»V štiricl sva Pero in jaz.« »Zanima me, če so tiste bombe dobro spravljene i o se ne morejo izgubiti v snegu.« »Ob šestih bi rad dobil sliko, kje je kaka oprema. Narisali bomo shemo, da bomo vedeli, kje je kaj.«
»To ne bo problem «
Kako je doma, kjer ni vetra in snega? * * *
Stena je preplezljiva, Ima prehode, potrebujemo le primemo vreme. Drugače je v redu. Fantje so prlma. Ko se lomijo cepini, se odlično vedejo.
Imamo sosede na Lotse Šam. Štirje Baski in dve Šerpi pogumno rinejo v breg. Vodja je bolan. Bil je na obisku pri nas. Upam, cfa bodo splezali. To bo veliko dejanje. Stvar pri nas bo v desetih do Štirinajstih dneh končana. Če bi imeli normalno vreme, bi že imeli vrh in bi zdaj že korakali domov. Naša debaterska druščina je organizirala tekmovanje za zlato lopato. Fantje »nakladajo«. Imamo pravilnik z& zlato lopato. Randžanu v Katmandu sem poslal načrt za izdelavo majhnih lopat — zlate, srebrne in bronaste — za na-kiadače številka 1, 2 in 3. Najhujši debaterji bodo tako nagrajeni.
Šala mora biti, drugače gre tu zelo zares. Andrej:
Nakladač mora imeti vsaj enega poslušalca, ki dokazano ne spi pregloboko. Pri nakladanju ocenjujemo:
—	volumen naloženega,
—	specifično težo,
—	umetniški vtis.
O zmagovalcu odloča dvotretjinska večina članov odprave. Drugo- in tretjeuvrščeni dobita srebrno oziroma bronasto lopato, drugi se morajo zadovoljiti s »Stiharicami« naravne velikosti, ki jih nabavijo na lastne stroške. Nesporni zmagovalec tekmovanja je bil Vanja, njemu ob bok sta se postavila doktor in Viki.
* » T»
Peter:
Še tri ure po snežišču, kjer se je udiralo vsaj do kolen, in že smo bili pri taboru 5. Če smo imeli srečo, je bil šotor le pol metra pod snegom. Stal je v vpadnici plazov, ki so brez vsakega voznega reda drveli z zgornjih snežišč. Tudi višina 7900 metrov nas je že močno ovirala in omogočala med počitki le dva do tri korake. Filip:
S Pavlom P odg orni kom rineva od petice navzgor v veter, sneg in meglo. Še kar naprej se dvigava, meter za metrom. Dobila sva nalogo, da opremiva pot do šestice. Zdaj naju misel na to vodi dalje.
S Pavlom sva tokrat prvič v Himalaji, Aleš naju je uvrstil v svojo »gradbeno ekipo«. Skupaj z njim smo postavili dvojko, trojko, štirko, nato sva sama postavila petke in zdaj nosiva s seboj vrvi za pot do šestice. Upava, da se bova povzpela čim višje. Tiho si želiva, da bova morda dosegla celo vrh. Otovorjena sva, kar se da. Opreme je toliko, da nosiva vsak po en kolut vrvi celo v rokah. Nosiva ga, brcava, vlečeva... Molčiva, vendar v notranjosti oba čakava, kateri bo prvi, ki bo izdahnil: »Vrniva sel« Ker tega junaka ni, si zvečer v šestici to priznava in večer na 8100 metrih je zato še lepši...
Kunaverjeva razstava v NUK
V razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani so letošnjega 9. marca odprli razstavo Od Triglava do treh vrhov sveta, na kateri je bii zbran in dokumentacijsko predstavljen delček zbirke pred desetimi leti tragično preminulega alpinista in vodje slovenskih himalajskih odprav Aleša Kunaverja. Pisno in fotografsko gradivo za to razstavo, ki ga je od Aleše ve žene Dušice prevzela v hrambo NUK, filmsko gradivo, ki ga hrani Arhiv Slovenije, in naravoslovno gradivo, kf so ga z odprav v Himalajo prinesli znanstveniki — pridruženi člani odprav, je bilo na razstavi, odprti do 25. marca, razporejeno tako, da so obiskovalci dobili pregled nad nekaterimi vrhunskimi dosežki slovenskih alpinistov od vzponov v severni steni Triglava do odprav na himalajske osemtlsočake Makalu, Everest in Lotse. Kot je bilo poudarjeno na slavnosti ob otvoritvi, je bila to prva razstava v NUK, na kateri so bili poleg
pisnega in slikovnega gradiva predstavljeni tudi predmeti, večidel iz himalajskega pogorja. Ob otvoritvi je bila tudi javna premiera Kunaver-jevega odprava rs kega filma, ki so ga po naključju našli v Arhivu Slovenije, pokazali pa so tudi prve izvode knjige Dušice Kunaver Od Triglava do treh vrhov sveta, ki jo je izdala radovljiška založba Didakta, Slovesnosti v NUK se ¡e udeležila vrsta znanih slovenskih gornikov in med njimi nekateri člani prvih slovenskih himalajskih odpravo ter Kuna-verjevi soplezalci. Med drugim je bilo ob tej priložnosti omenjeno, kako zelo bi glavno mesto Slovenije potrebovalo planinski muzej, v katerem bi se »dogajale« tudi take razstave; pravzaprav bi bila že kar dolžnost glavnega mesta Slovenije in države Slovenije, da omogočita takšno kulturno dejavnost, saj je Slovenija vendarle alpska država z organizirano 100-letno in neorganizirano vsaj 200-letno planinska tradicijo.