Književnost. »57 se peča večinoma s turistiko. Odgovorni urednik Jos. Hauptman. Iz ves tj a muzejskega društva za Kranjsko. Uredil A. Koblar, društveni tajnik. Letnik IV. V Ljubljani i8g4- Izdalo in ^alofilo »Muzejsko društvo ^a Kranjsko". Cena 2 gld. — Ta zanimiva „izvestja" prihajajo na svetlo v snopičih in ima celi letnik šest sešitkov z 256 str. Vsebina je ta-le: Razprave. Grobišče pri sv. Luciji; pogled na kranjska gradišča; drobtinice iz furlanskih arhivov; utemeljitev mesta Višnje gore; regesti k domači zgodovini; k obrtni politiki 18. veka; po-birki iz dnevnika ljubljanskega škofa Hrena; tabor v šentjurijski fari pri Grosupljem; še jedno poročilo o zmagi pri Sisku leta 1593.; črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije; kronolo-gična vrsta velesovskih prednic; dvoje listin iz reformacijske dobe; praznovanje oglejskih svetnikov v ljubljanski škofiji. Poleg teh večjih razprav so mali zapiski z raznovrstno tvarino, in na platnicah „daro*vi deželnemu muzeju Rudolfinumu". Najlepša je razprava: „ Grobišče pri sv. Luciji blizu Tolmina", spisal prof. Rutar. Posneta je po dr. Mar-chesettiju in riše dokaj živo in podrobno ondotne izkopine. O teh rečeh se je pisalo že mnogo po raznih knjigah, vendar je ta sestavek zaradi svoje preglednosti jako pripraven. Kar se tiče raznih mislij o pr\'otnih prebivalcih in njih omiki, menimo, da iz teh podatkov, kar jih sedaj imamo po Slovenskem, ni moči ne tako ne drugače sklepati varno in trdno. — Zanimiv je tudi Peč-nikov „pogled na kranjska gradišča". Tu čaka pridnih rok še mnogo dela. Ako dobi g. Pečnik vsestranske potrebne podpore, utegne izdatno pripomoči, da se pojasni najstarejša doba kranjske in slovenske zgodovine. — Za našo cerkveno zgodovino so pa Antona Koblarja „ drobtinice iz furlanskih arhivov" največjega pomena; marsikatera zev iz srednjega veka je izpolnjena in tema pregnana; jednako tudi „črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije" dobro služijo povest-ničarju nove dobe. — Za zgodovino slovenskega naroda sploh pa so važni „regesti k domači zgodovini" g. dr. Fr. Kosa, ker začenjajo z 9. vekom in opisujejo cerkvene in politiške reči, zemljo in prebivalce tistega časa. — Vsakdo bode rad prečita! Jos. Apihov spis: „k obrtni politiki 18. veka", zlasti dandanes, ko je stvar zopet pereča. Ker gospod profesor samo poroča, kaj so pisali drugi, zato ni povoda, da bi kaj popravljali v spisu; sicer pa so izreki tedanjih „liberalcev" jako jednostranski in celo nezadostni o nedostatkih obrtnega razvoja. Razvidno pa je iz te razprave, da je obrtni stan vselej krepko branil svoje koristi. Druge manjše razprave so po svoje zanimive. Priporočamo ta izvestja rojakom prav toplo. Dr. I. J. Slovanska knjižnica. 2g.— 33. snopič. — V 29. snopiču se nadaljujejo za 25. snopičem „na- rodne pripovedke v soških planinah", zbral in napisal A. G. „Iz naroda za narod" je sicer geslo tem pripovedkam, a nekateri stavki so vendar pre-gorjanski, n. pr. str. 13.: „Potil je res krvav pot, ker nesel je (lucifer) babo v košu"; str. 46., kjer je zamenjani izraz kar odveč, če se prečita opomba; str. 56.: „ mlinarjev trebuh je crknil". O »Kurentu" je bilo citati nekaj takega, če se ne motimo, v „Ljudski knjižnici". Osma pripovedka je najboljša. Sicer pa naj bi se bil „žakeljček" pretresel v „vrečico", „žakelj" v „ vrečo", „poknjene" lonce naj bi bil zvezal piskrovez, ki navadno veže „počene" lonce. „Drev" naj bi bil zrastel v „drevo" ; za nikalnicami naj se stavi rodilnik, n. pr. v stavku na str. 31.: „Kaj bo, kaj bo, če nikdo ne ukroti to grozno pošast?!" V sosednem stavku: „Jaz ga ukrotim jaz, lepe žene", nedostaje nečesa. Besedo „pridruga" bi bilo pojasniti že na str. 34., ne šele na str. 58. Tudi „stas" je premalo znan izraz. V 30. snopiču je nekaj „iz spisov Pavline Paj-kove". 1. Najdenec. (Povestica. Še nenatisnjena.) 2. Dneva ne pove nobena pratka. (Povestica. Ponatisnjena.) 3. Nekoliko besedic o ženskem vprašanju. (Ponatisek.) Prvi povestici se vidi, da dosedaj še ni bila natisnjena, kakor se drugima dvema pozna pila v slovniškem in stvarnem oziru. Te - le podrobnosti bodejo v oči: str. 8.: „sedi on v skednju na mehkem senu in čita iz knjig, ki mu jih posoja Rezika"; čitalnica v skednju in celo na mehkem! Taisti je „marljiv po mogočnosti". Nam. „jarem zakona" pravimo: „zakonski jarem" (stran 11.)! Rezikina mati Marka, vračajočega se od vojakov, ni pozdravila posebno vljudno: »Glej ga no, Marko, si ti! Pa bi bil kar pri vojakih ostal, ker si se ondi odlikoval. Kaj pričneš tukaj na kmetih? Saj zdaj boš kmečkemu delu (sic!) še manj razumel, kakor nekdaj." Tak sprejem mora zaboleti, če tudi je pristavijeno zraven: „In tako govore potegnila ga je dobrodušno v hišo." (Str. 11.) Kje je Marko bival od povratka iz ptujine do odhoda na Dunaj, ni posneti iz povestice. Stran 14.: „Škrjanci na bližnjem drevesu mahajo nježno v poluspanju pisane peroti", to je čudna prikazen po noči in v stavku po dnevu. Zopet ni pravilno ondi: „da on ne bi videl solze, koje jej silijo v oči." Ptuj i in težki so izrazi str. 18.: „ni misliti na prihra-njenje", stran 20.: „ srama in kesa zadregeče". „Strohsack" še nikoli ni bil „slamnik", pač pa slamnjak, slamnjača, slamnica (str. 20.). Na str. 21. je presmelo rečeno: „čudeži se pa ne godijo več". Naslednji odstavek tudi ni, da bi krasil zlog v tej povestici: „In pred njegove duševne oči stopila mu je resna nje podoba, čul je nje milobni glas, držal je nje tresočo se roko, zrl v nje jasne oči, kakor onega presrečnega večera" (str. 21.). Na str. 29. sta pisateljica in ptujec že pozabila, da sta vedela na str. 25., da je bil Marko že narednik (feldve-beljska čast), ker vpraša ga Dunajčan: „Ali znaš t I58 Književnost. tudi pisati in citati?" Nezmiselno je tudi pisati: „Milostni Bog, daj temu čudežu svoj blagoslov!" (str. 30.). V 2. povestici stoji zapisano (str. 51.): „v najlepši jabelki", „iz betvice lasi" (str. 54.), v 3. spisu (str. 65.): „mladi duh" nam. „mladega duha". Ker se dandanes mnogo čita in čuje o ženskem vprašanju, o ženski emancipaciji, ni napačno, da je tak glas zadonel tudi v širše kroge. 3 1. snopič napoveduje „slike iz Prage". Češki spisal E. Herold. Poslovenil Jos. Faganelj. 1. Pa-ganski Višegrad in knežji dvorec. Tu je bajeslovna zgodovina Čehov, dokler se ne pokristijani knez Bofivoj. Polna je zavisti, nemira in notranjih bojev — ogledalo pozneje zgodo\ine češke, slovanske. Vera sega najglobočje v življenje prej in sega sedaj. V tem spisu je bila težava s pride\niki: „knegino povelje", „marmorjev kip", „knežnemu rodu", „knježne služabnice", „zlatipas". Svojivni zaimki se preradi skrivajo za pridevnike, vez pa za glagol v glavnih stavkih. Na str. 19. moti stik: „Mej tem je druga polovica srčnih mož, kateri so bili skriti v gozdu, naskočili Devin, vzeli ga in zapalili." Vrlo se odlikuje v 32. snopiču prvi spis: „Ne bodimo lipov les!" Obraz iz življenja. Spisal Franc Pravda, poslovenil Simon Pomolov. Jezik je lep, pisava poljudna, menj znani izrazi so pojasnjeni. Samo navadno ne rekamo, da ima kdo koga „na želodcu", ampak „v želodcu" (stran 6.). Kaj zna in premore vgnezden žid na kmetih, kaže nam ta obraz slično, kakor v 4. snopiču „Protivja". Drugi spis podaje noveleto: ,,Blazni goslar". Češki spisal Jos. Kaj. Tvl. Poslovenil A. Petrič. Takih rastlin, četudi so doma pri naših krvnih bratih, ne bi tre- balo presajati na slovenska tla, bodisi oblika še tako mična. Kaj so visoki „oskurži", naj bi se bilo pristavilo. V zadnjem snopiču nastopa „Gardist". Češki spisal Al. Jirasek. Poslovenil A. Benkovič. Tu se opisujejo prizori iz leta 1848., v katerih se kaže, „kako je ljudstvo zlorabilo nepričakovano in nenavadno prostost". Na str. 26. je nejasen stavek: „črnela je ta samota pod silneto visokega jesena". Na vprašanje „kam?" odgovarja se z „noter", ne „notri" (str. 25.). Dva predloga zapored tudi ni staviti: »zaradi v izbo silečih mož" (stran 28.). Kosa je padla, torej je ležala, ne „stala" (str. 43.). „Kanduš" je neznan Slovencem. Namestu „pro-glušil" (str. 64.) naj bi stalo „preglušil". „Imejoč" stoji zapisano dvakrat. Glagolni samostalniki naj se rabijo prav redkoma. —¦ Prečitavši po daljšem presledku zopet več snopičev „Slov. knjižnice" kar zapored, zapazil sem, da se piše redno „učeraj", pa tudi nedoslednega je marsikaj v pisavi, n. pr.: „kraljičina, gospodična, gospodičina, končno, ko-nečno, zategadelj, zategadel, kteri, kateri" in pri nekaterih spisih, oziroma prevodih, preveč površnosti. 1/ , D ; Val. Bernik. Hrvaška književnost. Knjige ,,Matice Hrvatske". Podgorka. Slika iz hrvatskoga Primorja. Na-pisao Vjenceslav Novak. Osmerka. Str. 184. Cena 75 novč. — Kakor je M. H. po celi domovini lepo razširjena, tako tudi podaje svojim čicateljem v raznih povestih in črticah slike raznih krajev te domovine. Tordinac in Kozarac sta zajemala snov za svoje spise v ravni Slavoniji, Gjalski je podal lepo sliko hribovitega Zagorja in njegovih gradičev, Ma-tavulj in Vodopič sta opisovala dalmatinsko življenje, Lepušič nam je odkril ponosno Bosno, a Novak se je bavil rajši s prekrasnim hrvaškim Primorjem. Tudi „Podgorka" je natančna slika iz primorskih krajev, zato je pisatelj dobro pogodil, ker jo je nazval sliko, a ne povest. Dejanja je prav za prav malo, marveč so to bolj prizori in sličice, katere so združene v jedno celoto in podajajo dovršeno, raznobarvno sliko. Luca Stokičeva, živahno, brdko primorsko dekletce, igra se nekega jutra na ladijici, ali po neprevidnosti se ladjica odveze in, preje nego ona opazi, odrine od kraja. Vesla ni nobenega in kdo ve, kaj bi bilo, da baš mimo ne pride mladi stražar pomorske carinarske straže, Mile Lamardžija. Ko vidi ne-priliko deklice, skoči z veslom v morje, odplava do ladijice in tako reši dekletce. Da se pri tem sam zagleda v lepo Luco, skoro ni treba omeniti. Vendar težavna je stvar, ker se preprosti stražarji ne smejo ženiti. Deklica ga tudi ljubi, jedenkrat je celo pripravljena, da k njemu odbeži, vendar poslednjič premaga zapeljivo izkušnjavo. To ji utrdi značaj. Mile je pošten mladenič, vendar ga strast povsem zaslepi, da jedenkrat škoduje celo svojemu najboljemu prijatelju. Ker je jako veren in marljiv, a s svojimi tovariši jedenkrat tri mornarje reši, odlikujejo in povišajo ga v službi. Vendar to mu ne more umiriti srca, ker se kesa zaradi tega, da je prijatelju škodoval: zato zapusti svojo sedanjo službo. Obleče se zopet v kmečko obleko in hajdi gori k Luči, kjer ga veselo dočaka njen ded, stara, kremenita kmečka duša, in oba blagoslovi. Vrne se domov k staremu očetu, kateri je že tako hrepenel po njem; sem pripelje tudi svojo nevesto, s katero sedaj živi v božjem blagoslovu. „Podgorka" se čita kaj gladko, opisovanje je živo in slikovito, pogovori jedernati, jezik lep, kakor navadno v Novakovih spisih. Luca brezskrbna, kakor otrok, premeni se, ko se ji oglase neznana čustva; bojimo se že za njo, da ne zaide s prave poti, vendar spomin na umrlo mater in na veliko nevarnost jo reši v poslednjem trenutku in ji ohrani našo naklonjenost. Mile je vsekakor poštena duša, vendar mladeniška lahkomišljenost in pa slepa strast mu vzemo in otemne pamet, dokler ga naposled zopet ne ozdravi stanovitna čistost in nedolžnost Lucina, a tudi s prijateljem se zopet združi in zapusti svojo