Pastuškin: Odkrita beseda. — Aristides: Vendar.
69
Ti boš v dalji zvenel,
jaz bom v daljo šumel
in vem, da boš čul me, pobratim;
če prideš bogat,
pozdravljen, brat,
če reven, te spet obogatim."
Polnočnim strahovom nazdravlja mrak. Ti val si prorok; in moj korak obsenčil je tvoje pesmi glas, opasal ga je tvoj zlati pas, da sope nazaj v tvoje zlate okove. Udarja spomin ob strune, udarja, in preden bo videla rožna te zarja, se, val, ti moj jasni pozdrav odzove.
Odkrita  beseda.
vJdkodi temna gubica                Rad vidim centifolijo
na sreči zidani?                          oboževano te,
Ta tvoja slava, ljubica,               ki vsi jo verno molijo
že nič kaj prida ni.                     še rajši z mano te.
•¦•-«-
Aristides
Vendar.
jSaj vem, da je vse pri koncu,
in ptič je solncu
obrnil črno perot.
Saj vem: iz samot,
kjer cvetle so rože naju dveh,
kjer srebrni val — naju  smeh
udušil je brez trepetanje
v te lepe pomladnje sanje;
saj vem: iz temot,
ki vanje gre ena sama pot:
najina pot,
gre tih povratek s sklonjeno glavo,
gre srce težko kot oblak,
ki v plašča pretemnega temnem dnu
70               Aristides: Iz predmestja. — J. Glaser: Čez njive meglene.
usodo nosi in žita mrak.
Saj vem — pa vendar sta mehki roki
le trepečoč se dotikali
in srci, v ljubezni preširoki,
v svoj plahi hram se umikali.
Pa vendar si bolno zbledela,
ko bil je čas,
kot breza tam v kotu bela,
ko v vodi zagleda svoj obraz.
In vendar v koncu polja
ozrla se v temno zatišje . . .
A ni te bila volja
in šla si više, više.
J. Glaser:
Iz predmestja.
q
>Z>koz prazne ceste se pomika starka, ogrnjena je v sivo pelerino, nad mestom kroži ptič kot črna barka, ne ve, kam nese veter na celino: ni ptič, ne starka, je le čas zaspan in lajnarjeva pesem v prazni dan.
Čez njive  meglene.
V-^ez njive meglene gre kmetic,      Vem, dihnila megla je vate
ustavi se sredi polja,                       kot skrb, njena sestra, v me:
ustavi se z mislijo lepo                  razčrtala lice je moje,
in tiho se smehlja:                         a moč vsejala v roke . . .
„0 polje, z ajdo pretkano,              In zdaj bomo želi, jemali:
kam skrilo si včerajšnji kras,          pognal je stotere kali,
da trd in rjav kot meni                  pognal nam stotere sadove
je danes tvoj obraz?                       je znoj pomladnih dni . . ."
Vem, dihnila megla je vate,            In enkrat vse to še in lepo
oropala te cvetov,                           premisli sredi srca
a dihnila s smrtjo je vate               in dalje* gre kmetic čez polje
nebeški blagoslov.                           in tiho se smehlja . . ,