DVE PESMI CHARLES A BAUDELAIRA
PREVEDEL    BOŽO    V O D U Š E K
MOESTA  ET ERRABUNDA
Povej, ali ti včasi zbeži srce, Agata, proč od mesta, tega črnega morja nečistosti, iskat drugega morja, ki v solncu plapola, mcdro, čisto, globoko, podobno deviškosti? Pcvej, ali ti včasi zbeži srce, Agata?
Morje, brezbrežno morje je našim mukam blagoslov!
Kakšen bog je njegovo petje hripavo,
ki ga s silnimi orglami spremlja bučanje vetrov,
napravil za tako čudovito zibelko?
Morje, brezbrežno morje je našim mukam blagoslov!
Odpelji me, vagon, ladja, ti me odnesi! Proč, proč! to zemlje so pognojile naše oči!
—  Agata, ali je res, da včasi žalostno srce si pravi: Proč od kesa, od zločinov, od vsega, kar boli, odpelji me, vagon, ladja, ti me odnesi!
Kako si daleč, dehteči paradiž,
kjer je vse pod jasnim nebom polno ljubezni in sreče,
kjer je vredno te, kar ljubiš, da po njem hrepeniš,
kjer v čisti slasti srce trepeče!
Kako si daleč, dehteči paradiž!
Pa, kaj je zeleni paradiž ljubezni otročjih s pesmimi, z rožami, s poljubi, z raji, z vijolicami, ki pojejo za nizkimi pobočji m z vrči vina na večer v gajih,
—  pa, kaj je zeleni paradiž ljubezni otročjih,
M
545
nedolžni paradiž, poln skrivnih sladkosti, že dalj kakor Indija ali Kitajska od nas? Kaj ga morejo priklicati nazaj kriki bridkosti in ga znova oživiti srebrn glas, nedolžni paradiž, poln skrivnih sladkosti?
IZPRAŠEVANJE  O  POLNOČI
Ura bije polnoči in nas posmehljivo vabi, da pomislimo, kakšni uporabi smo posvetili dan, ki beži: — Danes, usodna okoliščina, v petek, trinajstega, smo kljub vsemu, kar vemo, živeli življenje heretika.
Preklinjali smo Jezusa,
ki se da od vseh Bogov najmanj tajiti!
Smo, kakor parasiti
za mizo Kreza strahotnega,
da bi človeški živali, dostojnemu
sužnju demonov ugodili,
to, kar nam je drago, žalili
in prilizovali se zoprnemu.
Potrli z uslužnostjo krvnika slabotnega, ki ga krivično zaničujejo, se klanjali pred ogromno Neumnostjo, pred Neumnostjo s čelom bika; nezmiselno snov poljubcvali z veliko gorečnostjo in trohnenja pepelnato luč poveličevali.
$46
Nazadnje smo, da uidemo
iz omotice v delirij,
mi, ki služimo s ponosom liri,
ki je naša slava, da razkrivamo
smrtne opojnosti,
pili brez žeje in jedli brez lakote!. ..
— Brž, ugasimo luč, da se
skrijemo v temi.
MOTIVI
JANEZ     BOBNAR
MESEČINA
Alesečina,                                V cvetju rosa,
kot po niti                              kot rubini,
bi- polzele                                ki so padli
božje misli                               vsi srebrni
iz neba.                                   iz srca.
MED  CIGANI
Na ta račun,
na ta račun,
na ciganski prav,
sredi razmehčanih dobrav
mlad me ž trohni,
mlad mož trohni.
SEPTEMBRSKA  NOČ
V svežem ilu spi artist,         Vsaka bajka nosi kelih,
neč nabruhala je polno snov,       drevje je kot šopi krink,
z veje odletel je list,                     človek zbor je cvetov belih,
čuvstvo koplje v misel rov.         Bog je piramida karabink.
iS*
547