Posamezna številka: 1 Din
Poštnina plačana v gotovini 1
Leto 2.
. Št. 15.
Ljubljana, 22. aprila 1923._____________________________Izhaja 7., 15., 22. in 30. v mesecu.
Brez dela in brez kruha.
Že nekaj časa trajajoča brezposelnost se nadaljuje in kakor vsi znaki kažejo, še dolgo ne bo' brezposelnost zmanjšana in ublažena. Oradbe in zidanje velikih stanovanjskih in industrijskih objektov so dajale lansko leto dvajsetim tisočem stavbin-cev, posla in zaslužka in s tem so bile zaposlene tudi ostale stroke, ki sodelujejo na zgradbah. Denarna kriza je letos zaustavila stavbeno delo in s tem izzvala brezposelnost še v drugih strokah. Brezposelnost je postala splošna in to sedaj v času, ko smo v brezposelnosti preživotarili zimo z upanjem, da se bo spomladi brezposelnost ublažila. In kar je najhujše, z brezposelnostjo raste draginja, Delavstvo, ki se že danes nahaja v obupnem stanju, gre novi draginji in še hujši brezposelnosti nasproti — brez obrambnih strokovnih organizacij.
Vladajoča reakcija je na mnogih krajih razpustila vse strokovne organizacije, tam pa kjer še obstojajo, jim je vsaka borba za poboljšanje položaja zabranjena. Vsa mezdna gibanja se tendencijozno označijo za protidržavna in skoraj vsi mezdni pokreti so bili zadnje dve leti udn-šeni z nasiljem. Vlada se ne čuti poklicano', da bi intervenirala v korist velikih množic brezposelnih, ki dobesedno umirajo vsled gladu in pomanjkanja. Na krmilu vlade sedijo danes eksponenti najreakcijonarnejše kapitalistične klike, ki gladovanje in umiranje brezposelnih množic izkorišča še za večjo eksploatacijo in v svoje politične namene, za svojo razredno nadvlado.
Pred takimi težkimi in mučnimi perspektivami za delavski razred stojijo naše organizacije in pojavlja se vprašanje, kako se bomo rešili iz krize, iz težke krize, ki se dnevno poostruje.
Posamezna mezdna gibanja, bodo z ozirom na splošno brezposelnost in nenormalno povišanje draginje ter vladajočo reakcijo težko uspela. Vsako gibanje za poboljšanje položaja, policijske oblasti udušijo s silo, ker kapitalisti vsako gibanje označijo kot protidržavno, uporniško. Zato so izgledi za posamezna, lokalna gibanja zelo minimalni.
Toda življenje zahteva svoje. Prazni želodci zahtevajo kruha, naga telesa zahtevajo oblačil, brez stanovanja se ne dd več životariti.
Vprašanje je samo, na kateri način se bomo najuspešnejše mogli zavarovati pred nevarnostmi katerim gremo nasproti. Na milost brezsrčnih kapitalistov, posebno pa na milost naše podivjane jugoslovanske bur-
žuazije ne smemo in ne moremo računati.
Misliti in pripravljati se moramo na večje in generalne akcije, katere naj s svojo številčno močjo in odločno voljo pokažejo kapitalističnemu razredu in buržuazni vladi, da bomo svoj življenski obstoj branili in da bomo vse naše sile zastavili,
da preneha brutalna in brezglava eksploatacija in brezpravnost.
V tem pravcu se morajo orijentirati naše organizacije, če se hočemo zaščititi od vedno naraščajoče brezposelnosti in vedno večjega
gladu. Samo tako bo nam mogoče zlomiti naval reakcije.
Izkoriščevalcem moramo pokazati, da ne moremo in da tudi nočemo več delati in mučiti se za druge, pokazati jim moramo, da smo ljudje in da zahtevamo svojih človeških pravic.
Kriza amsterdamske] internacionale.
Amsterdamska strokovna internacionala se nahaja v težki krizi. Njen tajnik in eden njenih duševnih vodij, Fimmen, ostro kritizira njeno držanje ves čas zasedbe Poruhrja.
Haaški kongres proti vojni je prinesel sklepe o boju proti imperializmu in vojni nevarnosti. Ob priliki okupacije Poruhrja je ta vojna nevarnost nastala in dolžnost amsterdamske internacionale je bila, da se bori proti njej. Ali zgodilo se je drugače. Amsterdamovci so odbili poziv v rdeče strokovne internacionale za skupno internacionalno akcijo proletariata proti imperializmu in istočasno ustvarjajo nemški reformisti enotno fronto s svojimi kapitalisti, dočim ko francoski, belgijski in angleški Amsterdamovci platonično zahtevajo, da spor reši — Zveza narodov!
Fimmen sedaj melanholično konstatira, da so sklepi haaškega kongresa ostali lepo na papirju.
Februarja meseca je Fimmen v mnogih mestih Francije in Nemčije povedal svoje mnenje o ruhrski akciji. Na kongresu francoske konfederacije dela je Fimmen jasno očrtal krah svoje internacionale in apatijo proletariata.
V Frankfurtu, Hamburgu in Berlinu je Fimmen še jasneje poudaril odgovornost strokovnih organizacij za svetovno vojno in sedanje njihove grehe. Njegov govor v Berlinu je vzbudil veliko razburjenje pri nemških reformistih.
Kriza v Amsterdamu se je še bolj poglobila po Fimmenovem članku v glasilu internacionale transportnih delavcev pod naslovom »Orni januar«. V tem članku konštatira Fimmen zelo ostro bankrotstvo amsterdamske internacionale.
Ali Fimmen kljub vsemu temu ne izvaja konsekvenc. Do sedaj je edina vrednost njegovih izjav v tem, ker dokazujejo popolni polom Amsterdama in njegovo težko odgovornost za to veliko krizo v proletariatu.
Zemeljski pekel je žalostnejši od Dantejevega. Kajti tukaj na zemlji je vsak prisiljen biti hudič nad svojim bližnjim. Nad vsemi pa vlada Lucifer: zavojevatelj. On razvršča milijone in milijone ljudi, ene proti drugim in jim kriči: »vaša usoda je, da umrjete. Le naprej! Streljajte eden na drugega!« In oni storijo.	Schopenhauer.
V sredo, 25. aprila 1923. se vrši sestanek zaupnikov vseh organizacij ob pol 8. uri zvečer v Delavskem domu. Pridite vsi iz vseh okrajev. —
24IV. 1920
Naša pot je dolga in strma kakor pot na Golgoto. In ob tej poti je nešteto postaj, nešteto težkih in bridkih, krvavih postaj kakor ob poti na Golgoto. Na teh postajah ni križev, ki bi našim potomcem oznanjali vekovečen spomin, ni plošč iz belega marmorja, na katerih bi bila z zlatimi črkami napisana imena tistih, ki so omahnili pod krutim, prekrutim udarom. Na postajah jih ni; a v naših dušah so plošče, trdne in močne, kot da so vlite iz brona, in na teh ploščah je rdeč, krvavordeč napis, ki je neizbrisen na vekomaj.
Zaloška cesta. Iz Vodmata se je utrgal temen oblak proletarcev in je kot preteč hudournik hitel proti mestu. V mestu pa, tam na Bleiweisovi cesti so sedeli črni gospodje in so vztrepetali. Pa so poslali kordon oboroženih hlapcev in so dali trd ukaz: »Sprožite!« Ena sama beseda iz ust črnih gospodov, ena sama kretnja v belo rokavico zavite desnice — pa je omahnilo štirinajst žuljavlh, poštenih življenj, bolj poštenih kakor tistih — saj tista roka je bila zato zavita v rokavico, ker je bila brez žuljev in je bila namesto njih okovana z ostrimi] nagnusnimi kremplji kakor roka hudičeva.
Kri se je pocedila v prah, v obcestnem jarku se je strnila rdeča mlaka. Tista kri, ki je prav do poslednjega trenutka v tovarni in delavnici porajala iz sebe zlata bogastva, tista kri, ki je imela več pravice do življenja kakor črna gospoda na Bleiweisovi cesti in v mestu in drugod.
Še popoldne in drugi in tretji dan so bile krvave lise na Zaloški cesti, potem so se zabrisale. Nihče ni padlim postavil v spomin ne križa ne kapelice — saj tisti, ki jih postavljajo, so dali streljati nanje; toda v naših dušah so plošče, trdne in močne, kot da so vlite iz brona in na teh ploščah je krvavordeč napis, neizbrisen na vekomaj.
Neizbežnost razrednega boja.
Razredni boj je od nekdaj delal hude preglavice vsem meščanskim in protidelavskim strankam. Vse klerikalne stranke in vse cerkve tega sveta so proglasile razredni boj za protibožje hudičevo maslo. Nacijonalci, liberalci pa demokratje vseh narodov so dokazovali v svojih »učenih« spisih, da je razredni boj nezdravo, protisocijalno in protinarodno gibanje, ki so si ga izmislili puntarski prenapeteži zato', da bi lovili delavske množice v svoje politične mreže. Naposled smo dobili še fašiste, ki so trdili in trde deloma še vedno, da je razredni boj proti državno in revolucijonarno gibanje, ki se ga mora udušiti v kali.
Nemški državni kancler Bismarck je skušal zatreti delavsko razredno gibanje s silo. Razpustil je vse delavske strokovne in politične organizacije, ki so se osnovale na stališču razrednega boja, in spravil vse delavske voditelje na varno pod ključ. Ko se je nadejal, da je dosegel svoj cilj in da je očistil Nemčijo delavske razredne nesnage, je mož uvidel, da se je zmotil. Z naraščanjem industrije je naraščal proletarijat in so se množili uporni problemi med delavci in delojemalci, iz katerih so nastali boji in je prišlo do stavk kljub vsem zakonom in prepovedim. Natančno tako, kakor na Nemškem se je vršilo tudi drugod. Povsod je reakcija organizirala križarsko vojsko proti delavskemu razrednemu gibanju. Povsod so razpuščali delavske organizacije in zapirali delavce in delavske voditelje. In vse je bilo brezuspešno. Razrednega boja niso mogli odpraviti, ker ni hotel nihče odpraviti izkoriščanja, ker ni padlo nobenemu na um, da za odpravo razrednega boja se morajo odpraviti najprej pogoji, ki razredni boj povzročajo'.
Ko so spoznali, da ne dosežejo s silo ničesar, so si meščanski državniki! izmislili novo sredstvo. Začeli so izganjati hudiča z belcebubom. Ustanavljali so delavske organizacije, ki niso stale na stališču razrednega boja, marveč na stališču razrednega sodelovanja. Ker ni bilo mogoče delavskega gibanja odpraviti s sveta, so začeli to gibanje izkori-ščevati v svoje protidelavske interese. Kmalu ni bilo več stranke, ki ne bi imela svoje delavske organizacije. V teh organizacijah se je prepričalo delavstvo, da morajo biti na svetu poleg delavcev
tudi delodajalci, da je treba izkoriščanje le omejiti in da se morajo delavci naučiti »harmoničnega sodelovanja med razredi«. Pozneje, ko je dobilo delavstvo tudi volilno pravico, so se porodile na svetu tudi »ljudske« stranke, ki so skrbele, da ni oddajalo delavstvo svojih glasov razrednim delavskim skupinam.
Te delavske organizacije in »ljudske« stranke so nedvomno škodovale delavskemu gibanju. Ob enem pa so nehote odpirale delavstvu oči. Ali so same bile prisiljene napovedati stavke, kadar je bilo preočitno, da imajo delavci prav in so tako same vršile razredni boj. Ali so se postavile proti stavkam, ki so je in so na ta način dokazovale svojim članom, da ne varujejo delavskih, marveč meščanske kapitalistične interese. V obeh slučajih je ideja razrednega boja dobila okrepčilo tudi ako so razredni delavci v boju podlegli. Razrednega boja niso uničili in so obratno nehote in nevede silili neizobražene in lahkoverne delavce polagoma, da so spregledali in pomnoževali vrste razredno zavednega proletarijata.
Konec svetovne vojne je našel malone ves proletarijat celega sveta v vrstah razrednega boja. Žal, da je bila socijalno-demokratična internacijonala, ki je ta boj vodila, že popolnoma razkrojena radi svojega patrijotizma in okužena po malomeščanskih ideologijah, ki so jih vanjo zanesli malomeščanski intelektualci, koji so iskali v proletarskih vrstah svoje osebne koristi in podporo za svoje narodne države.
To je pač škodovalo' proletarijatu, ki je bil potisnjen za dolgo vrsto let nazaj in izročen na milost in nemilost buržuaznih gospodarjev novih domovin. Razredni boj je stal pa kljub temu živ in je vzplamtel, zdaj tu zdaj tam, sil-nejše kakor nikdar prej. Internacijonala, ki je prevzela vodstvo tega boja in odnesla socijaldemokratom z zastavo še vse kar je bilo v starem soeijal-demokratičnem gibanju lepega, ponosnega in častnega, nam jamči, da bo ob prvi prihodnji priliki dosegel razredni boj svojo zasluženo zmago. Njegova zmaga bo v tem, da bo z odpravo pogojev, ki ga ustvarjajo, odpravil samega sebe in da nastane za tem, kot naravna posledica in krona tega gibanja skupna lastnina produkcijskih sredstev.
Fašisti v Italiji ponavljajo v malem veliko in dolgo mednarodno zgodovino bojev proti proletarijatu in razrednemu boju. S svojimi posebnimi sredstvi (požigi, ubojstvi, pretepanjem itd.), ki odgovarjajo drugače docela duševnemu in gmotnemu položaju meščanstva, ki stoji ob robu svojega propada, katerega se ne more rešiti, so uničili delavske sindikalne organizacije in prisilili delavce, da so se upisali v njihove »narodne« sindikate. Fašisti so ponavljali staro pesem, da je razredni boj le puntarska izmišljotina. Da so del. stavke naperjene proti državi, da škodujejo industriji in mirnemu proizvajanju, da so revoiucijonarno sredstvo komunistov itd. Bornih 6 mesecev je le preteklo, odkar so postali v svojih sindikatih močni. Pa se že v svojih lastnih vrstah prepirajo ali je ali ni razredni boj. V fa-šistovski reviji »Qerarchija« je že nekdo trdil v dolgem spisu, da je razredni boj tu. Da je sodelovanje med razredi pač mogoče, dokler se gre za proizvajanje blaga, da pa nastane spor med delavci in delodajalci, ko se gre za razdelitev dobičkov. To kar se tiče teorije. V praksi se je pa zgodilo to-le:
V Poggioreale pri mestu Napoli so bili tekstilni delavci in delavke prisiljeni stopiti v fašistovsko organizacijo. Prej so bili organizirani v svoji razredni organizaciji. Tekstilni obrat »Manifatture Cotoniere Meridionali« si je mislil, da bo smel sedaj delavcem plače znižati. Fašisti so nagovarjali delavce, da morajo znižanje sprejeti, ker da je to v korist najvišjih državnih interesov. Delavci in delavke pa tega niso mogli storiti, ker so njihove plače že itak nizke. Napovedali so in izvršili, proti volji fašistovskih voditeljev obstrukcijo. Šli so v tovarno' pa se niso lotili dela. Tovarnarji so zagrozili in z njimi so grozili fašisti. Delavci so v tovarni improvizirali shod. Fašist, vodja je hotel še enkrat prepričati delavce in delavke, da je znižanje plače nujno potrebno. Ni zahteval žrtev od delodajalcev, marveč od delavcev. Tedaj vzame delavka iz nedrij rdečo zastavo in vsi navzoči delavci in delavke zapojo pesem »Bandiera rossa« (rdeči prapor). Fašistovski vodja hoče iztrgati delavki rdečo zastavo, pa ga delavke pošteno natepejo-. Pojoč svojo himno, ki je vzbudila v vseh spomine na nekdanje boje in zmage in upanje v boljšo bodočnost, so uslužbenci zapustili tovarno. Tovarnarji so pa nabili na uhod tovarne listek
z napisom, da ako se delavci ne vrnejo na delo po znižani plači, bodo vsi odpuščeni iz dela.
Razrednega boja ni?
V Tržiču (Monfalcone) so bili tudi delavci prisiljeni stopiti v fašistovski sindikat. Pretečeni teden je hotel gospod Kozulič, ki je lastnik tamošnje ladjedelnice, napraviti zopet eno svojo navadno staro reč. Odpovedal je 80 delavcem, ki so imeli še stare plače delo in najel drugih 60 po novih nizkih plačah. Delavci so v protest izvršili stavko vsi kot eden. Posredovali so fašisti češ, da bo zadevo rešila vlada. Delavci so na to pristali. Ali to nima za nas velikega pomena. Vlada bo gotovo dala prav delodajalcem. Važno je, da so delavci organizirani pri fašistih bili prisiljeni v bran svojih koristi in svojih pravic napovedati stavko. Posledice razrednega boja, onega razrednega boja, ki ga nismo mr iznašli, marveč ki živi kot naravna posledica izkorišče-valnega sistema. Morda bodo fašisti še enkrat prepričali delavce naj verujejo v pravičnost vlade? Kadar pa te pravičnosti ne bo več, ne od vlade ne od nikoder, kadar bodo plače premale za življenje in bb požrešnost kapitalistov večja nego je nujno potrebna v korist države, kdo bo potem prepričeval delavce?
Nihče!
Da! Nihče več. Nihče več, ker ne bodo več nobenemu verjeli, marveč bodo šli, gnani od svojih življ. potreb in sledeč nujnim zahtevam soeijalnega razvoja sami naprej, preko vseh lepih besed, preko vseh državnih idealov in proti' vsemu nasilju, da dosežejo to kar bi moral imeti že sedaj vsak človek, ki dela, da dosežejo pravico do človeškega življenja. To se doseže ako se odpravi izkoriščanje.
To hoče doseči razredni boj.
Bo dosegel, ker on živi, ker je tu organizacija, ki ga vodi, ker ga ni mogoče odpraviti.
Ni ga mogel odpraviti Bismarck, ga ne bo odpravil niti Mussolini, ki je komaj senca velikega železnega nemškega kanclerja.
Mi v to verujemo in gremo svojo pot naprej...
Vojna se dela z mesom in dušo preprostih vojakov. Ljudstva so vojna. Pa niso ljudstva tista ki jo odločijo, so glavarji, ki jih vodijo. — H. Barbusse.
Približuje se praznik vseh izkoriščanih, brezpravnih in gladnih, mednarodni proletarski praznik
1. inajiiik.
Sodrngi in sodružice! Pripravljajte se, da bomo naš praznik dostojno proslavili in manifestirali
za naše pravice. — Osnujte povsodi majske odbore!
Brezvestna fašlstovska hujskanja narodnih socialcev.
V četrtek se je vršil v Mestnem domu sliod, ki ga je sklicala Narodno-socijalna zveza z dnevnim redom: Zahteva po odstranjenju tujega delavstva iz Jugoslavije. Shod je bil že dolgo poprej objavljen in, to je potrebno posebej povdariti, predvsem sla delali za shod reklamo obe glasili narodnih in naprednih velebank, starikavi »Slovenski Narod«, ki je v najtesnejših zvezah z generalnim štabom »Zveze indu-strijcev« ter mladinsko »Jutro«, lajbžurnal Trboveljske družbe in jeseniške Kranjske industrijske družbe.
Na shod se je zbralo precej delavstva, da vidi, kaj je to zaena temna stvar, ki jo buržuazija tako toplo priporoča. Shod je otvoril g. Juvan in čvekal je celo uro. Vsebina njegovega govora je bila ta, da izvira cela ta današnja beda jugoslovanskega proletarijata iz tega, ker dela v Jugoslaviji par nemških in laških delavcev. V rezoluciji, ki jo je predložil, se zahteva, naj se vse tujerodno. delavstvo izžene, razen tistih, ki so Slovani, posebno Čehoslovaki. Govor na delavstvo ni imel posebnega upliva in le kakih 20 rok se je dvignilo za rezolucijo.
Sodr. Žorga, ki se je oglasil že preje k besedi, ker je hotel govoriti proti rezoluciji, je dobil šele sedaj besedo od g. Juvana. Jasno je pokazal vso hinavščino in demagogijo narodnih socijalcev, ki imajo le ta namen, razbiti s pomočjo nacijonalističnega hujskanja delavske vrste, da bi jih potem vsi ti razni kapitalisti bolj izkoriščali. Če bi bila teorija gospoda Juvana, da so vzrok vsej bedi našega delavstva le tuji delavci, resnična, kar pa ni, je prav vseeno ali delajo tu Nemci ali Čehoslovaki. Početje gospoda Juvana pa, če bi imelo uspeha, bi bilo za naše delavstvo naravnost katastrofalno. Znano je, da je v Avstriji med vsemi
deželami ravno iz Kranjske moral si iskati največji odstotek delavstva kruha izven domovine. Danes je v Severni Ameriki čez 250 tisoč slovenskih delavcev, to se pravi vsaki peti Slovenec dela in služi tam, na Vestfalskem je čez 20.000 slovenskih delavcev, veliko tisoč jih je v Avstriji, v Šleziji itd. Če bi brezvestno fašistovsko početje narodnih socijalcev pri nas imelo uspeha, bi bila prva posledica, da bi vse te slovenske delavce nemilosrdno odtirali v domovino in namesto teh par sto tujih delavcev, bi prišla stotisočglava množica in tedaj bi nastala šele brezposelnost in v zvezi z njo znižanje mezd, kakor ga še nismo spoznali. To si tudi želijo gospodje kapitalisti in g. Juvanu se mora priznati, da je res izboren zastopnik kapitalističnih interesov. To, kar hoče storiti gospod Juvan, dela že v Italiji Mussolini, ki je še celo vprašanje javne morale rešil na ta način, da smejo danes biti prostitutke v Italiji — samo prave domače Italijanke. Vzrok današnje bede delavstva pa leži drugod. Gospodarska kriza na celem svetu je nastala, ker hoče mednarodni kapital naložbi vsa bremena svetovne vojske na ramena delavstva. Kakor po celem svetu je moral tudi pri nas kapital po prevratu dovoliti delavstvu, ki je bilo tedaj dobro organizirano in bojno razpoloženo, marsikaj. Pozneje je skušal vse načine, da bi oslabi! delavski odpor in si zasigural še hujše izkoriščanje. Pri nas je to storil potom »Obznane« in »Zakona o zaščiti države«, ki sta bila na papirju namenjena le proti komunistom, v resnici pa sta zadela vse delavstvo, naj le opozorim na železničarje, ki jim je ta zakon vzel edino obrambno sredstvo — stavko. In za ta zakon, ki je v Jugoslaviji glavni vzrok delavske bede, kar priznava celo oficijelno poročilo inšpektor-
jev dela, sta glasovala poslanca NSS Der-žič in Brandner, ki sta s tem odkrito delala za koristi kapitala proti delavstvu. Ta
zakon je porabila buržuazija, da je dolgo časa popolnoma onemogočila delo strokovnih organizacij ter ga še danes ovira in je oropala na ta način delavstvo -edinega orožja. V vseh državah so si že priborili delavci to, da dobivajo v času brezposelnosti državno podporo, pri nas si tega še niso mogli priboriti, ker je buržuazija z odkrito pomočjo narodno-socijalnih voditeljev, potom zakona o zaščiti države, tak boj onemogočila. Tudi vprašanje tujega delavstva bodo rešile le silne strokovne organizacije, ki pa ne smejo biti le provincijalne, narodmakarske, temveč združene s strok, organizacijami v močnih mednarodnih zvezah. Delavstvo mora nastopiti proti tistim tujim delavcem, ki prihajajo k nam ter opravljajo posle »štrajkbreherjev« in »icn-drikerjev« in niso nikjer organizirani. To so pri nas posebno slovanski Wranglovi pritepenci. Treba le pokazati na zadnjo stavko knjigovezov. Taki elementi morajo ven iz delavnic. Glede dohoda drugih delavcev, pa morejo le mednarodne strokovne organizacije to urediti, kakor so to delale že vedno pred vojsko. Da se to danes pri nas ne more goditi v polni meri, je krivo ravno izjemno stanje, v katero je naša buržuazija spravila celokupni proieta-njat Jugoslavije s pomočjo protidelavskega dela narodnih socijalistov. Na koncu govora je pozval delavstvo, naj pride polnoštevilno na shod v soboto, da bo tam manifestiralo za močno, enotno strokovno organizacijo. Edina rešitev iz današnjega bednega stanja, so močne enotne razredne strokovne organizacije, ki bodo povedle pro-letaiijat v boj za izvojevanje boljših gospodarskih pogojev in ki bo tudi izvoje-vala pravico državnih podpor za brezposelne in tudi strokovne šole, ker današnji režim ima pač denarja za razne »Sokole«, za delavstvo pa ne. Kar si bomo priborili, to bomo imeli.
Gospod Juvan, ki je kar mencal, ko je očital s. Žorga narodnim socijalcem njihove protidelavske grehe, ga je večkrat prekinil. Za s. Žorgom je govoril en narodni soci-jalec, ki je zabavljal čez Lahe, ni pa znal ničesar povedati, kaj naj delavstvo stori, da si pomaga, ker hejslovanarstvo ga rešilo ne bo.
Ko je hotel govoriti še s. Kralj, je Juvan iz strahu hitro zaključil shod in pozval narodno delavstvo, naj gre z njim. In res je odšlo z Juvanom 10—20 ‘ljudi, a ostala je še polna dvorana.
S. Žorga je nato otvoril nov shod in dal besedo s. Kralju.
S. Kralj je orisal žalostni položaj stav-binskega delavstva. Pokazal vzroke tega stanja. V ostrih besedah je ožigosal izdajalsko delo narodnih socijalcev in pozval delavstvo, naj se oklene svojih pravih močnih organizacij. Močne, enotne razred-no-zavedne strokovne organizacije, to je naš cilj in edino sredstvo, s pomočjo katerega bo delavstvo zboljšalo svoj bedni položaj. Vsak delavec, ki si hoče dobro, mora biti strokovno organiziran v svoji razredni organizaciji.
Po govoru s. Kralja je s. Žorga zaključil siiod in še enkrat pozval delavstvo na shod v soboto.
T edaj je stopil na oder še nek narod-njakarski frakar, ki je hotel prodajati svoje otrobe, ali delavstvo ga ni hotelo poslušati.
Tako je doživelo narodno-socijalistično fašistovsko razbijalsko delo svojo zasluženo blamažo.
J')5*‘?vstvo bo te ljubljence buržuazije, ki hočejo delavstvo v sedanjih časih hujskati z fašistovskimi nacijonalnimi frazami, ki pa nimajo nobene žal besede za prave sovražnike delavstva — za kapitaliste — nagnalo. Pojdite med svoje sokolske in fa-šistovske bankirje in fabrikante — delavstvo vam pa bo pokazalo vrata.
Civilizacija —
Ves civiliziran svet je strašno užaljen in protestira proti ruski Sovjetski vladi ker je poklicala pred sodnike nekatere ruske katoliške škofe in druge cerkvene dostojanstvenike ker niso hoteli priznati ruske sovjetske vlade in sovjetskih zakonov in niso hoteli izročiti sovjetom onega cerkvenega imetja, ki so ga upravljali. Sovjeti so odpravili privatno lastnino. Pri tem so se ravnali po naukih, ki so jih učili Kristus nazarenski, njegovi apostoli in mnogi krščanski svetniki in mučeniki. Ruski katoliški škofje in drugi cerkveni dostojanstveniki, ki so na Kristusov nauk že zdavnaj pozabili, kakor je nanj pozabila vsa katoliška cerkev, bi pa bili radi ostali gospodarji privatnega cerkvenega imetja. Menili so, da je bogastvo in vži-vanje na tej zemlji še vedno več vredno od velike sreče, ki bo dodeljena vernikom po smrti. Svojega imetja niso' hoteli izročiti sovjetom niti takrat kadar so po Rusiji umirali od gladu nedolžni otročiči in bi se jih bilo mnogo ohranilo pri življenju, ako bi bili dobili to, kar so usmiljeni gospodje držali skrito pod ključem. Zato torej so bili visoki katoliški duhovniki, ki so še poleg tega igrali ulogo političnih kontrarevolucijo-narjev pozvani pred proletarske sodnike. Civiliziran in visoko kulturni svet se ni zmenil za gladujoče nedolžne otroke. Se ni zmenil kadar je francoska vlada pred leti zaplenila imetje svoji katoliški cerkvi. On, gospod civiliziran svet, se je užalil ker je ruska vlada izročila škofe delavskim sodnikom in ker je odkrito povedala, da hoče odpraviti vsakršno privatno lastnino zares in temeljito.
Delavci in pa sodniki in pa odprava privatne lastnine, to ni šment. Kam pa pridemo če bodo začeli voditi neizobraženi delavci visoko naobražene in kulturno duševne in gospodarske izkoriščevalce. Civiliziran svet se ne šali in si misli: Ako se vzame danes privatno lastnino škofom in cerkvi, pridejo1 jutri še drugi na vrsto. Med vojsko in po vojski so1 vojujoče se države tudi zaplenile privatno lastnino. Nemci so jemali privatno lastnino Francozom, Francozi Nemcem. Italijani Avstrijcem, Avstrijci Italijanom. Jugoslavija si je osvojila cele gore imetja, ki je bilo prej privatna last posameznih članov habsburške dinastije. To je vse res, je vse lepo in je karkolisibodi. Ali vse to se je delalo v imenu domoljubja, v imenu in v korist domovin, ki so bile vse v službi civilizacije. Na Ruskem pa je stvar drugačna. Tam se nima namena vzeti Jurju zato, da se bo izročilo Jurčku. Tam se hoče kar enostavno odpraviti privatno imetje in se poleg tega še izroča visokorodne in častitljive cerkvene dostojanstvenike delavskim sodnikom. To je barbarizem!
Barbarizem je ako se ne pusti posamezniku, da bi izkoriščal brata. Barbarizem je ako se ne dovoli zdravemu in močnemu človeku, da bi lenuharil v brezdelju in se zabaval ob tujem delu. Barbarizem je ako se hoče nasititi lačne in napojiti žejne z. mrtvim cerkvenim imetjem. Največji barbarizem je ako si misli delavec, da je sposoben soditi škofe.
barbarizem.
Civilizacija pa je to-ie: Moriti ljudi na debelo s strupenimi plini, kanoni in puškami. Dovoliti braju, da sleče brata do nazega, da mu odnese ves zaslužek in da mu končno milostno dovoli, da pogine, lačen siromak, na gnoju. Civilizacija je, da tovarniški delavci po' 10 urnem delu stradajo in se pri tem tovarnarjeva priležnica prepira zato, ker ji daje tovarnar samo sten tisoč dolarjev na leto za obleko in druge najnujnejše potrebščine. Civilizacija je, ako hodiš po ulici in srečaš vsakih deset korakov capina, ki s stegnjeno roko prosi skorjico kruha za kosilo. Civilizacija je, ako se po velikih mestih krade zato, ker ni ljudem dovoljeno, da bi si na drug način zaslužili potrebno za življenje. Civilizacija je, ako ljudje umirajo in se ubijajo v krajih, kjer se zapravlja denar po igralnicah in ob razkošnih pojedinah. Je civilizacija tudi ako nima revež denarja, da bi plačal, kadar je bolan dobrega zdravnika in si kupil primerna in potrebna zdravila. Je civilizacija ako se ubija in zapira delavce, ki zahtevajo košček boljšega kruha zase in za družino in se pusti pri miru bogate in plemenite verižnike, ki odirajo državo, dežele in občine in ves svet. Je civilizacija, ako hoče soditi Francija nemškega Viljema za zločine, ki jih je naredil v družbi s Francijo samo in drugimi! državami. In je visoka civilizacija in znak visoke meščanske kulture še ta dogodek: 27. t. m. je bil obešen v Malti nek Josip Tobone. Kaznovan je bil tako ker je umoril nekega svojega sorodnika zato, da bi postal gospodar soTodniko-vega bogatega imetja. Predno so ga obesili, je Tobone padel dvakrat na kolena in prosil milosti. Milosti pa ni bilo. Zakon nima srca in ne odpusti grešniku. Navzoči so pomagali rablju, da je izvršil obsodbo.
Ker je to civilizacija, se ni civilizacija nad tem dogodkom nič zgražala. V Turinu so umorili fašisti 12 nedolžnih delavcev, pa se civilizirani svet ni nad tem nič ogorčil.
Zato se tem bolj zgraža nad ruskimi sovjeti, ker nočejo dopustiti privatno lastnino in sodijo katoliške škofe. Kadar so škofje in patrijarha blagoslavljali obsodbe carskih sodnikov, ki so pošiljali delavce in učenjake v Sibirijo smo mi hejslovanili. Sedaj smo postali nad vse rahločutni in bi radi, da bi bar-barični ruski sovjeti uvedli v svoji državi naše visoko kulturne in visokoi civilizirane metode.
Jaz sem pa raje za ruski barbarizem.
Energična avtokritika ni samo eksistenčna pravica delavskega razreda, ampak tudi njegova najvišja dolžnost. Na naši ladji smo prevažali največje zaklade človeštva, za katere je bil poklican proletarijat, da jih hrani!
In medtem, ko drvi meščanska družba, onečaščena in osramočena vsled krvavega pokolja, svoji pogubi nasproti, mora in bo moral mednarodni proletariat zbrati vse svoje sile, da dvigne zlati zaklad, kojega je, v trenutku slabosti in malodušnosti, pustil potopiti.
Roza Luxemburg.
Jesenice. Kakor smo že poročali, da je požar v kurilnici na Jesenicah napravil nad poldrug milijon škode vsled malomarnosti našega strojnega nadzira-telja, ker ni bilo gasilskih priprav, je temu gospodu to prišlo ravno prav. To priliko je uporabil, da je nasvetoval načelniku Fincu, da je baraka premogovnih delavcev preblizu kurilnice in da je nevarnost za slučaj požara velika. Njegov nasvet se je poslušal in sklenilo se je, barako odstranit. Ni pa to storil ta gospod nadziratelj morda radi prevelike skrbi za državno imovino, nego iz maščevanja nad premogarji, kamor so v slučaju dežja hodili že 16 let, da si posuše premočeno obleko, ali pogrevali hrano-, ki so jo prinesli s seboj. Žri, para premogarska, je klel v srcu gospod nadziratelj, mrzlo hrano, če jo imaš in bodi moker, ker si pri zasliševanju govoril resnico. Prosili smo g. načelnika, naj se nam postavi druga baraka. Poslal nam .je star, nerabljiv vagon. Ker pa ga je treba popraviti, je naš »kara-biner« rekel, da nima zato mizarja, ne materijala, češ, dokler bom vladal tu jaz, ne boste imeli barake, pa če tudi načelnik ukaže. Kakor ste vi naredili z mano, tako bom jaz z vami. Gospod, poživljamo vas, ako ste čistih rok, pokličite nas na odgovor. Nadejamo se pa, da bo ravnateljstvo državne železnice postopalo vsaj po predpisih in ukrepih, ki jih je samo podpisalo.
Železničarji in draginjske doklade.
Pred Veliko nočjo so časopisi vseh strank z debelimi črkami poročali, da so ministri, poslanci in druge velikodušne osebe njihove stranke udejstvovale izenačenje draginjskih doklad in da ima njihova stranka največ zaslug, da se je železničarjem v tako izdatni meri pomagalo.
Izenačenje doklad se vrši na ta način:
Draginjske doklade se vrste v tri razrede: v I. razred se štejejo Beograd, Zemun in Sušak, v II. razred vsa druga mesta, v III. razred trgi in vasi. Železničarji dobijo od 1. marca dalje draginjske doklade in sicer do plačilne stopne Din. 2999.— v I. razredu Din. 30.—, v II. razredu Din 28.—, v III. razredu Din 26.— dnevno. Ker spadamo, mi slovenski železničarji iz mest v II. razred smo računali da dobimo od Din. 18.— sedanje draginjske doklade, na Din. 28.— po novi, od ministrstva odobreni in po skrbnih in vplivnih poslancih SLS in J DS, katerih hvalisanja ni hotelo biti ne konca ne kraja. Že takoj pri objavljenju meščanskih časopisov, o razmerju in razdelitvi draginjskih doklad so izkušeni železničarji povedali svoje mnenje rekoč, to je zopet en manever naše dične buržuazije, in samo pesek v oči našemu delavcu. Resnica, da naša buržua-zija laže in slepari delovni razred, se je že pokazala. Pri južni železnici so započeli izplačevati omenjeno draginjsko izenačenje, in sicer na poseben način.
Uradnikom, ki so že doslej imeli 24.— do 28.— Din dnevno ni bilo težko dodati dva do največ štiri dinarje. Težje pa je seveda pri nižjih uslužbencih, ki so doslej prejemali le 18,— Din dnevno in pa pri delavcih, ki so dobivali samo 15.— Din dnevno.
Mesto da bi jim glasom naredbe povišali draginjske doklade za 10.— Din dnevno, je brihtna gospoda pogruntala,' da ima potrpežljivi nižji uslužbenec in delavec tudi samo 2 Din dnevno zadosti za marc in april, torej 61,— Din mesto 310.— kakor predvideva naredba. To pa po nekaki milosti ravnateljstva, ker faktično ne pristoja nižjim uslužbencem in delavcem ničesar. Sedaj vprašamo merodajne kroge in vso pošteno javnost, kaj pomeni tako izenačenje draginjskih doklad, od Din 18.— na 19.—, mesto na Din 28.— in od Din 15.— na -16, oziroma 17.— Din, mesto Din 28.— Prosimo tudi vse one trgovce in mesarje, kateri bodejo prodajali nižjim uslužbencem in delavcem, za 45 odstotkov ceneje hrano in obleko, kakor uradnikom in poduradnikom. Mi nismo nevoščljivi nikomur, ne nižjemu in ne višjemu uradniku, vsakemu iz srca privoščimo vsako povišanje, ampak zavedamo se, da smo tudi mi ljudje in ne vprežna živina. Tudi mi potrebujemo hrano in obleko, tisti izgovori nekaterih, da uradnik rabi toliko in toliko več kot pa delavec ne drži. Mi radi priznamo uradnikom večjo plačo kot nam navadnim zemljanom, toda pomoč proti draginji bi morala biti enaka, kot je tudi draginja za vse enaka, včasih za revnega de-
lavca še večja kot za gospoda. Vemo tudi, da tega niso krivi uradniki, ampak buržu-azija, tista, ki sedi na merodajnih mestih.
Mi svarimo merodajne faktorje naj se ne igrajo z ognjem, in nikar ne pihajo v že tlečo žerjavico poslušajo naj glas pritajenega grmenja, kateri naznanja bližajočo nevihto. Te nevihte pa ne bode mogoče razgnati s tisto pretvezo kot leta 1920, da gre delavcem dovolj dobro, in da stavkajo za politiko in za zboljšanje gmotnih razmer, nenasitne kapitalistične pijavke in njih plačani biriči naj si zapišejo za uho, da je tega norčevanja z delavske pare dovolj, mi se bomo branili lakote umirati, za izgubiti nimamo ničesar več.
Kleveta. Ko lopov gre k svoji pogibelji, poskuša poslednje lopovstvo. Opljuvati s svojimi slinami vse, ki so ga zgrabili za vrat. In tako delajo zaupniki Krekiča v Mariboru. Da bi zbegali železničarje, ki se ogrevajo za »Neodv. Strok. Žel. Organ«, trosijo zahrbtno, kakor tihotapec vesti, da je »Neodvisna Str. Žel. Org.« radikalska organizacija. Lopov je seveda zmožen vsega in ti ljudje, ki govore to, so zmožni tudi vsega. Celo v »Železničarju« so nekaj namignili o tem, a poguma nimajo tega javno povedati. Mariborski železničarji! Bodite na preži! Zaupnik »Saveza« vas je prodal. Glejte, da vas tudi ne prodajo drugi zaupniki »Saveza«, ko vam nudijo jed, govoreč: »N. S. Ž. O. je radikalska t. j. Pašičeva organizacija. Zdrav razum vam pokaže vso gnjusobo teh govoric.
Rudarji.
Praznovanje 1. maja v Rajhenbur-
gu. V nedeljo, dne 29. aprila shod pri g. Rateju z dnevnim redom:	Pomen
1.	maja. — Na dan 1. maja napravimo izlet k Škerbecu na Veliki kamen. Zbirališče pred restavracijo' na Senovem. Ob pol 2. uri skupen odhod. Ob 3. uri: 1. nagovor, 2. deklamacija, 3. prosta zabava. Sodrugi udeležite se izleta polnoštevilno.
V »Napreju« št. 80, z dne 12. aprila 1923 v članku pod naslovom »Lepa švicarska vila« se je dopisnik dotaknil tudi moje osebe s takimi lažmi, da jih mora vsak človek obsojati, kateri me pozna, da sem in ostanem vedno zvest borec za delavske pravice. — V članku mi dopisnik predbaciva neko vilo, v kateri da sem se sprehajal kot »feldve-bel« ter da sem mislil, da bo moja. Jaz za vilo sploh ne vem, drugič pa tudi »feldvebel« nikdar nisem bil. Pri vojakih sem bil kot strojevodja in nisem imel nobenih ljudi pod sabo. Dalje mi dopisnik predbaciva, da sem s terorjem silil ljudi v komunistično stranko, da sem spravil ljudi na cesto, članek v »Borbi« »comme alors« nisem preje videl, dokler ga nisem čital. Nazadnje mi dopisnik priporoča knjigo »Socijalizem in vera«, mislim pa, da bi bilo bolje, da jo dopisnik vzame sam v roke in študira, mesto da pisari take in enake lopovsko-frazerske članke, katere si ne upa podpisati. — Zatorej poživljam pisca, naj pride z dokazi javno na dan, ter naj svoje fantazije tudi podpiše. V nasprotnem slučaju pa smatram strahopetnega dopisuna za obrekovalca in lopovskega lažnjivca, katerega bom ob priliki potegnil izza hrbta »Naprejeve-ga« urednika in ga razkrinkal pred svetom. — To je moj prvi in tudi zadnji odgovor zajčevskim dopisunom, ki streljajo izza plota. Rokovnjači, na dan — ali pa jezik za mlečne zobe!
Trbovlje, 15. aprila 1923.
Ivan Pristav, ključavničar.
Delavska masa ima sedaj druge svečenike in druge vere. Tam kjer cerkev pravi: »posmrtno življenje«, odgovarja ljudstvo: »življenje v sedanjosti!« Tam kjer cerkev pravi: »dolžnosti«, odgovarja: »pravice!« Kjer cerkev pravi: »spoštovanje, podložnost«, odgovarja ljudstvo: »enakost in pravica v družabnih odnošajih«. V. Morello.
Železničarji.
Razmere na državni železnici v območju Inšpektorata Ljubljana.
Da ne bo javnost mislila, da je pri državni železnici vse v redu kjer uprava tako očetovsko skrbi za svoje uslužbence, da jim je že pred dvema mesecema v čašo-piših izenačila draginjske doklade, katere pa še danes niso izplačane, naj javnost izve, kako se postopa z osobjem- _
Osobje državne železnice je strasno pohlevno, ono ne kritizira v strokovnem pogledu, vzame vsako drobtinico, katera pade raz mize nenasitnega moloha državne uprave.
Vzemimo kazni:
Uslužbenec je zapisan na tabli, pride k zaslišanju, izpove kako je bilo. Cez osem dni dobi v pisarni listek na katerem stoji zapisano, da radi neupoštevanja predpisa tega in tega in ker ne morete svojega zagovora utemeljit, vašega tozadevnega zagovora ne pripoznam ter vas kaznujem z globo toliko dinarjev.
Zagovora se sploh ne pripozna, pa naj bo še tako utemeljen, tako da v dostih slučajih osobje po nedolžnem plača kazen. Ce pride uslužbenec v službeni zadevi na Inšpektorat nimajo gospodje moči kaj ukreniti, vse mora Direkcija v Zagrebu rešiti.
Inšpektorat ima samo polno moč s kazenskim postopanjem. Tu se prav odlikuje neki mlad gospodič, katerega ime za danes zamolčimo. Ce Inšpektorat ne more nobene vloge rešiti brez Zagreba, potem ni treba, da država vzdržuje tak uradniški aparat, samo za kaznovanje in šikaniranje. Gospodom na Inšpektoratu, kakor tudi gospodu postajenačelniku v Ljubljani drž. kol., svetujemo, da naj tudi zagovore osobja pripozna in naj odneha od kazni, ker osobje ni več voljno po nedolžnem kazni plačevati.
Toliko za danes. Drugič pa več in bolj na globoko.
Popravek. V zadnji številki se nam je vrinila pomota v članku »Kaj je novega na železnicah«. Mesto 100, 200 in 300 din, se mora popraviti v krone. Nagrado namreč obljubljajo v 100, 200 in 300 kronah, a ne dinarjih.
Trbovlje. Podružnica NSŽO je sklenila, da bo praznovala proletarski praznik 1. maj z zabavnim večerom in zato vabi vse sodruge, da se tega večera polnoštevilno udeleže.
Vsem prvomajskim odborom!
Najkasneje do 27. aprila mora vsak odbor javiti, ob kateri uri se vrši shod prvesa maja in če želi govornika.
Obenem je treba javiti, koliko izvodov majskega spisa naj se pošlje in na kateri naslov. Majski spis bo stal 3 dinarje.
1. Majnika nabirajte za žrtve reakcije! Nabiralne pole smo že odposlali. —
Kongres kovinarjev , v Beogradu.
Po enoletnem delu je imel Centralni pododbor Saveza Metalskih (kovinarskih) radnika svoj prvi kongres, ki se je vršil 8., 9. in 10. aprila t. 1. v Beogradu. Na kongresu je bilo 22 delegatov iz raznih pokrajin. Osrednje društvo kovinarjev je po sklepu svojega kongresa na Jesenicah poslala 3 svoje delegate, kovinarji iz Subotice so bili zastopani z 3 delegati. Kongresu je prisostvoval tudi delegat CRSOJ iz Beograda.
Izvrševalni odbor Centralnega pododbora je pozval centralno upravo, tla pošlje svojega zastopnika na kongres, kjer bi imele obe strani priliko, da pojasnijo in obeležijo svoje stališče k vprašanju ujedinjenja kovinarjev v Jugoslaviji. Toda kot običajno, tako tudi tokrat niso ljudje iz Centralne uprave imeli poguma, stopiti pred delavce, ampak so poslali neko pismo, v katerem pravijo, da »iz formalnih razlogov« ne morejo poslati svojega delegata. Kakor se vidi, smatrajo ljudje iz Centralne uprave, da so formalni razlogi važnejši, kot pa vprašanje ujedinjenja kovinarjev. Njim so pri srcu v prvi vrsti lastni interesi, a vse kar ne gre v račun njihovi sebičnosti, odbijajo četudi v škodo kovinarjev.
Delo konference je bilo uspešno in sklepi, kateri so bili sprejeti so zelo važni. Vprašanje borbenega fonda, delavske zaščitne zakonodaje, mezdne in stavkovne politike in bodoči pravec dela, vsa ta vprašanja so velevažna in za izvršitev njihovih sklepov bo potrebno velike požrtvovalnosti.
Celo delo in sklepi konference bodo obširnejše objavljeni. Glavno je, da je kongres, kot edini resnični predstavnik kovinarjev, postavil temelje svoji novi organizaciji, ki se imenuje: Zveza delavcev in delavk kovinske industrije in obrti v Jugoslaviji s sedežem centrale v Beogradu.
Kongres je izvolil novo vodstvo, v katera so bili izvoljeni sodrugi:
Predsedniki:	Milorad Dokić, Beo-
grad, Stevo Nadj, Osijek; blagajniki: Boža Pavlovič in Josip Fišer iz Beograda; sekretar: Bud. H. Miljutinovič; odborniki: Adolf Heiser, Danilo Mitič, Miodrag Manojlovič, Ivan Turčič, Alojz Bradič, Mladen Žorževič; v kontrolo: Vladimir Trudič, Živojin Miladinovič in Boža S. Mihajlovič, vsi trije iz Beograda.
Tedenske novice.
Mussolini je v Italiji prepovedal praznovanje 1. maja. — Radič, Korošec in Spaho so se lepo domenili. Korošec je šel v Beograd, Spaho tudi, Radič pa je ostal lepo doma. Radič se bo izgovarjal, da republike ne more biti, ker je Korošec šel v Beograd, Korošec pa bo rekel, da z avtonomijo ne bo nič, ker ni šel Radič v Beograd- To so tiči!
—	Parlament se je sestal v pondeljek 16. aprila in se tudi odgodil za teden dni, da si novoizvoljeni poslanci ogledajo Beograd. Želimo jim dobro zabavo. — Na Hrvaškem je prišlo med kmeti in orožniki do spopada. Ranjenih je nekaj desetin kmetov, mrtvi pa so po uradnem poročilu trije. — V Nemčiji in Poruhrju izbruhajo delavski upori. Delavstvo je zasedlo Mannheim, francosko vojaštvo je pasivno. — V Šiški pri Ljubljani so pred par dnevi izzivali Orjunci po ulicah. Delavci in pošteni meščani so jih nagnali. Policija je imela precej posla, da je orjunske fantiče ubranila pred šibanjem in batinam-
—	V Splitu so postavili pred sodišče pet delavskih zaupnikov, ker so izdali septembra meseca proglas »Radnom narodu varoši in sela«, ki se je začel z istimi besedami, kot proglas razpuščene komunistične stranke. Pri tem procesu bo državni pravd-nik zopet sijajno propadel.
Ljubljanska policija je aretirala zopet sodruge Klopčiča, Klinca, Habeta in Veharja. Zakaj to menda sama ne ve, ker po petih dneh še ni zaslišala aretirancev. Zgodilo se bo brez dvoma zopet to, da bo po par tednih brezuspešne preiskave policija izjavila, da se je zmotila in jih bo izpustila. Odškodnine pa ne dobi seveda nihče, ker pri nas se te lahko zapre brez vzroka, brez dokazov, samo če se te osumi. — Berlinska policija je prepovedala komunističnem listu »Rothe Lahne« izhajanje za teden dni. Svojo prepoved pa je morala ukiniti, ker je delavstvo cele Nemčije na svojih shodih zahtevalo ukinitev prepovedi. — Socijalistična stranka delovnega ljudstva je na svoji konferenci 15. aprila sklenila, da pristopi v Nezavisno Delavsko Stranko Jugoslavije, ki bo izdajala svoj list »Glas Svobode«, ki bo izhajal tedensko. »Delavske Novice« so prenehale izhajati. Bivši »Zarjani« niso hoteli vstopiti v Nezavisno Delavsko Stranko. Se bojijo sodelovati v pravi razredni stranki, bolj so bili zadovoljni s SSDL, ki je paktirala z buržuazijo. — Mariborčani so divji, ker se v njihovem rajonu pojavljajo neodvisne organizacije. Proti neodvisnim organizacijam nastopajo z vsemi tudi nečednimi sredstvi. Pa ne bo pomagalo. Delavstvo ie sito besed in hoče dejanj. —
Jaz dobro razumevam boj, ubiva-nje med ljudmi iste dežele in to s ciljem pridobiti si svobodo, pravico: pravico živeti, jesti, misliti. Ampak ne morem nikakor razumeti, da se bojujejo ljudje, ki nimajo nobenega medsebojnega razmerja, nobenega skupnega interesa in se ne morejo radi tega sovražiti, ker se niti ne poznajo.
Vojna ne uniči nič drugega kot to, kar je v ljudstvu mladega, krepkega in vitalnega. Ne uniči nič drugega kot upanje človeštva. O. Mirabeau.
Objave.
Dobili smo knjige:
1.	Kroz sindikalnu teoriju i praksu (hrvatsko); cena 5 Din.
2.	Položaj radničke klase v Jugoslaviji (v cirilici); cena 6 Din.
Organizacije naj nam sporoče, koliko izvodov omenjenih knjig prevzamejo v razprodajo ali pa za lastno uporabo. V knjigah se nahajajo vsa potrebna navodila za delo zaupnikov in funkcijonarjev, zato jih mora imeti vsak zaupnik in vsak aktiven član naših organizacij.
V tisku se nahaja v cirilici
Karl Marxov
KAPITAL
kritika politične ekonomije, popularna izdaja Juliena Borharta. To je prvi popolni prevod Marxovega Kapitala in bo obsegal nad 2000 strani.
Cena za organizirane znaša 30 dinarjev.
Kdor se hoče naročiti, naj javi to na upravo tega lista.
Fran Erjavec:	Zgodovina sociali-
zma v Srbiji. Izdala in založila »Slovenska socialna matica«. V Ljubljani 1923. Strani 56. Cena 7 Din.
»Medsebojno spoznavanje je prvi pogoj sožitja, zbliževanja in sukcesiv-nega zedinevanja Slovencev, Hrvatov in Srbov... in temu medsebojnemu spoznavanju, iskrenemu in nezastr-temu, je posvečeno to delce«, pravi pisatelj sam v predgovoru. Temu namenu bo služila ta živahno pisana knjižica res prav dobro, saj vidimo, da je danes vir mnogim razprtijam in nesoglasjem v veliki meri nepoučenost. In z ozirom na to moramo to delce le pozdravljati. Snov je razdeljena v šest poglavij, namreč: 1. Srbija v prvi polovici preteklega stoletja. 2. Prvi pojavi socializma v Srbiji. 3. Svetozar Markovič. 4. Prve delavske organizacije. 5. Ustanovitev sindikalne organizacije in srbske socialno demokratične stranke in 6. Srbska socialno^ demokratična stranka. Ker se pisatelj ne omejuje zgolj na zgodovino srbskega socialističnega gibanja v ožjem pomenu besede, temveč ga riše v tesni zvezi z vsem srbskim kulturnim, gospodarskim ter zunanjim in notranjim političnim razvojem, bo knjižica gotovo zanimala najširšo javnost. In ravno radi tega njenega splošno informativnega značaja jo vsem toplo priporočamo.
»Slovenska socijalna matica« je izdala Tone Seliškarjevo zbirko pesmi Trbovlje,
katero toplo priporočamo vsem proletarcem.
Cena broširani knjigi je 12 Din, lepo vezana pa stane 17 Din.
O tej zbirki je »Jutro« prineslo neslano kritiko, kar pa vrednost knjige ne zmanjšuje.
Čitajte »Proletarsko mladino«.
Kljub vsem preganjanjem od strani policije se gibanje delavske mladine Slovenije vedno bolj oživlja, je vedno agiinejše, živahnejše.
Posebno pa je lahko mladina in od-rastli proletarijat ponosen na list »Proletarska mladina«, kii je z vsako številko boljši, tako da ga po pravici lahko prištevamo med najboljše liste.
»Proletarska mladina« ni list samo za mladino, ampak prinaša mnogo poučnega in zanimivega tudi za vse od-rastle sodruge, ki nimajo sinov — mladih proletarcev. Zato naročajte list odrasti! sodrugi!
Mi smo prisiljeni, da pišemo bolj dnevne stvari, dočim ko- je »Proletarska mladina« namenjena zlasti za marksistično izobrazbo proletarijata.
Poleg tega prinaša vedno uspele leposlovne prispevke in slike!
S čitanjem »Proletarske mladine« boste koristili samim sebi in obenem boste podprli s tem mladinsko gibanje, kar je dolžnost vsakega odrastlega so-druga.
List stane mesečno 4 Din. Naroča se na:	»Proletarska mladina«, Turjaški
trg 2, II. nadstr., Ljubljana.
Vabilo na občni zbor »Stavbene, gostilniške in kavarniške zadruge r. z. z o. z. ŽELEZNIČARSKI DOM v Ljubljani
ki se vrši dne 31. maja 1923 ob 8. uri dopoldne v Del. domu, Turjaški trg št. 2.-IL, s sledečim dnevnim redom:
1.	Poročilo načelstva.
2.	Poročilo nadzorstva.
3.	Sprememba pravil.
4.	Volitev načelstva in nadzorstva.
5.	Raznoterosti.
Ker je občni zbor zelo važen, prosimo vse sodruge zadružnike, da se ga gotovo udeleže.
NAČELSTVO. 1
Uredništvo in upravuištvo v Ljubljani, Turjaški trg 2./11. Posamezna številka
1 dinar. Mesečna naročnina 4 dinarje.
Podlistek.
Maksim Gorkij — Iv. Vuk:
Iz povesti...
i.
... Vera je stopila iz pušče gozda. Ozka pot se je zgubila, neopaženo plazeča se po strmini obriva v okroglo kotlino tolmuna.
Tolmun je bil v zlatih žarkih zahajajočega solnca podoben čaši, polni temnorudečega vina. Mlade hoje so bile kakor medene strune orjaške harfe; njih krepak vonj je nasičal zrak in se čutil v njem jasno kakor zvok. V strumni nepremičnosti debel, v živem blesku jantarnih kapelj smole na rudeckasti skorji se je čutila tesna napetost rastu; sočno-zelene šape vej so se tiho pozibavale, njih odblesk je božal temno zrcalo tolmuna. Slišal se je dremajoči šum hoj, nekje je potrkaval datelj, v grmičju ob jezu so zvočno peli ščinkovci in tam nekje je žuborel potoček, padajoč v gosto vodo.
Nad črnim kaosom obogljenih razvalin pogorelega mlina je plaval prozorni, sinji dim; razmetano so štrlela bruna, deske, na kupih opeke in oglja so bleščali kosi stekla. Nekaj začudenega je bleščalo v njih raznobarvnem blesku. Bogato oblit z žarki vročega solnca, laskajoče ovit s sivim dimom, je tiho ugašal mlin, otožen in odtuja-joče lep. Vse naokrog se je mehko rdečilo, odeto v parčevne sence, v ognjene pege zamolklega zlata. Vse je bilo prenapolnjeno z zamišljeno, mirno pesmijo pomladi in življenja. — Večer je bil lep kakor zaljubljeni mladenič.
... Na jezu je sedel vojak z visečimi nogami, s čepico na tilniku, v beli srajci, s trnkom v rokah; sklanjal se je nad vodo, kakor da se pripravlja, da plane v njo. Dolga, gibka palica je vsak trenutek vzletela kvišku. Vojak je smešno mahal z rokami in njegove pete so gluho udarjale po vlažnih brunih jeza. — Rezko bel in marljiv, je bil vojak v tihi harmoniji večernih barv odveč.
Vera je neprijazno dvignila obrvi in rekla sama pri sebi:
— Bil je mužik... —
No, to ni izzvalo v njej tega čustva, kakor-šnega bi morala čutiti napram vojaku, kot se ji je zdelo.
— Ako se mu približam, mi najbrže zabrusi kake drznosti — je pomislila leno, utrgala sočen list bukve in si z njim pogladila lica. In v istem trenutku je že stopala doli, zajemajoč v čevljičke droben pesek.
— Kakšni kraji, gospodična — ji je vzkliknil vojak. — Poglejte! —
Vzdignil je z levo roko vedro in ga pomolil Veri.
V motni vodi so pljuskale tolste, svetle ribe z neumnimi ustmi, blesketale njih začudene, okrogle oči. Vera se je smehljajoč nagnila na vedro. Riba je pljusknila in jo poškropila po licu in prsih. Vojak se je nasmejal.
— Gibčne živali!
Zopet je vrgel trnek, se sklonil nad tolmunom, vzdignil levo roko, z napol odprtimi ustmi zamrl. Njegov obraz je bil zabuhel, okrogel, rujave oči so se svetile dobrodušno, veselo, zgornja ustnica je bila vzbočena in svetle brke na nji so rastle v majhnih, neenakih kupčkih. Nad njegovo glavo so se pehali komarji, sedali mu na vrat, na obraz, na nos. Vojak je stresal z glavo, kakor konj, krivil ustne in se trudil odpoditi komarje z močno strujo žvižgajoče sape, a levo roko je držal ves čas nepremično v zraku.
— Eh — je vzkriknil in potegnil trnek; telo se mu je nagnilo naprej.
Vera je vztrepetala in naglo rekla:
— V vodo boste padli...
— Iztrgal se je, preklicani — je rekel nevoljno in s sožaljem vojak. Nato pa je, nabadaje črvička na trnek, dejal, majaje z glavo:
— Padem, ste rekli? Ne! A če tudi padem ... kakšna pa bo škoda? Jaz sem z Volge, kazanski.*
’ Iz Kazanske gubernije; — pripomba prevajalca.
Rodil sem se na vodi. Plavam, kakor ščuka. V mornarje slišim, a ne v pehoto...
Govoril je naglo, zgovorno, z zvonkim teno-rovim glasom in nepremično gledal v vodo z oprezujočim pogledom lovca.
Vera je čutila, kako ji postaja otožno in neprijetno pri misli, da je tudi on bil s šibami mu-žike.
— Ste z ekonomije — je vprašala polglasno.
— Od tam — je odvrni vojak. — Triindvajset so nas prignali, pešcev ... Trde, da nas kmalu odpravijo nazaj... kaj pa hočemo tu? Vse se je že končalo, pomirilo... A živeti tu... ni ravno veselo ... Mužiki gledajo kot volkovi^ in tudi ženske ... Ničesar nočejo dati in ničesar prodati. Razžaljeni so!
Vzdihnil je glasno.
— Poslušajte — je vprašala Vera otožno. — Ali ste jih res bili tudi vi?
Vojak je pogledal na njo, zmajal z glavo in odgovoril neveselo:
— Jaz? Ne... Nisem. Držal sem jih za... noge. Enega starca ... stari starec! Načelstvo govori: »Ta je glavni krivec vsega dela...«
Obrnil se je k vodi in zamišljeno, vendar razumno pristavil, kakor bi govoril samemu sebi:
— Ali to je pomota ... Kaj naj naredi on ... tak starec?
— Kaj se vam smili — ie rezko vprašala Vera. Dobrodušnost vojakova jo je dražila. V njej je naglo vstajala ostra želja, potlačiti in ponižati tega človeka z zavestjo njegove krivde pred ljudmi.
— Gotovo — je zamrmral vojak. — Saj se še pes smili, pa bi se človek ne... Enega, ko so ga bili, nedolžnega in je plakal... govori, odpustite, saj ne bom več... plakal! A drugi... škriplje z zobmi, molči, ne vzdihne... no, tega so bili. Niti vstati ni mogel sam; ko so ga vzdignili, pa mu teče kri iz... ust. Ustnice, ali kaj, je zgrizel ali morda od napora? Še ne razumem, zakaj krvavi iz ust? Saj ga po zobeh niso bili...
(Dalje prih.)