1037
Pesmi o Ajdni
Pesmi o Ajdni
Bojan Pisk
AJDNA     Zvon
je razsut
po pobočju.
Z njim
v obrednem sozvočju
alt starosveten
temni
v tropu
poleglih skal.
Z vrha
se trga pot kot okamnel, srep val. Ali se vrne z menoj, ali me spelje odtod?
MEJA     Dospel si do meje med spodnjim in zgornjim gozdom.
1038
!
Bojan Pisk
Zdaj lahko vse izpovedi,
ki jih prinašaš s seboj,
odložiš
in počiješ na mahu,
da se ti molk
zgosti
v nove besede
zame.
POD VRHOM
Vidiva ognje pod vrhom, dobrotne in nagnjene v najino strmo osojno stran, in križe nad njimi, borove, nizke za snidenje nerazodetih kesanj.
Gledava ognje pod vrhom,
nad njimi križe,
in greva počasi
vsaksebi navzgor,
da sva si s krivdo
upanja
bliže.
MOJA HIŠA JE ODPRTA
Bočiš
neukročeno sled iz steptane nižine do rdečih skalnih dreves.
Žensko besedo rasteš v dekliški grleni dih, ki ga prestreza zorenje sopotnih trav.
1039                                                                                                                      PesmioAjdni
Hrbet ti je
usločen
pod vlažnim mladovjem
in stegna
spočita od senc.
Moja kamnita hiša je odprta. Moja kamnita, sesuta hiša.
Vstopi,
Ajdinja.
Vstopi
s sončnimi usti.
AJDINJA     Stoji na najvišji vzpetini prosojna, vzravnana,
in skoznjo pretika se mesec kot gibko rumeno srce.
Stoji nepremično
pred sluhom vsemirja
in s črnimi bori
v klečečih polkrogih
izreka
zavezne molitve.
UMIKANJE GOR     Kamen
za kamnom legajo gore v ravnino k nasipom ustavljenih cest.
Kamen za kamnom trgajo s sebe
1040                                                                                                                           Bojan Pisk
bližino previsnih, naseljenih zvezd.
Kamen za kamnom nosijo k zglavju tkanino razdrtih orlovih gnezd.
ZELENO     Zeleno je nepresezno, zeleno je neustavljivo, zeleno samo je v zelenem minljivo.
Zeleno se v ognju spočije in v vodi zbistri, zeleno se vrašča med kamen in kri.
Zeleno odpira grobove in mrtve k živim presaja, da odganjajo skupaj iz časa in kraja.
Prijateljem
Za dolgo, belo mizo sedimo na starih pletenih stolih; ves dan že pijemo in govorimo z otrplim jezikom naključij golih.
Metulj ast somrak
zavesa kostanje
in hkrati odstira vonje;
1041
v žerjavici čutov se krčijo sanje, nihče si ne upa ponje.
Vilinska dekleta
prinašajo vrče
in včasih
kak delček telesa.
Za mizo sedimo
kot ranjene grče
in vino
solzi nam očesa.