215
Milena Mileva Bla‘i}
PODOBA DRU@INE
V TRUBARJEVIH BESEDILIH
Uvod
Raziskovanje podobe družine v Trubarjevih besedilih obravnava
družino kot najpomembnejšo in najelementarnejšo obliko človekove
družbe, ki temelji na sorodstvenih vezeh, temeljnih funkcijah družine
(biološka reprodukcija), socializaciji oz. vzgoji otrok, uresničevanju
osnovnih življenjskih, socialnih, čustvenih idr. potreb. V Trubarjevih
besedilih prevladuje novoveški koncept širše ali t. i. hišne družine z
redkimi, vendar pomembnimi omembami širše ali jedrne družine
(Trubarjeve družine – žen in otrok). Prvo pojmovanje širše ali hišne
družine ali velike družine predstavlja več sorodstveno povezanih ožjih
družin (družina staršev in njihovih poročenih otrok oz. sorodstvo),
večinoma organizirane po očetovskem pravu. Povezavo med družino
in družbo daje poroka.
Snoj razlaga etimologijo besede družina kot starocerkvenoslo-
vansko, pomen besede pa kot: prijatelji, najbližji ljudje, skupina ljudi
s skupnimi interesi, spremstvo, skupina, kolektiv, sopotnik, tovariš,
prijatelj; (skupaj) držati – skupina ljudi, ki skupaj drži.
Dosedanje obravnavanje
Dosedanje raziskave Trubarja so se ukvarjale predvsem s pome-
nom, ki ga ima kot začetnik slovenskega knjižnega jezika in književ-
nosti; to je nedvomno primarno raziskovalno področje, ki je zelo
obsežno. Ob teh temeljnih raziskavah so bile zanemarjene druge
Trubarjeve humanistične prvine, vidne v njegovih novoveških besedi-
lih, v katerih se odraža novoveško pojmovanje otroka, ženske in
družine. Poznorenesančna Evropa in humanizem Trubarjevega časa
sta odkrila človeka in antropocentrično pojmovanje sveta, zato so
216
RAZPRAVE, [TUDIJE
postopoma v ospredje razmišljanja prihajali subjekti, npr. človek,
moški, ženska, otrok in družina, pa tudi potreba po šolanju otrok
(branje knjig v svojem jeziku); novost je bila šolanje deklic.
Material in metode
Gradivo za kvalitativno raziskavo so Trubarjeva besedila, besedni
opisi; tudi gradivo je obdelano in analizirano na besedni način.
Osrednji del kvalitativne analize Trubarjevega gradiva je predstavljal
proces kodiranja, kar pomeni interpretacijo analiziranih besedil oz.
določevanje pomena ključnih pojmov – družine – posameznim delom
besedila. Enote kodiranja so bile ključne besede in njihove kolokacije
– družina ipd. (hišna družina, moja družina itn.). V procesu kodiranja
so oblikovane utemeljene tri teorije oz. tri podobe družine, pri čemer
je bil uporabljen deduktiven pristop (zaprto kodiranje); to pomeni,
da je bil pred začetkom analize seznam ključnih pojmov pripravljen
(družina, moja družina, hišna družina, otroci, žena, mož itn.). Odprto
kodiranje pri procesu kodiranja oz. induktivni pristop je bil določen
med samo analizo besedila na primeru hišne družine ipd. primerov.
V nadaljevanju kvalitativne analize podatkov v zvezi s pojmom dru-
žina so bile kode (hišna družina, moja družina itn.) primerjane med
seboj. Vsebinsko sorodne kode podobe družine, npr. ožja družina,
ki temelji na sorodstvenih razmerjih, so bile razvrščene v kategorije:
1. ožja družina (sorodstvena razmerja): oče, mati, otrok, sin, hči, 2.
širša družina (družina staršev in družina otrok ter sorodnikov) in
3. hišna družina (skupina ljudi, ki živi v skupnem gospodinjstvu; ožja
družina in osebe, ki pomagajo pri gospodinjskih in kmečkih opra-
vilih). Na osnovi kontekstualne analize besedil je raziskava pokazala,
da ima jedrni pojem družine tri poglavitne kategorije oz. tipe v
hierarhičnem zaporedju: 1. hišna družina, 2. širša družina in 3. ožja
družina, ki medsebojno vplivajo. Kvalitativna raziskava je potekala v
zaporednih raziskovalnih sekvencah, in sicer formuliranje problema:
pojasnitev teoretičnega okvira – predrazumevanje izbora enote razi-
skovanja (družine) in vstop v polje (Trubarjeva besedila) ter defini-
ranje vlog (podoba družine oz. predstavitev resnične podobe družine,
njenih bistvenih značilnosti, njenih pojavnih lastnosti).
217
Starejše gradivo
V Brižinskih spomenikih (972–1039) so omenjena sorodstvena
razmerja širše družine, predvem njeni moški člani (ded, oče, brat, sin,
sinek; potomci; jaz1 ). V Celovškem rokopisu (1467–1471) so omenjene
tudi članice družine (mati, žena), naštevanje pa je deloma tudi opisno
(gospod, oče, mati, sad tvojega telesa, sin, žena; rojen, spočet; jaz). V
Stiškem rokopisu (1428) je implicitno omenjen koncept članov širše
družine in družbe (človek, devica, duhovni oče, gospod, gosposka,
mati, oče, otroci, pridigar, sad tvojega telesa, svetnik, župnik; jaz). V
Černjejskem rokopisu (1497) pripadata med omenjenimi osebami in
člani širše družine, ki so bratovščini sv. Marije zapustili dukate/
pšenico/solde/vino/zemljišče/zlato za mašo za njegovo/njeno dušo,
dve tretjini moškim (gospod, rajnik, sin, starešina; Benedet, Matija,
Stefan idr.) in ena tretjina ženskam (gospodinja, hčerka, mati, rajnica,
žena; Brigida, Katerina, Menija idr.). Pomembno je, da je omenjena
tudi »maša za njeno dušo«.
Ugotovitve
Rezultati raziskovanja temeljijo na analizi konteksta časa in pro-
stora oz. kažejo na okoliščine na Slovenskem v 16. st. Poudarek je bil
na posploševanju iz posameznega na splošno, tj. indukciji oz. podobi
družine v Trubarjevih besedilih, ki je hkrati podoba družine v 16. st.
na Slovenskem. Raziskava si je prizadevala k celostnemu in poglob-
ljenemu spoznavanju podobe družine v besedilih in v kontekstu
konkretnih okoliščin Trubarjevih besedil. Raziskava temelji na prvi-
nah, ki so izražene v racionalni govorici, in na prvinah, ki izhajajo iz
analize konteksta, izraženega v obliki želja, pričakovanj, potreb,
interesov, pa tudi iz Trubarjevih osebnih pogledov, zlasti v pismih.
V knjigi Catehismus z dvejma izlagama (1575) posveča Trubar celo
poglavje staršem (to temo je obravaval tudi že v prejšnjih katekizmih,
pa tudi v Cerkovni ordningi, 1564). Vsem staršem, ki imajo radi svoje
otroke (ožjo družino) in družino (hišno družino), je po Trubarjevem
nauku dana prva naloga, da jih učijo in naučijo katekizma. Star-
1 Zaimek jaz v 1. osebi ednine, ki izraža osebo govorečega, gledano z njegovega
stališča. Z njim pa oseba ni spolno zaznamovana.
MILENA MILEVA BLA@I]
218
RAZPRAVE, [TUDIJE
ševstvo Trubar definira, in sicer starši so kralji, pridigarji in očetje v
(svoji) hiši. Kritizira starše, ki svojih otrok in družine (hišno družino)
ne učijo katekizma, ne peljejo na pridige, grdo govorijo pred njimi;
pravi, da bo Bog take starše kaznoval. Ravno tako upravičuje, da so
starši tudi cesarji, sodniki (rihtarji) in rablji proti nepokorni družini.
Kot tradicionalno vzgojno sredstvo predlaga rabo palice in šibe.
Trubar omenja tudi nemarne in neugodne starše, ki svoje mlajše ne
učijo katekizma. Kritizira moške in pravi, da je na svetu dosti staršev,
očetov, gospodarjev in mojstrov, ki bolj skrbijo za svoje svinje in živino
kot za otroke. Kritičen je tudi do staršev, ki nepošteno živijo, nič ne
delajo, ne hodijo v cerkev, ne molijo, ampak pijančujejo, veseljačijo in
nesramno govorijo pred otroki. Pravi, da bi bilo treba takšnim star-
šem dati mlinski kamen okoli vratu in jih vreči v globoko morje.
Trubar pravi, da naj starši, ki imajo pravo mero, učijo družino, naj jo
svarijo in tudi kaznujejo. Pravi, da se najdejo starši in gospodarji, ki
nikdar ne rečejo dobre ali lepe besede svoji družini, otrokom in
poslom (najetim delavcem). Vedno se jezijo, razbijajo po hiši, vese-
ljačijo, posebej pa, kadar so pijani; ženo, otroke, hlapce, dekle iz hiše
podijo in jih pretepajo. Meni, da so to nekrščanski starši in gospo-
darji.
Podoba družine in družinskega življenja
v Trubarjevih besedilih
V Trubarjevih besedilih se najpogosteje pojavljajo naslednji tipi
družin: hišna, nebeška, ožja, širša in njegova osebna družina. Obrav-
navana besedila imajo novoveški koncept otroka, uveljavlja pravico
otrok do igre (igra, igrače), skrbi, varnosti in ljubezni staršev do otrok.
Govori tudi o detomorih, kaznovanju otrok, nosečnosti, splavih,
smrti otrok, vendar prevladujejo pozitivna pojmovanja in čustva do
otrok. Trubar je bil trikrat poročen, od petih otrok so mu le trije
preživeli, dve ženi sta mu umrli.V lastni družini je bil soočen z visoko
smrtnostjo žena in otrok, kar je vplivalo tudi na njegovo javno
pojmovanje otroka, ženske in družine. Oče, botri, botre in vsi, ki so
pri krstu, so dolžni za otroke moliti, pravi. Novoveško je njegovo
posvečanje skrbi ne le otrokom, ampak tudi nosečnosti, dojenju (vsem
nosečim in doječim ženam njih sad in hrano obdržati), varovati vse
219
mlade otroke in bolnike, skrbeti za boge vdove in sirote. Trubar navaja
tudi molitev za vse nosečnice, milost pri porodu, ženske imajo tudi
dve svetnici, ki skrbita za otročnici, kar je tudi njegov izraz. Zapiše
tudi besedo igrače, plenice oz. pleničice, zibelko.
Dnevna rutina družine se vidi v dnevnem ritmu in prehrani –
jutro, dan, večer; obroki: južina, kosilo, večerja; hrana (špiža): jajca,
jagode (vino), jabolka, kruh, maslo, meso, mleko, moka, olje, pogača,
sir, vino, zelišča, žito. Trubar omenja gospo Stetnerjevo, ki ima v svoji
trgovini citrone, granatna jabolka, limone, pomaranče; omenja, da je
vino dobro in drago. Družina se je zbirala ob mizi, kjer so bile
predvidene molitev, prošnja in hvala. Navaja tudi dnevno rutino in
obred prehranjevanja, ko odgovarja na vprašanje, kaj dela in kako se
drži, ko hoče jesti. Pravi, da stopi pred mizo in vzdigne svoje srce, oči
in gleda proti nebu in najpoprej moli. Zapiše tudi pravila, npr. post,
ko ljudje ob petkih in sobotah grešijo s hrano in pijačo in jedo jajca,
maslo, sir, meso. Za večer in večerna opravila pa imenuje svetila – luč
in svečo. Trubar v prvi osebi ednine zapiše večerno rutino, ko se sleče
in gre v posteljo ter prosi boga za dobro in veselo spanje: »Na tu se
slečem inu kadar v postelo grem, taku pravim: ’Nu, tu bodi v tim
imeni tiga Boga Očeta, tiga Boga Sinu, tiga Boga Sveteta Duha.
Amen.’ Za teim dobru inu vesselu spim.«
Trubar najpogosteje navaja hišno družino, ki dela doma, v hlevu
ali na polju. Zanimivo je, kako metaforično govori o zakonski zvestobi
oz. s prispodobo o zakonski postelji, ki naj bo brez madeža. Trubar
kritizira tudi ljudi, ki nič ne delajo, se le sprehajajo, pijančujejo, dolgo
ležijo v postelji, dobro jedo in iz njih nič dobrega ne pride, so le
nesramni »kurbarji« in postanejo prešuštniki.
Poleg posebne skrbi, namenjene nosečim ženskam, porodu, doje-
nju, doječim materam, poimenovanju in krstu otrok, omenja celo
plenice (pleničice) in zibko. Opiše tudi primer ženske, ki je trikrat
splavila. Iz konteksta je razvidno, da je njeno dejanje posledica, vzrok
pa so dejanja duhovnikov, cerkvenih predstojnikov in starešin ter
njihovo popivanje, preklinjanje, zasramovanje, morije in kraje. Kriti-
zira duhovnike, ki so »nesramni, kurbarji«, za njihovo ravnanje pravi,
da je »kurbarsko ravnanje«, razlaga tudi »kurbarske hiše«, ki jih le-ti
v pijanem stanju obiskujejo, pa še preklinjajo, igrajo (misli na igre s
MILENA MILEVA BLA@I]
220
RAZPRAVE, [TUDIJE
kartami) ter dajejo najboljše suknje, obleke in tančice svojim kuha-
ricam in ne Devici Mariji. Pojasnjuje posilstva žensk – hčerk in žena;
predvsem kritizira storilce, ki so potem hodili v Rim po odpustke.
V poglavju O devištvu in čistosti komentira detomore, ker so pri gradnji
rimske cerkve v ribniku in na vrtu našli okrog sto otroških lobanj.
Tudi okrog samostana na Dunaju so našli otroke, pokopane v posode.
Navaja tudi primer otroka, ki se je rodil brez čela, nos je imel podoben
zajcu in imel je luknjo v glavi. Navaja primere praznoverja, npr. da
bodo mrtvi oživeli, in navaja primer verovanja, ko je imela leta 1547
neka mati v Iški fari mrtvega otroka tri dni v zibelki, ker je slepo
verjela v to, da ga bo Devica Marija oživila.
Njegov prevod Luthrove Hišne postile iz zadnjih let življenja, ki je
izšel leta 1595 po smrti s predgovorom njegovega sina Felicijana, je
zbirka razlag nedeljskih in prazničnih evangelijev za celo leto, tako
imenovane pridige. Luther jih je namenil verskemu pouku v cerkvi in
doma, ki naj za družino in širšo hišno skupnost – hišno družino –
opravlja gospodar, zato je tudi naslov Hišna postila (1595). »Zakaj en
tak človek, ki je sam in brez hišne skrbi, more bez in lažje tej cerkvi
služiti in streči, kot eden, ki je s to hišno družino in skrbjo obdan in
obložen.«
Najpogosteje omenjena podoba družine je t. i. hišna družina.
Njeni člani niso le pravi otroci, tj. sinovi in hčere, ampak tudi hlapci,
dekle, mlajši, delavci, služabniki, posli (najeti delavci) se v hiši ime-
nujejo otroci. Pravi, naj vsak gospodar, ki zna brati, svoji družini
doma zvečer ali zgodaj zjutraj, preden gre k pridigi, na praznik počasi
in razumljivo bere evangelij.
Trubar omenja tudi svojega svaka (Lukež Cvekelj), kar je pomemb-
na omemba sorodstvenega razmerja v širši družini.
Tudi Dalmatin uporablja pojem hišna družina, ko v predgovoru k
Jezusu Sirahu leta 1575 posveti knjigo vsem bogaboječim Kranjcem in
Slovencem in vsem hišnim očetom in materam. Tudi Dalmatinovo
pojmovanje je podobno Trubarjevemu, kar pomeni, da gre za prevla-
dujoči koncept hišne družine oz. za očete in matere, ki skrbijo za svoje
otroke (mišljena je ožja družina), in družino (mišljena je širša družina).
Redkeje navaja Trubar drugo podobo oz. tip nebeške družine. V
pesmi iz Stare zaveze je o padcu prvih staršev oz. Adamu in Evi napisal,
221
da gre za sveto družino, ker je z njo Bog ustvaril zemljo, nebo in na
nebu svojo družino – sveto družino. Tudi deseta zapoved se v Trubar-
jevih besedilih glasi: ne želi si bližnjega žene, ne hlapca, ne dekle, ne
vola, ne osla, ne nobene reči, ki so od tvojega bližnjega.
Tretja podoba družine v besedilih je tip t. i. ožje oz sorodstvene
družine, ki jo sestavljajo rojeniki; njeni člani so oče, mati, sin, hči,
brat, sestra, očim, mačeha; svak, stric idr. Navaja tudi sosede, botre in
prijatelje. Trubar tudi pripomni, da človek zapusti očeta in mater in
se pridruži svoji ženi in da bosta z njo dva v enem telesu. Za otroke
uporablja različna poimenovanja, predvsem pozitivno slogovno za-
znamovana: dete, otrok, otročiči, sirote, vnuk, vnučiči ipd. Tudi za
ženske uporablja različna poimenovanja od pozitivnih, ki so pogo-
stejša, do negativnih, manj pogostih: baba, botra, coprnica, dečla,
dekle, deklica, gospa, hči, klafarica (opravljivka), kurba, nevesta,
nosečnica, nuna, otročnica, pastirica, sestra, stara baba, vdova, žena,
ženska ipd. Za moške uporablja raznovrstna poimenovanja, nega-
tivno in pozitivno slogovono zanamovana, odvisno od konteksta, npr.
ajd, bolnik, duhovnik (farmošter, far), coprnik, far, gospod, gospodič,
hlapčič, kurbir, lakomnik, menih, mož, oča, oče, papež, pastir, pija-
nec, posli (najeti delavci), prerok, pridigar, sin, služabnik, škof, ženci
(žetev), ženin ipd. V zvezi s pojmom družine zelo pogosto zapiše
besedo ljubezen, uporablja pa naslednje sopomenke: ljubi, ljubiti,
ljubezniv, ljubeznivejši, iz srca ljubiti, iz srca žalovati, iz srca govoriti,
iz srca zaupati, iz srca želeti, klicati iz srca, iz srca pokloniti, prositi iz
srca, voščiti, verjeti, želeti ipd. V besedilih implicitno navaja naslednje
vrste ljubezni: božja, bratovska, gmajn, krščanska, očetovska, prija-
teljska, sestrinska, zakonska ipd. Značilnosti ljubezni so: mrzla, prava,
prevelika, samostoječa, silna, srčna, velika ipd. Trubar se zavzema za
to, da se človek izkaže s pravo bratovščino, ljubeznijo in prijaznostjo
drug do drugega, ne le z lepimi in praznimi besedami, temveč s temi
dejanji in z resnico brez hinavščine. Na zanimiv način govori tudi o
poželenju, ki ga imenuje lušt, in sicer kot lušt mesa, dražljivi lušti, od
luštov goreti, tiga lušta, tiga našiga grešniga mesa, meseni lušt zatreti,
posvetni lušti, v tih hočliovstih inu luštih prebivajo, so žive mrtve
ipd. Govori tudi o nesramni hočlivosti, nečistosti in kurbariji, ki jih
pripisuje predvsem duhovnikom, papežem, škofom in navadnim
MILENA MILEVA BLA@I]
222
RAZPRAVE, [TUDIJE
ljudem. Zavzema se za čistost in zakonsko zvestobo. V Cerkovni
ordningi (1564) se zelo zavzema proti hudobnosti, krivicam, kurbariji,
nečistosti, nepokorščini, nepoštenosti, ropanju, sramoti, tatvini,
ubijanju, vojskovanju (krivo vojskovanje) ipd. Pravi, da se tem »ričem«
človek lahko postavi po robu. Zato navaja prispodobo z volkovi: ko
napadejo ovce, pastir brani čredo s psi, kolikor more, da ohrani ovce.
Celo razlaga tudi pojem užitek, ki je vezan na telesne in duhovne
prvine. Le-to so prvine renesančne radoživosti, in sicer v povezavah s
pojmi uživati: blago, dobrote, nebesa (v nebesih), raj, veselje, večno
veselje, zveličanje ipd.
Širša ali razširjena družina je četrti tip družine, ki jo obravnava v
svojih besedilih. Člani le-te so dekle, delavci, delavce, hlapci, lastni
otroci, otroci, pastirji, pastirice, rojeniki, sirote ipd. Omenja tudi člane
(širše) skupnosti, to so delavci, kmetje (kmetiči), krščenki, meščani
(purgarji), mojstri, najeti delavci (posli), pridigarji, prijatelji, sosedi,
soseščina, vaščani (farane), svet, učitelji (šulmoštri) idr.
Peti tip družine, ki ga predstavlja, je Trubarjeva družina, njegova
konkretna družina – »ta moja družina«. V predgovoru h knjigi Ta celi
catehismus s kratko zastopno izlago (1567) v posvetilu Gabrijelu Gallen-
berškem konkretno piše o družini Gallenberškega: tvoja ljuba gospa
mati, tvoja sestrica in družina, tvoj brat, ti si iz kranjske patricijske
rodbine, po očetu in materi potomec starega poštenega plemstva,
viteštva in gospostva, in ker si dosegel sedmo ali osmo leto ter začel
hoditi v šolo … Predgovor h knjigi Svetiga Pavla listuvi (1567) je
namenjen visokorodnim, blagorodnim, plemenitim, poštenim, časti-
tim in pobožnim ženam, mladenkam. Trubar je bil trikrat oženjen.
Prvič se je poročil v Rothenburgu z Barbaro, drugič v Derendingenu
z Anastazijo, tretja žena Agneza ga je preživela. Iz prvega zakona je
imel dva sina, Primoža in Felicijana, in hčer Magdaleno; ti otroci so
ga preživeli, dva otroka iz drugega zakona pa sta žal umrla v zgodnji
mladosti.
V predgovoru h Catehizmu z dvejma izlagama (1575) knjigo izrecno
namenja vsem bogaboječim, mladim in starim Kranjcem in Sloven-
cem in ne le za rabo v cerkvah, ampak za njegov sedanji čas, ko
delujejo pridigarji povsod, v mestu in vasi. Katekizem je namenjen
otrokom, staršem, očetom, materam, gospodarjem, gospodinjam, da
223
ga prebirajo doma vsak praznik, zjutraj ali zvečer, s svojimi otroki,
posli (najeti delavci) in družino, za katere pravi, da se drug od drugega
učijo.
Tudi Janez (Janž) Mandelc v posvetilu Janžu Khislu s Fužin v
Dalmatinovem Jezusu Sirahu (1575) omenja osebe v družini, in sicer
starše, gospodarje, gospodinje, otroke, služinčad, hlapce, dekle, dni-
narje, delavce. V osebnem pismu tudi zapiše, da so bili njegovi otroci
ta teden precej tihi in pobožni, sedaj pa so že spet razposajeni, veseli,
neposlušni. Ti redki primeri dajo vpogled v različne tipe novoveškega
pojmovanja družin, tudi ožje oz. njegove konkretne družine.
Adam Bohorič in Nikodem Frischlin v šolskih redih stanovske šole
v Ljubljani (1575, 1584) eksplicitno potrjujeta podobo družine v
omenjenih besedilih, ki je bila značilna za 16. st. Slovenski protestanti
so zelo zaslužni za šolanje otrok, posebej deklic. Pravita, da ko učenec
pospravi knjige in ostalo v šoli (šolsko orožje) in zloži v torbo, se
odpravi domov. Po poti naj hodi spodobno, pozdravlja uglednejše
osebe, in sicer tako, da se odkrije (pokrivalo). Ko učenec pride domov,
je njegova prva naloga, da opravi delo, ki mu ga »zaukažejo« starši,
opravi domača opravila, potem pa ponavlja šolsko snov in piše.
Posebno poglavje je posvečeno obnašanju pri jedi, kjer otrok pripravi
mizo, če mu »ukažejo«, naj pregrne prt, prinese krožnike, žlice, čaše
in drug pribor. Če starši ukažejo, otrok streže pri mizi, moli pri mizi
po latinsko, nemško ali v domačem jeziku. Otrok mora paziti, da
česa ne zmanjkuje, naj ponuja, prinaša in odnaša hrano. Ko dobi
dovoljenje, vstane, odnese svoj krožnik in žlico z nožem.
Ugleden deček naj nikdar ne gre na ulice, če mu tega starši ali
učitelji posebej ne dovolijo. Če je kdaj zares treba iti na ulico, naj to
stori spodobno. Dokler je na cesti, naj ne teka sem ter tja in naj ne
blodi z očmi, iščoč nesramne prizore. Ne v diru, ampak zložno naj
gre, kamor so ga poslali. Naročilo naj vestno opravi, in ko dobi
odgovor, naj se takoj vrne domov. Če pa mu starši kdaj dovolijo igrati
se kakšo spodobno igro, naj se je loti brez kričanja, da ne bo s
kričanjem dajal tujim ljudem priložnosti zaničevati znanost in tiste,
ki se z njo ukvarjajo, in da končno učitelj ne bo imel razloga take
učence strože prijeti v pesti. Učence svari pred Ljubljanico, ki je silno
nevarna voda. Učencem je prepovedano se ji približati, kaj šele se
MILENA MILEVA BLA@I]
224
RAZPRAVE, [TUDIJE
poleti v njej kopati ali plavati; zagroženo jim je tudi s kaznijo. Učenec,
ki bo izblebetal kakšno šolsko zadevo in opravljal pred svojimi starši,
bo tudi kaznovan oz. bo dobil s palico. Učitelj je imel pravico vtikati
se v družinsko življenje, in sicer tako, da je skrbel, da so starši
spoštovali nauk Jezusa Siraha, ki uči, da z otroki ne smemo biti
premehki, se z njimi ljubkovati, še manj pa jim dajati potuho ali
opravičevati njihovo hudobijo, čeprav zopet ni treba, da bi učitelji
vihteli palico kar tako brez pravega vzroka.
Sklepi
Antropocentrično pojmovanje družine, otroka in otroštva, žensk
in materinstva je zaslediti v starejši slovenski književnosti že v Tru-
barjevih knjigah. Prvič so v Abecedariju (1550) že v podnaslovu ome-
njeni ne le otroci, ampak mladi Slovenci, »ti mladi inu preprosti
Slouvenci«. V Catechismu (1550) omenja otroške molitve in navaja
prilastke ob otrocih, npr. Adamovi, božji, brumni. Drugič, zelo
napredno pojmovanje je v Catehismu z dvejma izlagama (1575), ko prvič
v slovenščini omenja igrače in obdarovanje otrok (»Tim otrokom na
večer pod nih skledice oli baretice ličkako iegračo polagajo, inu te
otroke pregovore, tu je nim st. Niklauž dal.«). Napredek v pojmovanju
otrok je v Hišni postili (1595), kjer je omenjeno, da imajo otroci poleg
»otročjih molitev« tudi igranje v družbi vrstnikov (»z drugimi otroki
okoli tekal inu se igral«). Tretjič, pri njem najdemo tudi čustva do
otrok; otroci so sicer tudi »hudičovi otroci«, toda starši žalujejo za
otroki (»in otroke iz srca žalovali«). Trubar pogosto navaja prilastke
ob besedi otroci, npr. izraelski, lubi, mladi, nepokorni, njegovi,
ofertni, redoljubni, zakonski, zlodejevi, svoji, svoji lubi, vaši, človeški.
Vse značilnosti omemb otrok kažejo na napredno pojmovanje otroka
in otroštva.
Trubar omenja ženske v okviru socialne hierarhije, značilne za 16.
stoletje. Delo, družina, domestikalne in ekonomske dolžnosti ženske
so bili del cikla od ženske, hčere, (ne)poročenega dekleta, žene, matere
do vdove. Zelo težko so preživele zunaj socialnega konteksta družine
oz. neporočene. V srednjem in novem veku se je tudi tako varčevalo,
da je žena prevzemala delo delavk na polju in je v zgodovini imela več
neformalnih zaposlitev: dom, družina, polje/njiva.
225
Pomen videza ženske je tesno povezan s podobo ženske v vseh
kulturah. Merila za lepoto so izvirala iz patriarhalnega odnosa.
Pomen in iskanje lepote sta del socialnega sistema, kako izključiti
ženske iz kulture, politike, umetnosti – odločanja. Ženske so bile
(ne)prostovoljne ujetnice v patriarhalne vzorce lepote. Opismenje-
vanje, šolanje in izobraževanje, tiskanje knjig, pričakovanja družine
po spremembi socialnega statusa navzgor so poročenim ženskam
dajale nov pomen. Podoba ženske je bila domačijskost, izpolnjevanje
dolžnosti, požrtvovalna mati, verna kristjanka.
Materinstvo je v srednjem veku in na začetku novega veka oziroma
v 16. stoletju pomenilo reprodukcijo v sorazmerno varnem kontekstu
– zakonskega stana. Otroci so pomenili nadaljevanje vrste/imetja,
delovno silo in skrbnike za ostarele starše. Trubar obravnava tri
generacije žensk: deklice in hčere, pri katerih poudarja devištvo,
čistost (od divičtva, čistosti), nato nosečnice, otročnice oz. matere ter
nazadnje stare ženke, vdove in »stare babe«. Ko primerja matere z
Devico Marijo, ki je rodila otroka, pravi, da je njen otrok po eni strani
podoben drugim otrokom, ker je iz mesa in krvi, ima ude in vse, kar
otroci sicer imajo, potrebuje brisanje, pranje, hrano, pijačo, spanje,
po drugi strani pa je njen otrok Božji sin. Trubar omenja tudi neza-
konske in zakonske otroke, tudi posilstva žensk, splave in detomore
v samostanih. O posilstvih žensk pravi: »Ta vogerska, krovaška,
slovenska inu druzih dežel gospoščina, koker ti celski knezi so bili,
kir so s temi bozimi vso sylo, krivico obhaiali, tu nih po sili jemali,
nih hčere inu žene silovali, inu naisi so po odpustke v Rim hodili,
bogate kloštre inu veliku kaplany štiftali, so vsi žnih imenom inu
stanum zatreni inu hud konec vzeli.« Večkrat omeni posiljevalce dekel
(»kir dečle silyo«). Napredno se zavzema za posebno varnost in skrb
nosečnic in otročnic, kar je dragoceno dejstvo za 16. stoletje in
novoveško pojmovanje družine, otroka in ženske. Njegove knjige so
bile namenjene tudi socializaciji žensk in otrok.
Na osnovi omemb žensk je vidna delitev pripadnosti moških javni
in pripadnosti žensk zasebni sferi. Pravi, da deklica v hiši kuha,
pomiva, pometa, otroke okoli nosi, jih briše in kopa. Mati streže
otrokom hrano, pijačo; streže tudi drugim, npr. bolniku daje zdravilo.
Trubar uporablja izraze za izražanje pozitivnih in negativnih čustev,
MILENA MILEVA BLA@I]
226
RAZPRAVE, [TUDIJE
občutkov, razpoloženj pri ljudeh in članih družine, npr. vpiti, jokati,
škripati z zobmi, žalovati, sovražiti, upati, veseliti, biti dober, biti
prestrašen, razdvojen, pohleven, hud, boječ, prestrašen, strašen,
žalosten, šibek, reven, pregnan, obupan, okraden, požgan, ubog, ujet
itn. Dostikrat piše o neposlušnih otrocih; poimenuje jih hudičevi
otroci, ker si ne pustijo ničesar dopovedati. O zakonskem življenju
pa pravi, da so v zakonu skrbi, žalost in tudi užitek.
Podoba družin v Trubarjevih besedilih je osredotočena predvsem
na pojem hišne družine, ki temelji na konceptu razširjene družine
oz. ožje družine (oče, mati, otroci) in širše družine (dekle, delavci,
hlapci, posli, tj. najeti delavci).
VIRI, LITERATURA
Ahačič, Kozma (2007): Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem.
Protestantizem. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
Glavan, Mihael (1995): Trubarjeva Hišna postila. Ob 400. obletnici izida zadnje
slovenske protestantske knjige. V: Primož Trubar, Hišna postila. Ljubljana:
DZS.
Megiser, Hieronim (1603, 1977): Thesaurus Polyglottus. Frankfurt na Majni
Krelj, Sebastijan (1566, 1987): Otročja biblija. Regensburg.
Rupel, Mirko (1934). Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Tiskovna zadruga.
Trubar, Primož (1595, 1995): Hišna postila. Tübingen.
Trubar, Primož (2002–): Zbrana dela (1–). Ur. Igor Grdina. Ljubljana: Rokus in
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar; Nova revija in Slovensko
protestantsko društvo Primož Trubar.
Trubarjev zbornik (1908).Ur. Fran Ilešič. Ljubljana: Slovenska matica.
Drugi Trubarjev zbornik (1952). Ur. Mirko Rupel. Ljubljana: Slovenska matica.
III. Trubarjev zbornik (1996). Ur. Franc Jakopin idr. Ljubljana: Slovenska matica
in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar.