DOLEN JSKI LIST - Št. 6. (1539) - 8. februarja 1979
5( Tretji snopič) Novo mesto 8. februarja 1979
Iz vsebine:
Ivan Zoran: Umetnik z Montparnassa
Mihael Kambič: Moja življenjska pot
Ivo Pirkovič: Usoda in smrt pesimističnega poeta
Bogo Komet j: Iz preteklih let novomeškega sodišča
Zbral in uredil: Ivan Zoran
O Razgledih in prazniku
Kjer govore dejanja, so odveč besede. Pa ne vselej. Danes je gotovo tak dan, da smemo prekršiti to pravilo. Zaradi Dolenjskih razgledov, ki jih spet izdajamo, in zaradi kulturnega praznika, ki ga slavimo danes.
Lani je izšla ena številka Razgledov. Vemo, da je ena premalo, je pa bolje kot nič. Z današnjo začenjamo tako rekoč že dvanajsti letnik. Upamo in želimo, da ne bo edina letošnja. Radi bi jih pripravili več.
Vsaka nova številka ne debeli samo Dolenjskega lista, ampak pomeni kamenček več v barvitem mozaiku kulture. Droben sicer, a nepogrešljiv. Zato Razglede tudi izdajamo. Izdajamo pa jih tudi zato, da bi zapolnili vsaj nekaj praznine, ki zeva v tem delu Slovenije.
Ni se bilo težko odtočiti, komu (ali čemu) posvetiti današnjo številko, čigavo podobo objaviti na prvi strani. Ker je današnji dan tudi Prešernov dan, obletnica Prešernove smrti, je to kajpak naš največji praznik. Danes mineva natanko 130 let, kar je izdihni! v Kranju.
Ta dan pa ni samo praznik izročila in misli velikega pesnika, ampak je tudi praznik vse naše kulturne dediščine, vseh naših sedanjih kulturnih dejanj, dejanj vseh tvornih rodov in posameznikov, ki se tmdijo na kulturnem polju.
S srcem in mislijo pa gledamo naprej, moči in sposobnosti odmerjamo za nova dejanja. Ta, ne pa visoke in sonce obljubljajoče besede, so potrebna, če naj bi kultura res postala, kar ji je na papirju že zagotovljeno: enaka pri mizi enakih, ne pa ostala desetnica z drobtinami za popotnico.
IXI,ENJSKI RA7M.EDI
e/.,, enjej.
Ae	*
d"	/	•	Ve	'	i	/	.	,
OS	o/o	w	t*	/lo.	e/o	o/
i7s/t.e^eŽ~ ✓
jo t	$	P Se/~
t-hj/ati.'.	*/'■	*	"i	*	te	1
/>čt'	ln'	*£'	s	4	*
Jt * p"./l^y /j/*	neJt	.
✓	✓	>	e/ča-n**'	■	/	•	') /
, /ey <- Ote-* "r14**.' .
9- J/.
VM5
Rudi Stopar: SEJALEC, 1976
Milan Markelj
Preproste pesmi
tako preprosto je
tako preprosto je včasih vse
sonce zažiga večerno nebo stari plot izginja v zelenih valovih kopriv mačka odpira svetleče oko oblaki neslišno nekam gredo in si čisto sam sam
smrti ljubeče oči
tvoje ljubeče oči oči tvoje ljubeče so goreče luči luči so goreče na grobu sveče
za človeka je misel
za črve je zemlja za ptice nebo za človeka je misel da se vsaka veselica enkrat konča da se vsaka krčma enkrat zapre da ima vsak kozarec dno da vsako ljubezen navade stro
da vse življenje kot ptica v nebo hrepeni na koncu se v zemlji z njim črv gosti
vabilo na gostijo
vabljeni smo vsi že od prve ure ko smo vsi rožnati na ta svet prišli vabljeni smo vsi na veliko požrtijo
za jedačo bo prgišče prsti za pijačo mrzlo vino večnosti
nobena
še se bodo dekletom kakor kresnice vžigale oči še bodo vroči njih objemi a katera
le katera bo legla k meni v trdo posteljo večnosti
konec strumne čete
našo strumno četo so polizale navade ne iskri se vino ne prše besede v očeh ni tisoč sonc razcefrane duše naše plahutajo na pol droga v kužnem vetru iz močvirja napol budnega čemenja našega življenja
našo strumno četo nič več ne zanaša v višave vrtoglave vroči žar vznesen ja plamen hrepenenja naša strumna četa debelušno dremlje ko še zadnje iskre konec jemlje
STRAN 26 DOLENJSKI LIST - St. 6. (1539)- 8. fcbruaija 1979'
DOLENJSKI LIST - Št. 6. (1539) - 8. februarja 1979
Janko Just
Dolenjske pesmi
SILNI MATEVŽ
PLAVOLASKA
Kdo si še upa reči ne pod njegovimi pestmi?
Me slišite, fantje, ta hip na vrsti sem jaz.
Kako se bo Maja smejala, ko me po ustih oblije kri, in niti majceno ne bo vzdrhtela zame.
A tudi silni Matevž je ranljiv. Pod koščeno pest mu mezinec levice nastavim, nato pa — hej, fantje, z vinom si rane zalijemo.
Nič ni rekla plavolaska, da ne bo nič več ljubila, da ne bo se več vrnila naša mala plavolaska.
Sonce je iz nje sijalo, tako znala je ljubiti, le ljubiti, ne raniti naša mala plavolaska.
Le kako je zdaj mogoče, le zakaj se je zgodilo, je za vselej ugasnilo sonce na tej gozdni jasi?
Rudi Stopar: MOLITEV, 1975
s
N>
NA SVETU
Na svetu je malo takih ljudi, ki se boje pomladi, in malo tako nesrečnih ljudi, ki se nimajo radi.
Na svetu je mnogo dobrih ljudi, pa so preveč sanjavi, zato se spomladi lahko zgodi, da kdo srce zapravi.
Zgodijo se tudi take stvari, ki v srce zabolijo, takrat so na svetu dolge noči in ljudje v temi bedijo.
K*
ČAKAM POMLAD
Čakam pomlad, ki bo polna metuljev in zdravih otrok. Čakam pomlad, ko v domačije pridiha! bo mrak z vonjem po senu in bodo ljudje posedeli z novicami pozno zvečer.
Čakam pomlad, ki bo kraljica vseh pomladi: svetla kakor avgustovski dan, dolga kot naše življenje.
Le kako je to mogoče, da se nič več ne oglasi? Tiho je na tihi jasi, tiho zremo plavolasko.
Nič je niso počesali, kar tako je tu umrla, da ni nič oči zaprla. Tiho gleda nas in luno.
Tiho gleda, z roko kaže tja, kjer ji srce je bilo, kjer zabodlo se rezilo v prsi je na srčni strani.
Temno zeva sled rezila do srca, ki je ljubilo in za vselej se umirilo v mesečini gozdne jase.
Kam tako se je zazrla, kaj ni tiho spet vzdahnita? Kot bi se za hip zbudila naša mala plavolaska.
Ni vzdahnila, se zbudila, kar tako je tu umrla, da ni nič oči zaprla, tiho gleda in otožno.
Tiho je na tihi jasi, da se sliši, kako pada drobne rose mirijada skoz tesnobo mesečine.
Umetnost živi z ljudmi
Rudi Stopar:	SVETLOBA
VELIKE SAMOTE, risba, 1978
Nekako v navado nam je prišlo, da ob kulturnih prireditvah razmišljamo o svetu barv, likov, zvokov, gibov in besede, o umetnosti, ki na svojski, neponovljiv način razkriva resnico, kakor jo vidi, občuti in zmore sporočiti človekova ustvarjalna narava.
KPoR Z* ssVoB-ofc*)
•' .Vi..--
■C .-.	:y;. ■	|
V* 68
Umetnost, zasnovana na socialistični samoupravni kulturni politiki, počasi, vendar vztrajno sooblikuje človekovo kulturno zavest, njena moč pa se kaže tudi pri premagovanju nasprotja med umskim in fizičnim delom. To premagovanje ne poteka brez težav, 'es pa je tudi, da je uspeh odvisen od nas, naše pripravljenosti in zavesti.
V umetnosti je mogoče uživati, če jo dojamemo, razumemo. To bomo prej dosegli z lastnim izkustvom. Potrebna je kulturna vzgoja. Ali smo za to storili dovolj? In še: ali se nismo bolj potrudili za odpiranje novih galerij, razstavišč, knjigarn in knjižnic kot, denimo, za razvoj tistih oblik kulturnega dela, ki omogočajo neposreden, živ stik z ustvarjalci, na priliko takih oblik, kot so likovne kolonije, literarni večeri in podobni nastopi tvorcev umetnosti?
Družbi je veliko do tega, da bi šola zadovoljevala osnovne kulturne potrebe združenega dela. Nič manj si ne prizadeva, da bi se kultura in umetnost približali utripu današnjega časa. Za ustvarjalce je to nova obveznost, brez njihove prisotnosti si tudi ni moč zamisliti plodne kulturne vzgoje tako delovnih ljudi kot šolarjev.
Nekateri tako zastavljene napore izrabljajo. Hočejo se okoristiti. S tem zožujejo možnost, da bi umetnine prišle do največjega števila ljudi, hkrati pa netijo upravičeno jezo in kritiko družbeno aktivnih umetnikov. Njihova nejevolja gre često tudi na račun amaterizma, ki prav zdaj dela pomembne korake naprej v množičnosti in kakovosti.
Amaterizma ne bi smeli za nobeno oceno spremeniti v zaslužkarsko borzo. Vse, kar v njem nastaja in kar iz njega raste, bi moralo ostati kot del kulturnega utripa, izraz ustvarjalne moči delovnih ljudi, demonstracija stoterih načinov samoizpovedi. Tudi zato, ker gre pri tem za eno od oblik uveljavljanja človekove svobode, ta svoboda pa je tudi v tem, da lahko vsakdo ustvarja tako, kot mu veleva njegova natura. Kdor pravico do take svobode zavrača, si ne lasti le izključne pravice do umetnosti in ustvarjanja sploh, marveč je v globoki zmoti. Še več: daleč zaostaja za sodobnimi družbeno samoupravnimi procesi v kulturi.
Taki ljudje so običajno v nenehnem bolj ali manj odkritem idejnem navzkrižju s kulturno politiko. V širšem družbenem vplivu v kulturnih ustanovah vidijo nevarnost za lastno ustvarjalno svoboda Premišljeno branijo svoje položaje, ker jim pomagajo izrabiti kulturno področje za politikantske interese.
Družbeni vpliv je vse kaj drugega, kot bi radi razglašali taki posamezniki. Ne gre za podrejanje kulture in umetnosti, še manj za odpiranje vrat laikom in povprečnemu okusu. Nikjer pa ni rečeno, da ni poskusov izigravanja tega vpliva. Vse poskuse, ki se lahko kažejo v raznih oblikah, še posebej v programskih svetih, je nujno odločno zatreti, saj dejansko pomenijo vrnitev k monopolom, oblasti posameznikov in neformalnih skupin v delovanju kulturne ustanove in kulturne dejavnosti v širšem pomenu besede.
Skrbno moramo tehtati tudi razmere v kulturnih skupnostih. Slednje naj bi bile predvsem mesto za usklajevanje interesov in potreb delovnih ljudi, pa tudi žarišče tvornih razprav o perečih vprašanjih idejne in estetske zasnovanosti kulturne politike ter priložnost za odkrivanje kritičnih točk.
(Nekaj misli iz govora Franca Šalija na otvoritvi likovne razstave Branka Lovaka septembra 1978 v Trebnjem)
JSKI LIST - St. 6. (1539) - 8. februarja 1979
DOLENJSKI LIST - Št. 6.(1539)- 8. februarja 1979 SiHAN 29
Rudi Stopar: POČITEK DESETEGA BRATA, 1975
V* 69
Jože Zupan
O Samorastniški besedi
Samorastniška beseda je prestopila meje ožjega področja — združuje ljudi, ki hočejo kaj povedati tudi drugim, čeprav je še vedno marsikaj nedorečenega. Pa tudi številčnosti se veselimo, kajti v gostoti doživljajev, mnenj, podob in iskanj vemo več o sebi in o svetu, v katerem živimo.
In morda bomo prav tako lahko našli Samorastniški besedi pravo podobo.
S temi besedami smo pospremili na pot peto številko Samorastniške besede, ki jo izdaja občinska kulturna skupnost Trebnje.
Morda je prav ta številka priložnost, da pogledamo na prehojeno pot in skušamo ugotoviti, kako so se zastavljeni cilji uresničevali. Kako se je pravzaprav začelo, se_ večkrat sprašujemo, ko listamo po številkah. Cisto preprosto: ko smo pregledovali amatersko dejavnost, smo ugotavljali, da se ljubitelji petja v občini lahko združujejo v številnih pevskih zborih, pri posameznih prosvetnih društvih so žive ali vsaj životarijo dramske skupine, če že ne drugače, vsaj recitatorske skupine. Ljubitelji likovne izpovedi so imeli priložnost vključiti se v Tabor likovnih samorastnikov Trebnje. Le za besedne oblikovalce ni bilo nič. Ugotavljali smo, da je na osnovnih šolah v glasilih poleg številnih dopisniških poročil že kdaj začutiti pristno izpoved, ki presega meje šolskega glasila. Ko pa ti mladi literarni ustvarjalci zapustijo šolske klopi, jim je pot zaprta, saj je občutna vrzel med šolskimi glasili in osrednjimi slovenskimi revijami. In tako se je porodila zamisel o združitvi literarnih ustvarjalcev, ki so kakorkoli vezani na občino Trebnje. Nekaterim sodelavcem je sicer uspelo že prej objaviti posamezno stvaritev tudi drugod, marsikomu pa je pomenila Samorastniška beseda priložnost za prvo objavo !n tako tudi stik s širšim svetom.
Že v pripravah na drugo številko Samorastniške besede pa smo ugotovili, da zaprtost v
M
1
>
<* Trt?
občinske meje ne bo mogla koristiti rasti, saj bi se tako lahko predstavil le ožji krog sodelavcev, ki bi imel tudi manjšo možnost primerjati svojo ustvarjalnost z drugimi. Zato smo začeli iskati sodelavce na širšem območju, ki ga nekako pokriva pokrajinsko glasilo Dolenjski list. Odziv ni bil ravno najboljši, vendar je pripomogel, da se je v vsaki številki pojavilo kakšno novo ime. Vzporedno z raznimi počastitvami — Ivanu Cankarju, našemu rojaku Pavlu Goliu in lani Otonu Župančiču — smo v posamezne številke začeli uvajati goste. Najprej smo se spomnili našega rojaka Severina Šalija. Že ob njem pa smo spoznali, da je pravzaprav tudi on dei nas, naše pokrajine in ljudi, v Župančičevem letu smo se spomnili Belokranjca Lojzeta Krakarja, z zadnjo številko pa smo počastili petdesetletnico rojstva Toneta Pavčka.
Če so bili v prvi številki ustvarjalci, ki se še niso uveljavili s samostojno izdajo, lahko ugotavljamo, da je prav v zadnji številki vedno več uveljavljenih imen — od Jožeta Dularja do številnih mladih iz različnih koncev Slovenije.
Vseskozi smo literarno podobo Samorast niške besede dopolnjevali z likovnimi stvaritvami priznanih samorastnikov. Verjetno imamo prav tu neizčrpen vir, saj je Trebnjemu uspelo združiti najboljše likovne samorastnike, ki so tu našli tudi svoj drugi dom.
Morda je prav v zvezi z likovnimi samorastniki potrebno povedati, da naša revija ni posnemanje likovnih samorastnikov; to se je morda čutilo še posebno sprva, ko je bil izid revije vezan na dneve kulture in umetnosti, ko je bil vsakoletni tabor likovnih samorastnikov. Če nam kdo more očitati, da smo se po kom zgledovali, moramo reči, da nas je od vsega začetka vodila samoraslost Prežihovega Voranca in njegova velika ljubezen do domače zemlje in njenih ljudi.
Najbolj odgovorno delo pri Samorastniški besedi je prav gotovo izbor prispevkov. Merilo nam je kvaliteta, skušamo delati po svoji najboljši vesti čeprav vemo, da ima vsakdo svoj okus. Odgovorno delo je posebno še :daj, ko je število sodelavcev naraslo na okrog petdeset. Zato bomo uredniški odbor še razširili, pritegnili pa bomo tudi družbenopolitične delavce.
S kakšnimi upi gledamo na prihod-ost? Želimo, da bi prispevki prihajali skozi vse leto in ne samo ob razpisih; tako bi lahko Samorastniška beseda večkrat izšla.
Merila pa so še vedno tista, ki smo jih začrtali na začetku poti: vse delo je ljubiteljsko, zato nihče ne pozna honorarja In morda je prav zato zaželeno, da bi se v Samorastniški besedi združevali vsi, ki čutijo potrebo povedati sočloveku, kar jih teži, s čimer lahko bogatijo tudi druge, da izžarevajo ljubezen do naše zemlje in njenih ljudi in s svojim prizadevanjem poski-šajo, da bi bolje spoznali svet okrog sebe in laže premostili pot do ljudi.
Nočemo biti most do osrednjih literarnih revij, če pa bomo komu utrli pot, bomo uspeha Veseli.
In morda bodo tedaj o Samorastniški besedi spregovorili tudi tisti, ki niso z njo ljubiteljsko povezani. . .
Ivan Zoran
Umetnik z Montparnassa
Kdaj pa kdaj je poskušal vzeti v roke papir, da bi narisal, kar mu je prežemalo domišljijo. Toda po njegovi glavi se je motalo toliko najrazličnejših stvari. Ni znal izbirati, kaj bi bilo vredno narisati. Včasih je svinčnik le zadrsal po papirju. Narisal je kopast hrib s stožčastim vrhom, pobočje posejal z drevesi, spodaj pa z ostro konico skoraj vrezal nekaj vegastih hiš. Ceste, ki naj bi zavijugala navkreber, ni dokončal. Ko je bil z roko sredi klanca, so prsti
izpustili svinčnik in zmečkali papir. Nedokončano risbo je ves obupan raztrgal na koščke in jih s peto zabil v zemljo. Zvečer dolgo ni mogel zaspati. Sklenil je, da bo nekoč narisal, kar zdaj tako razločno vidi pod vekami: visoko Lisco s pošumevajočimi gozdovi, rojstno vas Podgorje, ki se je prilepila na vegasti obronek pa cesto, po kateri mora sleherno jutro v Sevnico v šolo.
Šolska leta so mu minila, kot bi trenil. Nenadoma je bil pred odločitvijo, kam. Doma ne more ostati, zato naj se gre za kaj učit, da bo čimprej kaj iz njega in da bo pri zanesljivem kruhu, so sklenili domači. Ni ga bilo treba prepričevati, saj se je bil napol že sam odločil. V Brežice se je napotil v uk za avtomehanika. Dan za dnem je vlekel nase pajac, posejan z madeži strojnega olja ter oguljen na komolcih in kolenih, legal pod avtomobile, tolkljal s kladivi in velikimi ključi, pilil in brusil, kar je bilo potrebno in kar so mu naročili delati. Čeprav je imel to delo rad, saj se je za poklic odločil iz ljubezni, je vselej ostal globoko v sebi nepote-šen. Kolikokrat ga je imelo, da bi vse skupaj pustil in odšel nekam, kjer bi bil sam, daleč od tega vrveža, z belim listom na kolenih in svinčnikom v roki. „Da je moralo priti prav zdaj, saj ne morem več delati, o presneto!" Popoldne so ga videli, kako kupuje risalni papir, barve in čopič. Ni vzdržal do nedelje. Po „šihtu" je izginil neznano kam. Naslednje jutro je prišel prvi v delavnico. Ni mu bilo za pogovor. Dvakrat so ga spomnili, da je malica.
S spričevalom avtomehanika se je nekega dne odpravil v Ljubljano in začel delati pri Renaultovem servisu. V Ljubljani pa ni imel samo službe, ampak tudi galerije. Često so videli malce okornega fanta, kako se pomika od slike do slike, od kipa do kipa, postane, prikima ali zmajuje z glavo, nato pa ves presvetljen z nerazumljivo radostjo stopi spet na ulico. Včasih je	ure in	ure	stal pred eno samo sliko ali
enim	samim	kipom, kot bi hotel ob	enem
samem razstavljenem umetniškem delu dobiti odgovor na vprašanje, ki ga je preganjalo: kaj je pravzaprav umetnost, ali bo tudi on nekoč lahko ustvaril kaj takega, kar bo pritegnilo obiskovalce, kot zdaj njega tu, da bodo govorili: „Tale Janez Zorko — ta pa ume!" Tako se je tudi učil. Samorastniško učil. In iskal odgovor.
Ni bil sam. Tisti čas se je v Ljubljani pojavila skupina Klas in Janez Zorko je precej našel pot vanjo.	To ie	bila	skupina somišljenikov,	ki so
rekli:	„Če hočeš	kaj doseči, delaj, kd si	kaj
naredil, daj na ogled!" Janez je trdo delal v servisu in slikal. Zdaj je že znal izbirati, kaj je vredno in kaj ne. Mislil je na Podgorje, na ljudi pod obronki Lisce, na drevesa z vetrom v krošnjah in barve so mu na papirju zapele tako, kot je hotel. Na prvih razstavah skupine Klas so bili med najboljšimi Zorkovi krajinski motivi.
Zavedal se je, da so bile pohvale bolj vljudnostne, kot resnične. Vedel je, da njegovim slikam še mnogo manjka, da bi bile popolne. Vedel pa je tudi, da se bo do tega težko prikopal samo s svojim samorastniškim darom. Ko bi mu le dali priložnost, da bi se šolal! V Ljubljani je zaman upal, da bi to lahko dočakal. V službi so potrebovali avtomehanika, ne pa umetnika. Zaželel si je tujine in leta 1964 odšel v Pariz. Delo je tako dobil pri Renaultu. Pa ne samo to: tu so ga tudi takoj razumeli. Omogočili so mu, da je slikal in se šolal. Štiri leta kasneje je diplomiral na akademiji za likovno umetnost. Slikarstvo je opustil, začel je kipariti. In nič več mu ni bilo treba vleči nase avtomeha-n iškega pajaca.
Pariz je v Zorku prebudil vse ustvarjalne moči. Daleč od domovine se mu je začel nekdanji sen spreminjati v resničnost Lahko se je posvečal samo	umetnosti.	Imel je čas, atelje
in navdih in znal je. Kje	so	bila že	tista
ljubljanska leta,	ko je tako	krčevito	iskal
odgovor na vprašanje, ki ga je tako preganjalo in begalo! Samo še v spominu. Zamislil pa se je v svoje Podgorje, v življenje tam pod Lisco, v neminljivost sožitja zemlje in drevesnih korenin, v pradavnost tega nenehno presnavljajočega se sveta. So neki zakoni, je neko vezje, kar je večno, kar je resnica in smisel. Ali ni umetnikova dolžnost biti	nenehno	na	preži za	temi
vprašanji in iskati odgovor nanje?
DOLENJSKI LIST - St. 6. (1539) - 8. febniarja 1979
4 juin-4 septembre Ste Genevieve des Bois
nim listom. Leta 1974 je ustvarjal na mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva v Kostanjevici. Dve leti kasneje ni mogel v Podgorje na pogreb svoje matere, ker mu niso podaljšali potnega lista. Na razstavah se ne vključuje med Francoze in ne Jugoslovane, nastopa samo kot Janez Zorko.
„Vidiš, tako je to," je dejal sevniškemu kiparju Rudiju Stoparju, ko ga je ta obiskal v Parizu. Takrat žene Nicole ni bilo zraven. Če bi bila, bi ji moral to še enkrat povedati po francosko. Bretagnka bi ga razumela. Fanta ne, sta še premajhna. Živijo kot srečna družina. Družina slovenskega umetnika. Le kadar Zorko omeni Slovenijo, se fanta zazreta vanj z vprašujoče odprtimi očmi.
Ali ni nekaj odgovora že v vsakem kipu, ki ga je Zorko ustvaril iz lesa, brona, marmorja, v vseh teh oblinah, ob katerih še marmor zgubi svojo hladnost? Ali se ne začenja ta resničnost že davno prej, preden umetnik nariše skico in po skici začne s kladivom udarjati po dletu? In slednjič, ali ni vse to, kar nastane, v umetniški jezik prelit odmev neke davnosti in nečesa, kar navsezadnje mora biti tako? Ali ni v Zorkovih delih natanko razviden odmev tistega sveta pod Lisco, ki se je tako globoko ujedkal v njegovo otroštvo?
Ko je Zorko v svoji galeriji na slikovitem Montparnassu ap-ila 1974 za dva meseci postavil na ogled več značilno oblastih skulptur, mu je pariški umetnostni kritik Jean Rudel '/ katalog med drugim napisal: „Očarljivi gozdovi Zorkovega otroštva žive zdaj v njegovih skulpturah kot nekakšna telesa tršatih in čvrstih kmetov, vendar s poudarjeno mehkobo lesa. V odlično abstrahiranih oblikah se združujeta prostor in dogovor med lesom in kovino. Zorko išče način, kako bi naznačil neprestano razpda-nje starega sveta zaradi porajanja novega življenja. Kovina se zajeda v les, les pa zapira prostor, ki naj bi končno postal stabilen in živ že zavoljo lastne energije." In dalje: „Zorko je razvil živo moč, ki spreminja snov: les, marmor in kovino, združuje značilnosti kmečkega z mestnim . . ."
Montparnasse je samo eno od mnogih postajališč za Zorkove stvaritve. Od leta 1968, ko se je prvič predstavil pariški javnosti, se je število razstav, na katerih je sodeloval približalo številki 100. Pariz, Nantes, Amiens, Calais, lvry, Agen (v Franciji) ter Luksemburg in Luasanne (Švica) so morda le najpomembnejši kraji v zahodni Evropi s tega razstavljalskega popotovanja. V pariški Galeriji 222, ki odpira vrata najsodobnejšim in najprodornejšim umetnikom, je Zorko prejšnji mesec razstavljal v „malem formatu" ustvarjene kipe iz brona, marmorja, benovine in pušpanovine, v Nantesu ima stalno razstavo, nekaj razstav pa je še napovedanih.
Montparnasse je njegov. To je njegovo francosko Podgorje. Zelenice med visokimi hišami krasijo Zorkove skulpture. Največ časa preživi tu. Svojo umetniško delavnico je odprl študentom, ki obiskujejo Sorbono. Dvakrat na teden jih pride po deset. Na sorbonski univerzi poučuje Zorko že dve leti praktično modeliranje lesa. Ob tem ustvarja in grebe vase. Hoče korak naprej v odkrivanju resnice. V kompozicije kipov vnaša vibriranje. Zdi se, kot bi v njih migotalo življenje.
Udomil se je v Parizu in ostal slovenski umetnik. Tako blizu in vendar tako daleč od domovine. S francoskim in jugoslovanskim pot-
Mihael Kambič
Moja življenjska pot
Ko smo v Belokranjskem muzeju leta 1964 pripravljali prvo retrospektivno razstavo Mihaela Kambiča, ki jo je ta, po delih res kvalitetni, a veliko preskromni belokranjski umetnik doživel šele v svojem 77. letu, smo ga naprosili, naj bi vsaj v splošnih potezah opisal svojo življenjsko in umetniško pot. Kot je to skoraj za vsakega človeka dokaj neprijetna naloga, pa se je umetnik čez leta le dal omečiti in je tako v juniju 1969 muzeju izročil 39 strani obsegajoči rokopis, napisan z mimo, kaligrafično avtorjevo
Mihael Kambič:	AVTO-
PORTRET, olje, 1915
pisavo in dopolnjen z mnogim fotografijami in reprodukcijami njegovih del.
V mrzlem zimskem jutru 7. januarja 1979 se je tiho steklo življenje tega umetnika in pedagoga. V njegovi rodni Dragovanji vasi, kjer je zadnjih šest let prebival pri sorodnikih. Umrl je v svojem 92. letu.
Naj bo nekaj teh odlomkov iz njegovega rokopisa objavljenih v njegov spomin!
JOŽE DULAR
Rojen sem bil 14. septembra 1887 v Dragovanji vasi pri Črnomlju. Moj oče, posestnik srednje velike kmetije, ni imel lahkega življenja, kajti za njegovega gospodarjenja je cela vas dvakrat popolnoma pogorela. Moral je, kakor tudi drugi, v Ameriko. To njegovo dolgo bivanje tam je omogočilo moje študiranje, kmetijo pa je prevzela moja sestra. Ljudsko Solo sem obiskoval v Dragatušu in Črnomlju in nato odšel na gimnazijo v Novo mesto.
Lahko se reče, da je novomeška gimnazija imela neko tradicijo; dali so ji jo že frančiškani. Tudi sicer je Novo mesto imelo svoje vrste meščanstvo in seveda številne študentovske mame. Jaz sem bil v Novem mestu silno rad in svoja daleč najlepša leta sem preživel tam. Moj najljubši predmet je bilo seveda risanje in lotil sem se ga z vso vnema
Tip novomeške gimnazije je bil takrat tako imenovana stara realna gimnazija, kjer je bilo risanje na nižji gimnaziji obvezno, na vi$i pa neobvezno. Prvi moj profesor risanja je bil Hugo Skopal, ime je češko, reklo se je pa, da je Poljak. Bil je zelo dober človek, plemenit, rad kaj dijakom dal in mene je imel rad. Kot učitelj risanja je bil zelo vezan na stara pojmovanja tega predmeta in ni mogel veliko nuditi dijakom, ki so se kaj več zanimali za risanje. Ko je Skopal umrl, je prišel iz Prage prof. Josip Germ. Tega sem bil zelo vesel, ker je bil Germ že znan umetnik; imel sem ga v velikih Časteh. Način njegovega pouka - bilo je to neobvezno risanje — je bil tak, da se ni nikoli usedel k dijaku in kaj z roko pokazal, tako tudi meni ne. Zato ni bilo prilike in tiste neposredne sproščenosti, da bi ga kdaj kaj vprašal. Ni mi ničesar omenil ali povedal o sprejemnem izpitu na akademiji, dasiravno je vedel, kaj namerava. Tudi me ni nanj pripravil ali drugače kaj poučil o akademiji. Zakaj je to opustil, imam utemeljeno razlago: bil je v tistem času živčno precej prizadet, česar pa jaz takrat nisem opazil. Tako moram reči, da sem prišel na akademijo kot čisti samouk. Vendar pa naj te besede tukaj ne izvenijo kot kakšen očitek nasproti prof. Germu ali njegovemu pouku. Prav daleč sem od tega namena, saj rad priznam, da sem na drugi strani slišal pri njem veliko koristnega in dobrega. Predvsem pa sem mu ostal za vedno hvaležen zato, da me je
JSKI LIST — St. 6. (1S39>— 8. fcbroaijn 1979
DOLENJSKI LIST - St. 6. (1539) - 8, febmaija 1979
pregovoril, da nisem odšel na Dunaj, kakor sem nameraval, ampak v Prago. Prof. Germ je bil velik, zelo odločen Slovan.
V Novem mestu se je okoli leta 1906 preselila naša dobra gospodinja („Štularca") s svojimi varovanci (bila nas |e precejšnja družba, skoraj sami Belokranjci iz Črnomlja in Metlike) od Kapitlja na Glavni trg, v hišo graščakinje pl. Fichtenau, ki je bila tudi lastnica gradu Struga ob Krki. Ne vem več, za kakšne manjše usluge je šlo, da sem se kmalu znašel na obisku pri tej graščakinji in njeni rodbini in bil še večkrat klican tja. Nisem pa bil tega poznanstva vesel; prevelika razlika je bila med mano in plemenita-ško-meščanskim okoljem in vzdušjem. To meje vznemirjalo, saj se v takšni družbi nisem še nikoli kretal. Prišlo je končno do tega — danes ne vem več, ali je bilo to naročilo ali samo vljudnostni poklon — da sem jim naslikal grad Strugo, in sicer z nasprotnega brega Krke, od mlina. Slika je bila olje na platnu, manjši format (35x45 cm); kje je bila obešena ali kam je pozneje prišla, mi ni znano. — V ta čas spadajo tudi neka popravila pri graščaku Langerju v Bršljinu. - Toda treba je bilo bolj misliti na šolsko delo, kajti bližal se je čas osme gimnazije in mature.
In še nekaj posebnega, zame nadvse zanimivega in presenetljivega se je dogodilo v tem času. Prvič v življenju sem videl umetniško razstavo! Ivan Vavpotič, Novomeščan, je priredil manjšo razstavo, v glavnem krajine iz okolice. Tudi večja slika mesta samega (pogled z vzpetine nad gornjo Kandijo) je bila zraven. Ko jo je slikal, je imel za hrbtom vedno precej gledalcev; jaz sem bil seveda stalen. Razstava, zame pravo odkritje, je zapustila pri meni silen vtis; skoraj se moram vprašati, ali sem pred tem sploh kdaj videl kakšno originalno slikarsko delo, razen cerkvenih slik?
Ne morem te gimnazijske dobe zaključiti, ne da bi poudaril njen značaj. To je bila še doba romantike, saj smo v prvih letih čitali Jurčiča in šele pozneje prišli do slovenske moderne. Novomeška okolica je pa še posebno ugoden kraj za tako sanjarjenje, saj je to dežela gradov, ohranjenih in razvalin. Dijaki smo radi delali izlete, še posebno so nas zanimali gradovi. Mene je zlasti privlačil grad Luknja pri Prečni, oddaljen okoli 5 km od Novega mesta. Grad ni bil več obljuden, toda še kar dobro ohranjen. Leži pa čudovito lepo skrit, pred ogromno skalnato steno, nad izvirom Temenice, mlinom in žago. Je neka podobnost z gradom Predajamo na Notranjskem. Ima pa grad Luknja posebno lego, da ga človek zagleda čisto nepričakovano, in to celega, šele takrat, ko pride njemu ravno nasproti. Kot fantastično prikazen sem ga tudi jaz prvič zagledal. To je bil vtis, ki mi je ostal za vedno v spominu, da rečem kar naravnost, kot najlepši dogodek v vsem mojem gimnazijskem življenju.
OKOLI LETA 1960
Precej enolično in nič kaj prijetno ni potekalo moje življenje dalje, saj sem ..prihajal že v leta" in tudi znaki staranja (skleroza možgan, začetek sive mrene na očeh in drugo) so se že pričeli pojavljati. Vse to pa seveda ni bilo v prid mojim slabim živcem in življenjski pogum je gineval. Razstavljanje sem iz svojih namer skoro čisto črtal. Misel, da naj bi raje preše! v pozabo, mi je bila ?e najljubša, kajti že moja narava je bila vedno taka: rajši nič, kot samo malo.
Toda samo misel, da ne bom več razstavljal, ne bi bila toliko neprijetna. Čisto nekaj drugega pa je slutnja in prepričanje, da bo treba slikarsko delo in udejstvovanje opustiti; ta
usoda je obupno grenka. Sedaj torej, ko sem si nabral toliko izkušenj, pa tudi znanja in vem točno, kaj hočem in koliko zmorem, pa naj preneham z delom? In to dokončno! — Prav, toda kakšno bo moje živčno stanje? Prepočasi gre te vrste propadanje. Delati jeHreba, dokler pač gre, če je še tako neprijetno in brezupno! Vse bi si prej lažje očital kakor to, da ne bi bil imel kdaj dovolj poguma. — In nekoliko delal in životaril sem naprej.
Večjo spremembo v tej enoličnosti ali več razgibanosti mi je prineslo poznanstvo z ravnateljem Belokranjskega muzeja — mislim, da je bilo to leta 1962, ko naj bi prišlo do nakupa kake moje slike za muzej. Pri tej priliki je ravnatelj razkril tudi svoj načrt: dve moji razstavi v Beli krajini, v Metliki in Črnomlju. Teda jaz sem že zdavnaj opustil misel na lastno razstavo. Kako bi sploh zbral svoje na daleč raztresene stvari in kje bi našel za to potrebne moči? Na lastno razstavo nisem nikoli mislil, tudi v svojih najznosnejših časih ne.
Šele polagoma, po nadaljnjih pojasnilih, da bi bil prireditelj Belokranjski muzej in da torej ne bi bila to kaka programsko pobarvana razstava in tudi ne v Ljubljani, temveč bolj poučna, retrospektivna, v podeželskih mestih Bele krajine — sem se vdal, še posebno, ko mi je bila obljubljena vsestranska pomoč. Nikakor pa ni bilo mogoče misliti, da bi se to dalo narediti še isto leto, za mojo petinsedemdesetletnico.
Šele v letu 1964 je prišlo do mojih dveh retrospektivnih razstav v Beli krajini, in to v Metliki (v prostorih Belokranjskega muzeja) od 12. sept. do 4. oktobra, in v Črnomlju (v veliki sejni dvorani skupščine) od 7. do 25. oktobra. To razstavo smo morali nekoliko predčasno zaključiti, ker se je mudilo zaradi tretje moje razstave na Dolenjskem, in sicer v Novpm mrsstu; prevoz pa je bilo treba izvršiti čimprej. Toliko sem bil zaposlen z delom in skrbmi okoli prvih dveh razstav, da nisem niti vedel, kdaj in kako se je pripravilo in dogovorilo še za to tretjo. Bila pa je to zame izredno ugodna prilika pa tudi čast.
Za 29. oktober, ko slavi Novo mesto svoj praznik, je bila določena slavnostna otvoritev novo zgrajenega poslopja Dolenjske galerije in stalne razstave v njej. Posebna dvorana spodaj, namenjena za občasne razstave, pa je bila za to priložnost dana moji razstavi. Jaz sem bil torej prvi razstavljalec v tem prostoru. Rekli so tudi, da sem najstarejši slikar Dolenjske. Otvoritev Dolenjske galerije je bila zelo svečana in udeležba uradov, zastopstev in občinstva iz celega okraja zelo številna. Moja novomeška razstava je trajala od 29. oktobra do 18. decembra 1964 torej izredno dolgo.
Lepo so me sprejeli in pogostili v Metliki, v najlepšem spominu mi je ostalo. Tudi v Črnomlju so mi bili z vsem najprijazneje na razpolago. Naj dostavim še to: vse, kar je bilo naprodaj, so mi odkupili. Kdo ne bi bil tega vesel! Pa tudi v Novem mestu je ravnatelj prof. Jarc, kljub svoji takratni veliki prezaposlenosti, z vso pozornostjo skrbel zame in našel ter določil ljudi, ki so mi pomagali. Vse mi je bilo res lepo naklonjeno — toda eno mi pa ni bilo naklonjeno: moja življenjska usoda, to je zdravje!
Tudi takega, že za moje merilo majhnega veselja ob razstavi v Metliki je bilo najbrž — preveč! Zato nisem niti mogel nadalje spremljati svojih razstav.
Do razstave v Metliki je še nekako šlo, čeprav sem bil živčno zelo izčrpan in tudi že v 77. letu starosti. Treba je bilo veliko premagovanja. Ob p-evozu razstave v Črnomelj pa je nevšečnost prekipela: napad prostate je bil tu in temu je sledila nujnost takojšnje zdravniške pomoči.
Tako je bilo z mojimi tremi razstavami na Dolenjskem, na katere nisem prej nikoli mislil. Ni mi žal, da je do njih prišlo. Moj trud je bil poplačan in izkazalo se je, da sem imel od njih tudi koristi. Ne samo denarne; v nekoliko drugačen položaj sem prišel pri Društvu slovenskih likovnih umetnikov in sploh vseh, ki me poznajo. Pa tudi v mojem domačem kraju imajo sedaj o meni in mojem poklicu drugačno mnenje.
Nekoliko preobširno sem se razpisal o teh razstavah, znak, da so mi prinesle in pomenile neko posebno nepričakovano doživetje.
Ko sem potem prestal še operacijo in prišel zopet do nekega miru, ki mi je postajal vedno bolj zaželen in dragocen, sem začel nekoliko delati. Moral sem si pa postaviti skromno nalogo: v prvi vrsti dovršiti to, kar sem že začel, kajti ne samo leta, temveč tudi posebni znaki staranja (očesna mrena, visok pritisk) so me opominjali, da moram ostati v načrtih realist. Povrhu vsega pa še silno pomanjkanje časa zaradi mojih posebnih življenjskih razmer in, kajpak, tudi skleroza! Moram reči, da ni prijetno delati, če ne veš, ali boš mogel drugo jutro nadaljevati in če boš sploh mogel delo kdaj dokončati.
In še en tak razgiban čas in doživetje je prišlo, ki se pa ni skladalo z mojo naraščajočo željo po miru. To je biio praznovanje moje 80-letnice v decembru 1967. Društvo slovenskih likovnih umetnikov je priredilo štirim „vetera-nom" (dva 70- in dva 80-letnika) prijateljski in precej slavnostni večer. Zelo sem se tega bal, ker s svojim zdravnjem ne hodim več na nobene prireditve. Pa poteklo je res lepo, prijetno, družabno, nad vse pričakovanje.
Tudi to mi je bilo v neko korist (poleg kuverte, ki sem jo dobil), kajti v Delu je bile objavlje-
nato pa čimprejšnjega odhoda v Ljubljano na poljkliniko.
Če izvzamem svoje najtežje trenutke živčnih obolenj, je bila to zame najbolj kruta dilema v življenju. Ni bilo izhoda! Na eni strani toliko obljubljena razstava, razglašena sedaj tudi v časopisu s čisto določenim datumom in vse že dogovorjeno. Da bi to razstavo naenkrat preklicali — popolnoma nemogoče! Enako nemogočo, da bi mogel sam kaj zraven pomagati, saj sploh ne morem ostati v Črnomlju. Da hi šlo brez mene, si pa tudi nisem mogel predstavljati!
Junaško sem se držal in se odločil za razstavo, četudi sem veliko tvegal. Jesti nisem mogel nič, ponoči nisem niti za hip zatisnil očesa. Nato sem podnevi delal in pomagal pri razstavi, a zvečer do skrajnosti izmučen prisostoval otvoritvi in prečital svoj govor. Celo na meni prirejenem večeru v hotelu sem posedel, nato pa v svojih sobi sede pričakal jutra in s prvim vlakom v Ljubljano na polikliniko. Tu so mi pomagali, da sem se ob vseh neprijetnostih za silo mogel nekoliko gibati. Tak sem prišel v Novo .mesto na dan pred otvoritvijo, ko je prispel tudi prevoz slik iz Črnomlja. Proti večeru je bil razstavni prostor že toliko pripravljen, da sem s pomočjo dodeljenih urnih pomočnikov razstavo postavil. Nato z zadnjim avtobusom v Ljubljano spat ter drugo jutro zopet nazaj na otvoritev.
Otvoritev razstave v Novem mestu pa je morala biti zame še čisto nekaj posebnega, saj je to moje študentovsko mesto. Mogoče bom videl Mihael Kambič:	POMLAD,	kakega znanca iz davnih let Res je prišla
akvarel, 1928	’	nekdanja znanka iz sosednje hiše in prinesla
pokazat svojo spominsko knjigo, v katero sem ji bil nekdaj nekaj napisal in narisal. In še dva Novomeščana, s katerima sem se kot dijak bliže poznal. Drugih — ni več. Nič čudnega, preteklo je 56 let, odkar sem odšel in zdaj sem star 77 let. Pač pa me je pozdravilo nekaj mojih nekdanjih študentov iz Ljubljane, ki so bili takrat v različnih službah v novomeškem okraju in so prišli na otvoritev Dolenjske galerije. Ker so mi ob tej priliki predstavili še nekaj osebnosti, je bilo tudi zanimivih srečanj.
Škoda, da nisem mogel tena tudi uživati Kako rad bi bil poromal po vseh ulicah in uličicah tega mojega najdražjega študentovskega mesta, mesta mojih najlepših sanj in upov, obiskal bi bil rad vse znane kotičke — in toliko jih je! — in peljal na sprehod svoje misli in spomine tudi v to čudovito lepo, miniaturno romantičnost okolice — pa se ni smelo zgoditi.
Ko sem pred toliko leti kot dijak hodil s svojimi sostanovalci mimo poslopja sedanjega muzeja (ki ima svojo pomembno zgodovino!) v šolo, si pač nisem mogel misliti, da bom 'mel kdaj tukaj razstavo.
Take in podobne misli so se prepletale po moji glavi v tem razgibanem dnevu; toda ko sem se nekoliko umiril, ni bilo čisto brez elecičnego občutka. Proti večeru sem se poslovil od gostiteljev in od razstave, ki je pozneje nisem več videl, in se odpeljal v Ljubljano. Toda moj stil se je nadaljeval dosledno: na operacijo sem moral čakati (pomanjkanje prostora) celih 51 dni.
STRAN 34	DOLENJSKI LIST - Št. 6. C1S39) - 8. febm.q. 1979
DOLENJSKI LIST - Št 6. (1539) - 8. februaija 1979
na fotografija slavljencev in tudi poročilo. Jaz pa sem bil še posebej počaščen. Popolnoma nepričakovano je čez nekaj dni prišel na moj dom na obisk novinar Dela (zelo vidno imej, in sicer zaradi intervjuja, za tem pa še fotograf. Po nekaj dneh je izšel precej dolg članek z velikim naslovom in veliko fotografijo. Na vsak način zame precejšnja čast, najbrž največja v življenju! Ta intervju je bil čisti stenogram najinega razgovora, brez kakšne posebne hvale, zato meni všeč.
S tem zaključujem svojo življenjsko pot (prvi del življenjskih podatkovj, in to dokončno, kajti pri teh letih ni pričakovati, da bi nastala še kdaj potreba, kaj nadaljevati.
NEKAJ KAMBIČEVIH MISLI O SLIKARSTVU
In sedaj predmet mojega slikarskega zanimanja! V začetku sem se bolj nagibal k figuralnemu slikarstvu, ker pa poleg dela na šoli ni bilo tako lahko in pripravno računati z razpoložljivim časom in modeli, sem začel kmalu tudi kra-jinariti.
Po akademiji so bili moji prvi modeli Cigani, nekoliko zaradi tega, ker so bili vedno v moji bližini, ko sem bil doma v Beli krajini na počitnicah, še bolj pa zaradi njihove temne polti, do katere sem imel simpatijo že od Hynaisove šole. Mihael Kambič: BELOKRANJ- Med temi Cigani oziroma Cigankami sem naletel SKA (UGANKA, olje, 1970	tudi na svoj najlepši in najzanimivejši model, ki
je imel glavo prave, tipične orientalke. Risbo te glave sem si naredil natančno, toda pomanjljivo dopolnil z barvo, ker sem delal na prostem pod brezo in v sončni, seveda skrajno nemirni in spreminjajoči se svetlobi. Naslikal sem kmalu nato dve inačici te glave, a še sedaj me zanima toliko, da bom naredil še dva poskusa.
Portret kot tak me ni zanimal; vedel sem tudi, da bi bil premalo odporen nasproti željam in okusu naročnika. Figuro sem uporabljal kot sredstvo kakršnega koli namena: kompozicije, slikovite osvetljave ali pa vsebinskega ali simboličnega izražanja. Večkrat je prilika dala pobudo. Za vse slike matere z otrokom sem imel modele v domači hiši. Kar se tiče krajine, sem izrabil vse priložnosti, ko sem tam dalje časa bival (bolezenski dopusti in počitnice); povsod je bilo dosti lepega. Vendar še posebej omenim Ljubljansko barje, ki mi je bilo vedno lepa in slikovita dežela.
Temu odstavku skoraj moram dodati svoje mnenje o vprašanju, ki se mi od vseh strani tolikokrat zastavlja, to je: kaj mislim o moderni umetnosti, katere revolucionarnost je res že nepojmljiva, saj sega od zelo lepih, novih odkritij do največjega nesmisla. Tako bom zapisal: Moje mnenje o tej moderni umetnosti je pozitivno. Kakor vsaka doba, tako nam je tudi ta prinesla novih pogledov in rešitev v vseh ozirih in smereh, posebno pa čudovitih barvnih stvaritev in hramonij. Čudovit je vzpon zlasti v grafiki, res nepričakovano visok. Toda ta umetnost je prinesla tudi večjo priliko, da so se med resnične iskalce in ustvarjalce pomešali še številnejši neznalci in špekulanti. Ti namreč, izrabljajoč večjo ali tudi popolno svobodo, ki jo nudi ta umetnost v formalnem oziru, lažje zakrijejo svojo manjšo zmožnost ali celo popolno nezmožnost. Toda kaj je mogoče tu storiti? Nič! Kakor že prej, je sedaj še posebno postalo vidno, da tu odločajo mednarodno povezane sile, tudi take, ki stojijo izven umetnosti, posebna politika, denar, monopol itd. Te sile odločajo, kaj je napredno, moderno in visoko cenjeno. Ta politika v umetnosti se ne boji zavzemati se tudi za največji nesmisel.
In še eno vprašanje je, ki bi mogoče onemu, ki bo te vrstice bral, prišlo na misel: kaj pa sam o sebi mislim? Tudi na to moram odgovoriti in bom zapisal sledeč'-
Kako velika je umetnost in kje je moja neznatna osebica! To ni mogoče primerjati. Zato najprej v primernejše razmerje, da bo manj smešno. Zmanjšajmo teritorij na čisto majhno mero in mu recimo domača umetnost! V tem svetišču sem jaz „sacerdos indignus", kakor je dal don Bulič napisati na svoj sarkofag v Solinu — torej nevreden, malo pomemben služabnik v umetnosti. V svojem šolskem in pedagoškem prizadevanju pa si lastim neke, celo precejšnje zasluge. Toda te niso bile opažene in tudi skoraj niso mogle biti opažene, ker je čas mojega udejstvovanja bil preveč razgiban in revolucionaren, vedno prenatrpan z novimi problemi.
In da bo moja slika nekoliko popolnejša, dodam za konec še, čeprav to res ne spada sem, kako živim sicer v navadnem življenju. Imam čast (poudarjam čast!) biti jugoslovanski staro-upokojenec. To pa pomeni, da nimam niti nezaslužene niti prevelike pokojnine in da mi pri tem vprašanju ni treba od zadrege zardeti. Zato pa imam zavest, da nisem naši skupnosti prav ničesar dolžan. Podpora pa mi je moja lastna etična moč, kolikor je pač imam. Pa tudi to je neka vrednota.
Napisano teta 1968, v umetnikovem 81. letu.
Ivo Pirkovič
Usoda in smrt pesimističnega poeta
FRANC HUDOKLIN (1863-1886)
Prišel je Nace Kušljan s sosednje Loke pod sivimi zidovi Gracarjevega turna, se potrt poslovil od mrtvega prijatelja in odnesel nekaj naročij študentove literarne zapuščine, mnogo pesmi, tragedij, ljudskega izročila, neznanega pisanja, osnutkov in knjig. Dolge zadnje mesece je sušični poet samo še pisal, pisal od jutra do večera. Saj beremo v nekem pismu Francetovega sošolca Nikolaja Stazinskega Ignacu Kušlja-nu, da je Hudoklin „grozno veliko napisal"; Hudoklin sam pa piše v nedatiranem pismu svojemu prijatelju Kušljanu: „Pesen ima uže na stotine".
Štirinajst dni pred smrtjo je študent Hudoklin zadnjič obiskal na Loki svojega pobratima Ignaca Kušljana,,,edinega prijatelja, edino dušo, ki je pesnika morda vsaj malo razumela, kaj da trpi, dasi njegovega duševnega trpljenja ni mogla razgnaci."
Nenavadno nadarjeni Hudoklin, ki je nekje zapisal, da je usoda genija trpljenje, beda njegova ljubica," je edino Kušljanu razodel svojo nesrečno pesniško dušo in življenjsko poslanstvo v posebnem, nedatiranem pismu, v katerem med drugim beremo:
„Jaz sreče nijem iskal in nisem našel. Prijateljev sem iskal, a jih nisem našel! Le gorje samo mi je cvetelo, odpahnilo od vere, od vsega, grenkobe povžil sem do grla, a to, kar sem povžil, le mal je del tega, kar me čaka! Mal del! In skoro se me polasti obup, skoraj bi (kot) slabo, nejunaško dete odložil vse borbe in pričel živeti tako, kot drugi ljudje, pričel služiti le trebuhu, le blesku, uživanju. Kaj mi mar beraške solze, kaj mi mar teptanje pravice, kaj mar dete rojeno, gledano, morda slepo pri slepej materi, kaj mar vse gorje sveta!! A jaz imam srce, huje kakor gaje imel morda kateri človek, ki čuti vse to blato posvetno, vse te solze, vso to tugo, vso to žalost. In tedaj raztopi se mi to srce, grenka čut prepluje mi dušo in da se ta čut ne izlije v besede, v pesem, katerih imam uže na stotine in katere bom izdal v živenju, moralo bi počiti!!
A ne samo gorje, ne samo žalost, vse veselje sveta, vse razkošje, vso radost čuti to srce in takrat se lahkorudeči oblaki prikažejo na mojem licu in veselja žar me odeva in zopet raste to razkošje, zopet postaja duša čedalje bolj vesela, (srce) bolj burno bije in blazen postanem in da se ne izlije to veselje v pesen, onda gorje, jaz bi znorel, zblaznel... To je pesnik! In ni ene ure ni pri miru in takov človek naj bi poslušal te marnje suhoparne svojih učiteljev, naj bi posnemal dejanja sveta, kako... ker mu duša vse kaj druzega kaže! Sedaj morda boš malo razumel mene, drugi moji gospodje me ne morejo razumeti.
V meni ni samo en človek, jaz sem lahko vse, ali starec ali zaljubljen mladič ali hišni oče ali sluga ali gospod ali umazan kmet ali razkošen bogatin, da, lahko sem dekle, lahko žena, lahko celo zver v gozdu, jaz čutim vse njihovo živenje v svojem srcu, vse živenje sveta! In to v besčde
Rudi Stopar: MATI SVETNI-
Gruntarica Marija Hudoklinova v Gorenji Stari vasi je zaskrbljeno pogledovala sina Franceta, ki si je nadeval pražnjo obleko in rekel materi: „Pojdite po gospoda, danes bom umil!" Z duhovnikom je opravil za mizo, potem pa je fant legel na posteljo in povlekel za seboj nogo. Druge ni mogel več, pomagala mu je mati.
Nekoč je v pismu prijatelju Kušljanu o materi še poln zanosa sanjaril, kako bo nanj še ponosna, dasi so jo takrat zaničevali. Ne samo da mu je bila mati, nekoč mu je rešila tudi življenje, ko se je hotel ubiti; sedaj pa mu ni mogla več pomagati. Ob devetih zvečer je nesrečna mati sinu zatisnila oči. Bilo je pred pustom leta 1886, enajstega januarja. Jetični študent je dočakal komaj dvaindvajset let burnega življe-
devljem, seve, besede so mrtve, a živenje je živo, gorko ... a včasih prokleto mrzlo."
Kam je tiranska življenjska sla gnala starova-škega mračnjaka, ki ga je razkrajalo neko nejasno staromodno svetobolje, je študent razumljiveje napisal svojemu sošolcu Stazinske-mu iz belokranjskih Vidošičev: „Proštudirati bogoslovje narodov in našo teologijo, umetnost, naravoslovje in zdravništvo, postati gledališki igralec, potem doseči starost in pisati moči -potem bi bil srečen... ali moje truplo je tromo." In še: „Živel ne bom zase, a priboriti moram si kruh in potem žrtvoval se bom lepoti — pesni!"
O tragediji študentove smrti je povedal Sta-zinski v pismu, ki sem ga našel v Kušljanovi zapuščini: „ln njegovo divno prero zastalo je, predno uresničil je misel duše si . . . Mnogo, dokaj, upam, napisal je, ali več še dali ste na starovaškem mirodvoru v črne zemlje hladni grob. Koliko vzvišenih misli, divnih idej, lepih pesni, velikanskih tragedij in komedij je tamo zakopanih!"
Če bi v veliki anketi vprašali tudi vse Slovence, ali so kaj slišali za Franca Hudoklina, bi nemara tudi literarne zgodovinarje včasih spravili v zadrego. Težko bi našli človeka, ki bi se spomnil vsaj, da mu je Ivan Grafenauer v Slovenskem biografskem leksikonu posvetil šestnajst skopih vrstic:
„Hudoklin Frančišek, pesnik, v Gorenji Stari vasi pri Št Jerneju na Dol. r. 6. nov. 1863, u.
11.	jan. 1886. Študiral je na gimn. v Novem mestu (od 1873), v 8. šoli pa dvakrat prekinil študije (1880 radi sušice, v 2. sem. 1882 lokalno izključen) in maturiral 1885 v Trstu. Nadaljnje študije (v zagrebškem duh. semenišču) sta mu preprečili bolezen in smrt H. je bil za svojo starost književno nadpovprečno izobražen, zanimal se je tudi za Ruse, Hrvate in srbsko narodno pesem, umel tudi laški, francoski, španski. Pisal je pesmi in snoval tragedije, ki pa niso dozorele. LZ (1886) je po H. smrti objavil pet njegovih ljubavnih pesmi. — Prim.: LZ 1886, 754."
Naj dodam nekaj kratkih biografskih dopolnil in popravkov:
Pesnikova mati Mica se je iz Kočevarjevega, danes Brulčevega mlina na Tratah po Gorenjo Staro vasjo primožila k nesrečni hiši. Mož jernej - ne Jožef, kot piše napak Ljubljanski zvon — ki je dal domu še vedno živ vzdevek ,,pri Jernečkovih", je pri krmljenju živine padel v „ajker", cevasto drčo za seno, in se ubil. Starejši sin Jože je moral zapustiti teologijo, ko si je v počitnicah doma z vejnikom poškodoval koleno. Prevzel je godpodarstvo in umrl blazen za težko jetiko. Oboje je bila krvna dediščina očetovega rodu. Od njegovih osmih otrok je tudi sin Franc končal v ljubljanski umobolnici. Starejšega sina Jožeta je leta 1942 umorila bela posadka na Gracarjevem turnu. Hči Micka, pesnikova nečakinja, nekoč obtožena zastrupitve svojega moža, ki ga je potem hodila na grob objokovat in klicat, je leta 1951 umrla prav tako v duševnem mraku. Deset let poprej so ji pripeljali mrtvega sina Toneta, ki so ga Italijani ustrelili, ko je z vaškimi fanti po starem običaju koledoval po Gorenji Brezovici. Še mrtev je v roki stiskal dovoljenje za koledovanje, ki so mu ga bili napisali orehovški karabinjerji; ubijalec pa je za nagrado odhajal za mesec dni na dopust v Kalabrijo.
Ko' je moral Micin in Jernejev sin črne šole zapustiti in je ostal na gruntu, so poslali v gimnazijo v Novem mestu njegovega mlajšega brata, poznejšega poeta Franceta. Zadnja novomeška leta sta tudi nanj pritisnili usodni krvni
dediščini HudoW\novega rodu, 'jetika \n duševna neuravnovešenost, ki pa se je pri njem odpirala v izredno nadarjenost, skoraj že na meji čudaške genialnosti. Študent se je zgubljal v pesimistično gledanje sveta in družbe. Prevzemala ga je neubranljiva misel, da se mora boriti proti zlu v vseh njegovih oblikah, celo proti pomanjkljivemu znanju svojih profesorjev. Stari Ignac Kušljan mi je pravil, da jih je med predavanji prekinjal in popravljal, dokler mu niso ogorčeni napisali spričevala: odlično, odlično, odlično. . . vedenje: ,,kaum genuegend", — „komaj zadostno" in ga konec zime 1882 vrgli iz osmega razreda brez mature na cesto. Telesno in duševno hudo bolan, je izobčenec odtaval v svet, najprej v Ljubljano in pozneje v Trst, da bi končal gimnazijo. Tako je Ignac Kušljan slišal o Hudoklinovi Jokalni izključitvi" iz novomeške šole.
Pesnikov sošolec pa pravi o tem drugače. ..Hudoklin - trpin. Trpel je uže, ko začel je spoznavati grešni ta svet, trpel v Stari vasi v hiši očetovi, trpel, ubijal se v Novem mestu. In ko so ga tam natepli, se napsovali — prijatelji mu in ta druhal, zavrgli ga, izterali, izgnali, izpodili, otresel je prah si in bežal v Ljubljano, naše Atene; misleč se oteti — šel je trpet. Toda čemu vse to? Tu nas pust; Stazinski na cedilu.Gotovo se ne bomo zmotili, če bomo iskali vzroke preganjanju Hudoklina na novomeški šoli prodvsem v tem, kar je zap'sal Stazinski v Ljubljanskem zvonu: „Da znate, kaj so jeziki zlobni klatili o Hudoklinu ateistu, nihilistu, prostomišljeniku, framasonu itd.
Očitki niso bili brez osnove in se Belokranjec mot, češ da so bili to samo „zlobni jeziki"; saj vendar vemo, da je znal starovaški študent svobodomiselnega Prešerna na pamet in ca nosil vedno pri sebi; vemo, da je v izvirnikih bral liberalne zahodnjaške !	• . iiience, da je
Rudi Stopar: KJE JE ČLOVEK, 1976
Rudi Stopar: NAŠ NOE, 1976
j bil zaljubljen v duhovitega cinika Heineja, da je zapadal v nihilizem ruskih piscev, na Gracar-jevem turnu pa si pod nalezljivim vplivom Janeza Trdine spletal tisti svoj brezobzirni bič kritike, ki mu je bil samemu hudo v škodo. Kar je Hudoklin pisal Kušljanu o „tistem popu prešuštniku" iz šentjernejskega farovža, je čisto v slogu Trdinovih zapisov o istem samopašnem človeku v še neobjavljenih notesih. Redakcija Trdinovega Zbranega dela je bila ob „pohujšlji-vem" literarnem gradivu iz Trdinovih notesov v enaki zadregi, kot je bil tankočutno obzirni Ignac Kušljan, ko je s svinčnikm cenzuriral Hudoklinovo ogorčeno kritiko farovškega gospoda Janeza Vovka.
Zadnje dneve marca jn v začetku aprila 1884 najdemo Hudoklina v Žalni pri Višnji gori, kjer se poskuša rešiti iz neznosne stiske s poklicem podeželskega pomožnega učitelja. Pa se je zgrozii nad prihodnjostjo svojih življenjskih idealov in pobegnil v Ljubljano, pripravljat se na šolske izkušnje in trpet nezaslišano bedo.
Kušljanu je že pred meseci, natančneje 19. decembra 1883, poslal o Hudoklinu neki sed-mošolec Ljudevit Boehm vznemirljivo pismo:
„Cestiti! Oprostite mi, da Vas jaz, -popolnoma neznan človek, se svojim pisanjem nadlegujem. A usoda me je pripeljala s človekom skupaj — s g. Hudoklinom! Srečen se štejem, da mi je možno, ž njim občevati in domišljam si, da mu nisem nadležen. V mesecih, kar živim s tem redkim človekom, mi je večinoma narisal svoje preteklo i tudi sedanje živenje, in razodel mi je tudi sedanji njegov v resnici žalosten položaj. Pomislite! Tuj človek v popolno tujem svetu, nepoznan in marsikje zaničevan, zakaj? Zato ker ni tak, kakor množica druzega ljudstva. Narisal mi je z živimi barvami svoj obupni položaj in v serce se mi je smilil človek tako nesrečen in nepoznat Sklenil sem, nabirati mu prijatelje, in v resnici se mi je posrečilo pridobiti mu jih nekaj, kateri so ga po svojej moči podpirali, a saj veste, da premoženje takih ljudi ni ogromno in da ga ne morejo gmc-tno podpirati. — Prosim Vas tedaj, prouzročite na njegovem domu, da mu najhitreje pošljejo potrebne obleke in pa tudi novcev! Ali mar hočete, da pogine on, edini človek, zaradi takih malovrednih stvari, kakor je obleka in hrana? Ne štejte mi v zlo, da sem se drznil se mešati v tuje zadeve, ali zares obupni stan, v kojem mi živi edina duša, kojo ljubim nad vse, daje mi pero v roko, in mi narekuje besede: Rešite ga iz tega stanja in rešil i bodete človeštvu največjega moža. Z odličnim spoštovanjem Ljud. Boehm dijak."
Iz Boehmovega pisma ni zvedel Kušljan nič novega. Saj postane prav v teh najhujših stiskah in trpljenju Hudoklinu mecen, čeprav sam siromak, ki je nedavno pokopal mlado ženo, si našel drugo in se otepal hudih težav. Prijatelju rešuje življenje, ko se študent jetičen, lačen in premražen tihotapi v cerkve, prenočevat na gole klopi, ogrožen toliko bolj, če že po več dni ni zaužil nič toplega. Hudoklinoma pisma Kušljanu so iamo še obupni klici brodolomca: „Rešite me.. . Pošljite mi denarja, da ne bo prepozno.. . Pisal sem Ti za denar, piš»-m Ti spet. ..
Moj klobuk nej zanič, moj: podplati so razbiti.. . Sed-j sem raztrgan fn ne upam se več hodit! v knj:žnico brat, ker me je sram, srajco imjm uma.-ano, ker nemim denarja.. Meju prosjak' stanujem ... V eremitovem stanu .. .
Mi počelo se mešati... Iskal bom v valovih Save si mokrr grob. . . Pisma zažgi, da komu v roke ne pridejo!!"
Kušljan mu pošilja hrano in denar mu kupuje blago in šiva obleke, nesreč''!’ poet pa
mu obljublja plačilo v edini valuti, ki jo premore: „Druge hvale Ti ne bom mogel dati -neumrljivega Te bom storil v pesmih svojih...
Tebe, mater in malo sestro ne bom pozabil; sedaj ko živim po pasje — edini, ki me podpirate ... vse Vam bom povrnil in Tebi dal bom nesmrtnost"
Jetični pesnik ni zdržal bremena, ki mu ga je naprtilo na slabotna pleča brezobzirno življenje.
Doživel je zlom svoje morale, ko se je znašc-l pred krutim spoznanjem, da je svet njegovih življenjskih načrtov prazna iluzija. Že ko je v oktobru 1883 odhajal v Ljubljano, ga je kot srhljivo plahutajoča naočna ptica obletavala zla misel „o tem grdem, bedastem životu", kot se je iz Velikili Lašč potožil prijatelju Kušljanu.
Sedaj pa mu je od vseh svetlih življenjskih ciljev preostala le še odvratna skrb, kako preživeti.
„Nai vrag vzame svet. .. No--ci pisali so mi, da naj grem v lemenat", išče v prvi polovic! aprila 1884 razumevanja pri prijatelju, pri tisti,,edini duši, katera je morda vsaj malo razumela, kaj da trpi". Ostalo mu bo še edmo maščevanje, da bo ..ljubem gobce zavezal". Šel bo v Pazin, kjer se mu je obetalo brezplačno semenišče, ne v zagrebško, kakor je pozneje napak domneval Ivan Grafenauer.
Tisti „norci" so tičali, seveda, v šentjemej-skem farovžu, za njimi pa obupana mati, ki je morala brez moči gledati, kako je sušica nezadržno glodala življenjske sile stradajočemu sinu, ki je vrhu vsega še tonil v brezbožni liberalizem.
No, drobcena iskrica upanja v čudež je v študentu vendarle še tlela. Kušljanu naroči, naj ljudem govori, da je v lemenatu, in nikomur ne daje naslova, sam pa naj piše na naslov dijaka Ljudevita Boehma, Podpiše se „Tvoj theol.
Hudoklin" in ,,stud. theolog".
Čudež pa se je zgodil, Hudoklin je zamudil aprilske izpite v Ljubljani, v juliju pa se oglaša že iz Trsta, kjer bo končal osmi razred in opravil maturo. Tam r.o mu povedali, da bo :mel v novem šolskem letu lahko dovolj initrukcij.
Ves srečen piše Kušljanu: tu „bodem lahko dobro živel in prihranil si, da pojdem izvežbat se v višje učilnice v umetnosti, za kar edino živim in diham. Potem bodem i dosegel želje srca si in duše. . . sedaj verjuem." In zopet ponavlja: „. . .bodem tukaj si prih anil denarja za večja mesta, da se pojdem izučit v umetnostih, kar jedino je moje življenje... če bo mi sreča mila . . . bodem umetnik, doktor in slaven in denar imel, da povrnem Vam skrbi in brige!"
Strašilo Pazina se mu za vselej razkadi kot mora muč-.ih sanj v sončnem jutru.
V novem vzponu življenjske radosti in ustvarjalne volje velja njegova prva misel materi:
„Gotovo nejma človeka na zemlji, ki bi mater tako ljubil, tako blazno skoro mo1!!, kakor moja duša Snuje se mi sedaj veličastna pesem .Mati'; če bode dobro šlo, bode še to leto tiskana"
Po maturi najdemo Hudoklina zopet pri bogatem kulturnem ognjišču Dragotina Rudeža na Gracarjevem turnu v družbi Janeza Trdine.
Graščak radodarno kupuje sodobno literaturo, zlasti ruske klasike in slavjanofilski revialni tisk, ki je budil zanimanje za preprostega človeka in idilo kmečkega življenja, kar vse je močno vplivalo na Trdinovo literarno ustvarjanje. Tudi Hudoklin marljivo zbira narodno blago. Po njegovi smrti sporoča Stiizinski Kušljanu na odrezku papirja, ki ga je gotovo priložil kakemu pismu: „Te dni poslal bom g. Štrekelju... nekaj .narodnega blaga' (narodnih pesen, pripo-vesti in ^regovorov), koje je vrli Hudoklin nabral — da se izdado. Naj svet spozna Hudoklina!" Celo Kušljan poskusi napisati ..Prerekanje Mariureža in njegove žene Madurko, cvetke iz ust kmettke žene v dolenjskem narečju."
M
DOLENJSKI LIST - Št. 6. (1539) - 8. februaija 1979
STRAN 34 DOLENJSKI LIST - Št. 6. CIS39) - 8. fet>maqn 1979
Rudi Stopar: NOTREDAMSKI ZVONAR, 1976
Na Gracarjevem turnu pa se razgledujejo tudi po širokih domačih in tujih kulturnih obzorjih, kjer jih Schliemannovo odkrivanje zgodovine v homerskih epih vodi v zanimanje za antiko in arheologijo. Ni zato naključje, da polaga dolenjski ,,bard" svojo bajko ,,Bratovska gomila”, ki jo posveča pesniku Hudoklinu, v arheološki okvir. V bajki ga imenuje Hudolin, ki pod okni sivega Gracarjevega turna brenka grajski Milki serenade. Milka je graščakova hčerka Marica, ki se je pozneje poročila s profesorjem Rajkom Peruškom. Tako sedaj lahko razumemo tudi, zakaj vleče Hudoklin že poleti 1880 Kušljana v šmarješke kraje kopat ilirske gomile. Od takrat hodi fant z razgreto domišljijo posedat in polegat k ruševinam Zidanega gabra v Gorjancih in hrepenet po tem, da bi vstal iz groba mrtvec in mu pripovedoval in zopet pripovedoval vse o skrivnostih starodavnega mesta Pendirja, o katerem je slišal pripovedovati stare ljudi, da se je pogreznilo.
Tudi kustos ljubljanskega Deželnega muzeja Karel Dežman ni vedel Kušljanu pravega pojasnila, ko Hudoklinov učenec najde v ruševinah trdnjave Zidanega gabra obzidane grobove vojakov, ki so očitno padli med obleganjem. Niti muzej še dolgo ni zvedel, da je fant z Loke odkril eno tistih znamenitih rimskih trdnjav, o katerih poroča zgodovinar Prokopios, da so jih Bizantinci leta 546 izročili germanskim Langobardom za straženje državnih meja
Nace Kušljan je že zelo zgodaj prihajal na Gracarjev turn k sestri Katrci, o kateri si je Trdina že 21. marca 1870 v notes zapisal, da imajo na gradu ,/izobraženo pestrno". Nace je bil takrat še domala nepismen. Po rodu je potomec žumberških uskokov. Rodil se je 30. julija 1857 cestarju Janezu Kušljanu na podo-kiškem zaselku Orešju na Žumberku. Kot pastir svinjskih čred po brezkončnih hrastovih gozdovih na Pokolpju se ni naučil drugega kot boja z napadalnimi volkovi. Tudi ko so starši pozneje imeli krčmo v Ribji ulici v Zagrebu, ni hodil v šolo več kot leto dni, medtem ko so sestro Katrco vzgojili v nekem dekliškem internatu. Po povratku na rodno Loko pa si je našel v starovaškem pesniku izrednega učitelja; ki je
vedoželjnega kmečkega fanta navadil lepega jezika in učil nemščine, zgodovine, predvsem antike, arheologije in raznih drugih vednosti, da je Stazinski pozneje Kušljanu upravičeno pisal:
,,Vidi se ti, da dobro si se Hudoklinovega duha napil. Misli, besede, zvenanja oblika - vse iz Francetove šole. Blagor Ti, ki tolikega T: dano je bilo ;meti učitelja Vsaj gamenim.daenacega od onih časov, ko Kristus hodil je po grešnej zemlji, enacega Hudoklinu zemlja videla ni."
Kušljanovo ime poznajo danes po vseh večjih arheoloških središčih Evrope po tem, da je odkril in odkopal za ljubljanski Deželni in pozneje za dunajski Dvorni muzej stari prestol-niški ,,dunum" keltskega plemena Latobicev v Mihovem pod Gorjanci; saj je kustos Dvornega muzeja Joseph Szombathy izjavil, da mihovška nekropola nima primere v avstrijskem cesarstvu. Sam se je trikrat pripeljal h Kušljanu, da ga je naučil znanstveno dokumentarnega načina arheološke ja odkrivanja, ki ga takrat pri nas še niti Alfonz Muellner niti Simon Ru~ar s kopačem Pečnikom nista poznala. Dvorni muzej vabi Kušljan: na Dunaj in mu pokloni dragoceno zlato uro.
Med najpomembnejša Kušljanova odkritja za zgodovino zgodnjega hallstatta moramo šteti grob oboroženega ilirskega vojvode, ki je v dobi kimersko skitskih vpadov pred več kot poltretjim tisočletjem branil svobodo Gorjancev in doline Krke. O njegovi čeladi je kustos Muellner Kušljanu dejal, da je vredna toliko Zlata, kolikor ga gre vanjo. Ko je hotela cesarjeva nezakonska hčerk: vojvodinja Mecklenburška odkopati Bratovsko gomilo, ki jo še vedno vidimo pod Gracarjevim turnom, je novi graščak Jožef Rudež plemkinjo precej robato odgnal, kar ga je drago stalo, nato pa Kušljanu ponudil, naj se gomile kar sam loti.
Bodoči zgodovinar slovenske arheologije ne bo mogel mimo Kušljanovega dela in njegove pisane zapuščine z dragocenimi zapisi izročila, v krivično pozabo pa je utonil njegov veliki učitelj iz Gorenje Stare vasi.
Toda kje je vse literarno delo pesnik;: Hudoklina, o katerem govori sam in tako pogosto tudi njegovi sodobniki, prijatelji in zhanci?
Ignac Kušljan je večkrat omenjal, da je Hudoklin objavil neke svoje stvari v Parizu ali morda Petrogradu. Pozneje sem o tem našel tud: v nedatiranem pismu, ki ga je po Hudok-linovi smrti pisal Kušljanu Stazinski: ,,Svoje drame, tragedije — in, Hudoklin je dramatik — poiezije najlepši, najdivnejši, najdraži cvei, vrhunec te izročil je — ne dvomin- — župniku Hraniloviču. Hraniloviča prištevajo med p-^e hrvaške pesnike. Jaz ga poznam i on mene, to ti je divni človek, Hudoklinovega duha, genijalna duša. V dobre roke položil je (Hudoklin).svoje-ga duha najdraži plod. Hranilovič znan da izda . dela Francetova v St. Petersburgu ali v Parizu. Narod naš zanje prereven je in preskop in premlad. Prišli pa bodo časi, ko Hudoklin— trpin, sedaj še nepoznan, zaničevan, proklet in strt, narodu našemu bo ljubljenec, maziljenec in svetnik."
Hrvaški literat Jovan Hranilovič, ki je napisal Žumberaške elegije in Pjesme svakidanke, se je rod:l leta 1855 v Kričkah pri Dmišu, po očetu pa je Žumberčan. V letih 1880—1886 je kot grškokztoliški župnik služil v Radatovičih na zahodnem Žumberku. Okoli osem let mlajši Stazinski iz Vidošičev mu je bil sosed in znanec Nimamo razloga dvomiti, da je Stazinski tisti čas tudi Hudoklina seznanil s Hranilovičem, pa tudi da je Hudoklin Hrvatu izročil svoje najboljše storitve za objavo v tujini, r.imamo pa dokazov, da je žumberški pesnik Hudoklinova dela
Rudi Stopar: ZELENI JURIJ, 1976
res kam poslal. Ko Stazinski pozneje zbira gradivo za biografijo o Hudoklinu, piše Kuš-Ijanu, da „bo treba pri župniku Hraniloviču potrkati," 20. julija 1887 pa zaskrbljenemu Kušljanu sporoča: „Še danes pisal bodem kanoniku Hraniloviču v Križevce ob (!) Hudoklinovi literarni zapuščini." Pozneje ne slišimo o tej stvari prav ničesar več. Če bi dopuščali misel, da je kaj Hudoklinovega res šlo v Petrograd, bi morali upoštevati, da so tja hodili predavat tudi slovenski profesorji.
Marici Saitzevi iz Kostanjevice so nekoč na domači pošti izročili pismo, ki jo je čakalo „poste restante". V njem je našla pesem neznanega oboževalca:
Kader pismo boš prebrala.
Bodeš samo uprašala,
Kedo ti pismo je poslal.
Prejišči glavico mlado.
Našla boš ime mi moje.
Ki ti pesmi srčne poje,
Ki ga sovraži svet prokleti,
Ker služi le ljubezni sveti.
Ki tare ga in ga končuje In trnje mu na pota suje!
Naj ga črti.
Da le ti ga boš ljubilo,
Britke rane mu hladilo.
Ki mu svet jih je zadal.
Da le ti ga boš ljubilo.
Se srca si vsega silo In se duše vso močjo.
V srca vrti
Kar mu cvetja krasa klije.
Tebi v vence ga povije,
Dekle ljubo prelepo!
C. MILUTIN
Očito kazat’ se ne smem.
Skrito najti te ne vem.
V pesmi brez težav spoznamo poeta Hudoklina, njegov življenjski pesimizem, ki si željno išče življenjske topline in razumevanja ljudi. O tej pesnikovi ljubezni ne vemo sicer ničesar, tri leta po njegrvi smrti pa Saitzeva prosi Kušljana, naj ji posodi Hudoklinova dela, češ da se zanj zanima. Pismo je v celoti zgovorno:
Velecenjeni gospod KušljanITavčarjeva gospodična mi je rekla, da mi obljubljenih spisov in tragedij nočete prej poslati, dokler Vam teh, kar ste mi jih že poslali, nazaj ne pošljem, zategadelj Vas zagotovim, da Vam bom vse pošteno vrnila, da ne bom nič izgubila in ako hočete. Vas tudi rada odškodujem zato, samo da mi vsaj v nedeljo zagotovo pošljete, ko bom vse prebrala, Vam bom pa vse nepoškodovano nazaj vrnila, nisem še vsega prebrala, ker se bolj težko bere, pa me neizrečeno interesira, ker mi je en dober prijatelj umrlega Hudoklina pravil, da je on še na smrtni postelji govori o nekih tragedijah i. t. d. jaz se pa za vse od Hudoklina sedaj še posebno zanimam, da rada, kakor semL že rekla, tudi plačam, če kaj zahtevate, samo da mi ja vse zagotovo pošljete ali pa še kaj tudi sami napišete, če se še kaj spomnite, me zelo vse interesira — Še enkrat ponavljam mojo veliko prošnjo. Vas in Vašo gospo prav lepo pozdravljam	MARICA	SAITZ
Ni dvoma, da se je za Marico Saitzevo skrival nekdo, ki je postal pozoren na umrlega pesnika.
Ko je slišal o Hudoklinovih tragedijah, bi rad dobil njegovo ostalino in zbral biografske podatke za umrlega pesnika, čez dva dni, v nedeljo 26. novembra, pa bo Marico zopet obiskal.
Nestrpni neznanec se je hitro sam odpravil v Šentjernej in iz sloveče Tavčarjeve, bivše Zagor-čeve gostilne poslal Ignacu Kušljanu vizitko:
Gospod Kušljan
Rad bi se seznanil z Vami in govoril z Vami o ranjskem pesniku Hudoklinu, za katerega se živo zanimam, ker sem sam literat Prosim vljudno, potrudite se v Tavčarjevo gostilno.
JOSIP KNAFLIČ JURIST KOSTANJEVICA.
Takrat devetnajstletni Josip Knaflič, ki se je podpisoval,,jurist", je bil iz hiše bogatih krznarjev Knafličev v Šmartnem pri Litiji. Zelo nadarjeni fant, ki je študiral na univerzah v Zuerichu in na Dunaju in je znan po svojem bogatem novinarskem in publicističnem delu v treh jezikih, se je že v času sestanka s Kušlja-nom ponašal z literarnim prvencem, popotnim romanom „Ob Balkanu" v Dom in svetu. S prepričljivim zagotavljanjem, da bo vse pošteno vrnil, je Kušljanu odnesel vso Hudoklinovo literarno zapuščino, ki jo je Kušljan ob pesnikovi smrti shranil. Knaflič ni nikoli ničesar vrnil.
Kot študent sem nekoč med obema vojnama v Gorenji Stari vasi obiskal Hudoklinov dom. Rad bi bil slišal kaj o pokojnem pesniku in izvedel, ali morda hranijo še kaj njegovega pisanja. Še ne štiridesetletna pesnikova vnukinja Mica, zmedenega, bledega obraza, mi je pripovedovala, da je bilo na podstrešju mnogo stričevih knjig in tudi pisanja, ko pa so po prvi svetovni vojni hišo popravljali, so vse vrgli na gnoj.
„Ne vsega, Mica se je zmotila", mi je letos (1978) poleti povedal njen devetdesetletni drugi mož Alojz Učjak na pesnikovem domu. „Prav do druge svetovne vojne je stala na podstrešju še vedno velika, pozabljena kmečka skrinja, polna Francetovih knjig in popisanih papirjev. Ko pa je med zadnjo voljno, v oktobru 1943, sedem nemških štuk uro dolgo bombardiralo našo vas, je bila zadeta tudi naša domačija. Hlev s tremi konji je kar izginil. Tam, kjer je stal, je zijala samo_še ogromna jama, da bi lahko vanjo postavil hišo. Tudi dom je bil dvakrat zadet in je skrinjo ha podstrešju razneslo."
Moti se škotski filozof heroizma Thomas Carlyle, da se vse, kar se rodi v svetu vzrokov, ohranja v brezkončnih in neuničljivih verigah učnikov.
(Viri: Poleg spominov na deda Ignaca Kušlja-na, njegove zapuščine in raznih priložnostih zapisov s temna, zadnjih iz poletja 1978, sem uporabit še svoje publikacije: ,£ajka o Bratovski gomili" (Dol. list 26. jul. 1956), „Gradovi umirajo" (podlistek v Dol. listu od 2. in 9. junija 1966), „lgnac Kušljan — Kratka biografija" (Narodni muzej. Situla 10, 1968) ter: N. St., „Mal spomenik neznanemu pesniku" (LZ, 1886, št 12) in Ivan Grafenauer, Hudoklin Frančišek, SBL. — Moj prispevek k naši literarni zgodovini nima ambicij znanstvene dovršenosti, saj nisem izčrpal niti Kušljanove ostaline niti številne Kušljanove korespondence s pesnikom Hudoklinom, Nikolajem Stazinskimm, kustosom A. Muellnerjem, J. Szombathyjem itd., ampak želim ohraniti predvsem stvari, ki jih poznam samo še sam, oziroma želim pojasniti, kar bi ostalo nepoučenim sicer za vedno nerazumljivo.)
DOLENJSKI LIST - St. 6. (1539) - 8, februarja 1979
JSKI LIST — St. 6. (1S39>— 8. fcbnufl* l»7j
Bogo Komelj
Iz preteklih let
novomeškega sodišča
Rudi Stopar: KRALJ MATJAŽ IN ALENČICA, detajl
Na Silvestrov dan I. 1978 je v dosedanji obliki prenehala z delom ustanova, ki je zaradi svojega teritorialnega obsega dajala Novem mestu značaj pokrajinskega središča. V času svojega največjega obsega, ko je pokrivala 13okraji-nih sodišč, je segala od Kostela ob Kolpi do Save in od kočevske železnice do Kolpe v Beli krajini. Pomembnost te ustanove — okrožnega sodišča v Novem mestu — presega namen tega sestavka, ki je namenjen le spominu nekaterih sodnikov novomeškega okrožnega sodišča, ki so s svojim delom obogatili pravno stroko ali pa s svojim vključevanjem v novomeško življenje popestrili njegovo vsebino.
Poklic sodnika je med vsemi poklici moralno najbolj zahteven "m delikaten in zato terja od sodnikov razne odpovedi, ker ne more razsojati spore drugim ali deliti pravico in odmerjati kazen človeku, ki je v stiski zaradi kršenja veljavnih norm, če sam mma moralnih kvartet. Svoje naloge so se sodniki v Novem mestu vedno zavedali in so uživali ugled, ki sodi temu poklicu. V času, ko nismo bili v lastni državi, so bili novomeški sodniki znani kot veliki slovenski rodoljubi, zaradi tega se je novomeškega
okrožnega sodišča oprijelo ime „rusko sodišče". Veliko zahvalo temu okrožnemu sodišču je izkazal slovenski pisatelj dr. Ivan Lah v „Knjigi spominov", ki opisuje veleizdajniški proces v Novem mestu med prvo svetovno vojno, ko so mu državni pravdnik Krežmar in sodniki, med njimi D. Zvvitter, reševali glavo. Tudi v času Osvobodilne fronte so se sodniki v glavnem dobro odrezali: sodnik Šavelj in pripravnik Jesenko sta bila umorjena zaradi svoje pripadnosti OF, mnogi pa so morali okusiti zapore, taborišča in internacije, npr. Marijan Vidova in drugi. V času, ko smo se Slovenci začeli boriti za svoje narodnostne pravice, so bili pravniki v prvih vrstah tega boja in prav tako so tudi v slovenski književnosti mnoga bleščeča imena iz vrst pravnikov: dr. France Prešeren, Simon Jenko, Janko Kersnik, dr. Ivan Tavčar, dr. Janez Mencinger, Fran Milčinski, dr. Ivo Šorli, dr. Igo Gruden, dr. Alojz Gradnik, dr. Makso Šnuderl, dr. Ljuba Premer in še in še.
Tako so tudi novomeški pravniki globoko posegli v mestno življenje: dr. Josip Rozina je bil v središču dogajanja v Novem mestu v revolucionarnih dneh I. 1848; dr. Fran Rozina
««2
je bil I. 1887 med ustanovitelji Sokola in njegov prvi starosta; dr.. Karel Slane je sodil med najpomembnejše publiciste v letih 1880 do 1910; dr. Albin Poznik je bil novomeški župan in pobudnik gradnje narodnega doma v Novem mestu, ki je bil prvi na slovenskem ozemlju, in ustanovitelj olepševalnega društva (I. 1899); dr. Jakob Schegula je bil dolgoletni starosta Sokola, dr.lvan Vasič pa župni starosta Sokola, ki je popeljal novomeško župo skoraj 100 odstotno v Osvobodilno fronto; Stanko Pečar je bil znan esperantist, esperantski pesnik in prevajalec slovenske književnosti v esperanto, dr. Jože Globevnik je avtor pomembnih pravniških knjig. Vsi ti so bili notarji ali advokati in so s svojim poklicem bili v dnevnem stiku z okrožnim sodiščem.
Preden bi prešli na dejavnost nekaterih sodnikov, bo morda prav, da v nekaj besedah seznanimo bralca z novomeškim okrožnim sodiščem.
Z reorganizacijo avstrijskega sodstva je dobilo Novo mesto I. 1850 okrožno sodišče in v isto leto sodi tudi ustanovitev žandarmerije. Tedaj so bila ukinjena okrožja, med njimi tudi novomeško, ki je leta 1748 do 1850 upravno vezalo skoraj vso Dolenjsko v upravno enoto. Z ukinitvijo okrožij so prenehali obstajati mestni sodniki in so bili zamenjani z župani z bistveno manjšimi pooblastili. Novomeško okrožno sodišče je dobilo prostore v prostorih ukinjenega okrožja v Kresiji (danes stavba, ki pa je v majšem obsegu kot prvotna. Študijske knjižnice Mirana Jarca). V teh prostorih je bilo okrožno sodišče do 1. maja 1901, ko se je preselilo v sedanjo sodnijsko stavbo ob Krki. Zaradi razširjenosti dejavnosti okrožnega sodišča so postali prostori Kresije pretesni, a večjih prostorov v mestu ni bilo, saj je sodila Kresija s proštijo med največji mestni stavbi. Zaradi tega je bila vlada primorana zgraditi nove prostore. Lokacijo so našli v opuščeni vojašnici, ki pa so jo že zasedle privatne stranke. Iz slovenske literature je znano, da so stanovalci imeli na stanovanju tudi dijake v „kosami". Decembra 1896 so dobile vse stranke v vojašnici stanovanjsko odpoved. Z deli so pričeli aprila 1898 in ga v grobem opravili v dveh letih in pol, končali pa konec leta 1900. Najprej so staro vajašnico na obeh koncih delno porušili, da so lahko vanjo vključili novo gradnjo. Okrožno sodišče je postalo največja stavba v Novem mestu in je sodila v času zgraditve med najmodernejša sodnijska poslopja v Avstriji. Selitev v nove prostore seje začela takoj po novem letu 1901 in je bila končana maja 1901. Gradnja stavbe s selitvijo • vred je veljala nad 1 milijon kron. V izpraznjeno Kresijo se je vselilo okrajno sodišče.
Novomeško okrožno sodišče je začelo z delom 1. julija 1850. Ob slovesni otvoritvi je imel nagovor v nemščini prvi predsednik okrožnega sodišča dr. Jožef Scheuchenstuel, mož Primčeve Julije, ki je ostal na tem mestu še štiri leta po smrti svoje žene, do premestitve v štajerski Gradec I. 1868. Nemškemu nagovoru je sledil slovenski, ki ga je imel prvi državni pravdnik dr. Andrej Luschin. Nenapisano pravilo je veljalo, da mora imeti med obema vodilnima mestoma (predsednik in državni pravdnik) eno mesto Slovenec, drugo pa Nemec, a posebej še za državnega pravdnika, da mora biti njegov namestnik druge narodnosti kot državni pravdnik. To se pravi, kadar je bil predsednik Nemec, je bil državni pravdnik Slovenec, njegov namestnik pa Nemec, in obratno: predsednik Slovenec, državni pravdnik Nemec, njegov namestnik Slovenec.
Morda je zanimiv podatek iz glasila slovenskih radikalnih študentov Omladina I. 1906, da je imelo novomeško okrožno sodišče z njemu pripadajočimi sodišči 50 pravnikov: predsednik 1 (Slovenec), 16 deželnosodnih svetnikov (14 Slovencev), 3 okrajni sodniki (vsi Slovenci), 3 sodnijski tajniki (2 Slovenca), 18 sodnijskih adjunktov (15 Slovencev), 7 avskultantov (vsi Slovenci), 0 pravnih praktikantov, 1 državni pravdnik (ni bil Slovenec). Med 50 sodniki in bodočimi sodniki je bilo 7 Nemcev in še to število je šlo na račun Kočevja. Zanimivo je, da je bil v razdobju 1850 — 1978 (kratek čas, ko v Novem mestu ni bilo okrožnega sodišča po I. 1945 v času Ljubljanske oblasti, je le epizoden), le enkrat rojen Novomeščan predsednik okrožnega sodišča: Franc Garzarolli pl. Thurnlack, roj. I. 1858 v Novem mestu, sin davčnega uradnika; predsednik okrožnega sodišča je bil od 19. avgusta 1912 do decembra 1918. Po upokojitvi je delal v odvetniški pisarni dr. Josipa Globevnika.
Vrnimo se k namenu tega sestavka ter se spomnimo nekaterih sodnikov in jih naštevajmo po starosti, da se izognemo nazivov (nekaterih med njimi so bili celo dvorni svetniki) in njihovim deležem v stroki ali dejavnosti v Novem mestu:
Novomeščan Ernest Lehmann (1816 — 1888) je bil v letih 1857 do 1866 državni pravdnik v Novem mestu. Od 1. do 26. julija 1849 je predaval v Ljubljani v slovenskem jeziku pravo.
Belokranjec Josip Gerdešič (1834 - 1914) je bil v treh razdobjih na novomeškem sodišču. V letih 1885 do 1905 je bil predsednik. S svojim delom je mnogo pripomogel k uveljavitvi slovenskega uradovanja.
Karel Pleško (1834 — 1899) je služboval v Novem mestu od 1881 do 1886. Bil je med ustanovniki glasila Slovenski pravnik in je vanj tudi pisaJ. Nabiral je slovenske narodne pesmi in slovenske izraze, kar je bilo uporabljeno v Slovenskih narodnih pesmih in v Pleteršni-kovem slovarju.
Ivan Nabernik (1842 - 1915) je bil nekaj mesecev I. 1872 državni pravdnik. Ko je služboval v Kamniku, je v letih 1880 do 1881 začel
Rudi Stopar: PETER KLEPEC, 1975
DOLENJSKI LIST - St. 6. (1539) - 8. febniarja 1979
DOLENJSKI VIST - St. 6. (1539) - 8. februarja 1979
Rudi Stopar:	PREMAGAM
BRDAVS, detajl
samoiniciativno slovensko uradovati, kar je bilo I. 1882 uzakonjeno.
Rajko Schvvinger (1844 - 1916) je dvakrat služboval v Novem mestu, zadnjikrat od 1887 do 1900 kot državni pravdnik. V Novo mesto je bil kazensko premeščen, ker je na poroti v Celju govoril slovensko.
Viljem Ogrinc (1845 - 1883), Trebanjec po rodu je bil od I. 1867 do 1870 praktikant na okrožnem sodišču. Novomeška gimnazija mu je vcepila globoko narodno zavest Bil je astronomski pisatelj, ki pa po odhodu iz Novega mesta ni več obljubljal.
Jakob Kavčič (1851 - 1923) je bi! v letih 1905 do 1911 predsednik okrožnega sodišča v Novem mestu. Strokovne razprave je objavljal v Slovenskem pravniku, prirejal zakone o slovenskem jeziku in soustvarjal slovensko pravniško terminologijo.
Anton Levec (1852 - 1936) je služboval v Novem mestu od I. 1897 do 1909. V stroki se je ukvarjal z izdajanjem slovenskih pravnih obrazcev. Pisal je pesmi in gbjavljal igre. Enoje tiskal v Novem mestu. V Študijski knjižnici Mirana Jarca je ohranjen libreto k pevski igri Na ogledih. Aktivno je sodeloval v novomeškem gledališkem življenju.
Novomeščan Julij Bučar (1857 — 1919) je dvakrat služboval v Novem mestu, drugič od I. 1899 do 1919. Bil je med ustanovitelji Kluba dolenjskih biciklistov,tar je takrat pomenilo isto kot danes Avto—moto zveza. Sodeloval je pri klubskih kolesarskih izletih po Sloveniji in izven nje, med drugim do Sarajeva in nazaj. Poleg tega se je bavil z glasbo (njegov sin je komponist Danilo Bučar), dramatiko, potopise in spise o lovstvu, ribištvu in prirodopisju. Med samostojnimi knjigami naj omenim le Slovenskega me-tuljarja.
Dr. Edvard Volčič (1858 - 1911) je bil v Novem mestu od septembra 1897 do 1911. Takoj ob prihodu v Novo mesto je začel pripravljati ustanovitev Glasbene matice, kar mu je tudi uspelo. S tem je dobilo Novo mesto ustanovo, ki je poučevala otroke v glasbi in jim dajala veljavna spričevala (o tej ustanovi bo spisan poseben sestavek). V pravni stroki je uredil 8 zvezkov avstrijskih zakonov in s tem utrdil slovensko pravniško terminologijo. Pripravil je tudi izdaje za Hrvate. Bil je tudi
kom-onist in najmanj ena njegova stvaritev je tudi tiskana. Poleg Otmarja Skaleta st. je bil takrat v Novem mestu edini bibliofil. Njegova zbirka knjig je prišla v Narodno čitalnico, od tam v last Sokola in po dvakratnih uničevanjih knjižnic med obema vojnoma v bornem ostanku v Studijsko knjižnico v Novem mestu. Za vse njegovo delo mu je slovensko društvo Pravnik izkazalo čast s tem, da mu je postavilo na novomeškem pokopališču nagrobnik po načrtih akademskega slikarja Ivana Vavpotiča.
Anton Rogina (1862 - 1944) je bil v Novem mestu kar v treh razdobjih, zadnjič kot državni pravdnik od 1908 do 1916. V Slovenskem pravniku je objavljal odločbe vrhovnega sodišča-	*	,	.	,
Dr. Anton Kremžar (1867 — 1927) je bil v Novem mestu državni pravdnik (najprej kot namestnik) od 1912 do 1918. Sodeloval je v Slovenskem pravniku in honorarno predaval na pravni fakulteti ljubljanske univerze. V Novem me^u je bil vnet telovadec in si je v svojem stanovanju v Križatiji (Dolensjki muzej) v dvoranici naredil privatno telovadnico in tam vadil.
Anton Kuder (1870 - ?) je od 1908 do upokojitve službcwal v Novem mestu m tu kot upokojenec tudi umrl. V stroki je postal znan predvsem kot pisec slovenskega učbenika za menično pravo.
Rudolf Sterle (1873 - 1948) je dvakrat služboval v Novem mestu, drugič I. 1915, ko je bilo goriško okrožno sodišče zaradi vojne z Italijo premeščeno v Novo mesto. Objavljal je razne zakone in uredbe. Njegovo glavno delo pa je bilo prevajanje Službenega in Uradnega lista v slovenščino od 1931 do 1945.
Dr. Metod Dolenc (1875 — 1941) je bil v Novem mestu od I. 1898 do 1905 praktikant in sodni pristav. Že v času visokošolskih študij je sodeloval pri Dolenjskem pevskem društvu, bil soustanovitelj podružnice Prosveta v Novem mestu in aktivno sodeloval pri prireditvah, ki so jih vsako leto prirejali dolenjski visokošolci. S psevdonimom Lipovec je objavljal leposlovne spise. V stroki se je zelo uveljavil kot strokovnjak za kazensko pravo in kot pisec Pravne zgodovine Slovencev. Oba predmeta je predaval na ljubljanski univerzi. Postal je univerzitetni profesor in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Leon Štukelj (1898). V Novem mestu je služboval kot pripravnik od I. 1924 do 1926. Kot Novomeščan se je od rane mladosti vadil pri Sokolu in dosegel tako kvaliteto, da je postal doslej najuspešnejši jugoslovanski olimpijec. Tudi čas druge svetovne vojne je preživel v rojstnem kraju. V stroki je objavljal sestavke predvsem gospodarsko— pravrte vsebine.
Dr. Rudolf Kyovsky (1906) je bil sodnik okrožnega sodišča, dokler ga med zadnjo vojno ni okupator aretiral. V Novem mestu se je aktivno udeleževal društvenega življenja in tu začel z znanstvenim delom na področju delovnega prava, ki ga predava na pravni fakulteti ljubljanske univerze.
Ostane še nekaj imen, ki pa niso opremljena z letnicami. Iskanje takih podatkov bi zavleklo objavo tega sestavka, ki je primeren za objavo le v teh dneh, ko je prenehalo z delom okrožno sodišče.
Pravnik Franc Zorko (1833 - ? ) je bil prvi, ki je javnosti objavil smrt Primčeve Ju'ije v Laibacher Zeitunij pod šifro A.R. To je odkril prof. Janko Jarc ;n z njemu tnaro natančnostjo šifro razkril in tudi posledice, ki jih je moral
1908 članke, razprave, nekrologe in ocene o slovenskih muzikalijah, koncertih, premierah operet in oper, spominske članke o domačih in čeških skladateljih in drugih pomembnih možeh ter celo razpravo: Dekadenca, nova literarna smer (Ljubljanski zvon 1907).
Okrožni sodnik Hočevar je pošiljal uredniku Slovenskih narodnih pesmi dr. Karlu Štreklju svoje zapiske narodnih pesmi. Sodnik Jurij Kozina, oče komponista in akademika Marijana Kozine, je I. 1923 obnovil s prof. Josipom Germom Glasbeno matico v Novem mestu. Sodnik Stanko Švajger je bil ustanovitelj legalne Komunistične partije v Novem mestu. Sodnik Luznar je s prof. Josipom Germom dal pobudo za zazidavo sedanje Cankarjeve ulice v Novem mestu. Sodnik Silverij Pakiž je trpel na Rabu zaradi svojega dela za OF, a v partizanih je bil soustvarjalec partizanskega sodstva in je o tem tudi pisal.
Tudi rod po letu 1946 je zelo aktiven, saj dela v množičnih organizacijah, turističnih in planskih društvih, gledališču, šahu, športu in drugod. Mnogi izmed njih so še ustvarjalni v Novem mestu, nekateri pa nadaljujejo svoje delo v drugih krajih. Novomeško okrožno sodišče je častno izpolnilo svojo nalogo in njegovi člani so se v najtežjih časih vedno zavedali, da so pripadniki slovenskega naroda in da morajo delati v njegov prid. Zato bi bilo prav, da se poglobljeno osvetli tudi dejavnost te ustanove v celoti.
Zorko pod Scheuchenstuelom doživeti. Ker pa to sodi bolj v literarno zgodovino kot pa v stroko zgodovinarja, je podatke in objavo prepustil svojemu prijatelju dr. Alojzu Turku, ki je v Slovenskem jeziku objavil ,.Skrita osmrtnica Primčevi Juliji."
Trdinov prijatelj dr. Andrej Vojska (1828 — 1903), doktor modroslovja in prava, je prišel v Novo mesto na okrožno sodišče I. 1867, ko se je moral umakniti kot vsi avstrijski sodniki iz Ogrske, kjer je bil državni pravdnik in vlagal obtožnice proti madžarskim upornikom. Udejstvoval se je v Narodni čitalnici, kjer je bila takrat edina možnost dela za slovenstvo. Umrl je I. 1902. Njegov lik je opisala Uka Vaštetova ob Janezu Trdini v romanu Izobčenec.
Aprila 1884 je bil prestavljen iz Ptuja v Novo mesto dr. Andrej Ferjančič. S sodelovanjem prijateljev lepega petja je še isto leto ustanovil Dolenjsko pevsko društvo, ki je imelo svoj prvi koncert že 29. novembra 1884. Pri društvu je sodeloval do svoje premestitve v Ljubljano 27. februarja 1886.
Vrsto let (1916 — 1934) je služboval v Novem mestu tudi sin znanega skladatelja Anto-nina Foersterja dr. Vladimir Foester(1868 — 1942). Pri sebi je imel svojega očeta, ki je v D ..	.	__IXI	Novem mestu tudi umri. Sodnik Foerster je bil
iroDAiNj fl°par MARTIN v mladih letih ploden publicist, saj je objavljal v KKPAIN, detajl	Ljubljanskem zvonu in drugod od 1884 do
DOLENJSKI LIST - St. 6. (1539)- 8. febmaija 1979
Bogo Komelj
Osemdeset let glasbenega šolstva v Novem mestu
Dolenjske novice so I. 1904 v članku „lz Novega mesta" na strani 105 napisale, da je naše mesto (Novo mesto) v glasbenem oziru prvo za Ljubljano. To je bilo napisano, ko je novomeška Glasbena matica, ki je imela redno glasbeno šolo in je izdajala veljavna spričevala, bila že v zatonu. Začetek šole sega v leto 1898 in minulo leto je poteklo 80 let od začetka glasbenega šolstva v Novem mestu.
In zakaj je dopisnik v Dolenjskih novicah napisal tako pohvalno izjavo? Popolnoma upravičeno! Že ob koncu 15. stoletja, ko je Novo mesto dobilo kapitelj, je moral imeti za svojo dejavnost, če že ne izšolane, pa vsaj dobre pevce in godbenike, saj je bila kapiteljska pontifikalna maša prava opera za dolenjskega človeka. Kapitelj pa je vedno imel tudi izšolanega organista. Slovenski pisatelj Matija Kastelec, ki je živel v sedemnajstem stoletju v Novem mestu, je bil tudi komponist in njegove pesmi so še peli pevci Dolenjskega pevskega društva. Iz slovenske književnosti so znani slovenski pasijoni, ki so jih prirejali kapucini v Novem mestu. Godbo na pihala je imelo mesto že I. 1846 in takrat (I. 1848) so že nastopali pevci s slovenskimi pesmimi na „besedah". Leta 1850 je novomeška godba postala godba novomeške uiiiforni irane garde, a v letu 1861 se ji je za kratek čas pridružila še vojaška godba novomeške garnizije. Leta 1884 je bilo ustanovljeno Dolenjsko pevsko društvo, ki si je pridobilo trajne zasluge za razvoj vokalne glasbe v Novem mestu in na Dolenjskem. Že od leta 1865 je prirejala narodna čitalnica pri svojih prireditvah tudi glasbene točke. Tudi gimnazija je imela izboren pevski zbor, ki so ga vodili Hugolin. Sattner, Otokar Aleš in za njima Ignacij Hladnik. Pod Hladnikovim vodstvom je bil zbor tako dovršen, da so ga hodili poslušat od blizu in daleč. Gimnazija je imela tudi dijaški orkester, ki ga je ustanovil komponist Viktor Parma, ko je bil novomeški dijak. V teku let so v njem sodelovali kasnejši priznani komponisti: Emil Hochreiter, Danilo Bučar in Marijan Kozina. Z ustanovitvijo Društva kat. rokodelskih pomočnikov (I. 1886) je mesto dobilo nov moški pevski zbor, ki je dolgo vrsto let nastopal skoraj vsak mesec.
Leta 1893 je mesto dobilo moški tamburaški zbor in kasneje še ženski. Vsa ta društva so prirejala svoje prireditve, ki so postale kar tradicionalne (Silvestrovo, maškarade, pustne in druge veselice, občasni koncerti v gostinskih lokalih in na prostem ob izletih) in so bile bolj družabnega značaja. Reprezentativne prireditve pa so bile: Vodnikova svečanost (Narodna čitalnica — glasbene, pevske točki:, igra, ples), Prešernov večer (Dolenjsko pevsko društvo, pevske in glasbene točke, ples), štirje koncerti (pomladanski, poletni, jesenski in zimski) Do-
lenjskega pevskega društva, akademija (dolenjski visokošolci s sodelovanjem akademikov iz drugih krajev, pevske >n glasbene točke, igra, ples), Muzikalično-deklamatorska akademija (novomeški dijaki, pevski: in glasbene točke, recitacije, govor in igra). Pri vseh prireditvah je občasno nastopal tudi salonski orkester, ki se je zbral od časa do časa. Če upoštevamo se te misli dr. Edvarda Volčiča, ki jih je napisal I. 1899 (Ljubljanski zvon str. 389-390): „Mati-č';n odbor v Ljubljani naj bi enake šole (kot v Novem me^tu, op. B.K.) ustanavljal po vseh n~šn večjih mestih, posebno pa, kjer so srednje ali enake šole. V Kranju, Idriji, Ce^u, Mariboru, Ptuju, Trstu, Gorici itd. naj bi imeli vsaj po enega Matičinega učitelja, vzdrževanje šol naj bi pa zajamčil nekaj deželni in mestni zastopi, nekaj trdni denarni zavodi" Upoštevajoč še ta zapis, ki pove da je poleg Ljubljane imelo le Novo mesto glasbeno šolo, je trditev dopisnika Dolenjskih novic, da je Novo mesto v glasbenem oziru prvo za Ljubljano, več kof utemeljena.
Septembra 1887 je prišel v Novo mesto za tajnika okrožnega sodišča dr. Edvard Volčič. Že 11. decembra 1897 je organ!ziral v Narodni čitalnici koncert, pri katerem so sodelovali učitelji Glasbene matice iz Ljubljane in novomeški glasbeni krogi. Ob tej priliki je bilo sklenjeno, da bo ljubljanska Glasbena matica ustanovila v Novem mestu podružnico s šolo. Uresničitev te ideje je bila naloga Novome-ščanov. Preskrbeti je bilo treba prostor, dodatna sredstva, ker šolnina ni zadoščala za vzdrževanje šole, in čimveč usposobljenih učiteljev glasbe iz Novega mesta. Po potrebi bi prihajali učitelji tudi iz Ljubljane. Da je bila v Novem mestu potreba po učenju glasbe, dokazujejo številne glasbene prireditve. Leta 1890 so Dolenjske novice prinesle oglas, v katerem izprašana učiteljica Julija Halter nudi teoretični in praktični pouk v klavirju. Leta 1896 pa z oglasom ponuja usluge kapelnik Josip Poula v učenju gosli, viole, čela in basa.
Tako je z zaključenim VII. letnikom 1903/04 šola prenehala. V vseh teh letih je imela več kot 1000 vpisov in mnogi so vztrajali do konca. Vsako šolsko leto je priredila novomeška Glasbena matica s sodelovanjem ljubljanskih učiteljev Glasbene matice po tri koncerte na leto. Na njih so imeM Novcmeščani priliko poslušati takratne vodilne umetnike na posameznih inštrumentih, med njimi pianista Karla Hoffmeistra, violinista Lhotskega, pevko Devo-vo in mnoge druge. Koncerti so bili dopolnjeni z nastopi zborov novomeške Glasbene matice, ojačene s pevci Dolenjskega pevskega društva. Tako so šteli zbori nad 80 pevcev, ki so se pod vodstvom Ignacija Hladnika lotili najtežjih
februar 1898) ter navedlo šolnino: po 1 gld. 50 kr. na mesec za pouk violine in klavirja ter 1 gld na leto za pouk petja. Šolajo se lahko le otroci staršev, ki so člani Glasbene matice in plačujejo 2 gld. letne članarine. Šola je že imela svoj odbor, ki je moral skrbeti za vzdrževanje šole: predsednik dr. Edvard Volčič; blagajnik Simon Sladjpvič pl. Slavdoevič; odbornik dr. Peter Defranceschi, Otmar Skale st, Jurij Kozina dr. Jakob Schegula; nadzornik dr. Fran Detela.
Šola je tesno sodelovala z Dolenjskim pevskim društvom. Prostore je imela v Narodni čitalnici. Začetek je bil zelo dober. Ljubljanska Glasbena matica je dajala šoli vse svoje glasbene izdaje brezplačno ali po znižani ceni.
Novomeška šola Glasbene matice v Novem mestu je imela dvojen namen: vzgajati mladi glasbeni naraščaj in občinstvo ter povzdigniti glasbo iz diletantstva na umetniško raven.
12.	julija 1898 je šola zaključila pouk z javno preizkušnjo. Za to priliko je dobila koncertni klavir in z njim prvič nastopila v dvorani
skladb. Tako so se vrstili koncerti drug za drugim, dokler je živela Glasbena matica. Z njeno opustitvijo je postalo Novo mesto osiromašeno.
Novomeščani so boleče občutili prenehanje Glasbene matice. Še isto leto so jo skušali nadomestiti z novim Glasbenim društvom, ki bi gojilo glasbo in imelo salonski orkester. A s tem ni bilo nič, ker že v septembru zasledimo v Dolenjskih novicah oglas, s katerim javlja Ignacij Hladnik, da je s 15. septembrom 1904 v lastni hiši ustanovil zasebno glasbeno šolo in bo poučeval klavir, violino, vse ostale inštrumente, glasbeno teorijo in harmonijo. Kasneje pa je pripravljal učence za vpis v orglarsko šolo.
Po uspelem koncertu ljubljanske Glasbene matice so Dolenjske novice objavile, da se snuje v Novem mestu godbena šola, kjer se bodo poučevale gosli, klavir in petje, in da bo vpisovanje 16. februarja Naslednje obvestilo je Rudi Stopar: POMLAD, detajl bilo bolj izčrpno in je že javilo začetek šole (24.
DOLENJSKI LIST - Št. 6. (1539) - 8. februarja 1979
Narodne čitalnice. Produkcija je zelo lepo uspela, zato se sprašuje poročevalec v Dolenjskih novicah, zakaj nekateri nergajo zoper Glasbeno matico. Da bi mlada šola koristno izrabila polet u odmor, je razpisal šesttedenski tečij iz glasbene teorije -a vse tiste, ki še niso :zurjeni v petju.
V jeseni 1898 je šola vpisovala v drugi etnik. Ob zaključku letnika je imela 23 učencev za klavir, 20 za gosli, 3 za čelo, 2 za klarinet, 2 za lovski rog, 2 za postranico, 2 za kontrabas, 1 za violo in 50 učencev za petje.
Gornje število je pokazalo, da je šola uspevala in da so imel' starši in podporniki vanjo zaupanje. V poletnem semestru II. letnika je šola uvedla tromesečni pouk o glasbeni teoriji in petju. V ta pouk je /pisala novomeška godb? vse svoje učence. Sola je imela lasten mal' salonski orkester. II. letrik je zaključila 12. julija 1899 s produkcijo v Narodni čitalnici. Ke-so medtem nekateri učenci odšli na | očitnice je skupni nastop odpadel. Ob zaključku letnika je bilo 51 učencev (ob začetku 55). Šolo je nadziral Matej Hubad in se je o uspehu zelo pohvalno izrazil. Klavir sta poučevala gospodična Sarkova in Ignacij Hladnik, vse druge inštrumente pa Josip Poula
III.	letnik je začela šola 18. septembra 1899 z 52 učenci. V tem šo^kem letu se je začel spor okrog novomeške gcdbe in s tem je prenehalo tudi soglasje v glasbenem življenju, kar je kasneje imelo posledice tudi za šolo Glasbene matice. Ob koncu šolskega leta je bil sprejet Josip Poula na dunajski konservatorij, zato je pouk pustil. Nadomestil ga je kapelnik A. Spaček.
V Dolenjskih novicah je vedno manj poročil o Glasbeni matici, kar da slutiti, daje imel spor globlje korenine. Zaradi spora z Narodno čitalnico se je šolaš 1. decembrom 1901, to je v IV. letniku, preselila v prvo nadstropje Bergmanove hiše na Glavnem trgu in tam ostala do svojega konca, ker iz krajše notice zvemo, da je bila I. 1904 še tam, a v jeseni 1904 je prenehala.
Zakaj je šola prenehala? Razprtije med godbeniki niso bile glavni vzrok, saj so od šole imele koristi prav vse organizacije, ki so gojile petje. Razspustitev ima vzrok v financah. V začetku so šolo zelo podpirale domače hranilnice iz pretežnega dela Dolenjske (Brežice, Črnomelj, Krško, Ribnica, Šentjernej, Trebnje in Žužemberk) ter občine (Črnomelj, Krško in Novo mesto). Zasebniki so darovali šoli gotovino in delnice Narodnega doma v Novem mestu. Te delnice pa so bile povod in vzrok razdora z Narodno čitalnico. Novomeški in dolenjski rodoljubi so sezidali narodni dom, ki ga pa uporabnica Narodna čitalnica ni mogla plačevati. Zaradi tega so rodoljubi ustanovili delniško društvo in kupili delnice. Delnice so prinašale obresti, ki jih je morala čitalnica plačevati ob vračanju dolga. Ob občnih zborih pa so delničarji darovali delnice Narodni čitalnici in s tem si je čitalnica manjšala dolg. Nekateri delničarji pa so darovali delnice tudi novomeški Glasbeni matici. Vseh delnic je bilo 200 in velik del jih je že imela Narodna čitalnica. Vsakoletni občni zbor delničarjev je določil obresti. Tako so se delničarji zbrali tudi na občnem zboru I. 1900. Narodna čitalnica je predlagala znižanje obresti, pooblašenec Glasbene matice dr. Edvard Volčič pa je bil proti znižanju obresti, ker je v obrestih videl dohodek, pa čeprav boren, za Glasbeno matico. To pa so zamerili predstavniki Narodne čitalnica in očitali dr. Volčiču, da se želi Glasbena matica polastiti narodnega doma Tak je bil spor z Narodno čitalnico in zato je morala iti Glasbena
šola e Bergmanovo hišo. V drug spor se je zapletel dr. Edvard Volčič z ..novomeško garde godbo", ker je na eno izmed prireditev povabil godbo iz Ljubljane. Tako si je nakopala Glasbena matica tihe, a vztrajne nasprotnike, ki so proti njej rovarili. Vse to pa ne bi zrušilo šole, če bi ji deželna vlada dajala podporo kot v prvih letih (400 — 600 >.ron). Zaradi obstrukcije v deželnem zboru ni šola zadnja tri leta prejela nobene podpore, kar je bil vzrok prenehanja Glasbene matice. Tudi z največjim' napori se šola ne bi mogla vzdržati, ker šolnina ne bi v nobenem primeru zadoščala. Ob opustitvi je ljubljanska Matica obljubila, da bo šolo obno-vi!a, ko se bodo razmere zboljšale. Tako zboljšanje pa je prišlo šele 20 let kasneje.
Misli o jeziku
Ne zastopam klavstrofobičnega koncepta o tujkah; mislim, da se v slovenskem jeziku tujke — nekatere vsaj — vključujejo kot organski del jezika, tako da se jim ni mogoče izogniti, in za vse tudi nisem prepričan, da se jim je treba izogniti.
MITJA GORJUP
Če bi hoteli iz našega jezika na silo iztrebiti vse, kar je v njem tujega, bi ga morali postopoma premakniti za stoletja, za celo tisočletje nazaj, v kameno dobo, s tem pa ga ne bi naredili ne lepšega in ne bogatejšega.
KAJETAN GANTAR
Jezik kaže kulturno raven ljudstva. Od posameznikove kulture so odvisna vsa njegova razmerja do življenja, njegove odločitve in njegovo ravnanje.
BREDA POGORELEC
Po moje je jezik še zmeraj odmev naše duše. In zato je treba stok, krik ali pesem naše duše dati tako, kakršen je odmev tega stoka, tega krika in te pesmi. Zakaj,samo če bo ta odmev resnični odmev naše duše, se bo ta odmev lahko razgrinjal in odbijal od vseh naših gora, od vseh naših dolin, vse do tja, kjer slovenska duša stoka, kriči in poje.
CIRIL KOSMAČ
Beseda je edini temelj sveta. Jaz sem njen služabnik in gospodar.
TOMAŽ ŠALAMUN
Mnogi družbenopolitični delavci se zatekajo k frazam predvsem zato, ker z njimi najlaže zamegljujejo slabo vsebino in (ne)odgovornost posameznikov.
FRANC ŠETINC
V a univerzi se nihče ne uči ne pisati ne govoriti. Tragično je, da se to dogaja juristom, kot se jaz, ki lahko diplomirajo brez velikih težav, ne da bi znali napisati en sam slovensko pravilen tekst.
MITJA GORJUP
Temeljito znanje slovenskega jezika je osnova razmišljanja. Kdor ni bogat v jeziku, ne zna razmišljati, kaj še'e podijati strokovna mnenja.
PETER GREGORC
Književno delo, ki ne zmore pomensko bogatega, ustvarjalnega jezika, ne more biti pomembno delo, vsaj znotraj literarne umetnosti ne. Močno leposlovno delo še ni bilo napisano v nemočnem jeziku.
BORIS PATERNU
Jezik nastaja s silnimi napori in kolikor več napora vanj vložimo, toliko bolj se razvija in lepši je. Sleherna bitka za jezik je jasen odsev bitke za osvobajanje človeka in njegovo veljavo.
JOŽE JAVORŠEK
Če se človek ne zna izraziti, ne zna misliti, zaradi česar ostaja pohabljenec kot posameznik t	in	kot član družbene skupnosti.
BENO ZUPANČIČ
Preprosto je mogoče povedati zmeraj, kadar zadevo zelo dobro premisliš. Seveda je potem preprosto v svojih globinah zapleteno Pot do te preprostosti je dolg, zelo težaven proč-s.
BREDA POGORELEC
Mislim, da se da preprosto povedati, kadar želimo govoriti resnico o nečem. Je pa seveda tudi nemogoče preprosto pov?dati, kadtjr je Jaaez Zorko:	FORMA	IV.,	jezik	izraz želje da nekaj pri kri em:.
1978	FRANC	ŠALI
DOLEN JSKI LIST - Št. 6. (1539) - 8. februarja 1979