pogledi, komentarji SAMO KROPIVNIK* Empirično raziskovanje parlamentov Širši okvir l. Uvod Tudi površnemu opazovalcu je jasno, da zaradi očitnih razlik ne moremo na enak način obravnavati parlamentov v neki afriški državi, v neki razviti zahodni demokraciji in v neki socialistični državi. Še več: tudi parlamentov, denimo. Velike Britanije in Italije ne moremo enako obravnavati. Med seboj se vse preveč razlikujejo, denimo, po zakonih, ki določajo njihovo strukturo, način menjave njihove sestave, način dela. odnose z vlado, šefom države in drugimi institucijami političnega sistema, po njihovi moči in podobnih merilih. Seveda pa se še bolj kot po normativni ureditvi razlikujejo po dejanskih stanjih in procesih. Prav tako pa ne moremo preprosto sprejeti stališča, da je vsak parlament nekaj edinstvenega in z drugimi neprimerljivega, saj so prav tako kot razlike očitne tudi podobnosti. Zato se mi zdi, da je pri tako imenovanem »empiričnem raziskovanju« osrednje vprašanje, kaj pogojuje razlike in podobnosti. Seveda je glede na raznovrstnost stvarnosti utopično pričakovati, da lahko v kateri koli model ujamemo vse pomembne razlike. Treba pa je poskusiti najti model, ki zajema dejavnike, ki v najširšem smislu pogojujejo (ne nujno določajo) tista stanja in procese v parlamentu. ki so navadno predmet empiričnega raziskovanja. Parlament je zgolj ena. a z drugimi močno povezana institucija političnega sistema, zato se mi zdi smiselno najprej najti model za stanja in procese v celotnem političnem sistemu. Za upoštevanje konkretnejših razlik glede odnosov med institucijami političnega sistema s poudarkom na parlamentu je v nadaljnjih korakih verjetno še dovolj časa. V literaturi je mogoče najti vrsto zgledov. Tradicionalni model je postavljen zelo na široko: ustroj političnega sistema in procesi v njem so pogojeni z linijami cepitve, ki prevladujejo v neki družbi. Ta model je bil večkrat plodno uporabljen in ima celo vrsto izpeljav, ki poudarjajo le določene linije cepitve kot univerzalne. Duverger pa je, zavedajoč se osrednjega pomena političnih strank, postavil model mnogo ožje: politični sistem je pogojen s številom političnih strank. S tem je kot merilo za proučevanje političnih sistemov implicitno postavil strankarske sisteme. Ta korak v nekem širšem kontekstu ne bi bihopravičljiv, saj je strankarski sistem le sestavni del političnega sistema, vendar je v danem kontekstu iskanja opisanih dejavnikov popolnoma upravičen. Zato ga bomo tudi pri nadaljnjih korakih privzeli kot upravičenega. Sisteme je nato glede na število strank razdelil na posamezne tipe in te tipe vsebinsko opisal glede na stanja in procese v njih. Ta zožitev modela * Simo Kropnmk. strokovni sodctivcc tu FDV 533 Teoriji in praku. let. 29, ti. 5 6. Ljublju» 1992 se mi zdi pomembna, saj je število političnih strank spremenljivka, ki jo lahko merimo. Hkrati pa je število političnih strank dolgoročno tesno povezano s številom in pomembnostjo linij cepitve v družbi, zato zožitev modela ne pomeni prevelike poenostavitve (Duverger, 1964; Beyme, 1985; Sariori, 1976). Duvergerjeva tipologija je relativno enostavna. Sisteme je glede na število strank razdelil le v tri tipe: v enostrankarske, dvostrankarske in večstrankarske. Taka tipologija seveda ima določeno pojasnjevalno moč, posebej v odnosu do volilnega sistema, vendar hkrati prekriva pomembne razlike. Za empirično raziskovanje institucij političnega sistema je danes premalo občutljiva. Mnogo občutljivejša je Sartorijeva tipologija, kije v dostopni literaturi o empiričnih raziskavah institucij političnega sistema tudi največkrat uporabljena (Haller, 1987; članki v European Journal of Poli tičal Research, npr. Vol. 18- No. 1; referati srečanj ECPR od 1972 do 1991). Moje mnenje je, da izpolnjuje osnovno zahtevo: Sartorijevi tipi zajemajo dejavnike, ki v najširšem smislu pogojujejo (in ne nujno določajo) tista stanja in procese v parlamentu in političnem sistemu v celoti, ki se navadno empirično raziskujejo. 11. Dvodimenzionalna Sartorijeva tipologija Sartorijeva tipologija, ki jo je razvil iz klasifikacije, je dvodimenzionalna. Pri določitvi tipa sistema je treba upoštevati dve merili: 1. stopnjo fragmentiranosti in 2. stopnjo polariziranosti sistema. Prvo merilo se nanaša na število političnih strank, drugo pa, v grobem, na razsežnosti ideološkega kontinuuma in intenziteto (lastnosti) teh razsežnosti. V skladu s tema meriloma dobimo sedem osnovnih tipov sistemov: 1. enostrankarski, 2. enostrankarski s hegemonistično stranko, 3. enostrankarski s predominantno stranko, 4. dvostrankarski. 5. umirjeni večstrankarski. 6. polarizirani večstrankarski in 7. atomizirani večstrankarski. Strukture moči, ki prevladujejo v prvih šestih tipih in so za empirično raziskovanje institucij političnega sistema posebno pomembne, so naslednje: 1. monopol. 2. hierarhija, 3. unimodalna koncentracija, 4. bimodalna koncentracija, 5. nizka fragmentiranost in/ali depolarizirana segmentacija ter 6. visoka fragmentiranost in polariziranost. Za ta prispevek zadostuje, da tipologijo predstavimo le še z naslednjo nazorno skico: (glej na str. 535). Iz skice je mogoče razbrati, kateri sistemi so med seboj prehodni oziroma kje je točka diskontinuitete kontinuuma, ki ločuje dve veliki skupini sistemov, kot tudi, kakšna so obeležja posameznih skupin sistemov oziroma posameznih sistemov in kakšna so obeležja komunikacijskih tokov v njih. Točka diskontinuitete je točka, čez katero prehod ni mogoč, ne da bi se prekršila lastna konstitutivna pravila sistema. V tem smislu je jasno, da je kontinuum že 534 STRANKARSKO-DRŽAVNI SISTEM! STRANKARSKI SISTEMI (nctekmovalni) (tekmovalni) lipi: I. ->2. 3.-«-»>4. --6. ^^^ A prehodni sistemi —' MONOCENTRIZEM PLURALIZEM maksimum minimum minimum maksimum represije zastopanosti Maksimum manipulacije i množicami Maksimum pritiska množic SLIKA I. Sartorijeva tipologija sistemov. Števila od ena do sedem se nanašajo na predstavitev tipov na prejšnji strani. Izpuščeni so podtipi strankarsko-državnih sistemov. Vir: Sartori. 1976: 283. zaradi tega lahko le heterogen pojmovni kontinuum. ne pa integralni ali celo razmernostni v matematičnem smislu. Poleg tega razdalje na njem pomenijo različno intenziteto in nekatere izmed njih niso merljive: razdalja med enostrankarskim sistemom s hegemonistično stranko in enostrankarskim sistemom s predo-minantno stranko (med 2. in 3., na intervalu, kjer je točka diskontinuitete) ter razdalja med polariziranim in atomiziranim pluralizmom (med 6. in 7.. kjer je 7. tip zgolj mogoč, nima pa približka v realnosti). Na prvi pogled gre torej za tipologijo, ki je primerna le za tako imenovane »kvalitativne analize« institucij političnih sistemov. Razvidno je. da je celotna logika vzpostavitve parlamenta, njegovega delovanja in njegove razpustitve oziroma zamenjave odvisna od tipa sistema. Moj interes pa je ta trenutek mnogo ožji. Zanima me. ali je mogoče kvantificirati obe merili tipologije do le stopnje, da ju je potem mogoče uporabiti za identifikacijo tipa sistema in za raziskovanje odnosov s in med stanji in procesi, ki so pomembni za kvantitativno raziskovanje parlamentov. Kvantitativno raziskovanje parlamentov pa obsega predvsem različne verjetnosti. denimo verjetnost, da bodo v parlament izvoljene te in te stranke s takšnim in takšnim številom poslancev, da bo vlada sestavljena iz predstavnikov teh in teh strank, da se bodo te in te stranke povezovale v glasovalne ali vladne koalicije, da bosta trajnost in trdnost teh koalicij takšni in takšni, da bo razmerje med zavezanostjo poslancev stranki ali lokalnim interesom takšno ali drugačno, da bo odgovornost vlade in opozicije takšna ali drugačna, da bodo prevladovali takšni ali drugačni problemi, da se bodo ideološke razlike med strankami večale ali manjšale in kakšen bo sploh njihov pomen, da bo javnost bolj ali manj spolitizirana (če sploh), da bo določen zakon sprejet in podobno. Za slovenski parlament se mi zdi tema še posebej zanimiva. Ne da bi operacionalizirali pojem fragmentiranosti sistema (kar bom storil v nadaljevanju z njegovo kvantifikacijo), se zdi, da je fragmentiranost v slovenskem sistemu velika. O tem priča ogromno registriranih političnih strank (preko sedemdeset), veliko strank, ki so nastopile na volitvah, veliko strank, ki so zastopane v parlamentu, in neprestano porajanje novih političnih strank. Vrednost enega izmed indikatorjev tipologije bo po pričakovanju torej visoka. To seveda ne pomeni, da bo avtomat- 535 Teorija in pralna. let 29. it 3-6. ljubi,«u 1992 sko visoka tudi vrednost drugega indikatorja, to je indikatorja polariziranosti sistema. Vendar je glede na sedanje stanje to povsem mogoče. Mogoče je torej, da se slovenski sistem bliža tipu polariziranega pluralizma ali pa ga je že mogoče uvrstiti vanj, čeprav je predvsem novi sistem, torej v skladu z zgornjo skico, prehoden! Ker me ta trenutek kvalitativna analiza v smislu uvrščanja sistemov ne zanima, bom navedel poleg že znanih samo Se za dani kontekst najpomembnejše značilnosti polariziranega pluralizma. Treba pa je poudariti, daje Sartorijevo razlikovanje med tipoma umirjenega in polariziranega pluralizma bistveno za razumevanje delovanja političnih institucij v večstrankarskih sistemih. Značilnosti polariziranega pluralizma so: 1. obstoj protisistemskih strank. 2. stranka ali stranke zasedajo tudi sredino ideološkega kontinuuma (sredina je mogoča), 3. nasprotja med strankami, 4. polariziranost. tj. velika intenzivnost razdalj na ideološkem kontinuumu, 5. centrifugalne volilne težnje, usmerjene od centra k ekstremom ideološkega kontinuuma. 6. velik pomen ideologije, ker stranke usmerjajo pripadnike k polarizaciji, 7. neodgovornost strank, ker so določene stalno izključene iz vlade, in 8. stranke vedno obljubljajo preveč (tj., tudi tisto, česar ne morejo izpolniti), da bi prekosile nasprotnike (Powell, 1987). Gre torej za značilnosti določenega tipa. ki ne pogojujejo le raziskovanja parlamenta. temveč vseh institucij političnega sistema. Njihov vrednostni pomen pa je negativen! 111. Mere fragmentiranosti Sartori je sam predlagal nekaj mer fragmentiranosti sistemov, ki različno upoštevajo število, pomembnost in moč (to je velikost) strank. 1. Prva mera Prva mera upošteva predvsem število političnih strank, delno popravljeno glede na njihovo pomembnost (Sartori, ¡976: 118-130). Gre preprosto za štetje strank v sistemu, pri čemer pa moramo upoštevati natančno določena pravila, ki se nanašajo na pomembnost strank. Pri takem štetju stranke, ki po določenih merilih niso pomembne, preprosto izpustimo. Merila za presojo so povsem kakovostna in dopuščajo veliko mero subjektivnega vpliva raziskovalca. V vsebinskem smislu se nanašajo predvsem na sposobnost stranke, da stopa v koalicije, in na njeno sposobnost blokiranja sistema. 2. Druga mera Druga mera (Sartori, 1976: 300-304) prav tako upošteva predvsem število in pomembnost strank, vendar je mnogo natančneje določena. Gre za indikator fragmentiranosti vlad, ki temelji na številu v vladi dejansko (ne zgolj potencialno) 536 pomembnih strank, relativiziranem glede na trajanje mandata parlamenta. Dejanska pomembnost je zopet določena s kakovostnimi merili, vendar operacionalizacija indikatorja v celoti dopušča raziskovalcu manj subjektivnosti, kar poveča zanesljivost in veljavnost merjenja, njegove vrednosti pa imajo boljše numerične lastnosti, predvsem glede primerljivosti. Mero lahko zapišemo: FG - n|Jc,J kjer je: n. .. Število mandatov parlamenta (običajno konstanta z vrednostjo 1) c... spremenljivka, katere vrednost je za eno vlado v enem mandatu parlamenta enaka 1. in N... število strank, pomembnih za vladne koalicije. Poglejmo preprost primer: V enem mandatu parlamenta (n = 1) je bila ves čas na oblasti ena vlada (c = 1), sestavljena iz treh strank (i = 1,2, 3), zato je FG enako 0,33. Čeprav obstajajo tudi druge možnosti, je tako iz numeričnih kot vsebinskih razlogov smiselno vedno upoštevati le en mandat parlamenta, torej določiti n kot konstanto z vrednostjo ena. Kadar potem želimo izračunati vrednosti indikatorja za daljše časovno obdobje, preprosto izračunamo eno izmed običajnih mer centralne tendence (aritmetična sredina, modus. mediana, geometrijska sredina) iz vseh vrednosti za to obdobje. Katero, je odvisno od konkretne oblike porazdelitve vrednosti mere za dano obdobje. Ker je povsem običajno, da se v enem mandatu parlamenta zamenja na oblasti več vlad, se vrednost spremenljivke c spreminja. Lahko jo zapišemo kot: c = m" kjer je m število vlad v enem mandatu parlamenta. S to rešitvijo smo pripisali enako težo vsem mandatom parlamenta ne glede na njihovo trajanje. To seveda ni idealna rešitev, vendar je boljša kot druge, ki zanemarijo število vlad v enem mandatu ali pa pripišejo enako težo vsem vladam ne glede na njihovo trajanje. Manjša je fragmentiranost vlade, višja je vrednost indikatorja. Najvišja vrednost je ena - v enem mandatu je na oblasti ena vlada, sestavljena iz ene stranke. Za primer so v spodnji tabeli navedene povprečne vrednosti indikatorja (leta 1947-74), izračunane za nekatere evropske države in urejene po padajočem vrstnem redu. Švedska .67 Norveška .58 Irska .53 Belgija .51 Avstrija .48 ZRN .44 Francija .41 Danska .35 Italija .28 Finska .27 Švica .27 Nizozemska .26 Francija .20 (1945 - 73) (V. rep.) (IV. rep.) TABELA I. Vrednosti mere fragmentacije vlad. Vir: Sartori, 1976: 303. 537 Teorija in praksa, let 29. ti 5-6. Ljubljana 1992 Mera seveda ostaja sporna, saj meri fragmentiranost sistema preko fragmenti-ranosti vlad. kar ni vedno korektno. Čeprav doslej ni bila velikokrat uporabljena, je zaradi stalnega nastajanja novih raziskovalnih metod njena vrednost še vedno odprto vprašanje. Zato jo je smiselno vedno znova uporabljati in presojati. Čeprav slovenska vlada ni na oblasti še niti en mandat in je za primerjave smiselno računati le povprečne vrednosti, poglejmo, kakšna bi bila njena vrednost ob predpostavki, da bo vladajoča koalicija na oblasti v nespremenjeni sestavi do konca mandata parlamenta: n = 1 m = 1 (predpostavka) c - 1 i = 1.....6 Torej FG = .17, kar je glede na zgornjo tabelo najnižja vrednost. Primerjava pa je seveda dvomljiva, ker gre za drugo časovno obdobje in predvsem ker bi jo bilo smiselno primerjati le z vrednostmi parlamentov drugih mladih demokracij, tj. predvsem nekdanjih vzhodnih političnih sistemov. Ob koncu je treba opozoriti, da ima mera neprimerno obliko. Ker gre za mero fragmentiranosti, bi glede na ime lahko pričakovali, da bo pri višjih vrednostih fragmentiranost večja. Vendar je prav nasprotno - fragmentiranost narašča, ko se vrednosti približujejo ničli (ki je pa nikoli ne dosežejo). Smiselno se mi zdi to pomanjkljivost odpraviti tudi zaradi lažje primerljivosti z drugimi merami. Matematično je to povsem preprosta operacija, saj je le treba odšteti vrednost indikatorja od ena, da bi dosegli želeni popravek. Vendar to ostaja le moj predlog. 3. Tretja skupina mer Pri tretji skupini mer, ki sta jih predlagala Lijphart in Blondel (Sartori, 1976: 304-306), gre za upoštevanje števila in velikosti strank. Predlagala sta izračun kumulativnih deležev glasov (za dve stranki, tri stranke in tako dalje do skupnega števila strank), ki so jih stranke dobile na konkretnih volitvah. Izkazalo se je. da je tako dobljena slika zelo zamegljena, zato je Sartori poskusil s povprečnimi kumulativnimi deleži glasov in povprečnimi kumulativnimi deleži mest v parlamentu, izračunanimi za daljše obdobje. Zavedati se je treba, da je vpliv konkretnega volilnega sistema na vrednosti mere pri prvem merilu manjši, pri drugem pa večji. Vendar se slika ni bistveno zjasnila, verjetno predvsem zato, ker so taki indikatorji neobčutljivi za razlike med strankami in ne upoštevajo njihove pomembnosti. Za primer: kumulativni delež glasov za dve stranki znaša 50 - ne moremo pa vedeti, ali sta teh 50% glasov dobili stranki, ki sta pripravljeni na sodelovanje, ali stranki, med katerima je prevelik ideološki prepad ali pa katera izmed njiju sploh ni pomembna in bo ostala osamljena kljub visokemu deležu glasov. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je pomembnost Namenoma izpuščena na račun velikosti strank. Gre za drugačno informacijo kot pri prejšnjih indikatorjih. Kljub dosedanjim kritikam in odrinjenosti teh mer poglejmo njihove vrednosti za iste države kot v prejšnji tabeli. Vrednosti so izračunane za deleže glasov in deleže mest v parlamentu za obdobje 1945 do 1973 kot povprečni delež za kateri 538 koli največji dve stranki in urejene po padajočem vrstnem redu po deležih mest v parlamentu. sedeži glasovi Avstrija 94 89 ZRN 85 82 Irska 79 74 Belgija 77 72 Švedska 69 67 Italija 68 65 Norveška 67 63 Francija 63 53 Danska 61 61 Nizozemska 59 58 Švica 51 49 Finska 49 47 TABELA 2: Kumulativni deleži sedežev v parlamentu in glasov na volitvah. Vir: Sartori, 1976: 306. Interpretacija je seveda naslednja: čim nižja je vrednost, manj glasov (sedežev) sta dobili skupaj največji stranki oziroma večja je fragmentiranost, ker obstaja več drugih strank (še manjših). Vrednosti padajo od sto proti nič, vendar ničle ne dosežejo. Zopet je interpretacija ravno nasprotna od pričakovane, zato bi kazalo tudi pri teh merah, če jih že uporabljamo, težave premostiti tako, da njihovo vrednost odštejemo od sto. Vrednosti indikatorjev za Slovenijo bi bile (le za DPZ RS): sedeži glasovi dve stranki 33 31,77 tri stranke 47 44,75 štiri stranke 62 57,30 pet strank 72 66,81 šest strank 82 75,65 sedem strank 90 83.04 osem strank 96 88.41 devet strank 100 91,95 TABELA 3: Kumulativni deleži sedežev v parlamentu in glasov na volitvah za RS. Slovenija ima zopet najnižje vrednosti izmed vseh navedenih držav. 4. Četrta mera Četrto mero je predlagal Rae, upošteva pa število in velikost strank. V vsebinskem smislu je močno podobna prejšnji skupini mer, vendar je zaradi matematičnih popravkov mnogo korektnejša. Doslej je bila uporabljena za predstavitev fragmentiranosti volilnega telesa in parlamenta, sam pa ne vidim razlogov, zakaj je ne bi uporabili tudi za prikaz fragmentiranosti vlad. Prav tako vidim možnost, da pri izračunu upoštevamo tudi pomembnost strank, tako da za izračun izberemo le 539 Teorija III pciku. ki. 29. H. 5-«. L)ubl|»n» 1992 tiste stranke, ki so pomembne po kakovostnih merilih, ki jih upoštevamo pri izračunu prve in predvsem druge mere. Zapišemo jo: F = 1 - E p? i -1 ri i» i kjer je: p... delež glasov (sedežev, mest) stranke i in N ... število (pomembnih) strank. Ker F računamo za parlament, volilno telo in vlade, ga lahko označimo Fp (parliament), Fc (electorate) in Fg (government). Vrednosti tečejo od nič proti ena. Intepretacija je tokrat pričakovana: višja je vrednost, večja je fragmentiranost. V vsebinskem smislu je vrednost indikatorja verjetnost, da dva naključno izbrana člana parlamenta (vlade) pripadata različnima strankama oziroma da sta dva naključno izbrana volivca volila različni stranki. Iz zgornje formule je razvidno, da imajo večje stranke večji vpliv na vrednosti indikatorja. To je tudi najpomembnejša matematična korekcija prejšnje skupine mer. Vendar je kvadratna funkcija morda prav tako pretirana kot linearna. Zato bi morda kazalo upoštevati Sartorijev popravek, razviden iz spodnje skice: SLIKA 2. Vpliv velikosti stranke na vrednost indikatorja. Ker gre za deleže in verjetnosti, sta obe lestvici v stotinah. Vir: Sartori, 1976: 308. Polna črta predstavlja linearno zvezo (p namesto p2), prekinjena črta kvadratno funkcijo (Raejev F) in črta iz pik predlagani popravek: vrednosti P■ P + P2 2 in P2 velikost stranke (deleti: p) 540 f= i- j, u>, + pf). r1 s katerim zmanjšamo občutljivost indikatorja na velikost prvih nekaj največjih (najmočnejših) strank. Vrednost indikatorja je seveda smiselno izračunati za vsak mandat parlamenta (vlade, volitve) posebej in nato z ustrezno mero centralne tendence predstaviti daljše izbrano obdobje. V naslednji tabeli so predstavljeni povprečni Fp za obdobje 1945-1973, izračunani za že prej predstavljene države, in tokrat urejeni po rastočem vrstnem redu: Avstrija .556 ZRN .614 Francija (V.) .620 Irska .649 Belgija .667 Švedska .685 Norveška .691 Finska .716 Italija .721 Danska .755 Nizozemska - .787 Francija (IV.) .790 Švica .801 Finska .804 TABELA 4. Vrednosti Raejevega indikatorja fragmentiranosti parlamenta. Vir: Sartori, 1976: 313. Za Slovenijo pa: F„ - .871 torej zopet najvišja vrednost. Pri izračunu vrednosti za volilno telo naletimo na težave, ki so posledica volilnega sistema, vendar niso nepremostljive. Ker pa ta trenutek nimamo na voljo vrednosti za druge države, ga tudi za Slovenijo nismo izračunali. Pri izračunu vrednosti za vlado pa se pojavijo težave zaradi strankarsko neopredeljenih ministrov. Ta trenutek ne vidim smiselne rešitve tega problema. 5. Povzetek Obravnavane mere fragmentiranosti sistema imajo različne temelje, zato se mi zdi smiselno uporabljati več kot eno mero hkrati, čeprav to ni običajno. Prav tako se mi zdi smiselno upoštevati predlagane popravke in glede na posebnosti raziskav ali objektov raziskovanja razmisliti o možnosti obtežitve posameznih mer. Posebej pomembno pa je. da mer ne uporabljamo na slepo, zlasti ker njihova številska merska raven zlahka zavede raziskovalca, da tudi pojave, ki jih meri, interpretira na intervalni ali celo razmernostni lestvici. Za konec je treba še enkrat spomniti, da ima Slovenija po vseh merah največjo stopnjo fragmentiranosti. Ker pa je naš sistem predvsem »prehoden«, bi bilo 541 Tctinja in pralua. let. 29. ku. let 29. II. 5-6. LjuMjuu 1992 V. Sklep Poznamo torej več različnih mer fragmentiranosti in polariziranosti sistemov. Njihove podlage so različne, vsem pa je skupno, da jih jč treba uporabljati s preudarkom in precejšnjo mero previdnosti. Smiselno jih je sproti prilagajati novim spoznanjem in specifičnim problemom ter uporabljati več mer hkrati. Slednje nam omogočajo multivariantne metode za analizo podatkov, ki so se v polni meri pričele uveljavljati v družboslovju šele konec sedemdesetih let. Zato je naša prva naslednja naloga natančno proučiti odnose med posameznimi merami. Glede na relativno majhno število mer polariziranosti in na dejstvo, da je vsa nasprotja v družbi nemogoče meriti na enem ideološkem kontinuumu. pa bi kazalo poskusiti najti večdimenzionalen ideološki prostor (npr.: en problem ali ena linija cepitve sta predstavljena na eni dimenziji) in v njem preizkusiti postopke, ki so znani iz multivariantnih metod za razvrščanje v skupine (mere različnosti in podobnosti, algoritmi za združevanje,...) (več v Ferligoj, 1989). Treba se je še enkrat spomniti, da je osnovna tipologija sistemov dvodimenzionalna in da gre pri merah fragmentiranosti in polariziranosti za dve osnovni različni skupini mer. Med tema skupinama ni skoraj nikakršne povezanosti, saj sta za določen tip sistema značilni, denimo, visoka fragmentiranost in nizka polarizi-ranost, za drugi tip pa visoka fragmentiranost in visoka polariziranost. Raziskave so pokazale, da je korelacijski koeficient med obema skupinama mer. izračunanih za obdobje po drugi svetovni vojni, zelo nizek, npr. 0.13 (Lane «5 Ersson. 1987). Za konec nam ostane še hiter pregled mer posameznih značilnosti določenih tipov sistemov. Te mere so še dokaj neizoblikovane in prepuščene iznajdljivosti raziskovalca. Skoraj brez izjeme pa temeljijo na mnenjskih podatkih, točneje na samoidcntifikaciji anketiranih na ideološkem kontinuumu in nekaterih dodatnih informacijah o odnosu anketiranih do političnih strank. Kot dodatni vir informacij pa so običajni tudi trdi podatki, konkretneje volilni izidi. Metode, ki se navadno uporabljajo za izračun takih mer, so različne statistične metode za analizo razpršenosti podatkov, za merjenje podobnosti in različnosti v prostoru, regresijska analiza ter linearni ali loglinearni modeli. Zaradi velike odprtosti postopkov za izračun mer in velikega pomanjkanja raziskav je v literaturi zelo težko najti uporabne rezultate. Eno izmed prvih sistematičnih študij tega problema je mogoče najti v Powell, 1987. Seveda pa nas navedene težave ne smejo odvrniti od načrtovanja podobnih raziskav v našem prostoru. Zlasti zato ker so podatki o samoidentifikaciji volivcev na ideološkem kontinuumu eni izmed redkih mnenjskih podatkov, ki jih je v politologiji mogoče uporabiti za najrazličnejše namene. Tako bi morala biti odprtost postopkov predvsem izziv, ne pa nepremostljiva ovira. LITERATURA BcNcr. A. & Seroka, J. (1990). Contemporary Political Systems. Classifications and Typologies London: Lynne Rienner Beymc, von K 11985) Political Panics in Western Democraties. Hantv Gower Publishing Company Limited Rlalock. H M Jr. (I960). Social Statistics L|ubl|ana Mladinsko knjiga in McGrav - Hill Dillon. W R. * Goldstein. M (1984) Multivariate Analysis. Ne» York: Wiley Duvcrger. M. (1964) Political Parties. London: University Paperback» Ecpr: Index of Workshop Papers Colchester: Central Services at The European Consortium for Political Research Ferligoj. A. (1989) RaivrUanp i skupine Ljubljana: RI FSPN Goati. V. (1984) Savremene poUMke partife Komperuavna analiz a. Beograd Nautea biblioteka 544 Hallcr, M. J. (ed.. 1987). The Logic of Multipart' Sum.. Boston Klu*et Academic Publishers Kropivnik. S. (1990). Kwbuta podatkov V mnrnpkih pohoMkih anulizah Liubljana: diploma na FSPN l-ane. J.E. A Enson, S. (1987) Multiparasm V Killer. 1987: 153-172 lislhauf, O 4 Mat Donald. S E, 4 Rabmowiu G (1990). A Comparative Spatial Analysis of Europtan Pam Svlteml Scandinavian Political Studies. Vol. 13 - No. 3: 227-254 Powell. B Jrr (1987). The Cimpaime Cotuet/uenen of Polarized Pturalum V Hallet. 1987: 173-189 Rabinuwiu. G. & MacDonald. S.E. (1989) A Directional Throry of Issue Voting American Political Science Review. Vol 83 - No. I: 93-121 Satnsbury. D. (1990). Party Strategies and Party - Voter Linkages Editor > Introduction. European Journal o[ Political Research. Vol. 18 - No. 1:1-8 Sam. G. & Sanofi. O. (1983). Polarization. Fragmentation and Competition in Western Democracies Daaldet. H. & Malt. P Weitem European Party Systems London: Sage. 307-340 Saris. WE (1988). Conononin Response functions a Source of Mrsurcmcm Error tn Attitude Raearch. Amsterdam Sociomctric Research Foundation Sarlori, G. (1976). Parties and Party System Cambridge: Cambridge University Press PETER KLINAR* Pasti in obeti nacionalnih držav na Vzhodu Po konferenci o Narodu in državi, majhnih narodih in etničnih manjšinah v nastajajoči Evropi Obsežno gradivo Evropske znanstvene konference, ki se je v organizaciji Mednarodne znanstvene konference - manjšine za jutrišnjo Evropo (ISOMET) in Evropskega centra za etnične in regionalne študije (ECERS) univerze v Mariboru od 3-5. februaija 1992 ukvarjala s številnimi problemi »naroda in države, majhnih narodov in etničnih manjšin v nastajajoči Evropi« spodbuja različna razmišljanja. Naša razglabljanja smo zasnovali na nekaterih zamislih različnih avtorjev, udeležencev konference, ki zadevajo problematiko nastajajočih nacionalnih držav v Vzhodni in Srednji Evropi. Usmeritev na nastajajoče nacionalne države majhnih narodov Pozornost družboslovja se v nepričakovanih dramatičnih obdobjih razpadanja socialističnih sistemov usmerja na probleme novo nastajajočih nacionalnih držav, ki se oblikujejo v postsocialističnih družbah Srednje in Vzhodne Evrope. Nove nacionalne države pogosto vključujejo tudi majhne narode in raznovrstne etnične manjšine. Nastaja nov zemljevid Evrope, ki je v srednjem in vzhodnem delu razdeljena z novimi državnimi mejami (Haller). Usmerjena pozornost na nove nacionalne države Vzhoda je utemeljena, saj so med njimi in znotraj njih opazni raznovrstni etnični problemi in vidni zaostreni etnični konflikti. Etnični problemi so težko rešljivi, kar kažejo tudi odprti etnični konflikti v zahodnih evropskih državah, ki se lahko pohvalijo z dolgotrajno demokratično tradicijo in razvitejšo politično demokracijo (Kreft). Ko so socialistične družbe - zapoznele v svoji modernizaciji - v Evropi začele razpadati, je splahnela njihova ideologija in v tem vsesplošnem sistemskem, insti- * Dr Peter Klinar. redni profesor na FDV 545 Teorija m praksa, let. 29. U 5-6. Ljublana 1992