POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI. 41 VSEBINA 4. ŠTEVILKE: Slika: Litijski otroci. — VI. Korolenko (prevel Ivan Vouk) z lesorezi S. Stiplovška: V grobnici. - Karel Širok: Pustni torek. — Kralj in modrijan. — Fr. Milčinski: O Poldrugem Martinu, kako ga je mati poslalavmlin. (Z lesorezi E. Justina.) — Kokolj: Pastir in lisica. — Davorin Volavšek: Žuželke, škodljive človeškemu zdravju in živalim. — Alkohol — Severni jelen. — O mačku in psu. — S. O. S. — Šola v snegu. — Kresnice-svetiljke. — Zgodba o sreči. — Pri Kovačevem stricu. — Košarica. — Sk.: Spdjarčki na delo. — Usodna neprevidnost. - Kdo si upa? - Linorez. — E Adamič: Kadar dečki piščali majijo. — Cicibanov rod: Razgovor.— Prispevki otrok. Rešitev križanke: Uredništvo je prejelo nad 500 dobrih rešitev. Imen rešilccv ne more objaviti zaradi prostora. Rešitev je sledeča: Vodoravno: Mladi junak, lepota, tara, apno, a, Milač, do, osla, cona, Italija, gol, jata, jokati, u, livada, nad, Nil, ena, pot; »; ara; rog, ata, j, kapa, čakat, a. — Navpično: Mladi junak, Jepota, lira, apno, Atila; p; do; osla, Vera, Italija, noč, jama, jod, Aga, utica, kapa, k, naloga; nota; ara; nota; tat; kača, Lidija. Rešitev zagat: 1. Najprej prepelje mož kozo,, nato se vme in prepelje -zelje; vrne se s kozo, prepelje medveda, ga pusti pri zelju na nasprotnem bregu in se pripelje še P° °Nekdo je pa tako rešil: Najprej prepelje medveda, nato se vrne po kozo, ki je med tem pojedla zelje, jo prepelje na nasprotni breg — in vsi so Isedaj tam. Drugi spet si je to izmislil: Najprej kozo, nato fcelje, zelje natakne kozi na roge in gre še po medveda. — Vsi imajo po svoje pravi Rešili so: Zupan, Kropa — Skočir AL, Robič J., Žerjav Fr., Kranjska gora — Artnak lv., Trbovlje - Škerlj J.. Jeze Al., Prule - Grohmann Al Maribor - Zupa, nec A., Sp. Laže — Meselko P., Cateška gora — Hočevar V., Ljubljana — Repovz M., St. Janž — Kordež Št., Crna — Perušek R., Kočevje — Poženel Js., Jesenice — Gre. benc J., Cerknica — Vyborny A., Slovenjgradec - Uhan H Mokronog m ves II. raz, red, Krka — Kosi T., Šoštanj — Umek Fr., Krško — Ivančič lv„ Unec — Gekon lv., Škale - Jenko Jože, Predoslje - VI. raz., Vel. Lašče - Jovan Vili, Sv. Lovrenc-Langus VI., Šoštanj - Žokalj Fr., Krška vas - Ivanovič D. Maribor Sknbe M., Strazeojna — Ravhekar M., Novo mesto >— Gedliczka I., Polzela učenke II. a, v Ribnici — Breg Al., Sladki vrh — Polajnar M., Sv. Lovrenc — Hladnik Ang., Rovte. 2. Vlak, ki je pripeljal na ogibališče iz A, pusti zadnjih 5 voz >na glavnem tiru, katere porine vlak iz C pred sabo po progi proti mestu A in s tem napravi prosto pot prvemu delu vlaka iz A, ki pelje po progi proti C za 3—4 dolžine in se ustavi. Vlak iz C vozi med tem nazaj do konca izogibališča proti C in potegne za sabo zadnjih 5 voz vlaka iz A ter jih porine na ‘prosto ogibališče. Glavni fir je prost in vlak C hiti v mesto A, med tem se vrne vlak namenjen v trg C na postajališče, priklopi na ogibališču stoječe vozove ter odhiti v svojo smer. Rešili so: Medvešček A., Šiška — Mušič M., Trzin r- Lebaher H., Marenberg — Štrukelj St., Rakek — Perc Ana, Buče — Majcen An., Dol Koprivec L., Vel. Lasce. Obe zagati s o pravilno rešili: Peternel Branko, Šiška — Veber Stanko, Gorje — Pintar Iv., Sele — Pogorevc F., Celie — Kresnik VI., Celje — Grahek Bran; ko, Mokronog — Vran jek S., Celje — Leskovec Ivana, Dol. Jezero — koder Ana Kor. Bela — Jan L., Veržej — Erjavec B., Ribnica. Nekateri so prepozno poslali rešitve! „Naš rod“ izhaja med šolskim letom enkrat na mesec in stane vsaka številka v skupnem naročilu (nad S izvodov) Din 150, posamezna številka (do 5 izvodov) Din 2 —. Posamezni izvodi se odpošiljajo samo proti vplačilu celoletne naročnine Din 14' . List izdaja „Udruženje jugoslov. učiteljstva" v Ljubljani, zanj odgovarja Andrej Škulj. Glavni in odgovorni urednik: Josip Ribičič. Uredništvo in uprava; Ljubljana, Frančiškanska ulica štev. 6. TISK UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ) Leto za Letom roma na tisoče naših rojakov v tujino za kruhom. V Franciji, Belgiji, Nemčiji, Ameriki žive in se mučijo naši izseljenci. Tujci med tujci, nimajo ne šol ne knjig, ki bi jim govorile v materinem jeziku. Njihovim otrokom je poslala deca osn. šole v Litiji zaboj „Naših rodov", da jih spomnijo domovine in jim obude zavest, da niso pozabljeni! VLADIMIR KOROLENKO: V GROBNICI. Prevedel Ivan Vouk. I. Grad in njegovi stanovalci. ati mi je umrla, ko sem imel šest let. Oče je tako globoko žaloval po njej, da je bržkone pozabil, da sem tudi jaz na svetu. Včasih je pobožal mojo sestro Zofijo, kakor je pač on znal, in se zanimal zanjo, ker je bila zelo podobna materi. Jaz pa sem rastel kakor divje drevesce sredi stepe. Kraj, v katerem smo bivali, se je nazival Knjažgorodok. Mali kraj se ni prav v niče= mer razlikoval od drugih majhnih mestec levobrežne Ukrajine. Mestna poslopja s svojimi belimi stenami so zidana v ravnih črtah kakor vojašnice in napravljajo žalosten vtis. V njih so nameščeni javni uradi. Leseni most preko ozke rečice se trese in škriplje pod kolesi ter se maje kakor kakšno staro ženišče. Onstran mostu se vleče židovska ulica s svojimi skladišči, prodajalnami, kramarijami, trgo* vinami in stojnicami Židov, ki sede na pločniku' pod razpetim solnčnis kom; dalje vidiš tudi stojnice kramaric, ki prodajajo kolače. Smrad, nesnaga, — množica-otrok lazi okrog in se koplje v prahu. Toda takoj za temi si v hipu zunaj mesta. Tiho šepečejo med seboj breze na grobovih pokopališča. Veter vije otožno pesem po brzojavnih žicah. Reka, preko katere pelje most, izvira iz ribnika in se izteka v drugega, tako da je mestece od severa proti jugu obdano od obširnih voda in močvirij. Ribniki postajajo z vsakim letom plitvejši, pokrivajo jih vodne rastline in ob ogromnih močvirjih valovi visoko, gosto trs j e kakor morje. Sredi nekega ribnika se dviguje otok s starim, napol razpadlim gradom. Še sedaj mi je v spominu, s kakšnim strahom sem vedno ogledoval veliko starinsko poslopje. O njem je krožilo nešteto bajk in pripovedk, druga .strašnejša od druge. Pravili so, da so otok umetno nanesli ujeti Turki. In stari ljudje so pripovedovali, da stoji stari grad na človeških kosteh. Moja preplašena otroška domišljija je uzrla na tisoče turških okostnjakov, ki nosijo na svojih koščenih rokah otok z vsemi visokimi, vitkimi topoli in s starim gra* dom vred. Zato se nam je kaj s pak stari grad zdel še groznejši. Še celo o belem dnevu, ko nas je bodrila svetloba in glasno ptičje žgolenje, smo se ga bali, tako strašno so gledale na nas temne luknje oken z že davno razbitimi šipami, a v praznih dvoranah je pogrmevalo. Omet se je rušil od stropa, da je glasno odmevalo okrog. Zbežali smo, ne da bi se ozrli, daleč proč. In ozračje se nam je zdelo polno peketanja, ropota in straš* nih glasov. Ob nevihtah v jesenskih nočeh, ko je veter priletel iz ribnikov, da so se veliki topoli zazibali in zatulili, se je strah razlezel okrog gradu in zajel vso okolico. »Oj! Gorje meni!« so prestrašeno vzdihovali Judje. Stare, bogaboječe malomeščanke so se pokrižale in celo naš sosed, kovač, ki sploh ni verjel v zlodja, se je pokrižal, če je ob takem času stopil na svoje dvorišče, in na tihem je šepetal molitev za večni poči* tek umrlih. Na zapadni strani, na hribu, je stala med gnilimi križi in raz= padlimi grobovi od pamtiveka stara kapela. Grad je služil revežem za pribežališče. Vsi oni, ki niso našli zatočišča v mestecu, ki niso imeli toliko, da bi si plačali prenočišče ob nevihti, vsi so šli v grad počivat. Vsak hip jih je utegnil pokopati podirajoči se gramoz, a oni se za to niso zmenili. Če se je o kom reklo: »prebiva v gradu«, tedaj je to značilo, da je tisti človek v strašni potrebi. Stari grad je sprejel in branil prav tako prijazno obubožanega pisarja kakor nemočne starke in brezdomovin* ske potepuhe. Vsi ti stanovalci so pustošili stari grad, razbijali stropove in pode, si z njimi kurili peči, si kuhali karkoli in se preživljali kakorkoli. Toda nenadoma je izbruhnil prepir med njimi. Stari Janos, ki je imel prejšnje čase majhno službico pri zadnjem graščaku, starem grofu, je izmoledoval zase mesto grajskega oskrbnika in nato je hkratu po= metel ven vso množico potepuhov in beračev, ki so čepeli po kleteh in podstrešjih napol razpadlega gradu. Nekaj dni so na otoku tako razgrajali in tako je njih vpitje odmevalo, da se ti je včasih zazdelo: Turki so prilezli iz svoje podzemeljske ječe, da se maščujejo nad svojimi tlačitelji. Janos je pustil v gradu samo dobre kristjane, t. j. katoličane, bivše posle grofove rodbine ali njih sorodnike. Nekaj noči po tem prevratu je mestece nemirno živelo. Psi so lajali, hišna vrata so škripala in hišni gospodarji so stopili večkrat na ulico in tolkli s palicami po plotovih, kakor bi hoteli naznaniti, da čujejo in so na straži. Vse mestece je vedelo, da begajo po ulicah zmrzujoči, lačni ljudje v temni deževni noči. In kakor nalašč se je priplazila na zemljo noč z mrzlo vlago, in ko je izginila, je zapustila za seboj goste, sive, težke oblake. Vrhovi dreves so se pozibavali v nevihti, veter je tulil, se zaganjal v okna in pel divjo pesem o številnih revežih, ki nimajo gorkote ne strehe. Ubogi izgnanci niso našli nikjer pribežališča v mestecu. Vkljub temu pa je nočno romanje po ulicah prenehalo. Govorili so, da so našli pribežališče nekje na hribu poleg kapele. Toda nihče ni vedel natančno kje. Vsako jutro so prihajale s hriba v mestece čudne, sumljive postave in se na večer vračale, odkoder so prišle. Glavna oseba med množico potepuhov, ki jih niso hoteli imeti v gradu, je bil gospod Tiburcij Drap. Njegova podoba se je vtisnila globoko v mojo otroško dušo. Ni bil velik, hodil je sključeno, imel je robate poteze na obrazu. Rdečkasti lasje so mu štrleli na vse strani. Po nizkem čelu, nekoliko navzven moleči spodnji čeljusti in gibljivem obličju je bil podoben opici. Oči, ki so se bleščale pod košatimi obrvmi, so imele trmast, temen pogled, iz katerega je mežikala prekanjenost in nenavadna razumnost. Med tem, ko se mu je obraz smešno spakoval, so mu oči ohranile vedno isti izraz. Ob sejmskih dnevih je stal po uro na sodu in na pamet predaval strmeči množici cele latinske govore ter se pri tem bleščečih oči tolkel po prsih. Njegov glas je grmel ali pa votlo donel, kakor bi prihajal iz groba, in ljudje, sedeči v gostilni, so mislili, da pripoveduje zgodbo lastne nesreče, ter so pod vplivom židovskega žganja klonili II. Jaz in moj oče. Odkar mi je mati umrla in se je temni obraz mojega očeta še bolj Potemnil, so me doma redko videli. Ob poznih poletnih večerih sem se vračal skozi vrt, odprl svoje okence, ki je bilo komaj vidno sredi bezgo* vine, in se vlegel neslišno v svojo posteljico. Če pa je moja mala se* strica v sosedni sobi v svoji zibki še čula, sem se splazil do nje in na tihem sva se božala, da ne bi zbudila stare' sitne pestunje. Zjutraj, ko je še vse spalo, sem že korakal po rosni, gosti, visoki travi, pre* plezal plot in tekel k ribniku, kjer so me moji vrstniki čakali s trnki. Ali pa sem šel k mlinu, ravno ko je zaspani mlinar odprl zatvornice in glave in dejali: »Ta pa pripoveduje, da ti srce reže.« Solze so jim kapale iz oči ter curljale v dolge brade. Ko pa je govornik nenadoma skočil s soda in se pričel prešerno smejati, so se žalostni obrazi očancev hkratu zjasnili in roke so se znašle kar same od sebe v žepih in temni bakreni novci so žvenketaje padali v njegovo kapo. Gospod Tiburcij je imel tudi otroke, toda če so bili to njegovi, ni tega nihče vedel. Deček je imel sedem let, deklica tri. Deček, Valek mu je bilo ime, je bil velik, črnolas in suh. Včasih se jc klatil skozi mesto s temnim pogledom, bog ve kaj ga je gnalo, zakaj bil je brez vsakega opravka, roke v žepih, pa gledal je okrog sebe tako, da so njegovi pogledi zmedli celo branjevke, ki so prodajale pecivo. Deklico so videli enkrat ali dvakrat na gradu gospoda Tiburcija. Po* zneje je izginila in nihče ni vedel kam. Pravili so, da živi v podzemlju kapele. Hrib, na katerem je stala kapela, je bil preprežen z gro* bovi in ni bil na dobrem glasu. Na starem pokopališču so v temnih jesenskih nočeh strašile modre lučke, a v kapeli so čuki tako glasno in grozno hreščali, da se je celo neustrašnemu ko= vaču srce krčilo. se je sproščena voda vrgla v mlinski žleb ter vsa srečna začela svoje dnevno delo. Velika mlinska kolesa, prebujena od brbljavih valov, so se stresla in se nevoljno vdala, kakor da se jim od lenobe neče zbuditi se, toda čez kratek čas so se vendar zavrtela, razškropila blato in se kopala v mrzlih vodnih curkih. Za njimi so se začeli gibati debeli hlodi, počasi in težko. Nato so zaropotali in zagrmeli mlinski kamni in bel oblak je vstajal izza špranj starega mlina. In sem šel dalje, hodil po rosni travi, poslušal še* petan j e drevja in se ob solnčnem vzhodu vračal v mestece. Lakota me je pri* silila domov na čaj. Vsi so me imenovali potepuha, lenuha, ničvred* neža, malopridneža, in to so tako pogosto ponavljali, da sem končno sam v to verjel. Tudi oče je to ver= jel in od časa do časa je skušal vzeti v svoje roke mojo vzgojo. Toda zaman so bili vsi njegovi poskusi. Stal sem pred njim, pres mikal noge na mestu, vle= kel za rob svojih hlačk in se oziral okrog. Včasih mi je nekaj vstajalo iz prsi in hotelo v grlo, zaželel sem si, da bi me oče objel, me posadil na kolena, me zaujčkal in pobožal. Tedaj bi se bil stisnil k njegovim prsim in morda bi se bila oba zjo< kala, otrok in resni človek, zjokala se nad skupno izgubo. Toda on je zrl s svojim zameglenim pogledom preko moje glave. »Ali se spominjaš kdaj matere?« Če sem se spominjal! Seveda sem se spominjal! Ali naj pozabim, kako sem se včasih ponoči prebudil, iskal v temi njeno roko, jo prijel in pokril s poljubi? O da, spominjal sem se je! Spominjal sem se, kako je ležala, vsa pokrita s cvetlicami, mlada in lepa, s pečatom smrti na belem obličju. Jaz pa sem se skril v kot, odkoder sem jo gledal. In potem, ko so jo odnesli med množico neznanih ljudi, ali ni bilo moje pridušeno ihtenje, ki se je razlegalo v temo? O da, dobro sem se je spominjal. Toda na očetovo vprašanje sem molčal, zaprl sem se vase in polagoma odtegnil svoje roke iz njegovih. Tedaj pa se je ves žalosten in nevoljen obrnil od mene. Včasih sem se skril v grmovje in ga opazoval, hodečega po vrtnih stezah. Nekoč je sedel na klop, stisnil glavo med roke in zaihtel. Nisem se mogel več vzdržati, nekaj me je vleklo k njemu. Stopil sem iz grmovja na stezo. Slišal me je, dvignil glavo, me strogo pogledal in me hladno vprašal: »Kaj hočeš?« Prav nič nisem hotel.. . naglo sem se okrenil in se skril v najbolj goščaven del vrta, se vrgel z obrazom v travo in jokal, bridko jokal od bolesti in jeze. V starosti šestih let sem že spoznal vso strahoto osamljenosti. Moja sestrica Zofija je bila stara štiri leta. Vroče sem jo ljubil. Ona mene tudi. Pa tudi med naju so postavili visok zid. Kadarkoli sem se za* čel ž njo igrati po svoje, glasno in živahno, se je takoj zbudila zaspana pestunja, ki je z zaprtimi očmi smrčala, pograbila naglo mojo Zofko, me grdo pogledala ter jo odnesla. In vsakikrat se mi je pestunja zdela koklja, jaz jastreb, moja Zofija pa majhno pišče. Soba in hiša in vrt in vse mi je postalo pretesno. Vedno pogosteje sem bežal z doma, kajti povsod drugje sem bil srečnejši. V drevo* redu, daleč od mestnega šuma sem prisluškoval brnenju brzojavnih drogov in skušal uganiti, kakšne vesti prinašajo te žice iz daljnih velemest. Na takih romanjih sem videl in spoznal toliko raznovrstnih reči, o katerih ni vedel marsikateri starejši otrok od mene. Ko so mi bili znani vsi kotički in ogli mesteca do zadnje ozke ulice, sem si začel ogledo* vati kapelo. Najprej sem se ji približeval od raznih strani kakor plašna živalca. Toda nikakor si nisem upal na vrh hriba, o katerem so šle tako strašne govorice. Ko pa sem si tisti kraj natančneje ogledal, nisem našel drugega razen tihih grobov in razbitih križev. I u ni bilo sledu o kakem živem bitju. Nikjer nisi za* sledil človeške roke. Vse je bilo ža* lostno, tiho. Samo kapela s svojimi otožnimi okni je grbančila obličje, kakor da je zatopljena v žalostne misli. V meni se je zbudila želja, da bi si tudi njo ogledal, da bi vanjo po* gledal in se prepričal, da ni tam nič razen prahu. Toda bilo mi je tesno in neprijetno se samemu podati na tako potovanje, zato sem poiskal na ulici tri paglavce ter jih pregovoril, da so šli z menoj, ko sem jim obljubil že* melj in jabolk iz našega vrta. (Se nadaljuje.) PUSTNI TOREK. Tona Drenov je bil edini človek v vasi, ki je imel osla. V Brdih nimajo kmetje radi te živali; poniževalno se jim zdi imeti to prezirano žival pri hiši. — Tona Drenov pa je bil izjema; imel je osla in vsa vas je prezirala njega in njegovo žival. Mi, otroci, pa smo občudovali to »Pameten je!« smo si mislili. »On dobro ve, da mu ne storimo nič žalega.« Meni se je vedno zdelo, da je žalosten in da je bržkone kaj hudega doživel. Bilo je na pustni torek. Vsa vas je bila razgibana. Iz dimnikov so se vlekli gosti stebri dima in okoli hiš je dišalo po svinjini in pecivu. V krčmah — naša vas je imela tri ali štiri — je šumelo kakor v panjih, čeprav je bilo še zgodaj popoldne. Pivci so prihajali in odhajali, drenjali so se med mizami, okrog katerih so sedeli možje in tudi žene. Na vsaki mizi je stalo kup steklenic in kozarcev. Pivci so se bučno razgovarjali, pričkali in šalili, napivali drug drugemu in trkali s kozarci, da se je vino cedilo po mizah in stolih. Pri mizi v kotu je zapel veseljak in za njim drugi. Vse omizje je zapelo. Gostje pri ostalih mizah so povzdignili glas, da so lahko slišali drug drugega. Bučnost je naraščala. V gostilno je stopil vaški pismonoša in pričel razdeljevati med goste pisma in razglednice, ki jih je imel to pot izredno mnogo v svoji torbi. Razglednice so bile po večini za smeh in so predstavljale šaljive prizore in smešne osebe. »Pokaži, kaj si dobil?« so vpraševali drug drugega, kazali so si karte in se grohotali. in levi. kakor p* gredo k n korakom na levo.« Zelo je čudno žival in marsikdo si je naskri* vaj želel imeti takega konjička. »Saj je lep!« smo modro* vali. »Tako miren je in parne* ten! Vedno nekaj premišljuje. Nič grdo ne gleda in resno hodi po svoji poti, ne meneč se za to, kar se godi na desni in levi. Hodi tako resno in zamišljeno kakor pametna dekleta ob nedeljah, ko gredo k maši. Tudi one hodijo z umerjenim korakom in se ne ozirajo ne na desno ne Zelo nam je ugajalo in obenem se nam je čudno zdelo, da se tudi takrat ni ganil, ko ga je kdo izmed nas potegnil za uho. Debeli kmet Gregor pa je vtaknil svojo karto v žep in ni rekel ničesar. »Oho, Gregor! Kaj pa si ti dobil? Le hitro pokaži!« mu je zaklical nekdo iz družbe. Gregor se je obotavljal, zato mu je radovednež izmaknil iz žepa karto, na kateri je bil naslikan ogromen in smešen debeluh z obročem okoli trebuha. Spodaj pa je bilo napisano: Tak si ti! Karta je romala od mize do mize, iz roke v roko. In pivci so se grohotali debelemu kmetu, ki je sedel v zadregi za mizo. Nekdo ga je potrepljal po rami in vzkliknil: »Bodimo veseli, saj je pust!« V gostilno je stopilo nekaj mladeničev. Prišli so iz mesta, kjer so si bili kupili obličnice in pustne nosove. Zdaj so romali nosovi od mize do mize in gostje so si jih natikali drug za drugim na nos. Obličnic pa mladeniči niso nikomur pokazali; hoteli so jih prihraniti za zvečer. Tudi ti pustni nosovi so vzbudili dosti smeha. Še posebno so bruhnili pivci v smeh, ko si je droben čevljar nataknil debel in dolg nos na svoj droben nosek. »Glej, mojster Tomažek ni tako sramežljiv kakor si ti!« je dejal nekdo debelemu Gregorju. »Ta razume, kaj je pustno veselje!« S ceste se je začulo vpitje. Pismonoša, ki je že bil odšel iz gostilne, se je zopet pokazal na pragu in je vzkliknil: »Pusta nesejo!« Mnogi so vstali od miz in šli pogledat na cesto. Črez vaški trg so nesli štirje mladeniči slamnatega pusta, ki je bil zelo rejen. Imel je seveda tudi hlače, telovnik in jopič, na glavi pa klobuk s širokimi krajci. Za nosači so se podili otroci. Pred gostilno so položili pusta najprej na tla, pozneje so ga naslonili k zidu. Nekdo je prinesel iz gostilne stol in v naslednjem trenotku je že sedel na njem debeli pust. »Debelemu Gregorju je podoben!« je omenil nekdo. Vsi so se zasmejali. »Nesimo ga dalje!« je silil eden izmed nosačev. »Kaj bi ga nosili! Ves se vam razleze! Škoda bi ga bilo! Na voz ga naložite!« Takoj so privlekli iz bližnjega Drenovega dvorišča voziček in položili nanj pusta. »Vlecite!« je vpil Tomažek. »Ne, ne! Drenov sivec naj ga pelje!« je zaklical nekdo drugi. »Bravo, bravo!« so zavpili štirje hkratu. »Ne bo ga dal Tona!« »Kaj ne! Plačamo mu! Goldinar dobi! Jaz mu dam goldinar!« je vpil vinjen kmet in odšel iskat Drena v hišo. Pet, šest ljudi je šlo za njim. Dren se je branil posoditi žival, toda nič ni pomagalo. Potisnili so mu v roko goldinar, vdrli v hlev in privlekli iz njega osla. V hipu je bil osel vprežen in že se je pomikal voz s pustom skozi vas. Od nekod je prišel godec s harmoniko. Takoj so ga potisnili pred voz. Godec je zaigral in vse je drlo dalje. Sredi ceste pa je stal Tona Drenov in rohnel: »Dajte mi žival in vzemite svoj goldinar! Pohabili mi bodo sivca ta budala!« Ali že sta ga prijela dva pod pazduho in ga vlekla stran. »Ne bodi vendar otročji, Dren! Saj ti vendar takoj vrnejo osla! Daleč ne pojdejo!« Res, sprevod se je kmalu vrnil in obstal pred gostilno. Pusta so nesli vanjo in ga posadili za mizo. Nekdo mu je potisnil steklenico v žep. »Viržinko mu dajte!« »Žejen je! — Vina na mizo!« so kričali vsi vprek. Vse se je drenjalo okrog slamnatega gosta. Godec je vlekel na harmoniko, tam v kotu sta zaplesala dva pijan* ca, opotekala sta se in butala ob stole in mize. »Kje je osel? Sem z njim!« je vpil pijani kmet. »Goldinar sem dal!« »Živijo osel! — V gostilno naj pride! Za mizo z njim!« so vpili pijanci. Planili so ven, izpregli osla in ga privlekli v gostilno. Štirje so ga vlekli. »Kaj bi ga vlekli! — Nesimo ga!« Deset ljudi se je drenjalo okrog živali; dvignili so jo in zanesli za mizo. »Na stol z njim!« Posedli so osla na stol. Deset rok ga je držalo. »Tudi osel je žejen! Vina sem! Odprite mu vendar gobec!« In zlivali so vino živali v gobec. »Še, še! Le še!« so vpili in se grohotali ter bili z nogami. Tedaj je planil v gostilno Tona. »Sem mi dajte živinče! Kaj vendar počenjate!« je vpil in se prerival skozi gnečo. »Ne damo ti ga! Goldinar si dobil!« so mu odgovarjali in ga potiskali stran. »Žival je moja!« »Najeta je!« Zdajci je hipoma vstal izza mize debeli Gregor. Mirno je stopil tja, kjer so se pivci drenjali okrog sivca. Zamahnil je s svojo težko roko preko glav — že sta ležala dva pod mizo. Zamahnil je drugič črez gručo — zopet sta se sesedla dva. V sobi je nastal divji metež in hrup. Pijanci so se spopadli in hreščali so stoli. Z miz so padale steklenice in čaše. Tisti, ki so držali sivca, so odskočili ter se vrgli v metež. Mnogi so bežali na cesto. Oproščeni sivec je begal po sobi in stopal po tistih, ki so se valjali po podu. Naposled je našel izhod in planil preko ceste. Zaletel se je v leso in padel pod nasip, kjer je obležal. Od nekod je prihitel Tona, splazil se pod nasip k svoji živali in ponavljal neprestano: »Pohabili so ga, pohabili so ga!« Pred hišami so stali ljudje v gručah in govorili vsi vprek. Na trgu so se pojavili orožniki. Mrak je legel na vas. Vaščani so se umaknili v svoje hiše in zopet je bila vaška cesta tiha. Le tam pod nasipom se je slišala žalostna tožba: »Pohabili so ga, pohabili so ga .. J« KRALJ IN MODRIJANA. Živel je kralj, ki je nekoč sanjal, da so mn izpadli vsi zobje. Zjutraj pokliče modrijana in mu veli, da mu razloži sanje. Modrijan pravi: „To pomeni, da bodo vsi tvoji otroci in vsi tvoji sorodniki umrli pred tvojim obličjem." To prerokovanje je tako razljutilo kralja, da je velel modrijana zapreti v temno ječo. In je poklical drugega modrijana, da mu sanje razloži. Ta de: „Sanje pomenijo, da bos preživel vse svoje sorodnike in otroke Tega odgovora je bil kralj tako vesel, da je bogato obdaril modrijana. O POLDRUGEM MARTINU, KAKO GA JE MATI POSLALA V MLIN. ena je imela sina, edinec je bil, toda pameten za dva ali vsaj za poldrugega, in so ga klicali »Pol* drugi Martin.« Pa ni žena le sina imela tako imenitnega, nego se je zgodilo in je imela neko noč tudi imenitne sanje: sanjalo se ji je, da je njena majčkena njiva imela mladiče, same prijazne mlade njivice okoli stare njive, in so vse vkupe dale toliko sveta, da bi lahko pridelala petdeset mernikov pšenice. Je premišljevala žena drugo jutro te svoje sanje in se ji je oglasila skrb: Če bo njiva res imela mlade in bom pridelala petdeset mernikov pšenice, kateremu mlinarju jih bom dala, da mi jih zmelje, ali gornjemu ali spodnjemu?« Preudarjala je in pre* udarila: »Spodnjemu jih bom dala, vdovec je in prijazen dedec — če ne bo večje merice zahteval od mernika kakor perišče.« Poklicala je sina in mu dejala: »Sinek Martinek, daj, žuri se in stopi v spodnji mlin. Tako baraj očeta mlinarja, če bo zadovoljen in bo jemal le perišče od vsakega mernika in ne več! Zapomni si te be* sede: Le perišče in ne več! In jih ponavljaj vso pot do mlina, da jih ne pozabiš! In lepo prijazen bodi in pozdravljaj, kogar boš srečal!« Poldrugi Martin je čul in je ubogal, še klobuk mu je mati povez* nila na glavo pa je šel in ko je stopal po cesti, je glasno predse go« del materine besede: »Le perišče in ne več!« Hodi, hodi, ga pripelje pot do mlatičev. Baš so malicali in so ugi= bali, koliko bo letos zrnja. Pa pride mimo Poldrugi Marti, jih pozdravi in reče: »Bog daj! Le perišče in ne več!« Mlatiči planejo kvišku in po njem. »Tri dni že mlatimo in še bo cepcem dela za dva dni, pa bo nas tole zaničevalo, da bomo namlatili le perišče in ne več? Čakaj nas, jezik, koj ti pokažemo perišče!« Bumf, bumf, bumf! — pa je imel Poldrugi Martin bunk po glavi in hrbtu ne le za perišče, nego za nahrbtni koš in bi jih bilo še več. Pa je milo zavekal in prosil: »Kako naj pa rečem, da bo prav?« Poučili so ga: »Reči bi moral: Hvala Bogu, dobra je letos letina, naj bo drugo leto še boljša!« Pa je Poldrugi Martin naprej ubiral svojo pot, čohal si je glavo in hrbet in ponavljal: »Hvala Bogu, dobra je letos letina, naj bo drugo leto še boljša!« Hodi in gode te besede, da jih ne bi pozabil, pa sreča botra in botrico, h krstu neseta dvojčka, za njima je tiho stopal možak, praz* nična mu je bila obleka, čmerno mu je bilo lice — oče je bil teh dvojčkov. Pa jih Poldrugi Martin spoštljivo pozdravi: »Hvala Bogu, dobra je letos letina, naj bo drugo leto še boljša!« 2e ga je držal oče za ušesa: »Mar jih boš ti redil, nesnaga nemarna!« Stresel ga je in še mu je priložil par gorkih. »Na, letos toliko, drugo leto več!« Poldrugi Martin je neusmiljeno zavekal; preplašen je prosil za= mere: »Kako naj pa govorim, da bo prav?« »Tepec,« ga pouči možak, »rekel bi: Bog jima daj ljubo zdravje in dolgo življenje, po smrti pa sveti raj!« Podrugi Martin si je brisal solze in nos in si je drgnil lice in ušesa, in se mu je tožilo, da ima premalo rok, da bi se čohati mogel še po glavi in po hrbtu, koder so bili mlatili mlatiči. Tako težke poti še ni bil hodil nikoli. In da se ne bi zameril še komu, je pazno ponavljal: »Bog jima daj ljubo zdravje in dolgo življenje, po smrti pa sveti raj!« Hodi, hodi pa je imel tako srečo, da sreča mesarja, dva prešiča je s prekljo gnal v mesnico: v nedeljo bo žegnanje, pečenke bo treba in klobas! Se je zbal Poldrugi Martin — spomnil se je, da v tretje gre rado! Pa je kar hitro pozdravil: »Bog jima ctij ljubo zdravje in dolgo življe* nje, po smrti pa sveti raj!« in je hotel švigniti mimo. 2e mu je mesar zastavil pot in mu jih s prekljo delil po grbi in kamor je padalo. »Kaj boš zdravja želel živali in dolgega življenja, ko vidiš, da ju ženem v klavnico! Mar meniš, da ne znam klati, teleban!« Švrk, švrk! »In sveti raj jima želiš po smrti, kakor da sta blažena mučenika za sveto vero, jaz pa kruti Iierodež?« Švrk, švrk! »Glej, da te kes daj ne obesijo, ko si takšen! Pa boš bliže svetemu raju za en črevelj ali dva, ko boš visel!« Poldrugi Martin se je drl kakor na ražnju in premilo prosil. Pa je mesar odnehal s prekljo in mu za slovo dal še pouk: »Drugič reci: Hitro vam želim smrt in da bi dosti Špeha vrgli in klobas! — Če boš tako govoril, noben mesar ti ne bo zameril, še kako klobaso lahko dobiš!« Tako ga je poučil mesar, klobase pa mu ni dal nobene razen tistih, ki so se Poldrugemu Martinu že poznale od preklje, in je Pol* drugi Martin naprej šel bridko svojo pot. Že se je pokazal mlin, voda je šumela, kolesa so klopotala, v vratih je stal rejeni mlinar. »Holaj, Poldrugi Martin, kako novico mi pa prinašaš?« Je Poldrugi Martin odgovoril: »Mati so rekli, rekli, naj Vas pri= jazno pozdravim in rečem, rečem, hitro da Vam žele smrt in da bi dosti speha vrgli in klobas!« Se je zagrohotal rejeni mlinar: »Ho, ho, ho! Ali res? Ho, ho, ho! — Le spet domov pojdi, fant, pa pojdi po stezi domov, na cesti bi te kdo ukradel! In povej svoji materi, da ti in ona, oba vkupe, nimata pameti niti ne za eno perišče!« Ko je prišel Poldrugi Martin domov, ga je vprašala mati: »No, sinek. Martinek, kakšno merico bo jemal spodnji mlinar?« Pa je dejal Poldrugi Martin: »Prijazen je bil oče mlinar, nič ni mlatil, nič ni bunkal, nič ni imel preklje, in je rekel, da še enega pe* rišča ne.« »Prav, prav!« je rekla mati in je sklenila: Kadar bo njiva imela mlade in mi bo svet rodil petdeset mernikov pšenice, nikomur druge* mu ne bom zmleti dala zrnja, nego temu mlinarju. NoNfiC PASTIR IN LISICA. Kdo zna napisati zgodbico o tem, kar je narisano na tej sliki? Najboljša se priobči v prihodnji številki. DAVORIN VOLAVŠEK: ŽUŽELKE, ŠKODLJIVE ČLOVEŠKEMU ZDRAVJU IN ŽIVALIM. Med vsemi živimi bitji na zemlji se bije boj za obstanek. Sicer zmaguje človek, a vendar obstoje mnogoštevilna bitja, proti katerim se bori le z naj večjim naporom. Tudi med žuželkami ima mnogo sovražnikov, katerih se le s težavo ubrani. Začnimo z najbolj znanimi, a silno nevarnimi človeškimi neprijatelji, z muhami! Bilo je v vojni dobi. Dolgčas me je pognal v Polhograjsko hribovje. Po sedemurni hoji sem žejen in lačen iskreno pozdravil visoko v hribih stoječo kmetsko hišo, v kateri sem si že večkrat utešil glad in žejo z izvrstnim kislim mlekom. Tudi to pot mi ga je ponudila prijazna gospodinja. Ne vem, kaj me je neslo za njo v kuhinjo, kjer so stale na dolgi polici polne latvice! Toda gorje! Ko je dvignila eno izmed njih, se je dvignil iz vseh latvic gost roj muh. V latvici, ki jo je postavila pred mene, je po lepi, rumeni smetani gomazelo kakih pet muh, ki so obtičale v gosti smetani. Zagodrnjala je nekaj o mušji nesnagi in pometala muhe kar s prstom iz smetane. »Zbogom apetit,« sem si mislil, ali da ustrežem krulečemu želodcu in zaradi triurne hoje, ki me je še čakala, sem vendar odnesel latvico na mizo pred hišo. Zajel sem dvakrat, trikrat in nadaljeval bi bil morda to hvalevredno delo, da nisem opazil gostih rojev muh, ki so romale od smradljivega gnojnega kupa in zraven stoječega stranišča v kuhinjo in nazaj. Ze zajeta, četrta žlica je romala nazaj v latvico. Položil sem na mizo denar in žlico in jo pobrisal brez slovesa. Tako so me muhe oropale tečne južine, kakor marsikaterega drugega, ki je v svoji neprevidnosti vtaknil svoj nos v kuhinjo kake vaške ali predmestne gostilne. To bi pa ne bilo še najhujše zlo, akoravno ni menda bolj sitne živali od hišne muhe, ki je v stanu najmirnejšega človeka spraviti do obupa in ki ti prežene ves tek, ako plava kot ocvirek v juhi ali v omaki. Muhe so razen tega skrajno nevarne človeškemu zdravju kot prenašalke raznih bacilov* in strupov. Niso redki primeri, da umrje človek na posledicah mušjega pika tekom par ur. Ljudstvo pravi: »Strupena muha ga je pičila.« Muha sama na sebi ni bila strupena, toda gostila se je malo poprej na kaki mrhovini in zanesla s svojim sesalom v neznatno rano na koži mrliški strup. Edino sredstvo v zatiranju hišne muhe je najvestnejša snaga. Ker znesejo muhe svoja jajčeca v smeti in v gnoj, je treba vse prostore temeljito pometati, gnojišča pa naj bodo, kolikor mogoče daleč stran od stanovanjskih prostorov. Neumita posoda in jedilni odpadki, raztreseni po tleh in mizi so najboljša vaba za muhe. Nikdar ne bo silila muha v prostore, kjer ne bo našla ničesar za svoj, večno lačni želodček in ne prilike za odlaganje jajčec. Pri nesnažnih ljudeh nastopijo mnogokrat tako zvane žive rane. V nezavezano rano je znesla muha jajca; nekatere vrste muh celo žive ličinke. To navado imajo predvsem siva mesna, navadna hišna in še nekaj drugih vrst muh. Rane je treba torej temeljito izprati s kakim desinfekcijskim* sredstvom in zavezati. Če nimaš drugega pri rokah, zadostuje tudi nekoliko močnejše žganje. Ni dvoma, da povzročajo žroče ličinke hude bolečine. Toda, ko1 bi bilo samo to. Ličinke okužijo rano in povzročijo lahko izgubo prsta, cele roke ali pa celo smrt. Najbolj nevarna v tem oziru je že imenovana siva mesna muha. Ob cestnem jarku je zaspal berač z razgaljenimi prsi. V majhno rano na prsih je odložila mesna muha svoje ličinke. Ko se. je berač prebudil po nekoliko urah, imel je razjedene že cele prsi. Umrl je po šestih urah kljub zdravniški pomoči. Ta, kakor tudi druge muhe razvijajo naravnost neverjetno plodo* vitost. Samica znese 50 do 80 jajčec ali ličink, ki se po 5s do 8dnevnem žretju zabubijo. Po 20 dneh že izlezejo razvite muhe. Neki prirodo« pisec je izračunal, da znaša njeno potomstvo v šestih mesecih 508 milijonov muh. To je v resnici grozna številka. K sreči imamo v boju proti tej nadlegi izvrstne pomočnice, ptice. Čuvajmo jih! V Banatu, v Srbiji in sploh ob spodnji Donavi opazuješ lahko spomladi, kako beže v divjem begu s pašnikov cele črede konj, goveje živine in ovac. Vzrok tega divjega bega so ogromni roji mušic, ki nastopijo na gosto kakor oblaki nenadoma in nepričakovano meseca aprila. * Bacil je našemu očesu nevidna žival, ki povzroča to ali ono nevarno bolezen. * Razkuževalnim. Te mušice, podobne naši hišni muhi, a nekoliko manjše od nje, so znane pod imenom »golubaški komar«, po votlini blizu Golubaca, ki se imenuje tudi »Mušja votlina«. Ljudstvo namreč misli, da prihajajo muhe iz te votline. Novejša raziskavanja pa so dokazala, da žive ličinke golubaškega komarja v bistrih gorskih potokih. Mušice napadajo pri živalih posebno nosnice in okolico oči. Njihov ostri pik povzroči zelo boleče, dolgo trajajoče otekline, hudo mrzlico, krče in mnogokrat celo smrt. Leta 1783. je v Banatu poginilo zaradi mušjih pikov 52 konj, 131 goved in 316 ovac. Seveda ne prizanašajo tudi ljudem; posledice so iste kot pri živalih. Golubaškemu komarju sorodne muhe žive na Laponskem (severna Skandinavija) in drugod v polarnih pokrajinah in nastopajo v poletni dobi v še ogromnejših rojih. Laponci so prisiljeni pobegniti poleti pred temi mušicami s svojimi severnimi jeleni k morju, kjer ni toliko muh. Pozimi se vrnejo v gozdove, kjer imajo svoje domove. V Južni Ameriki živi prav majhna mušica, znana pod imenom peščena muha. Preden se človek prav zave, ima že obraz in roke pokrite z malimi, zelo pekočimi bulami, ki izvirajo od pikov peščene muhe. Tudi v naših krajih žive razni mučilci živine in ljudi. Kateri pastir ne pozna govejih brencljev? Kolikokrat je ves obupan dirjal za živino, ki se je razbežala na vse strani, hoteč se rešiti svojih mučiteljev. Živina je včasi vsa krvava od brencljevih vbodov. Samica se hrani s krvjo in ker ima v sesalu 4 do 6 ostrih ščetin, vbada prav neusmiljeno. Dobro so brenclji znani tudi kopalcem, katerim mnogokrat pokvarijo vse veselje do kopanja. fse nadaljuje.) ALKOHOL. Malokdo ve, da je alkohol izvrstno razkuževalno sredstvo. Posebno je izvrsten lek proti oteklinam. Nobeno drugo sredstvo ni tako učinkovito. Ako namažemo opečeno ali oparjeno mesto z alkoholom, bolečina preneha. V težkih slučajih ovijemo opečena mesta z vato, ki je namočena z alkoholom. Pri opeklinah, s katerimi se tako postopa, ne nastanejo mehurčki in kar je še važnejše: alkohol temeljito razkuži razbolena mesta, tako da se v kratkem rana zaceli. Alkohol se tudi na kmetih posvod dobi. Kdor je kuhal žganje, je gotovo pridobil vinski cvet (prvo žganje, ki priteče 'z kotla). Kdor tega nč more dobiti, naj s! pomaga z navadnim močnim žganjem, ki vsebuje 30 do 40% alkohola. Ali nikakor se ne smemo posluževati špirita, ker le«ta vsebuje zdravju škodljive snovi. Najboljši je 96% vinski cvet kateremu smo dodali še 1 gram jodoforma za vsak liter. SEVERNI JELEN. Severni jelen je ljudem, ki prebivajo na daljnjem severu to, kar je nam govedo. Daje jim hrano in obleko. Laponskim narodom celo nadomestuje konja. Laponec si obuje smuči, vpreže jelena in tako potuje iz kraja v kraj. Poleg udomačenih severnih jelenov pa žive v severnih puščavah cele črede divjih jelenov. Na zunaj ni med domačim in divjim skoro nikake razlike. Le v barvi se ločita. Barva dlake divjega jelena se povsem prilega barvi okolice, v kateri živi. Udomačeni ne potrebuje tega varstva in je zato raznobarvne dlake, kakor je n. pr. naše govedo. A obstoja še večja razlika med njima. Obstoja nekaka notranja razlika, kakor obstoja med sužnjem in gospodarjem. Udomačeni jelen je top in brezbrižen in se ne meni za to, kar se godi okrog njega. Ukažejo mu in on uboga, to je vse njegovo življenje. Divji severni jelen pa je izredno bistroumna, previdna žival, ki dobro pozna ves boj za obstanek. V tem sliči našemu jelenu. Razlikuje se pa v tem, da nosi tudi samica severnega jelena rogovje, četudi ni njeno tako močno in se na konceh tako ne razkošati. Severni jelen biva najrajši na goličavah gorovja na severu. V nižje ležeče kraje, ki so obrastli z gozdovi, se ne podaja rad, ker mu gozd ovira razgled. Imeti hoče prost pogled na vse strani zaradi varnosti. Kakor vse živali, ki žive po gorovjih, ima tudi severni jelen dolg trup, razmeroma kratke noge in izredno gosto, dolgo in toplo dlako. Ker se lahko močno razkorači in ker ima ploščate parklje, je njegova sled podobna sledi naše goveje živine. Ali to mu daje možnost, da hodi lahko preko ostrega skalovja in da z lahkoto prekorači nevarna močvirja in da se ne vdira v mehkem snegu. Široki parklji mu tudi pri plavanju zelo dobro služijo kot vesla. V plavanju prekaša našega jelena. Divji jeleni se radi selijo iz kraja v kraj. Poleti se zberejo v velike črede in se pomaknejo v višje ležeča pašišča. Največkrat se selijo zaradi muh, ki jih v nižjih krajih preganjajo, lake črede so zelo velike. Zbere se po par tisoč jelenov, tako da izgledajo od daleč kakor potujoči gozd. Nekdo je opazoval preseljevanje: sprevod divjih jelenov, ki so šli mimo njega, je trajal dve uri. Pri teh preseljevanjih morajo seveda tudi preplavati široke reke, kakor so Ob ali Jenizej v Sibiriji. Spredaj pred čredo stopajo košute z mladiči, zadaj pa jeleni. Navadno preplavajo reke vsako leto na enem in istem mestu. Poleti, ko se selijo na planine, so mršavi in polni bulastih ran, povzročenih po muhah; na jesen, ko se vrnejo zaradi z me v nižje kraje, so debeli in močni ter zdravi. Tedaj je njihovo meso zelo okusno in lovci jih začno zasledovati. Ali lov na divje jelene ni tako lahek, kakor bi si nepoučen človek pred* stavljal. Človeka zavoha že na pet sto korakov daleč, sliši enako dobro kot naš jelen in vidi tako dobro, da mora lovec uporabiti vse mogoče zvijače, če se mu hoče približati na strel. Kdor hoče iti na lov na divje severne jelene, mora biti pripravljen na vse mogoče težkoče. Ta lov ni za nedeljske lovce! V višinah, kjer se jelen pase, ni ne pastirskih ne drugih koč. In kdor hoče n. pr. na norveške gore, mora meti dobre, nepremočljive škornje, utrjene noge, močna pleča, ki jim lahko naloži hrane za več dni, in zdrava pljuča. Pri tem lovu je treba istotake previdnosti kakor na lovu na divje koze. Na vse treba paziti: na smer vetra, na vreme, na solnce. Poznati je treba kraje, kjer se jeleni najrajši pasejo, poznati treba njih navade in plaziti se treba kakor mačka. Izkušeni lovec zna iz sledi jelenov razbrati, če so stare ali sveže, če današnje ali včerajšnje ali predvčerajšnje. Vsak odtrgan list grmovja, vsak premaknjen kamenček mu kaj pove. Lovec mora pogostokrat skakati čez vzdolbine, napolnjene z ledeno mrzlo vodo; in ker so skale špičaste in ostre, povzroči vsak tak skok občutne bolečine v nogah. Če pa lovec zasluti čredo jelenov v bližini, ne sme več skakati čez take mlake, ker bi s tem preplašil čredo; hočeš, nočeš — preplaziti se mora skozi ledeno mrzlo vodo na drugo stran. Ali tudi razočaranj ne manjka. Zgodilo se je že premnogokrat, da se je lovec po vseh štirih plazil proti jelenu, pa je po par urah plazenja spoznal, da ni jelen, ampak skala, obraščena z rogovilastim grmovjem. Barva jelenove dlake je namreč tako podobna okolici, da je le najboljšim lovcem mogoče spoznati razliko. Laže se spozna čreda pasočih se jelenov. Ali do nje je težje priti kot do posameznega. Ko se lovcu posreči zapaziti čredo, tedaj se šele pravi lov prične. Z največjo spretnostjo se mora približati čredi na strel. Prehitra kretnja bi vse pokvarila. Norveški lovec zna na poseben način poklekniti in vstati; polagoma krči kolena in telo, centimeter za centimeter, dokler povsem ne izgine na tleh med skalovjem. Med skalami skriti lovec trga mahovje, meče bilke v zrak, da preizkusi smer vetra. Nato se začne plaziti proti čredi tako, da mu veter piha nasproti. Pri tem pazi, da stoji med njim in jelenom vodnikom kaka večja skala. Ko se približa čredi na strel, se vpre s puško na skalo in pomeri na največjega jelena. Po strelu je čreda navadno tako presenečena, da obstane par trenutkov nepremično na mestu in je lovcu možno še enkrat ustreliti. Sedaj se čreda šele zave nevarnosti in zbeži. Od lova na divje jelene je ponekod posebno v S biriji in Laponski, odvisno življenje ljudi. Jelen jim daje hrano, obleko, vprežno žival in še celo stano* vanje (šotor). Od tega lova je odvisno, ali bo v deželi zavladalo blagostanje ali izbruhnila lakota. Zato je čas lova na jelenjad v teh krajih najvažnejši letni čas. Ljudstvo preži na jelene, ko potujejo. Tedaj se skrijejo za grmovja, čakajoč, da stopijo jeleni v reko, ki jo hočejo preplavati. Ko se to zgodi, skočijo ljudje v svoje male čolne in pobijejo kolikor živali morejo. Na bregu pa čakajo njihove žene in otroci, da pobijejo še tiste, ki so ranjeni komaj priplavali na breg. Ta lov ni brez nevarnosti. Marsikateri čoln se preobrne in vsi, ki so bili v njem, izginejo v vodi. Tudi se živali branijo z zobmi in rogovjem. Razen človeka ima severni jelen še mnogo sovražnikov. Najhujši so vol* kovi, ki ga v čredah tako dolgo zalezujejo, dokler ga ne dohite. Najrajši ga zasledujejo, ko zapade mehak sneg, v katerem se jelen težko brani. O MAČKI IN PSU. Domača mačka izvira od divje mačke. Ako opazujemo mačko, kako se kreta okrog hiše, opazimo marši; kaj, kar spominja na to, kar je nekoč bila. Psi gonijo svoj plen. To velja za vse pasje pleme; za volkove, lisice in tudi za domačega psa. Člani mačjega plemena pa love svoj plen na povsem drugačen način. Oni se prikradejo do svoje žrtve in skočijo nanjo, ko so dovolj blizu. Vse mačke delajo tako: levi, tigri, leopardi, divje in tudi do* mače mačke. Mačke love kradoma, psi pa lajajoč in s svojo hitrostjo. Mnoge mačke, posebno v gospo* skih hišah pa nimajo prilike, da bi lo* vile kakor jim veleva nagon. Zato jih večkrat vidimo, kako si same ustvar* jajo prilike, da bi temu nagonu zado* stile. Večkrat jih vidimo, kako se pla* zijo prihuljeno po tleh, potem pa ne* nadoma skočijo, kakor da hočejo ne* kaj ujeti. Morda je muha, katerikrat pa tudi ni ničesar. To ni igra, ampak star nagon. Isti nagon ji tudi veli, da se vzpne na deblo in praska po njem, kar večkrat vidimo. Divja mačka mno* Qo pleza po drevju, ona se drži na vejah s kremplji. Mačji kremplji so drugačni nego pasji. Zamorejo se skr* čiti ali iztegniti. To delo opravljajo mišice. Kadar mačka grebe po dre* vesni skorji, vadi te mišice. A ne le po zunanjosti, ampak tudi po duševnosti se mačka razlikuje od psa. Psu je prirojeno, da se druži s člo* vekom. Kadar se rodbina izseli, se iz* seli tudi pes. Njegov dom je tam, kjer je gospodar. Pes gre za gospodarjem* beračem istotako veselo, kakor bi šel za kraljem. Vdanost psa je izmed naj* svetlejših reči na svetu. Malokateri prizor je tako ganljiv, kakor ta, ko iz* gubljeni pes išče gospodarja. Pes hoče vedno pripadati komu. Mačka pa je navezana največ na mesto. Če se kdo izseli, se mačka težko privadi novemu domu, pri prvi priliki jo ubere na stari dom. Lahko jo odnesemo kilometre daleč, znala bo najti pot nazaj. Mačka se naveže bolj na mesto kot na človeka. Kdor se 'je že kdaj vozil s par* nikom čez morje, ve kaj znači klic S. O. S. (save our souls! = reši naše duše!) To pomeni, da je parnik, ki odpošlje na vse strani tak klic po brezžičnem brzojavu, v veliki nevar* nosti. Vsak drug parnik ki vjame tak brzojav, je dolžan takoj odpluti na pomoč. V nevarnosti rabijo ta klic vsi narodi sveta. Kajti če bi vsak klical na pomoč v svojem jeziku bi se lahko zgodilo, da bi ga drugi ne razumeli. In ker rabijo te črke vsi narodi, pra* vimo, da je klic mednaroden kakor je n. pr. mednaroden izraz »radio«. S. O. S. so uvedli leta 1908. in je od tedaj že marsikomu rešil življenje. Ta klic je n. pr. rešil sedem sto ljudi, ki so jih rešil: s parnika »Titanik«, ki se je potopil sredi morja. Ali premno* gokrat se tudi zgodi da so drugi par* niki preoddaljeni, da bi na klic pravo* časno prihiteli na pomoč. In tedaj si morajo ljudje sami pomagati in mnogo jih utone. Zaupat' se morajo rešilnim čolnom ki vise ob straneh vsakega parnika, ali pa celo rešilnim pasovom, ki jih tudi vsak parnik mora imeti. Zadnji sme zapustiti potapljajoči se parnik kapitan poveljnik parnika. Na* vadno so kapitani veliki junaki. Tako je pred kratkim šel prostovoljno v smrt poveljnik nemškega parnika »Monte Cervantes« — Feodor Dreyer. Ob južnem koncu Južne Amerike je zadel njegov parnik ob čeri, ki so ga preluknjale. Dreyer je velel zmetati ves tovor v morje in je upal, da bo do* segel obalo, preden utone A se je zmotil: čeri so parnik preveč razparale. Ko je poveljnik spoznal, da ni pomoči, je ukazal mornarjem pripraviti čolne in od veslati z vsemi potniki daleč od parnika da jih ne zajame vrtinec ki nastane, ko se parnik potopi. Sam pa je ostal na poveljniškem mostu in pas zil, če vrše mornarji svojo dolžnost in če so vsi potniki na varnem Komaj so bili čolni na varnem, pa se je pričel parnik potapljati. Še enkrat je vrli kapitan zamahnil s čepico v zadnj po* zdrav, potem pa izginil v groznem vr* tincu. Tako je umrl mož, ki je vedel kaj je dolžnost. Tudi naše pomorstvo je pred krat* kim zadela huda nesreča. Jugosloven* ski parnik »Daksa« je v viharju utonil in z njim je izgubilo življenje 37 mor* narjev. Parnik »Daksa« je bil zadnjič v Gružu 10. januarja in je tedaj odplul proti Afriki. Tam je vkrcal tovor že* iezne rude in je dne 19. januarja odplul proti Rotterdamu, kamor bi moral pri* speti 1. februarja. Gibraltarska vrata je preplul 22. januarja, štiri dni pozneje pa je zašel v ciklonske vrtince. Na večer tega dne so prejele razne ladje in radij; ske postaje na kopnem ponovne klice na pomoč od »Dakse«. Vsaka pomoč je bila brezuspešna. Ladja s posadko 37 mož je bila izgubljena. Ponesrečena ladja je bila zgrajena leta 1911. v Sant Shieldu v Angliji, dolga je bila 112’4 m in široka 15' 1. Nesreča, ki je s katastrofo parnika »Dakse« zadela ves naš narod, a po= sebno še družine siromašnih mornarjev, je posebno v Dalmaciji ganila vsakogar. Za nesrečnimi mornarji so se povsod vršile maše zadušnice. Najsvečanejša se je vršila v Splitu. Tam so pri maši bile navzoče tudi družine pokojnikov. Po maši je vsa množica s solzami v očeh krenila k obali. Na nebu se je po* javil avion »Sarajevo«, ki je z višine položil trnjev venec na grob pokojnih, na morje. Trije topovski streli so po= slednjič pozdravili pokojnike, a prebi* valstvo je odkritih glav stalo na obali in z nemim pogledom gledalo na morje, ki so ga pokojni ljubili in v njem našli svoj hladni grob. ŠOLA V SNEGU. V Švici, deželi športa in zdravja, se v mnogih krajih vrši šolski pouk na prostem. Poleti v lepih solnčnih dneh prenesejo klopi v gozd, kjer sede otroci ves čas pouka v svojih klopeh in poslušajo svojega učitelja. Učitelj stoji pred tablo, ki se da prenašati. Na svežem zraku se otroci lažje in rajši uče, obenem si pa utrjajo zdravje. Sedaj so tudi pozimi vpeljali šole na prostem. Naša slika nam kaže tako »šolo na solncu« v Laisinu v Švici 1250 m nad morjem. Otroci sede v žarkem zimskem solncu v klopeh v samih plavalnih hlačkah, se pridno uče, telovadijo v odmorih. In si nataknejo smuči in zdrknejo v dolino proti domu, ko solnce izgubi svojo moč. Prehladi se nobeden, ker jih nadzoruje strokovnjak, ki ve, kako se telo utrjuje. KRESNICE-SVETILJKE. V drugi številki nam je inž. Dit* rich povedal, da bi bila najkoristnejša razsvetljava na svetu »mrzlo žarenje«, kakor ga razširja kresnica. Tako žare* nje si je človek vedno želel. In ker niso znali posneti take svetlobe, so ljudje pred stoletji, ko še niso poznali druge luči, skušali izkoristiti kresnice zase. Kajti človek si je vsako žival skušal izkoristiti v svoj prid. Brez živali bi človek skoro ne mogel živeti. Od njih dobiva meso, jajca, mleko, iz katerega pridobiva maslo in sir; uporablja njih kožo, dlake, puh, zobovje, rogove, ko* sti, čreva, sploh vse, kar donaša ka= kršnokoli korist. Zato ni čuda, da je hotel izrabiti zmožnost nekaterih hro* ščev, da svetijo ponoči. Posebno so to skušali v vročih (tropičnih) krajih, kjer žive mnogo večje kresnice od naših. V 16. stoletju so v Južni Ameriki zapirali žareče hro* šče v posebne kletke, da so jim svetile pri večerji in pri nočnem delu. Če je kdo imel opravka izven hiše, si je na* nizal na nit celo vrsto takih hroščev, da so mu razsvetljevali pot. V istem stoletju pa so na otokih Zahodne In* dije častniki pritrjevali na kapo svetli* kaj oče se hrošče, da so služili vojakom pri ponočnih vajah, kakor nekake zve* zde vodnice. Tudi so žene na teh oto* kih imele navado okrasiti svoje obleke s takimi hrošči, ko so šle na kako za* bavo. Dale so hrošče v vrečice iz ten* čice in jih prišile na obleko. Če so se hrošči polenili, so pa stresle vrečico, da so spet zasvetili. So pa tudi skrbele za svoje ljubljence: ko so se vrnile domov, je bila prva njihova skrb, da so dale hroščem srkati sladkorno trsje. 1. Tamle dimnikar koraka: 2. O, podkevI Naj mi še 3. Na, še to, avto svate danes me še sreča čaka. kdo reče, 'fc* pelje, da ne bom imel jaz sreče! sama sreča in veselje! 4. In ta solnčni dan me ?reie. prava, sreča se povsod mi smeje. da mi je se cela glava. i i 4. Vsak krščen človek, i i i i 1 5. Sorodnik, k k k 1 I 6. Moško ime. j 1 | 1 1 1 m n n ( 7. Vladarski stol. n n n o o o 8. Odkritelj. o o o p p p rj 9. Dušni pastir, r r r r s s s 10. Žival iz pradobe. s s t t t t 11. Velika ravan, u u v v v 12. Resnica, v v v z z ž | 13. Jedilno orodje. V drugi in ?etrti vrsti od zgoraj navzdol čitaš dolžnost vsakega Jugoslovena. PTIČEK V KLETKI. Nariši na eno stran kroga iz lepen» ke ptičjo kletko, na drugo pa ptičko; pritrdi na desno in levo še nit ali tanko SMUČAR, Kakšen bo konec? Najboljšo rešitev -priobčimo v prihodnji številki. Rišite s tušem ali vsaj s črnilom. RAČUNSKA UGANKA. Naša psička ima mlade. Mali kužki so zelo lepi. Sedaj, ko so že nekoliko večji, se smejo otroci z njimi igrati. Vsak izmed naših otrok si vzame dva psička v naročje. Psička pa ni nič huda, ampak skače in laja okrog otrok. Sedaj vrvco tako, da nastane zanka. Vtakni pa ugani, koliko je psičkov, če ti povem, da sem preštel vse noge — psičkov in otrok, brez psičkinih — in je 30 nog? prst ene roke v eno, prst druge roke v drugo zanko pa zavrti lepenko in videl boš, da bo ptiček skočil v kletko. Mimogrede se naučite FOTOGRAFIRATI ako sl nabavite najboljšo slovansko ppuino knjigo, ki Jo dobitoza lODIn letofiasno Vam poSIJemo naS najnovej&I canlk fotdgraflfinlh potrebščin. juuuuuuuuuuuguu NAROČAJTE MLADINSKE KNJIGE pr! ' .J s UČITELJSKI TISKARNI V LJUBLJANI ŽIBERTOVI ČEVLJI nadkrlljujejo vsak drug Izdelek Oglejta (I jih V Preiernovl ulici, Ljubljana SLEPI RISAR. V Ako se hočete iz srca nasmejati, igrajte tple igro: zavežite enemu izmed vas oči z robcem. Nato mu dajte v roke svinčnik in položite predenj kos čistega papirja na mizo. Sedaj naj nariše, kar mu ukažete. Na pr. nariše naj učenca, a po vrsti: najprej glavo, nato desno nogo, torbo, levo roko, vrat itd,, dokler ni vse na papirju. Ko je delo končano, odvežite risarju robec in oglejte si risbo. Najbrž bo glava spodaj,, trebuh zgoraj in udje vsepovsod v zraku, le tam ne, kjer bi morali biti. Seveda se lahko rišejo tudi druge stvari —^ živali, hiše itd. ŠALJIVE UGANKE. V katerem mesecu so poredni dečki najmanj tepeni? (•nfjEnaq3j Katero reč solnce nikoli ne obsije? (•33U3S) V ŠOLI: Katehet vpraša učence: »Kdo je svet ustvaril?« Vse je tiho, nihče se ne oglasi. Katehet vpraša še enkrat z ostrej* šim glasom: »Kdo je svet ustvaril? Kaj res nikdo ne ve? Jožek, kar hitro po* vej, kdo je vendar švet ustvaril?« Jožek jokaje: »Jaz ga že nisem!« NAJNOVEJŠI VZORCI ZA POMLADNE PLAŠČE RAVNOKAR DOSPELI BOGATA IZBIRA ... A K F! v drogeriji „SANITAS“ 3 TlimruN* Celift-Liublfana* Dunaiskn t*. & K