706                                             Petruškove pesmi.
Klanjam se ti, duh moj premočni, ki si -na beli dan vstal, ko taval si v temi nočni in nisi v pozabljenost pal!
Solnce, ki iz megle si vzšlo, duh, ki si na beli dan vstal: ker sta razgnala temo, klanjam se vama do tal.
Kraj morja.
Utihnila je že viharja sila, spet mirna noč svoj plašč je razgrnila; morje počiva, že po bitvi vroči zaspala trudno v zemlje je naročji.
Njegova grud globoko, težko diha in kakor misel, kakor želja tiha igrajo in šepečejo njegovi s peščenim bregom združeni valovi.
A tam svetilnika oči krvave na morje gledajo, kjer iz daljave med skalami, otoki v pristanišče svoj pot težavni trudna ladja išče.
Pesem.
No, in palo snega nam na radost je, nam na radost veliko, na fantovsko: naokrog, kamorkoli pogled se vpre, vse z debelim je snegom zagrnjeno.
Naša koča oblekla je beli kožuh in na toplem sedi in zre v daljno dalj, kjer na gori bor temni, za vse slep in gluh, ves v zelenju pod krono stoji kot kralj.
Petruškove pesmi.                                             707
v
Ze kraguljčki zvene; ven na prosto sani! in ponese ko blisk nas po polju vran: kjer za goro k devici srce mi hiti, k devi bujni in vroči kot letni dan.
List papirja.
Naj li napišem romanco,             V modi ni zdaj več romanca,
ali krvavo balado,                        divja se zdi mi balada,
ali poskočno gazelo                     z drugim ko bistra gazela
za svojo ljubico mlado?              zbežala je ljubica mlada.
Prešli so dnevi.
Prešli so dnevi kot oblak,           Jaz nisem nikdar bil ljudem,
ti dnevi mladoletja,                      filistrom, pst! po volji
po svetu blodi moj korak,           in mimo hiš njihovih grem,
iščoč na noč zavetja.                   nočujem v tihem polji.
Poslednja noč.
Večerne so sence odele zemljo, vzblestela je luna nad temno goro, in zvezde na nebu prijazno žarijo, tam v gaju na griču topoli šumijo . . .
Svit beli kot sneg poljublja ravan, kazaka solnce to je, kazaka dan, konj staje bežijo čez polje širno, moje srce je tak sladko nemirno.
Iz gošče razlega se slavcev glas, na oknu prikaže se deve obraz — ve, misli moje, zakaj ne spite, oči moje, kam neki strmite?
Kako razburja kri ta radostni šum, ki prihaja sem iz delavskih trum, in vsaka pesem, od njih zapeta, se zdi mi, kakor da himna je sveta.
45:i
708
Vladimir Levstik: Večerno srečanje.
Mrakovi zbežijo za daljno goro in jutranja zarja razvname nebo, že konji z menoj tja v mesto drevijo, in — step ukrajinska — tedaj adijo ! O, zbogom, poslednja vesela noč, o, zbogom, ukrajinska bela noč!
V daljavi gozd temni . . .
Zdaj na pot, moj drug neznani,     Lahkih nog čez polje širno,
solnce nizko že stoji — predno zarja noč oznani, že sva tam brez vse skrbi, kjer v daljavi gozd temni.
Sem čez pisano, glej, polje veter žito valovi in škrjanček dobre volje v nebu pesem žvrgoli, a v daljavi gozd temni.
kam se ti tako mudi? — Moje to srce nemirno le naprej, naprej teži, kjer v daljavi gozd temni,
Javor — brat me tja pripelje, oče — hrast blagoslovi, sestra — breza mi postelje, lipa — mati upokoji, kjer v daljavi gozd temni.
<ge>
Večerno srečanje.
v
@ez strme rebri gre oblak, v srebrnih valih diha trava, ob jelši jelša strepetava, iz težke dalje pleše mrak.
Molčeč popotnik mimo gre . . . Počakaj! Stoj! Povej! . . . Zaman je . . . Pa morda ravno njemu znan je lek, ki nobeden zanj ne ve?
Vladimir Levstik.