 2020). According to the existing research, a combination of aerobic exercise, resistance training with an elastic band, and walking is optimal for the successful reduction of overweight in older adults. The most common tech­nique for improving muscle strength and reducing fat mass by using accessories is to use an elastic band, which can gradually increase the intensity and progressiveness of exercise, as different colors indicate different intensities. The gradual progressiveness allows for better progression of older adults. The exercise program lasted 12 weeks, during which time it was performed 3 times a week for 55 minutes. The first 10 minutes were general warm-ups, followed by 40 minutes of exercise (3 sets of 10 reps) with an elastic band, alternating concentric and eccentric contraction over the entire range of motion, to exercise the upper and lower limbs, the abdominal area and chest. The exercise program was monitored by a physiotherapist. Finally, there were 5 minutes of cool down. The Borg Rating of Perceived Exertion scale was used for the gradual progressive exercise. The use of an elastic band is safe, the exercise can be performed anywhere, regardless of location, as the elastic band is portable, and it is easy to use, which gives older adults more motivation and a consequent desire to perform exercises with an elastic band, thus speeding up progress (Huang et al., 2017). From the physiotherapeutic point of view, it is constantly necessary to actively promote health and the impact of physical activity on various diseases, and consequently to take preventive action on individuals. Walking is one of the safest forms of physical activity, and it can be easily adapted to each individual, depending on his/her pathological conditions. One of the forms of walking is Nordic walking, which is an extremely suitable physical acti­vity technique for older adults, as it is a more dynamic and consequently a more demanding form of walking. It requires proper technique, developed strength in the upper extremities, and maintaining a suitable constant walking speed. At the same time, compared to daily walking, there is an increase in heart rate, oxygen consumption and energy consumption while maintaining a constant speed during exercise. To improve physical activity, it is necessary to combine Nordic walking with a balanced diet, thus achieving a reduced body mass index, which indicates reduced excess body we­ight (Muollo et al., 2019). The combination of walking, resistance training and aerobic tra­ining, combined with weight loss interventions, greatly improves mobility and knee exten­sor strength in comparison with walking training alone. The improvement in 400-m walk time shows the important role of mobility in sustaining dependency and the increased risk that loss of mobility confers for both institutionalization and death (Rejeski et al., 2017). One of the most suitable aerobic exercises to improve general health in obese older adults is Nordic walking combined with diet and regular walking, which can lead to cardiorespi­ratory changes, changes in body composition and muscular strength. In addition, muscular strength is strongly correlated with physical function, yet, inversely and independently rela­ted to mortality (Rejeski et al., 2017; Muollo et al., 2019). Reduction in the body mass index was visible. The percentage of the maximum amount of oxygen your body can utilize during exercise (VO2max) improves, which can result in an enhanced capacity to tolerate fatigue. With this workout combination, such forms of training can enhance the exercise capacity parameters over a long period of time. Nordic walking and regular walking improve arm and leg strength equally (Muollo et al., 2019). Moreover, authors (Huang et al., 2017; Rejeski et al., 2017; Villareal et al., 2017) fou­nd that resistance training has a positive effect on increasing muscle strength and reducing excess fat mass in older adults, as it results in increased muscle protein synthesis, decrea­sed catabolic cytokines, and increased production of anabolic hormones. It also increases the activity of type I muscle fibers and type II muscle fibers. Furthermore, aerobic exercise achieves better adaptation of the cardiovascular system, which increases oxygen consumption without a marked change in strength, while impro­ving neuromuscular function (Rejeski et al., 2017; Villareal et al., 2017; Fanning et al., 2018). It has improved not only mobility but also the strength of the extensor muscles of the knee joint, which is necessary for a normal walking pattern and the consequent prevention of falls. It was found that combining aerobic exercise training, which included 45 minutes of physical activity with an intensity of 12-14 according to the Borg scale (“Borg Rating of Perceived Exertion”) and walking a distance of 400 meters, with resistance training signi­ficantly increased walking speed and muscle strength in older overweight adults. Resistance exercises lasted 45 minutes, which were performed by older adults via electronic devices, where each exercise was repeated 10 to 12 times in 3 sets over 2 days, under the supervision of a kinesiologist who monitored their progress and thus gradually progressed their exercise. During the first day, they focused on training the thigh muscles and chest muscles; on the second day they focused on the abdominal muscles, arm mu­scles, leg muscles and pectoral muscles (Rejeski et al., 2017). The combined aerobic and resistance training improved cardiovascular fitness to the same extent as aerobic training alone and strength to the same extent as resistance training alone. This kind of exerci­se combination resulted in additive effects that translated into the greatest improvement among all interventions on physical function and reduction of frailty. It is crucial to set exercise goals with vigorous intensity to induce exercise adaptations, while keeping exerci­se volumes moderate (Villareal et al., 2017). Last but not least, during the physiotherapeutic process of the rehabilitation of older adults, special attention should be paid to the exercise of older adults. The aging process can lead to a weakened immune system, cardiovascular disease, metabolic disorders and many more. Therefore, it is necessary to consider the application of appropriate physical activity that will be suitable for the individual and his/her health abilities and risks. The result of physical inactivity in old age can be associated with the accumulation of adipose tissue and reduced muscle mass, which can make older adults physically handicapped and more susceptible to falls. There is also a greater susceptibility to various diseases, which leads to reduced functioning of the older adult and, consequently, reduced independence and the ability to perform daily activities. During the physiotherapeutic treatment, it is necessary to determine the exercise, its scope, number of repetitions, intensity, duration of exercise and the exercise protocols according to the specific overweight individual. It is extremely important that the older adult is properly medically educated about the impact of exercise on his or her health and functioning, in order to achieve the desired results. LITERATURA 1. Barrington, W. E. in Beresford, S. A. A. (2019). Eating Occasions, Obesity and Related Behaviors in Working Adults: Does it Matter When You Snack? Nutrients, 11(10), 2320. Dostopno na: https:// doi.org/10.3390/nu11102320 2. Beavers, K. M., Walkup, M. P., Weaver, A. A. idr. (2018). Effect of Exercise Modality During Weight Loss on Bone Health in Older Adults With Obesity and Cardiovascular Disease or Metabolic Syndrome: A Randomized Controlled Trial. J Bone Miner Res, 33(12), 2140-2149. Dostopno na: https://doi.org/10.1002/jbmr.3555 3. De Souza, F., Lanzendorf, F. N., De Souza, M. M. M. idr. (2020). Effectiveness of martial arts exercise on anthropometric and body composition parameters of overweight and obese subjects: A systematic review and meta-analysis. In BMC Public Health, 20(1). Dostopno na: https://doi. org/10.1186/s12889-020-09340-x 4. Fanning, J., Walkup, M. P., Ambrosius, W. T. idr. (2018). Change in health-related quality of life and social cognitive outcomes in obese, older adults in a randomized controlled weight loss trial: Does physical activity behavior matter? Journal of Behavioral Medicine, 41(3), 299–308. Dostopno na: https://doi.org/10.1007/s10865-017-9903-6 5. Hsu, K. J., Liao, C. D., Tsai, M. W. idr. (2019). Effects of Exercise and Nutritional Intervention on Body Composition, Metabolic Health, and Physical Performance in Adults with Sarcopenic Obesity: A Meta-Analysis. Nutrients, 11(9), 2163. Dostopno na: https://doi.org/10.3390/nu11092163 6. Huang, S. W., Ku, J. W., Lin, L. F. idr. (2017). Body composition influenced by progressive elastic band resistance exercise of sarcopenic obesity elderly women: Apilot randomized controlled trial. European Journal of Physical and Rehabilitation Medicine, 53(4), 556–563. Dostopno na: https://doi.org/10.23736/S1973-9087.17.04443-4 7. Martin, A., Booth, J. N., Laird, Y. idr. (2018). Physical activity, diet and other behavioural interventions for improving cognition and school achievement in children and adolescents with obesity or overweight. Cochrane Database Syst Rev, 3(3), CD009728. Dostopno na: https://doi.org/10.1002/14651858.CD009728.pub4 8. Muollo, V., Rossi, A. P., Milanese, C. idr. (2019). The effects of exercise and diet program in overweight people – Nordic walking versus walking. Clinical Interventions in Aging, 14, 1555–1565. Dostopno na: https://doi.org/10.2147/CIA.S217570 9. Payne, M. E., Porter Starr, K. N., Orenduff, M. idr. (2018). Quality of Life and Mental Health in Older Adults with Obesity and Frailty: Associations with a Weight Loss Intervention. J Nutr Health Aging, 22(10), 1259–1265. Dostopno na: https://doi.org/10.1007/s12603-018-1127-0 10.Ramsey, K. A., Rojer, A. G. M., D‘Andrea L. idr. (2021). The association of objectively measured physical activity and sedentary behavior with skeletal muscle strength and muscle power in older adults: Asystematic review and meta-analysis. Ageing Res Rev, 67,101266. Dostopno na: https:// doi.org/10.1016/j.arr.2021.101266 11.Rejeski, W. J., Ambrosius, W. T., Burdette, J. H. idr. (2017). Community Weight Loss to Combat Obesity and Disability in At-Risk Older Adults. Journals of Gerontology - Series A Biological Sciences and Medical Sciences, 72(11), 1547–1553. Dostopno na: https://doi.org/10.1093/gerona/glw252 12.Sardeli, A. V., Komatsu, T. R., Mori, M. A. idr. (2018). Resistance Training Prevents Muscle Loss Induced by Caloric Restriction in Obese Elderly Individuals: A Systematic Review and Meta-Analysis. Nutrients, 10(4), 423. Dostopno na: https://doi.org/10.3390/nu10040423 13.Sweeney, F. C., Demark - Wahnefried, W., Courneya, K. S. idr. (2019). Aerobic and Resistance Exercise Improves Shoulder Function in Women Who Are Overweight or Obese and Have Breast Cancer: ARandomized Controlled Trial. Phys Ther, 99(10), 1334-1345. Dostopno na: https://doi. org/10.1093/ptj/pzz096 14.Verreijen, A. M., Engberink, M. F., Memelink, R. G. idr. (2017). Effect of a high protein diet and/or resistance exercise on the preservation of fat free mass during weight loss in overweight and obese older adults: a randomized controlled trial. Nutr J, 16(1),10. Dostopno na: https://doi.org/10.1186/ s12937-017-0229-6 15.Villareal, D. T., Aguirre, L., Gurney, A. B. idr. (2017). Aerobic or Resistance Exercise, or Both, in Dieting Obese Older Adults. New England Journal of Medicine, 376(20), 1943–1955. Dostopno na: https://doi.org/10.1056/nejmoa1616338 16.Wheeler, M. J., Dunstan, D. W., Ellis, K. A. idr. (2019). Effect of morning exercise with or without breaks in prolonged sitting on blood pressure in older overweight/obese adults: Evidence for sex differences. In Hypertension, 73(4), 859–867. Dostopno na: https://doi.org/10.1161/ HYPERTENSIONAHA.118.12373 17.Wheeler, M. J., Green, D. J., Ellis, K. A. idr. (2020). Distinct effects of acute exercise and breaks in sitting on working memory and executive function in older adults: a three-arm, randomised cross-over trial to evaluate the effects of exercise with and without breaks in sitting on cognition. Br J Sports Med, 54(13), 776-781. Dostopno na: https://doi.org/10.1136/bjsports-2018-100168 Dr. Mojca Amon, dipl. fiziot., docentka na Visokošolskem zavodu Fizioterapevtika e-naslov: amon.mojca@gmail.com Pia Accetto, dipl. fiziot. e-naslov: pia.accetto@gmail.com Dr. Friderika Kresal, Tomaž Šubej, dr. Mojca Amon Povezanost krhkosti starejših odraslih in covida-19 DOI: https://doi.org/10.55707/jhs.v9i1.122 Prejeto 26. 11. 2021 / Sprejeto 9. 4. 2022 Znanstveni clanek UDK 616-053.9+616.98-036.21 KLJUCNE BESEDE: koronavirus, SARS-CoV-2, starej­ši odrasli POVZETEK – Pri zdravstveno ranljivejših populaci­jah, kot so starejši odrasli s sindromom krhkosti, je po­membno posebno pozornost nameniti ustreznemu priza­devanju za zašcito pred okužbo z virusom ali zmanjšanju zdravstvenih posledic hudega akutnega respiratornega sindroma SARS-CoV-2, ki sproži koronavirusno bolezen 2019 (covid-19). Primeri zgodnje smrti se pojavljajo predvsem pri starejših odraslih s sindromom krhkosti, ki vpliva na intenzivnejše napredovanje virusne okužbe. Uporabljena je bila deskriptivna metoda, ki temelji na pregledu znanstvene literature. Po diagramu PRISMA je bilo v analizo vkljucenih 8 znanstvenih clankov. Vklju-citvena merila pri izboru clankov so vkljucevala metaa­nalize in pregledna dela, v katerih so avtorji preucevali povezavo med krhkostjo in covidom-19 pri starejših ose-bah nad 65 let s sindromom krhkosti. Rezultati raziskav izpostavljajo predvsem povezavo med stopnjo krhkosti in mortaliteto pri pacientih s covidom-19. Izpostavljena je tudi povezava med krhkostjo in daljšo hospitalizacijo, sprejemom na oddelek za intenzivno terapijo, delirijem in slabšim izidom zdravljenja. V klinicnem okolju je potreb-no starejšim odraslim s covidom-19 cim prej omogociti veckomponentno zdravstveno obravnavo. 1 Uvod Received 26. 11. 2021 /Accepted 9. 4. 2022 Scientific article UDC 616-053.9+616.98-036.21 KEYWORDS: coronavirus, SARS-CoV-2, older adults ABSTRACT – In susceptible populations, especially the frail elderly population, special care is needed in efforts to protect against the virus or reduce health-related outcomes of the SARS-CoV-2 severe acute respiratory syndrome, which triggers the coronavirus disease 2019 (COVID-19). Cases of early death have occurred main­ly in older people with frailty status that increases the progression of viral infection. A descriptive method ba­sed on a review of scientific literature was used. Accor­ding to the PRISMA diagram, 8 scientific articles were suitable for inclusion. The inclusion criteria used in the selection of articles were meta-analyses and reviews in which the correlation between the elderly (65+) with fragility and COVID-19 was studied. The results of the research highlight the association between frailty and mortality rates in patients with COVID-19. In addition, the association between frailty and prolonged hospita­lization, admission to the intensive care unit, delirium, and poorer treatment outcomes was emphasized. In the clinical setting, elderly patients with COVID-19 should be given multicomponent health treatment as soon as possible. Novi koronavirus SARS-CoV-2, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) 11. februarja 2020 poimenovala »koronavirusna bolezen 2019« (covid-19), je eden od iz­jemno patogenih ß-koronavirusov. Omenjeni koronavirus, ki se širi po dihalnem traktu in povzroca pljucnico, je pokazal visoko nalezljivost in umrljivost. Od marca 2021 se je pan-demija covida-19 razširila v 192 držav, kjer je bilo skupaj vec kot 249,9 milijona potrjenih primerov in 5,05 milijona smrti (Johns Hopkins, 2021). Pacienti s covidom-19 imajo lahko blage ali hujše simptome bolezni. Najpogostejši simptomi vkljucujejo zvišano telesno tem­peraturo (83 %), kašelj (82 %) in težko dihanje (31 %). Gastrointestinalni simptomi, kot so bruhanje, driska in bolecine v trebuhu, so opisani pri 2–10 % pacientov s covidom-19, pri 10 % pacientov pa se driska in slabost pojavita pred razvojem vrocine in respiratornih simptomov (Wang idr., 2020). Ceprav so glavna tarca okužbe s koronavirusom pljuca, lah­ko široka porazdelitev receptorjev v organih povzroci poškodbe srca in ožilja, prebavil, ledvic, jeter, osrednjega živcnega sistema in oci (Renu idr., 2020). Epidemiološki zakljucki izpostavljajo, da je starost pomembnejši dejavnik pri zmanjševanju možnosti za preživetje pri covidu-19, zlasti po 65. letu starosti. Strategije vlad po vsem svetu se osredotocajo pred­vsem na zašcito starejših odraslih z namenom prepricati le-te, da upoštevajo preventivne ukrepe javnega zdravja s ciljem zmanjšati umrljivost med starejšimi odraslimi (Utych idr., 2020). Kljub temu je stopnja umrljivosti zaradi covida-19 med starejšimi odraslimi vecja kot pri drugih boleznih (npr. pnevmokokna bolezen in vrocinski udar) in zato se pricaku­je, da bodo starejši odrasli dosledni, ko gre za upoštevanje priporocil javnih zdravstvenih agencij in vlad (Daoust, 2020). Krhkost je s starostjo povezano vecdimenzionalno klinicno stanje, opredeljeno kot nespecificno stanje ranljivosti, ki lahko identificira starejše odrasle s povecanim tveganjem za padce, institucionalizacijo, hospitalizacijo, invalidnost, demenco in mortaliteto. Krhkost je eden izmed glavnih vzrokov funkcionalnega upada in zgodnje smrti pri starejših odraslih (Chode idr., 2016; Vermeiren idr., 2016). Sindrom krhkosti, ki je bodisi fizicni, psihološki ali pa predstavlja kombinacijo obeh, je dinamicen proces, ki se scasoma izboljša ali poslab­ša. Leta 2013 je bila krhkost izpostavljena kot medicinski sindrom z vec vzroki in dejavni­ki, za katerega so znacilni zmanjšana moc, vzdržljivost in fiziološka funkcija, ki povecujejo ranljivost posameznika in povzrocajo razvoj povecane odvisnosti in/ali smrti (Morley idr., 2013). Obstajata dva glavna modela krhkosti. V Friedovem modelu fenotipa (Fried idr., 2001) krhkost temelji na treh ali vec komponentah slabe moci oprijema, pocasne hitrosti hoje, nizke telesne aktivnosti, izcrpanosti in nenamerne izgube telesne mase. Pri modelu kumulativnega primanjkljaja ali indeksa krhkosti (Rockwood idr., 2007) pa se opredeljuje krhkost v smislu kopicenja »primanjkljajev« (simptomov, znakov, bolezni in invalidnosti), kjer ocena indeksa krhkosti odraža delež prisotnih potencialnih primanjkljajev. Metoda izracuna indeksa krhkosti vkljucuje razmerje med številom omejitev, ki obstajajo pri pa-cientih, in skupnim številom zdravstvenih omejitev, vkljucno s socialnimi znacilnostmi, klinicnimi znaki, simptomi, komorbidnostmi, laboratorijskimi preiskavami in slikovnimi preiskavami. Kojima idr. (2018) menijo, da je indeks krhkosti lahko pokazatelj tveganja umrljivosti za vse paciente, ne glede na starost in invalidnost. Dodatno lahko indeks krh­kosti doloca stanje krhkosti na nacin, da predstavlja natancnejšo napoved tveganja v obliki razdelitve na tri kategorije krhkosti glede na fenotip (robusten, predkrhkost, krhkost). Krhkost se lahko pojavi pred 65. letom starosti, vendar verjetnost narašca pri posa­meznikih, starejših od 70 let (Hoogendijk idr., 2018). Stopnja pojavnosti krhkosti je višja pri ženskah kot pri moških (Crow idr., 2019; He idr., 2019). Trenutno natancna patoge­neza krhkosti pri starejših odraslih s covidom-19 ni v celoti pojasnjena. Številni znan­stveni izsledki so pokazali, da so ravni vnetnih dejavnikov povecane tako pri pacientih s covidom-19 kot pri pacientih s krhkostjo (Chen idr., 2020; Ledford idr., 2020). Hewitt idr. (2020) so v raziskavi, ki je vkljucevala 1564 pacientov s covidom-19, ugotovili, da so imeli krhki posamezniki povecano tveganje za smrt in so dlje casa bivali v bolnišnici v primerjavi z nekrhkimi posamezniki. Starejši odrasli s covidom-19 lahko v kombinaciji s krhkos­tjo doživijo bistveno hujše simptome in smrtnost. Okužba povzroci biološko poškodbo in izgubo homeostaze. To na koncu prispeva k pospešenemu staranju in razvoju s starostjo povezanih bolezni (Zhavoronkov idr., 2020). Krhkost je dinamicen in obvladljiv proces, ki ga je mogoce prepreciti, odložiti ali celo obrniti z intervencijami in zdravstvenimi strategijami. Trenutno še ni sprejetih interven­cijskih ukrepov za covid-19 v povezati s krhkostjo. Avtorji raziskav (Zhavoronkov idr., 2020; Moccia idr., 2020; Silver, 2020) izpostavljajo pomen redne telesne dejavnosti v obli­ki ustrezne terapevtske vadbe in ustrezno prehranjevanje. S staranjem se navadno zmanjšu­jeta skupna kolicina gibanja in telesna funkcija, kar povecuje tveganje za nastanek krhkosti. Ameriška univerza za športno medicino (ACSM-American College of Sports Medicine) priporoca veckomponentno vadbo za starejše odrasle. Vadba naj vkljucuje vaje proti uporu, aerobno vadbo ter vaje za koordinacijo in ravnotežje, saj skupek omenjenih vadb predsta­vlja najboljše možnosti za preprecevanje in izboljšanje krhkosti (She idr., 2021). Glavni dejavnik, ki prispeva k anabolizmu mišic starejših odraslih, je ustrezen beljakovinski vnos živil, saj so beljakovine nepogrešljiva energetska snov. V raziskavi so dokazali, da lahko 24-tedensko uživanje predvsem beljakovinskega vnosa (15 g mlecnih beljakovin dnevno ob zajtrku in kosilu) skupaj s programom vadbe proti uporu izboljša mišicno maso, moc in fizicno telesno funkcijo (Tieland idr., 2012). Porazdelitev vnosa beljakovin je pomemb­nejša od celotnega vnosa beljakovin. Krhki posamezniki obicajno zaužijejo vec beljako­vin opoldne in manj zjutraj (Bollwein idr., 2013). Dopolnjevanje beljakovinskega vnosa lahko vpliva ugodno na preprecevanje in lajšanje sindroma krhkosti (Pedersen idr., 2013). Zdravstvene omejitve vec hormonskih sistemov so lahko potencialni dejavnik za nastanek sindroma krhkosti. Glavni endokrini hormoni, ki so primerni za medicinsko intervencijo pri sindromu krhkosti, so spolni hormon, rastni hormon in insulinu podoben rastni fak-tor (IGF). Androgen, vkljucno s testosteronom in dehidroepiandrosteronom, ima funkci­jo ohranjanja mišicno-skeletne rasti. Starejšim odraslim pacientom, ki izgubljajo mišicno maso in moc zaradi upadanja androgena, bi lahko koristila nadomestna terapija z androgeni (She idr., 2021). S pregledom literature smo želeli prouciti povezanost sindroma krhkosti in covida-19 s ciljem, da pojasnimo zdravstveno tveganje starejših krhkih odraslih (nad 65 let) za co­vid-19. 2 Metode Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo in izvedli pregled literature po meto­dologiji prikazanega diagrama PRISMA(slika 1). Iskanje literature je potekalo preko tujih podatkovnih zbirk PubMed in PEDro v obdobju 5. 11.–1. 12. 2021. Pri iskanju literature smo uporabili vkljucitvena merila: znanstveni clanki v angleškem jeziku (tip: metaanali­ze, pregledna in sistematicna pregledna dela), dostopnost celotnega besedila, clanki, obja­vljeni v obdobju 2019–2021, populacija starejših odraslih (nad 65 let) krhkih pacientov s covidom-19. Izkljucitvena merila so vkljucevala: objave pred letom 2019; objave, ki niso bile prosto dostopne; objave, ki niso bile v angleškem jeziku, ter dvojniki. Uporabljene kljucne besede, povezane z Boolovim operatorjem (AND in OR), v angleškem jeziku so bile: frailty, covid-19, coronavirus, SARS-CoV-2, elderly. S specifikacijo iskalnih pojmov in z razlicnimi kombinacijami kljucnih besed smo pri pregledu pridobili skupno 1034 za­detkov (PubMed: 981 zadetkov, PEDro: 53 zadetkov). Pri pregledu primernosti clankov po naslovih smo izkljucili objave, ki niso vkljucevale iskalnega niza krhkosti pri starejših odraslih (nad 65 let), in se omejili na 241 znanstvenih prispevkov (PubMed: 236, PEDro: 5). Vzadnjem delu preverjanja ustreznosti glede na izkljucitvena in vkljucitvena merila je bil opravljen še pregled po povzetkih, pri katerem so bili izloceni clanki, ki niso opisovali vpliva krhkosti na covid-19, koronavirus, SARS-CoV-2. Vtem koraku se je obseg zmanjšal na skupno 36 relevantnih objav (PubMed: 34, PEDro: 2). Izlocili smo objave, katerih pred-met proucevanja ni vkljuceval krhkosti in starejših odraslih, in v pregledno delo vkljucili 8 ustreznih raziskav (slika 1). Slika 1 Diagram poteka preglednega dela v shemi po metodologiji PRISMA 3 Rezultati V tabeli 1 so prikazane ugotovitve vkljucenih 8 raziskav. Tabela 1 Seznam v koncno analizo vkljucenih raziskav Vir in tip raziskave Metodologija Namen Ugotovitve Dumitrascu idr., 2021 (tip: pregledno delo in metaanaliza) – vkljucenih 52 raziskav – 118.373 udeležencev s covidom-19 – merilo: klinicna lestvica krhkosti Ugotoviti povezavo med krhkostjo in koncnim izidom pri diagnozi covid-19. Prisotnost krhkosti je povezana s smrtnostjo pri pacientih s covidom-19. Povezava med krhkostjo in delirijem, kriticno boleznijo. Kastora idr., 2021 (tip: sistematicno pregledno delo in metaanaliza) – vkljucenih 34 raziskav za sistematicni pregled – vkljucenih 17 raziskav za metaanalizo – povprecna starost pacientov: 56–86 let – 18.042 udeležencev Ugotoviti povezavo med krhkostjo oz. lestvico klinicne krhkosti s povecano umrljivostjo zaradi covida-19. Pacienti na lestvici klinicne krhkosti 1–3 izkazujejo manjše tveganje, 4–5 zmerno tveganje in 6–9 visoko tveganje za umrljivost s covidom-19 ne glede na starost. Yang idr., 2021 (tip: sistematicno pregledno delo in metaanaliza) – vkljucenih 16 raziskav – vkljucenih 4324 pacientov Prouciti vpliv krhkosti na izid pri zdravljenju covida-19 in odlocitve v klinicni praksi pri zdravljenju. Krhkost je povezana s povecanim tveganjem za klinicne neželene dogodke (smrtnost, resnost bolezni covid-19, sprejem v enoto intenzivne nege, uporaba mehanske ventilacije, podaljšana hospitalizacija). Zhang idr., 2021 (tip: sistematicno pregledno delo in metaanaliza) – vkljucenih 15 raziskav – vkljucenih 23.944 pacientov Ugotoviti vpliv krhkosti na smrtnost pri pacientih s covidom-19. Krhkost je neodvisen napovedovalec umrljivosti pri pacientih s covidom-19. Krhkost bi lahko bil prognosticni dejavnik za zdravstveno osebje pri oblikovanju skupin z visokim tveganjem in za opravljanje presejanja ter ustreznih intervencij za zmanjšanje stopnje umrljivosti pri pacientih s covidom-19. Pranata idr., 2021 (tip: sistematicno pregledno delo in metaanaliza) – vkljucenih 7 raziskav – vkljucenih 3817 pacientov – povprecna starost 80,3 leta – vkljucenih 53 % moških Kolicinsko opredeliti razmerje med lestvico klinicne krhkosti in stopnjo umrljivosti pri pacientih s covidom-19. Ugotovili so linearno povecevanje med lestvico klinicne krhkosti in stopnjo umrljivosti pri pacientih s covidom-19. Kow idr., 2021 (tip: metaanaliza) – v analizo vkljucenih 14 raziskav – vkljucenih 3824 pacientov s covidom-19 Ugotoviti povezavo med krhkostjo in umrljivostjo pri pacientih s covidom-19. Povecano tveganje za pojav umrljivosti je povezano s kontinuiteto krhkosti pri pacientih s covidom-19. – 26 raziskav, Cosco idr., 2021 (tip: sistematicno pregledno delo) vkljucenih v analizo – vecina raziskav iz Evrope, polovica iz UK, ena iz Brazilije – povprecna starost pacientov je 73,1 leta Opredeliti povezavo med krhkostjo in smrtnostjo pri hospitaliziranih covid-19 pacientih. Vecina raziskav je pokazala povezavo med smrtjo zaradi covida-19 in narašcajoco krhkostjo. – 43,5 % žensk Kow in Hasan, 2020 (tip: metaanaliza) – vkljucenih 22 raziskav – vkljucenih 25246 pacientov – vecina raziskav iz Evrope Ugotoviti povezavo med pojavljanjem krhkosti pri pacientih in covidom-19. Posamezniki z višjo stopnjo krhkosti imajo težji potek bolezni covid-19. 4 Razprava Tekom zadnjih let je ocenjevanje krhkosti od sprejema na oddelek intenzivne terapije postalo priljubljeno v vseh zdravstvenih ustanovah. Lestvica klinicne krhkosti se je izkaza-la za uporabno orodje pri napovedovanju možnosti preživetja starejših odraslih na oddelkih za intenzivno nego. S pojavom novega koronavirusnega obolenja covid-19 je ocena krh­kosti postala eden izmed kljucnih orodij pri napovedovanju stopnje umrljivosti in dolgo­trajne hospitalizacije pri pacientih s koronavirusno boleznijo. Ugotavljamo, da so številni znanstveniki izpostavili povezavo med krhkostjo in covidom-19 na splošno ter povezanost krhkosti in stopnje preživetja pri pacientih s covidom-19 (Dumitrascu idr., 2021; Kastora idr., 2021; Yang idr., 2021; Zhang idr., 2021; Pranata idr., 2021; Kow idr., 2021; Cosco idr., 2021 ter Kow in Hasan, 2020). Dumitrascu idr. (2021) porocajo o doslednih dokazih, da je prisotnost krhkosti pove­zana s povecano umrljivostjo pri pacientih s covidom-19, ter povezavo med krhkostjo in delirijem ter kriticno boleznijo. Navajajo pomembno povezavo med krhkostjo in trikratnim povecanjem možnosti delirija, kar narekuje, da se ranljivost posameznika v povezavi s krh­kostjo kaže tudi v prisotnosti okužbe s covidom-19. Podobno so ugotovili tudi Pranata idr. (2021), ki so v raziskavi ugotovili linearno povecanje stopnje umrljivosti zaradi covida-19 pri pacientih s krhkostjo. Poudarjajo, da je lestvica klinicne krhkosti odlicen pripomocek pri diagnosticiranju krhkosti in da višja kot je bila ocena na lestvici klinicne krhkosti, vec­ja je bila verjetnost smrtnosti in težjega poteka pri pacientih s covidom-19 (Pranata idr., 2021). Izpostavili so tudi pomanjkljivost, in sicer da omenjena lestvica krhkosti ni primerna za oceno pacientov, mlajših od 65 let, in za posameznike z ucnimi težavami ter invalidno­stjo. Kastora idr. (2021) so v raziskavi potrdili razlike na lestvici klinicne krhkosti med najnižjo in najvišjo stopnjo. Dokazali so, da je pri posameznikih, ki so pridobili oceno krhkosti od 6 do 9, vecja verjetnost za smrtnost in težji potek bolezni covid-19 kot pri posameznikih z oceno krhkosti od 1 do 3. Dokazali so, da imajo starejši odrasli moški s pridruženimi srcno-žilnimi boleznimi slabšo prognozo pri zdravljenju covida-19. Kastora idr. (2021) so tako kot Dumitrascu idr. (2021) dokazali povezavo med krhkostjo in deliri­jem ter slabšim potekom pri koronavirusni bolezni covid-19. Yang idr. (2021) so podobno kot že omenjeni avtorji našli dokaze o povezavi med krhkostjo in sprejemom pacientov na oddelke za intenzivno terapijo, mehansko ventilacijo in daljšo hospitalizacijo. Zhang idr. (2021) so v raziskavi ugotovili povezavo med krhkostjo in povecanim tveganjem za smrtnost pri pacientih s covidom-19. Menijo, da bi lahko bila ocena krhkosti izrednega pomena pri oceni napovedi smrtnosti in dolgotrajne hospitalizacije. Ugotovili so, da so ljudje, starejši od 70 let, najbolj ranljiva skupina za okužbo z virusom covid-19, predvsem posamezniki, ki bivajo v domovih za starejše odrasle in imajo še druge pridružene bolezni (bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen, bolezni ledvic, so vsesplošno oslabeli). Kow idr. (2021) so izpostavili povezavo med krhkostjo in povecano stopnjo umrljivosti pri pacientih s covidom-19. Navajajo, da ocena klinicne krhkosti, ki je nižja od 5, ni povezana s smrtnim izidom bolezni. Višje vrednosti ocene krhkosti pa lahko kažejo višjo stopnjo umrljivosti za­radi covida-19. Cosco idr. (2021) so podobno kot omenjeni avtorji prav tako potrdili vpliv krhkosti na smrtnost in daljšo hospitalizacijo, povezano s covidom-19. Poudarili so, da je potrebna previdnost pri interpretaciji rezultatov, saj so morda manj krhki pacienti imeli bolj agresivno zdravljenje in zato tudi bolj uspešno kot tisti s povecano stopnjo krhkosti. Prav tako so poudarili na razlike v zdravljenju pacientov s covidom-19 med zdravstvenimi centri, ki so bili zajeti v metaanalitsko raziskavo. Kow in Hasan (2020) izpostavljata, da so posamezniki z višjo stopnjo krhkosti pogosteje zasedani v populaciji s težjim potekom bo­lezni covid-19. Avtorja menita, da bi morali imeti krhki posamezniki prednost pri preven­tivnih ukrepih proti bolezni covid-19, bodisi farmakološko ali nefarmakološko. Dodatno sta avtorja predlagala, da bi bilo uživanje vitamina D eden izmed ukrepov za spopadanje s krhkostjo, saj lahko vitamin D pri starejših odraslih izboljša telesno zmogljivost in je hkrati koristen za preprecevanje slabega izida zaradi bolezni covid-19. Starejši krhki odrasli imajo že predobstojeco imuno-patološko osnovo, zaradi cesar so izpostavljeni vecjemu tveganju za neželene izide, slabšemu odzivanju na zdravljenje in umrljivosti zaradi covida-19. Pomembno je zgodnje odkrivanje in skrbno spremljanje krh­kosti, saj se le na tak nacin lahko zašciti zdravstveno ranljivo populacijo starejših odraslih oseb. Optimalna preventiva proti okužbi s covidom-19 in krhkosti zahteva nasprotujoce si ukrepe. V prvem primeru je pomembno, da se izogibamo gibanju in zbiranju ljudi v zapr­tih prostorih. Pri preprecevanju krhkosti pa so izrednega pomena družbeno udejstvovanje, cloveška interakcija ter skrb za zdravo in fizicno dejavno telo. Pomembno je ozavešcanje celotne družbe za boljše dolgotrajno in zdravo življenje v prihodnosti. Omejitve preglednega dela so v casovnem okvirju pregledane literature, ki je ome­jen na casovno pojavnost virusa. Pomembno je poudariti, da je covid-19 relativno nova zdravstvena situacija in je clankov na temo krhkost in covida-19 relativno malo. Omejitev raziskave predstavlja tudi populacija, ki je bila vkljucena v pregledanih clankih. V razi­skave so bili vkljuceni le starejši odrasli, pri katerih je vecji delež pojavnosti krhkosti kot pri mlajših. Na podlagi proucevanja predlagamo nadaljnje dosledno spremljanje sindroma krhkosti tako pri mlajših (pred 65. letom) kot tudi pri starejših odraslih, tako pri razlicicah virusa covid-19 kot tudi ostalih patologijah. Nadaljnja proucevanja lahko pripomorejo k pripravi ustreznih preventivnih zdravstvenih strategij. 5 Zakljucek Krhkost se nanaša na stanje ranljivosti in prisotnost dejavnikov zdravstvenega tve­ganja, za katere je znacilno zmanjšanje fizioloških rezerv, kar lahko vodi v slabše izide. Starejši odrasli pacienti s covidom-19 imajo višjo incidenco za pojav krhkosti, krhkost pa poslabša potek bolezni covid-19. Krog interakcije med krhkostjo in covidom-19 lah­ko vodi do slabše prognoze za posameznika. Neposredni ucinki obeh lahko vkljucujejo hospitalizacijo, sprejem na oddelek intenzivne enote in smrtnost. Posredni ucinki, kot so socialna izolacija, podhranjenost in telesna nedejavnost, lahko povzrocijo depresijo, anksi­oznost in sarkopenijo, ti pa skupaj progresivno vplivajo na stanje krhkosti (pred pandemijo ali po pandemiji). Trenutno še ni sprejetih splošnih soglasij in klinicnega razumevanja za evalvacijo in intervencijo krhkih starejših odraslih s covidom-19. Pomembno je izboljša-ti ozavešcenost zdravstvenih delavcev o pomenu zgodnjega odkrivanja in prepoznavanja intervencijskih metod pri krhkih starejših odraslih. V klinicnem okolju je potrebno zlasti starejše odrasle s covidom-19 cim prej ovrednotiti in jim omogociti veckomponentno do-sledno izvedljivo zdravstveno obravnavo. Friderika Kresal, PhD, Tomaž Šubej, Mojca Amon, PhD Correlation between the Fragility of Older Adults and COVID-19 On February 11, 2020, the World Health Organization named the new coronavirus SARS-CoV-2, a highly pathogenic ß-coronavirus. The aforementioned coronavirus, which spreads through the respiratory tract and causes pneumonia, has shown high infectivity and mortality. Patients with SARS-CoV-2 infection may present mild or severe symptoms of the disease. The most common symptoms include fever, cough and shortness of breath. Gas­trointestinal symptoms such as vomiting, diarrhea, and abdominal pain have been reported in 2–10% of patients with COVID-19. Before the development of fever and respiratory symptoms, 10% of patients felt nauseous and had diarrhea (Wang et al., 2020). Frailty is one of the main causes of functional decline and early mortality in the elderly population (Chode et al., 2016; Vermeiren et al., 2016). Frailty refers to a state of vulner­ability, to stressors which are characterized by a decrease in physiological reserves, which in turn leads to poorer health results. Frailty syndrome is common around the world and is either physical, psychological, or a combination of both. It is a dynamic process that improves or worsens over time. There are two main models. In Fried’s phenotype model, frailty is based on three or more components: poor grip strength, slow walking speed, low physical activity, exhaustion, and unintentional weight loss (Fried et al., 2001). The frailty index or cumulative deficit model defines weakness in terms of the accumulation of “defi­cits” (symptoms, signs, disease, and disability). The assessment of the weakness index re­flects the proportion of potential deficits present (Rockwood el at., 2007). Frailty can occur before the age of 65, but the likelihood increases with individuals older than 70 (Hoogendi­jk et al., 2018). The incidence rate of frailty is higher in women than in men (Crow et al., 2019; He et al., 2019). The method of calculating the frailty index is the ratio between the number of deficits that the patients have and the total number of deficits, including social characteristics, clinical signs, symptoms, comorbidities, laboratory tests and imaging tests. Kojima et al. (2018) consider the frailty index to be a good indicator of mortality risk for all patients, regardless of age and disability. Standardized intervention measures have yet to be determined for patients with COVID-19 and frailty. Various studies suggest regular exercise and a healthy diet (Zhavoronkov et al., 2020; Moccia et al., 2020; Silver, 2020). As people age, their movement and bodily function also decrease. The American College of Sports Medicine (ACSM) recommends multicomponent exercise for the elderly. Exercise should include resistance exercises, aerobic exercises, and coordination and balance exer­cises, as the combination of these exercises is the best way to prevent and improve frailty (She et al., 2021). The purpose of the article was to establish a correlation between the frailty of the elderly and the COVID-19 disease. We used a descriptive research method and performed a systematic review of the literature. In the literature search, we used the fol­lowing inclusion criteria: scientific articles in English (meta-analysis, systematic review), accessibility of the full text, articles published in the period from 2019 to 2021. The English keywords searched using the Boolean operators AND and OR were: frailty, COVID-19, corona, SARS-CoV-2, elderly. The results represent the final list of articles included in the qualitative content analysis. The results confirm the association between the presence of frailty and higher mortality in individuals with COVID-19. With the occurrence of the new coronavirus disease COVID-19, frailty assessment has become one of the key tools in pre­dicting mortality and long-term hospitalization in patients with the disease. In our research we performed a review of the literature, comparing studies that sought and examined the association between frailty and patients with COVID-19. The studies included in the article are: Dumitrascu et al., 2021; Castor et al., 2021; Yang et al., 2021; Zhang et al., 2021; Pranata et al., 2021; Kow et al., 2021; Cosco et al., 2021; Kow and Hasan, 2020. Dumi­trascu et al. (2021) found consistent evidence that the presence of frailty is associated with increased mortality in patients with COVID-19. In addition to mortality, an association between frailty and delirium and critical illness has also been reported. A similar finding was made by Pranata et al. (2021), who found a linear increase in patients with frailty and mortality due to COVID-19. They found that the clinical frailty scale is an excellent tool in diagnosing frailty. Pranata et al. (2021) also found that the higher the score on the clinical frailty scale, the greater the likelihood of mortality or a more severe course of the disease in patients with COVID-19. Kastora et al. (2021) confirmed the differences between the lowest and highest level on the clinical frailty scale. They demonstrated that individuals who obtained a frailty score of 6 to 9 were more likely to die or have a more severe course of the COVID-19 disease than individuals with a frailty score of 1 to 3. Yang et al. (2021), similar to the authors mentioned above, found evidence of an association between frailty and increased mortality in patients with COVID-19. They also confirmed evidence of an association between frailty and patient admission to intensive care units, mechanical ven­tilation, and prolonged hospitalization. Zhang et al. (2021) found an association between frailty and an increased risk of mortality in patients with COVID-19. They believe that the assessment of frailty could be extremely important in assessing the prognosis of mortality and long-term hospitalization. Kow et al. (2021) found an association between frailty and increased mortality in patients with COVID-19. They found that a clinical frailty score lower than 5 was not associated with mortality. However, higher frailty assessment val­ues can be estimated with a higher mortality rate due to COVID-19. Cosco et al. (2021), similarly to the aforementioned colleagues, confirmed in their study the impact of frailty on mortality and prolonged hospitalization associated with COVID-19. Kow and Hasan (2020) highlighted the concern that individuals with higher levels of frailty are more repre­sented in the population with a more severe course of the COVID-19 disease. They believe that frail individuals should be given priority in preventive measures against COVID-19, either pharmacological or non-pharmacological ones. We see the limitations of this re­view article mainly in the short time available for reviewing the literature. It is important to note that the coronavirus disease COVID-19 is quite new and there are relatively few articles on the subject of frailty and COVID-19. Another limitation of the study is the pop­ulation that was included in the reviewed articles. Elderly people with a higher incidence of frailty than younger people were included in the research. Older frail adults already have a pre-existing immuno-pathological basis, resulting in an increased risk of adverse outcomes and mortality due to COVID-19, and in poorer response to treatment. A series of studies have shown that elderly patients with COVID-19 have a higher incidence of frailty, and that frailty worsens the course of the COVID-19 disease. The vicious circle due to the interaction between frailty and COVID-19 also leads to a poorer prognosis in individual cases. Major direct effects include hospitalization, intensive care unit admission, and de­ath. Indirect effects such as social isolation, malnutrition, and physical inactivity can lead to depression, anxiety, and sarcopenia, all of which combine to progressively affect the frailty state (before or after a pandemic). Early detection and careful monitoring of frailty is very important, because it is the only way to protect vulnerable older people. Therefore, it is important to make people and society aware of the disease and how to cope with it for a better, longer and healthier life. LITERATURA 1. Bollwein, J., Diekmann, R., Kaiser, M. J. idr. (2013). Distribution but not amount of protein intake is associated with frailty: a cross-sectional investigation in the region of Nürnberg. Nutr J. Aug, 5(12), 109. 2. Chen, G., Wu, D., Guo, W. idr. (2020). Clinical and immunological features of severe and moderate coronavirus disease 2019. J clin invest, 130(5), 2620–2629. 3. Chode, S., Malmstrom, T. K., Miller, D. K. idr. (2016). Frailty, diabetes, and mortality in middle-aged African Americans. J Nutr Health Aging, 20(8), 854–859. 4. Cosco, T. D., Best, J., Davis, D. idr. (2021). What is the relationship between validated frailty scores and mortality for adults with COVID-19 in acute hospital care? Asystematic review. Age and Ageing, 50(3), 608–616. 5. Crow, R. S., Lohman, M. C., Titus, A. J. idr. (2019). Association of obesity and frailty in older adults: NHANES 1999-2004. J Nutr Health Aging, 23(2), 138–144. 6. Daoust, J. F. (2020). Elderly people and responses to COVID-19 in 27 Countries. PLoS ONE, 15(7). 7. Dumitrascu, F., Branje, K. E., Hladkowicz, E. S. idr. (2021). Association of frailty with outcomes in individuals with COVID-19: Aliving review and meta-analysis. J Am Geriatr Soc, 69(9), 2419–2429. 8. Fried, L. P., Tangen, C. M., Walston, J. idr. (2001). Frailty in older adults: evidence for a phenotype. J Gerontol A Biol Sci Med Sci, 56(3), 146–156. 9. He, B., Ma, Y., Wang, C. idr. (2019). Prevalence and risk factors for frailty among community-dwelling older people in China: a systematic review and meta-analysis. J Nutr Health Aging, 23(5), 442–450. 10.Hewitt, J., Carter, B., Vilches - Moraga, A. idr. (2020). The effect of frailty on survival in patients with COVID-19 (COPE): a multicentre, European, observational cohort study. Lancet Public Health, 5(8), 444–451. 11.Hoogendijk, E. O., Rockwood, K., Theou, O. idr. (2018). Tracking changes in frailty throughout later life: results from a 17-year longitudinal study in the Netherlands. Age Ageing, 47(5), 727–733. 12.Johns Hopkins University. (2021). COVID-19. Dostopno na: https://coronavirus.jhu.edu/map.html (pridobljeno 15. 11. 2021). 13.Kastora, S., Kounidas, G., Perrott, S. idr. (2021). Clinical frailty scale as a point of care prognosticindicator of mortality in COVID-19: a systematic review and meta-analysis. EClinicalMedicine, 36. 14.Kojima, G., Iliffe, S. in Walters, K. (2018). Frailty index as a predictor of mortality: a systematic review and meta-analysis. Age Ageing, 47(2), 193–200. 15.Kow, C. S. in Hasan, S. S. (2020). Letter to the Editor: Prevalence of Frailty in Patients with COVID-19: A Meta-Analysis. J Frailty Aging, 10(2), 189–190. 16.Kow, C. S., Hasan, S. S., Thiruchelvam, K. idr. (2021). Association of frailty and mortality in patients with COVID-19: a meta-analysis. British Journal of Anaesthesia, 126(3), 108–110. 17.Ledford, H. (2020). How does COVID-19 kill? Uncertainty is hampering doctors‘ ability to choose treatments. Nature, 580(7803), 311–312. 18.Moccia, F., Gerbino, A., Lionetti, V. idr. (2020). COVID-19-associated cardiovascular morbidity in older adults: a position paper from the Italian Society of Cardiovascular Researches. Geroscience, 42(4), 1021–1049. 19.Morley, J. E., Vellas, B., van Kan, G. A. idr. (2013). Frailty consensus: a call to action. J Am Med Dir Assoc, 14(6), 392–397. 20.Pedersen, A. N., Kondrup, J. in Břrsheim, E. (2013). Health effects of protein intake in healthy adults: a systematic literature review. Food Nutr Res, 57, 21245. 21.Pranata, R., Henrina, J., Lim, M. A. idr. (2021). Clinical frailty scale and mortality in COVID-19: A systematic review and dose-response meta-analysis. Arch Gerontol Geriatr, 93, 104324. 22.Rockwood, K. in Mitnitski, A. (2007). Frailty in relation to the accumulation of deficits. J Gerontol A Biol Sci Med Sci, 62(7), 722–727. 23.Renu, K., Prasanna, P. L. in Valsala Gopalakrishnan, A. (2020). Coronaviruses pathogenesis, comorbidities and multi-organ damage - A review. Life sciences, 255, 117839. 24.She, Q., Chen, B., Liu, W. idr. (2021). Frailty Pathogenesis, Assessment, and Management in Older Adults With COVID-19. Front Med, 8, 694367. 25.Silver, J. K. (2020). Prehabilitation May Help Mitigate an increase in COVID-19 peripandemic surgical morbidity and mortality. Am J Phys Med Rehabil, 99(6), 459–463. 26.Tieland, M., Dirks, M. L., van der Zwaluw, N. idr. (2012). Protein supplementation increases muscle mass gain during prolonged resistance-type exercise training in frail elderly people: a randomized, double-blind, placebo-controlled trial. J Am Med Dir Assoc, 13(8), 713–719. 27.Utych, S. M. in Fowler, L. (2020). Age-based messaging strategies for communication about COVID-19. Journal of Behavioral Public Administration, 3(1). 28.Vermeiren, S., Vella - Azzopardi, R., Beckwée, D. idr. (2016). Frailty and the prediction of negative health outcomes: a meta-analysis. J Am Med Dir Assoc, 17(12), 1163.e1-1163.e17. 29.Wang, D., Hu, B., Hu, C. idr. (2020). Clinical Characteristics of 138 Hospitalized Patients With 2019 Novel Coronavirus-Infected Pneumonia in Wuhan, China. JAMA, 323(11), 1061–1069. 30.Yang, Y., Luo, K., Jiang, Y. idr. (2021). The Impact of Frailty on COVID-19 Outcomes: A Systematic Review and Meta-analysis of 16 Cohort Studies. J nutr health aging, 25(5), 702–709. 31.Zhang, X.-M., Jiao, J., Cao, J. idr. (2021). Frailty as a predictor of mortality among patients with COVID-19: a systematic review and meta-analysis. BMC Geriatrics, 21(1), 186. 32.Zhavoronkov, A. (2020). Geroprotective and senoremediative strategies to reduce the comorbidity, infection rates, severity, and lethality in gerophilic and gerolavic infections. Aging (Albany NY), 12(8), 6492–6510. Dr. Friderika Kresal, profesorica na Visokošolskem zavodu Fizioterapevtika e-naslov: friderika.kresal@fizioterapevtika.si Tomaž Šubej, diplomirani fizioterapevt na Visokošolskem zavodu Fizioterapevtika e-naslov: tomaz.subej@gmail.com Dr. Mojca Amon, diplomirana fizioterapevtka, docentka na Visokošolskem zavodu Fizioterapevtika e-naslov: amon.mojca@gmail.com Sabina Krsnik, dr. Mojca Blažic, dr. Nevenka Kregar Velikonja Vloga in uveljavljenost fitoterapije v Sloveniji in svetu DOI: https://doi.org/10.55707/jhs.v9i1.123 Prejeto 14. 12. 2020 / Sprejeto 4. 5. 2022 Received 14. 12. 2020 / Accepted 4. 5. 2022 Strokovni clanek Professional article UDK 615.322(497.4:100) UDC 615.322(497.4:100) KLJUCNE BESEDE: fitoterapija, tradicionalna KEYWORDS: phytotherapy, conventional medici­medicina, KAM, izobraževanje ne, CAM, education POVZETEK – Fitoterapija je znanstveno uteme-ABSTRACT – Phytotherapy, i.e., the scientifical­ljena uporaba rastlin in iz njih pridobljenih pri-ly based use of plants and preparations derived pravkov za zdravljenje številnih bolezni v sodobnifrom them for treating many diseases in modern družbi in pridobiva na veljavi kot komplementarensociety, is becoming increasingly important as a pristop h konvencionalni medicini. Zelo raznolikcomplementary approach to conventional medi-status fitoterapije v svetu, v EU in tudi v Sloveniji,cine. The varying status of phytotherapy in the kjer je fitoterapevtska dejavnost sicer normativnoworld, the EU and Slovenia, although in the latter opredeljena z Zakonom o zdravilstvu, pušca vtis, daphytotherapeutic activity is normatively defined by je to podrocje na splošno neurejeno. Primerjalnathe Complementary and Alternative Medicine Act, analiza uveljavljenosti fitoterapije doma in po sve-leaves the impression that this field is generally tu, potrebe po teh metodah zdravljenja ter njihovaunregulated. A comparative analysis of the preva­uporaba, pa tudi regulativna orodja, zakonodajnilence of phytotherapy in the country and abroad, okvir in razlicne možnosti izobraževanja so potrdiliof the need for and use of this treatment method, potrebo po sistematicnem pristopu k formalni ure-as well as of the regulatory instruments, the legal ditvi te dejavnosti, še posebej pa potrebo po zagoto-framework, and the various training opportunities vitvi ustreznega znanja in krepitvi kompetenc stro-has confirmed the need for a systematic approach kovnjakov, ki se ukvarjajo s fitoterapijo. Formalnoto the formal regulation of this activity, especially izobraževanje in definiranje kompetenc je nujnofor experts working in phytotherapy. Formal tra­potrebno, da bi lahko fitoterapijo in druge komple-ining and definition of competencies are essential mentarne metode zdravljenja vkljucili v konvenci-to integrate phytotherapy and other complemen­onalni model zdravstvenega varstva. V prispevkutary treatments into the conventional healthcare je na osnovi pregleda literature prikazana vlogamodel. Based on the literature review, the role of fitoterapije v sodobni družbi, poudarek pa je danphytotherapy in modern society is presented, with pregledu programov za izobraževanje fitoterapev-a focus on reviewing the training programs for tov, ki omogocajo njihovo delovanje na podrocjuphytotherapists that enable their work in comple­komplementarne medicine in uradnega zdravilstva. mentary and conventional medicine. 1 Uvod Fitoterapija je po definiciji metoda zdravljenja, lajšanja in preprecevanja bolezni z upo­rabo zelišc ali njihovih delov ter pripravkov iz njih (to so caji, tinkture, mazila, geli in paste, kapsule in tablete, praški, etericna olja in hidrolati). Evropsko znanstveno združenje fitote­rapevtov jo definira kot »znanstveno utemeljeno medicinsko uporabo rastlin in pripravkov, pridobljenih iz njih, pri zdravljenju, lajšanju in/ali preprecevanju bolezni ali poškodb v skladu s priznanimi standardi kakovosti, varnosti in ucinkovitosti« (ESCOP, 2020a). Danes ima fitoterapija pomembno vlogo v preventivi, klinicni prehrani in dietoterapiji ter pri zdravljenju razlicnih bolezni, saj številne znanstvene discipline kemijsko, biodina-micno in farmakološko dokazujejo upravicenost tovrstne uporabe zdravilnih rastlin (Doh­ranovic idr., 2012). Te se uporabljajo za vzrocno ali podporno zdravljenje številnih etiopa­togenetsko heterogenih bolezni, kot so okužbe dihal in prebavil, bolecine, površinske rane in vnetja kože in sluznic, anksiozne, depresivne in psihoticne duševne bolezni, sladkorna bolezen tipa 2, malarija, srpasto-celicna anemija, tuberkuloza, rak, povišan krvni tlak, ne­plodnost in druge (Ernst, 2005). Uporaba zdravilnih rastlin v zdravilstvu ima v Sloveniji bogato tradicijo. Fitoterapija je v Sloveniji sicer opredeljena kot zdravilska dejavnost v prilogi Zakona o zdravilstvu (Za-kon o zdravilstvu, 2007), vendar smo šele pred kratkim dobili prvi formalni izobraževalni program, ki bo omogocal razvoj te dejavnosti v Sloveniji (Blažic idr., 2020). Globalni in zgodovinski pregled podrocja je pomemben kot podlaga za uveljavljanje fitoterapije kot zdravilske stroke ter pripravo zakonodajnih podlag za njeno integracijo v formalno zdra­vstveno oskrbo prebivalstva v Sloveniji. V prispevku je na osnovi pregleda literature prikazana vloga fitoterapije v sodobni družbi s poudarkom na pregledu programov za izobraževanje fitoterapevtov, ki omogocajo njihovo delovanje na podrocju komplementarne medicine in uradnega zdravilstva. 2 Tradicionalne in znanstvene osnove fitoterapije Zelišcarstvo je najstarejša oblika zdravstvenega varstva in njegove korenine segajo dalec v cloveško preteklost. Verjetno najstarejša ohranjena zelišcarska knjiga je delo kitaj­skega cesarja Shin-Nonga, ki je živel 3.700 let pr. n. št. K velikemu napredku so doprines­li tudi starogrški in rimski ucenjaki. Hipokrata oznacujejo za utemeljitelja znanstvenega zdravilstva. Njegov izrek »Vaša hrana naj bo zdravilo in vaša zdravila naj bodo hrana« je še vedno osnova mnogih del o sodobni prehrani. Za nadaljevanje izrocila anticnega zdra­vilstva so zaslužni srednjeveški samostani. Menihi so svoje bolnike zdravili v samostanskih bolnišnicah predvsem z zelišci lastne pridelave. Z romarji in trgovci so se v zahodni svet stekali še nauki iz arabskega, indijskega, perzijskega in kitajskega zelišcarstva. V zacetku novega veka se je pricelo obdobje akademske medicine. Pomemben mejnik je predstavljala epidemija kuge v 14. st., med katero je umrla skoraj tretjina evropskega prebivalstva. Ker takratni zdravstveni sistem epidemije ni bil sposoben obvladovati, je to spodbudilo ljudi k ponovni krepitvi zelišcarstva in zdravilstva. Po iznajdbi tiska med 15. in 17. st. so priceli izhajati obsežni zelišcarski prirocniki. V 19. st. je prišlo do razvoja kemijske, znanstvene in eksperimentalne farmakologije, ki je postopno skoraj povsem izpodrinila tradicionalno zelišcarstvo. Vse bolj se je razvijala sinteticna kemija, uporaba zelišc pa je posledicno to-nila v pozabo. Danes zelišcarstvo in fitoterapija vnovic pridobivata na veljavi, saj ju ljudje povezujejo z zdravim nacinom življenja, okoljsko ozavešcenostjo in holisticnim pristopom k zdravljenju, pripravkom iz zelišc pa pripisujejo vecjo varnost kot sinteticnim zdravilom (Ekor, 2014; Chevallier, 2016). Vliteraturi poleg zelišcarstva pogosto najdemo izraz zelišcna medicina. Svetovna zdra­vstvena organizacija (WHO, 2000) opredeljuje zelišcno medicino kot prakso, ki vkljucuje zelišca, zelišcne materiale ter tradicionalne in standardizirane zelišcne pripravke. Slednji so pridobljeni iz rastlinskih delov, kot so listi, stebla, cvetovi, korenine in semena (Bent, 2008). Namesto izraza zelišcna medicina je francoski zdravnik Henri Leclerc vpeljal v znanstveno medicino poimenovanje fitoterapija (Capasso idr., 2003). Fitoterapevtska zdravila definiramo kot zdravila z aktivnimi sestavinami, ki se pridobi­vajo izkljucno iz rastlin, vcasih pa vkljucujejo tudi glivne ali sintetske sestavine. Vnasprot­ju z vecino sinteticnih zdravil in izoliranih cistih snovi zdravila rastlinskega izvora vselej vsebujejo vec aktivnih ucinkovin z aditivnim ali celo sinergisticnim delovanjem. Prednost te veckomponentne zmesi je ravno v tem, da številne snovi z razlicnimi mehanizmi pri­spevajo k doseganju ciljev zdravljenja (Kopp, 2015). Dohranovic idr. (2012) ugotavljajo, da se ucinki rastlinskih snovi v cloveškem telesu obcasno ne le dopolnjujejo, temvec pri­de zaradi njihovih interakcij na farmakodinamski ravni celo do zmanjšanega celokupnega tveganja za pojav neželenih ucinkov. Rastline poleg tega pogosto vsebujejo množico snovi z ugodnim vplivom na zdravje, kot so npr. antioksidanti, vitamini in minerali. Prednost rastlinskih zdravil je tudi v tem, da so ob pravilni rabi relativno varna, hkrati pa so neželeni ucinki pogosto manj izraziti kot ob uporabi sinteticnih zdravil (Capasso idr., 2003). Vse vec je klinicnih študij najvišjega ranga, ki dokazujejo, da imajo zdravila rastlinskega izvora v dolocenih klinicnih situacijah pomembno mesto v sklopu sodobnih terapevtskih pristopov (Kopp, 2015). Pri tem je treba upoštevati, da lahko predstavlja fitoterapija pri obravna-vi ljudi s težjo obliko akutnih ali kronicnih bolezni kvecjemu dopolnilo k zdravilom z mocnejšim terapevtskim ucinkom ali k drugim agresivnejšim oblikam zdravljenja. Vzdra­vstvenem sistemu, ki je skrbno prilagojen potrebam pacienta, se lahko zdravila rastlinskega izvora uporabljajo tudi kot prva izbira zdravljenja, kadar je to glede na klinicne indikacije primerno, na primer za blaženje in zdravljenje kožnih vnetij, nespecnosti, virusnih okužb dihal, blagih okužb spodnjih secil ipd. (Chevallier, 2016). 3 Umestitev fitoterapije v okvir zdravilske dejavnosti V sistemu zahodne medicine že vec stoletij obstaja sistem nekonvencionalnih metod, za katere pogosto uporabljamo krovni izraz alternativna medicina, obcasno pa tudi številna druga poimenovanja, npr. komplementarna medicina, nekonvencionalno zdravljenje, neu­radna medicina, neortodoksna medicina, nealopatsko zdravljenje, tradicionalna medicina (Turk, 2004). Tem metodam je skupno, da vkljucujejo razlicne prakse, ukrepe, aktivnosti ter sisteme diagnosticiranja, osnovane na teoretskih podlagah, ki so razlicne od tistih znot-raj t. i. uradne medicine (WHO, 2000). Ceprav jih imenujemo kot alternativne, se nanje vse bolj gleda kot na komplementarne oz. dopolnilne pristope, ki delujejo z ramo ob rami s konvencionalno medicino (Mills, 1997). Izraz komplementarna medicina se uporablja za opis terapevtskih tehnik, ki niso del konvencionalne medicine. Uporabljajo se kot dodatek ali dopolnilo konvencionalni medi­cini oziroma skupaj z njo. Ko konvencionalno (alopatsko) medicino uporabljamo skupaj s komplementarnimi pristopi, dopolnili in tehnikami, govorimo o integrativni medicini. Na splošno je komplementarna medicina obravnavana kot alternativna, vendar pa to ni pravilno, saj gre za dva razlicna terapevtska pristopa. Alternativne metode se uporabljajo namesto konvencionalne medicine, komplementarni terapevtski pristopi pa skupaj s kon­vencionalnimi nacini zdravljenja. Leta 1998, ko je bil v ZDAustanovljen Nacionalni center za komplementarno in alternativno medicino, se je uveljavila tudi kratica KAM (komple­mentarna in alternativna medicina), ki združuje vse prakse, ki trenutno niso del konvenci­onalne medicine (Lesjak, 2006). Glede na raziskavo Eardleyeve in sodelavcev (2012) so v Evropi najpogosteje upora­bljene metode v okviru KAM zelišcna medicina, homeopatija, kiropraktika, akupunktura in refleksologija. Študija WHO (2019) pa poleg omenjenih navaja še uporabo zdravil ra­stlinskega izvora, avtohtono tradicionalno medicino, ki predstavlja tisti del zdravilstva, ki temelji na razlicnih teorijah, prepricanjih in izkušnjah in se uporablja ne glede na to, ali je uporaba pri ohranjanju zdravja, preprecevanju, diagnozi ali zdravljenju bolezni znanstveno dokazana ali ne, in tradicionalno kitajsko medicino. Fitoterapija torej sodi med komple­mentarne metode zdravljenja, ki jo posamezniki vse pogosteje uporabljajo vzporedno z uradno priznanimi metodami zdravljenja (Klemenc - Ketiš in Verovnik, 2004). Ceprav za­vzema vse pomembnejše mesto v zdravstveni oskrbi, njena vloga za zdaj še ni ustrezno ure­jena z zakoni in podzakonskimi predpisi niti na ravni posameznih držav niti na ravni EU. S ciljem poenotenja zakonodaje na tem podrocju se je leta 1980 pricel postopek regula­cije uporabe zdravilnih rastlin na obmocju EU. Evropski regulativni okvir doloca definicije za zdravila rastlinskega izvora, rastlinske snovi in rastlinske pripravke. Direktiva 2001/83/ EC (EC, 2020) doloca, da so medicinski pripomocki posamezne snovi ali njihove kombina­cije, ki ohranjajo zdravje in/ali zdravijo. Vtej direktivi so omenjene tudi zdravilne rastline. Evropska agencija za zdravila (EMA, 2000) aktivno posodablja sezname rastlinskih snovi, rastlinskih pripravkov in kombiniranih proizvodov ter pripravlja monografije rastlinskih pripravkov in izvleckov (Minghetti idr., 2016). Vokviru EMAdeluje Odbor za zdravila ra­stlinskega izvora, ki razvršca pripravke rastlinskega izvora glede na njihovo varnost, ucin­kovitost in uporabo pri razlicnih terapevtskih indikacijah. Ker upoštevajo tudi nacionalne posebnosti, so lahko istovrstni pripravki iz dolocene zdravilne rastline razlicno razvršceni, na primer v eni državi kot zdravilo, v drugi pa kot prehransko dopolnilo. Zaradi obstoja tovrstnih neujemanj ves cas poteka harmonizacija predpisov, za katero skrbi Znanstve­na fundacija za zdravila rastlinskega izvora (ESCOP) (Pulok, 2015), v katero je trenutno vkljucenih 11 evropskih držav (ESCOP, 2020b). Na pobudo Evropskega farmacevtskega komiteja je bila sprejeta Direktiva 2004/24/EC, ki doloca, da potrebujejo zdravila rastlin­skega izvora pred sprostitvijo na trg dovoljenje nacionalnih regulatornih organov in da morajo imeti ti izdelki priznano raven varnosti in ucinkovitosti (Calapai, 2008). Glavni cilj direktive je bil zagotoviti kakovost in varnost teh izdelkov ter natancno dolociti terapevtske indikacije. Registracija rastlinskih zdravil še vedno ni centraliziran postopek, prepušcena je namrec nacionalnim agencijam. Mnoge agencije so še vedno skepticne do zdravil rastlin­skega izvora, hkrati pa je postopek registracije drag in izjemno pocasen. Registracija na­mrec zahteva zadostne dokaze za uporabo zdravila v obdobju vsaj 30 let v EU ter vsaj 15 let v EU za produkte iz tujine (Wachtel - Galor in Benzie, 2011). Zdravila rastlinskega izvora regulira in v kar 194 državah nadzoruje tudi WHO. Le-ta nudi tehnicno podporo v državah, ki se šele vkljucujejo v proces harmonizacije predpisov, hkrati pa zagotavlja kakovostna navodila za uporabnike in izvaja farmakovigilancne študije (WHO, 2013). VSloveniji je fitoterapevtska dejavnost normativno opredeljena z Zakonom o zdravil­stvu in jo glede na temeljni nacin izvajanja uvršcamo med »biološko osnovane metode« (Zakon o zdravilstvu, 2007). Zdravila rastlinskega izvora in tradicionalna zdravila rastlin­skega izvora so opredeljena tudi v Zakonu o zdravilih, ki v pravnem smislu ureja podrocje zdravil kot izdelkov posebnega družbenega pomena (Zakon o zdravilih, 2014). 4 Možnosti in potrebe za izobraževanje fitoterapevtov Fitoterapevt je na splošno definiran kot medicinsko bolj ali manj izobražen strokov­njak, ki z uporabo razlicnih fitoterapevtskih pristopov, ki vkljucujejo tudi uporabo priprav­kov iz zdravilnih rastlin, diagnosticira in zdravi dolocena bolezenska stanja. Pogosto deluje tudi vzgojno-preventivno, s cimer pomaga ohranjati in krepiti zdravje uporabnikov (ESCO, koda 3230). Po svetu obstaja vec razlicnih ureditev tako glede tega, kakšen je nabor zahtevanih kompetenc oz. vešcin za opravljanje KAM, kot tudi v zvezi z nacinom izvajanja ter finan­ciranja teh dejavnosti. Izvajalci KAM so lahko praktikanti tradicionalne medicine, prakti­kanti komplementarne medicine, dodatno usposobljeni zdravniki uradne medicine ali drugi zdravstveni delavci. Zaradi razlicnih pristopov k ureditvi je težko dolociti absolutno število izvajalcev po svetu. Vmnogih državah v razvoju so izvajalci tradicionalne medicine glavni ali celo edini izvajalci zdravstvene oskrbe, saj mnogi nimajo dostopa do nje ali pa si ne mo-rejo privošciti zdravljenja po konvencionalni medicini (Fürst in Zündorf, 2015). Vrazvitih državah pa se izvajalci KAM razlikujejo glede na njihovo usposabljanje, izobraževanje in status registracije (WHO, 2013). Izobraževanje oziroma usposabljanje ponudnikov KAM se med državami mocno razlikuje, se pa bolj ali manj povsod zavedajo dejstva, da ima znanje in usposobljenost izvajalca neposreden vpliv tako na ucinkovitost zdravljenja kot na varnost bolnikov (WHO, 2013). Raziskava, ki jo je izvedla WHO (2019), kaže, da je bilo formalno izobraževanje na podrocju KAM v letu 2012 možno v 63 državah. Od tega jih je 41 tovrstno izobraževanje izvajalo na univerzitetni stopnji, v 36 izmed njih pa je bilo slednje tudi formalno priznano s strani državnih organov. Na ravni univerzitetne izobrazbe je 27 držav nudilo dodiplomski študij in 24 držav podiplomski študijski program. Doktorat s tega podrocja je bilo mogoce pridobiti v 24 državah. Na neuniverzitetni ravni so države clanice WHO porocale o obstoju formalno sprejetih programov usposabljanja, kot so naprednejši certifikati KAM, srednje­šolski izobraževalni programi, programi usposabljanja zelišcarjev, agrikulturnih tehnikov in kmetov in integrirana predavanja (slika 1). Število držav, ki so vkljucile izobraževanje s tega podrocja v svoje visokošolske programe, se je po podatkih WHO do leta 2018 poveca-lo še za dodatnih 25, med njimi sta tudi Madžarska in Portugalska (WHO, 2019). Medtem ko v Indiji in na Kitajskem že desetletja obstajajo univerzitetni programi fito­terapije, je v državah, ki predstavljajo t. i. zahodno kulturo, prepoznava pomena tovrstnega znanja za družbo potekala mnogo pocasneje. Dodiplomski študiji so se v omenjenih drža­vah pojavili šele v zadnjih dvajsetih letih. Tako je v Avstraliji, ZDAin Veliki Britaniji mož-no pridobiti diplomo iz fitoterapije, v Nemciji pa so od leta 2003 vsebine s podrocja fitote­rapije celo vkljucene v študijski program medicine (Chevallier, 2016). Za zdaj na ravni EU še nimamo enotnega pravnega okvira, ki bi formaliziral izobraževanje oz. usposabljanje fitoterapevtov (CAM, 2020). Slednje trenutno poteka pogosto prek neprofitnih združenj in zasebnih šol ali tecajev, nekatere evropske univerze pa ga izvajajo v obliki podiplomskih tecajev. Med državami EU je poklic fitoterapevta najbolj natancno opredeljen na Madžar­skem, kjer se zanj usposobijo v sklopu specializacije po študiju farmacije (EC, 2020). Na Madžarskem je opravljanje KAM metod uradno vkljuceno v nacionalni zdravstveni sistem in jih lahko izvajajo zgolj zdravniki. Sicer ne obstaja posebni nacionalni program za KAM, vendar ucni nacrti zdravstvenega usposabljanja vkljucujejo teoreticno znanje s tega pod­rocja, nekatere univerze (npr. Univerza Pécs, Fakulteta za zdravstvene vede) pa ponujajo tudi neobvezne tecaje stalnega strokovnega izobraževanja KAM (WHO, 2019). Slika 1 Vrste izobraževanj ter programi usposabljanj s podrocja komplementarne medicine, ki jih zagotavljajo države clanice WHO (N = 133), 2012 Vir: WHO, 2019, str. 51. Pri nas poklic »zdravilec fitoterapevt« še ni umešcen v Seznam poklicev v zdravstveni dejavnosti. Vskladu z Zakonom o zdravilstvu pa lahko zdravilsko dejavnost izvajajo zdra­vilci: . ki so polnoletne fizicne osebe, . imajo pridobljeno najmanj srednjo izobrazbo zdravstvene smeri ali pridobljeno naj­manj srednjo strokovno izobrazbo in opravljen preizkus iz zdravstvenih vsebin, ki jih predpiše minister in . veljavno licenco, pridobljeno skladno s tem zakonom. Strokovne polemike med nosilci politik, predstavniki strokovnih združenj, strokov­njaki s podrocja zdravstva in farmacije ter tudi na podlagi študije, izvedene v Sloveni­ ji (Smogavec in Softic, 2009), so pokazale potrebo po sistemski ureditvi izobraževanja in usposabljanja s podrocja fitoterapije. Študija je pokazala, da ljudje ne sledijo vedno le metodam uradne medicine, temvec se zatekajo tudi v druge oblike zdravljenja (KAM) in samozdravljenje z zdravili in prehranskimi dopolnili rastlinskega izvora. Fitoterapija po­sledicno pocasi, a vztrajno tudi v Sloveniji postaja ena izmed pogosto uporabljenih metod zdravljenja. Podatki so pokazali, da najvec anketiranih podpira samozdravljenje in se ga tudi poslužuje (52,1 %). Najpogosteje v ta namen uporabljajo pripravke iz zdravilnih rastlin (74,4 %), zdravila brez recepta, ki se dobijo v lekarni (69,3 %), ter razlicne vitaminske in mineralne formulacije (69,0 %). Vsekakor bi bilo prav, da bi zdravniki in farmacevti med svojim usposabljanjem pri­dobili ustrezne in znanstveno dokazljive informacije o fitofarmakih, da bi bolnikom lah­ko svetovali o kakovosti, varnosti in ucinkovitosti zdravilnih rastlin in pripravkov iz njih (Kopp, 2015). Tako bi se povecala tudi dostopnost in kakovost posvetovanja z zdravnikom ali farmacevtom o samozdravljenju, s cimer bi se zagotovo znižala tudi incidenca neželenih ucinkov in neugodnih interakcij s konvencionalnimi zdravili. Uporabniki, ki išcejo nasvete glede uporabe zdravilnih rastlin, pogosto ugotavljajo, da ne dobijo ustreznih odgovorov na svoja vprašanja, kar potrjuje dejstvo, da mnogi zdravstveni delavci niso ustrezno obvešceni o pravilnih nacinih uporabe in tveganjih v zvezi z zdravili rastlinskega izvora (Heinrich idr., 2012). Mnogi avtorji menijo, da bi vec znanja o KAM pri zdravstvenem osebju in farma­cevtih pomembno prispevalo tudi h krepitvi medsebojnega zaupanje med njimi in bolniki (Kersnik, 2006; Heinrich idr., 2012). Izpostaviti je treba zaskrbljujoc podatek, da marsika­teri uporabnik KAM o tovrstnem zdravljenju ne pove svojemu zdravniku (Kersnik, 2006). Le 28,9 % bolnikov se pred uporabo KAM posvetuje s svojim zdravnikom in le 38,2 % bolnikov zdravniku naknadno pove o pretekli uporabi ene izmed metod KAM. Glede na splošen porast KAM v zadnjih letih so ti odstotki po vsej verjetnosti še precej višji. Ocenjeno je bilo, da v širšem evropskem prostoru deluje 145.000 zdravnikov, ki poleg konvencionalnega zdravljenja izvajajo eno od metod KAM, poleg njih pa te metode upo­rablja še okoli 160.000 zdravilcev brez medicinske izobrazbe (CAM, 2020). To pomeni, da je bilo na obmocju EU leta 2020 na 100.000 prebivalcev okrog 65 izvajalcev KAM (od tega 30 zdravnikov). To ni zanemarljiva številka, saj je bilo denimo istega leta v EU na 100.000 prebivalcev 95 zdravnikov splošne oz. družinske medicine. VSloveniji je podrocje zdravilstva na splošno neurejeno, mnogi namrec svoje storitve nekontrolirano izvajajo v okviru storitvene dejavnosti. Po ocenah Združenja za integrativ-no medicino (Borko in Turk, 2016) naj bi v Sloveniji nenadzorovano delovalo okoli 7.000 razlicnih zdravilcev, od katerih imajo nekateri svojo zdravstveno dejavnost registrirano na gospodarski zbornici brez vsakršnih dokazil o znanju in metodi, ki jo izvajajo, številni pa delujejo ljubiteljsko. Navedena ocena še dodatno utemeljuje potrebo po sistematicnem izobraževanju fitoterapevtov. Zaradi vsega omenjenega natancnih podatkov o izvajalcih fitoterapevtske metode ni mogoce pridobiti. Društvo fitoterapevtov Slovenije, katerega poslanstvo sta razvoj in promocija fitoterapije, ima po zadnjih podatkih 23 clanov, vendar pa se njihovih izobraževanj udeležuje veliko posameznikov, ki delujejo na tem podrocju, a v društvo niso vclanjeni. Po podatkih Poslovnega informatorja Republike Slovenije (PIRS, 2020) je v Sloveniji registriranih 13 društev, ki se v svoji osnovni podstati ukvarjajo z ze­lišcarstvom. Profesionalni strokovnjaki s podrocja KAM se zaradi naštetih problematik v zadnjem casu mocno trudijo vzpostaviti medsebojno sodelovanje z zdravstvenimi in izobraževalni-mi organi na nacionalni ravni z željo po uvedbi državno priznanih tecajev usposabljanja in akreditaciji novih študijskih programov (CAM, 2020). VSloveniji je bil na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu leta 2020 med prvimi v EU akreditiran visoko­šolski strokovni študijski program I. stopnje Fitoterapija. Vkljucuje medicinske, botanicne, fitoterapevtske in ekonomsko-poslovodne vsebine v obsegu 180 ECTS in omogoca prido­bitev strokovnega naziva diplomirani fitoterapevt oz. diplomirana fitoterapevtka. Njegov cilj je izobraziti in usposobiti študente za kakovostno, varno, odgovorno in eticno izvajanje zdravilske metode fitoterapije. 5 Vloga in izzivi fitoterapije v sodobni družbi Fitoterapijo je uradna medicina še do nedavnega mocno podcenjevala. Razvnemale so se diskusije o uporabi zdravilnih rastlin in fitofarmakov, tako da danes, v casu narašcajoce­ga samozdravljenja in uvajanja vzporednih terapevtskih smeri, fitoterapije ne pojmujemo vec kot placebo terapije (Galle - Toplak, 2000). Odnos zdravniške stroke do zdravil rastlin­skega izvora in drugih rastlinskih pripravkov je kljub uveljavitvi fitoterapije kot terapev­tske smeri žal še vedno do neke mere odklonilen, predvsem zaradi pomanjkljivih dokazov o njeni ucinkovitosti. Ucinek rastlinskih zdravil in pripravkov je namrec najveckrat viden šele po daljšem obdobju uporabe in ne v razmeroma kratkem casu po aplikaciji kot pri sin­teticnih zdravilih, zato je dokazovanje zahtevnejše (Yuan idr., 2016). Aktualna strategija WHO za obdobje 2014–2023 priznava pomen sistemov tradicio­nalne medicine v lokalnem primarnem zdravstvenem sistemu, ki se obicajno nanašajo na zdravila rastlinskega izvora. Strategija stremi predvsem k temu, da podpre države EU pri razvoju proaktivnih politik in izvajanju akcijskih nacrtov, ki bodo okrepili vlogo tradicio­nalne medicine pri ohranjanju zdravega prebivalstva (Weixlbaumer idr., 2020). Sodobni clovek vse bolj prevzema odgovornost za svoje zdravstveno blagosta­nje, kar se vidi tudi v porastu uporabe KAM (CAM, 2020). KAM je vse bolj razširje­na tudi v tistih delih sveta, kjer je biomedicinski pristop k zdravljenju prevladujoc. Vse vec ljudi se odloca za terapevtski pristop, ki se jim zdi najbolj primeren za ohranjanje dobrega zdravja in preprecevanje ali zdravljenje bolezni, ne glede na to, ali je ta v do-meni konvencionalne medicine ali KAM. Tradicionalno zelišcarstvo je zelo razšir­jeno, saj ga v razvijajocih se državah uporablja 80 % ljudi kot obliko primarne zdra­vstvene oskrbe (CAM, 2020). V ZDA zdravila rastlinskega izvora uporablja približno 42 % odrasle populacije (Rashrash idr., 2017). O narašcanju prodaje zdravilnih rastlin po­rocajo tudi v Kanadi (Job idr., 2016), Avstraliji (Mclntyre idr., 2019) in Evropi (Sammons idr., 2016). Študija Kemppainena idr. (2018) ugotavlja, da je pogostost uporabe najbolj raz­širjena v Švici, kjer jih uporablja 39,4 % prebivalcev, Nemciji (39,5 %), Avstriji (35,5 %), na Finskem (35,3 %) in v Estoniji (35,1 %). VSloveniji zdravilne rastline uporablja vec kot 70 % anketiranih, kar so pokazale tri metodološko razlicne raziskave (Razinger Mihovec, 2007; Klemenc Ketiš in Verovnik, 2004; Kralj, 2001). Turk (2004) vzroke za hitro narašcanje uporabe KAM išce v pomanjkljivostih uradnih zdravstvenih sistemov. Ti so namrec s pretirano digitalizacijo, previsokimi casovnimi nor-mativi, neobvladljivo dolgimi cakalnimi vrstami in zapleteno administracijo mocno razo­sebili bolnika in malodane razdrli terapevtski odnos med njim in zdravnikom. Turk torej meni, da zatekanje h komplementarnim metodam zdravljenja narašca premosorazmerno s poglabljanjem anomalij uradnega zdravstvenega sistema. Prve resne kritike uradne medici­ne so se pojavile v 70-ih letih preteklega stoletja, ko se je pokazalo, da medicina res zmore veliko, a vendar ne vsega. Zato so zaceli ljudje ponovno iskati pomoc pri »drugi medicini«, temeljeci na izkušnjah, zgodovinski ljudski modrosti in tradiciji. Iskati so zaceli vrednote, ki so bile dolgo casa, in so še danes, zapostavljene s strani moderne znanosti (Cesen, 2002). Chevallier (2016) navaja kot najpomembnejši dejavnik za porast priljubljenosti komple­mentarne medicine slabo splošno zdravstveno stanje ljudi v zahodnem svetu. Konvencio­nalna medicina je sicer zelo uspešna pri obvladovanju nalezljivih bolezni, po drugi strani pa ne zmore povsem obvladati porasta bolnikov s kronicnimi nenalezljivimi boleznimi. V zahodnih državah naj bi kar 50 % ljudi dnevno jemalo eno ali vec zdravil za razlicna bole-zenska stanja, kot so visok krvni tlak, astma, sladkorna bolezen, artritis in depresija (Hajat in Stein, 2018). Podatki raziskave trga razkrivajo visoke stopnje izdatkov za zdravila rastlinskega iz­vora, ceprav je težko dobiti natancne podatke o prodaji takšnih izdelkov, saj so nekateri razvršceni med prehranska dopolnila in se prodajajo na številnih prodajnih mestih. Vrazvi­tih državah se vecina nakupov izdelkov iz rastlin opravi na podlagi samoizbire v lekarnah in trgovinah z zdravo hrano, pa tudi v supermarketih, po pošti ali spletu. Iz teh razlogov obicajno ni mogoce pravilno primerjati ocen prodaje rastlinskih zdravil v razlicnih državah (Heinrich idr., 2012). Študije potrjujejo, da uporabniki sploh ne išcejo strokovnih nasvetov pred nakupom ali uporabo takšnih izdelkov, tudi ce so kupljeni v lekarni, temvec se zanaša­jo na svoje, obicajno omejeno znanje ali pa se odlocajo na podlagi nasvetov prijateljev, so-rodnikov ali medijev. Kreft (2008) navaja, da vecino zdravilnih rastlin ljudje naberejo sami, jih dobijo od znancev ali sorodnikov, jih kupijo v trgovini v obliki prehranskih dopolnil ali pa jih kupijo v specializiranih trgovinah. Le 25 % rastlinskih zdravil dobijo v lekarni, kjer se (v Sloveniji) izdajajo brez recepta. Za primerjavo omenimo, da se v Nemciji zdravila ra­stlinskega izvora, pri katerih je zaradi nuje po postavitvi ustrezne diagnoze potreben nadzor zdravnika, izdajajo le na recept. Kljub porastu uporabe zdravilnih rastlin in pripravkov iz njih pri ljudeh sodobna medi­cina v veliki meri še vedno zavraca rastlinske pripravke ali pa mocno podcenjuje njihovo ucinkovitost ter jih posledicno ne navaja v terapevtskih smernicah (Fürst in Zündorf, 2015). Tako so tudi zdravila rastlinskega izvora z dobro dokumentirano ucinkovitostjo pogosto zapostavljena (Fürst in Zündorf, 2015). Glavni razlog za zanemarjanje je dejstvo, da jih ucni nacrti univerzitetnih študijskih programov, ki izobražujejo zdravstvene delavce, obi­cajno ne zajemajo ali pa jih zgolj omenijo (Kraft, 2012). Posledicno se veliko zdravnikov ne zaveda pomena fitoterapije in nima globljega razumevanja o njeni uporabnosti. Vsklopu strokovno utemeljene fitoterapije se zdravila rastlinskega izvora uporablja glede na ustre­zno indikacijo, v dokazano ucinkovitih odmerkih in z upoštevanjem prepoznanega tveganja in koristi. Nepravilna uporaba oz. uporaba pri neustreznih indikacijah, do katere pogosto pride zaradi nerealno velikih pricakovanj v povezavi z ucinkovitostjo naravnih zdravil, pa posledicno ogroža celoten koncept fitoterapije in negativno vpliva na njeno sprejemanje ter uveljavljanje v splošni praksi (Fürst in Zündorf, 2015). Nenazadnje pa je pomembno omeniti tudi izziv fitoterapije na podrocju vkljucevanja v zdravstveno varstvo. Zdravstveni sistemi v državah EU imajo razlicne organizacijske strukture in mehanizme financiranja, vsi pa temeljijo na konvencionalnem modelu zdra­vstvenega varstva, ki je zaradi narašcanja stroškov, neucinkovitosti, neenakosti dostopa in narašcajocega nezadovoljstva bolnikov potreben korenite prenove. Ob narašcajocih stro­ških zdravljenja kronicnih bolezni, povezanih predvsem s staranjem prebivalstva ter vedno dražjimi in številcnejšimi diagnosticnimi in terapevtskimi metodami, je le malo možnosti, da bo mogoce z obstojecim sistemom zagotavljati dovolj sredstev. Zato so potrebne siste­maticne spremembe zdravstvenih sistemov, pri cemer tako v preventivnem kot v kurativ­nem smislu lahko precej pripomore tudi prikljucitev KAM. Obstaja vedno vec dokazov, ki kažejo, da bi uvedba KAM v primarno zdravstveno oskrbo lahko zmanjšala obolevnost in umrljivost ob hkratnem zmanjšanju stroškov zdravstvenega varstva (Herman idr., 2012; CAM, 2020). Zaradi vse vecjih izzivov, povezanih s staranjem prebivalstva, pojavom multirezis­tentnih mikrobnih patogenov in narašcanjem bremena srcno-žilnih, rakavih in duševnih bolezni, bi bilo smiselno bolje preizkušene metode KAM v celoti ali vsaj delno vkljuciti v zagotavljanje zdravstvenega varstva. Pravna urejenost podrocja KAM je znotraj EU zelo heterogena. Nekatere države EU to podrocje urejajo z zakoni o praksi KAM na splošno in podzakonskimi akti, nekatere imajo razdelke o KAM vkljucene v svoje zdravstvene zako­ne, ponekod so pravno regulirane le posebne terapije KAM, marsikje pa na tem podrocju zeva precejšnja pravna praznina (CAM, 2020). Slovenski zdravstveni sistem boleha za podobnimi težavami kot drugi evropski siste-mi. Slovenija glede na aktualne podatke po nekaterih osnovnih kazalnikih zdravstvenega stanja sicer kaže ugodno sliko, po drugi strani pa je delež življenja, ki ga preživimo zdravi (60,9), nekoliko nižji od povprecja drugih državah EU (64,6) (Eurostat, 2019). Primerljivo slabi so tudi podatki, povezani z nezdravim življenjskim slogom in pogostimi kronicnimi boleznimi. Zdravstveno stanje populacije je z vidika dolgorocne vzdržnosti kljucno ne le z zornega kota zmanjšanja zdravstvenih izdatkov, temvec tudi v smislu povecanja prihodkov, saj razlicne študije dokazujejo visoko povezanost med zdravstvenim stanjem populacije in obsegom delovno aktivne populacije ter pozitivnim vplivom zdravja na gospodarsko razvitost (Figueras idr., 2008; Suhrcke in Urban, 2010). Upoštevanje vecjega pritiska ne­demografskih dejavnikov v tveganem scenariju Evropske komisije (EC) kaže, da se bo delež BDP, namenjen zdravstvu, do leta 2030 dvignil na 6,8 % in do leta 2060 že na 7,5 %. Poleg cedalje vecjih pricakovanj prebivalstva glede zdravstvene oskrbe so med glavni-mi nedemografskimi dejavniki predvsem nove zdravstvene tehnologije, ki širijo možnosti zdravljenja in povecujejo kakovost storitev, kar vpliva tudi na širitev zdravstvenih pravic in posledicno povecuje pritiske po dolgotrajni oskrbi (UMAR, 2019). Raziskava WHO (2019) je pokazala, da je v letu 2018 45 držav na svetu porocalo o pokritju stroškov nekaterih metod KAM s strani zdravstvenega zavarovanja, vendar pa je kljub temu vecina navedla, da je bilo pokritje le delno. Metoda KAM, ki je v najvecji meri pokrita s strani zdravstvenega zavarovanja, je akupunktura, ki ji sledita kiropraktika in fitoterapija. Le-ta pa je v najvecji meri del zdravstvenega sistema predvsem v ruralnih podrocjih afriških in azijskih skupnosti (Builders, 2018). Prva država EU, ki je vkljucila KAM v svoj sistem zdravstvenega varstva, je bila Švica (WHO, 2013). Vobvezno osnovno zdravstveno zavarovanje so tam vkljucene številne komplementarne metode, kot so tradici­onalna kitajska medicina, akupunktura, homeopatija, antropozofska medicina, nevrološka terapija in zelišcna medicina, vendar pod pogojem, da jih izvaja pooblašceni zdravnik. Zdravljenje s strani terapevtov je delno krito s strani dodatnega in neobveznega zdravstve­nega zavarovanja (Klein idr., 2015). 6 Zakljucek Fitoterapija v razvitem svetu tradicionalno znanje povezuje z znanstvenimi dokazi o delovanju zdravilnih ucinkovin rastlinskega izvora. Kot znanstveno utemeljena stroka pri­dobiva zaupanje strokovne in laicne javnosti ter se v nekaterih razvitih državah že uvelja­vlja kot komplementarna metoda zdravljenja. Le s strokovno in znanstveno utemeljeno uporabo zdravilnih rastlin bo mogoce prepricati skeptike, da uporaba zdravilnih rastlin v medicini ni le slab nadomestek za konvencionalno medicino, ampak je dragocena in ucin­kovita možnost zdravljenja. Za razvoj, napredek in uveljavljenost vsake stroke je pomemben razvoj ustreznih iz­obraževalnih programov, ki zagotavljajo ustrezne kompetence strokovnjakom, ki delujejo na podrocju le-te. Tako je tudi za razvoj fitoterapije in drugih metod KAM pomembno vzpostaviti izobraževalne programe, ki bodo omogocali razvoj kompetenc za svetovanje o uporabi rastlinskih zdravil, ter tudi tvorno sodelovati z drugimi deležniki v sistemu zdra­vstvenega varstva. Sabina Krsnik, Mojca Blažic, PhD, Nevenka Kregar Velikonja, PhD The Role and Validity of Phytotherapy in Slovenia and the World Phytotherapy is the method of treating, alleviating and preventing diseases by using herbs or their parts and by using plant ingredients (essential oils, extracts and other iso­lates) and preparations (teas, tinctures, ointments, capsules). So far, many scientific disci­plines have chemically, biodynamically and pharmacologically justified the use of medici­nal plants (Dohranovic et al., 2012). The indications for the use of medicinal plants range from simple ailments, such as colds, pains, superficial wounds, to serious diseases, such as psychosis, diabetes, malaria, sickle cell anemia, tuberculosis, cancer, hypertension, infer­tility and others. In this article, we will review the historical development of phytotherapy and its role in modern society. In doing so, we will focus on reviewing the programs for the education of phytotherapists to enable them to work in the field of complementary and conventional medicine. Herbalism is the oldest form of health care and its roots go far back into the human past. Probably the oldest surviving herbal book is the work of the Chinese Emperor Shin-Nong, who lived in 3700 BC. In Europe, monks treated their patients in monastic hospitals with home-made herbs. Pilgrims and traders also adopted the teachings of Arabic, Indian, Persian and Chinese herbalism into Western herbalism. At the beginning of the new cen­tury, the era of academic medicine began. Today, herbalism is experiencing a significant renaissance (Chevallier, 2016). About half of the pharmaceutical products used today are still derived from natural products (Ebadi, 2007). The main advantages of herbal med­icines are that they are relatively safe, reduce the possibility of adverse effects, and are largely more affordable than chemical medicines (Capasso et al., 2003). Although unconventional treatments are commonly referred to as alternatives, they are increasingly viewed as complementary, that is, as approaches that work alongside conven­tional medicine (Mills, 1997). In 1998, when the National Center for Complementary and Alternative Medicine was established, the acronym CAM was introduced to group together both complementary and alternative practices that are not currently part of conventional medicine (Lesjak, 2006). Today, phytotherapy occupies an important place and is included in medical treatment with laws and regulations that apply to both national and EU levels. The European Medicines Agency (EMA) has a Working Group of Herbal Medicinal Products (HMPWG) that classifies medicinal plants according to indications. As national specificities are also taken into account, the same medicinal plants may be classified differ­ently, i.e., as medicinal products in one country and as food supplements in another. Due to this diversity, it was necessary to harmonize the regulations, which was undertaken by the European Scientific Cooperative on Phytotherapy (ESCOP), founded in 1989 (Pulok, 2015). On the initiative of the European Pharmaceutical Committee, Directive 2004/24/ EC was adopted to regulate the traditional medicinal plants of the different EU countries. The directive stipulates that herbal medicinal products must be approved by national reg­ulatory authorities before they are placed on the market and that these products must have a recognized level of safety and efficacy (Calapai, 2008). Registration of herbal medicines is still not a centralized process and is left to national authorities through a national or mutual recognition process. Herbal medicines are also regulated and monitored by the World Health Organization (WHO). It provides technical support to countries just entering the harmonization process, while offering high-quality advice to users, monitoring phar­macovigilance, and ensuring good agricultural practices (GACP, 2013). Today’s populations are increasingly taking responsibility for their own health care, as reflected in the growing use of CAM (CAM, 2020). It is also becoming more prevalent in parts of the world where biomedicine is currently the predominant medical system. Tra­ditional herbalism is used by 80% of people in developing countries as a form of primary health care (CAM, 2020). According to the study by Kemppainen et al. (2018), CAM meth­ods are most widely used in Switzerland (where 39.4% of the population use it), Germa­ny (39.5%), Austria (35.5%), Finland (35.3%), and Estonia (35.1%). In Slovenia, 22.7% of the population used at least one alternative and complementary treatment over the course of a year. A survey conducted in 2009 by Smogavec and Softic on the prevalence of self-medication in the Slovenian population showed that the majority of respondents were in favor of and also used self-medication (52.1%). The most frequently used preparations for self-medication are medicinal plants and teas (74.4%), followed by over-the-counter medicines from pharmacies (69.3%) and vitamins and minerals (69.0%). Despite the increasing use of medicinal plants, modern medicine still largely rejects herbal medicines or severely underestimates their efficacy, and therefore does not list them in therapeutic guidelines (Fürst and Zündorf, 2015; Chevallier, 2016). Thus, even herbal medicines with well-documented efficacy are often neglected (Fürst and Zuendorf, 2015). The main reason why physicians neglect herbal medicines is that they are usually not men­tioned or mentioned only in passing in the curricula of college courses for training health professionals (Kraft, 2012). Turk (2004) cites criticism of the formal healthcare system as a cause for the rise of alternative medicine. With technology, time standards, queues, and complex administration, conventional health care has depersonalized patients. He believes that the use of alternative treatments is directly proportional to the anomalies of the con­ventional healthcare system. Chevallier (2016) cites poor health in the Western world as the most important factor in the rise of complementary medicine. Conventional medicine has been very successful in controlling infectious diseases, but the number of patients with chronic diseases is increasing. In developed countries, most natural herbal products are purchased in pharmacies and health food stores, as well as in supermarkets, by mail, or via the self-service Internet. Studies confirm that consumers do not seek professional advice at all before buying or us­ing such products, even if they are bought in a pharmacy. Consumers tend to rely on their own, usually limited, knowledge or make decisions based on advice from friends, relatives, or the media. Kreft (2008) notes that in Slovenia most medicinal plants are harvested by the people themselves, bought from acquaintances or relatives, purchased in stores in the form of dietary supplements or in specialized stores. Only 25% of herbal medicines are available in pharmacies, where (in Slovenia) herbal medicines are dispensed without prescription. However, consumers who seek the advice of their pharmacist or family doctor often find that they are unable to answer their questions comprehensively. Many health professionals are not sufficiently informed about herbal medicines, especially about their quality, safety and efficacy (Heinrich et al., 2012). There are very different regulations worldwide that determine who is allowed to pro­vide CAM, what qualifications are required, and how the services are offered and financed. CAM can be provided by conventional physicians, complementary physicians, general practitioners, or other healthcare professionals. A survey conducted by WHO (2019) shows that in 2012 formal CAM training was available in 63 countries. Of these, 41 were at the college level and 36 countries offered training programs that were formally recognized by government agencies. At the college level, 27 countries offered undergraduate programs and 24 countries offered postgraduate programs. Doctoral degrees in the field were available in 15 countries and clinical doctor­ates in 9 countries. In India and China, college-level undergraduate programs in herbalism have existed for decades. In the West, this process has been slower, with degree programs established only in the last twenty years. Among the European countries, the profession of phytotherapist is most precisely defined in Hungary, where it is taught as part of a special­ization in the study of pharmacy. In Slovenia, the profession of "phytotherapist” is not (yet) included on the list of health professions. According to the Public Health Act, the profession of a healer can be practiced by healers who have completed at least a secondary medical school or at least a secondary vocational school and have passed an examination in public health prescribed by the minister and have obtained a valid license according to this act. The most important question for the future of phytotherapy is whether medicinal plants and the traditional knowledge of their use will be valued for what they are – a rich source of safe, economically and ecologically balanced active ingredients – or whether they will be just another area exploited for short-term gain. Only with a professional and scientifi­cally proven use of medicinal plants will it be possible to convince skeptics that the use of medicinal plants in medicine is not just a poor substitute for conventional medicine, but a valuable and effective treatment option (Chevallier, 2016). For the development, progress and recognition of various professions, it is important to develop appropriate educational programs to equip professionals working in the field with the appropriate skills. Thus, for the development of phytotherapy and other CAM methods, it is also important to create ed­ucational programs that allow the development of skills for advising on the use of medicines derived from medicinal plants and to collaborate with other actors in the health sector. LITERATURA 1. Bent, S. (2008). Herbal medicine in the United States: Rewiev of efficacy, safety and regulation. Journal of General Internal Medicine, 23(6), 854-859. 2. Blažic, M., Kregar - Velikonja, N., Majes, J. idr. (2020). Priprava študijskega programa 1. stopnje: Fitoterapija: zakljucno porocilo o rezultatih razvojnega projekta. Novo mesto: Univerza v Novem mestu. 3. Borko, E. in Turk, Z. (2016). Zdravstvo in zdravilstvo. Revija ISIS: Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, 7, 15-18. 4. Builders, F. P. (2018). Introduction to Herbal Medicine. Dostopno na: https://www.intechopen.com/books/herbal-medicine/introductory-chapter-introduction-to-herbal-medicine (pridobljeno 2. 4. 2020). 5. Calapai, G. (2008). European legislation on herbal medicines: Alook into the future. Drug safety, 31, 428-431. 6. CAM. (2020). The contirbution of Complementary and Alternative Medicine to sustainable healthcare in Europe. Brussels: EUROCAM. 7. Capasso, F., Gaginella, T. S., Grandolini, G. idr. (2003). Phytotherapy: a quick reference to herbal medicine. Berlin: Springer. 8. Capasso, R., Izzo, A. A., Pinto, L. idr. (2000). Phytotherapy and quality of herbal medicines. Fitoterapia, 71(1), 58-65. 9. Chevallier, A. (2016). Encyclopedia of herbal medicine. New York: DK Publishing. 10.Cesen, M. (2002). Zdravljenje z zdravili in brez njih. V: Urbancic, K. in Klemenc, D. (ur.). Spoznajmo naravno in komplementarno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi: zbornik clankov 1. simpozija Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov (str. 59-61). Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. 11.Dohranovic, S., Bosnic, T. in Osmanovic, S. (2012). Znacaj i uloga alternativne medicine u lijecenju. Hrana u zdravlju i bolesti, znanstveno-strucni casopis za nutricionizam i dijetetiku, 1(2), 39-47. 12.Eardley, S., Bishop, F. L. in Prescott, P. (2012). Asystematic literature review of complemetary and alternative medicine prevalence in EU. Forsch Komplementmed, 19(2), 18-28. 13.EC. (2020). Regulated proffesion Fitoterapia. Dostopno na: https://ec.europa.eu/growth/tools­databases/regprof/index.cfm?action=regprof&id_regprof=30914 (pridobljeno 8. 4. 2020). 14.EC. Directive 2001/83/EC of the European Parliament and of the Council of 6 November 2001 on the Community code relating to medicinal products for human use (consolidated version: 16/11/2012, amended by Directive 2002/98/EC, Directive 2003/63/EC, Directive 2004/24/EC, Directive 2004/27/EC, and Directive 2008/29/EC). Brussel: European Union; c1995–2018. Dostopno na: https://ec.europa.eu/health/documents/eudralex/vol-1_en#dir (pridobljeno 5. 7. 2020). 15.Ekor, M. (2014). The Growing Use of Herbal Medicines: Issues Relating to Adverse Reactions and Challenges in Monitoring Safety. Frontiers in Pharmacology, 4, 1-10. 16.EMA. (2020). Herbal medicinal products. Dostopno na: https://www.ema.europa.eu/en/human-regulatory/herbal-medicinal-products (pridobljeno 1. 4. 2020). 17.Ernst, E. (2005). The efficacy of herbal medicine – an overview. Fundamental and Clinical Pharmacology, 19(4), 405-409. 18.ESCOP. (2020a). About ESCOP. Dostopno na: https://escop.com/about-escop/(pridobljeno 15. 4. 2020). 19.ESCOP. (2020b). Members. Dostopno na: https://escop.com/about-escop/members/ (pridobljeno 15. 4. 2020). 20.EUROSTAT. (2019). Healthy life years by sex. Dostopno na: https://ec.europa.eu/eurostat/data/ database (pridobljeno 31. 3. 2021). 21.Figueras, J., Mckee, M., Lessof, S. idr. (2008). Health Systems, health and wealth: Assessing the case of investing in helth systems. Background document for WHO European Ministerial Conference on Health Systems: Health Systems, Health and Wealth. Copenhagen: Regional Office for Europe. 22.Fürst, R. in Zündorf, I. (2015). Evidence based Phytotherapy in Europe: Where Do We Stand? Planta Medica, 81(12-13), 962-967. 23.Galle - Toplak, K. (2000). Zdravilne rastline na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga. 24.Hajat, C. in Stein, E. (2018). The global burden of muliple chronic conditions: Anarrative review. Preventive Medicine Reports, 12, 284-293. 25.Heinrich, M., Barnes, J., Prieto - Garcia, J. idr. (2012). Fundamentals of pharmacognosy and phytotherapy. London: Elsevier. 26.Herman, P. M., Poindexter, B. L., Witt, C. M. idr. (2012). Are complementary therapies and integrative care cost-effective? A systematic review of economic evaluations. BMJ Open, 2(5), 2:e001046. 27.Job, K. M., Kiang, T. K. L., Constance, J. E. idr. (2016). Herbal Medicines: challenges in the modern world. Part 4. Canada and United States. Expert Review of Clinical Pharmacology, 9(12), 1597-1609. 28.Kemppainen, M. L., Kemppainen T. T., Reippainen, J. A. idr. (2018). Use of complementary and alternative medicine n Europe: Health-related and sociodemographic determinants. Scandinavian Journal of Public Health, 46(4), 448-455. 29.Kersnik, J. (2006). Družinska medicina in uporabniku komplementarne in alternativne medicine. Zdravstveno varstvo, 45(4), 204-206. 30.Klein, S. D., Torchetti, L., Frei - Erb, M. idr. (2015). Usage of complementary medicine in Switzerland: Results of the Swiss Health Survey 2012 and development since 2007. PloS one, 10(10), e0141985. Doi:10.1371/journal.pone.0141985 31.Klemenc - Ketiš, Z. in Verovnik, F. (2004). Uporaba zdravilnih rastlin med prebivalci Velenja. Zdravstveni vestnik, 73 (2), 59-62. 32.Kopp, B. (2015). High acceptance of herbal medicinal products: What does the future hold? Wiener Medizinische Wochenschrift, 165, 215-216. 33.Kraft, K. (2012). Lehre der Phytotherapie im Rahmen des Medizinstudiums in Deutchland. Phytother, 33, 57-63. 34.Kralj. M. (2001). Ovrednotenje uporabe in odnosa uporabnikov do zdravilnih rastlin in njihovih pripravkov pri samozdravljenju. [Diplomska naloga]. Ljubljana: Fakulteta za farmacijo. 35.Kreft, S. (2008). Zakonska ureditev zdravil za samozdravljenje rastlinskega in kemijskega izvora ter prehranskih dopolnil. V: Klemenc - Ketiš, Z. in Tušek - Bunc, K. (ur). Samozdravljenje: ucno gradivo za 25. ucne delavnice za zdravnike družinske medicine (str. 13-20). Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine. 36.Lesjak, M. (2006). Komplementarna in alternativna medicina. Zdravstveno varstvo, 45(4), 207-209. 37.Mclntyre, E., Adams, J., Foley, H. idr. (2019). Consultations with Naturopaths and Western Herbalists: Prevalence of Use and Characteristics of Users in Australia. The journal of Alternative and Complementary Medicine, 25(2), 181-188. 38.Mills, S. (1997). Velika knjiga o metodah zdravljenja: primerjava alternativne prakse in uradne medicine. Ljubljana: Orbis. 39.Minghetti, P., Franze, S., Zaccara, V. idr. (2016). Innovation in Phytotherapy: Is a New Regulation the Feasible Perspective in Europe? Planta Medica, 82(7), 591-595. 40.PIRS. (2020). Dostopno na: https://pirs.si/#/ search;key=zeli%C5%A1%C4%8Darstvo;location=undefined (pridobljeno 17. 4. 2020). 41.Pulok, K. M. (2015). Evidence-based vallidation of herbal medicine. Amsterdam: Elsevier. 42.Rashrash, M., Schommer, J. C. in Brown, L. M. (2017). Prevalence and Predictors of Herbal Medicine Use Among Adults in the United States. Journal of Patient Experience, 4(3), 108-113. 43.Razinger Mihovec, B. (2007). Vpliv socialno-demografskih znacilnosti in zdravstvenega stanja populacije na uporabo zdravil rastlinskega izvora v Slovenij. [Magistrska naloga]. Ljubljana: Fakulteta za farmacijo. 44.Sammons, H. M., Gubarev, M., Krepkova, L. idr. (2016). Herbal medicines: challenges in the modern world. Part 2. European Union and Russia. Expert Rewiew of Clinical Pharmacology, 9(8), 1117-1127. 45.Smogavec, M. in Softic, N. (2009). Razširjenost samozdravljenja v Slovenski populaciji. Maribor: Medicinska fakulteta, Univerza v Mariboru. 46.Suhrcke, M. in Urban, D. (2010). Are cardiovascular diseases bad for economic growth? Health economics, 19, 1478-1496. 47.Tachijan, A., Vigar, M. in Jahangir, A. (2010). Use of Herbal Products and Potential Interactions in Patients With Cardiovascular Diseases. Journal of the American College of Cardiology, 55(6), 515-525. 48.Turk, Z. (2004). Ali ima slovenska medicina alternativo? Zdravniški vestnik: glasilo Slovenskega zdravniškega društva, 73(7-8), 617-619. 49.UMAR. (2019). Porocilo o razvoju. Dostopno na:https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/ razvoj_slovenije/2019/Porocilo_o_razvoju_2019.pdf (pridobljeno 8. 4. 2020). 50.Wachtel - Galor, S. in Benzie F. F. I. (2011). Herbal medicine: An introduction to its History, Usage, Regulation, Current Trends, and Research Needs. V: Wachtel - Galor, S. in Benzie, F. F. I. (ur.). Herbal medicine: biomolecular and clinical aspects (str. 1-10). Abingdon: Taylor & Francis Group. 51.Weixlbaumer, V., Draxler, L., Zeitlinger, M. idr. (2020). From St. John‘s wort to tomato and from Rhodiola to cranberry: A review of phytotherapy and some examples. Wiener klinische Wochenschrift. Dostopno na: https://doi.org/10.1007/s00508-020-01633-w (pridobljeno 1. 4. 2020). 52.WHO. (2000). General guidelines for methodologies on research and evaluation of tradicional medicine. Geneva: World Health Organization. 53.WHO. (2013). Traditional Medicine Strategy 2014-2023. Geneva: World Health Organization. 54.WHO. (2019). Global report on traditional and complementary medicine. Geneva: World Health Organization. 55.Yuan, H. idr. (2016). The Traditional Medicine and Modern Medicine from Natural Products. MDPI Journals: Molecules, 21(5), E559. 56.Zakon o zdravilih (ZZdrav). (2014). Uradni list RS, št. 17/14 in 66/19. Dostopno na: https://www. uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2014-01-0539?sop=2014-01-0539 (pridobljeno 9. 4. 2020). 57.Zakon o zdravilstvu (ZZdrav). (2007). Uradni list RS, št. 94/07 in 87/11 (31.10.2007). Dostopno na: https://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2011-01-3722 (pridobljeno 9. 4. 2020). Sabina Krsnik, koordinatorica razvojno-raziskovalne dejavnosti na Fakulteti za zdravstvene vede Uni-verze v Novem mestu e-naslov: sabina.krsnik@uni-nm.si Dr. Mojca Blažic, docentka na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu e-naslov: mojca.blazic@uni-nm.si Dr. Nevenka Kregar Velikonja, docentka na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu e-naslov: nevenka.kregar-velikonja@uni-nm.si NAVODILA AVTORJEM Revija za zdravstvene vede objavlja znanstvene, stro­kovne in druge prispevke. Kategorijo prispevka predlaga avtor, koncno presojo pa na osnovi strokovnih recenzij opravi uredništvo oziroma odgovorni urednik. Clanki, ki so objavljeni, so recenzirani z dvema zunanjima anonimnima recenzijama. Avtorje prosimo, da pri pripravi znanstvenih in strokovnih clankov upoštevajo naslednja navodila: 1. Prispevke z vašimi podatki pošljite na elektronski naslov uredništva: urednistvo@jhs.si. Prispevek priložite v pri­ponki sporocila v MS Word in PDF obliki. 2. Prispevki lahko obsegajo do 30.000 znakov. 3. Vsak prispevek naj ima na posebnem listu naslovno stran, ki vsebuje ime in priimek avtorja, leto rojstva, do­maci naslov, številko telefona, naslov clanka, akadem-ski in strokovni naslov, naslov ustanove, kjer je zapo­ slen in elektronski naslov. Ce je avtorjev vec, se navede zahtevane podatke za vsakega avtorja posebej. Prvi avtor, ki je publikacijo v vecji meri napisal, je med avtorji naveden na prvem mestu; vodilni avtor, ki je raziskavo zasnoval in vodil, je napisan na zadnjem mestu. 4. Znanstveni in strokovni prispevki morajo imeti povzetek v slovenskem (do 1.200 znakov s presledki) in v angle-škem jeziku. Povzetek in kljucne besede naj bodo napi­sani na zacetku prispevka. Priložiti je treba tudi razšir­jeni povzetek (10.000 znakov s presledki) v angleškem jeziku. 5. Tabele in slike naj bodo vkljucene v besedilu tja, kamor sodijo. Slike naj bodo tudi priložene kot samostojne da­toteke v ustreznem slikovnem (jpg, bmp) oziroma vek­torskem (eps) zapisu. 6. Seznam literature uredite po abecednem redu avtorjev, in sicer: . za knjige: priimek in ime avtorja, leto izdaje, naslov, kraj, založba. Primer: Henderson, V. (1998). Osnov­na nacela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije. . za clanke v revijah: priimek in ime avtorja, leto obja­ve, naslov clanka, naslov revije, letnik, številka, stra­ni. Primer: Orel, R. (2010). Sindrom razdražljivega crevesa. Medicinski razgledi, 49(4), 479–486. . za clanke v zbornikih: priimek in ime avtorja, leto objave, naslov clanka, podatki o knjigi ali zborniku, strani. Primer: Robida, A. (2013). Zaznavanje kultu-re pacientove varnosti v slovenskih akutnih splošnih bolnišnicah. V: Filej, B. (ur.). Celostna obravnava pacienta (str. 7–16). Novo mesto: Fakulteta za zdra­vstvene vede. . za spletne reference je obvezno navajanje spletne strani z imenom dokumenta ter datumom povzema informacije. Primer: Brcar, P. (2003). Kako poskrbeti za zdravje šolarjev. Inštitut za varovanje zdravja RS. Dostopno na: http://www.sigov.si/ivz/vsebine/zdravje. pdf (pridobljeno 20. 8. 2012). 7. Vkljucevanje reference v tekst: Ce gre za tocno naved­bo, napišemo v oklepaju priimek avtorja, leto izdaje in stran (Debevec, 2013, str. 15). Ce pa gre za splošno navedbo, stran izpustimo (Debevec, 2013). Vsa dodatna pojasnila glede priprave in objave prispev­ kov, za katere menite, da niso zajeta v navodilih, dobite pri glavnem in odgovornem uredniku. Za splošnejše infor­macije in tehnicno pomoc pri pripravi prispevka se lahko obrnete na uredništvo oziroma na naš elektronski naslov: urednistvo@jhs.si. INSTRUCTIONS FOR AUTHORS The Journal of Health Sciences publishes scientific and professional papers as well as other relevant papers. The category of the paper is proposed by the author, and the final assessment is based on peer review and made by the Editor-in-Chief. The published articles are peer-reviewed by two external anonymous reviews. In the preparation of scientific and professional papers, please consider the following instructions: 1. Papers with your information and abstracts should be sent to e-mail address: editorial.office@jhs.si. The ar­ticle should be attached to the e-mail in MS word and PDF format 2. Scientific papers may include up to 30,000 characters. 3. Each paper should have a separate sheet cover page that contains the name and surname of the author, year of birth, home address, phone number, title of the arti­cle, academic and professional title, address of the insti­tution where the author works and e-mail address. In the event that there are several authors, the Journal writes the required information for each author individually. The author that wrote most of the publication is listed among the authors in the first place; the lead author who designed and led the research is written in last place. 4. Scientific and professional papers should have an ab­stract in Slovene (up to 1,200 characters with spaces) and in English. The abstract and keywords should be written at the beginning of the paper. It should also be accompanied by an extended abstract (10,000 chara­cters including spaces) in English. 5. Tables and figures should be appropriately included in the text where they belong. Images should also be atta­ched as separate files in the corresponding image (jpg, bmp) or vector (eps) format. 6. The list of referencesshould be arranged in alphabetical order of authors, as follows: . for books: surname and name of the author, publi­cation year, title, place, publisher. Example: Hender­son, V. (1998). Osnovna nacela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije. . for articles in journals: surname and name of the author, publication year, article title, journal title, volume, number, pages. Example: Orel, R. (2010). Sindrom razdražljivega crevesa. Medicinski razgledi, 49(4), 479–486. . for articles in proceedings: surname and name of the author, publication year, article title, information about the book or journal, pages. Example: Robida, A. (2013). Zaznavanje kulture pacientove varnosti v slovenskih akutnih splošnih bolnišnicah. In: Filej, B. (ed.). Celostna obravnava pacienta (pp. 7–16). Novo mesto: Fakulteta za zdravstvene vede. . for online references, it is compulsory to state the exact website along with the name of the document and the date of finding information. Example: Brcar, P. (2003). How do the health of schoolchildren. Insti­tute of Public Health. Available at: http://www.sigov.si/ ivz/vsebine/zdravje.pdf (retrieved 20. 8. 2008). 7. The inclusion of references in the text: If it is a quotation, write the surname, publication year and page in brac­kets (Debevec, 2013, p. 15). If it is a citation, the page is omitted (Debevec, 2013). For any further clarification and information not covered in these instructions with regard to the preparation and pu­blication of papers, please contact the Editor-in-Chief. For general information and technical assistance in preparing the paper, please contact the editorial office or send your questions to our e-mail address: editorial.office@jhs.si.