M. B. Borko: V polmraku.
411
-------— Mrtva   lunina   obla  beži   skozi   brezbrežni   prostor.
Mirijade drobnih svetovnih telesc plešejo po njem kot roji mušic v soparnem poletnem večeru. Nič se ne gane na kamenitem luninem truplu. Prsi tega odmrlega sveta ne dihajo več in se ne pno v nova gorska slemena. Po njem se ne pretaka niti kapljica krvi-tekočine, ki bi mu vedno znova prerajala in pomlajala bitje. V njegovi notranjosti ne polje več gorko svetsko srce, ki se časih v ognjenem utripu spomni svoje mladosti.
— Tako beži dalje ogromni svetovni mrlič, slepa igrača meteorjev, ki butajo in tolčejo ob mrtvo skorjo, kot da bi zabijali zadnje žeblje v njegovo krsto. —
Meni pa se dozdeva, da nam je meteor v Arizoni pokazal na popolnoma drugega mrliča, — ubil je meteorsko teorijo samo.
Dovoli, da povabim tudi tebe na njen pogreb!
(Dalje prihodnjič.)
M. B. Borko:
V polmraku.
Okoz gotsko okno pada svetel val, se lomi v gosti mreži barv in lije med stebre, kjer ko plavajoči trak se ob profilu Lidije odbije.
Nad malo glavo ji oblak kadil leskeče v solnčnem bliskanju veselem. Strmi in moli tam. Obrisi rok so se začrtali po tlaku belem.
In ko je vstala, se je val razlil
pa vzdramil v temnem snu svetnike sive,
da so strmeli, kot bi Oče šel
v jutranjem svitu čez nebeške njive . . .