PLANINSKI VESTNIK H^HHH^H^H^^MM^^HMi^MMM^M
KRALJICA JULIJCEV, ŠKRLATICA, NAŠ DRUGI NAJVIŠJI VRH, 2738 m, SPET NOSI KRIŽ NA TEMENU
NA GORI KRIZ
STANKO KLtNAR	_
Od 6. julija 1996 stoji na vrhu Škriatice spet križ, veren posnetek — tako po obliki kot po namenu — skalaš-kega križa iz leta 1934. Na spominski listini, shranjeni v tulcu, ki ga je v temelje križa tik pred postavitvijo spustil dovški župnik France Urbanija, nato pa je z vijaki in betonom pritrjeni križ s svojo težo tulec trajno zapečatil, je zapisano:
ŠKRLATICA 2738 m, 06. VII. 1996 V Gospodovem letu 1996, na 6. dan meseca julija, 151 let po rojstvu Jakoba Aljaža, v petem letu samostojne države Slovenije, je bil na vrhu gore Škriatice v Julijskih Alpah znova postavljen križ na istem mestu, kjer so ga postavili leta 1934 člani T. K. Skala ŽRTVAM PLANIN — po zaobljubi njihovega tedaj že umrlega člana San-dija Wisiaka. Križ je stal na tem mestu vse do leta 1954, ko je bi! brezvestno podrt in vržen v prepad.' Pri današnji postavitvi križa, ki ga je izdelal mojster Peter Berglez s pomočjo Antona Logarja in Mirka Draš-lerja v Šenčurju pri Kranju, na pobudo gorniškega kluba dr, Henrika Turne, so sodelovali: France Urbanija, Dovje; Stane Kofler, Dovje, Peter Berglez, Kranj; Tone Jeglič, Ljubljana, Metod Humar, Šmarca; Stanko Klinar, Mojstrana; Angelca Žerov-nlk, Komenda; Marko Žerovnik, Komenda; Jožica Milavec, Sežana; Jana Grohar, Brezje pri Tržiču; Janez Grohar, Brezje pri Tržiču; Harald Draušbaher. Ljubljana; Andrej Šare, Kranj; Gregor Gomišček. Ljubljana/Dunaj; Slavko Zalar, Dovje. Od bivaka dalje sta pomagala pri nošnji Čehinja in Čeh iz Liberec.
Za (ponovnoI) postavitev križa sta izrazila pozitivno mnenje zbor svetnikov z županom občine Kranjska Gora In uprava TNP z direktorjem na čelu, odklonilno mnenje pa sta sporočila Ministrstvo za okolje in prostor (Uprava RS za varstvo narave) in Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju (Upravna enota Jesenice, Oddelek za okolje in prostor). Zmagal je vox populi. Po nauku proslavlja nega Mahatma Gandhija se je vpričo sprenevedavih pregovarjanj "demokratične« države In njenih puhlih mnenj napotil po sledeh državljanske nepokorščine in opravil, kar sta velevala vest in ska laški dolg.
1 Po mojih zasebnih zapiskih so krii posekali oktobra 1953- uelo 1953 potrjuje Ern a Meškova: "Leta 1953 |e mq mož Makso obiskal vrti Škriatice Takrat sevsda križa — žal — ni bilo več.« (PV 1994/9, str. 388—383) Nesporna zgodovinska resnica bo prišla na dan, ko bo mogoč vpogled v partijski arhiv. Pričakovati je seveda treba, da pritlehno dejanja v tistih zapisnikih ni premočrtno navedeno, pač pa zakamutlirano v priznanje nekomu za »uspešen boj zoper srednjeveško mračnjaštvo« In »zadnje ostanke klerofašlzma«, ali podobno nevarno besedovanje tistega časa. Tudi tisti »nekdo«, ki se je dal porabiti za orodje, bo tedaj jasneje stopil na zgodovinsko prizorišče in bo konec sedanjih namrgavanj in ugibanj. Krivca in Izvršitelja namreč, enako kol tistega za rušltev kapelice na Kredarici (in neštetih drugih verskih znamenj po Sloveniji v tistem času), vse do danes uradno nihče nI niti iskal, kaj ¿ela našel. (Pač pa so alpinisti našli stari krii pod severne steno in ga prenesli v dolino. Dogovarjajo se. da bi ga popravili In postavili na dvorišču dovskega župnišča.)
Blizu 400 ljudi s« je letošnjega 1. avgusta zbralo na vrhu Škriatice, ko je dovikJ župnik France Urbanija blagoslovil novi križ
Folo: Neža Dragar
SENČNA STRAN SLOVENSKEGA ZNAČAJA
Križ na Škrlatici ni, kakor so drugi križi na vrhovih. Že zdavnaj so planinski gorečniki začutili, da je ta plemeniti močni vrh od narave dani oitar, ki ga je mogoče posvetiti spominu na ponesrečene gornike. Zato ne more biti za zgled (ali pohujšanje?) (ali ščuvanje?) postavljanju križev na drugih vrhovih, kjer bi postavljalce vodili drugačni razlogi ali drugačna tradicija, če tam tradicija sploh je. (Lahko pa so seveda tudi tam tehtni razlogi.)
Eden prvih, ki je mehčai javno (planinsko) mnenje v korist ponovne postavitve križa, je bil Milan Božič s prispevkom (žal v nekaterih podrobnostih precej netočnim) Spomini s Škriatice še živijo v PV 1993/7—8, str. 321 Kmalu za tem se je v PV 1994/2, str. 63—64 oglasil dr. Miha Potočnik s člankom Križ na Škrlatici. Poroča, da so se za prvo postavitev leta 1934 strinjale vse politične in nazorske struje gornikov, tudi komunisti. Kdaj in zakaj so se ti premislili in kaj bi bili po nevrednem dejanju pripravljeni ponuditi v zameno, žal ne poroča.5 Na pogumne očitke, ki jih je o zahrbtni
2 Nevredno dejanje se |e izvršilo, ko so bili na oblasti komunisti, ki so onerr>ogočili vsakršne poizvedovanje za krivci in so se sploh obnašali, kot da je lo del njihove „osvobodilne,, politike, zato ga je mogoče pripisati njim, to je lakralni drŽavi. (Grožnje, ki danes prihajajo iz teme, da »bo padel tudi novi križ», je seveda treba pripisali zasebnemu sovraštvu.) 369
PLANINSKI VESTNIK H^HHH^H^H^^MM^^HMi^MMM^M
Najtežji del krita je na goro nesel župnik Urbanija
barbarski odstranitvi križa izrekel na rovaš »neznanih zlikovcev« nekdanji predsednik PD Jesenice na nekem občnem zboru tega društva v petdesetih letih (bil sem osebno navzoč; op. S. K.), je Potočnik kot delegat PZS vehementno zagovarjal nemožnost in neprimernost ponovne postavitve križa (vzpostavitve prejšnjega stanja). Pri tem je tudi ostalo: pri polmetrskem kovinskem Štoru na vrhu, ostanku nekdanjega lepotca in priči senčne strani slovenskega značaja. Skozi dolga desetletja! Komunisti so se celo raje odpovedali spominski plošči padlim borcem OF in NOB, ki sojo 5. avgusta 1945 sami pritrdili na križ (glej omenjeni članek Milana Božiča), kot da bi dovolili nazaj postaviti knž kot
Jfiss
oporo za ploščo. Res pa je Potočnik pred smrtjo mnenje spremenil: svoj članek iz leta 1994 je končal z besedami: «Sem za to, da se križ v prvotni, izvirni obliki postavi nazaj! V spomin ponesrečencem v gorah.«
KAKO SMO NESLI KRIŽ NA ŠKRLATICO
V meglenem vremenu je peščica gornikov 370 na vrhu Škr at ce postavita In utrdila križ
Križ, v globokem starem veku eno najgrozovitejših usrnrtitvenih orodij, je danes v evangelijskem krščanstvu simbol upanja in najvišje ljubezni. Kraj zmage nad smrtjo. Ni znak kljubovanja, in kdor bi ga tako tolmači!, njegovega pomena ne razume. Zato ponovna postavitev na Škrfaticl ni dejanje kljubovanja ali postav-Ijaštva, je samo poravnava krivice3 in nadaljevanje skalaške tradicije, o katere začetkih piše dr, M. Potočnik v že navedenem članku (»Leta 1934 je odbor jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala (TKS) sklenil, da se na Škrlatici postavi križ v spomin gornikom, ki so se smrtno ponesrečili v naših gorah.«), še prej, dobesedno sveže iz prve roke, pa Slavko Smolej v PV 1935 na strani 86 takole:4 Kako smo nesli križ na Škrlatico Tri nedelje povrsti so se razlegali udarci kladiva od žive skale vrh Škrlatice; skupina po štiri je hodila te tri nedelje pripra vljat temelj zamisli in zaobljubi pokojnega tovariša Sandija: križu vrh Škrlatice. Pred tremi leti se je pokojni Sandi VVisiak pri smuški tekmi z Rožce ponesrečil, pa se je tedaj zaobljubil, da na lastne stroške postavi križ na vrhu Škrlatice, če ozdravi, Ni še dodobra okreval, ko je njegovo mlado,
J Krivica je v tam primeru zahrbtna, tío danes nerazčiščena odstranitev križa leta 1953. Krivica je bila storjena gornikom in večini slovenskega naroda, ki mu ¡e bif križ sveto znamenje rn zunanji znak spoštovanja skalaške tradicije Versko usmerjena vecina se je čutila prizadelo in ogroženo v svoji pripadnosti tradicionalnim vrednotam. Ob ponovni postavitvi leta 1996 nihče nI te^al poravnave krivice (niti deklarativno ne, kar pa bi bilo edino mogoče) od nekdanjih storilcev nevrednega dejanja — poziv storilcem na odgovornost je seveda dolžnost države, ki pa pri nas v tej smeri kljub zadevnim komisijam ne defuje — marveč je vox populi, opiraje se na civilne državljanske in splošne človečanske pravice, ob polnem krščanskem odpuščanju nekdanje nerazumljive blodnje, kratkomalo storit, kar je bilo storiti treba. g Ta članek je bil v celoti ponatisnjen v PV 1994/8 na str. 380 kol del nepodpisanega (urednikovega?), a informativno izredno bogatega članka Kriz na Škrlatici, vendar naj mi bo za zaokrožitev tukajšnjega poročila dovoljeno Se enkrat navesti ključne odstavke.
PLANINSKI VESTNIK
tako tesno z dihom naših neskončno lepih gora priraslo življenje ugasnilo pod Planjavo. (12. maja 1933.) Koncem avgusta lanskega leta je bilo (26. 8. 1934, op. S. K.), ko se je zbirala v dolini Vrat družba, ki naj v karavani ponese na vrh Škrlatice izpotnjenje zaobljube....
Bila je deseta ura, ko so bili posamezni deli križa na vrhu. Pričeli smo z delom in točno ob 12. uri je stal križ močno zasidran vrh Škrlatice. — Za hip je solnce posijalo, mi pa smo sproščenih mišic zrli z zadovoljstvom na dovršeno delo, ki bo poznim rodovom pričalo o ljubezni in spoštovanju spomina vseh tovarišev, ki so žrtvovali svoje najdražje ljubljenim planinam v naročje.
Štirideset utrujenih planincev, štirideset od zanosa svetlih obrazov in zadovoljnih src je izpričalo planinski čin: »Križ stoji na Škrlafel«
P. S. Križ je visok 5 m; sestoji iz 9 komadov in tehta skupno 200 kg. ... ostali materija!: cement, orodje, vijaki, strelovod ... je tehtalo tudi okrog 160kg. Križ je sestavljen iz pocinkanih cevi premera 250 mm in je 4-krat zasidran. Načrte za križ je napravil tov. Korenini Drago, izdeloval pa se je v tovarni KID na Jesenicah 6 dni: delo so opravili večinoma člani TK Skale (Jesenice) brezplačno. Omenim naj še, da smo tedaj, preden seje križ vzidal v temelj, v njegovo dno dali steklenico s spomenico, ki omenja delo in razvoj jeseniške -Skale« z imeni sodelujočih pri nošnji križa.
PRVA STRAN VPISNE KNJIGE
Pravkar navedeni »P. S.« tolmači tudi mere sedanjega križa, ki je — po izjavi Stanka Koflerja, ki se je odločit za naročilo in je bedel nad izvedbo — narejen po načrtih prejšnjega. Tudi druge okoliščine so neverjetno podobne: slabo vreme ob postavitvi, zastonjsko delo, spomenica. Le graditeljev nismo mogli našteti štiri-
deset; bilo nas je komaj dobra tretjina tega števila (glej na začetku navedeno spominsko listino), toda z zagnanostjo smo po krpal i vrzel. — V Smolejevem članku manjka obvestilo, ki je bilo objavljeno v PV 1934, str. 320, in ponatisnjeno v PV 1994/9, str, 380: «... železen križ ... z namenom in napisom: ŽRTVAM PLANIN. T. K. SKALA. AVGUST 1934.« Ta -.namen in napis« je v resnici po I k rožna litoželezna plošča (polkrožna zato, da se je prilegla okroglemu deblu križa) z navedenim napisom; plošča je danes shranjena v dovškem župnišču pri župniku Francetu Urbanlji. In kaj razkriva predvojna vpisna knjiga z vrha Škrlatice?
Na prvi strani beremo: »26 VIII. 1934 Nosili in postavili križ«, nakar sledi 43 podpisov, najbolj znani med njimi utegnejo biti tile (navedeni po zapisu v knjigi): MIha Čop ("t.č. predsednik podr. TKS Jesenice«), Matevž Frelih, Slavko Smolej, Jože Truhlar, Drago Korenini, Hubert Helm, Tomaž Ravhekar, Kuri Dostal, Anton Kastelic, Andrej More, Ludvik Stražišar, Ciril Praček, Nekoliko starejšemu današnjemu rodu so to še Iz prve roke dobro znani alpinisti, gorski reševalci, smučarji (državni reprezentanti) in. žal, nekateri že čez nekaj let od Nemcev ustreljeni talci. Začuda med imeni ni Jože Čopa in tudi ne nejeseniških skalašev.
ŽIVA PRIČA DVEH BLAGOSLOVITEV
Drugače je bilo 4. avgusta 1935. Pod naslovom Blagoslovitev križa se zvrsti v vpisni knjigi 147 podpisov, med njimi znamenita In tragična imena, ki jih je že čez nekaj let okupatorjev bič nagnal v nemogoče in danes že kar težko razumljene stiske, ali ugonobil. Navajam izbor imen po vrsti in načinu zapisa v knjigi: Gorjanc Gabrijel, Gorjanc Franc, Dolar Daro, Svoljšak
OTIM®^® temiiiSaffp
GORE BREZ PREPOVEDI
Nekateri bijejo plat zvona: gorskemu svetu grozi velika nevarnost, zato je nujno potrebno nekatere predele občasno zapirati za »turistovski promet«, močno omejiti večino dejavnosti v gorah, poslati gorske popotnike izključno na nadelane poti in sploh vsestransko usmerjati planinsko gibanje. Kaj pa osnovna načela planinstva, ki so v Sloveniji stara precej več kot sto let in v katerih je poudarjeno, da je treba ljudem omogočati predvsem planinstvo in gorsko popotništvo in ga pospeševati, da bi se z njim seznanilo čimveč ljubiteljev narave? Pred sto leti je bilo to razumljivo, ko na Triglavu celo leto ni bilo mnogo več kot dobrih sto obiskovalcev in ko so tudi obiskovalce planinskih koč šteli v stoti-
nah. Zdaj zaradi ogromnega navala na nekatere gorske vrhove ponekod v Alpah že premišljujejo o kar dragih vstopnicah, ki bi vsaj nekoliko zmanjšale obisk, o visokih kaznih za tiste, ki bi si drznili hoditi zunaj označenih gorskih poti, in o vstopninah v preobremenjene planinske postojanke, kot je bilo sicer tudi že njega dni.
Kaj naj o tem reče planinska organizacija? V večini alpskih držav, tudi v Sloveniji, planinske organizacije odločno nasprotujejo vstopninam, prepovedim dostopov in kontrolnim rampam v Alpah in v naravi nasploh. Odločen -ne« takim zamislim pa lahko obvelja le tedaj, če planinske organizacije tako dobro vzgojijo svoje članstvo, da prevzamejo za njegovo obnašanje f gorskem svetu polno odgovornost. Ko je ta pogoj dosežen, se je freba zavedati, da so obiski v gorah povezani s škodo. Vzgojeni planinci bodo povzročali komajda kakšno škodo in bodo torej stroški za vzdrževanje ravnovesja v naravi v tem primeru manjši, v nasprotnem primeru bodo planinske organizacije takšne stroške komajda lahko krile. Tudi za to gre, ko govorimo o varovanju gorskega sveta.
371
PLANINSKI VESTNIK H^HHH^H^H^^MM^^HMi^MMM^M
Novi kril na gori |e natančen posnetek tistega iz leta 1935
Foto; Jožica MiJavee
Franc, Jože Truhlar, Rabič Minca, Klabus. Matevž Frelih, Avgust Mencinger, Dr. Gregorij Rožman, M. Tome, prof., Zorzut Ludvik, Štolcar Jože, Miha Čop, Korenini Drago, Dr. Miha Potočnik, Dr. Stanko Tominšek, Svetko Lapajne — začuda spet manjka podpis Jože Čopa. (Neka precej nerazločna čačka verjetno ni njegova Iz nadaljnjih vpisov v knjigi je namreč mogoče razbrati, da se sam ni vpisoval, marveč je ta posel prepustil sonaveznikom. Ali to pomeni, da so ga ob teh prilikah pozabili vpisati, sam pa se za to ni pobrigal? Da je bil ob blagoslovitvi zraven, v resnici kar močno v središču, pričata dve sliki v PV 1994/2, na str, 63, ki ju je svojemu članku priložil dr. M. Potočnik.5) Eno ime iz pravkar navedenega Izbora je treba posebej Izpostaviti: Franc Svoljšak! 1. avgusta 1996 se je kot živ del zgodovine ponovno povzpel na vrh Škrlatlce. Tega dne je namreč današnji dovški župnik in tretji Aljažev naslednik France Urbanija blagoslovil novi križ. »Trinajst let sem bil star takrat,« je povedal Franc Svoljšak, ki je od tedaj preplezal visoki obok življenjskega zenita in je danes znan slovenski jezuit. Ko bi ga ne bil France Urbanija izpred križa predstavil zbrani množici, bi se nam bila ta živa legenda izgubila v človeškem mravljišču, ki je tega dne pokrilo vrh. Tako
5 O blagoslovitvi takratnega križa najdemo poročilo v PV 1935, str. 329-blagoslovitelj Škof dr. G. Rozman; ludi to poročilo je bilo ponallsnjeno v 372 nepodpisanem članku Križ na ¿kriaticl v PV 1994/9 na sir. 351.
pa se je skromno slikal pri novem križu, nam vsem v opomin, da zgodovina ni vselej tako v davnino raztegnjen pojem, kot se nam včasih zdi.
VELIČASTEN 1. AVGUST 1996
1. avgusta 1996 je bil "dan, ki ga je naredil Gospod«. To je bil dan blagoslovitve novega križa. Na vrhu Škrla-!ice se je zbralo blizu štiristo ljudi. To je bila poudarjeno in izključno gomiško-skalaška verska manifestacija, brez sence politike, triumfalizma ali revanšizma. Blagoslov poskusimo razumeti kot prošnjo in željo za najvišje dobro sebi in drugim, kot priporočilo križa vernim in nevernim planincem kot življenjsko varstvo In smiseln kažipot. Ta dan je bil ena sama visoka pesem ljubezni, čiste kot jutranja rosa, ko jo presvetli prva zarja. Kdor jo je zamudil, ima kaj obžalovati. V Vratih sta se brali maši na začetku in na koncu, se pravi zjutraj ob petih in popoldne ob petih, vmes pa se je bočil eden od najveličastnejših sončnih gorskih dni, kar jih premore ljuba Zemlja. Staro in mlado, zdravo in polinvalidno, vneto In vnemajoče je kipelo kvišku in večina je prispela na cilj. Janez Ramovš, nekoč načelnik alpinističnega odseka na Jesenicah, se je z umetnim kolkom in parom bergel hrabro boril tja do višine okoli 2300 metrov, kjer je svoj boj in napor vročega dne položil Škrlaticl k nogam Drugače France Bučar: med zadnjimi na štartu, med prvimi na cilju; tri četrt stoletja osebne zgodovine gor ali dol! Zlasti občutno je porazil svoje izdatno mlajše (politične? — ampak saj smo rekli, da je ta dan politika ostala v dolini!) vzporednike Mencingerja (njegov oče je vpisan pri blagoslovitvi leta 1935) in Janšo. Toda anekdotičnost prihranimo za drugič, žareči obra2l bodo še zgovorni! Teh nekaj vrstic gotovo ni zadnja beseda o tem dnevu, ko je človeška srca znova kronalo staro spoznanje o vrednosti gorništva, o njegovi moralni lepoti, o tistem, kar je najbolj človeško na njem: "V hribih kot eno smo vsi!« (V očiščujočih višavah zgubi dolinska hierarhija ves lesk in moč Pri nošnji in postavitvi 6. julija 1996 so sodelovali kar štirje doktorji znanosti. Zraven so bili še drugi vplivni izobraženci, politiki in gospodarstveniki. Župan, v čigar občini stoji Škrlatica, je noscem in posta-vljavcem plačal večerjo v Aljaževem domu. Konec koncev »ničesar nimate, kar bi ne bili prejeli od zgoraj!«)
VRHUNEC SLAVJA NA GORI
Težo podjetja (pobuda, načrt, iskanje dovoljenj, naročilo, prevoz, nošnja, postavitev) in (minimalnih neogibnih!) stroškov sta nosila Stanko Kofier kol predsednik PD Dovje-Mojstrana in občinski svetnik občine Kranjska Gora (in seveda v sodelovanju s tema dvema organizacijama) in Slovenski gorniSki klub dr Henrik Turna (najvidnejša predstavnika Metod Humar in dr. Tone Jeglič) — kot je delno razvidno iz tukaj na začetku navedene, v temeljih križa shranjene listine. Osrednji dejavni in moralni oporni steber podjetja (naj je Slo za dopisovanje ali svetovanje ali nošnjo najtežjega središčnega kosa križa (»srca«) iz Vrat na vrh Škrlatlce
PLANINSKI VESTNIK H^HHH^H^H^^MM^^HMi^MMM^M
Jutranja maSa v Vratih — od leve proti desni Janez Smrekar iz Horjula, p. Franc Svojšak iz Dravelj. Janez Rihariz ljubljanskih Fužin in Otmar ČmNogar lr Podrage	. , _
Folo France Urbanima
ali kopanje jarka za strelovod pa vse do najširšega obveščanja in blagoslovitvenega viška) je bi! seveda France Urbanija. Njegov sijajni nastop 1. avgusta 1996 in blagoslovitveni nagovor sta bila vrhunec slavja. Poudarjen je bil križ kot vreden človekov sopotnik skozi življenje. In človekova opora, in kot globok simbol spomina na pokojne, in vrh Škrlatice je bil ponovno naveden kot zgodovinski kraj tega spomina. Malo
krščansko božjo službo s petjem, molitvijo, branjem iz Svetega pisma in samim blagoslovom je zapečatila ena od znamenitih Jožetovih odrezavosti, obujena iz pozabe po Francetu Urbaniji: »A}' res,« so ga vprašali, »daj' veter na Škrlatic' križ dol vrgu?« »Veter ne,- je zinil Joža, »ampak tisi' k'se po vetru obračajo.« Žal je bila ob obeh prilikah (6. julija in 1. avgusta 1996) zelo vidna odsotnost mojstranških domačinov. Kot bi bili pozabili, da je Škrlatica {v starejšem mojstranškem jeziku Suhi plaz, ki ga ne gre pozabiti, tako so jo imenovali starejši domačini in dosledno je tako zapisano pri Kugyju in še marsikje) predvsem mojstranška gora: pot, po kateri hodimo na vrti, je odkril Gregor Rabič-Grogar. vodnik in lovec iz Mojstrane, ne znameniti Trentarji in ne Borovci (Kranjskogorci), zdaj pa kot da so enega od vrhuncev v zgodovini svoje gore kratkomalo zatajili. Delo na gori je bilo častno Nihče ni vprašal za kilometrino, dnevnico, nadomestilo za zamujeni šiht. Nasprotno: vprašali so, koliko je treba še prispevati, da se nujni stroški poravnajo. Enako obrtniki, »Če bi zaračunal, je lepota tega dela izgubljena,« je rekel Peter Berglez. To pa je tista prva in prava, sončna stran slovenskega značaja. Tista, ki hoče, »da se nekaj dobrega naredi«, kot bi rekel Gustl.
KOMU SO POTREBNA ZNAMENJA NA SLOVENSKIH GORSKIH VRHOVIH
KRIŽ NA BRANI
BOJAN POLLAK
Ob zaključku lanske planinske sezone, oktobra 1995, se je na vrhu Brane nenadoma pojavit križ Nekateri krajani Stranj in Stahovice so čisto potihem (morda zavedajoč se, da delajo narobe), brez dovoljenja lastnika zemljišča, ki o tem sploh ni bil obveščen, brez dovoljenja in obvestila upravljalcu, brez kakršnihkoli soglasij in povsem v nasprotju z vsemi dogovori kot v posmeh pravni državi in vsem drugim s težko muko privlekli na vrh Brane črn železen križ in ga vkopali v skale. Tam naj bi stal v spomin na žrtve gora, Žal je njihovo, čeprav verjetno še tako lepo zamišljeno dejanje, hudo neprimerno.
Na vrhu Brane je sicer res že stal križ, ki so ga postavili leta 1934 v spomin na kralja Aleksandra (Aleksander Strnavski v Utripu 11/95), umrlega v atentatu v Marseillu oziroma v spomin na evharistični kongres v Ljubljani (Bine Vengust v PV 11/95) — torej čisto režimsko in ideološko znamenje. Toda viharji in strele so ga še pred začetkom druge svetovne vojne uničili, kot da so vedeli, da se bo Slovenija izvila iz srbskega objema in postala svobodna, demokratična, pluralistična, laična država. Narava sama je popravila to, kar so ljudje naredili narobe.
Žal se nekatere napake preteklosti ponavljajo. Križi, pa naj bodo navadni ali kljukasti, srpi in kladiva in podobna ideološka oziroma verska znamenja ne sodijo na
Novo znamenje na gori: krit na Brani	, „, , LJ . ,
'	(Folo: Vlado Habjar>) 373