296
Narodo- in krajopisje.
Otok Kerk.
Spisal J. T erdi n a
v odgovor gospodoma Vuku in Klunu.
Kerk je domače ime otoku, kteremu Lahi in po njih drugi Evropljani Veglia pravijo.
Kje leži, mi ni treba popisovati; mera mu je 7 Q milj, in duš je živelo lani na tem prostoru 17,924. Kerk ima toraj med vsemi kvarnerskimi otoki največ ljudi, ker jih C res (Cherso), čeravno je večji (8 D milj) se 8000 nima. S Kerkom so gospodovale do leta 1799 Benetke. Kakor povsod si je beneška gospoda tu prizadevala, laski jezik udomačiti, nekaj po nauku, nekaj pa z ustanovljevanjem laških kolonij. Ena še zdaj živi, ali prav za prav životari; imenuje se Veglia, kakor celi otok in ta Vegi i a mu je še dan današnji poglavitno mesto. Duš ima zdaj 1800; da jih je pa nekdaj več bilo, je gotovo, ker dosti hiš stoji zdaj praznih ali pa se podira, kjer je popred gospoda stanovala. Ce človek v Vegi i i za imenitnosti poprašuje, mu nimajo druzega pokazati, kakor kamnitnega beneškega leva, ki še na starem mestu stoji. S prečudno pobožnostjo se Vegljani na tega leva ozirajo. Skoraj jim več velja, kakor punčica v očesu.   Mlaji rod nič ne ve, kaj pomeni;   starec
pa mi je pravil, da takrat, ko je lev gospodaril, je bilo vse bolje na svetu; davkov se ni plačevalo celo nič, marveč so še Benečani Vegljanom dnar pošiljali, kadar jim je kaka stiska prišla; zemlja je rodila vse sama, pozimi ni nikoli snega, poleti nikoli suše ali toče bilo, in rib je plavalo toliko ob otoku, da so jih kar z roko lovili. Tedaj „aurea aetas!" Pa se je res v mestu marsikaj spremenilo, toda ne zato, ker ne stresa več stari lev z zlato grivo. Bogata beneška gospoda je iz Veglie izginila; trosila je več, kakor so ji dohodki zmogli; bahaje se in zapravljaje po Rimu, Milanu in Fiorenci je slednjič obožala; svojim kmetom (kolonom) je nazadnje tudi hiše prodala. Ti nekdanji koloni so tedaj zdaj hišni gospodarji v Vegi i i, pa si ne morejo na nobeno plat nič opomoči; po mestu se kaže povsod, kamor pogledaš, revščina in podertija. Zemlja se je začela prodajati že davnej horvaškim sosedom, kupovaje hišo za hišo Horvatje že tudi v mesto silijo. Veglia je tako opešala, da zdaj še kerčme nima; sreča je še, da Kerški škof tu stoluje, brez njega bi nadloga še huja bila.
Vegljani govore zgolj le laški, čisti, beneški dialekt; tudi šole in pridige so jim laške, pa so mi pravili, da zadnje leta so jeli včasi tudi po horvaški Božjo besedo oznanovati. Vse kaže, da ne bo dolgo, ko bo laščini odzvo-nilo. Škoda ne bo velika. Cez 500 let je tu kraljevala, njeni nasledki so bili siromaštvo, sirovost, zamorjeuje vsega, kar človeško serce blago, kar narod častitljiv dela. Benečan se je neprenehoma na vseh straneh vojskoval, toda ne sam. Tisoč in tisoč Horvatov je domovini upeljal, da so za-nj kri prelivali. „Riva dei Schiavoni" v Benetkah priča še dan današnji, od kod si je mogočna republika junakov dobivala. Prevzetno se je šopirila po morji, kraljevaje na Jadru iu na srednjem morji, ker je imela mnoge, hrabre, izurjene mornarje — Horvate iz primorja in z otokov. Temni visoki gozdi so enkrat pusti Kras zaljšali, segaje notri do morskih bregov, — al splavali so po vodi, iz njih je Benečan sebi in tujcem ladje tesaril. Kamor se ozremo, vidimo srnert, ki jo je laška vlada sejala. Le narod je stari ostal, vse upiranje, mu domače navade, jezik, narodnost vzeti, je bilo zastonj. Narodna omika izvira le iz naroda; od drugod prinesena je kakor beršlin, ki drevesu, ovivši se, rast zadušuje, pa ga vendar ne more pokončati. Narod na otoku Kerku je v vseh rečeh zlo zlo zaostal, toda umeri ni: v tem je tolažba in upanje, da se bo sčasoma zamuda popravila. Zunaj mesta Veglie na otoku nič Lahov ni, ampak povsod so sami čisti Horvatje po kervi in po jeziku. Vseh skupaj je komaj 16000.
Grozno čudno mi se zdi, da Vuk v teh krajih Ser bo v išče; saj mora že učenček v drugi šoli vediti, da je tod okoli stara domovina Horvatov. Prepričal sem se in naj mi Vuk verjame, da na Kerku, na drugih otokih iu po primorji nikjer ni ne ene serbske vasi, ne ene serbske hiše, in da je ljudem celo ime „Serbu popolnoma neznano, bolj neznano kakor Amerika ali Melburn. Cuique suum! Med samimi Horvati pa je poseben razloček; nekaj jih od nekdaj tu prebiva, česar so si živo svesti; ti odvečani ali avtohtoni imajo tudi marsikaj svojega in silno starega v jeziku in žive razun na Kerku tudi na Cresu in po malih bližnjih otokih. Nekaj Kerčanov pa se je pozneje iz Vinodola sem priselilo; ti prihodniki so se v jeziku nekoliko po unih zvergli, večidel pa so ohranili svoj vinodolski dialekt. Av-tohtonov je več kakor prihodnikov; pravili so mi, da najmanj 11000, in stanujejo na severji in na severnem iztoku, sem ter tje precej daleč na jug premahovaje. Največje njihove mesta so Dobrin j, Verbnik in Omišalj; med temi je Dobri nj večji od laške Veglie. V imenu primorci ne delajo nikakoršnega razločka, imenovaje avtohtone iu prihodnike „Bodule", v Senji pa tudi „Cuketf. Kerčanom pa te imeni niste nič kaj po volji; človek jim ne sme tako reči, če jih neče razžaliti. Za povračilo pravijo Vinodolcem „Kirci",  ki jim   pa   tega  ne  zamerjajo.    Ko sem popra-
297
seval, kaj te imena pomenijo, so mi razlagali, da je Bodul to kar Podolec, Kirec pa to kar Gorenec, eni pa tudi, da so Boduli po vodi to ime dobili, ker so otočani. Toda mi to modrovanje ni preveč se prilegalo. Morebiti je Kirec to kar krajec „Uferbewohneru; Bodul pa je vsakako temna beseda; da je konec ul slovenski, nam je na pričo ime nekih karpatskih Poljakov wHuculiu. Za ime wCukia pa pripovedujejo Senjani, da je prišlo od raz-bojnih Uskokov, ki so se bili 16. in 17. stoletja v Senji utaborili, padaje na Turke in Benečane. Ker je Kerk be-nešk bil, so ga hotli Uskoki opleniti; zbravši se ponoči pridejo natihoma, nadjaje se obilnega dobička, ker mislijo ljudi spijoče najti. Toda Kerčani so imeli pazljive straže, pa so Uskoke dobro otepli in odpodili; zavolj tega so jim nek ti ime vidijoče tiče dali. Toliko o imenih.
V nosnji, navadah, in tudi v pesmih in pripovedkah pa so se avtohtoni s prihodniki popolnoma zenačili, zato se tujcu vsi enaki zde; razloček v jeziku sem že omenil in pozneje bom obširneje o tem govoril.
Najpred nekoliko o življenji kerških otočanov. Izmed   vseh kvarnerskih otokov je   Kerk za kmetijo najbolj pripraven, toraj se ljudje najbolj ž njo pečajo. Orodje jim je prosto  in starodavno,   kakor je bilo pred 1000 leti; za umetno obdelovanje  se  nihče ne meni   in  ga tudi nihče ne pozna; vse iznajdbe in vede pridna roka nadomestuje in sploh se Kerčanom   kmetija   res   dobro   ponaša.    Zemlja  je rodovitna, le sem ter tje preplitva, da ji je dosti dežja treba. Olja in vina na   otoku  ne raste preveč;   kar sem vina pokupil, mi se nič kaj ui   prijetno zdelo;   to  je za to čudno, ker   v Vinodolu   precej   unkraj   morske  soteske  najžlahneja kapljica dozreva, — pravo  gosposko   vino,   ktero  se  peni samo po sebi brez začimbe in priklade.    Velika nadloga za otočane  in  dostikrat   škodljiva  za  sadež   je  silna  senjska burja. Velika nesreča je tudi toča, ki se pogostoma na otok uslplje.    Poleg   kmetijstva  imajo   Boduli  velike  cede  lepih ovac;   pod južnim  nebom   in  blagim zrakom zori najslajša trava; zato pa je tudi ovčje meso tu prava slastica, da ga ljudje nad vse drugo čislajo; tudi jez nisem še nikjer tacega jedel. — Med mornarje pa ne hodijo dosti Kerčani, pa tudi ne  drugi   otočani   iz  Kvarnera,   razun   Ložinjanov (Lussin piccolo).    Z ribštvom   se  nekaj   ubijajo;   večkrat  sem  jih gledal in se njihovi poterpežljivosti čudil. Po celo popoldne stoji  Bodul   kraj   morja  kakor   pribit,   opiraje   oči   v   vodo in lova,   marsikdaj   zastonj, pričakovaje.    Vselej   mi  se je zdelo,   da Kerčani   nič   kaj   izurjeni  ribči   niso.    Pa jih je tudi ta nadloga pritiskala, da več let zaporedoma ni skoraj nič rib bilo.    Ob enem,   ko je bolezen na terto in sem ter tje tudi na murbe   in olike padla,   so  tudi  ribe nekam pobegnile.    Še   le lansko  jesen   so  se   spet   vernile   in nekaj časa jih je bilo toliko, da so v resnici pod preobilnim lovom se mreže tergale.    Pač  se boste  začudili,   če Vam povem, da se je tu na Reki   za  funt najslajih  sardel po 3 in celo samo   po  dva krajcarja   plačevalo. — Z ovčjim   mesom   se Kerčani najraji  in   najbolj   hranijo,   sicer  pa jim  je v jedi ta-le red :   Za k o s i 1 o  imajo   kašo   iz  turšice,  zabeljeno s svinjskim lojem, le malokje z maslom; za južino zelje in krompir z ovčjim mesom,   za večerjo ravno   to,   pa   tudi krompir s salato  in  svinjskim   mesom.    Tudi  močuate jedi radi jedo,  posebno si ob nedeljah z njimi strežejo;  imenujejo se praščiči,  ki so najprosteja  močnata jed,   makaroni,  ki  so jih   od Lahov  dobili in   pa šurlice,  ki so tudi nekaki makaroni, pa. zgolj domači, v sredi votli, znani tudi ruskim kmetom. Polento nekteri jedo, pa sploh jim ne diši. Potic  peko  pridne   in   umetne  Kerčanke  več   verst;   slišal sem imena:  kolač,   paprenjak,   presnac, povitica. Nošnja je  vsem   Kerčanom   černa,   pravijo,   da  iz žalosti   za  zadnjim   Frankopanom.    Frankopani   so  bili blez   kerške   kervi,   gospodovaje   tudi   po  Vinodolu  in  še dalje.    Bila je  to blaga i odo vina,  ob njenih časih tekli so
za Kerk najsrečneji dnevi: kmet je delal za se, ne za druge; soseske so bile svobodne, da so si celo postave same volile; Frankopani so zidali lepe cerkve, pa znali tudi meč sukati, v miru in v vojski so bili narodu dobrotniki in pomočniki. Zato pravijo, da so Kerčani, ko je njihov rod pomeri, bele in pisane oblačila pustili in se še dan današnji v černo oblačijo.
Zrak je v Bodulii zdrav in čist, tudi ljudje so zdravi, pa močnih in velikih sem malo vidil. V Evropi se bo našel pač težko kraj, da bi se bila stara poštenost tako lepo ohranila kakor na Kerku. Hiše se malo zapirajo in vendar je tatvina skoraj popolnoma neznana. Za razbojnike se še ne ve, po 15 in še več let preteče, da se kak poboj primeri; koga prekaniti ali v škodo pripraviti, je Bodolu nemogoče, zato se ljudje malokdaj tožujejo. Dosti ji!) je, da za posojeni dnar nikakoršnih obresti nečejo. Čudno mi se je vedno zdelo, da Vinodolci Kerčanov nič kaj v čisla nimajo; pravijo, da Bodul ni za nobeno rabo, da je len, terdovraten, okoren, nemaren, da mu celo zmožnosti manjka. Bes je, da ima, na svojem otoku zapert, z drugim svetom malo se pečaje, marsikaj svojih term; tudi ni tako snažen, kakor Vinodolec in tudi ne tako terden delavec, že zavolj slabega trupla; ali sploh je vendar le debela laž, kar jim se očita. Kar jez Bodulov poznam, imajo vsi prebrisane glave; tudi v naših šolah se Boduli bolje ponašajo, kakor vsi njihovi gerdivci in očitarji. Nezmožni niso, le treba jih je zbuditi. Komu pa je bilo to mar? Laška vlada jih je nalašč zanemarjala, domače šole so se še le zadnjih deset let ustanovile in prav dobro jih je bil šolski ogleda Volar i 6 uredil. Al zadnje dve leti se je zopet tista nesrečna mesarija dveh jezikov začela, s ktero se na kmečkih in sploh ljudskih šolah še nikjer in nikoli ni napredovalo.
(Dalje sledi.)
305
Narodo- in krajopisje.
Otok Kerk. *)
Spisal J. Terdi na v odgovor gospodoma Vuku in Klunu.
(Dalje).
Zdaj bom govoril še o jeziku bodulskih avtohtonov — priseljencov ne poznam dosti, tudi sem že rekel, da se v govorjenji z drugimi čakavskimi Horvati do malega ujemajo. Ta jezik ni le imeniten sam po sebi, ampak za slovansko filologijo sploh, ohranivši marsikaj, kar se nahaja le v stari slovenščini. Razvitek mu se more v 4 dobe razdeliti — in vse te 4 dobe žive, vsaka za se, še dan današnji. Perva doba, najstareji tip kerškega jezika, se sme glagolska imenovati. Kakor drugim Horvatom se bere tudi Bodulom maša po horvaški; vse cerkvene bukve so pisane z glago-litskimi čerkami, ki so po novejih iznajdbah najstareji med Sloveni. Dolgo se je glagolitica čisto zanemarjala, in še dan današnji so nove glagolske bukve bele vrane. Vse cerkvene knjige so na Kerku silo stare, tudi mislim, da ni ene cele; kar so molji pustili, so pa „turisti" in drugi taki umetniki pohabili. Jezik, ki je v teh bukvah, se ne razlikuje   dosti   od  stare slovenščine.    Stari duhovni se derže
*) V poslednjem listu tam, kjer se popis Kerka začne, v 7. versti odzgorej namesto do leta 1799 beri 1797.
zvesto glagolice, vse pojo le po horvaški, pa tudi na tihem horvaški tekst bero. Mlajim pa se glagolske čerke spotikajo, ker se v Gorici le v latinščini vadijo ter po horvaški samo pojo, bero, pa za se po latinski. Moram pa priznati, da je med najmlajimi duhovni nekaj prav verlih domorodcov in prijatlov glagolice, da se ji je vsaKako boljši prihodnosti nadjati, saj so celo v oterpnjeni Dalmacii zadnji čas skerbno se z njo pečati začeli. Z glagolskimi čerkami se je na Kerku nekdaj vse pisalo, take stare pisma se še zdaj precej pogosto nahajajo. Jezik druge dobe je ostal v pregovorih in narodnih pesmih, je dosti noveji od cerkvenega, pa ima vendar še mnogo form in besed, ki se zdaj več ne govore. Pa tudi v sedanjem govorjenju je velik razloček; stari rod govori še čisto svoj boduljski dialekt, mlaji pa vse meša, od vseh sosedov novine sprejemaje. Starci na pr. pravijo samo: pri grade, mladina pa: pri gradu, pri gradi in pri grade, vse vprek. Stari rod ima še imperfekt in aorist, kakor pesmi, med mladimi pa se kaj tacega več ne sliši. Znamenje tretje dobe je tedaj čist dialekt, ki je pa v besedah bolj reven memo druge dobe; v 4. dobi pa se stari jezik drobi, z drugo horvaščino, sem ter tje tudi z laščino se stapljaje. — Kerški jezik ima tri števila, kakor slovenski tedaj tudi dual.  Narodna pesem ima:
Cerpala ju (vodu) je ljuba ma — z nje prebelLna rukama. In zopet:
Dvi sta
Cerni oci te,
Ona t' meni igrata
Kako, kako i dvi ribice
Ke sta na udice.
Mlaji pa duala ne govore; pravijo zgol le: dva gradi;
dva prijatelji su mi prišli. Deklinacija se razlikuje precej od
serbske. Masculina imajo v lokalu e: bil sem u grade, tako
tudi ženske in srednje imena:   u meste,  pri vode.    Ženske
imena imajo v genitivu i:   prinesi  mi  kruha i vodi;   v vo-
kativu o in  e  brez  razločka:   danico  in danice,  gospo  in
gospe;  v instrumentalu:   om še raje pa on:  ribon,   vodon.
Čistega instrumentala mlaji nimajo, v narodni pesmi pa je:
Ja cu za tobon ribon (kakor riba) plavati.
V  pluralu je tudi za možke imena nominativ enak aku-sativu, le da ima akusativ bolj dolg akcent, na pr.: Pozovi mi težaki, nepffijatelj je oplinil muzi. Posebno imeniten je genitiv; Boduli ne pridevajo ne serbskega a ne slovenskega ov, ampak ostaja kakor v nominativu sing. s silno dolgim akcentom: muz, prijatelj, grad, stol, breg, na pr. kadi je starih zid, pelno je kleščar (kjer je starih zidov, je dosti škorpijonov).
V  lokalu je eh, na pr. pri susedeh, pri brodeh. Tudi ženske imena imajo v nominativu i, na pr. ženi su prišli, pa sem ter tje tudi e.   V narodni pesmi je:
Pokle su prišli — silene sikire ke su pobijali — sileni volovi (akus.). Akusativ se ujema tudi tu z nominativom: ribi sem jel. Genitiv je kakor slovenski. Srednje imena se po možkih ravnajo, tla imajo še staro formo: na tloh. Pronomen je kakor slovenski; vendar ne pravijo nikoli v akusativu jih, sem jih vidil, ampak: je. Boduli imajo tudi stari pronomen si (hic); sega dne, sega jutra, se sploh govori; od tod prihaja tudi njihov siko in seliko (pri nas: tako in toliko). Taj rabijo včasi še po starem za ille: Ovaj težak dela, a taj raje spi, enak smisel ima tudi tako v pregovoru: al siko al tako (serbski: il ovako il onako). Adjektiv ima dolgo in kratko deklinacijo: prišel sem iz lepa grada (aus einer schonen Stadt). Čuden je nominativ pluralis sem ter tje.   V narodnih pesmih je:
Velike su noče — još vece dani Dva goluba leteče in celo v srednjem spolu se nahaja: beli jadrašca.
V   lokalu pluralis je eh: v veleh brodeh; tudi v instrumentalu se sliši: z dobremi prijatelji. Pri številnih imenih je zapamtiti genitiv sat, nominativ sto, od tod: satnik (stotnik),  in pa tisuč,  ki ima vse tri spole:  tisuč, tisuča
306
in tisuce.   V glagolu ima Bodul marsikaj, cesar ni v serb-
ščini.  Njegov koudicional je: bim (bin), biš, bi,  bimo, bite,
bi.   V   1.   osebi   sedanjega   časa   ima   še   dostikrat   u:   vija
^vidim),   ginu,   umiru.    „Mišlju,  ja   mišlju,   promišlju   —
kako bih ju ja probudil" (Narodna pes.).    V tretji   osebi se
še / nahaja
„StojiL meni Verbniška — pod njon t' mi je vodniška
U lete je studena"
(Narodna pesem).
iiazun futura: hocu jahati, se je ohranilo tudi: budu jahati.
Imperfekt in aorist imata včasi dolgo formo, kakor jo tudi nekteri Dalmatini pišejo, na priliko vijahomo (serb. vidjasmo) vijahote; rekohomo, rekohote. Čudna je forma: pospohote (serb. posuste) iz posuti, pospem. Pametiti je particip bišuc (od biti, sem) „dika ti za minulo i za bišuce" (9)hvala ti za prejete in prihodnje dobrote). — Tudi v glasovih se ne ujema Bodul vselej s Serbom. Konsonantov dj i it nima, pravi j in se, kakor Slovenci; svoj c izgovarja dosti bolj mehko od Serbov. Na koncu slovke se tim / vedno v o omehčava: bio, imao; Bodul si je l ohranil, toda ga bolj debelo izgovarja, kakor bezjaški Slovenci, približevaje se Poljakom in Rusom. Kjer se je stari pologlasnik Serbom v a premenil, ali pa se a sam izcimil, govore Boduli povsod e: den (ne dan), len, lonec, misel, sem rekel. Ostala horvaščina je v tem serbščini enaka. Posebno imenitno je, da je Bodulom vokal l ostal, k večemu mu kratek e spred stavijo: pln, peln (ne pun); slza, selza; plh, pelh; gltati; blha, belha (in Meha); since; vendar nikoli vik, ampak le vuk, tudi ne hlm (kar se pa na Cresu tudi govori), ampak hlam. — Neizrečeno bogastvo je tudi v besedah med Boduli, najlepši še tu žive, kterim drugej sledu več ni. Za poljubiti (kušiiiti) imajo; iobzati, za plug verganj; za bliska se: m a ga; apno je klak, dekle gol i ca (primeri češki: holka), morski pritok in odtok: plima in oseka itd. — Kar jez vem, Bodul ne poje rad, je bolj resnoben, Bo-dulke pa mnogo lepih narodnih pesem znajo in prepevajo. Napevi so vsem enaki, za me kaj žalostni. Vselej je refren zraven: nina — ninaja — nina — nine, ki ga čudno zategujejo, da se ga tujec ne privadi lahko. Ta refren včasi celo sred besed dev©jo. Tako na pr. je narodna pesem: Sidili su Bosanke — pod gradom Dubrovnikom, Sidee mi besijahu: — oženimo mi Marka, Marka kraljeviča — — — Pa  to  poj o:
Sidili su Bosa — sa — ni — nanke pod gradom Dubrovnikom. Sidec mi besija — ja — ni — nahu itd.
Junaške poezije Kerk nima, za pokušnjo nate tu lirično,
ki je nekak v rodu naši slovenski o lepi  Vidi: Primorkinja konja jase — i zlacenu sablju paše Nad Dunaj se naslonjaše  — sama s sobon govoraše: Mili Bože!  lipa sem ti — lipa, bela i rumena Tenka boka i visoka — nego nisem cerna oka! Da bim bila černa oka — tri bim gradi pomamila I samoga Ali-bega —  ali brajna ali njega. To su culi slugi Bega — ter su Begu povidali: Ali Beže gospodine! — Vidili smo primorkinju. Gdi dobroga konja jase — i zlacenu cordu paše. Na Dunaj se ogledaše — sama s sobon govoraše. Mili Bože! lipa sem ti — lipa?  bela i rumena. Tenka boka i visoka!  — nego nisem cerna oka. •  Da bim bila cerna oka — tri  bim gradi pomamila I samoga Ali — bega —  ali brajna ali njega. Poslušajte slugi moji — dovedite primorkinju, Mirit cemo kosu cordom — mirit cemo kosu cordom. Ako j' kosa dalja corde  — ostati če ona ovde Ako j' krača nego corda — bit ce ljuba brajna moga Mirili smo kosu cordom — dalja j' kosa neg je corda To je ljuba draga moja — to je ljuba draga moja.
Razun pesem pa imajo Boduli mnogo narodnih pripovedk.   Omenil bom  tu nekaj   zgodovinskih in  mitologicnih.
Ze sem pripovedoval, kako ima narod Frankopane še zdaj v spominu; ko so oni kraljevali, pravijo, je bil še Bog z nami;  kar se je .počelo, je vse od rok šlo;   zadnjo
Frankopanico imenujejo „dobro gospo". Dokler je mogla* je popotovala peš po otoku, povsod pomagaje, zlasti pa sirot iskaje in jih s sabo v svoj grad jemaje, kjer so vse potrebno dobivale. Ko se je postarala, sta jo dva bela konja sem ter tje prepeljavala; dostikrat pa so tudi vidili, da jo je čudotvoren voz brez konj sam ulekel. Ko je umerla, je vse žalosti onemoglo; vsi prijatli in služabniki so sli hitro za njo; belcoma se ni ljubilo več jesti, britko plakaje sta pri njenem grobu ostala in nazadnje poginila; celo trava se je posušila, kodar je pred ona hodila. Toda še po smerti se je nekterim dobrim ljudem prikazovala in pravijo, da se tudi zdaj še prikazuje, kot častitljiva, v černo oblečena žena, svojim ljubljencom pomagaje. Človeka pa ni strah, kadar jo zagleda, kakor ga je veš, kersuikov in drugih prikazen strah; ampak mu je nekak čudno sladko pri sercu, da ne vedoč po več let z njo hodi ter misli, da je komaj nekaj trenutkov pri nji bil.
Pomni se tudi bitev na grobniskem polji (1241?) med Tartari in Hrovati. Kakor strašen, čern oblak so pridivjali psoglavi Turki po zemlji iu po zraku. Pobožni Fran-kopan jih je čakal s svojimi kmeti, ki nimajo druzega orožja kakor poljske praiice. Trikrat padejo kristjani v molitvi na zemljo. Po pervi molitvi se razdeli gora; v raz-poklini se pokaže grobniško polje, obdano s stermimi hribi, polnimi nasutega kamenja, po drugi molitvi se premene praiice v ojstre sulice in po tretji prijezdi na ognjenem konji nebešk junak. Junak odbije psoglavskemu vojvodu, najhujemu veščaku, glavo; kmetje pa usipajo od strani s pečin na ajde kamenje, napadaje jih od spredaj s svojimi sulicami. Potokoma je tekla kri; vsi psoglavci poginejo, pa tudi mnogo kristjanov za vero umerje. Kjer je kerščanska kri tekla, je zdaj zeleno, rodovitno polje, kjer pa ajdovska, je kamnitim puščava.
O Krasu sem slišal to-le. Nekdaj je bil celi Vinodol lep, cvetoč raj, pa je imel čudnega gospodarja, ognjenega zmaja Negotina. Ta je stanoval daleč na nekem otoku. Le enkrat v letu je prišel v Vinodol po davek — po sedem čistih devic — in prejemši jih je dal kmetom bukve, v kterih je bilo vse zapisano, kdaj jim bo dež poslal, kdaj vročino in zopet zimo, kdaj naj sejejo, žanjejo itd. Poslušaje ga so živeli ljudje srečno in bogato. Enkrat so bili za zmaja zopet device pripravili, vsaki dan ga pričakovaje. Imeli so jih v nadstropji zaperte in sedem stražarjev iz; Dobrinja jih varuje. Stražarjem je dolg čas, pa si napravijo igro. Postavivši po koncu dolgo sulico se skušajo, kteri jo bo preskočil. Bili so krepki, urni mladenči; preskočijo jo vsi od pervega do zadnjega. V poskoku vidijo skoz okno lepe device ter se va-nje zaljubijo. Kmali potem pride zmaj Negotin po davek. Devic ne dobi več čistih. Pa se razserdi in obleti z ognjenimi kreljutami Vinodol, požigaje stern, sadje, hiše in zemljo. Od tistih dob je ta pokrajina pusta ostala, le z velikim trudom in z žulji se sem ter tje kaj prideluje.                                                               (Konec sl.)
Narodo- in krajopisje.
Otok Kerk.
Spisal J. Te rdi na
v odgovor gospodoma Vuku in Klunu.
(Konec.)
Imenitno rni se je zdelo, kako si Kerščani začetje morja tolmačijo. Kjer je zdaj morje, je bilo enkrat vse ravno, lepo polje; ljudje so živeli, da niso bolje mogli; vse so imeli, le soli so si mogli za drage dnarje iz daljnih krajev kupovati. Vedili so, da je v neki skali slan studenec; toda so jim stare bukve prepovedovale ga odpreti, ker bi to silno nevarno bilo. Dolgo so bukve bogali, na zadnje pa je bila njihova nezadovoljnost tako velika, da so šli in skalo prebili. Slana voda je pritekla s tako močjo, da je celo polje potopila, pustivši za spomin le tam pa tam kak otok. — Druga povest pa to razklada, da so od prevelike dobrote se ljudje prevzeli in tako razuzdano živeli, da je devica Marija, pridsi v te kraje, glasno se razjokala in da je v njenih solzah polje utonilo. Vidi se, da so te povesti zgolj kmečke, kakor celo življenje na Kerku. Izvedeni mornarji na Ložinu o morji vse kaj druzega pripovedujejo. Po njihovi pravlici je Jezus, po svetu popotovaje, tudi sem prišel; kjer je zdaj morje, je bilo takrat neskončno polje. Truden si išče Izveličar prenočišča, pa ga nihče ne sprejme. Nazadnje pride v raztergano kočo, kjer trije bratje stanujejo. Ti mu dado kar imajo, in tudi posteljo. Preden gre drugi dan dalje, se jim razodene in obljubi, vsakemu dar dati, kakoršnega si izbere. Najstareji si izvoli bele gradove, srednji zlata in srebra, mlaji pa pravi, da ga je sram to prositi; zlata bi si sam nabral in gradov sam nakupil; al za vse žulje mu se le slaba plača daje. Sel bi po svetu, si sreče iskat, al zemlja je pregorata in gore preobraščene in presterme ter ne ve ne pota ne kam bi šel, da si pomaga; naj mu da Jezus ravno gladko pot in hiter voz, za vse drugo pa bo Jezus sam skerbel. Jezus udari s palico ob zemljo; iz nje privre morje in vse zemlje obda, in udari ob drevo in drevo se izdolbe v lahko in hitro ladijo, in mlaji brat odvesla in se vozi od kraljestva do kraljestva in kupčevaje nabere si več zlata in si nakupi več gradov,  kakor jih brata imata.
Čudno je tudi, kar si Boduli o gori Vele bitu do-mišljujejo. Ondi, pravijo, je ustvaril Bog Adama, pa mu je nekaj malega stvarivne persti ostalo. Kadar bodo človeški grehi Božjo milost presegli, bo ogenj vse ljudi končal in iz ostale persti bo ustvaril Bog druzega človeka, nov zarod; ta zarod bo boljši od sedanjega, toda slabeji po telesu in manjši, ker je premalo persti ostalo: po deset jih bo lahko pod enim čebrom plesalo. Na Vel eb i tu stanuje tudi mnogo hudih in dobrih duhov, veš, kresuikov, vuko-dlakov in drugih pošast.
Sploh se nahajajo za mitologijo še bogati zakladi na Kerku, toda jih bo treba berž berz vzdigniti, če ne, bo prepozno; mlaji rod že skoraj nič ne ve, in če tudi kaj malega ve, ne pove rad, ker mu se te basni preneumne zde\
314
315
Tudi stari ljudje so že sem ter tje dosti pozabili, ker si že davnej ne upajo mlajim pripovedovati, boje se zasmehovanja.
Boduli so ohranili imena bogovom, kterim drugej ni ne sledu več najti. Naj še nektere basni omenim.
Zmaj VTukotin je delal nekdaj strašno škodo ljudem in živini, požiraje celo ladje in vozove; po suhem in po mokrem je divjal, da ni bilo nobenega zavetja pred njim. Ko pa so jeli cerkve zidati in so zvonovi zapeli, ga je tak strah prevzel, da je pod Velebit šinil; al tudi ondi mu zvonjenje preveč nadleguje; rad bi spet na dan prišel in dalje pobegnil, pa ne more. Se le takrat se bo to zgodilo, ko ne bo v primorji nobene pobožne duše več in tisti strašni čas se približuje. Že je dobil Vukotin toliko duška, da skoz gorske jame svojo silno sapo izpušča: ta sapa je grozovitna „senjska burja", ki čedalje huje razsaja, da se tujci skerbno teh krajev ogibljejo in celo domači ljudje trepetajo, ne mogoči, se je privaditi. Kadar pride zopet zmaj Vukotin,  pa gorje ljudstvu in deželi!
O vetrovih je še ena povest. Zavolj trikratnega za-tajstva je mogel sv. Peter zemljo deržati; ko pa se je spo-koril, jo je Božji ris mu prevzel. Temu risu je bil dal po posebni milosti Bog zapoved, da tistega petelina zadavi, ki je imel Petru zapeti. Brez petelina bi bil ta apostelj brez greha ostal. Ris pa ni zapovedi poslušal. Ko so vojaki na dvorišču Izveličarja mučili, se nihče ni za pečenko menil, ki se jim je v nekem kotu pekla. Pečenka diši risu bolj kakor koščeni, stari petelin ter jo poje, petelina pustivši. In za to prederznost se zdaj ris pokori, težko zemljo derže. Ves togoten jo pretresa, strašno pihaje. Od tod prihajajo zemeljski potresi in vetrovi.
Strašna pošast je Mrak. Vojskuje se s solncem, pa do zdaj je še ni nobeden zmagal. Podnevi je solnce huje, z gorečimi puščicami streljaje zapodi Mraka v najglobo-čeje brezna. Zvečer pa se ta zopet ujunači, odgnavši silnega sovražuika, ga lovi celo noč v veliko mrežo, pa vselej, kadar meni ga zadergniti, se priplazi danica in mrežo prestriže. Nazadnje pa bo Mrak zmagal in zemlja bo brez svitlobe ostala. Tudi ljudem je Mrak nevaren; blizo hiš sicer ne gre; če pa dobi človeka na samem, ga popade za lase in ga treši dalječ kam, da več ne ve kje je in kako bi domii prišel. Vino mu smerdi, zato pijancem nič zalega ne dela; rad pa ima tatove in razbojnike; kaže jim pot in zmeša preganjavcem sled, da jih ne najdejo.
Posebno dosti povesti je o Maliku. Malik (tudi: Malic in Mali ca c) je nekaj našemu škratu podoben. Strašen nagajivec je. Najraje prebiva v gojzdih, in ondi ga neprenehoma človeški glas oponašati slišimo. Sploh ni varno, po hosti grede glasno govoriti, sicer je Malik koj za petami, kar le more, nadlegovaje. Če si jezen, bo skočil pred te in se s svojimi belimi zobmi tako hudobno zarezal, da boš za njim planil, pa v misli, njega udariti, si boš roko na bodeč tern nasadil. Ce jokaš, ti se iz vsega gerla krohota; ako se pa smejaš, bo v kakem kotu tako bridko zajokal, da te vse veselje mine. Včasi, kadar človek brez skerbi tje v nemar potuje, mu se uleže nagloma Malik pred noge, da se spodtakne in pade, kakor je dolg in širok. Posebno se rad zaljubljenim dekletom posmehuje. Izza kakega germa jih začne z ljubčkovim glasom klicati; ko blizo pridejo, jim se pa zopet kje drugod oglasi, da se slednjič ubožice vse zmešane v gošči ob ternje nataknejo in vse raztergane in razpraskane domu vernejo. Malik zvečer tudi v hiše zahaja, da kaj jesti dobi; če mu se nič večerje ne pusti, celo noč ne da miru, premetaje pohištvo, lonce ali kaj druzega pobijaje. Prejeto večerjo pošteno plača, včasi precej, najraje pa ob nedeljah, včasi pa tudi še le cez več let z obrestmi vred. Vedno je dobrovoljen, pa cel dan pleše po skalah ali pa se na kakem stermem robu verti, večkrat pa raja tudi po žitu in drugem sadežu. Najbolje je, ga pustiti, ker storjeno škodo povrača.   Starka ui
imela družeča kakor zelnik. Žalosti je omedlela, zagledavši fantiča ji edino bla«ro, zelje, teptati. Čudno pa jame drugi dan gledati, ko spet na zelnik pride. Vse stoji pokonci, in zelje ima lepše, debelejše glave, kakor jih je pred imelo, in dobila ga je dosti več memo druzih let. Malik je majhen, bel, uren, prijazen deček, oblečen v pisano suknjico, ki mu do kolen sega; na glavi pa ima rudečo kapico, nekoliko na desno uho nagnjeno. Malik ve za vse zaklade in marsikak sleparček, ki je svoje dnarce zapravil, ali jih pa nikoli nič imel ni, ga zato še dan današnji zalazova. Toda ga je težko ujeti, ker berž odskoči in se ti, če ga že deržiš, na enkrat iz rok izmuzne in pobegne. Kdor pa ga ulovi, mu zapoveduje, kar hoče; Malik ffa vse boga, pa dalj ko do perve nedelje nikjer ne ostane. Pravijo, da je že marsikteri po Maliku obogatel. Človeku služi tudi celo življenje, če rnu se zapiše, davši mu v zastavo svojo senco. Govori se, da človeško senco sijaje, Malik vedno mlad ostaja, sicer bi se postaral in umeri. Toda človek, ki je senco zastavil, začne kmali hirati in ne odide z lepo zgodnji smerti. Za dušo pa Malik ne mara, tedaj je velik razloček, zapisati se hudobi ali pa Maliku. Tega čudnega dečka si človek tudi kupiti more, da ga zapre v škatlico. Izpod nje vsako jutro zlat pade. V škatlici ga hraniti, je lahko, ker se zna premeniti, kakor hoče; v zatvornici sedi Malik, pa ljudje vidijo kušarja, bramorja, murna ali polha. Ta kupčija pa se ima sploh za velik greh: pravijo, da Malik človeku do smerti res pomaga, da mu pa otroci oslepe ali se pa kak drugač za očeta pokoriti morajo. Ma-lika priklicati, ni težko; najbolje je mu trikrat na kljuko zažvižgati ali pa mu na razpotji z novo piščalko zapiskati, kadar verbe ravno muževne prihajajo. Toda vselej mora biti človek sam in ne sme nič svetega pri sebi imeti. Zato Malika nikoli ni blizo cerkev ali križev; tudi zvonjenja se boji; zavolj njega, pravijo, se tudi čed ogiblje. Najbolj gotovo ga je dobiti kvateme večere, plesaje na razpotji in veščam in vukodlakom nagajaje. Pa tudi iskati in klicati ga, imajo pobožni Boduli za strašen greh, ki ga le papež odpustiti zamore.
Otroci Kerški se najbolj Grgurice boje. Kadar so uepokorni, jim žugajo starši, jih Grgurici dati. Ona je ve-tika, ostudna žena z brado, in pije rada otročjo kri; najraje umori, če more, otroka v zibeli. Ponoči o luninem svitu pride skoz okno ter se ustopi pred zibel. Ako dete spi, ali ako jev kdo zraven, renče zopet pobegne, in takrat se je ni bati. Ce je pa otrok zbujen in sam, upre va-nj svoje strašne oči, da straha umerje; potem mu kri izpije. Odraščenih ljudi pa se ne loti; mladenči jo večkrat zgrabijo in nabi-jejo. Reši se jim s tem, da jim prerokuje; kar pove, se nek vse primeri.
Kurenta tudi Boduli poznajo. Tudi njim je Bacchus, ki rad pijance za šalo tik rek, brezen ali morja vodi, po-smehovajev se njihovemu zaletovanju in varovaje jih, da ne padejo. Če bi pa pijanec Kurenta preklel, ga precej prekucne. Ta pošast ima tudi ženske rada, posebno stare dekleta; marsikaj sem o tem slišal, pa se ne da pisati.
Melje bo svet končalo. Melje, pravijo nekteri, je ognjen dež, drugi pa, da ognjen sneg, ki se bo usul z nekega hriba še daleč za Velebitom in bo vse požgal razun Jožefove doline, kjer bodo ljudje se zbrali in sodnega dne čakali.
Tudi za solnce se mnogo pripoveduje. Zaljubilo se je v zemeljsko deklico in jo vzelo. Ko se je začela starati, jo je hotlo prekuhati, da bo spet mlada. Ker je pa iz peči tudi stara prišla, jo je mislilo, da se je znebi, ubiti; pa se je v peči tako uterdila bila, da je smert ni mogla zmagati. Solnce jo je moralo tedaj imeti; tudi ljudje jo še vidijo: tista velika černa lisa v solncu je stara, nagerbljena Soln-čevka. Dobil sem celo odlomek pesmi, kjer se Solnčeva ž en i te v pripoveduje, ta odlomek naj bo konec mojemu popisovanji:
316
„Rosna, bosa, košutico! — kadi*) si se urosila?"
Taino doli u livadi — kadi rastu zlate pasi,
Kadi rastu zlate žice**) — i sreberne povezače,
Da mi kuje ključe gradu — da vidimo, če j' u grade.
U grade je devet bratac — med njimi je jedna sestra.
Med sobon se pominjaju — kome hote sestru dati.
Hote P selncu al misecu? — Bolje j' selncu neg misecu!
Selnce če ju ogrijati — i hoče joj svitlost dati,
Misec če njoj diver biti — zvezdice jetervice. Slednjič mi je se opomniti, da so izgledi iz bodulskega jezika vsi v Verbniku doma; tu se je po moji misli naj-čišče ta jezik ohranil, sicer pa jo, kakor pri nas, tudi na Kerku vsaka vas nekoliko po svoje zavija; tako na pr. ne pravijo Dobrinjci če (kaj) ampak čo, ne sem, ampak som.
*) Kje.    **) Struna, kita.