147
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar osla v.
29. S Hvara na Krf.
(Dalje.)
Kmalu po tem smo začutili močen udarec vetra. Parobrocl se je nagnil, in en val pljuskne po njem, za-peni se, kakor da je pobesnil in razlije se. Vse je bilo tiho, samo voda se je slišala, ko je letala po palubi, med tem, ko se je parobrod valjal na desno in levo, dokler ni odtekla. Sedaj se je zaslišal vik in krik doli v salonu, ženske so ihtele in deca je plakala. Prikaže se sobničar, glavo ima prebito, in obrisuje kri, ki mu leze po desni strani lica.
„Kaj pa to?" povprašam ga.
;;E, nič hudega. Doli se valjajo vsi škrateljci. Vse leži navprek, deca in žene, kupice in steklenice, človek jpe ve, ali bi se jezil ali smijal, ali bi omiloval otolčene glave ali škodo/'
Skočil sem doli pogledat, tfako je. Ni bilo bas posebne nesreče, ali utegnila bi se bila zgoditi. Predno je navalil oni strašni udarec vetra, sedeli so potniki lepo mirno okolo miz in se razgovarjali, nekateri pa igrali. A ko je veter opledel, koj je bilo vse v neredu. Na divanu sem zagledal starca, zvijal se je in pipal po rebrih, ženske so javkale, tolažile deco in jej obetale vse mogoče, da bi jo upokojile.
Burja je pihala čedal e močneje, valovi so rastli neprestano, zbog velike dimljavine, ki se je vzdigovala iz morja in vila po parobrodu, nisi mogel videti nikamor. Valovi so se lomili parobrodu ob bok, penili se in pljuskali preko njega, in na palubi je bilo vse mokro. Jaz sem gledal neprestano ta veličajni prizor, videl sem od blizo prirodo razdraženo, prirodo v njeni stvarni maei-festaciji sile, nasilja in besnila. Kedar se je malo poleglo, ogovori me kapitan: ^Ali vam nisem pravil! Burja se je razhudila. Začela je v petek briti, in brila bode cel teden."
„E, pa vendar ne!    Kaj petek, to je vraža."
„Brez zamere, gospod. Petek, petek! Mi pomorci smo stare vere. Poslušajte me. Burja je prišla naenkrat, kakor da si jo iz rokava iztresel, in ne bode koj utihnila.    Oblaki lete in se pode kot cuprnice."
Ali kapitan vendar ni uganil vremena. Obrnilo se je na bolje. Zagledali smo otok Korčulo, in srečno smo se vsidrali v korčulski luki.
Korčula ni veliko mesto, ali slovi daleč po jadranskem morju. Svoje dni je bila tekmica samih Benetk. Tudi dandanes se vrlo trudi, da premaga zadržke in ovire, katere so jej napravili neugodni časi. Kakor pripovedujejo starodavni Grki in Latinci, tesala je Korčula ladije prej kakor kdo drug na jonskem in jadranskem morju. Starodavni pisatelji nam pripovedujejo, da so Liburnijci in Sikulci dobivali ladije s Korčule, ki je bila vsled tega jako premožna. Tit Livij sporoča, kako so med Mletom in Korčulo potolkli Korčulani rimsko bro-
dovje,   in  koliko  sta  takrat   trpela  M.  Oktavij   in C. Antonij.
Pozneje so začeli Benečani zavidati blagostanje Korčuli. Da jo izrinejo s pota, kaj so učinili? Kar naravnost in očitno napasti je, to vendar ni kazalo, tudi ni bilo najmanjega vzroka, zato so udarili po stranskem potu. Imovitejše stanovnike so obsuli s plemstvom, plemičem pa ni bilo dopuščeno baviti se z obrtnijo. In pod to krinko blagodarnosti uničila je Venecija Kor-čulo, zabodla jo je kar v srce. Ostal jej je skver do današnjega dne, in na njem se še tešejo in popravljajo velike ladije.
Predno je zora zabelila, prestala je burja. Kedar se je zdanilo, bilo je morje mirno in tiho, in na palubo je prilezlo polno potnikov. Deca se je veselila , odra-ščeni pa so se razgovarjali o sinočni burji.
Ko je jelo solnce zahajati, bili smo pred gruško luko. • Jaz sem hitel v Dobrovnik. Ne bodem opisoval ga, ne bodem navajal čuvstev, katera so se mi pojavljala v duši, kedar sem stopil na ta blaženi kraj, kjer se je narodna muza popela do tolike višine, kjer sta se porodila Boškovič in Getaldi, kjer je peval Gundulič, kjer je umrl Palmotič. Dobrovnik, te jugoslovanske Atene, ta božanstveni žrtvenik, ki predstavlja staro veličino, čegar spomini so zabeleženi s kamenom na jadranskem morju, zapisani v znanosti z zlatimi črkami, z uzvišeno besedo v božanstveni pesmi, stoji kot most med srednjim in novim vekom. Prihrul je vihar in porušil vso domovino; porušil je tudi Dobrovnik. Podlegel J6 tudi on neizbeživi osodi, katera zadeva mesta in narode, katera jih vzdiguje in naposled pobije na tla. Tako se vek za vekom ponavlja povest človeška. Padel je Dobrovnik kot nezavisna državica, ali on je ostal še vedno pri svojem narodu kot oni perivoj, ki so nam ga predniki zapustili, da bi ne pozabili, kakošni so oni bili. Cvetje njegovo še ni zvenelo in tudi ne bode, ono razsipa vonjavo ne daleč in široko po vsi domovini naši.
Kedar sem nekoliko ogledal Dobrovnik, povrnil sem se okolo polunoči na ladijo. Ker nisem bil potov vajen in je bilo tema, zašel sem. Slučajno sem naletel na nekega delavca, ki je šel z Gruža v mesto. Poprosil sem ga, naj mi pokaže pravi pot. Spremil me je prav do parobroda. Hotel sem mu stisniti mal dar v roke. ;,Bog ne daj, ne, ne, mi Dobrovčani vemo, kje neha uljud-nost, in kje se začenja dolžnost."   Pozdravi in odide.
„Ne čudite se, gospod", omenil mi je naslednjega dne kapitan, ko sem mu bil to povedal. „Tudi fakini so vam v Dobrovniku uljudni."
Danes ni bilo one zoprne gnječe. Prišlo je tudi nekaj menihov, in mornarji so si jeli šepetati, da bode zopet burja. Pa je ni bilo. Ugledali smo Lakromo, ta lepi perivoj nesrečnega Maksa. Na desno je odprto nam jadransko morje. Mornarji zatrjujejo, da jadransko morje je huje in nevarneje od Črnega morja. Tako je! Ako se ondi zgodi več nesreč, zgodi se jih zategadel, ker je ondi trgovma živahneja, kakor na jadranskem morju. Ako. je na Črnem morju „grego-levanat" nadloga in strahota mornarju, na jadranskem morju je pa burja šiba božja. Prižvižga ti, ko se je najmanj nadjaš. Ako ne prevrne ladije, potrga jej jadra kot pajčevino. O burji veli pregovor, da se rodeva v Senju, na Reki da živi, a v Trstu da umira. Ali Dalmacija se ne jemlje v ozir, kakor da bi tu ne bilo burje. Trda bi se godila ladi-jam na jadra, da ni Dalmacija posejana z dobrimi lu-kami in zalivi.                                        (Konec prih.)
148