' 9- I 4 H0 J --- BI - #fehW ^■flfov NHM mm ZH-iaW.LETD Z L. D 21 L. 113 • P WtJIWlRflB L SCHVTCnTMCR nzj Vaše blagorodje! odpisana založna knjigarna se je že nekaj let bavila z mislijo, ali ne bi kazalo izdajati književnega koledarja, ki naj bi prinašal doneske naših najboljših in najpriljubljenejših pisateljev iz vseh strok slovenske književnosti ter bil takorekoč leto za letom kulturno dokazilo o književnem stvarjanju slovenskega naroda. Letos so priprave za ta književni koledar dospele tako daleč, da more podpisana založna knjigarna svojim častitim prijateljem in ljubiteljem slovenske književnosti naznaniti „Literarno pratiko", ki izide v svojem prvem letniku za 1914. leto sredi meseca decembra. V koledarskem delu spominja »Literarna pratika" na pratiko, ki je toliko priljubljena našemu kmetiškemu prebivalstvu. V tej obliki naj bi bila tudi tistim našim domačim umetnikom, ki se bavijo s knjižno opremo, dala priliko, da ugotove napredek v tej stroki. Ravno opiranje ob udomačeno pratiko z njenimi dobrovoljno krepkimi koledarskimi obrazili, njenimi svetniki, njenimi kmetiškimi pravili je bila izredno hvaležna naloga, kako bi se umetniško rešil problem, da se na podstavi stare kmetiške pratike ustvari slovenski narodni koledar, ki bodi in ostani umetniški letnik prijateljev in ljubiteljev slovenske književnosti. Pri tej nameri se podpisana založna knjigarna ni strašila ne stroškov ne truda. Vašemu blagorodju predlaga sedaj poizkusni natisk z dodano vsebino ter se Vas usoja prositi, da se naročite na ta letnik, čigar cena bo znašala za kartoniran izvod 5 kron. V Ljubljani, meseca novembra 1913. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. KITJIGRRMR L. 5CH\VEMTMER v LJUBUAHlr Vsebina „Literarne pratike" za leto 1914. t Aleksandrov-Murn: Ana, Zdravstvuj! - Anton Funtek: Nekaj o Zlatorogu. - Dr. J. A. Glonar: O sv. Hijeronimu pasjeglavcu. - Cvetko Golar: Beli in rdeči petelin, Pesem o devici Peregrini, Svojo ljubezen ovenčal sem, Čarne tvoje so oči, Junij, Poleti, Deviška. - Fran Govekar: S francosko trikoloro. - Dr. Fran Ilešič: Žrtve. - Dr. Ivan Lah: Vrag in Dolenjci. - Vladimir Levstik: Okvir brez slike. - R. Maister: Vasovalec. - Ksaver Meško: Pismo. - Fran Milčinski: Kralj Matjaž. -Dr. Vojeslav Mole: Rodinove misli o umetnosti. - Podlimbarski: Tovariš Kladviček. - Milan Pugelj: Grozovita in neverjetna zgodba. - Dr. Vinko Zupan: Sledovi Maeterlinckove filozofije pri Ketteju. - Oton Župančič: Vihar, Ob jezeru, Gledam, Na grobu. »Literarno pratiko" je uredil Milan Pugelj, koledar, obsegajoč24 strani svetnikov itd., je narisal akad. slikar Hinko Smrekar, napise za mesece je zložil Oton Župančič. Svojeročno podpisani naroča iz knjigarne Lavoslav Schwentner v Ljubljani — po povzetju — znesek pošilja naprej — znesek zapišite na račun: 1 izvod almanaha »Literarna pratika" za leto 1914. Cena kartoniranemu izvodu K 5"30 s poštnino vred. Želi, da mu knjigo kakor hitro mogoče dopošljete. Naročilni list odrežite i: in v zavitku s trivinarsko znamko oddajte na pošto. Ime: Bivališče: Stan: Zadnja pošta: Česar ne želite, prečrtajte! »f^HaVECHMI Snežink in burje zunaj ples, mi netimo si u peči kres; a na samotnih cestah tam, brezdomci vi, kako je uam? * XI) © £ A A A 1 2 3 4 N p T S H ▲ 5 č D* A 6 P 3287 13 t* ' LITERRRNR PRRT1KR Zfl 1914. LETO - NR SUETLO DRLO- 10. FL. KLEIHfTJRVR & FED. BRfDBERB U LlUBLIHNI. H tffi Ilustracije je napravil Fiinko Smrekar. Napise za mesece -je zložil- Oton Župančič. - Uredil - m i I a n Pugelj. Use prauice priflržane. P. n.! Podpisano založništvo se je po inicijativi iz literarnih krogov odločilo, izdajati leto za letom almanah, ki se po opremi naslanja na popularno narodno pratiko. Uredništvo je zbralo že v prvem letniku mnogo reprezentativnih avtorjev sedanje literarne javnosti in upa in želi, da bi se krog sotrudnikov še povečal, in da bi nudile literarne pratike vsakoleten cvet slovenske vezane in nevezane besede. Zato vabi vse dobre pesnike, pisatelje in esejiste, naj pošljejo prispevke, o katerih sodijo, da so primerni namenom lepe knjige. Slavno občinstvo pa prosimo, da uvažuje dobro voljo založnikovo ter dostojno opremo in izbrano vsebino našega almanaha, ki na slovenskem knjižnem trgu nima sebi podobnega. Založništvo in uredništvo. nr OTON ŽUPANČIČ: Koleča. Preko gore se preliua že bleščaua siua, čez siuino žar udarja, Bog čaj, bila zarja! Bog čaj, bilo mlačo solnce na use kraje, konce, ča prežene nočne ueše, ča užge use pleše, ča ues suet se u luč zagleča, kakor ta koleča! 3HMUHR ISB PROSINEC Zametlo pot nam brez sledov, in vendar moramo naprej; veselo stopi, brate, glej: tvoj pot gre v celo, čist in nov. 10 >H D* ® K* A A A £ A A A A A A 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 č P S N P T s č P s HRKRDD HILRRD FELIKSH, rmtdh-pušč, BD5TJHH 12 ®VI 13 S to 14 © to 17 ® IC 20 to ▲ A A A A A A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 N P T S č P S N P T 5olnce stopi u znamenje vodnarja 20. čan. VIMCEMC PDLIKHRP DHO.ZLHT. P1HRTIMH. to 21 2 ■ 22 ® 26 VII© © 27 * 30 to 2 A A A ▲ A A A ▲ A A 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 S č P s N P T s č P S FEBRURR 3VECHMI 5nežink in burje zunaj ples, mi netimo si u peči kres; a na samotnih cestah tam, brezdomci ui, kako je uam? 0 ^ & A 1 2 N P XI) © ▲ A 3 4 T S a w A A $ 6 č p ¥ £) A £ 7 8 S N © A 9 P n ©VII A 10 T ■ 2 ¥ xC © A A A A £ A A A A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 s č P S N P T S č P Solnce stopi u znamenje rib 19. čan. Sueti 6regor je ptičke poženil, Turi bo kmalu rožam« odklenil, kamor pogledaš, usta na smeh kisel obraz je zdaj smrtni greh. * ■ VI) * * © S i ▲ ▲ A A A A £ ▲ ▲ 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 N P T S č P S N P T GREGOR LOtlGIN PBTRIC13 3EDERT 5olnce stopi u znamenje ouna 21. čan. 702 EF v® © ® S i* CIX © ® A A A A A A A A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 s Č P S N P T s Č P BEfiEDlKT GHRRIDELr IHflEELHFDL. nDDEST 23 P 24 25 3» 6 i 31 © ®w © ® S 2 A A A A A £ A A 24 25 26 27 28 29 30 31 T S č P S N P T HFRIL nRLI-TRRVEM Sveti luri meč opaše, konja bistrega za jase; sveti luri, k nam prijahaj, po glavčh pozimskih mahaj! © )IX S © © © S ® ©II A A A A i A A A A A 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 s č P S N P T S č p xn . LEON 11 © A A £ 11 12 S N 12 © a A A 13 14 P T HERF1EMEGILD 13 M » A 15 S 16 č LHnBERT mm 14 ix c y A A 17 18 P S Solnce stopi u znamenje junca ZO. dan. BEHEDIKT-P. 18 © ® i A 19 20 N P HDHLBERT 23 A 21 T A 22 s 3URD HHRKH 24 25 a 2 A A 23 24 Č P A 25 s SppI £ 26 N 27 <§> ® A A 27 28 P T CITH KHTRH SD. | 30 A A 29 30 S č Fim^^M VELIKI-TRRVEM U loki za reko je taka pomlad: deklica šla je cuetja brat, komaj do ueje čuigne roko, že se ji prsti usi razcueto. <§> © VII) ® © * © ©X A A i A ▲ ▲ ▲ A A 1 2 3 4 5 6 7 8 9 p s N P T S V C P s 10 i 10 N 16 17 18 18 20 © © IpiI C XI ® © * © ▲ A A A A A A A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 p T S č P S N P T S 5olnce stopi u znamenje čuojčkou 21. čan. IppiI 2 IV® ® ® © ® © A A A £ A A A A A A i 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 č P S N P T S č P S N URBHM BINK05TI VMEBDHOD FILIP.HERI k XV Uisoko uzpet je solnca lok čez suet, Uid gleda skozi noč, Krstnik zauzet z očmi prižiga u mraku bajni cuet. P1EDHRD 5V-RE5H3ET. HHTDH-PHD. BEtlD ® © • • • • • • Cm ® © © ® A A A A A A A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 č P S N P T S Č P 20 S 5oInce stopi v znamenje raka 22. čan. 3UL13HHH-FL HLD3Z13 3HM.KR5T. IRE0E3 PETER I.PHU. © 19 ® ©V 21 ifPpl © 24 • • • • • • 2 28 ® J* 29 )VIII £ A A A A A A £ A A 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 N P T S č p S N P T R jutri pojdem na goro, naj se oči mi napijo uišin, daljin, — da z bleskom tem nasproti pojčem hudim dnem. * © • • • • • • ©III ® ® ▲ ▲ A A & A A A A A 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 s č P S N P T s č P F1C3H0R LFDR. HHR3ETH RdMHVENT. 5olnce stopi v znamenje leua 23. čan. HLES KHniLD-LEL.| • • • • • • J* © • • • • • • ix c © S J* • • • • • • ® A A A A A A A £ A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 s N P T S č P s N P nHEDHLEIIH KRISTIHH DHKDE P1HRTH IEHHC13-LD1 © 22 IVi 24 t ® if^pl 25 e 29 • • • • • • 31 o A A A A A A A A A A 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 T S č P s N P T S e P RVEUST M VELIKI-SRFRM Prav zgodaj danes ustal gospod in slišal pesem je ženjic in splašil jato prepelic, pa s čela si otrl je pot. 12 15 16 S K* • • • • • • I A A A A A A £ A 21 22 23 24 25 26 27 28 P T S č P S N p a a A A 29 30 T S xxm In člouek uedel ni ne kod ne kam, pa ga pripelje Bog pred uinskihram; uisokih ciljeu mu naudihne sod — in člouek uedel ni ne kam ne kod. A 1 č 4 © ra@ jr_ 9 e 10 ® ii ® S A A & ▲ A ▲ A A ▲ 2 3 4 5 6 7 8 9 10 P S N P T s Č P S TEREZI3H LUKEZ ŽEGM.MED. 15 16 17 18 18 ® xi c 2 ® © 2 VIII© © i A A ▲ A A A £ A A 11 12 13 15 16 17 18 19 20 N P T S Č P S N P T 5olnce stopi u znamenje škorpijona 24. dan. HiLHRinn znr 3HM.KHPI5TR RflFBEL KRISPIM ras ® 21 to 23 ® )XI 24 © 2 25 2 28 e A A A A & A A A A A A 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 S č P S N P T S Č P S MnVEPlBER LISTDFRP* Pojdi med groboue, tiho požaluj, a ne izprasuj, žiuec; suoje dnove brez mrličeu snuj. © ■ 2 £ A ▲ A A A A A A i 2 3 4 5 6 7 8 9 10 M P T S č P s N P T 11 16 17 18 20 * ® to IppiJ © ©v © * to A A A A A A A A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 s č P S N P T S Č P Solnce stopi u znamenje strelca 22. čan. 22 23 24 25 30 » tt ■ 3 ni * D* H © 2 A £ A A A A A A £ A 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 S N P T S Č P S N P DECEF1BER m^M. GRUDEH Sruden je truden, se je že naueličal, časa uoz nam bo u snegu obtičal — kar zazuene kreguljčki kot smeh: mladi Prosinec na nouih saneh. nRR.SPDČ. © 1 ©Vil 2 ■ 3 S ® 6 © 8 o A A A A A £ A A A ▲ 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 T S č P S N P T s č ■ 13 H © 14 ■ 15 IV® ■ to 21 ■ A A A A A A A A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 p S N P T S Č P S N P 5oInce stopi u znamenje diujega kozla 22. dan. 24 25 26 27 81 ■ IX) to 2 © © © ■ A A A A A £ A A A A 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 T s Č P S N P T S Č Še ena koleča. Dežek zlat in biser-rosa naj oblije uaša polja, da bo letina najbolja, dečica nikoli bosa! In cesarski naj cekini u tolstih mošnjah se redijo, kot čebele se množijo in kot zuezde po jasnini! 5ebi, ki smo pratikarji, pismouki in zuezdarji, dare uoščimo prijazne: Blejmo u torbe, use so prazne! Hruške, jabolka, orehe in pogače in rožiče, korobače za dekliče, jerbase za naše grehe! VIHAR. Veter gre, orje in rije po jezeru mračnem, moti in meša po nebu temačnem, zganja megle in oblake na ples. Plane v les, stresa hraste, vije bore, vzbuni šum od gore do gore, pa ga vrtinči z zemlje do nebes. Dvigne divje race iz ločja, v loku zaveje jih do pobočja, v loku jih vseje spet nazaj . . . Na škripajoči verandi smo stali, za roke se z dekleti držali, bledi gledali zmedeni kraj: le labod, samotni ptič, mirno prevaža, kot da ni nič, po valovih svoj beli sijaj . . . Vonj tvojih las je kot rože sladak ... t l Zvon je zaječal, zvon na oblak — veter raztrgal mu je prošnjo, vrgel jo v mrak, razbil ob goro; onemogel zvok je vsak, grom gospodari v žrelu prostorja, bliski pleto kolobar krog obzorja, sipljejo grozo na cerkev in hram. Spodaj na cesti - odkod in kam? -pride, izgine — deseti brat. Veter se mu je v plašč lovil, ko je tam za jelovje zavil v hudi uri prečudni svat . . . Na škripajoči verandi smo stali, za roke se z dekleti držali, bledi gledali zmedeni kraj: le labod, samotni ptič, mirno prevaža, kot da ni nič, po valovih svoj beli sijaj . . . Ali vonj tvojih las je kot pelin grenak . OB JEZERU. Tih, tih je kraj, sam v sebi zaokrožen: dve svetli obli - jezero, nebo -oklepata, kot školjka dragocena svoj biser, svet. Glej mesec: ni ga še, a že je vrgel v vodo srebrno mrežo preko smrek; zvezde lovi; a komajda prileze, da bi pogledal plen, že v lastne mreže je sam ujet. Ti zreš v nebo? - „V nebo - pravkar je padel utrinek zlat." Jaz sem ga videl v jezeru: navzgor, do brata svojega se je pognal, in tvoj ni pal, le poletel je dol, do brata brat . . . JUNIJ. Ze cvete roža-gavtroža, in poje gozd in njiva -ko rdeča zarja čez polje se detelja razliva. Plavica, slak in petpedi se v mladem klasju skriva, ti greš z menoj čez drn in strn, oj purpalica živa. v Cez cvetno in pšenično plan srebrni dih valuje, in rž in poljska lilija se s solncem poljubuje. Škrjanček-brat v nebeško sinj na zlati pesmi pluje, v oblačkih si je gnezdo splel, tam z ljubico svatuje. In jaz in ti sva dva, sva dva! Kje najin domek sanja, in kje je zibka pisana? Smehlja se mak in klanja. S FRANCOSKO TRIKOLORO. rez klobuka, cedeč se od blata in snega, ves obraz pokrit z znojem, tresoč se na vsem telesu, sopihajoč in bled je pri- tekel postojnski poštni voznik ter se omahovaje brez glasu zgrudil v veži poštne hiše na klop. „Za božjo voljo, kaj pa je? Kakšen pa si? Ali so te razbojniki napadli? Ali so se ti konji splašili? Ali se ti je voz zvrnil?" je izpraševal poštar Henrik pl. Hueber svojega starega, zvestega postiljona. Ta pa je le odkimaval in globoko sopel ter se oddihaval, drgetaje na vsem životu, ne da bi mogel izpregovoriti le besedico. „Križana nebesa, govori vendar, nesrečnež!" je kričal poštar, že sam ves prestrašen in zbegan. „Kje pa si pustil voz? Kje je ostala današnja pošta?" Voznik je zamahnil z roko: vse je izgubljeno! Tedaj je stopil v vežo postojnski župnik, Jožef Wenigar. Pravkar je bil odslužil mašo v cerkvi sv. Štefana in, kakor vsako jutro, je prišel na pošto, vprašat po dopisih in zvedet najmlajše novice. Šele tretje leto je bil Wenigar župnik v Postojni, a s Hueberjem sta bila že najboljša prijatelja. „Kmalu bo vsa Postojna prazna!" je dejal župnik, a ko je zagledal poštarjev obraz in starega postiljona, je onemel in se začudil: „Joj, Miha, kaj si že zopet doma?" „Takle je pribežal domov brez voza in brez pošte! Pomislite! In tako je prestrašen in zasopljen, da ne morem zvedeti, kaj se mu je pravzaprav zgodilo!" je pripovedoval poštar. „Francozi so ga napadli!" je vzkliknil župnik. „ Kajneda, Miha, Francozi so ti zaplenili voz in konje?" „Da, da!" je dihtel Miha in mahal z rokami, češ: vse je proč, vse izgubljeno! »Francozi? To vendar ni mogoče!" je strmel Hueber. „Še snoči so bili tu naši huzarji in ulanci. Sam sem jih videl s Soviča, kako so jezdarili po okolici in bila jih je vsaj poldruga eskadrona, o Francozih pa še niti sluha." „Da, da, a ponoči so izginili naši konjiki vsi do zadnjega!" je dejal župnik. „Ali pa veste, da je okrožni urad tudi že čisto prazen?" „Kaj res?" „Vse je pobegnilo, le pisar Šeber je ostal, ker ima težkobolno ženo!" je potrdil Wenigar z jezo. »Kadar bi bile oblasti ljudstvu najpotrebnejše, takrat pobegnejo, da rešijo le sebe in svoje imetje." Tedaj se je Miha že toliko odpočil in umiril, da je mogel pripovedovati: Jedva pol ure je vozil iz Postojne, ko je zagledal tupatam huzarje. Posamič in paroma so jezdili po poljih in travnikih, plezali na holme in se ozirali na vse strani. Nihče se ni brigal za pošto. Za Hruševjem pa so prijezdili po cesti trije huzarji v skoku pošti nasproti in jo ustavili. Dotlej je mislil Miha, da gleda avstrijske pikete, zdaj pa je spoznal, da so tu že Francozi. Možje v tujih uniformah so govorili tudi v tujem jeziku. Skočili so s konj in obstopili voz. Vpraševali so ga nekaj, in on jim je odgovoril v italijanščini, da vozi pošto iz Postojne v Vipavo. Takoj mu je ukazal eden izmed huzarjev, ki je znal italijanski, naj mu izroči vsa pisma, ki jih vozi s seboj. Miha je ugovarjal, da ne sme nikomur izročati pisem, da pa jih tudi ne more vzeti iz skrinj pod sedeži, ker imata ključe le poštarja. Jezno ga je pahnil huzar s kočije, da je stari Miha odletel v blato na cesto. Nato so s svojimi sabljami začeli lomiti ključavnici in krušiti deske, Miha pa je začel bežati in tekel je nazaj v Postojno, kolikor so ga nesle noge. Za seboj je slišal kričanje, grohot huzarjev, žvenket njihovih sabelj in topot konjskih kopit, a nič več se ni ozrl, ker bal se je, da ga posekajo in vržejo v jarek kakor ubitega mačka. Medtem se je zbrala okoli postiljona poštarjeva obitelj, žena s štirimi otroci, pa dekle in dva hlapca. Ko so slišali, kaj se je zgodilo, so ženske in otroci začeli jokati in javkati, posli pa kričati in hrumeti: „Vse nas pokoljejo! vse nam požgo in vse vplenijo, nas pa odvedo v ječe, sužnost in smrt! Bežimo! Poskrijmo se! Pripravimo se na zadnjo uro in molimo, molimo!" Stara dekla je nemudoma padla na kolena pred župnikom, se tresla kakor šiba na vodi ter jecljaje začela moliti očitno pokoro, da bi se mu vpričo vseh izpovedala svojih grehov, preden umre pod francoskim mečem. Nastal je silen vrišč, ki je privabil iz soseščine še nekaj žensk, otrok in starcev. Vsa družba je kričala, plakala, se objemala in begala po dvorišču kakor perutnina, ko kroži nad njo požrešni kragulj. Sredi tega hrupa pa je pritekel okrožni pisar Šeber, majhen, siv, droben starček, in je zajavkal s tankim, prodirnim glasom, ki je donel kakor brlizganje lesene piščali: „Francozje gredo! Patrulje so že jahale skozi Postojno, za njimi pa prihaja cela vojska!" S svojimi suhimi rokami je mahal in kazal na cesto: „Glejte ga! Še eden! Še dva! Joj, joj, kaj bo! Kaj bo z nami! Oh, moja žena, moja uboga žena!" Po cesti so dirjali skokoma francoski huzarji in držali pred sabo na sedlu svetlobrušene sablje. Bliskoma so švignili in izginili med hišami. v Župnik in poštar, sama prepadena in utripajočih src, sta mirila obupance, a česar niso dosegle njune besede, so dognale francoske patrulje, ki so galopirale mimo. Kričeča in plakajoča družba je umolknila, tiho ječala in kakor brez misli buljila za jezdeci. Ječa, muke ali smrt ... le to troje je stalo pred njimi neizbežno ter jim je ohromilo vso voljo in vsak odpor. »Pojdimo jim naproti . . . pozdravimo jih . . . prosimo jih usmiljenja!" je dejal naenkrat Wenigar in sam se je začudil, odkod ta misel. „ Morda bodo z nami zato prizanesljivejši." „Da, pojdimo . . . slabše se nam ne bo godilo, če se jim poklonimo!" je pritrdil Hueber. Toda oklenili so se ga žena in otroci ter plakaje vikali: »Ne, nikar! Posekajo te, ljubi Henrik! Prvega te zgrabijo! Bežimo in skrijmo se, papa!" Hueber pa je bil bivši častnik in strahu ni hotel kazati. Visoki, suhi in mišičasti mož je ohranil svoje strumno držanje in iz njegovih malih sivih oči je zagorel uporen pogum. „Gremo!" je dejal energično. „Moramo iti! Tiho! Bodite brez strahu! Bivšemu avstrijskemu častniku tudi francoski častniki ne bodo odrekli rešpekta. Pojdite v hišo in počakajte, da se vrnemo. Ce naš pozdrav ne bo koristil, vsaj škodil gotovo ne bo!" „Dobro, čisto moje mnenje!" je soglašal župnik. Sugestivno sta množila drug v drugem pogum. „Pa še vi pojdete z nama, Šeber!" Mali drobni pisar je klecnil kakor voz, ki se je nagnil v jarek, in zacmevkal: „0 Bog, jaz?" »Zastopali boste cesarska oblastva . . . gospod poštar bo zastopal tržane . .. jaz pa cerkev," je odločil župnik in velel: „Pa kar pojdimo!" In stopali so skozi Postojno tihi, plahi, vendar kolikor le možno visoko in pogumno zravnani, saj so se zavedali, da zastopajo ves kraj ter da je od njihovega nastopa več ali manj odvisna usoda vseh tržanov. Prazna in pusta je ležala pred njimi blatna cesta, ki je bila še minule dni nabito polna avstrijskih infanteristov, kava-leristov, artileristov, topov, vozov in kočij. Strahoten mir je ležal kakor pred bližajočo se nevihto na vsem trgu; vse imovitejše hiše so bile prazne, ker njih posestniki so s svojimi rodbinami pobegnili že pred nekaterimi dnevi proti Ljubljani. Le v najrevnejših kočah so ostali siromaki, ki niso imeli razen svojega življenja in uboštva ničesar izgubiti. Nad Sovičem se je vrtil, gostil in redčil ogromen črn kolobar. Bile so kanje ali pa so bili krokarji. Kolobar se je dvigal, zapletal, padal, razprševal in oprezoval nad nevidnim plenom; nad hribcem pa se je bočilo tužno, svinčenosivo, megleno nebo. Nekaj akacij in murv ob cesti je štrlelo svoje gole, rogovilaste veje v mrzli zrak, Nanos, Javornik, Ostri vrh in Sovič so nosili snežene glave in semkaj s Krasa je puhnil včasih leden veter. Hitro, nervozno so stopali možje k izhodu iz trga: debeli, rdečelični župnik v dopetnem črnem talarju, s trirobnim baretom na glavi in z brevirjem pod levo pazduho je korakal na sredi, visoki, suhi in mišičasti poštar z belo kito na desni in mali, drobni pisar s sivimi, do vratu mu segajočimi lasmi na levi strani. „Ce bo treba govoriti," je izpregovoril po dolgem premoru poštar, „boste govorili vi, prijatelj!" „Fiat! Fiat!" je odgovoril župnik in se iznova zatopil v svoje misli. Menda je že sestavljal svoj diplomatski nagovor. Naenkrat pa se je ustavil. „A če bosta morala govoriti tudi vidva, gospoda, ne pozabita: vidva zastopata tržane in cesarska oblastva!" „Da, da!" sta dejala z osorno nervoznostjo in koračila dalje. Moj Bog, če bo treba govoriti! Pa so dospeli tako do zadnjih hiš, se ustavili v Mačkinih jamah in pogledali tja proti jugu. Burja je brila tu najhuje, piši so se križali in tepli, da je bilo redko drevje vse zvito in krivenčasto. In že so zagledali v daljavi velikansko kačo, ki se je valila od Hrašč semkaj po cesti; njen hrbet se je izpreminjal v črni, beli, rdeči, modri in zeleni boji, po tleh pa je gomazelo tisočero njenih nog. Včasih se je posvetilo po njej kakor zlate in srebrne luskine in včasih se je zabliskalo, kakor bi švigali iz nje dolgi plamenčki. In začul se je čuden hrup, topot neštetih nog in kopit; nato pa je zadonelo, zapelo in zagrmelo, v zraku je zagostolelo ter odmevalo od zasneženih hribov in goličav. Oster ritem vesele francoske koračnice je napolnil vso dolino, da se je zbudila in zasmejela v radostnem presenečenju. Hipoma so se raztrgale težke megle in posijalo je solnce. Ze so razločili, da jezdijo na čelu vojske konjeniki, da korakajo za njimi pešci s celim gozdom bajonetov in se vije za njimi dolga vrsta topov in vozov. Zeleni dragonci, ki so jim mahali s svetlih čelad dolgi konjski repi na hrbet, beli karabinjerji z ogromnimi rdečimi grebeni na bleščečih čakah in modri kirasirji s črnimi oklepi in šlemi ter z rdečimi epoletami in rumenimi gumbi so jahali v lahnem diru in držali pred sabo na sedlu ostre palaše. Kakor bi mignil, so bili pred njimi. Ob cesti, tam, kjer je stala stara vozniška gostilna Kazarjeva, je obstala vojska, zastopniki Postojne so se globoko odkrili in se priklonili. Zaoril je rog, in vsa pehota je snela puške z ramen in jih gromko posadila predse na tla. Le iskri konjiči so poskakovali, hrzali, metali grivate glave kvišku in jih sklanjali nizko med noge, kakor bi vračali vdane poklone teh treh možičkov, ki so se drhte približali, da izvrše nalogo, ki so si jo naložili sami iz strahu in ljubezni do svojih in sirotne Postojne. Hipoma se je pojavil izza prvih vrst modrih huzarjev na visokem vrancu orjak čudovite zunanjosti. Višnjeva, z zlatimi cveticami razkošno izvezena, z redovi pokrita, s kožuhovino obrobljena in podšita suknja, ozke, rdeče hlače z dlan široko zlato porto, visoki rumeni črevlji, okoli pasu ovita pestra svilena preveza z dvema velikima svilenima zlatima čopoma in na glavi visok generalski klobuk, ves okrašen z mahadravimi nojevimi peresi . . . ta uniforma je bila toli fantastična in romantičnokrasna, da je celo bivšemu častniku pl. Hueberju od občudovanja zaigralo srce. Okoli petindvajsetletni junak, bujnih črnih kodrov in črnih čopastih zaliscev, ki so mu segali skoraj do podbradka, pa je imel tudi izredno jasno, veselo in prijazno lice, mehko in pokrito z zdravo rdečico pristnega kmetskega mladeniča. Mala usta, z nekoliko bujnimi ustnicami brez brk, lep, raven, skoraj grški nos in velike črne oči z dolgimi vekami pod gostimi obrvmi... vsi ti detajli so ga delali resnično lepega in na prvi pogled izredno simpatičnega moža. Ljubeznivo se smehljaje je salutiral, z eno samo roko ukrotil svojega divjega, penastega vranca ter s sonornim glasom zaklical: „Dobro jutro, gospodje!" Bil je Joahim Murat, sin kmetiškega gostilničarja, nekdanji očetov natakar, zdaj najodličnejši poveljnik francoske konjiče, jezdec brez primere, pogumen in vedno vesel Gaskonjec ter eden izmed najvdanejših prijateljev in najsposobnejših tovarišev Napoleona Bonaparta. Poštar Hueber se je kot bivši častnik instinktivno postavil v parado in začel govoriti vdanostni pozdrav; toda Murat ga je naglo prekinil: „Tudi vi ste bili vojak, gospod?" „Da, gospod general," je pritrdil poštar; „bil sem nadporočnik pri Thurnovem pešpolku." „A zakaj ste odložili uniformo? Pardon, če sem indiskreten!" „Ker sem se hotel oženiti z dekletom, ki sem ga ljubil." „Lepo, prav lepo! Veselilo me bo, če me predstavite svoji milostivi." In lepi velikan je iztegnil svojo desnico in jo podal poštarju. „Bodite brez skrbi, kamerad! Francozi ne prihajamo k vam kot sovražniki, nego kot prijatelji. Prosim, povejte vsakomur, da se nima nihče bati ne za svoje imetje, ne za svojo telesno varnost." In obrnil se je k župniku, mu ponudil roko ter mu jo krepko stisnil: „Prečastiti gospod abbe," je dejal, „hvala vam za vaš pozdrav! Ne dajte se motiti v svoji verski in človekoljubni službi, nego jo vršite mirno dalje, kakor doslej. Tudi mi smo dobri katoličani in vaša cerkev je nam prav tako sveta, kakor vam!" v Nato se je ozrl na pisarja Seberja. V strahu in trepetu se je zgrbil in stisnil drobni in mršavi možiček še bolj in šklepetaje z zobmi je zabrboril in začakljal: „Im Namen des kaiserlichen Kreisamtes ..." pa nobene besedice več. „Hvala, hvala!" je izpregovoril naglo Murat. „Samo malo strehe, malo zobi, klaje in kruha vas prosimo . . . vse drugo ostane neizpremenjeno in nedotaknjeno!" Tedaj je nastalo med konjeniki polglasno govorjenje, neki častnik se je nagnil k Muratu in mu rekel nekaj besed. „Ali res? O, to je krasno!" je vzkliknil Murat in se obrnil zopet k poštarju. „Vaš poštni voz s konji smo Vam pripeljali, gospod kamerad!" je dejal veselo. „Ravno prav. Morete se peljati z nami. Pa kako ste ga mogli vendar izgubiti?" „Vaši vojaki so ga vzeli mojemu postiljonu, gospod general!" je odgovoril poštar, zopet poln poguma. „ Vzeli ? Vzeli! To pač ni mogoče! Kako se je to zgodilo, moj dragi?" je rezko vprašal Murat častnika in na obraz mu je legla temna senca nevolje. „Iskali smo le vladnih in uradnih pisem," je pojasnjeval častnik. „A bojazljivi postiljon je pobegnil, ne da bi počakal konca naše preiskave ter je pustil brez povoda konje in voz kar sredi ceste, čeprav smo ga klicali in mirili!" „Ah, tako? Torej golo nesporazumljenje!" je vzkliknil general in se široko nasmejal. „Če bi pač tega ne bilo! No, vojna je pač taka!" Medtem sta pritekla poštna konja z nerodnim črnožoltim vozom skozi francoske vrste, ki so se urno in spretno umaknile na desno in levo ob cesti. Na visokem kozlu je sedel star grenadir in pušil iz kratke pipice, v vozu pa se je peljala njegova puška. „Sedite! Sedite, gospodje!" je vabil Murat; v hipu so bili vsi trije zastopniki Postojne v vozu, grenadir je pognal, rog je zazvenel in vsa vojska je stopala dalje. Obenem pa so zagrmeli bobni, in godba je zasvirala iznova vesel, poskočen marš. Na čelu vsem je veličastveno jahal general Murat, za njim se je vozila pošta, obdana od častnikov in kirasirjev, potem so sledile eskadrone karabinjerjev, dragoncev, topničarjev s topovi in končno vse vozatajstvo. „Hvala Bogu, prečisti Devici in sv. Štefanu, dobro smo opravili!" je vzdihnil Wenigar, sedeč na vozu sredi tovarišev. »Krasen, čudovito ljubezniv človek je ta general!" je dejal Hueber. „Vaša ideja je bila izvrstna!" Šeberju pa se je smejal ves obraz in iz nervoznega veselja je mencal in poskakoval na svojem sedežu: „0 Bog, kako smo se motili o Francozih! Na ječo in svojo smrt smo mislili, zdaj pa se vozimo slavnostno kakor cesarji, hahaha! In jaz sem zastopal ves cesarski okrožni urad! Pomislite, jaz stari pisarček! Le kaj poreče moja žena, moja uboga žena?" * * * Po vsej Postojni je mrgolelo Francozov. Vse hiše, hlevi, svisli so bile mahoma polne vojakov in konje so postavili celo po drvarnicah in kolnicah. Toda takoj se je pokazalo, da je za vso vojsko prostora premalo. Del infanterije je moral torej taboriti v vasi Zalog in po hišah ob cesti na Reko, v Rakitniku, Grobišču in Matenji vasi; več oddelkov je moralo kantonirati v Planini in na Uncu ter bivati po okoličanskih hribih, oddelek 800 mož z dvema topoma je odmarširal celo na Reko. Že na poti pa je zvedel, da je tudi Reka že padla in da je tudi ondi polno francoskega vojaštva. Ta oddelek se je torej kmalu vrnil ter se utaboril v Bistrici in v Trnovem. Tako je bila zasedena in zaprta vsaka cesta. V Postojni pa je ostal Murat z vsem konjeništvom. Tudi okoli kraške cerkvice sv. Danijela, male postojnske podružnice, so goreli francoski ognji, ob katerih so si kuhali vojaki svojo menažo, si čistili uniforme in čedili svoje topove. Prazna, pusta in zaprašena je bila ta cerkvica. Vse leto se je osamljena dolgočasila, saj jedva enkrat je prihajalo vanjo občinstvo počastit sv. Danijela preroka. V julijski vročini, ko valovi po poljih bujno žito, ko cvete po visoki dišeči travi na tisoče cvetic in se ziblje košato drevje v najrazkošnejšem zelenju, ko drobi škrjanec veselo pod vedrim poletnim nebom in ko so travniki in njive ves dan, pozno v noč in že v najranejšem jutru polni kmetov in kmetic, prav v času najživahnejšega dela so posečali Postojnčani, Založani in sosedje preroka Danijela. Župnik Wenigar je opravljal slovesno mašo, v stolpu sta prepevala drobna zvončka, fantje so zažigali topiče, tratina okoli cerkve pa je bila kakor živa preproga, izvezena v pestrih bojah stare kranjske narodne ženske in moške noše. Lepe, zagorele, črnolase in črnooke Kraševke in suhi, mišičasti Kraševci so poklekali in posedali po visoki mehki travi in molili k patronu Danijelu, da bi jih ščitil ognja, kuge in vseh uim. Zdaj pa je bilo šele 27. marca, in vendar je bilo okoli sv. Danijela živo glasno, kakor ob najveselejšem proščenju, in zelena loka je bila pretkana z vsemi bojami nebesne mavrice. Modra, rdeča in bela barva pa so prevladovale vendarle med vsemi drugimi. Francoska trobojnica se je smejala iz vseh skupin, a bilo je vendarle prav tako, kakor meseca julija, ko se je ledina belila, modrila in rdečila pod krili, pečami, robci in nogavicami jedrnih deklet kršnega Krasa. Zadovoljen je bil torej sv. Danijel, ko je gledal okoli sebe živo, veselo in mladosti prekipevajočo množico postavnih mladeničev in mož, ves pa se je posvetil in razžaril, ko so se odprla tudi cerkvena vrata in je vstopila družba francoskih topničarjev. Vsi modrobojni so bili z velikimi rdečimi epoletami, rdečimi širokimi prameni po hlačah, z rdečimi našivki in pošivki po suknji in po ogromni, navzgor se razširjajoči čaki z rdečo perjanico. Spoštljivo so vstopili v cerkvico, se prekrižali, šli pred oltar in se zazrli v sv. Danijela, sedečega v levnjaku. Solnčni žarki so začeli siliti skozi ozka in visoka okna v cerkvico. In skakali so po podobi, migljali in se izgubljali. Danijelov zamaknjeni obraz pa se je zdel kakor bi se zdaj pa zdaj zasmejal, in levi z odprtimi žreli so se pregibali, kakor bi živeli. Naenkrat pa je posijalo solnce naravnost na oltar, ki se je zasvetil ves kakor zlat in suhe pisane rože okoli tabernaklja so se zdele sveže in dehteče. „Parbleu, moj patron!" je vzkliknil topničarski podčastnik, priklonil koleno in se prekrižal. „Ali je bil tvoj patron krotilec zverin?" je vprašal tovariš začuden. »Perzijski podkralj je bil, sin Judov! je razlagal topničar Danijel. „Najmodrejši je bil na dvoru in najtežje sanje je znal razlagati brez sanjskih knjig. Pa so ga začeli zavidati in sovražiti, in nazadnje ga je direktorij obsodil na smrt. Ker pa giljotine še niso poznali, so ga vrgli med leve." „Pa so ga požrli?" »Niso ga! Živega je pozval kralj zopet iz jame, namesto njega pa je dal vreči v levnjak vse člane direktorija, njih žene in otroke, in levi so raztrgali in požrli vse do zadnje koščice," je pripovedoval topničar Danijel. „Vraga! Pa zakaj niso levi hoteli požreti tvojega patrona?" »Ker je pil vedno le čisto vodo in jedel le salato!" se je zasmejal Danijel. Tovariši so se zagrohotali. „Kdo ti pa je vse to povedal?" „Moja mati — Bog ji daj večni mir in sveta nebesa! Sto in stokrat mi je pripovedovala življenje mojega patrona, ker je upala, da tudi mene prepriča, da sta voda in salata podlaga človeške sreče! Zal, da je nisem ubogal in da pijem najrajši vino ter jem najrajši meso, kakor hlapci kralja Nabukadnezarja." In obrnil se je k podobi sv. Danijela ter dejal: „Oprosti, sveti moj patron! Ne morem te posnemati, ampak pomisli, da sem jaz francoski vojak, ti pa si bil judovski prerok!" Medtem je vstopilo v cerkev še več topničarjev in so se ozirali po klopeh. Le par vrst klopi je stalo na vsaki strani kratke, a široke ladje. »Kar urno na delo!" je poveljeval podčastnik. „Sv. Danijel je bil podkralj in zato je imel nedvomno tudi svojo vojsko. Ne bo nam zameril, če se zatečemo pod njegovo zaščito! Naprej, fantje!" In topničarji so naskočili klopi, jih s par sunki in udarci izdrli iz tal ter jih znosili na trato. Stari, piravi in piškavi les se je krušil in drobil med železnimi topničarskimi pestmi kakor suha goba, in v par minutah je bila cerkvica prazna. Topničar Danijel je stal ves čas pred oltarjem, in ko je bila cerkvica prazna, se je iznova ozrl v svojega patrona ter je dejal: „Saj vidiš, da so te grdo zanemarili. Škandal je, kakšne klopi si že imel, in le moja zasluga bo, da dobiš kmalu nove in lepe!" Skozi cerkvena vrata so privlekli topničarji, vpreženi namesto konj, dvoje vozov, polnih smodnika in jih zapeljali pred oltar. Nato so pripeljali še čvetero topov, prinesli v usnjato vrečo zavito zastavo, nekaj bobnov in rogov, končno pa železno skrinjico, ki so jo nesli za oltar. Nato so vrata zaprli in postavili prednje stražo z nasajenim bajonetom. Topničar Danijel pa si je prinesel sam še kup mrve ter jo nastlal na široki deski tikoma pred oltarjem. Nato je zaklenil cerkvena vrata, legel na mrvo, vzdihnil: „Varujva se, ljubi moj sv. patron!", trudno zazehal in zaspal. V župnišču pa je imela kuharica z vsemi deklami ogromno dela in skrbi. General Murat, ki je prebival v graščini, se je sam povabil na obed, in ko je župnik, počaščen s tolikim odlikovanjem, izrazil željo, naj bi general privedel s seboj še več drugih častnikov, je dobil najprijaznejše obvestilo, da se odzove njegovi ljubeznivi gostoljubnosti še devet gospodov. To je bilo preveč. Kuharica se je jezila in obupavala, Wenigar pa se je smejal, češ, na praznik sv. Štefana imata gostov še več, a manj gladnih in bolj izbirčnih. Skromno župnišče na mali višini tik cerkve, h kateri so vodile položne stopnice, se je opoldne napolnilo z najsijajnejšimi uniformami francoskih častnikov, ki so si pripeli vse svoje redove in zvezde. Ti ljudje, vzgojeni in vzrasli le v vojnem, krvavem, krutem in nasilnem poslu, so bili sedaj nad vse vljudni, preprosto prijazni in naivno veseli. Po svoji naravi so bili prijetni, neprisiljeno zabavni in, čeprav sovražniki, brez afektacije obzirni in ljubeznivi. Na čelo dolge mize je hotel posaditi župnik lepega generala, toda Murat je odklonil: „Prečastiti, naš gostitelj ste in vaš je ta prostor! Ako mi dovolite, sedem na vašo desnico!" In ko se je župnik pred začetkom obeda tiho prekrižal in začel moliti svoj „Pater noster...", je vstal Murat, se prekrižal in stal resnega obraza ter lahno sklenjenimi rokami dotlej, da se je Wenigar zopet prekrižal in želel gospodom: „Dober tek!" Takrat šele so sedli tudi ostali častniki. Wenigar je strmel. „Pred dvema mesecema", je dejal po premolku, „sem imel za goste tri avstrijske častnike ..." „Bili ste jih veselejši ko nas . . . verjamem!" se je zasmejal Murat. „Žal, nisem bil. Prav to pa sem vam hotel povedati", je rekel župnik. „Ali so bili vaši rojaki?" je vprašal general ter se izognil vprašanju, kaj je zbujalo župnikovo nevoljo. „Nemci! Žalosten sem jih bil!" Wenigar se je zamislil nazaj in še danes ga je bolelo srce, ko se je spomnil, kako so prezirali vse njegove običaje in ga žalili v njegovih najsvetejših čuvstvih. Vendar je molčal, saj napram sovražnikom ni hotel grajati vojaštva lastne države. Družba je molčala, in tiho in naglo so rožljale žlice. Cez nekaj časa pa je dejal general: „Ko sem bil v Bastide-Frontonniere pri Cahorsu še natakar v gostilni svojega očeta, sem imel vsako dopoldne mnogo časa. Da mi ni bilo dolgčas, sem marljivo čital. In takrat sem se seznanil z novelami Italijana Boccaccia ter se mu čudil, da slika Nemce dosledno najnesimpatičneje. V neki njegovi noveli zakoljejo Nemca toli mirno in hladno, kakor bi Nemec sploh ne bil človek. Dante govori o Nemčiji vedno le kakor o deželi požeruhov in sirovežev, Burton in Shakespeare pa ne imenujeta Nemcev nikdar drugače, kakor narod pijancev. Da, tudi prevod neke nemške drame sem čital. Ime avtorja sem že pozabil. Menda je bilo preneznatno. Toda zapomnil sem si stavek: Nemci imajo prav vse lastnosti za osvojitev nebes, a niti ene za osvojitev sveta." Častniki in Wenigar so se zasmejali, Murat pa je naglo dostavil: »Povedal sem le, kar sem čital. Vsi ti avtorji pa niso bili Francozi!" Tako je prišla v družbo naglo dobra volja, in župniku je bilo, kakor da ima okoli sebe same vesele dobre znance. Častniki so govorili po svoji gibčni in temperamentni francoski naravi lehko in zabavno. Nagle misli so se kresale kakor bliski, in marsikaj je bilo sijajneje rečeno nego globoko premišljeno, duhoviteje izrogano nego iz dna duše in globokega prepričanja črpano. Tako se njih razgovor ni kretal samo okoli ene misli, nego se je motal v hitrih prehodih in hipnih skokih med šalo in smehom, ne brez grizljivosti in frivolnosti, ki pa je bila diskretna in delikatna. „Vse mi je razumljivo, toda usmrčenja kralja in kraljice moje srce ne more pojmiti . . . oprostite!" je dejal župnik, ko so omenili tudi strahote francoske revolucije. »Srce je sploh najslabši filozof, prečastiti," ga je smehljaje zavrnil Murat. „V Avstriji marsičesa ne morete razumeti, ker vam razum namenoma zasenčujejo z lažmi, vas terorizirajo ali pa apelirajo le na vaše čuvstvo. Če bi vam pa povedali vselej čisto istino, bi nas razumeli izlahka in se z nami zlagali." »Katoliško načelo je: kralji so nam postavljeni od Boga in le po njegovi volji!" je odvrnil Wenigar. „Njim moramo biti pokorni in zvesti, četudi nam delajo krivico." »Tudi Neron, Kaligula, Galba, Karakala in drugi so bili od Boga?" je vprašal častnik. »Ali mislite, da so ti vršili svoja zverstva tudi po božji volji?" »Božja volja je bila, da so revolucionarji te bestije ubili in rešili državo njih steklega krvološtva!" je dejal tovariš. »Temne, nerazumljive so božje poti, in le Bog ve, čemu in zakaj je poslal človeštvu tudi take vladarje," je ugovarjal župnik. »Od Boga je vse na zemlji in po njegovi volji žive škorpijoni in modrasi, slavci in ovce, tigri in arabski konji," je dejal Murat. »Božja volja pa je in človeštvu le v korist, ako škorpijone, gade in zverjad pobijamo in zatiramo." »Gotovo!" »Od Boga so rojeni kralji, a od istega Boga so ustvarjeni tudi narodi," je nadaljeval Murat. »Kadar nastane med kralji in njih narodi konflikt, pa je gotovo božja volja, da zmaga narod, ki je na zemlji najvišji suveren." »Narod ne pozna suverena nad seboj!" so pritrjevali častniki. »Vladar vrši oblast le v narodovem imenu, zakoni so le odraz narodove volje in le tej lastni volji se narod pokorava. Vladar je le čuvar zakonov in ustave, ki jo postavi narod! Vladarska čast in oblast je torej le stvar zaupanja. Ako pa je kralj to zaupanje zapravil, pogazil zakone in prelomil ustavo, je izgubil tudi svojo oblast, in suvereniteta je prešla zopet v roke naroda. Ako se hoče tak vladar z lažmi, zvijačami in celo s silo upreti narodu, pristaje narodu pravica, da to silo odbije s silo ter da ravna z njim po zakonih tako, kakor z vsakim drugim, le manjšim zločincem!" „In to je Francija storila! Žal, le prekasno! Za nami store isto še drugi narodi! Tudi Angleži in Rusi so delali tako!" so vzklikali častniki. Mladenič koncem mize pa je dvignil čašo in z zanosom zakipel: »Živela Francija! Živela republika!" Navdušeno so se mu pridružili tovariši, ko je nastalo pred župniščem živo govorjenje, vzklikanje, ropot, rožljanje in nato bobnanje. Straža je stopila pod orožje in nekoga pozdravljala. „To je Bernadotte!" se je razveselil Murat, šel naglo k oknu ter potrdil: „Da, on, on!" „Zdrav, Franconi!" je zaklical nekdo pred hišo. „Zdrav, Jean!" je odgovoril Murat, ki so mu nadeli vojaki priimek „Franconi", in hitel svojemu šef-generalu naproti. V obednico je stopil dolg, okoli trideset let star mož, Jean Jules Bernadotte, divizijski general in vrhovni poveljnik francoskih polkov, ki so prodirali preko Kranjske na Koroško. Brezobzirno demokratski republičan se je izražal tudi v njegovi preprosti uniformi in v široki trobojni šerpi, ki se mu je ovijala v svobodnih naborih okoli pasu. Prvo, kar je opazil župnik Wenigar na njem, je bila ta šerpa, potem pa njegov preveliki, dolgi in mogočno zakrivljeni nos ter velike, črne in izredno žive oči. Ni bil lep ta general, a njegove bistre oči, njegovi gosti, črni kodri, ki so se mu valovili preko ušes in daleč preko vratu, njegova majhna, ženska usta, visoko nazaj viseče čelo in mehka, okrogla brada . . . vse to ga je delalo sila prikupnega. Kakor mlajši tovariš Murat je bil tudi Bernadotte obrit in brez brk ter je nosil le do podbradka sezajoče košate črne zalisce. Naglo in prijazno je stisnil Muratu roko in se obrnil takoj k župniku. »Gospod Hueber mi je pokazal pot k vam, prečastiti," je dejal; „ne zamerite^ da vas motim v vaši gostoljubnosti!" in podal mu je obe roki. „Že vidim, da se mojim tovarišem godi v vaši hiši bolje, kakor svatom v Kani galilejski." Nato šele je pozdravil ostale tovariše. Wenigarju se je zdelo, da vlada med njimi najtoplejše prijateljstvo in da ne poznajo v šaržah nikakega razločka. Bernadotte se je z njimi šalil, sedel na povabilo župnikovo v sredo mednje, in ko je postavil župnik predenj polno čašo kot temna kri rdečega vipavca, jo je general dvignil visoko predse, pogledal skozi steklo in dejal: „Na srečo in svobodo vašega naroda, prečastiti; na čast in blagor vaše domovine, ki je tako lepa in zdrava kakor to rujno vince!" in izpil je čašo do dna. Rad se mu je pridružil Wenigar in z njim vsa družba. Bernadotte je temperamentno nadaljeval: „Od Gradišča do semkaj sem izredno dobre volje. Hvala Bogu, da imamo za seboj izstradano, umazano in zavratno Italijo! Kako krasna izprememba! Jezik, običaji, podnebje, zemlja, narava in kultura, vse je drugače kot v kraljestvu bojazljivih italijanskih stenic in uši. Človek je naravnost očaran, ko vidi tukaj povsod čistost, preprostost in gostoljubnost teh čvrstih in prijazno-skromnih ljudi. Nikjer nisem videl lepših, postavnejših mladeničev, inteligentnejših starcev in ljubeznivejših stark, ko v teh krajih. In pa ta dekleta, — strela božja —!" „Jean, ne kolni! V župnišču smo!" se je šalil Murat. ',Pardon, prečastiti, ampak prijatelj Murat me je prekinil le zaraditega, ker si prilašča pravico, da sme edino on — naš najlepši general! — peti himne lepemu spolu!" Družba se je zasmejala, Bernadotte pa je dejal: „Povsod tod sem gledal vzorno obdelana polja, krasne senožeti, dobre ceste, in vozov in konj ima ta narod v izobilju. V Italiji smo stradali . . . namesto vozov smo imeli gare . . . namesto konj pa osle in mezge, da nismo prišli nikamor naprej. Ko pridem v Ljubljano, sporočim vse to našemu nadpoveljniku Napoleonu Bonapartu. Priporočim mu to simpatično deželo prav posebni blago-naklonjenosti, sam pa hočem skrbeti, da se bo vedlo naše vojaštvo do tega naroda z največjo obzirnostjo." „Ali veš, da nas je sprejela deputacija?" je vprašal Murat. „Takoj smo postali prijatelji." „Da, pravil mi je o tem gospod Hueber," je odgovoril Bernadotte. „ Zvedel pa sem tudi, da je mnogo občinstva pobegnilo pred nami. Isto sem opazil drugod. Laška duhovščina je pač raztrosila med svoje tovariše povsod grde neresnice o nas, in prav nič se ne čudim, da se nas je tudi kranjska duhovščina bala kakor divjih barbarov. Veseli me, prečastiti, da ste izjema med njimi, ter upam, da je v deželi še več takih mož." Wenigar se je poklonil in modro molčal, zakaj njegov jutranji strah je izginil docela ter se mu je zdel sedaj popolnoma nerazumljiv. „Ali ste čuli, s kakšnimi sredstvi je duhovščina v Ankoni hujskala proti nam?" je vprašal Murat in se zasmejal. »Sleparija je bila vsaj duhovita! Ko so dospeli naši v to luko, so drle ženske in starci kriče 'in jokaje k neki Madoni, ki je pretakala prave solze nad strašno nesrečo, ki je zadela mesto zaradi našega prihoda. Pomislite, Mati Božja, čeprav iz lesa, se je jokala zaradi nas! Tudi mi smo jo šli gledat, in — o čudež! — resnično, Marija je plakala! Ostrmeli smo in bili prav zares v zadregi. Tovariš Mouge pa je naložil kip štirim grenadirjem na ramena ter ga dal prenesti v glavni kvartir. Tam so ga preiskali in našli, da je spretna naprava v kipovi glavi provzročala optično prevaro. Kaplana, ki je znal celo kipu iztiskati solze, so zaradi razžaljenja francoske armade in oskrunitve vere zaprli, leseni kip Madonin po so nesli nazaj v cerkev, toda brez stroja. In mati Božja ni poslej jokala prav nič več!" Anekdote, vse polne perečega sarkazma proti laškim duhovniškim spletkam in lažem, so pripovedovali živahni častniki z veselim humorjem, in dasi Wenigarju niso bile prijetne, se jim je moral vendarle smejati od srca v zavesti, da je kranjska duhovščina v primeri z laško uprav vzorna. „Vojna s papeško državo je bila docela nepotrebna," je dejal Murat. „Zakrivil je ni papež, nego njegov tajnik, kardinal Busca, fanatičen sovražnik francoske republike. Ta kardinal je proti našim dogovorom sklepal vojno zvezo z Avstrijo in avstrijski general Colli je prevzel celo poveljništvo nad smešnimi četami Pija VI.; ta kardinal je hudobno nahujskal vse meništvo in fanatiziral vso Romagno proti nam. Tri dni so bili plat zvona, odredili štirideset- dnevne molitve in misijone, lagali o raznih čudežih in nebesnih prikaznih in naščuvali najnižje vrste naroda, da so besnele in blaznele. Menihi - prosjaki s križem v roki so pri Faenzi vodili kmetiške tolpe in vojaške polke proti nam, a ko so zagledali prve francoske grenadirje in zaslišali prvi grom francoskih topov, so takoj pobegnili. Okoli petsto zapeljanih kmetov in vojakov je padlo, zločinec kardinal-general Busca pa je ušel. Več tisoč jih je bilo ujetih. Moštvo smo zaprli na samostanski vrt, častnike, med njimi več sto sinov najodličnejših rimskih obitelj, pa v refektorij. Njihov blazni fanatizem se je izpremenil v obupno jokanje in tuleče javkanje, saj so vsi pričakovali najstrašnejšo smrt. Naš poveljnik, general Bonaparte pa je šel k njim in spremljal sem ga tudi jaz. Prizora, ki se je odigral pred mojimi očmi, vam ne morem popisati. Na kolena so popadali, dvignili sklenjene roke ter trepetaje, plakaje in ihte prosili milosti. Bilo je strašno, pretresljivo, pa tudi ostudno. Molče jih je opazoval general Bonaparte nekaj časa, potem pa je dejal: »Svobodni ste. Vrnite se v svojo domovino in povejte vsakomur, da smo Francozi prijatelji vseh narodov in vseh siromakov!" In nato zopet kričanje, tuljenje, jokanje, objemanje in poljubljanje Bonapartovih nog . . . ah, bilo je grozno, pa tudi krasno!" Wenigarju je trepetalo srce in v oči so mu stopile solze, ko je poslušal besede lepega generala ter videl resne obraze častnikov plamtečih oči in ponosnega obraza. »Tako se je vedla francoska armada v Romagni, kjer se je čulo poprej s sto in sto prižnic o nji, da je čreda ostudnih zveri, napol tigrov, napol opic!" je trpko dostavil nekdo. »Le eno samo besedico je izpregovoril po naglo končani vojni od svojih kardinalov zapeljani in zaslepljeni papež, ko so ga pripeljali pred Bonaparta," je pravil Bernadotte. »Bil sem prisoten pri tistem sprejemu in ne pozabim ga nikdar več. Mogočni vladar vesoljne katoliške cerkve in najbogatejše državice sveta je stal pred generalom francoske republike: Pij VI., častitljiv starček, visok in širokopleč, in Bonaparte, majhen in mršav. Premaganec in zmagalec! Toda zmagalec je nagnil svoje koleno pred premagancem in vprašal z najmehkejšim glasom: „Sveti oče, čemu je bilo treba vsega tega?" In Pij VI. je odgovoril le z eno besedico, ki pa je povedala in poravnala vse: „Peccavi" (Grešil sem)!" „Inkvizicije pa vendarle ni hotel odpraviti! Bonaparte je pri mirovnih pogajanjih v Tolentinu zahteval, naj se ta bigotstvu, vražarstvu in fanatizmu služeča naredba odpravi, toda papež jo je želel na vsak način ohraniti, češ, da ima dandanes le še veljavo policijskega tribunala ter da je vsakršen avtodafe izključen", je pripovedoval Murat. „Ne vem, kako sodite vi, prečastiti, o tej zastareli, z najkrutejšemi zločini in blaznostmi zvezani napravi? Za nas Francoze pomenja že samo ime inkvizicije razžaljenje zdrave pameti in človeške svobode ter polni vse poštene in pravicoljubne duhove z ogorčenjem." Namesto odgovora je župnik Wenigar vstal, vzel iz male knjižnice ob steni časopis in začel čitati: „Inkvizicija je pravdnega učitelja na visoki šoli v Salamanki, Ramona de Salos obsodila na enoletno težko ječo in na štiri leta v samostan. Pravijo, da je učil nauke, ki diše po krivi veri. (Inkvizicija, to je preiskovanje, je sodišče, ki ga imajo dominikanci in tudi drugi menihi v rokah, da preiskujejo, ali imajo ljudje pravo vero in ljudi zavoljo njih vere sodijo.) Dva svetovalca sta našla, da je bil Ramon krivično obsojen ter sta sodbo predložila kralju. Kralj je sodbo ovrgel in izpustil Ramona iz ječe. To kaže, da bo morebiti te sorte duhovna gosposka in zalazovanje ljudske vere v kratkem odstavljeno. V cesarskih deželah ni bilo nikoli take duhovne sodne gosposke, temveč škofje, duhovni in samostanci z ljubeznijo vsakogar poučujejo in ga, če je v veri kriv, brez krvave sodbe napeljejo na pravo pot. Vera ne velja nič, ako je prisiljena." „Kako melodičen, mehak in vendar krepak je vaš jezik!" je vzkliknil Bernadotte. „Prosim, prevedite nam, prečastiti, kar ste nam čitali!" Wenigar je prevel besedo za besedo v italijanščino. »Izvrstno! Prav pametno! Pa kdo je to napisal? Kakšen listič je to?" so izpraševali častniki. „To je naš prvi slovenski časopis," je dejal župnik, „Novice". Ureja in piše ga slovenski pesnik in učen duhovnik, Valentin Vodnik v Ljubljani." „Moder mož! Vsa Laška nima takega! ,Vera ne velja nič, ako je prisiljena! Z ljubeznijo, a ne s krvavo sodbo se pridobiva ljudske duše.' Da, da, tudi naše načelo je: z ljubeznijo pridobivati, ne s silo, ker vsi narodi so si bratje, vsi so enakopravni in vsi enako hrepene po svobodi svojih duš in teles!" je vzplamtel Bernadotte. „Prosim, povejte to svojim vernikom, ki imajo v nas boljše prijatelje, kakor so vam bili Nemci, ki so vas le izrabljali za politiko nesreče, krivice in reakcije!" „Da, gospod general, "je odgovoril Wenigar, „ takoj jutri opozorim v cerkvi ljudi, da se nimajo ničesar bati, ter jih pozovem, naj sporoče vsem beguncem, da se morejo mirni nemudoma vrniti domov." „Da, da, storite to . . . hvaležen vam bom", je rekel Bernadotte. „Gospod Hueber in Šeber sta na mojo prošnjo že nabila enak pisan poziv na vrata okrožnega urada in pošte. Pa tudi jaz izdam tako proklamacijo. Ali kdo mi oskrbi najboljši slovenski prevod mojega francoskega besedila?" „Kdo? — Naš Vodnik, kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani!" je odgovoril župnik. „Zopet Vodnik? S tem možem se moram seznaniti!" Bernadotte si je zapisal Vodnikovo ime in bivališče ter vstal. „Še pred mrakom hočem biti v Logatcu", je dejal; „zato se poslavljam, prečastiti. Hvala vam za gostoljubje, ki ga toli prijazno izkazujete mojim tovarišem in meni!" In prijel je čašo, polno krvavordečega vipavca in jo dvignil. „To poslednjo čašo na zdravje vam. Živeli!" in trčil je z župnikom ter jo izpraznil do dna. Pod stopnicami k župnišču in cerkvi so že rezgetali konji in na njih so sedeli francoski kirasirji v kovinskih oklepih in repastih šlemih. Pričakovali so poveljnika. General Bernadotte je krepko stisnil župniku roko, se naglo in prijateljsko poslovil od Murata in tovarišev ter nato lehkih in urnih korakov odšel. Vsa družba je hitela za njim pred župnišče. Z jasnega neba je svetilo solnce in o jutranji otožnosti ni bilo v naravi nobenega sledu več. „Do svidenja, gospodje!" je še zaklical Bernadotte s svojega rjavca, ga izpodbodel ter na čelu kirasirjev kakor lastovka odletel proti severu. Sredi pestrih uniform je stal župnik in zrl zamišljen za letečo eskadrono. Kakor bi ga bil ostavil star, dober znanec, mu je bilo pri srcu, in žalost mu je silila v dušo. * * * „Sam Bog je z našo republiko!" se je na tihi petek popoldne šalil general Murat, ko sta mu na poštnem dvorišču Wenigar in Hueber pripovedovala o tamošnjih ostrih zimah, rezki in silni burji ter o velikanskih zametih snega, ki se nagomili včasih prav do prvega nadstropja postojnskih hiš. „Sam Bog je s Francozi in Bonapartom. V Italiji so bile vse rečne struge napol prazne, vodovje povsod plitko, močvirja skoraj suha in tukaj diši že po pomladi." Na obširnem dvorišču postojnske pošte so trije francoski karabinjerji s čohali in ščetmi snažili, gladili in česali svoje konje ter se obenem zabavali s Hueberjevima dečkoma, ki sta tekala okoli njih. Dasi se niso mogli razumeti, so bili karabinjerji in dečka vendarle skoraj neločljivi. Vojaki, oženjeni možje in očetje, so se radi igrali s petletnim Gvidonom in šestletnim Henrikom, dečka pa sta sijala od same sreče, kadar so jima prijazni Francozi nataknili povrhu njunih čepic svoje bleščeče čelade z ogromnimi rdečimi grebeni ter ju posadili na neosedlana konja. Vodili so konja počasi po dvorišču, se smejali in šalili, dečka pa sta klicala vsa blažena: „Papa! Mama! Glejta, glejta!" Ob vodnjaku sta stala dva francoska konjika, pumpala vodo v škafe, jih dvigala mladim deklam na glavo, jim govorila lepe, sicer nerazumljive, a povsem dobro občutene besede, jih lovila za gole roke in jih ščipala v polna lica. Mlada, smela sta bila konjika in črnolase dekle v enobarvnem krilu kavine barve, goloroke z belimi ošpetlji in s franžastimi robci navzkriž preko jedrih prsi, so jima bile seveda prav všeč. „Ti neumni dedec!" se je razjezila prva in ošinila vojaka s pogledom, ki je bil vse prej ko nevoljen. „Pusti me vendar, sitnež!" se je togotila druga, ga rahlo sunila v ramo, a se hitro vrnila zopet k vodnjaku ko potonka zardelih lic in blestečih oči, ki so izdajale vse prej ko sovraštvo. „Evo, tudi mojim fantom in vašim dekletom se bude pomladna čuvstva!" se je smejal Murat in mežikaje pomignil k vodnjaku. »Poznajo se jedva šest dni, pa že počno neumnosti!" se je dobrodušno jezil župnik. »Božič Eros je začel plesti svoje zlate pajčevine med Francozi in Kraševkami. Neverjetno! Snoči, ko sem se vračal iz župnišča, sem zagledal visoko v rogovilah stare murve dragonca, ki je šepetal z dekletom na oknu," je pripovedoval Hueber. »Kako je to možno? On je govoril francoski, ona slovenski, a vendarle sta se razumela, saj sta se smejala, kakor da sta že najboljša znanca. Napravil sem seveda velik ovinek, da ju nisem zmotil." »Kar ni bilo prav!" je grajal župnik. »Posvariti bi ju morali!" Ne, ne, v vaš poklic nočem posezati!" se je šalil poštar. »Ljubezen ima svoj čisto poseben jezik, ki druži in veže vse narodnosti in vse vere ter ne pozna nikakega političnega programa," je dejal Murat in se ozrl pozorno. V tem hipu je namreč stopil na dvorišče berač v ponošenem in dokaj umazanem kranjskem kožuhu, s polhovko na glavi in z debelo gorjačo v rokah. Ponižno se je priklonil in čudno zamahnil z gorjačo. Takoj se mu je približal Murat in govoril napolglasno z njim. Začudila sta se Wenigar in Hueber, kako se more francoski general razgovarjati s kranjskim beračem, a od strmenja sta onemela, ko sta ujela nekaj francoskih besed, ki so prišle gladko in pravilno iz beračevih ust. »To je ogleduh — Francoz!" je pošepnil poštar in po njegovem obrazu se je razlil izraz zaničevanja in gnusa. »Ah, špijon! Nizkotna sredstva uporabljajo ti navidezno nad vse ljubeznivi ljudje!" se je zgražal župnik in ves vznemirjen bi se bil rad naglo poslovil. Toda berač se je medtem že poklonil, čudno zamahnil z gorjačo ter odšel urnih korakov z dvorišča. „Jutri zjutraj se poslovimo," je dejal general, ki se je vrnil h gospodoma. „Ukaz je prišel preje, kakor sem ga pričakoval." 3 „In prinesel vam ga je ta ,berač'?" je vprašal župnik. „Da, ali pravzaprav kapitan Jordan, mojster naših ogleduhov," je odgovoril Murat odkrito. »Francoski častniki so ogleduhi?" se je hotoma začudil Hueber. »Oprostite . . . !" hotel je še nekaj dostaviti, se premislil in le energično zmajal z glavo. Murat se je veselo ozrl v njuni lici, ki se je čital na njih gnus in odpor, ter se zasmejal na glas. »Gospoda sta ogorčena in vohunstvo vama je nepojmljivo, kaj ne? I kajpak, saj smatra avstrijska armada sploh vsako vohunstvo za nečastno. Nam je to prav, saj so posledice zato Francozom tem ugodnejše," je dejal Murat nato z lahko pikrostjo. »Avstrijski oficir, ki bi vohunil, se še ni narodil, in celo civilne ovaduhe poplačuje naša država z zaničevanjem", je odgovoril Hueber. In boječ se, da bi bil rekel preveč, je pristavil: »Oprostite, govorim kot bivši avstrijski častnik in le o naši armadi!" »Ali to vse mi je docela znano, dragi gospod, in prav nič vam ne zamerjam, da poveste svoje mnenje povsem prostodušno," ga je pomiril Murat. »Poštenjaki si povedo svoje nazore vselej pošteno in odkrito, pa brez zamere. Zato pa naj tudi jaz povem vama, da je vojno ogleduštvo prav tako staro kakor vojna umetnost, in da je nele najtežji, najvažnejši, nego tudi najpožrtvovalnejši poklic, ki ga sploh poznam. Treba je zanj prav posebne genijalnosti, poguma in samopožrtvovalnosti, njegovi uspehi pa so prav tako odločilni, kakor bistroumnost, energija in duševna prisotnost poveljnikova. Preverjen sem, da spozna tudi Avstrija velikansko koristnost te naprave, in da bodo tudi njeni najboljši častniki služili svoji domovini v tem junaškem poklicu; samo želim, da bi ga vršili vselej častno in uspešno le v hasek države!" Hueber pa je iznova zmajal glavo, saj so se njegova načela povsem križala z Muratovimi, ki je pripomnil: »Konservativnost v mišljenju in čuvstvovanju je grobokop vsakršnemu napredku! Koliko takozvanih absolutnih resnic smo že razkrinkali kot laži in samoslepilo, koliko svetih čuvstev smo že zatrli kot plehkih in škodljivih! In koliko jih še bomo! V Avstriji sicer skrbe oblasti, da se vrši ta proces napredovanja počasneje ko drugod, a tudi vi niste obdani s kitajskim zidom. Za nami pridete gotovo! Da bi le prišli čim preje!" In Murat se je zamislil, se tiho vase nasmehnil ter po kratkem premolku pričel: „Dovolita, da vama povem svoj doživljaj! Ko smo brez krvi in brez dima osvojili trdnjavo Pizzighettone, ki je zopet in zopet presenečeni Avstrijci sploh še niso utrdili in preskrbeli z živili, smo seveda zajeli tudi več tisoč vaših vojakov. Dobri, zvesti, junaški so ti vaši možje, in če bi imeli prav take poveljnike, bi bil jaz danes se pri Mantovi! Tisto noč po okupaciji trdnjave sem spremljal generala Bonaparta na njegovih obhodih straž. Naletela sva tamkaj na nekega starega ogrskega ritmojstra, ki je bil ujetnik ter je slabovoljen sedel ob stražnem ognju. Ni naju poznal, in Bonaparte je prisedel ter ga je vprašal, kako gre Avstrijcem. „Slabo," je odgovoril ritmojster, „prav slabo, ampak le zato, ker se Francozi sploh ne znate vojskovati." - »Kako to? Ne znamo?" se je začudil Bonaparte. - „Ne znate, ne!" je ponovil z vso resnobo stari Oger. »Vojskujete se brez načrta in zmisla. Pa saj ni čudno. Poveljuje vam mlad, neizkušen general, ki sam ne ve, kaj hoče. V tem hipu ste pred nami, v naslednjem že za nami, enkrat na desni, drugič na levi. Človek ne ve, kam bi in kako bi! Na tako bedast način vojevati je resnično neznosno in proti vsem pravilom!" Bonaparte mu je dal iz svoje tobačnice njuhati ter se je od vrlega ritmojstra prav prijazno poslovil. Ko pa sva zavila okoli ogla, se je zagrohotal na glas in jaz sem se grohotal z njim." Še sedaj se je zdel Muratu doživljaj toli komičen, da se je zasmejal na vse grlo, da je zardel v obraz ko kuhan rak in so mu solze stopile v oči. Tudi župnik in poštar sta se morala smejati z njim, ker jasno jima je postalo, da so bili nazori starega ritmojstra resnično neverjetno smešni. „Metodika! Taktika! Strategija! Zaprašene in plesnive bombastične fraze, ki se jim Francozi moramo le še smejati!" je dejal Murat. „In tako se nam godi tudi z avstrijskim lehkomiselnim in uprav samomorilskim preziranjem umetnosti ogleduštva. Glejta, tu stojim poleg vaju v Postojni, a vem, da je že vsa dežela do Ljubljane naša ter da je tudi že Ljubljana padla!" „Ljubljana? Ali se je premagana podala?" je vprašal poštar živahno. „Ali je bila bitka?" je vprašal župnik vznemirjen. „Ne, ničesar se ni zgodilo, niti en mož ni padel, toda avstrijska armada se je vendarle umaknila črez vse Ljubljansko polje prav onstran Save," je odgovoril general. „Brez boja? Kako li je to mogoče?!" „Ker je vaša vojska o naših kretnjah povsem nepoučena, ker misli, da ni nikjer varna . . . skratka, ker nima ogleduhov, ki bi jo obveščali," je odvrnil Murat. „Mi pa dosezamo uspehe brez krvi in smodnika, kar nam je seveda še najljubše!" In iznova se je zasmejal prostodušno in objestno. „Jutri bomo že v Ljubljani. Tam počakamo par dni in potem nadaljujemo svoj izprehod mirni in veseli, kakor doslej in dokler se ne izljubi vaši vladi, da nam ponudi tisti mir, ki ga je odklonila, ko smo ji ga ponujali že sami. Naš cilj je cesarski Dunaj. Ali dospemo tja, to je odvisno le od modrosti avstrijske vlade. Če hoče, se bomo koncem meseca aprila že izprehajali po dunajskih parkih ..." Še tisto popoldne so začeli korakati skoz Postojno proti Planini in Logatcu francoski pešci, ki so bivakirali dotlej po vaseh in ob cestah na Reko in Vipavo, za njimi pa je odhajalo topništvo in vozatajstvo. Tudi nekaj častnikov, ki so stanovali na postojnskem gradu, je odjezdilo, nekaj novih pa je dospelo in ostalo v Postojni črez noč. Vse se je vršilo v redu in brez razburjanja. Murat je s svojimi častniki jahal do Hruševja in dajal ukaze, ki so se izvrševali točno in naglo, na večer pa se je vrnil zopet na postojnski grad ter bil pri župniku še zadnjič na večerji. S seboj je privedel še nekaj novodošlih častnikov ter povabil tudi poštarja Hueberja in okrožnega pisarja Šeberja. V župnišču je bilo glasno in živo, vesel smeh je odmeval po vseh sobah in čaše so zvenele. Francoski sovražniki so še enkrat očarjali svoje neprostovoljne gostitelje s svojo prijetno zabavnostjo, s svojo odkritosrčno humornostjo in ljubeznivostjo, a že zgodaj so se poslovili, ker naslednjega jutra je hotela odriniti dalje vsa divizija... Ko se je drugo jutro odpravljal župnik Wenigar v cerkev, je začul topot neštetih nog in kopit, rožljanje orožja, grom bobnov in vzkrike poveljujočih častnikov. Hrup in ramovš sta bila slišati prav blizu, in ko je hitel župnik k oknu gledat, je videl, da so vrata župne cerkve široko na stežaj odprta ter da se vsipajo v cerkev goste vrste francoskih grenadirjev v popolni oborožbi. A bilo jih je preveč in cele trume so se razvrstile okoli cerkve ter stale v dolgih redih s puškami ob bokih. Pod župniščem in cerkvijo pa so hrzali, skakljali, metali grivate glave gorindol rjavi, beli, črni in brezasti konji in na njih so sedeli modri kirasirji, zeleni dragonci in beli karabinjerji. Njihovi bleščeči šlemi s črnimi konjskimi repi, rdečimi grebeni in perjanicami, njihove zlate in rdeče epolete, svetli rumeni gumbi in pestrobojne šabrake so ustvarjali simfonijo barv, ki je bila prelestna. Veselo presenečen je hitel Wenigar v cerkev sv. Štefana. Bila je nabito polna. V prvih klopeh je stal general Murat s svojimi častniki, doli s kora na levi oltarja pa sta se skozi rešetke smehljala Hueber in Šeber. Takih gostov velika, lepa, v stoterih bojah okusno okrašena postojnska župna cerkev še ni imela. Wenigar je začel maševati, častniki pa so sedli ter se zagledali v leseni kip sv. Štefana z dvema, kamenje držečima angelcema v velikem, z zlatom prepleskanem oltarju. Tiho, mirno, svečanostno je bilo po svetišču. Le včasih je zarožljala po kamenitem tlaku sablja ali je zacingljala ostroga. Grenadirji so stali, visoki, plečati in večinoma bradati ali z močnimi visečimi brkami, sklonjenih glav povsod prav do obhajilne mize; ob ramena so se jim naslanjale med sklenjenimi rokami puške z dolgimi bajoneti, ki so se včasih posvetlikali kakor goreče sveče, in nekateri so držali med prsti celo lesene brojanice ter pobožno molili. Sam Bog je vedel, kam jih je zanašala njihova molitev, kam so hrepenele njihove duše, kod so lebdile njihove misli. Bil je god žalostne Matere božje, ki je vse svoje življenje toliko trpela s svojim sinom. V spominu nanjo so se morda spominjali svojih lastnih mater in pa svojih žen, ki trepetajo zanje v daljni Franciji, in morda so mislili na svoje otroke, ki jih čaka ista usoda, da bodo morali kakor oni v neznani tujini trpeti in boriti se za svojo domovino pa tudi umirati zanjo daleč od rodne hiše na sovražni zemlji, neobjokovani in pokopani brez križa in brez spomina ljubezni. Vsa razpela in vse podobe s križanim božjim sinom so bile zagrnjene, veliki zlati oltar se je bleščal v jutranjih žarkih in vijolični mašni plašč župnikov jih je spominjal domačih trat, koder dehte prav sedaj vijolice toli razkošno, kakor nikjer na svetu. Pa se je okrenil župnik ter dejal: „Idite, maša je minila!" In nato se je globoko sklonil pred oltarjem, po cerkvi so zarožljale sablje, zabobnela kopita pušk in zazvonkljale ostroge; vsa vojska je padla na kolena. Župnik pa je široko razpel in dvignil svoje roke, se obrnil, se par hipov zagledal v pestrobojno množico, ki je klečala pred njim, ter jo blagoslovil. Ko je hitel v zakristijo, so zapeli pred cerkvijo nešteti bojni rogovi; peli in vriskali so, da je odmevalo od hribov in šum v brezkončnih jekah. Častniki in grenadirji so naglo ostavili ladjo, le par kratkih povelj se je čulo, in armada se je začela pomikati izpod griča. Wenigar, Hueber in Šeber so pritekli k stopnicam, ki so vodile izpred župnišča navzdol in našli ondi generala Murata, ki je odrejal odhod posameznih vojskinih vrst. Živahno jim je prihitel naproti ter jim še zadnjič stisnil roko. „Hvala vam, gospodje, za prijazni sprejem!" je dejal. „Vašega preljubeznivega gostoljubja ne pozabim nikdar, prečastiti! Ostanite zdravi in srečni, pa ne pozabite nas!" Župniku so se ovlažile oči in od ginjenja ni mogel izpregovoriti niti besede. Privedli so visokega vranca, ki se je svetil kakor svilen baršun, imel ogromno košato grivo ter do tal sezajoč rep; žrebec je divje gledal, strigel z ušesi, rezgetal in se od nestrpnosti drhte vzpenjal na zadnje noge. Murat se je zavihtel na silno žival, salutiral in zdirjal na čelu belih karabinjerjev pred odhajajočo armado. Njegov visoki klobuk z mahadravimi nojevimi peresi se je videl iznad vseh. In zabučalo, zapelo in zadonelo, zagostolelo in zagrmelo je v ostrem ritmu vesele koračnice, nad glavami vojske pa je frfrala in plapolala razvita francoska trobojnica. (Odlomek zgodovinskega romana.) f ALEKSANDROV-JOS. MURN: ANA. Kadar Ana po trgu gre, kakor mescu v polnočni ogradi trabantje ji verni slede. Kadar Ana po gozdu gre, vsi studenci in breze in bukve manj glasno šume. Kadar Ana po logu gre, v pas in oči vse cvetlice pred njo in za njo zarude. Ah, Ana, ti pomlad in solnce, ah, Ana, in kdor je s tebo — a jaz pojem in v duši norčujem se z usodo svojo!- A. FUNTEK: NEKAJ O ZLATOROGU. i. Kari Deschmann je leta 1868., torej pred 45 leti, v ljubljanskem uradnem listu („Laibacher Zeitung") objavil daljšo razpravo o triglavskem ledeniku in o sledovih nekdanjih ledenikov na Gorenjskem. Mimo drugega navaja v tem spisu prvič pripovedko o Zlatorogu ter pristavlja, da živi ta pripovedka samo še v spominu starih bovških pastirjev, poslal pa da mu jo je neki nabiralec narodnega blaga. Celotna pripovedka utegne zanimati tega in onega; zato bodi tukaj po Deschmannu priobčena v slovenskem prevodu. Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj. Tam so prebivale bele žene, bitja milega, usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo hvaležno spominja še dandanes. Pogostoma so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili. Otročnicam so bile v podporo; dečki, ki so jih te povile z njih pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žen. Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči posameznih zelišč. Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi lahko dobivale hrano. Ljudski zahvali so se odtezale, in če se je kdo drznil v bližino njih planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje. Če je kdo zašel ali se drznil v bližino njih bivališča, so ga z gosto kamenito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj. Na gorskem grebenu, čigar stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih lepe bele koze in stražile dohod. Če se je kdo približal nepozvan, so te koze neutegoma lomile skale z gorskega robu. Vodil jih je postaven kozel z zlatimi rogmi, Zlatorog po imenu. Bele žene so ga bile začarale zoper vsako poškodbo. 3 33 Najsi bi ga bila zadela strelčeva krogla - kamor je kanila samo ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel čudovito zdravilne moči, triglavska roža. Ko je Zlatorog použil list te zeli, je takoj ozdravel, in najsi bi ga bila krogla zadela v srce. Še večji je bil čar njegovih zlatih rogov. Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatinu. Benečan, ki je iztikal po zlatu, je prežal ob vhodu Bogatinove jame. Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače; brž je bila krotka kakor jagnje ter mu je pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova. Benečan je kesneje dobil iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog obdrgnil ob skali. Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta; vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško. Tako srečen kakor ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente; nehvaležnost in pohlepnost ljudi je celo dolino belih žen izpremenila v kamenito puščavo. To se je zgodilo takole: Takrat na bovških tleh še ni bilo cest; samo gorska steza je držala iz Kobarida preko Bovca v Trbiž. Tam so mule laških tovornikov prenašale bogato benečansko blago na Nemško. Kjer se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, ki so tovorniki radi ostajali v njej. Izborna krčmarica je bila visoko v časteh; z dobro jedjo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek. Še bolj je ugajala vsakomur njena hčerka. Ta je bila krepostna in najlepša deklica v vsej dolini. Imela je mnogo snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki je slovel daleč na okrog za najboljšega lovca; imenovali so ga trentskega lovca. To je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo; tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žen. Poznal je vse steze po gorah; lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamenite toče. Marsikaterega tolstega kozla, marsikaterega divjega petelina in dosti krasnih cvetičnih šopkov je prinesel v tovorniško krčmo ter si tako pridobil dekličino ljubezen. Toda kakor zlato in lišp marsikomu zmoti glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem laških kramarjev deklici naselil napuh v srce. Neko nedeljo, ko je bilo že skoro po zimi, so prišli laški trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo. Eden izmed njih, bogat, mlad gospod, je poizkušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico. Nataknil ji je zlate obročke na prste ter ji obesil niz biserov okoli vratu; gostom je plačeval ognjevito laško vino in velel godcem, da so igrali na ples. Zdajci je prišel tudi trentski lovec v družbo. Ko je svojo deklico pozval na ples, se je jako kujala, in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je dejala zasmehoma, da so Lahi prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel. In kakor zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed. Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami. „Vem tudi," je dejal, „kje se najde ključ do Bogatina, in če ga dobim, bom kralj proti tvojemu laškemu kramarju, ti pa mu lahko ostaneš za točajko." Globoko užaljen je odšel iz krčme. Na poti ga je srečal oduren nepridiprav, »zeleni lovec", ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost. Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem; prikupil se jim je že marsikdo, ki je iztikal po zakladih. Še ponoči sta krenila v gore, da bi zatela Zlatoroga; saj je trentski lovec vedel za njegovo najljubše bivališče. Zalotila sta ga že dopoldne. Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga; težko ranjen se je splazil na ozko polico, ki se je končavala ob neprestopni skalnati steni. »Za menoj!" je zaklical zeleni lovec, »ključi do Bogatina so najini!" Zdajci je ugledal mladenič na nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico. To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči. Spomin na mater, njegov angel varih sta mu klicala: »Nikar dalje, naj ti bodo dovolj triglavske rože; osramočena te bo prosila tvoja ljubica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala." Zeleni lovec pa je vzkliknil: .Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se naužije rože čudotvorne. Osrči se; bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!" Tedaj je zmagal glas zla. Po sledu krvavečega kozla, zaznamenovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo. Toda Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo; na novo oživljen, se je pognal proti svojima preganjalcema po ozki stezi. Rogova sta se mu bleščala v solncu krasneje nego kdaj; omamljen od bleska je pogledal trentski lovec v brezdanjo globel; že se je opotekel. Zdajci še en skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezdno. Zeleni lovec pa se je zagrohotal za njim: „Srečno pot na Laško!" V tem je bil bridek kes obšel dekletu srce. Strahoma je čakala, kdaj se vrne lovec. Šele ko so se vrnile lastovice in je Soča narastla od raztopljenega snega v gorah, je priplavalo po reki truplo trentskega lovca. V rokah je držal šopek triglavskih rož. Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino. Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze; o nekdanjem planinskem raju ni smel ostati niti najmanjši sled. Zlatorog je bil razkačen razril lepe travnate pašnike; še dandanes se vidijo v skalnatih tleh vtiski njegovih zlatih rogov. — Tako Deschmann, ki še dostavlja, da tiči v tej pripovedki spomin na tiste davne čase, ko je še dobrodejna moč doline branila pogubnega vpliva visokih gora; pozneje pa je človeška pohlepnost prirodnim silam na stežaj odprla vrata. Tudi pravi Deschmann, da je pripovedka o trentskem lovcu zajeta iz življenja. Saj je pred mnogimi leti stal pri Koritih ob Soči lesen križ nekega ponesrečenega planinskega lovca z lakoničnim napisom: Sim šal Gamse smertit, Al Bog je djal, Toja smert more bit. Jest Andre Kosmač, Prosite Boga za mojo Verno dušo Amen. n. Pripovedka o Zlatorogu je že davno izginila iz slovenskega naroda, tako da dandanes ni več sledu o njej. Pozabljena bi bila bržkone tudi Deschmannova reprodukcija, da ni nemški novoromantik Rudolf Baumbach leta 1877. v Lipskem pri tedanji založni knjigarni A. G. Liebeskind izdal svojega epsko-lirskega „Zlatoroga". Rudolf Baumbach se je rodil dne 28. septembra 1840. leta v Kranichsfeldu (Thiiringen). Njegov oče je prišel črez nekaj let za dvornega zdravnika v Meiningen. Tam je Rudolf Baumbach dovršil gimnazijo, študiral potem na vseučiliščih v Lipskem, Wiirzburgu in v Heidelbergu, kjer je bil promoviran za doktorja modroslovja, potem še v Freiburgu na Badenskem in na Dunaju. Kesneje je služboval kot domači in zasebni učitelj v Gradcu in v Brnu, dokler ni prišel leta 1870. kot vzgojitelj v rodbini bogatega trgovca Ascendulisa v Trst. Leta 1878. se je odpovedal tej službi, prebil pa je potem še sedem let v Trstu ter živel samo pisateljevanju. Naposled se je preselil v Meiningen, kjer ga je vojvoda imenoval za dvornega svetnika ter mu poveril upravo svoje knjižnice. Dne 21. novembra 1905. leta ga je smrt otela večletnega hudega trpljenja. V Trstu je bil Baumbach jako delaven član novoustanovljene podružnice Nemškega in Avstrijskega planinskega društva za Primorsko. Seznanil se je tam z našim rojakom prof. Viljemom Urbasom, ki ga je opozoril na pripovedko o Zlatorogu. Baumbach je potem na svoje oči gledal krasoto takrat še malo znanega triglavskega kraljestva, ki jo tako navdušeno pozdravlja v uvodnem sonetu svojega „Zlatoroga". Dotlej se je Baumbach bavil samo z manjšimi stvarmi, ki se v njih očitno kaže vpliv J. V. Scheffla. Sedaj pa se je z vso dušo vdal poeziji pripovedke o Zlatorogu, da jo pretvori v tisto vrsto epskih pesnitev, ki so jo tako radi negovali nemški novoromantiki: v mali epos z vloženimi lirskimi spevi. Dodobra je proučil Urbasovo nemški pisano narodopisno črtico o Slovencih, da jo uporabi zlasti v bajeslovnem oziru in da svojemu delu pristno naroden slovenski kolorit. Tako je potem v svojega „Zlatoroga" spravil Rojenice, Škrata, Čateža, izkoristil mimotega narodne motive o lepi Vidi, o Petru Klepcu, o kraljeviču Marku, o kralju Matjažu; posegel je celo po istrski legendarni pravljici o pustinjaku, ki jo je bil priobčil J. Volčič. Morda je šel v tem oziru nekoliko predaleč; zakaj verjetno ni posebno, da bi bili do bovških pastirjev prodrli vsi ti bajeslovni, oziroma pripovedni elementi; vendar so v njegovem delu imenitno nameščeni in mu še v višji meri dajo značaj slovenskonarodne pripovedke. In tako pripovedko je hotel tudi v tehničnem oziru podati nemškemu občinstvu, zakaj zdi se mi, da ni kar tako brez namena v posameznih oddelkih uporabil nemščini precej neprikladnega trohejskega deseterca! Dovolil pa si je eno veliko pesniško svobodo: to namreč, da je iz „Zlatoroga" pahnil demonskega zelenega lovca ter ga nadomestil s Špelo. Z zelenim lovcem je iz „Zlatoroga" izginil precejšnji del narodnega značaja. To je Baumbachu že leta 1880. nekdo (morda Deschmann sam?) očital v ljubljanskem časopisu »Laibacher Wochenblatt", kjer se tudi omenja, da v bovških planinah ni take „ženske stafaže", zakaj tam da se bavijo samo z ovčarstvom, in sicer zgolj pastirji. - Vendar pa je treba priznati, da s pesniškega stališča lepše sodi v Baumbachovo pesnitev motiv ljubosumnosti nego demonska moč, ki ne misli na nič drugega, kakor kako bi ljudi pehala v pogubo in smrt. Zato pa so tudi prizori, kjer nastopa Špela, izredne lepote, zlasti prizor, ko hiti Špela za lovcem po usodni poti v gore, in prizor na soškem mostu, ko plane v vodo, da bi bila vsaj v smrti združena s trentskim lovcem. Baumbach je iz Trsta pogostoma v vročih poletnih mesecih zahajal na Gorenjsko, zlasti v Mojstrano in na Bled. Tukaj je seveda tudi nabral slovenska imena za osebe v „Zlatorogu", ki jih je bilo vsekakor treba krstiti. Duhovni svetnik g. Jakob Aljaž na Dovjem mi celo zatrjuje, da je utegnil imeti pri tem določene osebe pred očmi. Kadar je bival v Mojstrani, se je nastanil v znani gostilni pri Šmercu. Tam je služila za natakarico sestra sedanjega nadučitelja Fr. Jegliča na Dovjem, Jerica. Mogoče, da je imel Baumbach njo v mislih, ko je pisal prizor, kako se Jerica v krčmi ob soškem mostu lahkotno suče po sobi in streže gostom. Rjava Špela je baje dobila ime po Turkovi Špeli, ki se je kesneje omožila pri Orehovniku v Mojstrani. Kot pastirica je drzna ženska čestokrat kar v coklah hodila na Cmir in na sosednje vrhove. Njen brat je bil lovski pogonič; živi še sedaj in ima svojo kočo v Vratih. Za model trentskega lovca pa je utegnil Baumbachu služiti mojstranski lovec in znani vodnik Gregor Rabič, ki je umrl pred kakimi desetimi leti. Visokorasel je bil, moder, molčeč, vedno zamišljen. Njegova žena, sestra čebelarja Ambrožiča v Mojstrani, še živi. Tudi stari Jaka je baje vzet iz naroda. To je bil pastir, doma iz Zasipa pri Bledu, ter je prebival v stari koči blizu lovske koče na Krmi. — Dokazati se te stvari seveda ne dado, odklanjati jih pa tudi ne gre kot neupravičene — imena vsaj so utegnili ti ljudje dati Baumbachu in — morda tudi nekaj značilnih potez svoje osebnosti! Baumbach je zložil „Zlatoroga" poleti 1874. in 1875. leta na Bledu. „Sreča je hotela", pripoveduje sam, „da so igralca na dvornem gledališču dunajskem Lewinskega opozorili na to pesnitev. Recitiral jo je najprej na Dunaju, potem v mnogih drugih mestih. Pohvale, ki jo je žel sloveči recitator, sem bil vselej nekoliko deležen tudi jaz." - Dandanes je ..Zlatorog" učakal že mnogo izdaj, ter je v blizu 100.000 izvodih razširjen po svetu. Izborno je pospešil turistiko po Julijskih alpah, in v zahvalo za to je primorska podružnica Nemškega in Avstrijskega planinskega društva leta 1881. pesniku na čast v Trenti postavila Baum-bachovo kočo. Ne vidi se mi potrebno, da bi navajal vsebino Baumbachovega „Zlatoroga", saj jo pozna pri nas vsakdo, bodisi po izvirniku, bodisi po mojem prevodu, ki je izšel leta 1886.* Samo o posameznih * V raznih literarnozgodovinskih spisih se žita, da mi je pokojni profesor Fr. Erjavec pomagal pri prevajanju. Resnica je samo to, da mi je na mojo prošnjo poslal tista lepa imena za planinske cvetice, ki sem jih uporabil v prevodu. Pisatelj. odstavkih bodi povedano tole: Jutro na gorah je naslikano v tako nežnih in obenem živih barvah, da bi ga bilo težko naslikati lepše. Trentskega lovca, ki se spenja po skalah, gledamo kar živega pred sabo. Prizor na Komni nazorno razgrinja življenje ovčjih pastirjev ter je prepojen z rahlim humorjem, ki pa vanj spravlja prelepa balada o Janezu in Anki resno ubranost. Prihod komenskih planincev v soško krčmo je kabinetna sličica prešernega kmetiškega življenja v majhnem okviru. Nad plesalci v soški krčmi visi ob vsej živahnosti nekaj zadehlo težkega, kakor je težak zrak v plesni sobi. Lirski odstavki, kjer zaporedoma lovec, Jerica in Špela razkrivajo svoja čuvstva, so opremljeni vsak zase z učinkujočim koncem: O vriska-jočem lovcu se reži Čatež, da mora biti vinjen ali pa zaljubljen; Jerica prosi Mater božjo, naj ji odpusti, da je tako preprosta in tako srečna; Špela bi, razdvojena od ljubosumnosti, rada videla, da bi se lovec strahoma zgrudil v prah pred njo, bogato gospo, potem pa bi ga objela in pila blaženstvo z njegovih usten. Prizor med Katro in Barbo učinkuje s šegavim humorjem in z dehtečo preprostostjo dikcije. Razpor med Jerico in Špelo ni brez dramatskih akcentov. Ples mladega Benečana z Jerico, prizor med Jerico in lovcem, med lovcem in Barbo kipi od izborno pogojene resničnosti. Pesem o novi pomladi, započeta tako veselo, se končuje z bridko tožbo, da bo treba peti, kako je umrl nekdo. Prizor med lovcem in Špelo v gorah, padec trentskega lovca v brezdno sta visoke plastike. Prizor na soškem mostu, ko priplava lovčevo truplo in se Špela vrže v vode, je prepojen s strahom, z milo iskrenostjo in divjo strastjo. In naposled ta krepki konec samorasle Baumbachove invencije: Crez sedemsto let bo na Triglavu pognala smreka, iz nje pa bodo stesali zibelko za dečka, ki dobi zaklad v Bogatinu! . . . Saj je res, da Baumbach ni eden izmed največjih na nemškem Parnasu; toda res je tudi, da je dobila naša slovenska pripovedka v njem interpreta, ki naj ga navzlic vsem prigovorom — tudi teh je dosti — le poizkusi kdo doseči ali prekositi, ako ga more! Ob velikem zanimanju, ki ga je Baumbachov „Zlatorog" zbudil med Nemci, ni nič čudnega, da so ga spravili tudi na gledališki oder. Zgodilo se je to štirikrat v operni obliki. Viktor Gluth, rojen leta 1852. v Plznu, profesor na akademiji glasbene umetnosti v Monakovem, je zložil opero „Der Trentajager", ki se je prvič predstavljala leta 1885. v dvornem gledališču v Monakovem ter se je tega in prihodnjega leta ponovila še šestkrat. Stroga kritika (glej „Musikalisches Wochenblatt", Lipsko) jo je odklonila, češ, da je neenotno zgrajena, vrhutega slabo kopirana po Wagnerju in da je besedilo bodisi po šepavi obliki, bodisi po nespretno obdelani vsebini nedostatno in neprikladno za glasbeno dramo. Kesneje je Gluth svojo opero predelal in jo leta 1911. z naslovom „Zlatorog" novič spravil na oder imenovanega gledališča. V izpremenjeni obliki so jo dajali doslej šestkrat, toda brez posebnega uspeha. Poizkušal sem dobiti besedila vseh štirih oper, ali prišla mi je samo knjižica Gluthove opere v roko. Da se vidi, kako je sploh snov naše pripovedke uporabljena za operno besedilo, priobčujem vsaj besedilo Gluthove opere, ki ga je njegov neimenovani pisatelj porazdelil na predigro in na tri dejanja (poslednje z izpremeno). Prizorišče predigri je planinski vrt belih žen na Triglavu ob zori v ranem poletju. Planinske vile prihajajo z zlatimi srpi, grabljami in cvetičnimi košaricami. Pridejo bele žene; ena izmed njih naznani prihod trentskega lovca. Ako ta njih varovanec ukroti lovsko strast, ko ugleda Zlatoroga, bo lahko brez skrbi zahajal na vrt vrhu ledenikov. Vse izginejo; lovec nastopi. Ko še ves osupel gleda čudovito krasoto pred seboj, se prikaže Zlatorog. Ze prime lovec za puško, ali v tem trenutku ga posvare bele žene in vile, nevidne za prizoriščem, in zakrijejo Zlatoroga v rahle meglice. Lovec sklene roke in začne moliti. Zopet se začuje petje belih žen in vil: Lovec naj brez strahu po planinskem vrtu trga cvetice in po višavah strelja divjačino, toda nikar naj ne hrepeni po Zlatorogu, sicer bi moral umreti. Lovec obljubi, da bo poslušen temu svarilu, iz dalje pa se še začuje glas: „Enkrat samo se oglasi svareči zbor!" Prvo dejanje kaže gorski greben pod Triglavom z dvema pastirskima kočama. Solnce ravno zahaja. Pred eno kočo sedi stari ovčji pastir Jaka in popravlja dudo ter jo krasi s trakovi, ker bo jutri v soški dolini opasilo. Mlajši pastirji prineso divjo kozo in risa; oboje je plen trentskega lovca, ki pride takoj za njimi. Jaka presodi po njegovi noši, da prihaja „daleč iz koroške dežele" in ga precej na to pozdravi kot trentskega lovca. Povabi ga, naj gre jutri z njimi v dolino. Pastirji stopijo v drugo kočo po planinarico Špelo in silijo vanjo, naj jim kaj zapoje. Špela se brani; ko pa jo naprosi lovec, se vda in zapoje pesem o Anki in Janezu. Lovec ji da šopek cvetic v zahvalo, star pastir (ne Jaka) pa začne potem pripovedovati, da lahko z Zlatorogovim rogom odpre vrata v Bogatin; lovec, ki je tak strelec, bi bil brezpameten, ako se ne bi lotil Zlatoroga. Stari Jaka posvari lovca, češ, kdor ne zadene kozla do smrti, je izgubljen. Zdajci zapojo vile v veliki razdalji: „Enkrat samo se oglasi svareči zbor". Vsi ostrme. Naposled odidejo spat; samo Špela še ostane ter moli za lovca, naj ga čuva Mati božja. Iz doline se glasi večerni zvon. V drugem dejanju se zbirajo vaščani pred gostilno ob soškem mostu. Že prihajajo planinci izpod Triglava; stari Jaka gode na dudo, pastirji nosijo divjo kozo in risa. Naposled prideta Špela in lovec. Krčmarica Katra pozove lovca, naj si vzame v hiši plačilo za svoj plen, ki mu ga hoče odkupiti. Fantje in dekleta se rogajo, da je danes krčmarica izjemoma radodarna, Špela pa jim rezko ugovarja, češ, da lovec bolj zasluži bogato plačilo nego fantje, ki kvečjemu še kakega polha s palico ubijejo na planinah. Lovec pride s skrinjo denarja ter pove, da mu je krčmarica dovolila vzeti toliko novcev, kolikor jih vzdigne z eno roko. On pa da je kar vzdignil vso skrinjo. Zdaj bi rad pustil vse bogastvo, ako^ bi prvi zaplesal z Jerico, ki jo je videl pri materi v hiši. Špeli se zbudi ljubosumnost, stari Jaka pa odide v hišo, da razodene materi Katri lovčevo željo. Fantje se rogajo lovcu, da je tako brezpameten, krčmarica pa veli Jerici, naj zapleše z njim. Deklica pride; pred lovcem obstoji povešenih oči. Vsi krenejo v hišo na ples; Špela pa ostane zunaj in zre v sobo, prevzeta od jeze in ljubosumnosti. Naposled se razjoče. Ko se gostje po končanem plesu razidejo, se počasi napoti za njimi. Lovec in Jerica prideta poslednja iz hiše. Ko se ločita, prizna Jerica v ariji, da ljubi lovca. Ta je prisluškoval; radosten prihiti k deklici in jo objame. Tretje dejanje se godi jeseni. V Katrini hiši tero dekleta lan. Na klopi pri peči sedi stari Jaka in reže treske. Dekleta pojo o belih ženah, kako skrbe za novorojenca. Špeli ta pesem ni po volji, ker jo vedno prepeva tudi Jerica, ki morda misli, da je oni deček res njen lovec. V tem vstopi Jerica s šopkom na prsih. Špela porogljivo omeni, da je gredica teh cvetov pač kje v lovčevi izbi. Jerica ugovarja. Nato Špela: „Ce je res ljubljenec belih žen, zakaj ti nosi zgolj cvetice, ne pa zakladov iz Bogatina?" Udari v zloben smeh in odide; Jerica se plakaje zgrudi na klop. — Vstopijo beneški trgovci. Eden izmed njih se približa Jerici; drugi bi radi pijače in plesa. Jaka pokliče pastirje, naj pridejo z goslimi. Ples. Eden izmed trgovcev je prijel za mandolino in skočil na klop pri peči, kjer vodi godbo. Mladi Benečan pleše z Jerico ter ji naposled obesi zlato verižico okoli vratu. Skozi vrata v ozadju pogleda Špela in vidi vse. Jerica se brani nakita in ga hoče sneti, češ, da je že nevesta, toda mladi trgovec jo prime za roke in jo drži. Ples prihaja vedno hrupnejši. „Haj! Haj! Kolo!" Zdajci vstopi lovec, Špela za njim. Lovec zahteva od Jerice, naj vrne tujcu nakit. Deklico je razdražil njegov osorni glas; vendar jo prevzame milejše čuvstvo, ko ji lovec poda šopek cvetic s Triglava. V tem trenutku se ji približa Špela in se porogljivo zagrohoče; nato brž odide. V Jerici se zbudi upornost in ponos; s pikrimi besedami očita lovcu, da ji nosi le cvetic, ne pa zlata, in ga odslovi. Lovec razjarjen odide. Jaka stopi za njim. Dekleta ogorčena nečejo več plesati z že opitimi Benečani, godci ne več igrati; tedaj primejo nekateri trgovci za instrumente in zaigrajo, drugi silijo dekleta na ples. Mladi Benečan ponudi Jerici kupo vina. Deklica jo nevedoma nastavi na ustna, pa jo takoj trešči trgovcu pred noge in si skesana zakrije obraz. Izpremena. Divja gorska krajina pred jutranjo zoro. Nastopi lovec; iz dalje ga pokliče Špela. Vsa zasopla prihiti za njim. Lovec jo vpraša, ali jo je poslala Jerica ponj. Ko zve, da ne, se loči od nje. Špela se zgrudi, nato odhiti za njim. Po gozdni stezi prideta Jerica in Jaka. Jerica sede vsa onemogla na skalo. V ozadju pozovejo vile, skrite v meglo, Zlatoroga, naj brani svoje kraljestvo. Stemni se. Stari Jaka prestrašen poklekne poleg Jerice; obadva začneta moliti. Vihar. Z gora se začuje strel. Jaka šine vzgrožen pokonci. Za odrom zakliče lovec, padajoč v prepad: „ Jerica!" Med bliskom in gromom se čuje, kako se je utrgal plaz. Vile zapojo iz oblakov, da se bele žene za vselej ločijo s Triglava, ker je njih varovanec ukanil njih zaupanje. Megle v ozadju izginejo; pokaže se plaz, ki je ubitega lovca prinesel v dolino. Špela pride raztrgana, premočena. Ko ugleda lovca, plane obupana k njemu in se odtod obrne k Jerici: „Ali ga poznaš, morilka!" Jerica hoče k lovcu, Špela ji zastopi pot. Jerica se zgrudi; stari Jaka prihiti k njej. Špela se brezupna obrne k lovcu. — Vidi se, da se besedilo Gluthove opere precej drži Baumbachove razporedbe. Vendar so Baumbachovi lepi, lahkotni verzi uporabljeni samo na nekaterih krajih; vse drugo je poteklo iz tujega peresa. In reči se mora, da so ti novi verzi dostikrat siromašno nerodni, trdi in naivni. V stvarnem oziru je šlo marsikaj dehteče poezije pod nič, tako Jeričina molitev, prizor, ko Zlatorog lovca trešči v prepad, prizor na soškem mostu. Dobro in živo pa so zgrajeni prizori z beneškimi trgovci. — Slovenski čitatelj se nehote nasmehne, ko čita, kako se polhi na planinah pobijajo s palicami; še bolj pa se namuzne temu, da stari ovčji pastir Jaka igra dudo in so drugi pastirji umetniki na goslih. Enemu je celo ime Jaroš, drugemu Boguš .. . Pristna čikoška banda na triglavskih gorah! IV. Albert Thierfelder, glasbeni pisatelj in skladatelj, rojen leta 1846. v Miihlhausnu (Thiiringen), ravnatelj pevske akademije v Rostocku, je zložil glasbo k Zlatorogu za zbor, samospeve in orkester. Vloge imajo v glasbenem delu Jerica, Špela, lovec, Čatež in sologlas. Thierfelder je uglasbil vse lirske in dramatske oddelke Baumbachovega ..Zlatoroga", pripovedni del (znatno okrajšan) pa je odmeril deklamatorju. Ta melodram, ki se je izvajal v nekaterih večjih mestih na Nemškem, je postavila tudi „Glasbena Matica" v Ljubljani na spored svojega koncerta dne 3. decembra 1902. leta. Celotni vtisk pa ni bil posebno globok, zakaj glasba je ponekod zastarela in je tudi preveč enostavna za današnji čas. Prijati bi utegnila samo manjšim krogom v intimni domači prireditvi. Leta 1883. je Thierfelder uglasbil tudi opero „Der Trentajager". Ali in kje se je uprizorila, navzlic vsemu poizvedovanju ne morem povedati. V. Leta 1904. je Anton Aškerc pri L. Schwentnerju v Ljubljani izdal svojega „ZIatoroga". Vobče se je držal narodne pripovedke, snov pa je razpredelil na šestorico slik v dramatski obliki. Ta „Zlatorog" je toliko znan, da ni treba navajati, kako je Aškerc po svoje upodabljal tvarino; samo nekaj opomb bodi postavljeno semkaj. Poglavitna oseba pri Aškercu ni trentski lovec, nego zeleni lovec, demon, ki je proklet, da ne more uživati sreče na svetu, zato pa sovraži človeka in se veseli njegove nesreče. Načeloma prezira in zanikuje svet „velikega Pana"; divje planine so^ njegov dom, vihar njegov konj; mrak mu je oče, noč mati. „Črni sin temin" pa se klanja samo solncu, „gorečemu velikanu, sinu svete svetlobe". Modruje dosti, ne pove pa nič takega, česar ne bi bil že stokrat bolje povedal Goethejev Mefisto. Če treba, se rad meni sam s seboj - ta ubogi vrag, ki se je zaljubil v hčerko soške krčmarice! Zaljubljen hudič je smešna figura... Toda ali je njegova ljubezen do lepega dekleta povod, da hujska trentskega lovca, svojega srečnejšega tekmeca, na Zlatoroga? Deloma, ker sam ne more doseči deklice, zato obeta lovcu, da ga hoče osrečiti z bogastvom; zato mu tudi pokaže zaklad v Bogatinu. Ampak da ga lovec dobi, mu mora dati po smrti svojo dušo! Potemtakem preži menda samo na to. Ali ko bi mu že vsaj pomagal, ko zatneta Zlatoroga; toda niti roke ne gane zanj. Take pogodbe s hudičem se sklepajo za določen čas; človek mora vsaj nekaj imeti od tega, ako se zapiše peklu! Lovec pa gre streljat Zlatoroga, se zvrne v prepad, in zato naj bo njegova duša za vse večne čase zapisana poniglavemu zelencu! — Ta zeleni lovec je vobče pogojen slabo, ker nedosledno, in tista njegova himna na solnce, ki bi ga moral vendar globoko zaničevati po vsej priliki, nima prav nobenega stika s celotno pripovedko. Trentski lovec — Aškerc ga je krstil za Bojana — je moder fant. Svoje drage planine pozdravlja tako, kakor bi jih nagovarjal izobražen pesnik turist, ki v njem čuvstva dobivajo povsem drugačen izraz nego v duši preprostega planinskega lovca. Aškerc ni povedal, da so bele žene stale ob lovčevi zibelki; s tem pa se je odrekel veljavni motivaciji, zakaj ga imajo tako izredno rade. Trentskemu lovcu se je samo nekoč, ko je že nameril puško na Zlatoroga, prikazala lepa žena in mu razložila po vrsti, kako in kaj je s tem kozlom. Povedala mu je tudi, zakaj ga imajo bele žene rade: Zato, ker ljubi svojo mater in ne preklinja kakor drugi. Ko ga odslovi nezvesta ljubica — Vida ji je ime — ji očita, da se je za zlato prodala Lahu, potem pa golči kot prepričan in navdušen „ slovenski rodoljub z dežele", kako hlapčujemo tujcem, kako sami deremo v tuji jarem. „Usoda to je naših temnih dni." Naposled se zaroti Vidi, da najde pot v Bogatin in ji potem vrže zlato pred noge. „Kaj bo zraven mene tisti dan moj tekmec?" Še ji seže v roko, ošabnici, in se poslovi od nje. — Kdo drugi bi ji povedal kaj takega, kar je v pripovedki trentski lovec zalučil svojemu dekletu v lice! Sploh se Bojan ne razburja rad; rajši tarna in vzdihuje in se kesa. Preden gre na Zlatoroga, ga obhaja slutnja, da gre v smrt. „Če poginem za Vido", pravi, „kaj za to, saj me je vredna, ta sladka stvar!" Potem zaspi in ima čudne sanje: Mati ga svari, bele žene ga svare, ko se „srdito" vrte pred njim, dokler naposled plešoč ne izginejo; škratje sipljejo zlato predenj, zeleni lovec prinese kar mernik cekinov; nato stopita Vida in Benečan pred Bojana ter se mu rogata; Vidina mati se bahato razkorači pred njim ter ga pita z beračem, ki naj rajši je smrečje storže in pije vodo ... Ko zjutraj Bojan zelenemu lovcu razklada svoje sanje, mu mimo drugega pove, da se mu je sanjalo o „tisti benečanski — gnidi!" — Ta Bojan ni, da bi zbujal posebne simpatije. Človek si misli trentskega lovca resnega, malobesednega, pa tudi jeklenega. Samo užaljeni ponos in osvetoželjnost ga morata tirati na pogubno pot; ali bi potem tudi res ljubici v dolini vrgel perišče zlata pred noge ter jo pustil drugim, to je seveda drugo vprašanje! Vida je kmetiška koketa, ki se da kupiti za denar. Grbastemu Benečanu — Aškerc ga pozneje imenuje „moža po modi" — proda svojo čast za sladke obete in zlat nakit. Škoda, da zeleni lovec baje ne sme do nje, sicer bi se za več zlata prodala še temu. Ko Bojana le še ni s planin, stopi Vida pomladnega dne na pol blazna k Soči, si želi nazaj Bojana, preklinja Benečanova darila, njega tudi in pripoveduje sama sebi, kako jo mati zmerja vsak dan, ko vidi v zibelki njenega otroka; naposled zmeče po vrsti vso zlatnino v Sočo. Ce se Bojan vrne, hoče biti samo njegova . . . Vprašanje pa je ob toliki ljubezni, kaj bi porekel Bojan! — Ko priplava po Soči truplo Bojanovo, skoči dekle v vodo in izgine v njej. Aškerc je iz pripovedke izluščil samo suho jedro, in to ni bilo prav. Nikar še, da ga je stisnil v dramatsko obliko. Iz njegovega dela nikjer ne veje dih planinske poezije; lirski momenti so se morali docela poskriti, in vendar jih je toliko! Težka dramatika — celo ta je izostala v visokotragičnem prizoru med trentskim lovcem in njegovo ljubico, ki jo je nališpal laški trgovec! Da je krenil Aškerc na epsko polje, morda bi se mu bila stvar posrečila bolje, dasi za daljše epske proizvode ni bil. Epsko obdelati pa bržkone pripovedke ni hotel zato, ker je bilo po Baumbachu težko ustvariti kaj boljšega in ker bi njegov „Zlatorog" še bolj silil k primerjanju, kakor sili v šestorici svojih dramatskih slik! VI. Baumbachov „Zlatorog" je navdušil še dva nemška skladatelja, da sta ga v obliki opere spravila na oder. Eden je bil Georg Rauchenecker, rojen leta 1844. v Monakovem, pozneje ravnatelj v Avignonu, kapelnik v Aixu in Carpatrasu. Vojska leta 1870. ga je pregnala s Francoskega in prišel je v Ziirich, kjer se je seznanil z Wagnerjem. Potem je bil vodja berlinskega filharmoničnega orkestra in naposled mestni kapelnik v Elberfeldu, kjer je umrl 1906. leta. Prvo predstavo je doživel njegov „ZIatorog" leta 1905. v Elberfeldu (Renska provincija); potem se je uprizoril tam še enkrat ali dvakrat, toda menda brez pravega uspeha. Drugi skladatelj je bil Hans Schmitt, profesor na dunajskem konservatoriju, priznan glasbeni pedagog, ki je spisal dosti klavirskih del za pouk ter je pred nekaj leti umrl v Salzburgu. Kje in kdaj se je uprizorila njegova opera, ne morem povedati; izginila je pač brez sledu. VII. Gotovo je torej, da „Zlatorog" v operni obliki ni imel posebne sreče, in zdi se mi po vsej priliki, da tudi ne bi dosegel pravega uspeha, ako bi se ga lotil kak slovenski skladatelj, kakor se je že časih priporočalo. Niti ne pri nas, četudi bi tukaj nemalo odločeval naš lokalni patriotizem. Naposled se je naša pripovedka obdelala še kot pantomima z baletom. Štajerski Slovenec Martin Žunkovič, c. in kr. major v p., je sestavil prizore, dunajski glasbenik Erich Wolff jim je napisal glasbo. Pantomima se je letos predstavljala v češkem narodnem gledališču v Pragi prav tisti čas, ko je Wolff umrl na amerikanskem koncertnem potovanju. Žunkovič je spisal svojo pantomimo v štirih slikah. Prizorišče prvi sliki je krčma ob soškem mostu, kjer slave rojstni dan domače hčere. Bogat beneški trgovec jo naprosi, da bi šla plesat z njim, ter jo premoti s svojimi darili, da odslovi trentskega lovca. Po volji bi ji bil šele potem, ko ji prinese triglavskih rož. Lovec se užaljen loči od nje, da gre v gore. — V drugi sliki se lovcu na Triglavu pridruži zeleni lovec ter ga zvabi s seboj na kraj, kjer rasto triglavske rože. Ali te rože so prelestne žive deklice. Lovec izteza roke po njih in jih trga in trga, ko plešejo okoli njega. Zdajci se prikaže Zlatorog na skali, on, ki čuva triglavske rože. Vsa krasota izgine; lovec pomeri na Zlatoroga. Ta se ne gane, toda njegov blesk omami lovca, da pade v prepad. Grozen vihar nastane, skale treskajo v dolino. — Tretja slika kaže beneškega trgovca, ki se je že naveličal deklice iz soške krčme. Zaman mu očita nesrečno dekle, da mu je žrtvovala svojo dekliško čast; Benečan se loči od nje. Temu razgovoru je bil priča vaški norec, ki razglasi po vsej vasi, kako je z dekletom. Zato ji mladina obesi otep slame na okno in jo zasmehuje. Pride ribič s klobukom, ki ga je našel ob Soči. Klobuk je odet s triglavskimi rožami. Deklica spozna, da je to klobuk trentskega lovca; blaznost jo obide, ko zve, da je mrtev njen ženin, in nato skoči v vodo. — V četrti sliki se sučejo vile, povodni možje, škratje na dnu soške reke v bujnem plesu. Zdajci prineso valovi deklico izpred soškega mostu, za njo še trentskega lovca. Združena sta sedaj vsaj po smrti za vselej. Za Zunkovičevo pantomimo se praško občinstvo ni moglo navdušiti; črez nekaj predstav je izginila v arhiv . . . Odličen glasbenik v Pragi mi je izporočil o baletni pantomimi tole: Libretist je spravil pripovedko v njeni epski obliki na oder, in sicer v slikah, ki so brez globljega notranjega stika kontrastno nanizane druga na drugo ter izdatno uporabljajo preizkušene scenične učinke, kakršni so običajni v feerijah. Seveda se je na odru izgubila poezija planinske pripovedke. Glasba je dokaj boljša. Res, da je eklektična, brez izrazno osebne note ter se naslanja na nastopnike nemških romantikov, vendar pa ni brez modernih vplivov. Vobče je zdrava, dobrega in pristnega čuvstva, spretna v fakturi, dasi je instrumentacija, ker neprestano izrablja vsa glasbila, pregosta in preenolična. Najbolje so uspele lirske partije. V delo je lično vpletenih nekaj slovenskih narodnih pesmi, ki naj mu očividno dajo krajevni kolorit. VIII. Kaj se da sklepati iz pričujočih izvajanj? To, da pripovedka o Zlatorogu ne prenese nobene predelave v drugačni nego v epski obliki! Uglasbena štirikrat kot opera, enkrat kot melodram, naposled 4 49 kot baletna pantomima, ni prodrla nikjer. Utegnil bi kdo oporekati, da tiči vzrok temu neljubemu prikazu v nedostatnosti bodisi glasbe, bodisi nespretno prikrojenega besedila. Toda uverjen sem, da ne bi „Zlatorog" uspel niti z najizbornejšo glasbo in z najodličnejšim besedilom. Zato ne, ker ima vse premalo dramatske sile v sebi. Zlatorogi kozel je pač najboljši in najstrožji čuvar svoje pripovedke! Vsakogar, ki je šel trgat triglavske rože z njegovega epskega vrta, da jih prenese v gledališko ali v koncertno dvorano, je doslej neusmiljeno treščil v brezdno pozabljenosti. In tako se bo uprl tudi vsakemu nadaljnjemu poizkusu — ako se mu bo sploh še treba upirati! OTON ŽUPANČIČ: NA GROBU. „ Hčerka, hčerka, ti je hudo po materi, po očetu?" Tiho, tiho je pod zemljo. „ Sestra, sestrica, ti je težko za brati, za sestrami?" Tiho, tiho je v jami. „Čuješ nevesta, dragi sem tvoj, iščem ljubezni po svetu . . ." V grobu je vzdihnilo: „Joj, prejoj!" VLADIMIR LEVSTIK: OKVIR BREZ SLIKE. Hišni gospodar se spominja natanko: pred petimi leti je prevrnil umirovljeni poštni kontrolor Tlakar veliko mizo, na kateri je stal in navijal stensko uro, letos o Veliki noči pa se je ubila gospe milostni nočna posoda. To sta edini priliki, da se je slišal glas iz tretjega nadstropja, kjer živi poštena dvojica svojo idilo pokoja, zaspanosti in tihega, v očeh vse hiše posvečenega žalovanja. Drugače bi jo pozabili popolnoma; zakaj nič, prav nič te ne opozarja nanjo — kvečjemu vonj po izborni obari, ki jo kuha gospa Tlakarica vsak četrtek za večerjo. Tri starinsko opremljene sobe s kuhinjo in drvarnico tvore stanovanje te redke partije. Kakšno je lice spalnice, ne ve nihče, ker počiva vedno kdo, zdaj gospod Tlakar, zdaj obilna milostljiva; tudi obednice še ni videlo tuje oko, zakaj varčnost vlada tu in navada, použiti v lastni blagor, kar znaša s trga sključena stara dekla Meta, slavna v šentpetrski fari po svoji veliki svetosti. Z gotovostjo vedo samo, da je pri Tlakarjevih zelenkastorjav salon z votlohrbtnim kanapejem in s štirimi slokimi blazinastimi stoli; po stenah vise romantične alpske pokrajine v oljnem tisku in majhen, prazen okvir od rezljane deščice. Kakor je neznaten ta okvirček, vendar mika poglede redkih gostov; priteza jih z nepremagljivo silo, ali ozirajo se nanj le kradoma in plaho. Oni še pomnijo dni, ko je visela v tem okvirčku slika majhne deklice, in vedo, da je pisana v njegovi sedanji praznoti tragedija Tlakarjeve rodbine. Nikjer niso popoldnevi tako dolgi, kakor v tem stanovanju; ustvarjeno je pravzaprav za srečne ljudi, kajti ure trajajo tukaj stoletja. Tlakarjeva presedata s stola na stol; zdaj leže ona, zdaj on na kanape, zlekne se mukotrpno in napolni sobo z resnim, krepostnim smrčanjem. Kadar ne spi, puši gospod Tlakar dolgo pipo z glavico od zakajene morske pene in čita uradni list ali »Slovenski Narod"; milostljiva plete rajša nogavice, ki nihče ne ve, kam jih daje, in če natakne očala, se zaglobi v misijonska poročila. Vidi se torej, da nikakor ne gre zamenjavati Tlakarjevih s kakimi drugimi Tlakarji, ki ne žive tako mirnega in krščanskega življenja. Po dvakrat na teden zapoje popoldne zvonček na vratih, starinski zvonček z lesenim ročajem, ki se sveti od stoletne rabe; Meta pridrsa nejevoljna iz kuhinje, tiščeča pod predpasnikom zadnjo jagodo prekinjenega rožnega venca. Vrata se zavrte brez glasu v namazanih tečajih, in prav tako brez glasu vstopi frajla Ema, splava v salon, sede, ne da bi jo bilo treba prositi, izvleče kvačkanje iz baršunaste pompadure in počaka migljaje s suhimi prsti, da pride kdo. Meta prinese čez nekaj časa belo kavo z velikimi kupi vrhnjega: to je edino gostoljubje Tlakarjevih, pridržano samo za stare, neomajne goste. Frajla Ema, milostljiva in gospod Tlakar začno piti kavo, prigrizavajo belo štruco in se menijo o starih časih in o pokvarjenosti ljudi. Frajla Ema šteje gotovo že svojih petdeset let; grda je in mršava kakor sam smrtni greh, in človek ji verjame težko, če omeni zardevaje, da jo je zasledoval včeraj spet neznan oficir. V mladosti se ji je pripetila malenkost z bratrancem, ki je služil pri vojakih; a tista istorija je pozabljena že zdavnaj. Narednik se je ustrelil zaradi poneverbe, otrok je umrl gladu na kmetih, kjer ga je imela v reji; Bog je vse prav obrnil. Le tuintam se oglasi spomin, kadar tarna frajla Ema nad pregrešnimi oficirji, ki se ji ponujajo za spremljevalce; gospa Tlakarica si pomakne naočnike na čelo, pokima z glavo in meni važno: „Le čuvajte se, draga Emi; človek ne ve, kje ga čaka nesreča. Ljubezen ne hasne nikoli, ni-koli!" „Kaj pa poreče k temu vaš papa?" jo zavrne točno frajla Ema. „Midva," jo prekine milostjiva strogo, „se nisva vzela iz ljubezni." Pri tem se ozre po strani na prazni okvirček od rezljane deščice, kakor bi se bala, da izpregovori tista turobna odprtina mahoma in jo postavi na laž. „Vzela sva se po pameti," pritrdi gospod umirovljeni kontrolor in puhne gručo dima preko mize. In frajla Ema pokima hinavsko, kakor da ne bi vedela: „Da, da, ljubezen je strupeno jabolko. Jaz pravim vedno: le ne ljubiti! Tega ni Bog ustvaril; to je vražja iznajdba, da se ljudje zapeljujejo in dirjajo v pogubo." Toda milostljiva se spomni časov, ko še nista stali nočni omarici med njeno in moževo posteljo : „Vse bi še bilo in nič ne bi rekel človek; samo ti nesrečni ..." Spomni se mahoma in pogoltne besedo; ali že povzame gospod Tlakar z grobnim glasom, tresočim se kakor od užaljenega poštenja: „ Otroci!" To rekši dvigne pest, položi jo na mizo, da zacingljajo skodelice, in se ozre divje na prazni okvir. Frajla Ema zardi kakor paradižnik, suhi prsti ji vztrepečejo, glava ji sklone tiho na kvačkanje, in solza se razleze med gubami njenega lica. Spomnila se je črvička, ki spi tam na Dolenjskem že trideset let pod rušo vaškega pokopališča; gotovo je že segnil križ na gomilici, in nemara so jo celo razkopali in vrgli kosti med druge, grobe in velike kmetske kosti . . . Gospod Tlakar pa se je razburil, bori se z notranjo vihro, sili besede nazaj, hlasta, prekinja se, zdaj šepeče, zdaj se davi z jokavim zanosom, in vendar ne more odnehati, dokler ni povedal vsega. „ Otroci! Da, otroci . . . To, ljuba moja, je gorje — je rana, ki je ne zaceli nobeno mazilo in noben čas! . . . Veš, Matilda — sama veš, da te imam rad; rad te imam kakor punčico v očesu, saj si reva z mano vred. Pa kakor rad te imam — včasih sem take volje, da bi te zadavil! Vrgel bi te na tla, bil te s palico — s petami bi skakal po tvojem prokletem životu, Bog mi odpusti smrtni greh! Zakaj ti si mi jo rodila, ti, ti, ti! Kdo drugi kakor ti jo je rodil, prokleto . . ." Prekine se, kakor da se je zbal strašne besede v svojih dostojnih ustih; in spet se ozre divje na prazni okvir. Udari se z dlanjo po čelu in povzame s plakajočim glasom: „Je že prav tako: kazen božja za človeško nespamet in za pohoto našega telesa; kazen božja! ... To ima človek: skrbiš, trepečeš nad črvom, ki se zvija v zibelki, srce ti zamira, če ga le glava boli... noriš, ko ga grizejo gliste... in potem, ko raste, učiš, ljubiš, in spet skrbiš in učiš, po rokah nosiš zalego peklensko — in kaj je tvoje plačilo? Sramota, žalost in obup! Med ljudi si ne upaš, ker kažejo s prstom za teboj; kadar si sam, te preganja obup in te straši izgubljena nada — vsa mrtva sreča prejšnjih dni! Vse življenje uničeno — oh, vse življenje! In sram te je, ker si tako neumno ljubil svojega otroka in ga ljubiš še zdaj — še zdaj, s krvavečim srcem! . . Tu navdahne gospoda umirovljenega kontrolorja višja sila. Veličastno odloži pipo, odhrkne si, vstane v mogočnosti svoje debele postave, popravi telovnik in izjavi s tragično strastjo: „Da, tudi jaz ljubim svojega otroka — tudi jaz, nesrečni oče! In tudi Matilda ga ljubi, nesrečna mati . . . Toda — toda! Voda in gnojnica nista prijateljici, poštenje in propalost ne hodita skupaj. Prerezal sem prt, zaprl svoja vrata. Še njeno sliko sva sežgala — okvir pa naj visi tu v večni spomin! Izobčena je — iz-občena in pro-kleta! ..." Zdaj je odleglo gospodu Tlakarju; še enkrat se ozre s pogledom polnim svete jeze, nato pa se izpremeni njegov gnev v mehko genotje; sede, nasloni čelo med dlani in zaplaka z debelim krulečim glasom. Gospa Matilda in frajla Ema sta plakali že prej; zdaj plakajo vsi trije, dolgo in monotono, kakor da bi vršili z užitkom in vestnostjo staro, neizogibno ceremonijo. Enako se zgodi, kadar pride teta Malči, stric Teodor, gospa Robidnica ali gospod podpolkovnik v pokoju; gospodu Tlakarju ne smeš omeniti otrok, če nočeš, da sejnu razboli srce. O takih prilikah gre zvečer k „Črnemu medvedu" in pije na obup; že večkrat se je pripetilo, da je izpil po šest osmink dolenjskega cvička in popušil tri viržinke. Prijatelji ga gledajo in vidijo, da ga tare bol. „Ne, ne tako naglo, gospod kontrolor! Počasi, počasi! In že tretja viržinka? Varujte si zdravje, gospod kontrolor," pravi nekateri. »Čim prej umrem, tem bolje zame!" odgovarja gospod Tlakar z mučeniškim glasom. »Nesrečnemu človeku ni obstanka na tem svetu." In vsi pomolče sočutno; gospodu kontrolorju de dobro, ko imajo usmiljenje z njim. Vsi spoštujejo njegovo žalost, in nihče ga ne praša, kako in kaj; saj je znana reč, da visi v njegovem salonu okvir brez slike, in stara stvar je, da ne gre dregati v rane svojega bližnjega. Kaj bi dregali, kaj popraševali, ko ve vse mesto in skoraj vsa kranjska dežela: nekdaj je bila v okvirju gospoda Tlakarja fotografija nežne deklice z bujnimi svetlimi laski, cvetočimi ustnicami in plaho koprnečimi očmi. Magda ji je bilo ime. Že par mesecev po poroki gospoda Tlakarja z gospo Matildo je napolnil hišo njen tenki, nenavadno zvonki jok. Zdravnik, ki je zahajal tisti čas pogostoma k mladi ženi, se je nasmehnil nekega dne in dejal: „To bo še operna pevka, gospa! Videli boste — otrok se je rodil s talentom za petje, in če ga boste znali gojiti, boste čez dvajset let mati najbolj slovečega soprana daleč na okoli ..." Doktor je rad prerokoval; in ker je bil mlad in neroden, je dodal hudomušno: „Sicer pa so zgodnji otroci večinoma tako talentirani; vsi, ki pridejo tako zgodaj na svet... Kaj hočete: spočeti so v ljubezni, v zanosu najžlahtnejših sil . . ." Hotel se je prikupiti; gospa Matilda pa se je obrnila v zid in zaihtela od jeze. Tlakar je poiskal drugega zdravnika in sklenil z ženo pozabiti, da sta se našla v ljubezni; ker jo je poročil itak le iz strahu pred njenim razjarjenim očetom, jima to ni delalo velikega truda. Pozabila sta in čakala, dokler ni zrastla med njima tista druga vez, ki ji pravijo nagnjenje v zakonu in ki je ljubezni prav oddaljena sorodnica. Bila sta oba z dežele; njemu je bilo celo Gregor ime. Ona je bila Matilda, in pomnila je, kako se je jokala že s šestnajstimi leti, zakaj je niso krstili bolj blagodoneče: Ellen, Alma ali vsaj Erna, kakor ljubke junakinje nemških romanov. Rada bi bila popravila ta greh pri novorojenki, toda morala se je vdati konservativnosti gospoda Tlakarja; dosegla je kljub temu, da so krstili malo za Magdaleno. In Magda je naposled ime, ki ga ne slišiš v vsakem hlevu. v Človekovo ime, pravijo nekateri, je njegova usoda. Magda vsaj je bila v resnici gosposko bitjiče: iz rdečkaste mesne kepice se je razvil fin obrazek, ki ni spominjal na roditelje niti z eno svojo potezo; oči so zasijale že zgodaj v tistem zastrtem hrepenenju, ki se zdi, da sanja o daljnih gradovih, in njena hoja je bila hoja majhne kraljice. Gospa Matilda je zrla izprva vsa očarana na svoje lepo dete; ne tako gospod Tlakar, ki je imel kaj malo zmisla za gospostvo in finočo. „Nehajta mi že s to princeščino!" je rojil neprestano. „Ali ne vidiš, kako razvajaš otroka? Strogosti mu je treba in pokorščine, da, spoštovanja in bogaboječnosti! Te ga uči! Ti si bila tudi gos, pa si prišla vseeno na svoje mesto ..." Gospa Matilda je bila mehkega značaja, in doba, ko zamenja ženska svojo lastno pamet z moževo, je ravno nastopala pri njej tiste čase. Prišel je dan, ko se je začudila in zgrozila nad naturo svoje Magde; prišel je tisti, ko ji je začela izbijati otroške muhe strožje in sovražneje od svojega moža. Magdi so napočili dnevi odtujenja, ki zastrupijo vsako otroško srce. Še preden se je razvilo detinsko popje v dekliški cvet, je bilo v njenem srcu ubito zaupanje do roditeljev, tonečih vsak dan globlje v svojo sivo nekdanjost. Čutila je dobro, kako jo je včasih popadlo za vrat, kadar je slišala svoje tovarišice govoriti žarečih oči o materah in očetih; kadar je bila sama, je ponavljala besedi: „Mama! Ata!" hoteča okusiti v njih isto sladkost in srečo, pa je čutila le, da sta ji puhel zvok. Čim bolj je doraščala, tem bolj jo je dušilo v tej pajčevini laži in mrzle sile, ki je tvorila njej okrilje rodbinskega življenja. Bila je vzgoja, kakršna je skoraj povsod, kjer so ljudje omejeni in sebični: nihče se ni trudil, doumeti drhtljaje njene mlade duše in jih voditi na srečno pot; njene želje in hrepenenja so poganjala pod trinoštvom očetovske hiše tja v en dan, kakor divje rože. Mati in oče sta opazovala to zmedo v njenem srcu z odkrito mržnjo; čim jasneje sta čutila, kako uhaja Magdina duša iz dosega njiju neokretne oblasti, tem ljubosumneje sta hitela ubijati v njej vsak sen, vsak polet in sleherni utrip ponosa. In vsak udarec je koval v Magdi ono, kar je moč in duša vsakega nerazumljenega in zatiranega človeka: brezmejno koprnenje po uživanju, ljubezni in svobodi. Tako je prekoračila svoje sedemnajsto leto; mati jo je začela voditi na plesne vaje. Magda bi bila rada plesala, toda morala je; in tudi to ji je postalo muka. Doživela pa je zdaj nekaj novega in globokega: včasih so jo zagrabile melodije valčkov in polk v dnu srca in zavrele v njem tisto pijanost, ki buhne kvišku kakor angel vrtinca in razpne krila svojih slutenj med ljubeznijo in smrtjo. Zdaj je poslušala tudi opero drugače, ob tistih redkih večerih, ko je smela sedeti na balkonu med materjo in frajlo Emo, staro prijateljico gospe Matilde. Nekoč je poslušala tenorja Vokurko, ki ga je obnorevalo vse ženstvo mesta, v vlogi Romeja; takrat jo je objelo z nečuveno mogoto, kakor reka sladke strasti, odplavljajoča z ritmičnimi valovi kos za kosom njene duše. Oder se je pogreznil kdovekam, v ušesu je zamrla godba; ostala je samo še želja, umreti v naročju Romeja blažene smrti. Magda je spustila glavo nizko med kolena in se prijela za vrat, da ne bi zakričala in vrgla svojega hrepenenja dol, v lože in parter, na vse strani, ter ga oblatila pred množico. Toda kar se je dvigalo v njej tako burno, ni bil krik; solze so bile, ki so udrle mahoma v nevzdržnem toku . . . Gospa Matilda jo je pogledala, bleda od jeze in sramu; toda že se je spuščalo zagrinjalo. Tri dni nato je pisala Magda tenorju Vokurki ljubavno pismo; odgovoril ji je na šifro „ Pomladno valovje", da jo pričakuje drugi dan v svojem stanovanju. Šla je kakor v omotici — namesto v šolo; in v svoji omamni sreči, da sme počivati ob prsih obritega gizdalina, ki je osvojil s tremi visokimi notami njeno srce, se ni niti zavedala, kdaj je postala ženska. Tenor Vokurka pa jo je odslovil, popravljaje si telovnik in deklamiraje s patetičnim glasom: „Do jutri, dete moje! Prisezam ti, da nisem ljubil še nikdar tako nebeško vroče, kakor ljubim tebe, moj sladki cvet; hrepenel bom po tebi kakor jelen po studenčnici, dokler te zopet ne obja-ha-hamem ..." Zdaj se je naučila Magda tisočerih laži in vse brezdanjosti ženske zvijače, samo da je ukradla vsak dan urico za svojega ljubimca. Vokurka je bil ciničen in milostljiv, vljuden hinavec in brezobziren pohotnik kakor vsi stari lahkoživci, ki jih tajna privlačnost obsiplje z ženskimi srci. Kar mu je nudila Magda v svoji mladi, žlahtni lepoti, si je jemal brez prizanašanja in brez sramu; ko pa so napočili zadnji dnevi glediške sezone, je pričel govoriti o ločitvi. Magda ga je rotila na kolenih, naj je ne zapusti; bala se je praznote in povratka v odurnost starega življenja kakor brezdna, ki jo mora pogoltniti na veke. Naj ostane — ali pa jo naj vzame s seboj; samo zapustiti je ne, ne je zapustiti! Saj ne bi mogla preživeti ločitve . . . Vokurka je bil velikodušen mož. Hodil je po sobi semintja, premetaval zrak s teatralnimi razmahi, polagal roko na srce, stokal in ihtel od ganjenosti, nazadnje pa je padel k Magdi na kolena in ji razodel plakaje, da tudi on ne more živeti brez nje. Če je njena volja, naj torej umreta skupne smrti; njiju poslednji vzdihljej naj se strne v poslednjem poljubu. Zakaj on bi jo že vzel s seboj, pa nima niti zase, da bi odpotoval; saj je znano, kako težko je živeti s provinčno gažo tenorju, rojenemu za velike svetovne odre. No, usoda je mislila na njiju očividno že davno prej; gospa Matilda je imela nekaj staroverskega nakitja, gospod Tlakar pa zlato uro, ki jo je nosil samo ob nedeljah in praznikih: med tednom je počivala v komodi, kar je vedela tudi Magda. V svojem velikem usmiljenju do Vokurke in svojem hrepenenju po nenadoma zasluteni svobodi je vzela materino lepotičje in uro svojega očeta, zastavila vse in prinesla Vokurki s solznim sijajem v očeh okroglo vsotico, zadoščajočo za dva večja vozna listka . . . Zdrdrala sta v široki svet, in sled, ki sta jo pustila za seboj, se je utrnila mahoma, kakor se razbeži nad tračnicami puh ekspresne lokomotive. Tlakarjeva sta prenesla ta udarec razmeroma dostojanstveno. Hišnemu gospodarju se je sicer zdelo tisti dan, da sliši iz tretjega nadstropja odmeve razburjenega pomenka; babe so stale na stopnicah in prisluškavale. A kmalu je utihnilo tudi to, in Tlakarjeva sta si pridobila poslej glas najmirnejše partije v vsem šentpetrskem predmestju. Vzela sta Magdino fotografijo iz okvirja, sežgala jo slovesno in preklela hčerin spomin, kakor so preklinjali svoje otroke očaki v starem testamentu; tako sta zvalila vso svojo težko vest v gomilo pozabljenja, kamor se je bila pogreznila otrokova usoda. Složno sta prenašala svoje gorje, in v njiju obrazih je bila posebna guba, ki je pričala vsakomur, da vidi pred seboj nesrečne starše, roditelje propalega in izobčenega otroka. Nad preteklostjo se je razgrnil prt turobnega molčanja; prazni okvir pa je visel in visi še danes v salonu ter opominja: ne govorite tukaj o otrocih, drugače se razjoče gospa Matilda, in gospod umirovljeni kontrolor pove svoj govor o roditeljski nesreči. Čudež je pravzaprav, da se je še toliko razvedela vsa reč. Najbrže je kriva Meta, ki se ustavlja ob nedeljah pred farno cerkvijo in kramlja s pobožnimi tovarišicami; morda tudi frajla Ema in njene prijateljice, ki jim zaupa marsikaj pod sveto obljubo molčečnosti. Končno pa imajo jezike vsi ljudje, da pameti niti ne omenim; česar ne vedo, to izračunajo. Tu in tam pride pismo s tujega, ali človek, ki je bil okrog in je slišal govorice: ljudje izvedo pač vse, istorija raste in se raznaša. Prav kmalu po Magdinem begu so pripovedovali, da jo je odložil Vokurka v velikem mestu, brez sredstev in sredi družbe artistov, pevcev in komedijantov, sam pa je krenil v Rusijo, kjer je našel s posredovanjem neke tuje popotne torbice večmesečen angažman. Sreda, v kateri se je zavedela Magda tako nenadoma, jo je obvarovala katastrofalnega obupa; kakor vsi mladi ljudje, ki jim vzgoja v rodbini ni dala trdne opore, se je vrgla tudi ona slepo v vrtinec bohemskega življenja, padala iz naročja v naročje, iz bede v bedo in tavala od iluzije do iluzije. Otročje sanje, ki jih je morala daviti nekdaj v svojem srcu, so prerastle zdaj ves ostali svet; čeprav se je v tem življenju naglo osul cvetni prah njene drobne dušice, je bila Magda še vedno lahkomiselno, vihravo dete. Saj je tudi morala biti: kako bi prenašal človek brez lehkomiselnosti nezakrivljeno in nepopravljivo zlo, ki gloda v mozgu njegove usode? S svojo fino, vitko postavo in svojim lepim glasom je bila čez dve leti ena najbolj znanih kabaretnih zvezd; vsi časopisi so jo omenjali pod tujim, francoskim imenom, ki si ga je bila nadela. Kaj hočete? Tlakarjeva — Tlakarjeva, to ne spada niti na deske, niti v postelje imenitnih lahkoživcev ... Po nadaljnjih treh letih šansonetskega vagabundstva križem Evrope pa je izginilo Magdino ime s kabaretnih programov; po dnevnikih izvestne vrste so zasledili ljudje tuintam še par beležk, po katerih se je dalo sklepati, da živi v Parizu kot metresa visokega ruskega aristokrata, ki ruinira zaradi nje eno izmed najogromnejših premoženj v Evropi. Ljudje so si šepetali, da stanuje v palači in ima polno slug in sedem avtomobilov, za vsak dan v tednu drugega; porodila se je legenda, od ust do ust je šel govor o veliki kurtizani, in marsikateri njeni znanki iz otroških let so se svetile oči v zavisti in ogorčenju, kadar je obirala Tlakarjevo Magdo. Gospod in gospa Tlakarjeva se nista izdala nikoli, da bi vedela o vsem tem kaj natančnejšega. Saj vendar ne gre, da bi se spodobni ljudje le v mislih spominjali takšne hčere; kar je izobčeno, je izobčeno, kar je pokopano, je pokopano ... V vsej svoji nesreči sta si hotela ohraniti vsaj tolažbo, da sta boljša od svojega sadu in stanovitna v svoji obsodbi. To pa ni bilo težko. Par mesecev po svojem begu z Vokurko, takrat, ko je bila v najhujši bedi, po cele dni brez skorje kruha in mnogokrat primorana beračiti ponoči na ulicah za plačane objeme, je pisala Magda svojim roditeljem pismo. Bilo je takšno, kakršna so vsa pisma, ki jih narekujejo krize obupa in groza nad brezdanjo neznanostjo življenja; iz vsake vrste je hroplo zadavljeno srce v krempljih lakote, dušeče um, ponos in vse nemile spomine. Magda je hotela storiti vse: skesati se, pokoravati se slepo, biti nema sužnja v domači hiši, samo odpustita ji naj, naj jo vzameta k sebi . . . Strašno ji je moralo biti, ko je pisala svoj list. Gospod Tlakar se je v prvem hipu res boril s sočutjem; mahoma pa se je prestrašil. Pozabiti? Sprejeti jo nazaj? Ali ni bilo laglje njegovi vesti in njegovi časti, ostati nesrečni, kruto varani oče, kakor postati oče omadeževane Magdalene? Raztrgal je list v uradu, in ko sta sedela z ženo opoldne pri kosilu, je dejal mimogrede: „Vlačuga mi je pisala; odpuščanja prosi . . . Mislim, da sem storil čisto po tvojem: raztrgal sem list — in mir besedi! Sama je izkopala prepad, ki se ne da premostiti; kadar bodo studenci vodo nazaj požirali, ji je njen dom odprt, prej ne!" Popoldne je poslal Magdi pet goldinarjev s pismom: »Praviš, da si lačna; slišal sem, da take, kakor si ti, ne stradajo. Pa če si res lačna — tu imaš, najej se; in glej, da ti ostane za konec vrvi. To je zadnje, kakor gotovo mi Bog pomagaj; pri meni in materi nimaš več česa iskati, ker sva te proklela in izbrisala iz svojega spomina. Ako ne moreš živeti, pogini ..." Štiri dni nato je dobil Tlakar svojih pet goldinarjev nazaj — brez pisma, brez pojasnila; tako je ugasnil v tretjem nadstropju Magdin spomin. Gospod kontrolor in gospa Matilda pa sta bila vesela svoje stanovitnosti: nesrečna roditelja, a trdna. Nihče si ne bi bil mislil, da more Magda še kdaj vznemiriti Tlakarjeva. Pa česa vsega si človek ne misli, kar se vendar zgodi! Letošnja pomlad je prinesla gospodu kontrolorju in milostljivi veliko presenečenje. Bilo je v začetku maja, in veter je nosil v zatohle hiše svežo vonjavo trat in daljnih goščav. Solnce je padalo skozi čipkaste zavese v starinski salon, in kostanj tam ono stran ulice je gledal porogljivo v ta starikavi pokoj, štrleč v rdečem cvetju kakor trmast spomin mladosti sredi zidovja in prahu. Gospa Matilda in frajla Ema sta sedeli za okroglo mizico in čakali, da se naspi gospod Tlakar, ki je počival v spalnici; potem so hoteli piti kavo, in tudi dolga pipa je čakala nabasana in naslonjena ob stolu. Ob štirih popoldne se je oglasil pogostoma pater Edvard; ako pride danes, bi bila lepa družba, in marsikaj pametnega bi se dalo reči. Tu in tam je pošepetala katera izmed ženskih - tiho, da ne zbudi gospoda kontrolorja. Šepetaje je odgovorila druga; in spet se je razgrnil pokoj, ki ga je motilo samo težko dihanje nadušljive gospe Matilde. Migljali so suhi prsti frajle Eme in debeli prsti milostljive; drugega življenja ni bilo tu, niti one nesramne, vsiljive mladosti, in cvetoči kostanj pred oknom je gledal užaljeno, kakor bi čutil, da ga ignorirajo. Mahoma pa je zavrisnil zvonček na vratih: rezko, brezobzirno in sunkoma; že po glasu se je poznalo, da stoji zunaj neobičajen gost. Osuplo, skoraj ogorčeno sta se spogledali ženski. Toda bil je samo pismonoša. Prinesel je priporočeno pismo z neznano pisavo na velikem ovitku. Pečat na znamki je bil dunajski. Radovedno je potehtala gospa Matilda to neobičajno pisanje; priporočenih pisem Tlakarjeva nista dobivala vsak dan. Kdo piše? Morebiti ministrstvo? Tlakar dobi zaslužni križec? Ne; ovitek ni uraden, in naslov je pisan z okorno, neuko žensko pisavo. Nehote in z nejevoljo se je spomnila Magde: če bi ona... Toda ne; kako bi ? Magda živi v Parizu, in sedem avtomobilov ima; ona ne piše ... Za vse na svetu bi bila rada odprla in brala; ali bala se je moža, ki je čital vedno prvi svoja in njena pisma. Zdajci pa ga je začula, kako vstaja; korake pismonoše po stopnicah so zamenile težke, drsajoče stopinje patra Edvarda, in v naslednjem trenotku sta stopila v salon oba, vsak skozi svoja vrata. »Hvaljen bodi!" je pozdravil pater s krotkim glasom; njegov prijazni smehljaj se je razširil po vseh obrazih, in soba se je napolnila z vonjem po tobaku za njuhanje in dobrem starem vinu. „Pogledat prihajam, predragi, pogledat, če ste še vedno tako pridni kakor včasih ..." je dodal z zateglim, oljnatim glasom in se zasmejal široko in glasno, kakor da je napravil dovtip. Tlakarica mu je naglo odgrnila stol; nato je pomolila možu pismo ter ga pomerila z važnim, vprašujočim pogledom. Gospod kontrolor je nataknil ščipalnik, sedel in odtrgal ovoj. Kakor je navada starejših uradnikov, da čitajo nemška pisma z nekakšno samozadovoljnostjo na glas, je čital tudi on, slišno, godr-njaje in strmoglavljaje besede: „Velecenjeni gospod! - Služila sem pri vaši hčeri in uživala njeno popolno zaupanje. Danes ji izpolnim zadnjo željo in vam pišem to pismo, ki vas gotovo ne bo preveč potrlo - po tem, kar mi je znanega iz pokojničinih ust. . . Vaša hči je mrtva; umrla je v bolnici, ne v pomanjkanju, ker ji je nekdanji prijatelj podaril precejšnje premoženje, pač pa za hudo boleznijo — kakor umirajo vse ... V svoji zadnji uri mi je naročila, naj prodam njeno zlatnino in pošljem izkupiček vam, za stare dni, in naj vam pišem, da se je ločila od tega sveta brez jeze v srcu. Gotovino in ostalo imetje je zapisala svojemu otroku; bilo bi torej brez pomena brigati se zanj. Prilagam vam račun o izkupičku in nakaznico za šest tisoč petsto trideset kron; upam, da jo najdete pravilno ..." Ko je končal gospod Tlakar, je bil njegov obraz ves rdeč in napet; roke so se mu tresle, dihal je s težavo. Gospa Matilda je delala ravnodušen obraz. Oči frajle Eme in patra Edvarda pa so begale od njega do nje. „Tega seveda ne sprejmeva," je izpregovorila nazadnje gospa Matilda. „Kako?" se je razvnel gospod kontrolor in izbuljil oči. „Ne sprejmeva? Kaj se pravi to? Ne samo, da ne sprejmeva; midva niti ne veva, kdo je bil to — kdo je bila vlačuga, ki je umrla v bolnici. Najina hči ? To je pomota; midva nimava hčere — po tem takem je to tuj denar!" Srdito in turobno se je ozrl na prazni okvirček in ga pokazal s prstom: „Tuj denar! Midva nimava hčere: tisto le je priča in večni spomin ..." To rekši je vrgel pismo v kot. Oči patra Edvarda so se zasvetile; odhrknil si je in pomencal na stolu. Videlo se mu je, da bi rad govoril, pa ne ve, kako začeti. „Poslušajta me, predraga," je zategnil čez nekaj časa in prekinil gospoda Tlakarja v njegovem ogorčenem besedovanju. „Dal bi vama dober svet, če dovolita . . . Tisto je res, denar je grešen, in grešen denar je tuj denar. Toda če bi se obrnil v dober namen ... v namene svete cerkve . . . lahko bi vama prinesel veliko blagoslova - in morda bi pomagal rešiti nesrečno dušo, ki se je gotovo skesala v poslednji uri . . . Da, za namene svete cerkve; ne rečem, da vse — a vsaj nekaj — vsaj polovico bi darovala: na primer za naše nove orgle - v čast in slavo božjo ..." Premolknil je v zadregi in ju pomeril lokavo z očmi. Tlakar-jeva sta se spogledala: „Kaj praviš, Matilda?" „0, še najbolje bi bilo... Veš kaj, Tlakar: ti pojdeš jutri po denar, in potem razdeliva vse, v dobre namene; tudi za orgle..." „Za naše nove orgle!" je vzkliknil pater Edvard radostno. „Vlačugarski denar!" je zamomljal gospod Tlakar nejevoljno. „Toda naj bo; za dobre namene ... In moja vest je čista: to je tuj denar. Za naju je ni bilo na svetu in je ni, na veke amen!..." Vsi so pobožno umolknili; votlo in žalostno je gledal nanje prazni okvir. Tisti večer je šel gospod Tlakar k „Črnemu medvedu"; izpil je deset osmink, popušil štiri viržinke in se vrnil v otožni blaženosti, od katere ga je drugo jutro bolela glava. Gospa Matilda si je izmislila, da bi šla pod Rožnik na izprehod in obedovala v Švicariji, češ: „ Dobro ti bo storilo ..." Sigetaje sta prispela na gostilniški vrt; veter je bil rahel in mil in je obsipal mize s kostanjevim cvetjem. Pila sta čokolado. Gospa Matilda je nervozno stiskala prtič in iskala besed. „Ali ti ni rekel zdravnik, da bi bilo dobro iti v Karlove vare? Prav potreben si videti ..." je začela nazadnje. Gospod Tlakar je zavzdihnil mučeniško: ..Potreben, potreben ... A kje bomo jemali? To je za one, ki imajo sedem hiš . . ." „Kdaj pojdeš po tisti denar?" je prašala milostljiva s tihim, vznemirjenim glasom. „Popoldne," je dejal gospod kontrolor, zardel in povesil oči. „ Poslušaj . . . Vso noč nisem mogla spati ..." „Jaz tudi ne," je zamrmral on, ne čisto po pravici. »Mislila sem: za dobre namene . . . Lepo; a midva sva sama v potrebi ..." „Kdo ni v potrebi?" „Tudi tako bi bilo v dober namen." „V dober namen." Gospod Tlakar je povesil glavo, pokimal, zardel še huje in se odločil mahoma. „Ce misliš ... šest tisoč kron ..." »Šest tisoč petsto trideset." „Je lep denar. Ce misliš ..." „Kaj pa drugega? Ali sva padla na glavo?" Oddehnila sta si oba, kakor da jima je sneto s prsi težko breme. Naročila sta še pol litra cvička in salam. V Švicariji sta jedla ocvrte piške in pila ljutomerčana. V Karlove vare nista šla; sklenila sta vendarle, da je škoda denarcev. Toda gospa Matilda je dobila nov solnčnik in kožuh za zimo, in gospod kontrolor si je izbral lepo zlato uro, ki jo je nosil tudi ob delavnikih, češ: „Saj nismo tako revni ljudje!" Rezljani okvirček brez slike pa zija še vedno žalostno v Tlakarjevem salonu, v večni spomin, da gospod kontrolor in mi-lostljiva nimata hčere; to slišiš lahko, kadarkoli omeniš gospodu Tlakarju otroke. Zakaj edina notranja posledica njegove dediščine je bila ta, da se je skregal s patrom Edvardom in postal liberalec na stare dni. C. GOLAR: SVOJO LJUBEZEN OVENČAL SEM. Svojo ljubezen ovenčal sem Zgradil visoko sem si do zvezd z rožo strupeno, črno gomilo, grenko in žarko kot pelin-cvet, moje ljubezni v njej zora spi z rožo plameno. tiho in milo. DR. FR. ILEŠIČ: ŽRTVA. O žrtvah se je pri nas govorilo pred petimi leti. September leta 1908. nam jih je prinesel. Letos zremo žrtvovanje balkansko. Nebroj žrtev je padlo za domovino. Zdi se nam, da čujemo govoriti stare slovenske taborite, ki so se rotili, da dado za dom življenje in kri. Spričo tega je morda umestno, da obnovim misli, ki so se mi rodile že pred leti. Vprašam: Ali bodi pojem „žrtva" v našem programu ali ne? Kjer je žrtva, tam je tragedija. Ozbiljni delavci bi to zanikali. To se zdi na prvi hip brezdvomno. Kdor na primer razmišlja o slovenski zgodovini, se mu vsiljujejo Gregorčičeve besede, da je naš narod zatiran in preganjan „svetnik-mučenik", in vstajajo mu vedno zgledi, ki mu le zopet potrjujejo isto istino, istino naše tragedije. Toda čim nazorneje nam lebde pred očmi konkretni zgledi naših „ žrtev" izza polpreteklih dni, tem bolj se nam budi dvom, je li naša nekakih „žrtev" sicer polna zgodovina res bila prava tragedija ali ne. Ko mi jezik govori o naših žrtvah, mi mora - žal - rabiti pasivum, ne aktiva, ter reči: »Naši ljudje so bili žrtvovani; niso se sami žrtvovali. Padli so, a borili se niso". Takih pasivnih žrtev ima naša zgodovina dovolj, aktivnih premalo ali pa nič. Morda v svojem položaju niti nismo več mogli imeti mož, ki bi s svojo voljo in z zavestjo šli smrti nasproti in v smrt, razlikujoč vrednote sveta, dušo in telo po besedah: „Telo mi morejo vzeti, duše pa ne". Da se izrazim drugače: Mučenike morda imamo, junakov pa nimamo, dramatskih junakov, ki umirajo v borbi, če umirajo, ki ne žive brez zaslug in ne umro brez krivde. Zato pa se pesniku naše zgodovine laže rodi elegija nego tragedija. V tragedijo se nam izpremeni naša elegija šele, ko nam misel zaplove med ostale Jugoslovane, tja nad Siget, kjer v dejanju kaže Zrinski, ne, da „mremo mi", ampak „kako mremo mi", ali ako se spomnimo leta 1848., ko se je s činom Jelačičevim obistinil ilirski pokret, pa se kmalu tudi končal - z veliko prevaro (razočaranjem). Toda vprašanje, je li elegija ali tragedija, bi marsikdo, sklicujoč se na realizem in njegove novodobne uspehe, rešil kratko s trditvijo: Ne potrebujemo niti elegijske - mučeniške niti trage-dijske - junaške smrti, ne potrebujemo nikake smrti, češ, za domovino, za svobodo moderen človek živi in dela, a krvi ne ponuja. Za domovino je treba živeti - vse hvale vreden izrek. Pa, prijatelj, povej mi: Kaj je ta domovina, ki za njo živiš? Za lepo domovino - zemljo ne živiš - za narod hočeš živeti? Torej za njegova društva, za občino, za deželo; socialno hočeš živeti. V takem socialnem zanimanju in delu se kaže Tvoja rodoljubna požrtvovalnost. Brez Tebe bi trpeli vsi - Ti si sredstvo, celotnost je s vrha. Tvoje življenje je kot sredstvo javne blaginje s stališča javnih interesov baš tako važno, kakor je življenje očetovo važno za rodbinsko srečo. Blažen tisti, ki Ti more verjeti, ki se mu ne zbudi sum, da s premislekom zamenjaš svrho in sredstvo, da obratno morebiti vidiš v sebi svrho, a v javnosti sredstvo! Blažen tisti, ki se ne boji, da je neki „realizem" včasih plašček sebičnosti. Ne bodo ti verjeli v besedo, dokler ne dokažeš s činom, da je sum neupravičen, da ti lastna oseba ni končna svrha! Najboljši preizkus, ali kdo smatra socialnost svojega dela za svrho ali za sredstvo osebnih uspehov, je njegova pripravljenost ali nepripravljenost, za socialnost i umreti. Neverujoči Tomaž hoče rano videti. In ko jo vidi - veruje; zakaj kdor tvega to, radi česar postane človek običajno egoist, kdor tvega življenje samo, je s tem eo ipso pokazal, da mu ni lastno življenje končna svrha. Kdor pogibelji izpostavlja to, kar smatrajo „neizgubljeni" ljudje trajno za največje dobro, to je, življenje, bo naravno rad žrtvoval tudi vse drugo, kar reprezentira nižjo ali le posredno vrednost. Prav rado se obratno zgodi, da tisti, ki noče ene vrednote žrtvovati, ne žrtvuje tudi druge in ne tretje ter tako zabrede na strmino, kjer se neha vsaka požrtvovalnost. Kot višek požrtvovalnosti je zgodovinska „smrt za domovino" plodovit zgled potomcem ter deluje sugestivno v njih, da žrtvujejo vsaj manjše vrednote. Sinov in bratov takih mož, ki so šli do skrajnosti v žrtvi, se boje neprijatelji. In to je velika istina besed velikega sina ilirskega, Iv. Mažuraniča: „Boj se onoga, koji je viko, bez golema mrijet jada!" Govoreč o žrtvovanju življenja, sem implicite že rekel, kaj se sploh žrtvuje in čemu se žrtvuje. Manjša vrednota se žrtvuje večji, sredstvo svrhi. Vse se žrtvuje kot sredstvo svoji svrhi, denar obleki in hrani, obleka in hrana fizičnemu obstanku. In fizični obstanek? V tej vrsti činjenic je na eno stran svrha, kar je na drugo sredstvo .. . In kaj stoji na koncu te vrste sredstev in svrh kot končna svrha? Edino, o čemer sem z absolutno evidenco prepričan, da je, to je moja misel, je moje čuvstvo. To je ideja mojega življenja. Tej se mora podrediti vsa navideznost, tej končni svrhi je vse ostalo sredstvo. Ideja sveti od daleč po potu življenja in jasno spoznaš na potu postaje, sredstva in začasne svrhe. In v tem vidim smotre-nost dela in energijo življenja. Ta ozir na končno svrho, na idejo je trajno p o zor-stališče, je napetost duše, je oboroženost, ki najbolje garantira mir . . . Oboroženosti ni v človeku, ki svojih činov ne uravnava po končni svrhi. Brezidejnost, nepreračunjenost korakov je kriva, da se nam življenje ne vrši v eni edini smeri, vedno dalje dosledno in energično zasledujoč konkretne cilje, marveč v sunkih — tour, a zopet retour — Umiraje rodi priroda. A mi umiramo - kakor leta 1908. -pa ne pomislimo, da bi iz smrti poedincev moralo kliti življenje celote. Pasivum poedincev se mora izpremeniti v aktivum celote; potem umiranje ni zaman, potem smrt ni disharmonija, ker. ni hreščeč konec vsega, potem smrt ni neplodovita, marveč „životu njivu plodi". Smrt sama zase je zlo. A v vsakem zlu je tudi dobro. Človeški dogodki krijejo v sebi dobro in zlo; gre le za to, da tudi iz tega, kar se vidi pred vsem zlo, razvijemo vse, kar je notri dobrega. Leta 1908. tega v celoti kot narod nismo storili. * * * Smrt se od življenja ne da ločiti. Pojem „žrtve", pojem smrti se iz narodnega programa ne more izključiti; a smrt mora biti sredstvo življenja. Letos sem govoril z mladim slovanskim urednikom z južnega Ogrskega. Kot urednika ga oblast preganja in ga je že suspendirala iz službe. Omenil sem, da imamo pri nas odgovorne urednike. Mladi mož je to našo uredbo zavrgel z etičnega in zato tudi s političnega stališča. Rekel je: Kdor nima odvažnosti (poguma), vsakomur in vselej in povsod povedati svojih misli, ta ni vreden, da ga kdo ščiti, od tega nima domovina nič. Rekel mi je tudi, kako so baje nekoč kmetski poslanci v srbski skupščini bili proti tajni volilni pravici, češ, naj se pokaže, kdo je junak svojih misli, a kdo je kukavica. Ob tem visoko etičnem političnem naziranju sem se zamislil . . . Pripomnil sem: „Smrt carja Lazarja je delovala v dušah skozi stoletja in Kosovo se je osvetilo. Ali se sto malih življenj, žrtvovanih, da zvezati v moč enega mrtvega Lazarja? . . ." Mož je rekel: „Da!" Mož je imel mlado vero. FR. MILČINSKI: KRALJ MATJAŽ (PO NARODNI PRAVLJICI.) ralj Matjaž je bil sila dober kralj. Ko je on kraljeval, ni kmet plačeval nič davka. Ljudje so delali, pa jih delo ni bolelo, bilo jim je za kratek čas; in častili so Boga in se ljubili med sabo. Tačas je bila nedelja dvakrat v tednu, pšenica je rodila zrnje, debelo kakor fižol, fižol je bil tak kakor krompir, krompirja pa sploh niso jedli, ker jim je preostajalo boljšega Vzdignil se je pa zoper Matjaža kralj Kurent izza vinskih goric in česar ni zmogel z orožjem, je dosegel z zvijačo. Nastavljal je Matjaževcem vina in kralja Kurenta vince je tako: bolj ga piješ, bolj si žejen. Tako so Matjaževci drug za drugim prehajali na stran kralja Kurenta. Nazadnje je kralju Matjažu le še toliko ostalo vojske, da je vsej bilo prostora pod lipovo senco. S to vojsko je šel v Sveto goro in gora se je za njimi zaprla. V veliki votlini za mizo kamenito spi kralj Matjaž, siva brada mu rase okoli mize, poleg njega spe vojaki. Spal pa bo kralj Matjaž s svojo vojsko, dokler narod tako silno ne zahrepeni po njem, da ga zbudi sila njegovega hrepenenja. — V vasi pod Sveto goro je živel kmet, ki je rajši pil kakor delal. Ves božji dan in polovico noči je presedal v krčmi, pil kralja Kurenta vince, prepeval okrogle, vmes pa vekal, kako so slabi časi. Pa je le sam bil slab, in ne časi. Tako se mu je polagoma zadnji rep iz hleva, zadnji oreh z vrta pocedil po grlu. In krčmar ga je pahnil črez prag. Umeknil se je v gozd, jezen je bil in žalosten, žejen pa tako, da se je kar sam sebi smilil. Pa mu je prišla v spomin starodavna pesem in si jo je zapel v tolažbo: živeža. „ Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetic lahko kmetoval." Ob poti je stala velika brina. Legel je podnjo v hladno sen-čico, prijazno je dehtelo v gozdu in popevaje pesem o kralju Matjažu je sladko zadremal. Pa se mu je sanjalo, da vidi veliko votlino, notri v votlini za mizo kamenito sloni kralj Matjaž in spi. Nad mizo visi velik zvon iz suhega zlata; kraj mize stoje tri hrastove kadi, zvrhane so samih cekinov; zadaj za kraljem leži trop vojščakov, oblečeni so po starinskem, kakor so se njega dni nosili - in nobeden se ne gane. In kmet sliši glas: „Pridi, ki hrepeniš!" Kmet se zbudi, mane si oči in se ozre, glej: res se odpira pred njim votlina, ki je poprej ni videl. Zbere si korajžo in gre noter. Vse je bilo, kakor se mu je sanjalo. Velika kamenita miza -za mizo sloni blagi kralj Matjaž in spi in brada mu je že sedemkrat prirasla okoli mize. Nad njim zlati zvon in ta zvon je rahlo brnel, kakor bi ga božala sapica, in kar je brnel, je bila kmetova pesem: „Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetič lahko kmetoval." Brnela je pesem in kralj Matjaž je v spanju premeknil glavo in vzad, kjer so spali vojaki, je zazvenelo jeklo. Kmeta je skrivna moč vlekla k zvonu: „Zdaj če zamajem zvon, zbudi se kralj Matjaž s svojo vojsko, da nam zakraljuje, in spet bo kmet lahko kmetoval." Že je segel po vrvi, pa ugleda hrastove kadi, polne rumenih cekinov. Pozabil je zvon in kralja Matjaža in planil je h kadem in rok mu je bilo premalo, ko si je basal zlata, da so kar šivi pokali pri žepih. In zdaj ni mislil na drugo, kakor na svojo žejo in na kralja Kurenta vince in hitro se je obrnil; tačas pa mu je vse izginilo izpred oči in ni videl več kralja Matjaža, ne votline, stal je v gozdu zraven brine, le zlato v žepih mu je ostalo. Naravnost jo je ubral nazaj v krčmo. Cekin za cekinom je metal na mizo, noč in dan je pil in še druge napajal. Ljudje so ga vprašali: „Kje si steknil rumenjake?" On pa ni maral povedati. Rekel je: „Zapojmo!" in so peli od čuka na veji in od sove na vereji, ki je dote prinesla bučo vina. „Vino bova izpila, tralala, bučo bova ubila, hopsasa. To je veselje, tralala, naše dežele, hopsasa!" Peli so in pili in vriskali kralju Kurentu v čast, žene z otroki pa so brez možev se potile na polju in omagovale pod delom. Pa je kmalu prišel dan, da je bil kmet spet brez bora in beliča in pred pragom krčme. Klavrn se je potepel v les, ljudem izpred oči. Zleknil se je v hladno senco brine in tarnal sam pri sebi: „Ociganili so me za cekine! Krčmar je lisjak in pomagali so mu sosedje v zahvalo, ker sem jih napajal!" Hudo mu je bilo pri srcu. Spomnil se je davnih boljših časov in v tolažbo si zapel: „ Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetič lahko kmetoval." Bilo je gorko, prijazno je dehtelo, pa je zadremal. Dolgo se mu ni hotelo nič sanjati. Slednjič se mu vendarle zasanja - vse tako kakor prvič. Le da ni videl več treh kadi, ampak le eno, in še ta ni bila več polna zlata. Zbudi se - spet se odpira pred njim votlina, pogumen in vesel gre noter. Kakor prvikrat je zvon rahlo brnel in kralj Matjaž je v nemirnem snu prekladal glavo. Vleklo je kmeta, da bi zvon z močjo pognal, zvon bi zapel, da bi ga čul ves svet, in zbudil bi se kralj Matjaž. S svojimi junaki bi poteptal mehkužnega sovražnika in vsi ljudje vesoljnega sveta bi imeli enega kralja, kralja Matjaža, in vsepovsod bi veljala ena sama sveta vera. Pa ga je spet prevzelo zlato, da si ga je hitel sipati v žepe, in ko so bili polni, mu ni bilo drugega mar, kakor hajdi, hiti, teci nazaj v krčmo. In bilo je vina, da je teklo po tleh. Pil je, kdor je hotel, še psi so bili gostje in so se mastili s pečenko; v kočah pa so jokale žene pri otrocih. Bolj ko so jokale, bolj so peli v krčmi: „Vino bova izpila, tralala, bučo bova ubila, hopsasa. To je veselje, tralala, naše dežele, hopsasa!" in vriskali so v čast kralju Kurentu. Ni se premeknil od krčme, da ni vsega zapil do zadnjega vinarja. Ko je bil spet suh, šel je še tretjič v les in sedel pod brino; mislil je na svetle cekine kralja Matjaža in hripavo zapel: „ Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetič lahko kmetoval." Prevzela ga je vročina in je zaspal. Sanj pa ni bilo. Zbudi se, pogleda, votline ni. Še bolj na glas je zapel in hvalil kralja Matjaža, v srcu pa se je bal, kaj, če ne bo uslišan. Spet je zaspal, ali nič se mu ni zasanjalo, le čudne sence so ga plašile. Oglasila se mu je vest, grabil ga je obup, premilo je klical kralja Matjaža, le enkrat še naj ga pusti predse v svojo votlino. V solzah je tretjič zaspal. To pot se mu je zasanjalo in v sanjah je stal v votlini pred kraljem Matjažem, zvon je kolebal — zdaj, zdaj bo zapel! — Kralj Matjaž je počasi vzdignil svojo silno sivo glavo, pogledal je kmeta in ga gledal in vprašal ga je in oko in glas kralja Matjaža sta kmetu globoko segala v srce: „Ali je že čas? Ali več ne vriskajo kralju Kurentu? Kdo te je poslal? Kaj je tvoja želja?" Kmet je v sanjah padel na kolena, v prošnjo je sklenil roki, rad bi dal kralju Matjažu čast in odprl je usta, da bi zapel in prosil: „ Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetič lahko kmetoval." Ali zmedlo se mu je petje. Hotel je, da poje o kralju Matjažu, pa se mu je kar samo pelo o čuku in o sovi in njeni doti, buči vina. in h koncu je zavriskal, kakor je bil vajen. Pa ko je zavriskal, se je zbudil in je bil pod brino in ni bilo ne votline, ne kralja Matjaža. Znočilo se je že, od vasi sem je jug nosil petje in vriskanje hlapcev kralja Kurenta. Kmet pa je s svojo neumno glavo butal ob tla: spoznal je, da je zapravil srečo. C. GOLAR: „Vino bova izpila, tralala, bučo bova ubila, hopsasa. To je veselje, tralala, naše dežele, tralala!" CARNE TVOJE SO OČI . . Čarne tvoje so oči, roža-biser v njih gori, v njih kot tajen plamen spijo sanje tvojih mladih dni. V njih je tvoje duše cvet, svet in svetel amulet, angelska, deviška roža iz srca kipi na svet. Kakor jutra bel sijaj je ljubezni tvoje maj — solnce, kos in zlata breza kličejo na raj, na raj! PODLIMBARSKI: TOVARIŠ KLADVIČEK. O j kakšen častivreden mož je bil Kladvičkov Jernej! Prihaja s svojim sinkom Matičkom ter s svojo črevljarsko tružico in stolčkom v našo hišo in vsi otroci krog njega. Raz-položila sta oče in sin svoje orodje po klopi in od ranega jutra pa do desetih zvečer sta šivala. Matiček je bil za dve leti starejši od mene in črevljarski vajenec pri svojem očetu. Jaz sem nedaleč na klopi, kadar sem le mogel, ležal na trebuhu, podpiral glavo z rokama ter gledal in poslušal. Zanimali so me črevlji, ki so lični rasli pod črevljarskimi rokami, še bolj pa tisto, kar je pravil Kladvičkov Jernej. Pripovedoval nam je o laški in ogrski revoluciji, pri katerih se je udeležil tudi on kot vojak in krotitelj nepokornih ljudstev. Služil je osem let, in sicer v tisti dobi, ko je po vojašnicah šiba pela svojo kruto pesem. Ako je vse res, s čimer se je ponašal, onda bi zaslužil stari Jernej, da mu postavi cesar velik spomenik pred svojim najlepšim gradom. Ker dandanes vojaški krogi pridno iztikajo po starih grobovih, kjer počivajo imenitni in zaslužni vojaki, da jih otmo pozabe, jim priporočam Kladvičkovega Jerneja, sam pa posvetim pero njegovemu sinu Matičku, s katerim sem služil pri dragoncih tisto leto kakor s Krokarjevim Petrom in z Damjanom, ki sem vam o njih že pravil. Naši četi je načeloval takrat nadporočnik Marijaš. Kladvičkov Matiček, ki je bil eden najstarejših vojakov pri četi in dobra glava, je nas novince vsak večer učil imena vseh naših predstojnikov od korporala Malnariča pa gori do vojnega ministra. Ker si nekateri trdoglavci niso mogli hitro zapomniti nadporočnikovega imena, jim je svetoval, naj se spomnijo merjasca, pa jim precej pade ime Marijaš na pamet. Marijaš je imel svoj posebni pravilnik za našo vzgojo. Izmislil si je bil kazni, o katerih nič ne govori vojaški službovnik. Ako smo na jahalnici slabo jahali, nam je ukazal stopiti s konj in peš smo morali dirjihati poleg konja v krogu. Kogar je imel posebno na piki, tisti je moral sezuti škornje in nesoč v eni roki škornje, z drugo vodeč konja, je moral bos teči kraj njega. In gospod Marijaš je z bičem in s satansko zlobnostjo opletaval po konjih in peš-jezdecih. Takšen cirkus si je privoščil samo na pokriti jahalnici, na odprti si ni upal, ker se dobe vedno sitni ljudje, ki po nepotrebnem vtikajo svoje umazane nosove v vojaške stvari, jih napihnejo z žgočimi besedami, da pridejo v parlamentih na razgovor; vname se živahna debata in stvar se vleče po izvoženem tiru dalje. Še drugo kazen si je bil izmislil, neprijetnejšo od prve. Kadar je pri kom zalotil nesnažno stvar: madež na obleki ali rjo na sablji, stremenih, ostrogah ali na brzdi, tedaj je mučno vzpihnil in kaznoval človeka s tem, da mu je ukazal, naj čaka zvečer po deveti uri njegovega povratka iz mesta na hodniku pred njegovim stanovanjem v polni paradi, seveda peš. Da je to huda kazen, bo razumel le tisti, ki ves dan naporno dela, pa zvečer ne sme položiti trudnega telesa na slamnico, ampak se mora napraviti, ko drugi gredo spat, ves brdek in zal in zaspan pred duri svojega gospodarja. Učili so nas takrat, da je sladko umreti za domovino, a nam se je zdel po mirozovu spanec še slajša stvar. Marijaš je šel skoraj vsak večer v mesto; imel je tam svojo nevesto ali približno nekaj takšnega, kar razvedri samskega človeka. Pred polnočjo je prišel malokdaj domov. Kadar se je bil pri nevesti dobro zabaval, takrat se je vračal dobrovoljen in nič ni preiskaval, je li na grešniku, ki ga čaka pred durmi, vse leskeče in v redu; odmahnil mu je z roko, češ: Umakni se, kanalja, spat, da te ne vidim! Če mu je pa kakšna neprilika zagrenila tisti večer, tedaj je pregledal svojega častnega stražnika od nog do glave; ako ni bilo vse lično na njem, si ga je privoščil še za prihodnji večer. In delaven je bil naš nad-poročnik. Vedno je kaj vizitiral: ali smo stali pred njim s krtačami, ali je meril naše jahalne palice, so li vse enako dolge; zdaj ogleduje naše jedilno orodje, je li čisto in kompletno, drugikrat prešteva, imamo li v zalogi vse predpisane vrste sukanca, žrebljev in gumbov. Ne da bi zaupal takšen posel korporalu Malnariču. Bog ve pod katero zvezdo se rodi tako natančen in iznajdljiv človek! Neverjetno je, s čim se ukvarjajo ljudje. Pristaš je bil tiste stare železne discipline, o kateri trde izkušeni generali, da se je z njo priborila marsikakšna lepa zmaga na bojnem polju. Ko bi bil le enkrat slišal, da je izpregovoril dobro besedo z mojimi dragonskimi tovariši, zapisal bi jo v knjigo, da se ohrani v spominu za vse večne čase. Za nas je ni imel, a našel je sladko besedo za svoja konja, za belokodrastega psa Amorja in gotovo tudi za svojo nevesto. Spominjam se, kakor bi bilo predlanjskim - tisti dan pred Zveličarjevim rojstvom sva jo s Kladvičkom oba iztaknila. Kjer je nesreča, tam sem vedno prvačil jaz. Jaham tisto jutro lepo ob steni na Flori in toliko da ne zadremljem na njej, premišljujoč, kako se daleč za gorami v domači hiši pripravljajo na božične praznike. Kar zakriči name strašni Marijaš: „Stoj! Razjahaj!" Skočil sem s Flore, misleč: Zdaj-le pa peš zadirjaš poleg kobile. In videl sem, kako je nadporočnik na tleh pobral podkev. Stopil je k meni in mi ukazal dvigniti Florino izbošeno nogo. Pregledal je konjski rog - nič ni bil poškodovan, hvala Bogu! „Si li danes umival kopito?" je zagrmelo. „Sem, gospod nadporočnik." „In nisi nič zapazil, da je podkev obrabljena? Glej!" Molel mi je podkev pod nos. Zrl sem nanjo kakor vol na mesarsko sekiro; sploh sem tiste čase gledal tako na celo to življenje, ki je hotelo ubiti samo sebe. Res, podkev je bila tanka in ob strani izbrušena; skoraj bi se lahko bril z njo. „Veš li, kaj treba storiti, ako je podkev obrabljena?" „Vesti moram konja v kovačnico." „Ne še, o ne še! Javiti moraš nedostatek svojemu predstojniku. Kdo je tvoj predstojnik?" „Gospod nadporočnik Marijaš." „Ti brkasti čuk! Korporalu Malnariču moraš javiti, ki je tvoj sveti Duh, stražmešter je tvoj Bog in kar je više, o tem niti misliti ne smeš. Marš, govednik, h kovaču! A zvečer po mirozovu me čakaj v paradi pred mojim stanovanjem! Jaz te naučim!" »Krasen Sveti večer mi je dodelil merjasec," sem klel, gredoč h kovaču, ki je bil Nemec in grobjan prve vrste. Nas novince je kar s kleščami suval v rebra, ako mu nismo prav držali konjsko nogo. No, pa to se je še preneslo. Ko se je tisto dopoldne prikazalo nekaj zimskega solnca, smo morali znositi slamo, ki smo jo bili zjutraj pogrebli izpod konj, iz konjušnice na dvorišče, da se posuši in zvečer zopet porabi za steljo. Nosili smo tisto slamo v naročjih, in tedaj se je zgodila druga nesreča. Prav takrat, ko je Kladvičkov Matiček, držeč pipo v ustih, tovoril polno naročje, je zla usoda prignala gospoda nadporočnika na dvorišče. Kakor da ga je pičila ljuta kača, tako je priskočil Marijaš, videč, da Kladvičkova pipa nima pokrova. Takšnih pip ni mogel videti, ker nevarne so bile c. kr. slami, čeprav se je izpreminjala že v gnoj. Skočil je h Kladvičku, ga prijel za vrat, ter ga rinil s slamo vred proti zidu. Takšno davljenje gotovo ni bilo grešniku s pipo brez pokrova po volji, čeprav se da še tudi prenesti. Nekako grgral je pod težko nadporočnikovo roko, slišali smo, kako je iz njegovega grla vrelo: No- no- no- no ... Marijaša je to množenje besedice „no" do pete potence silno razkačilo. Butil je Kladvička s slamo in pipo brez pokrova vred ob zid. „Še ugovarjal mi boš, svinja - a? Glej, glej!" je zarohnel. »Zvečer me čakaj po mirozovu v paradi pred mojim stanovanjem! Jaz ti pokažem!" Tako sva zabredla z Matičkom v kolomaz. Da naju je poslal k raportu in bi dobila dva dni zapora - joj-ha! - kako bi poskočila veselja. Spala bi oba praznika ter sanjala o domačih krajih in nevoljni tovariši bi morali garati z najinimi konji. To bi se jim smejala. Nekaj tovarišev je šlo na božični dopust, nekaj v zapor, in mi drugi, ki nismo dobili ne dopusta ne zapora, smo morali negovati po dva konja. Že je preteklo štirideset let od tiste dobe, a plašč pozabe je še ni zakril. Radi se vrnejo v spomin dogodki, ki jih je človek doživel kot dvajsetletni mladenič. Naša soba je bila pozimi mrzla, da bi jo pes oblajal, no za Sveti večer smo si preskrbeli kuriva iz plotov, ki so stali v bližini naših vojašnic. Takrat si premeteni davkoplačevalec še ni bil omislil bodičastih žičnih ograj, kjer se ne more ničesar ukrasti. Po napoju konj so tovariši sedli krog tople peči k prijetnemu pomenku, z Matičkom pa sva se morala olikati in napraviti za nočno parado. Ob devetih sva šla pred Marijaševo stanovanje, ki se je nahajalo v posebnem poslopju v prvem nadstropju precej pri stopnicah, kjer je na oglu brlela svetiljka, ki je razsvetljevala hodnik in pa druge višje stopnice, držeče v drugo nadstropje. Ko sva stopila pred stanovanje, ki je bilo zaprto, ker nadporočnikov sluga je spal v konjušnici pri častniških konjih, je za durmi zarenčal pes Amor, kakor bi nama hotel sporočiti, da zvesto straži imetek svojega gospodarja. Z Matičkom sva vzela vsak svoj kos komisnega kruha ter začela večerjati. Amor je umolknil, ker jedočega človeka je smatral za poštenjaka. Spravila sva se na stopnice nasproti durim. Matiček je lagotno sedel, jaz pa sem se le prislonil, kakor se je bolje prileglo. Bil sem tisto zimo kot novinec na onih delih života, ki se pri ježi najbolj dotikajo sedla, tako odrgnjen, da šest tednov nisem pošteno sedel razen na konja, kjer se mi je pri prvih konjskih kretnjah od samih bolečin zazdelo, da na dnevnem nebu migljajo zvezde. Natlačila sva si pipi in pušeč sva sovražno zrla v mračne duri. Kmalu pa naju je premagala utrujenost in začela sva dremati. Tedaj so se odprle zadaj na hodniku tretje duri in iz njih se je ulila žarka luč na mostovž. Precej za tem sva slišala, kako je drgnila trda ščet lesene podnice. »Poslušaj, kako drga! Sveti večer je, pa dekli ne dajo miru," je rekel Matiček. „Ali jo poznaš?" »Poznam. Tista Barba je, ki gre vsako jutro ob osmih s čajno na trg, poteplje oči, pa vendar na obe ušesi rada sliši, kaj se govori o njej. Tam-le služi pri polkovnem krojaču Binderju." „Ti se pa že dobro izpoznaš v terenu." „Iz Kolovraškega je doma, z očetom sva večkrat šivala tam. Že črevlje sem ji meril. Njena gospodinja Binderca je sitna, nezaupljiva, skopa baba; vse preračuni in pretehta, kar prinese Barba s trga; vsako stvar ji predrago kupi; če razbije krožnik ali kozarec ga mora gospodinji dražje plačati nego velja v trgovini; vsak krompirček ji pošteje, ki pride v lonec in na mizo; hrano ji daje vojaško, plača namreč zanjo porcijo menaže ter hlebček komisnega kruha na dan in še to bi rada dobila zastonj. Naši kuharji pošiljajo za Barbo najlepše porcije, kakor v podčastniško sobo. Zato se pa tudi redi kakor bolha." „Kako si pa domač pri njej, Matiček!" „Saj je zaradi mene sem prišla. Na svetega Martina dan je prišla." „Ali se boji, da bi se ji Kladviček ne izneveril?" „Bo že tako, hudiča! Lažje se služi, ako ima človek svojo žensko." „Dobra je ženska, dobra." „Ti gledaš rajši v bukve." Matiček je povedal prav: jaz sem gledal rajši v knjige. „Ej, malo moram pa vendar porekognoscirati po hodniku." Tovariš je skokoma vstal in zarožljal s sabljo, na kar je pes žalostno zalajal. „Molči, mrha kosmata, da ti ne razčesnem pasje duše!" je robantil Matiček, toda oni za durmi ni utihnil. „Ako jaz ne morem spati, naj pa še drugi ne!" je rekel tovariš in trčil z ostrogama. Nov pasji lajež. Matiček se je zagnal proti durim in zacepetal z nogama. Še hujši lajež. Tedaj je stopila iz onih duri, za katerim je dekla pomivala vežo, dolga in suha ženska z naočniki. Osato je gledala na naju. „Aha, krojačica Binderca je, tista suha preklja," je šepetal Matiček ter se postavil pred Marijaševo stanovanje v vojaški postoj, strmo zroč proti oni ženski, kakor bi ji izkazoval vojaško počaščenje. Krojačica je zopet izginila v vežo. „Boš videl, zdaj-le nama pošlje kakšno povelje, če ne pride njen stari bav-bav sam," je rekel tovariš. In res, kmalu zatem je prišlo zalo in krepko dekle z lepimi, široko odprtimi očmi k nama. Z najmilejšim glasom je zalepetalo: „ Gospa so ukazali, naj vama povem, da ne smeta nagajati psu, ki bo s svojim lajanjem spravil vso hišo pokonci. Ona hoče imeti mir ponoči". »Glej, Barbka, kako pametno govoriš. Tudi midva hočeva imeti mir ponoči. Še pes ga ima rad, a človek ga nima, človek ga nima," je mehko in prepričevalno odgovoril Matiček, segel z roko pod Barbino bradico, pridvignil njeno okroglo glavo ter se zazrl vanjo. Deklica je zardela, ker spodobilo se je pokazati nekaj sramežljivosti zaradi mene, ki sem, ubogemu Lazarju podoben, slonel na stopnicah. Z ramo je odrinila Kladvičkovo roko. „Pa zakaj ta grdi nadporočnik ni vzel svojega psa s seboj? Saj ga navadno jemlje." »Pa zakaj - res - o Barbka - " Kladvičkova desnica se je zopet iztegnila. »Morda pojde k polnočnici. Pa zakaj postavlja zvečer vojake k svojim durim?" »Pa zakaj si nocoj tako ljubka - Barbka?" »Mari naj bi vas zapiral, da se vsaj naspite." »Mari naj bi me zaprl k tebi, o Barbka, ki si tako rdeča in vroča." - Glej jo, črevljarsko dušo! Kako pa se cre v ljubezenski maščobi! - sem se začudil sam v sebi ter izvadil izza bluze drobno knjižico. Deklica je z ramo lahno odpehnila Kladvičkovo desnico, ki je bila dromljala ob njenem ušesu po kvišku počesanih laseh in po njenem belem vratu. »Meni se vojaki smilijo." »Pa zakaj, o Barbka?" »Zato." »Zakaj?" Tovariševa desnica se je v tretje iztegnila. »Ker toliko trpe na jahalnici. Včasih pogledam skozi kuhinjsko okno in vidim, kako siromake opletavajo z bičem in kako cepajo s konj." »Dobro, da ne vidiš v pokrito jahalnico." »Novinci, ti so šele pravi reveži. Od jahanja so vsi odrti in krvavi po stegnih. Marsikateri hodi kakor tisti otroci s krivimi nogami, preden jih shodijo." Barba je pogledala name z izrazom pomilovanja za mojo bedo in očitanja za mojo hojo. »Do spomladi se koža ustroji, da je trda kakor svinjsko usnje." t 81 - Hvala ti, Kladviček! Prav potolažil si me s svinjskim usnjem — sem si mislil. „Pa zakaj premišljuješ, Barbka, o vojaških stegnih? To se že prenese," je rekel Matiček ter vščipnil deklico v napeto lice. »Kaj premišljujem? Le tako pravim, kar so gospod Binder povedali. In gnoj morate nositi z golimi rokami." „Kaj naj ga nosimo z belimi rokavicami?" sem se oglasil jaz, da bi pri dvospevu dveh razžarjenih src ne veljal za preštorastega. Deklica je s svojim širokim pogledom obrsnila mojo suho dolgost in nič več. Okrenila se je k Matičku. „U, kako te je danes cijazil merjasec po dvorišču in te butnil ob zid. To te je bolelo." „Ko bi drugih bolečin ne bilo na svetu - " Tovariš je vzdihnil in se ozrl name, kakor bi se hotel pohvaliti: Glej, kako dobra je moja Barbka. „Nu, naročila sem vama, kar so mi ukazali gospa in zdaj moram hiteti s pomivanjem." „Pa zakaj že greš, Barbka, ki si tako dobra in usmiljena." „Do enajstih mora biti moje delo končano, potem se napravim in grem k polnočnici." „Ti greš k polnočnici ? Onda grem tudi jaz," je rekel Matiček in v vzhičenosti je popraskal z ostrogo po dvernem podboju. Amor je strašno zarenčal. „Ali ne boš tiho, mrcina kodrasta!" je mirila deklica ter naperila ljubko šobo v dolenjo dverno špranjo. Zdajci je zahrkal pri tretjih vratah raskav glas. Binderca je stala zopet na hodniku. „U, stare burklje še niso na gorkem," se je tiho in ljubeznivo izrazil moj tovariš. Zopet se je postavil na ,abtak' ter se strmo zazrl v ponočni strah. Barba je tihih korakov odhitela k svoji gospodinji, ki jo je, godrnjajoč nespodobne besede, pehnila v vežo. „ Vidiš, kako ravna skopulja z njo?" je rekel Matiček. „Kavalirstva ni na njej, čeprav je sicer lahko visoka gospa. Pa kako pojdeš k polnočnici, če se do tedaj ne vrne Marijaš?" »Pojdem pa brez njega in jutri naj me v božjem imenu zapro. Obljuba dolg dela." Zasukal se je na peti in ob steni je tihotapil k onim durim, odkoder se je slišalo enomerno ščetno praskanje. Odprl sem svojo knjižico in začel čitati Otela. Takrat že nisem več^tako visoko čislal angleškega dramatičnega pisatelja, kakor prejšnja leta. V svoji revščini sem mu jel očitati, da je risal samo kralje in drugo visoko gospodo; če je uvedel v svojo dramo preprostega človeka, je norce bril z njim. Človek, ki tiči do grla v nesreči, ne ljubi dvorjanov in tistih, ki jim ližejo pete. Ako najde nepoklicani kritičar dlako v jajcu, zagleda precej tudi ščurka poleg. Domislil sem se, kakšne malenkostne razloge je rabil slavni umetnik za zgradbo svoje drame. Tisti Desdomonin robec, ki ga je videl Otelo pri svojem namišljenem tekmecu, se mi je zdel premalenkosten za strašno Otelovo ljubosumnost. Zrel mož in imeniten general naj bo tako lahkoveren in nerazsoden? Razjezil sem se nanj in ga vtaknil za bluzo. Dremota je lezla name. Pogledal sem po hodniku: moj tovariš je slonel ob podboju tretjih duri. Sladkotno šušljanje mehkega pogovora je prihajalo na moje uho. Zleknil sem se po stopnicah in zaspal sem. Nekdo me je nepriljudno potresel za koleno. Misleč, da se je vrnil Marijaš, sem skokoma vstal, čeprav me je po vsem životu bolelo in skelelo. Pes je prestrašen zatulil. Matiček je stal pred menoj čil in brdek; vesel si je mel roki. „Ps-ps! O schon, o brav!" sem miril Amorja, pa niti nemščina ga ni potolažila. „ Pusti mršjo žival, naj laja!" je rekel Kladviček. „Tako sva dognala z Barbo, da morava psu, kar se da, nagajati. Stari Binder se silno togoti in ne more zaspati. Rekel je, da pojde k našemu kapitanu pritožit se. Naj le gre! Lajež bo razdražil trudne ljudi in naju spravil izpred teh prokletih duri." Rekši je sunil s sabljo v duri, da so zašklepetale. Pes se je s prednjima šapama vzpel po njih ter se neznansko zadri. „Le še, le še!" je podražil tovariš ter iznova dregnil. Odobraval sem njegov načrt - kjer so se vršila dobra dejanja, sem bil rad poleg - zagrabil sem za dverno kljuko ter jo premikastil. Amor, meneč, da hoče vlomiti tat, je od zlobe malone počil. e 83 Tedaj je stopil iz tretjih vrat polkovni krojač Binder, slok in dolg kakor šivanka, zagrnjen v dolgo lilasto haljo, obrobljeno z rdečimi obšitki in prepeto z rdečo vrvico. V roki je nesel gorečo svečo, po dolgi beli bradi je bil podoben svetemu Miklavžu. Drsajočih korakov se nama je bližal. Spoštljivo sva se postavila ob duri in iztegnila vratova proti nočni prikazni. A Matiček je le še z ostrogo skrivaj poškrtal po podboju. Amor je renčal, kakor bi klical krojača na pomoč. »Kakšnega zlodja počneta s psom, da ni miru v hiši?" je vprašal krojač. „Nič ne počneva, gospod mojster. Pes je sit pa laja. Ko bi mene kdo nasitil, bi morda tudi zalajal. Sit pes še na zvezdo laja, pravi pregovor," je prešerno rekel črevljar. Krojač ga je debelo pogledal. »Dolgčas mu je po gospodarju, se pa z nama zabava," sem nedolžno pristavil. »Miriva ga, kolikor moreva, pa mu ne moreva zavezati umazanega gobca." »Tega ni mogoče prestati, tu naj gospod kapitan napravi red -basta! Tudi jaz sem služil svoje dni pri kirasirjih, pa takšnih neredov pri nas ni bilo - ne! Ponoči naj kavalerist spi, ali.naj straži konje v konjušnici, ali naj čepi v zaporu z molkom na roki in nogi. In pes spada ponoči v konjušnico, če ni gospodarja doma." »Kaj ne, gospod mojster, da vojak ni zato na svetu, da bi stal pasji mrcini za častno stražo," sem rekel jaz, ki sem čutil pred krojačem dobro porcijo revolucijonarnega duha v sebi. Veselila me je misel, da bo kapitan napravil red. Binder se je vzpel po stopnicah v drugo nadstropje, kjer je stanoval kapitan. Črez nekaj minut se je vrnil s kapitanovim služabnikom Zakljem. Tega Zaklja so v prejšnjih časih klicali za Jaka, ko je še v ljubljanski kavarni prinašal gostom majhne skodelice kave in za dobro napitnino tudi novine in velike kozarce vode. Pri vojakih si je naš kapitan gibčnega in bistrega fanta izbral za služabnika in mu nadel francosko ime Jaques (izgovarjaj: Žak). Žaka pa je moštvo prekrstilo v Žaklj a. On in pa manipulant Krašna sta bila kapitanova desna roka. Radi smo videli veselega fanta, čeprav se je čutil za bitje višje vrste, kar je tudi bil. Za prejemanje hrane je bil prideljen naši četi. Kadar se je delila menaža, smo Žaklju spoštljivo naredili prostor, da je stal najbliže pri kotlu, smel je prvi seči po najlepšem koscu mesa, dobil je najbolj pomasljeni cmok. Čast, komur čast! Posebno smo se ga obveselili, kadar je prišel v našo sobo s kapitanovim ukazom, naj pride ta in ta po priporočeno pismo ali denarno pošiljatev. Bog ne daj, da bi kdo raz-žalil Žaka vulgo Žaklja. Tisti bi imel opraviti z njegovim gospodom. Podčastniki so ga pisano gledali, ker so se ga bali. Zlobnega srca ni bil in umel je šalo. Prigodilo se je, da je včasih kakšen dovtipnež, ko je bil stopil Žakelj v našo sobo, zavpil na ves glas: Abtak! -kar se spodobi samo pri vstopu častnika. Tega pa ni storil zato, da bi norce bril z Žakljem, ampak ker je videl, da spi nepriljubljen tovariš na slamnici, da ga je z onim vzklikom probudil in je moral zaspanec skočiti s slamnice in se postaviti v vojaški postoj. Lenuh se je jezil, kapitanov sluga pa smejal. Izborno je umel posnemati kapitanove kretnje in njegovo strogost. Žakelj je trdo stopil pred naju z Matičkom, ki sva čakala vsak na eni strani duri, ter naju vprašal, kaj delava tukaj. Vse sva mu razložila, kako in kaj in da pes ne da miru, ker se mu toži po gospodarju. Še naju je grozno vprašal, kaj sva zagrešila, da morava tukaj čakati. „Moja Flora se je izbosila na jahalnici." „Falot!" „Nesel sem naročje slame, ki je bila že c. kr. gnoj, držeč v ustih ugaslo pipo brez pokrova." „Hunckerl!" Žakelj se je vzravnal, z iztegnjenim kazalcem je pokazal na stopnice. „Marš, zafurt šlafen - oba!" se je zadri in Amor mu je zasekundiral. „Jutri ob enajstih pa oba k raportu! In pes tudi! Gospod kapitan vam že pokažejo!" Radostno sva stekla po stopnicah in preko dvorišča v našo sobo. Matiček je odložil čelado in karabinko, potem se je tiho splazil vun, da izpolni svojo obljubo, dano Barbi. Drugo jutro nama je korporal Malnarič navsezgodaj prinesel v konjušnico povelje, da sva s Kladvičkom zapisana k raportu, ob osmih je prišel prav tisti ukaz od Marijaša. Dopoldne sva se likala in napravljala, ko da naju je cesar povabil na kosilo. Ob tri četrt na enajst sva že zmrzovala na dvorišču pred konjušnico, deset minut pozneje je prišel Marijaš, ves razkačen. Stopical je pred nama kakor gladen lev za železno mrežo. Najrajši bi bil treščil z nama ob zid. Pa najina usoda se je nahajala že v močnejših rokah. Točno pet minut po enajstih je trdo in grozeče prikorakal kapitan, podoben Perunu, preden gre gromu in blisku odpirat zamaške. Prinesel je s seboj vojaško knjigo, službovnik I. del. Joj, kako naju je ozmerjal! Pa ne zaradi rušitve miru in pokoja na Sveti večer - Amorja je sovražil, ni ga mogel videti, odkar mu je nekoč na našem dvorišču pri nekem taktičnem razgovoru v generalovi prisotnosti sredi šaržev, dvignivši nogo, nespodobno ošvrknil nove hlače - ampak okregal naju je zaradi najine neporabnosti sploh. Meni je očital, da je moja kobila vsled moje nebrižnosti in nesposobnosti najbolj zanemarjeni konj vsega škadrona in parkrat zapored me je opsoval z „Luder" in kar je takšnih cvetk s tujih poljan. Kladvičku je zaradi pipe brez pokrova za Božič zabrusil v obraz, da je subjekt, ki ni vreden, da tlači travo. Naposled naju je obdaril z enodnevnim zaporom, poostrenim z uklepom črez noč v železne zapone. Zagrozil je, da bo z gromom treščil v škadron, ako se razmere kmalu ne obrnejo na bolje. On že pokaže zanikar-nežem! Na videz sva bila vsa poparjena, v srcu pa vesela, da se bova v zaporu lahko naspala. Ko sva bila v toliki nemilosti odpuščena in sva jo mahala preko dvorišča, sem se na oglu okrenil in pokrepilo je mojo dušo ono, kar sem videl. Kapitan je skakal pred nadporočnikom z izrazom zlobe v vseh svojih kretnjah ter kazal in trkal na odprti službovnik kakor propovednik na škofov list. Gotovo ga je ošteval zaradi njegovega samovoljnega kaznovanja in mu zabičeval, da ima pri škadronu pravico naložiti kazen do predpisane mere samo kapitan in nihče drug. Tako sodim zato, ker Marijaš od tistega dne ni več tiral vojaka na nočno stražo pred svoje stanovanje. Hitro sva morala zaužiti menažo, potem pa hajdi v zapor. Na dvorišču sta še vedno stala kapitan in Marijaš, a zdaj že v prijateljskem pogovoru; oba sta pušila. „Ta pa velja," je rekel Matiček, ko se je bil v polutemni luknji zavil v koc in zleknil po deskah. „Vso noč nisem zatisnil očesa, zdaj pa takšna dobrota! Uh!" n Ali je bilo lepo pri polnočnici?" »Hej! Še lepše pa pozneje pri Barbi. Sezul sem črevlje in tihotapil z njo po hodniku v njeno kuhinjo. Zjutraj ob petih sem šel od nje naravnost k svojemu konju." „To sta si pa dosti povedala." „I-i-i-i!" je rekel Matiček in zasmrčal. Zvečer ob devetih je prišel Malnarič in naju vklenil. Nataknil je vsakemu dve železni zaponi — imenovali smo jih molek — eno nad desno pest, drugo črez gleženj leve noge, obe zaponi je sklenil s ključavnico. Prekrižanih udov naj bi vso noč čepela na deskah. Pa nisva. Moja roka je bila tako drobna, da sem jo prav lahko potegnil iz zapone. Potem sem pomagal Matičku, da je tudi on osvobodil roko. Vso noč sva slavno spala. Ko je zjutraj krog oglov zvala trobenta moštvo v konjušnice, sva vtaknila roki zopet v že-lezje, ker pričakovala sva korporala, da naju reši molkov. Tako sva praznovala božične praznike. Drugo leto pred svetim Jakobom se je vrnila Barba na Kolovraško, debela kakor bolha. Meseca oktobra je Kladvičkov Matiček prestal svoja tri leta vojaške službe. Ukajoč se je peljal na Kolovraško k svoji Barbi in k svojemu nezakonskemu, dva tedna staremu sinku Kozmi, katerega je prihodnji predpust pozakonil. Postaral sem se menda, ker danes poznam Kladvičke že v četrtem rodu. Prvi je bil Jernej, ki je rodil Matička, Matiček je rodil Kozmo, Kozma pa Matevža, ki šteje sedaj že petnajst let. Nadejam se, da doživim še peti rod Kladvičkov, ako se prej ne pogrezne kakšna cerkev name ali mi ne pade zrakoplovec na glavo. Naj se zgodi, kakor nanese usoda! Človek stoji ob strani in gleda, kako ljudje hite z množitvijo. C. GOLAR: PESEM 0 DEVICI PEREGRINI. Vonj rož in klasja in jasno petje -Šempeter in Pavel že gresta čez cvetje. Med njivami jasa bohotna se zgrinja, ko mavrica vitka se rožno spreminja. Oj, Peregrina, si se zbudila? Na njivi pšenica se je poklonila. In jutro ko zdravje, v vijolicah gora, oko Peregrini je bistro ko zora, Oj, Peregrina, na pisano polje! še ptica v razoru je židane volje. ognjeno blesteče ko kraška starina, in grozd so ji nedra in lilij planina. Meglice na nebu se v belem sijaju bleste in smehljajo ko šmarnice v maju. Ko kresna roža ji ustne dehtijo, in kresni ji ognji na licih gorijo. Po zimi v skrinjah bo spala pšenica -a kdo pri meni? Ti, vroča devica. DR. VINKO ZUPAN: SLEDOVI MAETERLINCKOVE FILOZOFIJE PRI KETTEJU. aša »moderna" (Kette, Murn, Cankar, Župančič) se je razvila pod vplivom gibanja nove romantike (simbolizma, dekadence), reakcije proti naturalizmu kot umetniški struji in materijalizmu kot svetovnemu naziranju. Belgijski pesnik Maurice Maeterlinck spada med najodličnejše reprezentante mistične novoromantične literarne struje v Evropi. Napisal sem lani (1912) v »Slovanu" malo črtico o njem in njegovi pravljični igri »Modri ptici"; takratni urednik pa je dodal opombo o »sorodnosti med Maeterlinckom in nekaterimi zastopniki naše moderne" in izrazil domnevo, da je »ta sorodnost mogoče direktna ali indirektna odvisnost". Da izrečemo sodbo o kaki literarni odvisnosti, je treba v prvi vrsti temeljito poznati tistega pesnika, oziroma misleca, o katerem domnevamo, da je vplival. Maeterlinck kot pesnik (s svojimi pesmimi in dramami) na našo moderno sploh ni imel nikakega vpliva, pač pa je vplival s svojo filozofijo, in sicer edino s svojo prvo knjigo esejev: Le Tresor des Humbles (Zaklad ubogih) iz leta 1896. In vplival je le na enega naših modernih, na Dragotina Ketteja, in sledove tega vpliva lahko zasledimo v dveh njegovih sonetnih ciklih: Moj Bog in Tihe noči. Kakor povedo Kettejevi znanci, je Kette imenovano zbirko imel v originalu in si v tem svojem eksemplarju tista mesta, ki so se mu zdela posebno važna, tudi podčrtaval.1 Knjiga Zaklad ubogih je le majhen del, prva stopnja Maeterlinckove filozofije, ona je sad njegovega desetletnega premišljevanja o življenju in obenem slika njegovega tedanjega 1 Kje je tisti izvod, ne ve nihče povedati. Dobro bi seveda bilo, ko bi ga imeli, da bi videli, kaj vse si je Kette podčrtal, morda je pripisal tudi kakšne opombe. Prav bi bilo, da bi se tisti, ki ga morda ima, oglasil in ga dal naši literarni kritiki na razpolago. pesimističnega svetovnega naziranja. Že črez dve leti (1898), pa je izšla nova zbirka esejev La Sagesse et la Destinee (Modrost in Usoda), ki kaže že njegov duševni preobrat, njegovo pot k optimizmu; toda ta knjiga pač ni prišla več Ketteju v roke. Njegove zadnje pesmi so nastale leta 1897. in 1898., bil pa je že na smrt bolan, 26. aprila 1899. je umrl. Ako hočem jasno pokazati Maeterlinckov vpliv na Ketteja, moram najprej podrobneje razbrati njegovo filozofijo v Zakladu ubogih; celoten kratek pregled Maeterlinckovega delovanja pa sem podal že v X. letniku „Slovana". Že takrat sem se opiral in se opiram tudi zdaj na največjo in najtemeljitejšo študijo, ki je o Maeterlincku sploh bila napisana, sestavil jo je Vaclav Tille, (MauriceMaeterlinck. Analytickastudie. Praga, 1910. 8 552 str.) profesor na češki univerzi v Pragi. Maeterlinck je tudi eden tistih nemirnih modernih duhov, ki potem, ko so šli skozi skepso naturalizma, „iščejo Boga". Maeterlinck, ki je začel s skepso nad biblijo, je začutil potem vso grozo osamljenega človeka brez nebeškega vodnika, brez Jezusovega Očeta, brez vodilne „zvezde" v neprodirni temi „Usode". V prvi dobi njegovega duševnega razvoja je Maeterlincku človeška popolna nemoč naproti večnosti in naproti bistvu vseh stvari dan fakt; s tem faktom se izkuša pomiriti. Išče in išče in nahaja končno edino v mističnem približevanju k onemu notranjemu nezavednemu žarek svetlobe; „Verinnerlichung" starih nemških romantikov mu je geslo. Študira srednjeveškega mistika Ruysbroecka, optimista Emersona, romantika Novalisa, dalje Platona, Plotina, Mark A vrela, nemškega mistika Jakoba Bohmeja, norskega maga Svedenborga inCarlyleja. Od naivnega romantika novodobnega naturalizma Hipolita Taineja, ki operira z raznimi „silami" (Ljubezen, Smrt itd.), ki si jih ni mogoče drugače predstavljati kakor v personifikacijah, je vzel metodo, od Emersona pa zunanjo formO eseja. Maeterlinck se zateka k mističnemu čuvstvu za transcendentno. Metodično je njegove filozofiranje čisto religijozno; izhaja iz vere, da je naziranje, ki se je ustalilo v njem, resnično, in išče povsod, pri mističnih in romantičnih sorodnih pisateljih in mislecih in pa v življenju samem fakta, ki mu potrjujejo to vero; vidi se mu, da je šel skozi skepso naturalizma, kajti poiskal bi rad Boga empirično: v duševnih pojavih sveta, v objektivnih zasvitih transcendentnega v zunanjem življenju (spiritizem i. p.). Da njegovo mišljenje ni znanstveno, priča njegova velika sugestibiliteta: najprej stoji čisto pod vplivom srednjeveškega mistika Ruysbroecka, drugič optimista Emersona, tretjič Novalisovega pesimizma. Maeterlincku je misticizem nadprirodna psihologija, najgloblja, najeksaktnejša veda. To naziranje je vzel od novoplatonizma; Plotin spoznava, da je v nas razen umskega mišljenja še direkten notranji vid, intuicija (brez pomoči razuma), ki je organ za direktno spoznavanje pravzroka vseh stvari - Boga. Ta notranji vid prodira globlje v tajnost življenja nego intelektualno raziska vanje. Emerson, »filozof vsakdanjosti", ga uči globokega pomena vsakdanjosti; najnavadnejše življenje najpreprostejšega človeka se resno dotika večnosti. Pri No vali su pa pride Maeterlinck k predstavi o »notranjem globokem življenju" človeške duše. Vsak človek vodi dvojno življenje, ima dvoje zavesti: »idealni ali transcendentalni jaz" in pa »realni jaz". Pa kakor mu manjka naivna Ruysbroeckova vera srednjeveškega kristjana, tako mu manjka tudi tu Emersonovo in Novalisovo popolno zaupanje v moč duše. Podedoval je od naturalistične periode razumsko skepso in se je ne more otresti nikoli več. Ustavil se je kakor novoplatonik Plotin ob robu prepada v večnost. In ravno ta zavest popolne človeške nemoči proti vse-mirju in večnosti, žalostna resignacija je osnovni ton Zaklada ubogih. Nikakega dvoma ni za filozofsko izobraženega človeka o tem, da je svet tako kakor ga zaznavamo s svojimi čutili, le predstava in da vladajo zunaj našega spoznanja zakoni, da eksistirajo temelji, o katerih ne moremo imeti niti slutnje. Tudi umstveno razmišljanje nas privede do rezultata, da mora »oni svet", na katerem temelji zunanje življenje, kakor ga mi zaznavamo, biti nujno drugačen nego si moremo to predstavljati, da je tudi realnejši nego vsa resničnost, kakor jo zamoremo mi pojmiti, da smo mi in ves svet odvisni od njega - vendar pa ne moremo razlage življenja staviti na podlago predstave tega neznanega temelja sveta, ki je in ostane neznana vzlic onim navideznim pojavom v vidnem svetu, ki jih hoče Maeterlinck (kakor tudi mistiki in romantiki pred njim) zaznavati z intuicijo in čuvstvom. Maeterlinck veruje, da je poleg tega vidnega sveta še drug višji svet, ki ni pristopen spoznanju razuma, ki vladajo v njem posebni zakoni, - duša pa da je s svojim nezavednim življenjem v zvezi s tem idealnim svetom, ne izprevidi pa, da je vsa ta mistična resnica, če vstopi v krog zavesti - in le zavest je resnično spoznanje - hiša zidana na pesek. Maeterlinckova vera rodi pri njem dve predstavi o vse vladni usodi, 1.) zunanji: smrt, nesreča, 2.) notranji: ljubezen, ki žene človeka k tragični katastrofi. Človek ne pozna tajnih sil krog sebe in v sebi in je zato čisto brez moči proti njim. Tem mislim je dala njegova pesniška fantazija obliko v dramah prve dobe. Knjiga Zaklad ubogih ima 13 esejev, v prvih petih govori o tem, kako se nam kaže „oni svet" v vidnem svetu: 1. Molčanje. -2. Prebujenje duše. - 3. Otroci, posvečeni smrti. -4. Mistična morala. - 5. O ženskah. - Sledeči trije popisujejo, kako so šli misleci v „oni svet": 6. Ruysbroeck Čudoviti. -7. Emerson. - 8. No vališ. - Končnih pet hoče prodreti globlje iz vidnega v nevidni svet: 9. Tragika vsakdanjosti. - 10. Zvezda. - 11. O nevidni dobroti. - 12. O globokem življenju. -13. O notranji lepoti. Vsa ta zbirka esejev je poizkus, razložiti življenje „ab intra", glavno stremljenje knjige gre za tem, opozoriti ljudi na one pojave večnega življenja, napraviti jih sprejemljive zanje, pokazati ljudem smoter življenja: da se zavedajo tega skrivnostnega v svoji duši, da najdejo zase v ponižni in vsakdanji resničnosti možnost k višjemu življenju, da odpirajo tudi drugim pota, ki peljejo od vidnega k nevidnemu, da nabirajo na dnu svojega bitja zaklad »notranje lepote" in ga delijo z drugimi v večni ljubezni. Kajti ljubezen tvori skrivnosten, podzaveden stik med človeškimi dušami. Ta stik je čimdalje ožji, človeštvo se vedno bolj zaveda one „nevidne dobrote", »globokega življenja" in »notranje lepote", in zavest naše zemlje raste, „duša raste" . . . Seveda o kakšnem resnično znanstvenem mišljenju ni v knjigi niti sledu, to je le lepa filozofična pesem, o personifikacijah Usode, Smrti, Ljubezni, ki vpliva zelo sugestivno na fantazijo, plemenita po svojem resigniranem pesimističnem občutju in v svojem iskrenem stremljenju po popolnem in lepem življenju. Ona je intenziven izraz teženja • senzitivne duše, ki bi si rada v dobi, ko prevladuje še materijalizem, zgradila idealno, oduševljeno naziranje o vsemirju in življenju. Navesti hočem iz knjige tista mesta, o katerih menim, da so vplivala na Ketteja, tiste misli, ki jih bomo našli tudi v imenovanih dveh ciklih Kettejevih sonetov. V četrtem eseju o mistični morali pravi Maeterlinek čisto na podlagi Novalisovega naziranja o »dvojnem jazu": »Katere grehe in zločine je mogla (duša) napraviti? Ali je ona bila tista, ki je izdala, lagala? Kje je bila, ko je oni izročil svojega brata sovražnikom? Morda je ihtela daleč od njega in postala od tega trenotka globlja in lepša. Seveda je ta »mistična morala" kaj čudna! To misel pa bomo našli skoro dobesedno tudi pri Ketteju. Najvažnejši iz vseh pa je esej O globokem življenju, čigar vodilno idejo sem že omenil in ki je glavna misel vse knjige. To je Kette tudi bistroumno spoznal in jo postavil kot motto na čelo svojega sonetnega cikla Moj Bog: »Vsak si mora najti svojo posebno možnost višjega življenja v nizki in neizogibni vsakdanji resničnosti. Ljudje se razločujemo drug od druzega le v tem, kako se zavedamo svojega razmerja k neskončnosti. Če eksistirajo višja bitja od nas, nas prekašajo edino s svojimi odnosi k neskončnemu, o katerih mi nimamo pojma." - Popolnoma v naši oblasti je, da razmnožujemo te svoje odnose k neskončnemu in ne čakamo na slučaj ali na katastrofo v življenju, ki bi nam jih razkrila. Tudi v majhnih srečnih trenotkih življenja se nam odpira nebo: »Kaj čakate, da se vam odpre nebo pri blisku in gromu? Prežati moramo na tiste srečne minute, ko se odpira nebo molče in odpira se vedno... Vsi živimo v vzvišenem. Kje pa naj bi sicer živeli ? Druzega mesta k življenju ni." - Ne manjka nam priložnosti, da živimo višje življenje povsod, toda manjka nam pazljivosti, občutljivosti za te pojave in nekoliko „opojenosti duše". Vsaka misel na neskončnost lepša naše življenje, treba torej naše misli in naša dela vedno spajati z večnostjo, živeti, kakor poudarjajo tudi drugi religijozni duhovi (Masaryk), „sub specie aeternitatis". - Mnogo važnejše je, da se zavedamo „globokega življenja" nego da izkušamo izpre-meniti njegov zunanji potek, izpremeni se samo, kakor hitro ugle-damo njegovo mistično globino. Maeterlinckovo resignacijo pa kaže kaj originalno tale pasus: „Kdor na nič ne misli, ima isto resnico kakor tisti, ki misli na Boga, je pač od ,praga' nekoliko bolj oddaljen, to je vse". V zadnjem eseju O notranji lepoti pravi Maeterlinck, da vse duše hrepene po notranji lepoti, kadar so samotne, če so pa skupaj, se pa boje in se sramujejo tega višjega teženja in ljudje se udajajo nizkim strastem. Grdi smo toliko časa, dokler se oddaljujemo od tega, kar je božjega v nas. Nahajamo pa božanstvo tudi v drugih, če smo ga našli v sebi. Tako se duše zbližujejo. Duša izpreminja majhne stvari v lepoto, ki jo potem izkuša povedati drugim dušam. Zdi se, da nima za svojo eksistenco druzega vzroka nego, da zbira na dnu svojega bitja zaklad nepopisne lepote. Lepota naše duše pa se dviga k zavesti predvsem v čuvstvu ljubezni. Če ljubimo v lepoti, ne zamenjavamo grešnika z grehom (!), dvigamo vse bližnje k svojim višinam, stojimo pred vsakim človekom kakor pred Bogom . . . Obrnimo se zdaj h Ketteju: Kakor Maeterlinckovo, tako je tudi Kettejevo dušo razjedel dvom razuma, ki hoče vsemu priti na dno in ki negira vse, kar mu ni dostopno: faza racijonalizma, ki jo predela v sebi navadno vsak mlad človek, ko razmahne v njem samostojno misleči duh svoja krila, in v precenjevanju svojih čilih moči misli, da je pojmil ves svet. - Toda prišla je nujna reakcija; kakor Maeterlinck se je tudi Kette začutil zapuščenega, osamljenega, to pa tem lažje, ker njegove zunanje življenske prilike niso bile ugodne kakor Maeterlinckove in ker je nesrečno ljubil. V Maeterlinckovi mistiki pa je našel uteho in pot, po kateri se je povrnil spet k Bogu naivne vere svojih otroških let. S tisto trdno vero in s tistim zaupanjem kakor Jezus k svojemu nebeškemu Očetu, se obrača Kette k Bogu, ki ga je spet našel, v Bogu išče opore, „v nizki in neizogibni vsakdanji resničnosti". In po tej svoji trdni veri se razlikuje od Maeterlincka, ki nikoli ne more zatajiti v sebi skeptika. Fazo skepse rišejo verzi II. soneta cikla Moj Bog: „0 demon zanikavanja, čemu, čemu mi jemlješ dneva svetlo luč, da tava duh po temi brez miru? ..." Spoznal je, da brez vere v Boga ni notranjega miru, (III. sonet): „0 Bog svetlobe, stvarnik harmonije, tvoj izgubljeni sin je zopet tu. Glej menil sem, da mogel bi živeti brez tebe kdaj, brez svojega Boga . . . A naj li rastejo vonjivi cveti brez solnca sredi jasnega neba? Zato prešini me, o Bog, zaneti mi večni žarki ogenj v dnu srca!" Na Maeterlinckove besede, da Boga najdemo v tihih trenotkih življenja, ne le v katastrofah, se spominjamo pri IV. sonetu, kjer pravi Kette: Izraelci so Te videli, o Gospod, v podobi oblaka, v plamenu in blisku Te je videl Mojzes, njih vodnik. „A vse drugače sem te videl jaz, ko zrl sem en trenotek ti v obraz tedaj, ko si, nebeški gospodar, v očesi njeni blagi, nežni, krotki prišel, ah da, v tem blaženem trenotki postalo ti je srce žgalen dar." Ali ne pravi Novalis in po njem Maeterlinck, da je ljubezen (idealna) ona sila, ki nas napravi sprejemljive za naš transcendentalni jaz, ki nas približuje Bogu. Kette se spominja, kako je čutil in ljubil Boga kot majhen deček, ko je gledal v majnikovi noči neizmerno nebo, posuto z zvezdami nad seboj in kako se je pri klavirju „ljubo razgovarjal" z njim (V. sonet): »A glej, odtrgali, odstranili so me od prsi sladkih, ljubljenih tvojih in strašno pač okanili so me, rekoč: .Spoznavaj ga odslej iz knjig!' ..." Kette gre v tem VI. sonetu v svojih trditvah nekoliko predaleč. Te in sledeče besede so pač izraz reakcije čuvstva proti prejšnjemu racijonalizmu, pridobljenemu posebno v šoli, a nikakor ni res, da bi bil on »vedel bolje nego zdaj nekoč, da On je vir vseh zemeljskih moči, da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, magnetnem toku in rastlinskem soku deluje v mislih On, prvotna moč." Ravno navedeni stavki nam kažejo, da takrat, ko je bil še mal deček, vsega tega še niti vedeti mogel ni; zdaj šele, s svojim razvitim razumom, vse to spoznava, takrat je le bolj čutil. K pravi, globoki religijoznosti potrebujemo prav tako razuma kakor čuvstva, in sicer v prvi vrsti razuma. Kdor ni globoko in resno premislil, tudi globoko občutiti ne more. Verstvo ni in ne sme biti nobena »opojenost duše" za slavnostne trenotke, potrebujemo ga v vsakdanjem življenju »vekomaj, povsod". Sonet VII. in VIII. je presrčna, iskrena molitev, ki mu kipi iz dna srca k »Neizraženemu" in »Neizraznemu". Kdo se ne bi spomnil Goethejevih verzov v „Proomionu": »In jenes Namen, der so oft genannt, Dem Wesen nach blieb immer unbekannt." Želi, da bi čutil Boga ne-le v burji in viharju, ne-le pri menihu-asketu, ne-le, kadar je z ljubico skupaj: „Ne, vekomaj, povsod! ko dete borno, ki tu-le mirno, a s teboj zgovorno si bere drobnih cvetov po livadi, naj vekomaj i jaz s teboj živim! ..." V veličastne akorde izzveneva VIII. sonet, vera v Boga mu je dala moč in zaupanje vase: - Luč je samo jedna, jedna in več ko jednega življenja vredna in več ko jedne, več ko jedne smrti. Prej bil podoben barki sem potrti, a zdaj le jadra, ladja, mi razvij! Ne boj se mi viharjev in peči." Direktno od Maeterlincka povzetih misli sicer v drugi polovici sonetov ne najdemo, izpodbuda pa je nedvomno izšla od Maeterlinckove knjige. »Tolažim se z Maeterlinckom," tako nekako piše eno leto pred smrtjo prijatelju, kjer pripoveduje tudi o ljubljenem dekletu Angeli, ki se ji on »smili".1 Sledeči cikel sonetov Slovo preveva tiha resignacija. Angela ga ne mara in ne razume: »Zastonj! . . . Visoka stena je med nama, ki nihče dalje in vrha ne ve ji . . . Ti rada bi služabnika v livreji, ti rada bi bila visoka dama." Prispodoba o visoki steni ni nova, ima jo že Prešeren. Sledeči verzi pa karakterizirajo Angelo in tisto, kar ju loči. V naslednjem ciklu Tihe noči pa izkuša Angelo opravičiti, sebe pa potolažiti ravno z Maeterlinckovim, oziroma Novalisovim »dvojnim jazom"; eden, »realni jaz" je tisti, ki ga je opisal v prejšnjem ciklu: 1 To zanimivo pismo, kjer se nahaja tudi odstavek o Maeterlincku, je žalibog založeno in ga ni mogoče uporabiti za ta članek. „Ti rada bi bila kraljica sama, v salonih, pri kadriljah, v soareji." Angela pa ima tudi drugi, ..transcendentalni jaz," ki se ga niti ne zaveda. To hoče povedati IV. in V. sonet tega cikla: „Ej, kolikrat samotna duša plaka, ko v burnih radostih telo drhti." Ali nismo skoro dobesedno to misel brali pri Maeterlincku v njegovi Mistični morali: Duša sploh ne more napraviti nobenega greha. In ko je oni zvršil kako grdo dejanje, je duša morda plakala daleč od njega. In Maeterlinckovo misel o skrivnostnem podzavednem stiku človeških duš v idealni ljubezni izražajo verzi: „Tako se hrepene zediniti, duhovi, skoz in skoz prešiniti, in v drugem drug žele izginiti. A kdaj živita dobri duši skupno? Ah, zamori ju to življenje hrupno in duši sami plakata obupno." Kettejeva ljubezen je idealna, platonična, ni »strastno poželenje", ampak le hrepenenje njegove duše, da bi se združila z njeno. In tolaži se, da bosta združena po smrti: „Če loči naju, ljubica, življenje -po smrti nama več ločitve ni . . ." V ciklu Črne noči pa je padel pesnik spet v obup, grenke so njegove besede. Samoprevara o sorodnih dušah je izginila. „Demon zanikavanja" mu je pokazal njeno dušo v podobi krasnega vrta, kjer sikajo strupene kače ob rožicah. Tu ni sledu o Maeterlincku. V Spominih se vrača še enkrat nazaj v prejšnje čase, spominja se, kako je „v času prerojene nature" razodel dekletu ljubezen, a njej se on le „smili". A resigniral je zdaj popolnoma, bisere-pesmi na dnu njegovega srca naj čuva led! In — menda spet pod vplivom Maeterlinkovih idej o dvojnem jazu - ji vendar tega ne zameri: „0 čudo, čudo, ti se meni zdiš, ko čisti angel v edenski poljani, ki brez strasti z ognjenim mečem brani vrnitev mi v nebeški paradiž." Tako izzveneva Kettejeva nesrečna ljubezen in Kettejeva pesniška tvorba sploh v mirno in vdano resignacijo, proces, ki ga je predelalo, in rezultat, do katerega je prišlo še mnogo drugih duhov, ki so stali duševno visoko nad vsakdanjostjo, a jih je ta vsakdanjost zlomila, ubila. Ista resignacija nam veje naproti iz Prešernovih »Sonetov nesreče" . . . Nekaj sorodnosti in tudi direktne odvisnosti od Maeterlincka smo torej našli pri Ketteju, pri drugih zastopnikih naše moderne pa lahko rečemo z mirno vestjo, da ta pesnik in mislec ni imel nikakega vpliva, pač pa so gotovo vzrastli in se razvijali vsi pod vplivom reakcije proti naturalizmu, nove romantike, h kateri pa spada poleg Maeterlincka še nešteto drugih modernih duhov. t ALEKSANDROV-JOS. MURN: ZDRAVSTVU J! Zdravstvu j! Prišel bi čas, ko bi obadva si bila na poti, ko hladno srce, trd izraz odkrila bi zaveso že prepozni zmoti . . . Čemu uklepati svobodno hrepenenje, odlašati spoznanje do daljav? Ti si tak krasna! In Tvoje življenje netilo drugim večno bo ljubav. KSAVER MEŠKO: PISMO. Breze so poltiho šumele. Tinica je stopila na vrh. Glasno si je oddehnila, zasopla, skoro zastokala. Strmo se je vzpenjala pot navzgor. Vozna cesta je bila pač zložnejša, a se je vila daleč na okoli, Tinici pa se je mudilo. Dihala je težko in naglo, da so ji prsi valovile, ko se je vzpela na rob in je obstala. Z naglim pogledom je pomerila pot navzdol po hribu, kolikor je ni zakrival in skrival gozd, vozno cesto, vso dolino gor in dol, veliko belo cesto, ki je tekla po dolini kakor lep, vesel potok. Vse poljske poti, vse steze je premerila s hrepenečim, lačnim pogledom. Videla je pač, kako hiti po cesti voz, bel konj je vprežen vanj. A gor po dolini teče, naglo se oddaljuje. Videla je, kako počasi leze dol proti vasi drug voz, visoko obložen z deskami, ki se veselo, prešerno bele v mlačnem majniškem solncu. Nikjer pa ni zagledala onega, ki ga išče plašno, hrepeneče oko, kopajoče se v solzah, ki so ji tekle vso pot in so se ji vlile zdaj še gosteje. „Nikjer ga ni! In nikoli več ne pride?" „Nikoli več!" je zašumelo v brezah kakor v tih odgovor. Zamajala se je proti najbližji brezi in se naslonila nanjo. Zakaj noge so ji omagovale in omahovale, vse telo ji je trepetalo kakor v silni bolezni. Iz neder je izvlekla pismo, pisano z velikimi, neokretnimi pismenkami. Pred uro ga je prinesel poštni sel. Sama je bila doma, prala je, vsi drugi so bili na polju. Ni na mah umela, kaj pravi pismo, ki ga je pisal Skalarjev Pavle z Rebra, njen sorodnik, sosed Ivanov. Ko pa se je zavedla vse grozne resnice, je popustila perilo in dom. Zdelo se ji je, da jo zaduši doma in v ozki dolini. Kakor tirana od nevidne moči, je hitela po oni pešpoti, ki ga je po njej z materjo spremljala v jeseni, ko je odhajal. Razgrnila je pismo. Počasi, zakaj oči so bile polne solz in misli so se ji mešale v čudnem neredu, je brala: „Draga Tinica! V začetku svojega slabega pisanja te prav lepo pozdravim črez hribe in doline in ti črez vode in polje podajam roko. O tej bi ti lahko pisal, da mi je v zimi na straži hudo ozebla. A ker si o tem morebiti že slišala, ne pišem o tem, pišem samo o drugi stvari, še bolj žalostni. Da ne bom dolgo govoril, ker papir je drag in še zelo majhen za tak denar, je stvar takale: Ivan se je pred kakimi desetimi dnevi prehladil in je moral leči. Spet drugi pravijo, da je voda kriva, ki je tukaj res pasje slaba in še malo je je. Pa naj bo, kakor že hoče, stvar je takale, da je Ivan legel in ni več vstal. Danes popoldne smo ga pokopali. Pogreb je bil zelo lep. Pri nas doma ne bi imel nikoli in nikdar takega, še fajmošter ga nimajo, ko umrejo. Vendar se meni siromak zelo smili. Težko je umiral. Pred smrtjo mi je naročil, da naj pišem tebi in ti pošljem črez hribe in doline, črez vse vode in gore od te proklete granice in iz teh strašnih barak, ki piha skozi nje veter ponoči in podnevi bolj nego skozi naš podrti skedenj, tisoč in tisoč vročih pozdravov od umirajočega ženina-vojaka. Povem ti na skrivnem, da se, če bi me še kdaj namerjali poslati v te pesjanske kraje, rajši doma obesim, ravno na hruški pred hišo se bom, tista je zelo močna, me bo že držala. Zelo hudo mu je bilo, da se ne bosta mogla v pustu vzeti, kakor ste imeli dogovorjeno. Pa kaj se hoče, je že božja volja tako. Dal mi je tudi lep prstan, ki ga naj tebi izročim. Če se kdaj vrnem iz teh paganskih krajev, ti ga prinesem. Če pa tudi jaz tukaj poginem, ga že komu zanesljivemu izročim. Je že komanda, da gremo spat. Zato ne morem več pisati, pa tudi papirja ni več. In pišem že črez eno uro, pomisli! Vsa roka me boli. Nič preveč ne jokaj, Tinica, že mora tako biti. Pozdravljam vas vse doma in pravim vsem - lahko noč. Tvoj zvesti bratranec Pavel Skalar." Povesila je roko s pismom. Oči so ji zaplale naokoli, kakor bi iskale pomoči v veliki stiski. A je od nikoder ni bilo. Nad njo so pritajeno, sočutno šumele devojke breze. Pred letom je bilo, spomladi, v prvem maju. Šla je k teti gor v goro. Pot jo je vedla mimo Smrečnikove hiše. Skoro povsem skrita je bila hiša in vse poslopje med sadnim drevjem. In vse drevje je bilo belo, kakor z belim snegom posuto, tu in tam s krvjo oškropljenim. In po vsem hribu daleč dol pod hišo je cvetelo drevje, zasajeno v dolge, pravilne vrste. Zrak je bil poln dišave, poln medu, poln toplega, veselega solnca. »Kaj, Tinica, ali je lepo pri nas?" Bil je Ivan. V zadrego je spravil Tinico, ko se je oglasil tako nenadoma izza plota ob cesti. Kri ji je zaplala v lice, že itak razgreto od hoda navzgor. A ko mu je pogledala v dobri, prijazno se smehljajoči obraz, jo je zadrega takoj minila. Veselo se je nasmehnila, zvonko je pritrdila: »Seve je lepo. Nisem še videla toliko drevja obenem v cvetu. Kako čudno lepo cveti!" »Tako kakor ti, Tinica. Tudi ti si sam sneg in sama kri." Še bolj so ji zardela lica, zagorela ji v čudni, neznani vročini. »Le norčuj se, Ivan!" »Kaj bi se norčeval. Ko pa govorim sveto resnico!" Ne dolgo potem so se dogovorili in določili, da bo poroka v pustu. Približala se je jesen. Z njo je nenadoma prišlo povelje, da mora Ivan v vojake, branit ogroženo domovino. Kmalu je pisal, da so ga poslali na mejo. Iz tednov so postali meseci, iz mesecev večnost. Plašne oči iščejo z grozo, kje bi bil kdo, ki bi ji priskočil na pomoč v tej težki uri in bi jo potolažil z ljubečo besedo. Nikjer ni nikogar. Le breze šume. »Kje si, Ivan, kje si? Pridi! Ali se res ne vrneš nikoli več." »Nikoli več!" šume breze. »Nikoli več..." C. GOLAR: BELI IN RDEČI PETELIN. Blizu ali daleč je živel v vasi mož, ki mu je bilo ime Primož. Bolj odljuden nego priljuden, ni bil nikomur na potu, dobro se je spoznal na žganje in vino, razumel se je bolj na ribe nego na vole, in bolj na kače nego na konje; tudi nad fronki se ni pritoževal, znamenje, da jih ni plačeval nikoli. Postave je bil prej majhne, kakor velike, in prej debele nego suhe. Čelo je imel nizko in poševno, na sencih so se kazale debele žile, nos je bil majhen in čeljusti nenavadno močne. Njegova temnorjava, razgu-bana in razorana lica so kazala, da bi utegnil imeti kakih petdeset let, rajši eno ali dve več, dasi je imel še polno glavo trdih, sršečih las. Brke je nosil debele in močne, a brado je bril. Oblačil se je v sirovo, kmečko sukno, po zimi in po leti enako; tudi ob nedeljah se ni preoblačil. Odkod je prišel in zakaj in čemu, se je pozabilo. Oral in sejal ni, tudi ni kosil in ne žel, vendar je imel vsako opoldne na mizi skledo ajdovih žganjcev, ki mu jih je skuhala baba Mreta in jih prinesla iz svoje peči. H kmetom ni hodil v vas in jih ni iskal; ako so ga pa nagovarjali, meneč, da bo jutri dež, ker je zašlo solnce za oblakom in poje žaba, je pokimal in potrdil na ves glas: „Bogme, ta je prava!" Skoro se jih je izogibal, ker se mu je zdelo, da bi ga radi zbadali, in je živel kakor medved sam zase v leseni, nizki kajžici konec vasi. Vsak mesec pa mu je prinesel poštni pot veliko zapečateno pismo in potlej je Primož menjaval bankovce v vaški gostilni. Kmetje so uganili, da je bil svoj čas v cesarski službi, bil je bojda financar, in da zato še zdaj hodi za njim denar. Edin tovariš njegov je bil bel petelin, velik in postaven, ki ga je bil iztaknil nekje in se zdaj ni ločil od njega ne po dnevi, ne po noči. Lepa si ptica, petelin! V tvojih drobnih očeh se lesketajo in romajo polnočne zvezde svojo nebeško pot, na svetli klic tvojega grla se zbudi jutranja zarja in plane kakor deroča reka izza obzorja, in vijolična in srebrna in škrlatna povodenj se razlije po nebesih. - Ali beli petelin - žalostna ti majka - ti si bil pijanec. Vsa vas se je zgledovala nad teboj, kadar si pijan kolovratil po cesti. A drugače so imeli kmetje veliko spoštovanje pred njegovim petjem, ki jih je klicalo na veselo delo. In tudi sam se ni cenil nizko, zakaj svojih jutranjih pesmi ni pel na gnoju in tudi ne na plotu, temveč je skočil na streho in izprehajaje se vrhu slemena je pel in vriskal. Visoko, visoko je držal svojo gizdavo glavico, in rdeča roža je gorela in plamenela na njegovem temenu. Snežno-belo perje, z roso nalahko in nežno osveženo, se je blestelo v solnčnem ognju. Košat snop dolgih krivcev v njegovem repu se je izpreminjal in je bil enak zlati in biserni metli, ki se je vozila za njim, in madeža ni bilo na njem. Včasih so ga mladi in nadebudni kmetički napadli z blatom. Petelin se jim ni postavil v bran, temveč je sklonil glavico in pobegnil. Doma je natančno pregledal svojo suknjico, in ako je bila količkaj povaljana, je na mestu izruval pero, kamor ga je zadel in oskrunil otročaj. Zato je bil njihov sovražnik, napadal jih je za-vratno in je vsekal marsikaterega s kljunom v lica, ko je najmanj pričakoval. Največjo mržnjo pa je gojil in nosil skrito globoko v svojem srcu do krojačevega Blažka, ki je bil njegov sosed, in sta se srečala vsak dan. * Primož in petelin sta šla iz gostilne, kjer sta se gostila in veselila po mili volji. Pila sta žganje in uživala kruh in česen in založila meseno klobaso po vrhu. Sedaj je bila dolga pot do doma in polna čudnih ovinkov, ki so nenadoma vstajali pred njima. Primož je bil pijan in bi bil rad poskakoval in plesal, a petelin ga ni mislil v vsem posnemati. Korakal je ponosno zraven njega, in le takrat je stopil jadrno za njim, ako se je temu zdelo, da bi bilo dobro premeriti cesto od leve na desno. In oprezen je moral biti, zakaj v pijanosti je imel njegov tovariš lepe šege, lastne več ali manj vsem prijateljem žgane kaplje, pa naj si bodo Primož ali petelin. Pogosto se je nenadoma zaletel in opotekel, in ako ni bil petelin dosti previden, mu je telebil težek, okovan čevelj na nožico, in ojoj! Bolečine so bile hude. Zato se je spretno umikal, skakal in odletaval od desne na levo in narobe, z jeznim kokodakanjem je izražal svojo nejevoljo in se repenčil in šopiril. Skočil je celo Primožu na rame, kadar je bila nevarnost največja. „Oho, oho, petelinček, buzakljuna, kaj vidim! Zakaj si se ga tako natovoril, da zdaj ne moreš stati na nogah?" Kar brez vsega pomisleka je pokaral Primož svojega petelina, čeprav bi moral vsak priznati, da je bil edino sam vreden vse graje, in mogoče, da si je pretkanec na ta način tolažil slabo vest in sebi bral levite. Petelin ga je hudo pogledal, kot da je vse razumel in mu zameril neprevidne besede. Zafrfotal je, razkošatil rep in zapel iz vsega srca. „Oj, petelinček, zakaj pa tako piješ, ako ga ne znaš nesti? Zakaj zlivaš v grlo kozarec za kozarcem? Ali imaš kaj od tega? Povej mi!" Primož je v resnici pametno govoril, a hinavske in lažnive besede mu niso izlepa hotele iz ust, temveč so se valile po njih, kakor pomladni polži. „ Predme stopi, semle, in odgovori po pravici: Zakaj si se napil? Ali zato, ker si bil žejen, ali zato, ker si bil požrešen? Na to mi odgovori!" „ Kikiriki," je dejal beli tovariš. „Seveda, peti znaš, kar je res, je res, tega ti ne vzame nihče. Ali nesti ga ne znaš, in to je tisto, kar mi ni všeč! O petelinček, ali ti nisem dejal: ,Nikar več! Pojdiva domov, najbolje bo. Zategadelj rečem še enkrat: Dosti je za danes, pojdiva domov.' Ti pa nič, kakor bi sedel na ušesih, in samo: luk, luk, luk! Česen bi zobal, kruh ti pa ne diši, ako ni namočen v žganju. Petelinček, petelinček! Ti ne boš napravil dobrega konca! Le zapomni si, kaj sem ti povedal zdajle. V blatu boš obležal, v mlaki boš utonil, in še - sveče ti ne bodo prižgali. Tako se godi takšnim kot si ti, ne boš, pa ne boš! Ali si me slišal?" „ Kikiriki!" „Kikiriki sem, kikiriki tja! Ali povem ti še enkrat: Nesti ga ne znaš, star si že in ne bom te pobiral, ako ze zavališ v jarek. Ne pa ne! Oho!" In Primož jo je krenil od leve na desno in zopet na levo, na cestnem robu je počakal in se zibal, kakor da rešuje velike stvari. Hotel se je prestopiti ali tedaj se mu je zgodila nesreča: Teža njegovega telesa se je nagnila naprej in izgubila ravnotežje in potegnila glavo s seboj. Zgrudil se je in obležal pod cesto. Petelin je zakokodakal presenečen, skočil je za tovarišem in se postavil na stražo. „Saj sem ti pravil, ali ti nisem mar pravil? Zakaj me ne poslušaš, zakaj mi nisi pokoren? Zdaj pa imaš, na, zdaj pa imaš! V blatu ležiš, vrag te vzemi!" Primož se je hotel vzdigniti, ali ker nikakor ni šlo, je počakal in zbiral moči. Klečal je na kolenih in se opiral s komolci ob mokro, črno zemljo in zadremal bi bil, da ni petelin takoj budno opazil njegove namere. Stopil je bliže k njegovi glavi in ga prijazno kljunil v rjava, trda lica. „Ho - ho," je zarenčal Primož, „saj ne spim, samo za šalo sem cincnil v jarček. Malo bom počakal, da se vremce sprevedri. In potlej bova vstala in jo mahala naprej. - To se pravi, ako bi bil ti res moj prijatelj, bi mi podal roko in mi pomagal na noge; a ti stojiš lepo ob strani in se ne ganeš. Fej te bodi! Lepega prijatelja imam. - No, petelinček, pa sva srečno vstala, a drugič se ti zgodi lahko kaj hujšega. Razbiješ si nos na kamenju, zlomiš si nogo ali pa celo vrat. Bog nas varuj!" Srečno sta nadaljevala svojo pot in med temi in enakimi po-menki sta se približala domu; tam pa je zagledal petelin svojega smrtnega sovražnika. Na kupu sipe se je igral in valjal krojačev Blažek v sami srajci. Tako je bil zaverovan v svoje delo, da ni zapazil petelina, ki je oprezno, kot po prstih od zadaj tihotapil k njemu. In prav v trenotku, ko se je Blažek izkopal iz sipe in se postavil na noge, se mu je petelin z veselim in pijanim vriščem zaletel za tilnik, zgrabil s kljunom njegovo srajco in mu jo raztrgal od vratu do pet. A Blažek! Kje je pero, ki bi dostojno opisalo njegov neznani strah in grozno grozo! Ni vedel kdaj, ni vedel kako mu je šla srajca narazen, in ko se je ozrl ter zagledal strašnega sovraga, je zajokal, zatulil presunljivo in žalostno, da je segalo v srce in se je kamnu smilil. Zatrepetal je, srajčka je padla z njega, in nag in drhteč je ubogi Blažek smuknil v očovo bajto. Petelin, jezni zmagovalec, pa se je razšopiril in zapel, da sliši vsa vas njegovo zmago in izve, kako se maščuje kruto razžaljeni petelin. Primož je gledal s srčnim veseljem, ko je njegov tovariš skočil v neprijatelja in ga slekel do živega; po končani osveti se je za-grohotal z gromom. Z rokami se je držal za široki trebuh, in mogočen smeh je bruhal iz njegovih ust. Takrat pa je priletel brez sape na sosednji prag sam Blažkov oča. Togoten in zelen od jeze je stal pred svojo bajto. Še silneje se je zahahljal Primož, ob kolena se je tolkel in vpil: „Ta je prava, ta je prava, ta je prava!" Krojač pa je odprl usta na stežaj in pomolil jezik iz ust: „Na-a-a!" Široko je zazijal in zapretil s pestjo Primožu in zažugal belemu petelinu. „Gorjega se vama, tolovaja! Še žal ti bo, preklicana mrha!" Res da petelin ni razumel te strašne grožnje, ali vseeno je vznemirjeno kokodakal in se plašno nosil po dvorišču, ko je hudi oča Blaž že izginil v svojo bajto, stiskaje k prsim raztrgano srajčico svojega otroka. Petelin je odšel, še vedno razburjen in v temni slutnji prihodnjih dogodkov za svojim gospodarjem in tovarišem, ki je rohnel v smehu in se opotekal v kajžo. Iz skledice je pil in zobal žganje in turščico. * * * Izba, v kateri je šival krojač Blaž, je bila še najbolj "podobna vrabčevi gajbici. Bila je majhna in temna, in vsi mogoči duhovi so blodili po njej; vonjalo je čudno in neprijetno po kislem krompirju, po preperelih, plesnivih cunjah in novem, sveže barvanem platnu. Skozi dvoje skrbno zaprtih okenc je prihajalo samo toliko svetlobe v zatohli prostor, kolikor je je šiloma vdrlo skozi zaprašene šipe. In tudi krojač je bil kot oguljen, zaprt vrabec; bled in suh in sključen je vbadal šivanko v trdo kmečko robo, a v njegovih drobnih očeh je trepetalo danes škodoželjno veselje. „Blažek," je poklical svojega otroka, ki se je igral po raz-vlaki z mahadravo punco, „ skoči in poglej ali pa poglej in skoči, ako sta pijanca že vstala?" „Kakšna pijanca?" je zastrmel Blažek. „Kam naj pogledam?" „Kam naj pogledam? Vidiš ga! V naš čeber, ki je prazen, gotovo ne. Tam zunaj stopi na tnalo in poglej skozi tistole okno, ki gleda proti nam, če je že vstal pijani Primož in njegov petelin. Tukajle imam nekaj zanj pripravljenega, Blažek, pogostil ga bom in preoblekel. Ha-ha! Zato skoči in vzemi oči s seboj! Ven steči, nazaj pa prileti!" Hudomušno in veselo se je ozrl na mizo, kjer sta stali dve posodi, različni po obliki in vsebini: lesen lonec in plitva skledica. Lonec je bil poln kolomaza, iz skledice je smrdelo po špiritu, in v njem se je močila pšenica in turščica. Krojač se je zasmejal in zvrnil glavo za tilnik; jabolko mu je skakljalo v grlu, in njegov smeh je bil tenek, kakor bi se smejalo osemletno otroče. Blažek, ki je bil poprej na očetov ukaz stekel in vzel oči s seboj, se je vrnil. Pogledal je skozi vrata s prstom v ustih in se je držal na smeh. „No, povej, kaj si videl? Od začetka do konca vse lepo po vrsti! Ničesar ne preskoči in ne zamolči, ako pa si kaj pozabil ali izgubil kako besedo, pojdi ponjo," je govoril krojač, ki je rad poslušal samega sebe in svojo modrost in bil zelo zgovoren, najbolj takrat, kadar ga ni nihče poslušal. „Primož sedi na peči in pije in gleda petelina, ki pleše po mizi." »Ali je pijan?" „Kdo?" „Če je petelin pijan, te prašam. O Primožu vem, da je pijan, ali o petelinu ne vem. Zdaj je še zgodaj in še ni njegova ura." „Tistega pa nisem videl." „Česa nisi videl? V grlo in goltanec mu seveda nisi videl, lahko si pa videl, kako pleše petelin? Kako?" „1, po navadi. Malo naokoli, zdaj sem, zdaj tja, in priklanja se." »Priklanja se. To je dobro. Ali nič ne zapoje?" »Samo enkrat sem ga slišal. Zamolkel je." »Aha! Kmalu bomo skupaj! Ali pleše na levo, ali na desno?" Krojač je skočil brzo pokonci, povzdignil desnico in iztegnil kazalec, kakor bi hotel koga zabosti. »Zdaj poskoči na levo in nagne glavo na desno, potlej pa narobe. In včasih se mu spodrsne na mizi." „To je dobro: Spodrsne se mu! Blažek, poslušaj me in odgovori: Kdo ti kruh reže, ali jaz ali Primož ali petelin? Povej!" Blažek je obstal kot pribit in je debelo pogledal na to nerodno in težko prašanje, preden je spravil iz ust: »Vi!" »Jaz ti ga režem. Vidiš, to je tisto. Kdo ti kupuje srajce? Ali jaz ali Primož ali petelin? Reci mi, povej mi!" Blažek je odprl usta, se počehljal za ušesom in važno in s premislekom je izustil tehtno besedo: Vi'" »y 1 • »Jaz jih kupujem. To je tisto. In kdo ti jih trga? Petelin jih trga. To pa ne sme biti in ne bo, zakaj nikjer ne stoji zapisano, da bi bilo dovoljeno petelinu trgati srajce mojemu otroku. Jaz ti jih smem trgati, a drugi ne. In to je tisto." Blažek je strmel nad globoko modrostjo očetovo, ki je ni razumel. In z veselim strahom je prašal: »Ali ga boste obesili?" Samo se mu je zasmejalo, zakaj v duhu je že videl petelina na jablani, kako visi za vrat in se zaguglje, kadar potegne veter. »Ali misliš Primoža ali petelina ali oba? Nič drugega jima ne gre, a jaz ne poznam tistih postav! Veš, Blažek, postav! Ali veš, kaj so postave?" Tega Blažek ni vedel, samo čudil se je, in oči, debele kot orehi, so mu izstopile. Odmajal je z glavo. »Postava je tisto, ako smeš koga obesiti za vrat ali za noge, ali ga pa samo žgečkati tako dolgo, da zine: Ha!" „Ha," je ušlo Blažku in strepetal je ob tej grozi. Primož je ves čas stal, se iztezal na prstih, da bi više zrasla njegova postavica, ter bodel s kazalcem v zrak. Glas mu je bil visok, kakor bi plaval pod stropom. Nadaljeval je: »Midva ne bova obesila ne Primoža, ne petelina, ampak storila bova nekaj drugega. He-he! - Le zasmej se, Blažek, veselo se zasmej in poskoči! - Reci pa mi še to: ali pleše polko ali trom-blanko ali kar tako poskakuje?" nMislim, da kar tako poskakuje." »Aha! Tudi to ni slabo znamenje; kako pa naj pleše pijanec! Boga naj zahvali, da se more sploh držati pokonci. Ali je res, ali ni? Reci, da je, in prav boš govoril." »Je!" »Jaz tudi mislim, da je!" Po tem kratkočasnem pomenku se je krojač zopet vglobil v svoje delo. In Blažek se je pripravljal, da se izmuzne skozi vrata. »He ti, he ti, srajčman! Ako tečeš ven, ostani zunaj na pragu. Ne gani se nikamor, samo glej in poslušaj, z očmi glej, z ušesi poslušaj! In kadar boš zagledal petelina, mi pridi povedat! Povedat mi pridi! Ali si slišal? Midva bova tistemu petelinu eno zagodla, da bo plesal kot črn vrag. Saj veš zakaj!" Krojač je ostal sam in je govoril s svojo šivanko, ki je letala skozi sukno in se grela v njegovi roki: »Če misli petelin, da sme mojemu fantu trgati srajce, se pre-klensko moti. Povem, da se moti!" Pogledal je skozi okno, in kot da si ga zbodel s šilom, je od-skočil, zgrabil skledico z namočenim žitom in hitel k vratom. Tam je pohodil Blažka, ga v naglici stresel za ušesa, ga vrgel v kot in planil na dvorišče. Na pragu Primoževe hišice je stal beli petelin, moško raz-koračen, zal in junaški, kakor da se je namenil v vas k svoji mladi jarčici. Ko dva goreča zrnca so mu sijale drobne oči in roža je plamenela na njegovi ošabni glavici! Prešerno se je postavljal pred svojim gradom, odskakoval in brusil ostroge in peroti ob kameniti prag. Bil je kakor razuzdan, pijan fant, ki je baš priletel iz krčme, poln vina in zdravja, razposajen in vročekrven, ki ne ve, ali bi si prej zataknil solnce za klobuk, ali bi se šel prej metat z vsem svetom. Petelin je sicer videl, da se mu bliža tisti človek, o katerem je čutil v svoji pameti, da je njegov sovražnik, ali bil je prevesel in dan je bil prelep, ha, zakaj in čemu naj se umakne? In potlej je še celo zagledal, da se je razklenilo perišče tistemu suhcu in pred njegovim strmečim pogledom se je usula na tla zlata in debela in čudovito - dišeča hrana. Zagnal se je poln lačnega in pijanega poželjenja v sredo tekoče rumene reke, s kljunom je bil in hlastal zrna in ves neumen in slep je drvil po njeni strugi, ali tega ni opazil, da vodi naravnost v hišo sovragovo. Petelin je zobal in se mastil in požiral, koracal je naprej in naprej, samogolt in požrešen, preskočil je nekakšen rob, ali vrag vedi, kaj je bilo, in se ni zavedel prej, kakor v tistem trenotku, ko so za njim zahreščala vrata, in ga je zapustil dan. Potem je bila stvar lahka. Krojač je skočil za petelinom, se vrgel nanj in ves tresoč se od veselja ga je zgrabil za vrat. Sirovo ga je stisnil s suhimi dolgimi prsti, zaril mu ostre nohte v mehko perje in nežno meso, ga davil okoli mehkega oprsja in nesel v izbo. Držal ga je z obema rokama kakor v kleščah, vihtel z njim po zraku in rajal in plesal in vriskal z razposajenim smehom: „Je že naš, ga že imamo, ga že imamo! O, le počakaj, kljunač nemarni!" Petelina je izpreletela zona in kurja polt ga je oblila, poleg tega je trpel hude bolečine, zakaj pokala so mu rebra v strašnem objemu in njegovo čuteče pevsko srce je drhtelo in tolklo v ne-izrečnem strahu. Kokodakal je, vil vrat in stresal peroti, hoteč se na vsak način iznebiti koščenega moža, ki ga je tiščal kot z železnim obročem. Ali krojač ga je držal za večnost, stlačil ga je med kolena in mu pokazal pest pred oči. „Te bom že naučil kozjih molitvic, le pripravi se! Blažek, sem! Zdajle boš videl, kakšno pravico reže tvoj oča." Z veselo radovednostjo na bledih licih ter v vodenih očeh je Blažek prišel bliže, a si ni upal čisto k petelinu, ki je srdito in obupan sekal s kljunom okoli sebe. „ Primi ga, zgrabi ga, drži ga za koš in za rep! le hitro, le po njem, naj izve, kaj se pravi srajce trgati. Takole primi!" Blažek je premagal strah in se polastil petelina. „Videl boš kmalu, kakšna je moja postava in pravica. He-he-he! Enega obesijo, drugega žgečkajo, tretjemu ukrojijo nove hlače. He-he-he! Tega oženijo, tistemu jih naštejejo, petelin, ti pa še krščen nisi bil! He-he-he!" Primaknil je bliže leseni lonec, prijel drgetajočega petelina in ga postavil na glavo v smradljivi, črni kolomaz. „Tako, mrha pijana! Le nažri se! Le še, le še, kaj boš praskal in udelaval s kremplji! No, zdaj pa le poglej hudič iz vrča! He-he-he!" Petelin je privlekel na dan glavo in kljun, ves zakidan se je otresal in tolkel okoli sebe, grda, gosta tekočina se je na debelo oprijela njegove poprej nežne glavice in rdeče rože. „0-o, še ni dosti!" je dejal kruti krojač in ga je po vsem životu in repu oblil s kolomazom. „He-he-he, zdaj sem te preoblekel, ali se mi ne boš zahvalil? O, to je trpežna roba, in se je ne boš iznebil izlepa. Ni dobro, ako imaš zmeraj nedeljsko suknjico na sebi." Težko je hropel petelin in se premetaval v trdih rokah neusmiljenega krojača, pobit in razžaljen, omadeževane, raztrgane časti. Temno je čutil, da se je zgodilo z njim nekaj, česar še ni slišalo in videlo petelinje uho in oko. Bil je kot mrtev, nezavedaje se samega sebe, in top in slep in gluh. Hlastno, hitro je Blaž odprl okno in zmašil petelina skozi ozko odprtino. Zagnal ga je z vso močjo po zraku, da je padel kakor kamen izviška pred domači prag. Vzdignil se je sključen in ponižan in opotekaje se in žalostno ječeč je izginil v svojem umazanem kožuščku v domačo vežo in se skril v najtemnejši kot. Za njim je ostala črna, mastna sled, cedeča se od njega. Blaž in Blažek sta stala na pragu in si mela roke, žareča in obsijana od veselja in zmage. „Včeraj sta se smejala vidva, a danes midva! He-he-he!" * Dolgčas je bilo Primožu, zato si je dajal uganke in se tako po svoje kratkočasil. Široko je sedel na peči in zraven sebe je imel veliko, zeleno steklenico, iz katere je natakal kozarec za kozarcem in jih vestno praznil. „Slivovka je dobra in zato jo pijem in sem jo pil in jo bom še pil. - Zdaj pa mi povej, Primož, ki si moder mož, kaj je boljše kot dobra klobasa? Ta pa ne bo težka, si je dejal, na klobase se dobro razumem in vem, da sta dve boljši od ene. Ha-ha-ha! Nisi se ujel v nastavljeno past in se ne boš. Dokler se boš grel v moji koži, dokler bova skupaj orala, ti ne bo sile, Primožek, le name se zanesi." Objel je zelenko in si jo pritisnil na srce. „Tudi midva sva prijatelja in bova ostala! Pa naj se zgodi, kar hoče! In tudi pretakal in natakal ne bom več, ampak kar naravnost te bom cmoknil na usta." In kar je rekel, je tudi storil. Pil je dolgo in z globokimi požirki, in ko je odstavil, je dejal: „Slivovka je dobra in zato jo pijem, in sem jo pil in jo bom še pil. Steklenica je moja žena, slivovka je pa njena duša! Ha-ha-ha! Ali še eno uganko vem, zato naj Primož odgovori Primožu, da jima ne bo dolgčas: Nimam matere, in moj oče je moj mož. Kdo sem ? Tale je pa že bolj mastna, zato ne vem, kako bi Primož odgovoril, ako je ne bi vedel. Tako pa mu ni nič hudega in brez skrbi se lahko odreže in reče: Eva! Dobro si se izmazal, Primož, in zato smeš še piti. Nagni in pij, ne bo ti škodovalo, zakaj slivovka je dobra, in zaslužil si jo." Mlasknil je z jezikom in z ustnicami, si izsesal mokre brke in nekaj premišljeval. „To je že res, Primož, da si moder mož, ali vsega pa vseeno ne znaš. Tudi nekaj sveta si obredel in videl in slišal si marsikaj, pospal si pri nekateri dekli in devici, ali sedajle imam trd oreh pripravljen zate. Pij in se pripravi, preden govoriva nadalje." Nagnil je in pil s preudarkom, oči pa so pobožno strmele v strop, dokler ni odložil steklenice. In Primož je dejal Primožu: „Le poslušaj, da česa ne preslišiš, zakaj stvar je zamotanega značaja: Vem za grad, ki ni grad, in pride iz njega duhoven, ki ni duhoven, in pobere kamen, ki ni kamen, in ga vrže v ptiča, ki ni ptič, ki sedi na drevesu, ki ni drevo. Kaj pa je to, buzacajna? - Zdajle pa bi te kmalu ugnal v kozji rog, ali ne, Primož? Pa jo bova tudi to pot izvozila, ker so Radlinov oče prišli s to uganko in jo povedali. O, midva jih imava za ušesom, Primož, kar odgovori, kaj bi se bal!" Da je bila šala lepša, in dovtip boljši in stvar kratkočasnejša, je tisti Primož, ki je ugibal, izpremenil svoj glas, in slišal se je kot iz soda njegov nizki bas: „Grad, ki ni grad, je klošter, duhoven, ki ni duhoven, je menih, kamen, ki ni kamen, je opeka, ptič, ki ni ptič, je netopir in drevo, ki ni drevo, je konoplja. - Ha-ha-ha! Smo že spet zunaj! - Ali pst! Ni bilo prav. To bi bil moral uganiti petelin, ali bi se bila smejala! Ho-ho! Kje pa si, petelin, ali si jo mahnil sam v krčmo? Kaj ne, plačal bo pa tisti, ki pride za teboj! Pa se motiš. Danes se ne ganem s peči, pregorko je pri moji ženki." - Primož je postal nekako nemiren, zazdehalo se mu je, in skrbno se je začel ozirati po hiši. Skočil je s peči, da so zapela okna. „No, no, kje si, petelin? Ali se greš zunaj kje slepe miši s kmečkimi putami, ali se bojuješ s kocabrinovim vriskačem? Le nikar se mi ne hodi potepat, drugače se boš čisto pokmetil." Govoril je sam zase in ves zaripljen v obraz ter še debelejših žil na sencih je pogledal skozi okno in zagledal Blaža na pragu. „Vidiš predelanega krojača, kako si mane roke, in obraz se mu reži kot pečenemu ciganu. Bes te lopi, suha duša!" Obrnil se je od okna stresaje z glavo in nameril svoj korak proti veži. Zgrabila ga je huda slutnja, in odprl je duri na stežaj: „Kje si, buzacajna? Dolgo ni bilo nikakega glasu. Primož jo je kresal iz kota v kot, ali ničesar niso opazile njegove oči. „Aha, je že pri svojih jarčicah in jih vodi za nos. Ali to pa vseeno ne bi smelo biti! Mlad je še, in kmečke kokoške so neumne. Ha-ha!" Veselo se je šalil Primož, in stvar mu je vidno ugajala; tako zadovoljen je bil smeh njegovega obraza. „Saj smo tudi mi bili mladi in vemo, kakšne nevarnosti zalezujejo mladeniča. Naj se zmoti, in navsezadnje ga bom moral še oženiti. Ha-ha!" Nadelan je bil Primož, zato je kvasil takšne prazne, in z neumnostmi ubijal svoj dolgčas. Mislil je stopiti na prag, kar zasliši tožeč glas za seboj. „Ali si tukaj? Zakaj se skrivaš? Ali si že grešil kakor Adam, ki je trgal prepovedani sad in se je potlej sramoval svojega gospoda, ker ni imel drugega na sebi kot figovo pero? Blaža pa takrat še ni bilo, da bi mu bil naredil hlače. Ha-ha! Kar pokaži se, čeprav imaš mogoče razmesarjen greben, znamenje, da si se bojeval za svojo miciko." Dolgo in zategnjeno ječanje je bilo odgovor. Dobro je spoznal petelina, ki je potožil in vzdihnil, skrit med staro ropotijo in železno šaro. »Marš ven, grešnik!" Z burno naglico in premočen in umazan kot podgana je pridrvil petelin k Primožu, se obrnil v kolobarju in zopet izginil. Primož bi bil kmalu padel vznak; stopil je korak proti vratom, meneč, da ga moti sam zlodej. Strmel je nekaj časa v kot, kamor je izginila čudna žival in kot neveren Tomaž ni veroval svojim očem. Poiskal je palico in podrezal v preležano železje, kjer je tičala tista stvar. Odzval se mu je jokajoči glas njegovega petelina. »Kateri hudičev hudič te je tako nakazil? Kje je tisto prokleto prase?" Zahrumel je Primož in vrgel ob zid svojo pipo, zgrabil se je za glavo, če bi se dala odtrgati, da bi jo tudi treščil ob zid. Ali ker je bila prirastla, se je lasal, lasal na vse kriplje in je rjul. Kot besen, ali kot da se je napil strupa, je štorkljal in skakal po 8* 115 veži, ko je videl takšno grdobo namesto svojega belega tovariša. Čudovito osupel je zastrmel in zbuljil svoj pogled v temo, kjer je bil skrit petelin. »Hudičev Blaž, to mi boš plačal pošteno," je mahoma dejal; obstal je na vratih, zgnečil koščeno pest in zažugal s tako ostro in vročo kletvico, da bi bila zažgala krojaču bajto, ako bi bilo mogoče. Zdaj je vedel natanko, zakaj se je poprej Blaž smejal in mu je gledalo veselje iz oči in z izsušenih lic in raztegnjenih ustnic. „To je pa nekaj, česar ne pozabim! Nikoli ne pozabim! Da je onesnažila grdavš mene, naj bo, naj mu bo odpuščeno, zakaj sem se pa dal! Ali petelina, ubogo, nedolžno živalico, mojega edinega prijatelja! Blaž, zakaj si mi to prizadel! Kesal se boš za svojo neumnost, in tvoj smeh bo zelo kisel. O petelin!" Sedel je na sredo veže, in solza mu je kanila iz oči; iz grla pa se mu je iztrgal tuj, zamolkel glas. Iznova se je zaslišalo ječanje za durmi; bil je bolan glas, kakor bi jokalo v temi. Za trenotek je vse utihnilo, in petelin je privršal na sredo veže. Kljun in peroti in rep, vse je bilo na tleh, in Primož ni mogel spoznati v tej grdi in smrdljivi živali, ki je bila še najbolj podobna netopirju, svojega zalega, snežnega pevca. Obležal je sklonjen, stisnjen, zmečkan kakor živa in drhteča kepa umazane prsti pred gospodarjem. Primož je potegnil obrvi na oči in obsedel je kakor okamenel. Kimal je z glavo in godel, in rjava, stara lica njegova so bila mokra. „ Sedaj si jo iztaknil, a ne ti, petelinček, ti si jo iztaknil, Blaž prokleti! Vsak leze le enkrat skozi pamet." Petelin je žalostno vekal, in onemogel srd in obup je bil v njegovi žalosti. Primož se je težko vzdignil, iznova zgrčil svojo veliko, črno pest in zamahnil predse, kakor da potrjuje svojim mislim. Stopil je na klop in vzel s peči steklenico. Bila je prazna. Petelin je čepel še zmeraj sredi veže in se ni ganil in ni črhnil. „Kje si imel glavo, da si mu šel v past! Še pijana kokoš ve, kaj je jastreb, a ti si petelin in nisi poznal svojega zoprnika! Fej te bodi!" Sunil ga je s čevljem in odšel. Temen in grd je prišel pred krčmo in postal pod okni, zakaj zazdelo se mu je, da sliši znan glas. V izbi je hehetal tenek in vesel smeh krojačev: „S kolomazem, he-he, veste petelina, pa v lonec! He-he!" Bog si ga vedi, ali je Primož pogledal tako črno, da se je zmračila izba, ali kaj je bilo - Blaž je nenadoma utihnil, in na Primoža so padle njegove plašne in boječe oči. Ko je stopil trenotek kesneje v krčmo, ni bilo krojača nikjer. Pogledal je po vseh kotih, za peč in pod peč, še celo skrinjo je odprl. Jezno se je obrnil h kmetom, ki so sedeli na klopi. Stopil je k mizi in udaril s pestjo po njej: „Kje je Blaž?" „Joj nas, Primož," je dejal zaliti, dobrodušni krčmarček in se nasmehnil, „vse žepe mi lahko pretakneš in ga ne najdeš. Ozri se pa na cesto in takoj se bosta srečala." Res, proti vasi je v obupnem diru dirjal krojaček in klobuk je vihtel v desnici. Za njim pa je letel njegov Blažek, letel kakor zajček črez brda in doline. Primož je sedel in pogledal pivce: „Kaj mislite o meni in mojem petelinu?" * Proti večeru se je Primož vračal, pijan in divji. Pred hišico se je ustavil in gledal proti sosedu. Sovraštvo in zloba sta poostrila njegove oči, da so zagledale v mraku Blaža za okencem: Drobni obraz je bil veselo izpačen. „Le veselo, le veselo, hajsasa, rajsasa! Le zapleši, le zarajaj, saj dolgo ne boš utegnil." Sam zase je govoril Primož in lomil v hišo. Ko je odprl duri, bi bil kmalu padel nazaj črez prag: Petelin se je razprostrtih perotnic zaprašil vanj, jezen ogenj je bil v njegovih očeh in srdito je zakokodakal, kot da nekaj očita gospodarju in ga opominja, naj ne pozabi hudobnega krojača in njegovega dejanja. „Ti si! Miruj in se utolaži! Krvavo šibo sem prinesel za Blaža." Petelin je kričal venomer, vzdigal je peroti in se priklanjal pred gospodarjem. „Kar je, to je, in nič ti ne pomaga. Prej bi se bil gledal! Vsak kmet ve, da je po toči prepozno zvoniti." Petelin se je zaganjal vanj, ne da bi odnehal. Zakadil se mu je na rame, črni ptič, in ni hotel nikamor; vpil je in trepetal, kakor da je še zmeraj v krojačevih kleščah. Primož je vzel iz žepa steklenico in pil dolgo. Ko je nehal, se je davil, lovil sapo, in oči so mu bile motne. »Še ti pij!" je ponudil petelinu, in umazani kljun se je zapičil steklenici v tenki vrat. „Pa še ti, Primož, preden greš na težko delo!" In je pil. »Zdaj je vrsta na tebi! Pij, petelin, in bodi dobre volje! Še nocoj dobiš tovariša!" In umazani kljun se je iznova zapičil v tenki vrat. Primož pa je razbil prazno steklenico, poiskal je žveplenke in poizkusil, ako so suhe. Bil je zadovoljen z njimi, in ko je še naročil petelinu, naj bo lepo priden, je šel v noč. Da se ne bi dolgočasil, je šetal črni beli petelin po belem gradu. Šetal je in čakal svojega gospoda. In gospod se je kmalu vrnil grohotaje. Nejevoljen ga je pogledal petelin. Zakaj se smeje, namesto da bi z njim objokoval njegovo nesrečo! „Kaj se milo jeriš, rajši poglej svojega tovariša, kako veselo pleše po Blaževi bajti!" Resnica! Rdeči petelin je skočil na slamnato streho ubogega krojača. Goreč jeziček je sukljal iz njegovega grla in lizal prepereli mah in razsušeno slamo in strohnele late, lizal je slastno in poizkušal sladkosnedno, na rumenih nožicah se je potuhnjeno plazil više in više, tu in tam je nekoliko počakal in duhal in vohal, kakor sestradan volk vročo kri, zdaj je skočil in se zopet za trenutek potuhnil in lezel tiho in nevidno dalje, dokler ni prišel do vrha. Tam je nenadoma zavihral s škrlatnimi in z zlatimi svojimi pe-rotmi, veličasten in krasen jih je razprostrl široko in dvignil visoko in pod njihovim razmahom so pele iskre in letale kot lastavice po zraku, valil se je dim, trgal se je plamen in hrustal in požiral. „Poglej, poglej, petelinček, svojega tovariša," je prijazno izpod-bujal Primož. »Skoči in poglej, „skozi okence poglej! Na gorkem bo spal Blaž nocoj. Ha-ha-ha!" Beli petelin je planil na mizo. Razpel je svoja umazana krila, našopiril rep in z glasnim in besnim vriskom je pozdravil svojega rdečega tovariša. Ves je žarel v bleščečem odsevu, razmršen in divji je brusil kremplje, tolkel s kljunom in bliskal z očmi proti ognjenemu viharju, v katerem je plesal njegov brat. „Ha-ha-ha," je gromel Primož in plesal po izbi v blazni radosti. „Ha-ha-ha, rdeči petelin skače po Blaževi glavi, ha-ha-ha, rdeči petelin bo snedel Blažkovo srajco, ha-ha-ha!" In je rajal in vriskal in bil s podkovano peto. Okoli svoje grmade pa je letal krojač, grozen v svojem nečloveškem strahu, lomil je blede kosti na svojih prstih in si ruval lase in vpil: „Blažek, kje je moj Blažek!" Iz ognja je ječalo: „Očka, očka, joj, joj, joj!" OTON ŽUPANČIČ: GLEDAM . .. Gledam brezo, smreko in hrast, tiho zamišljene v svojo rast, večno zamaknjene v neba dih — kakor da sam sem izmed njih . . . Gledam dekle, ženo, moža -kam drvi to, kam se peha? Nem mimo njih gre neba dih -kakor da sam sem izmed njih . . . DR. VOJESLAV MOLE: RODINOVE MISLI O UMETNOSTI. gledoval sem pred par leti v družbi znanega slikarja Giottove freske v florentinski cerkvi S. Croce in sem se čudil, kako malo razumevanja ima ta moderni umetnik za dela enega največjih duhov italijanske in vse zgodovine umetnosti sploh. Zdaj bi se mu ne čudil več. Občeval sem mnogo z umetniki in spoznal, kako zelo so subjektivni. Na ves svet in tudi na vsako umetniško delo zro samo skozi prizmo svojega lastnega umetniškega čuvstvo-vanja, in četudi je njihova lastna osebnost mnogokrat silna in nenavadna, vendar niso zato njihovi nazori nič manj enostranski. Znan je na pr. Bocklinov izrek, da portret sploh ni umetnost. Le včasih se rodi tudi med umetniki genij, ki ni genijalen samo v svojem lastnem ustvarjanju, ampak obvladuje in pojmuje vse umetniške pojave in ima za vse genijalno razumevanje. Takšen je pač moral biti Rembrandt, ki je zbiral z največjo ljubeznijo vse umotvore, kar jih je sploh lahko dobil v roke: od perzijskih preprog, orijentalskih mečev in čelad, kostumov in posod pa do Rafaelovih, Mantegnovih in Michelangelovih risb ter bakrorezov Marka Antonija in Rubensovih skic in slik, ne da bi bila pri tem količkaj trpela njegova lastna intuicija in samostojnost. In podobno vseobsežen in obenem tudi samostojen duh je Rodin, pač najsilnejša umetniška individualnost našega časa. Bila je srečna misel, ki jo je imel Rodinov prijatelj Paul Gsell, ko je izdal v knjigi svoje pogovore z Rodinom o umetnosti1. Zanimivo je zreti, kako se zrcalita svet in umetnost v duši tega genija, ki mu je vsak košček stvarstva le del sna, ki ga sanja božanstvo. Ogromna sila in samostojnost govorita iz teh misli; in zato sem izbral najznačilnejše med njimi ter jih podajam tukaj v slovenski obliki. 1 Auguste Rodin, L'Art. Entretiens reunis par Paul Gsell. Pariš, 1911. Ko sta se Rodin in njegov prijatelj izprehajala po vrtu, sta kriknila na ribniku dva laboda s svojim nelepim glasom in Rodinov prijatelj je omenil, da je labod ptič brez inteligence. Rodin se je nasmehnil: „Ima inteligenco linij in ta zadostuje!" * Vedno sledim naravi in ji nikoli nočem ničesar ukazovati. Edina moja ambicija je, biti jej suženjsko zvest. * Mavčev odlitek oddaja samo zunanjost; jaz pa oddajam tudi duha, ki je ravno tako tudi del narave. Jaz vidim vso resnico in ne samo ono, ki je na površini. Jaz naglašam linije, ki najbolje izražajo duševno stanje, katero tolmačim. ^ Zagotavljam Vam, da umetnik ne vidi narave takšne, kakršna se splošno zdi, zakaj njegova emocija mu pod videzom odkriva notranje resnice. Sicer pa je v umetnosti edini princip: kopirati ono, kar se vidi... Ni recepta, po katerem bi se dala narava lepšati. Gre samo zato, da se vidi. Seveda ne ustvari zadnje vrste človek s kopiranjem nikoli umotvora: in sicer zato ne, ker gleda, ne da bi videl; in četudi minucijozno zaznači vsako malenkost, ostane uspeh vendar le plitev in brez značilnosti. Umetnikova obrt pa ni ustvarjena za srednje vrste ljudi, ki jim najboljši nasveti ne morejo podariti talenta. Umetnik pa vidi: to se pravi, da čita njegovo oko s srcem v globinah prsi narave. Zato ne sme umetnik nikomur drugemu verjeti, kakor samo svojim očem. * Jaz sem kakor ona rimska pevka, ki je odgovorila roganju množice: „Equitibus cano!" Jaz pojem samo za viteze! to se pravi, za izvedence. * Kar splošno imenujemo v naravi grdo, postane lahko v umetnosti velika lepota. V umetnosti je lepo edino to, kar je značilno. * Značilnostje intenzivna resnica vsakega poljubnega naravnega pojava, grdega ali lepega: lahko bi jo imenovali dvojno resnico, ker je notranja resnica, izražena z vnanjo; duša, čuvstvo, ideja je, kar izražajo poteze v obličju, kretnje in čini človeškega bitja, ton neba, linija obzorja. Za velikega umetnika pa je v naravi vse značilno, zakaj svoboda njegovega opazovanja spoznava tajni zmisel vseh stvari. Kar pa se smatra za grdo v naravi, je mnogokrat značilnejše od onega, kar se smatra za lepo, zakaj iz skrčenih potez bolehne fiziognomije, iz izpranosti pregrešne krinke, iz vsake deformacije, iz vsake venitve govori notranja resnica veliko razločneje kakor iz zdravih in pravilnih potez. Ker pa ustvarja edinole moč značilnosti lepo v umetnosti, se dostikrat pripeti, da je kakšna stvar tem lepša v umetnosti, čim grša je v naravi. Grdo je v umetnosti samo ono, kar je neznačilno, to se pravi, kar ne nudi nobene resnice, niti zunanje niti notranje. Grdo je v umetnosti ono, kar je umetno, kar hoče biti prijetno ali lepo, namesto da bi bilo izrazito, kar je nebrzdano in dragoceno, kar se smeji brez povoda, kar se pači brez potrebe, kar se zvija in košati brez vzroka, vse ono, kar je brez duše in resnice, vse ono, kar je samo parada lepote in ljubkosti, vse, kar laže. * Za umetnika, ki je vreden tega imena, je v naravi vse lepo. * Umetnosti modeliranja me je naučil neki Constant, kije delal v onem ateljeju za dekoracije, kjer sem začel delati tudi jaz kot kipar. Gledal me je nekoč, ko sem oblikoval v ilovici kapitel, okrašen z listjem. „Rodin," mi je dejal, „slabo delaš. Vsi tvoji listi se zde v ravnini. In zato se ne zde resnični. Napravi tako, da bodo obrnjeni s špico proti tebi, da dobiš, ko jih gledaš, vtis globine." Ubogal sem ta nasvet in sem se začudil uspehu, ki sem ga imel. »Zapomni si dobro, kar ti pravim," je nadaljeval Constant. „Kadar se odslej lotiš kiparjenja, ne glej nikoli oblik v širini, temveč vedno v globini. Zadostuje naj ti površina enaka krajcu voluma, enaka manj ali bolj široki špici, obrnjeni proti tebi. Tako se naučiš umetnosti modeliranja." * In spoznal sem, da so se držali Grki ravno te metode modeliranja. In gotovo se imajo njihova dela ravno tej tehniki zahvaliti za svojo silo in svojo drhtečo gibčnost. * Kakor se to zdi paradoksno, so vendar veliki kiparji ravno-tako koloristi kakor dobri slikarji ali bolje, dobri graverji. Izkoriščajo tako spretno vse pripomočke reliefa, spajajo tako dobro smelost svetlobe s skromnostjo sence, da so njihove skulpture okusne kakor najbolj blesteči akvaforti. Zakaj barva je - in do tega zaključka sem hotel priti -nekako cvet lepega modeliranja. Ti dve lastnosti sta vedno združeni in oni dve dajeta vsem kiparskim umotvorom blesteči videz živega mesa. * Ni umetnosti brez življenja. Če hoče kipar izraziti radost, bolest ali kakršnokoli strast, nas ne more ganiti, če ne zna predvsem vdihniti bitjem, ki jih ustvarja, življenja. Zakaj, kaj bi nam pač bila radost ali bolest mrtvega objekta. .. kosa kamena? Iluzijo življenja pa daje naši umetnosti dobro modeliranje in gibanje. Ti dve lastnosti sta kakor kri in dihanje vseh lepih del. * Gibanje je prehod iz enega položaja v drugega. Ta preprosta opazka, ki se zdi banalna, je ključ k vsemu misteriju. Gotovo ste čitali v Ovidu, kako se je izpremenila Dafnis v lavor in Prokne v lastovko. Ljubeznivi pisatelj nam pokazuje telo prve, kako se pokriva s skorjo in z listjem, in ude druge, kako se zagrinjajo s perjem, tako da vidimo v obeh še ženski, ki prene-havata biti ženski, in drevo, oziroma ptico, v kar se izpreminjata. Spominjate se gotovo tudi, kako se v Dantejevem „Peklu" zaganja kača v telo pogubljenca in se sama izpreminja v človeško telo, medtem ko se človek sam izpreminja v kačo. Veliki poet opisuje ta prizor tako genijalno, da zasledujemo v obeh bitjih boj obeh narav, ki se progresivno pronikata in medsebojno nadomestujeta. Podobna je v splošnem metamorfoza, ki jo izvršuje slikarski kipar, ko predočuje gibanje v svojih osebah. Predstavlja prehod iz ene poze v drugo: naznačuje, kako prehaja neopazno prvi položaj v drugega. V njegovem delu vidimo še del onega, kar je bilo, in razločujemo že del onega, kar postaja. * „Ali ste že kdaj natančno opazovali hipne fotografije hodečih ljudi?" je vprašal Rodin. Pritrdil sem mu. „Kaj ste torej opazili?" „Da se nikoli ne zde hodeči. Zdi se sploh, kakor da stoje nepremično na eni nogi ali pa skačejo po eni nogi." „Dobro! In zdaj vzemiva primer mojega sv. Janeza. Medtem ko ima pri meni obe nogi na tleh, bi bržkone hipna fotografija po modelu, ki bi izvršil isto gibanje, pokazala zadnjo nogo že vzdignjeno in nosečo se proti prvi. Ali pa nasprotno ne bi bila prva noga še na tleh, če bi zadnja noga zavzemala na fotografiji isti položaj kakor pri mojem kipu. Raditega pa bi nam ta fotografirani model nudil bizarni prizor človeka, ki ga je naenkrat zadela kap in je okamenel v svoji pozi, kakor se zgodi v ljubki Perraultovi povesti slugam Lepotice v Spečem Gozdu, ki vsi naenkrat okamene v položaju svojih opravil. To pa ravno potrjuje, kar sem vam hotel povedati o gibanju v umetnosti. Če se zde na hipnih fotografijah osebe, četudi sredi dejanja, naenkrat pritrjene v zrak, je vzrok v tem, da so bili vsi deli njihovega telesa oddani natančno v istem dvajsetem ali štiridesetem delu sekunde; ni pa na njih, kakor v umetnosti, progresivnega razvoja kretnje. Umetnik je oni, ki je resničen, in fotografija je, ki laže; zakaj v resnici se čas nikoli ne ustavlja; in če se umetniku posreči izraziti impresijo kretnje, ki se izvrši v več hipih, je njegovo delo gotovo manj konvencijonalno od znanstvene slike, kjer je čas naenkrat ustavljen. + Kadar spajajo slikarji in kiparji v eni sami figuri različne faze enega dejanja, ne postopajo niti z logičnimi sklepi, niti umetno-prisiljeno. Naivno izražajo, kar čutijo. Njihova duša in roka je sama postavljena v smer kretnje in le instinktivno izražajo njen razvoj. Kakor v vsej umetnosti je tudi tukaj odkritosrčnost edino pravilo. + Ljudje si mnogokrat predstavljajo, da je risba lahko lepa sama po sebi. Lepa pa je samo vsled resnic, vsled čuvstev, ki jih izraža. * Risba je v umetnosti isto, kar je stil v literaturi. Stil, ki se pači in zvija, da bi obrnil pažnjo nase, je slab. Edino oni stil je dober, ki čitatelj pozabi nanj, da koncentrira nad obdelovano tvarino, nad emocijo vso svojo pažnjo. * V resnici ni niti lepega stila, niti lepe risbe, niti lepe barve; samo ena lepota je, lepota izražene resnice. Kadar pa se izražajo resnica, globoka ideja, mogočno čuvstvo v literarnem ali umetniškem delu, tedaj je samoobsebi umevno, da je stil ali barva in risba izborna; to lastnost pa jim daje samo odblesk resnice. Občudujemo Rafaelove risbe in po vsej pravici; toda ne radi njih samih jih moramo občudovati, ne radi linij, ki so spravljene z večjo ali manjšo spretnostjo v ravnotežje; ljubiti jih moramo radi njih pomena. Kar jih dela tako dragocene, je solnčni dušni mir, s katerim so zrle v svet Rafaelove oči in so ga izražale njegove roke, in ljubezen, ki se izliva iz njegovega srca na vso naravo. Oni, ki so si brez njegove delikatnosti hoteli izposoditi pri mojstru iz Urbina njegove linearne kadence in geste njegovih oseb, niso ustvarili nič drugega, kakor samo dolgočasne, neresnične posnetke. Kar moramo občudovati v Michelangelovih risbah, niso poteze same, drzne skrčitve in učena anatomija, temveč mračna in obupna mogočnost tega Titana. Če pravim, da se mora pri umotvoru pozabiti na tehnično stran, nikakor ne mislim, da umetnik ne potrebuje tehničnega znanja. Nasprotno, obvladati mora tehniko tako zelo, da lahko zakrije, kako jo ima v oblasti. Brezdvomno so za množico žonglerji, ki izvršujejo s svojim svinčnikom fioriture ali kopičijo gore mamečih pirotehničnih barv ali pa pišejo fraze, okrašene z bizarnimi besedami, najspretnejši ljudje na svetu. Največja težkoča in vrhunec umetnosti pa je, risati, slikati, pisati naravno in preprosto. * „Po vašem mnenju je torej napačna misel, da ne bi mogel biti isti umetnik hkratu dober kolorist in dober risar?" Gotovo, in res ne vem, kako je lahko nastal ta predsodek, ki uživa še dandanes takšno veljavo. Če so mojstri izraziti, če nas ganejo, je jasno, da zato, ker obvladujejo vsa sredstva izražanja, ki so jim potrebna. Ravnokar sem vam to pokazal pri Rafaelu in Rembrandtu. Isto se lahko dokaže pri vseh velikih umetnikih. Očitali so na pr. Delacroixu, da ne zna risati. Resnično pa je ravno nasprotno, da se namreč njegova risba čudovito spaja z njegovo barvo: kakor ta slednja je trgana, mrzlična, prenapeta; je živahna in valovita; kakor barva je včasih blazna: in ravno takrat je najlepša. Kolorita in risbe se ne more občudovati drugega brez drugega, ker tvorita skupaj le eno celoto. Kar moti pol-izvedence, je to, da priznavajo samo eno vrsto risanja: Rafaelovo; ali pa pravzaprav ne občudujejo Rafaelovih risb, ampak one njegovih posnemovalcev Davida in Ingresa . . . V resnici je toliko vrst risanja in koloritov, kolikor je umetnikov. Albreht Diirer ima, pravijo včasih, trdo in suho barvo. Nikakor ne. Toda je Nemec; on posplošuje; njegove kompozicije so precizne kakor logične konstrukcije; njegove osebe so trdne kakor bistveni tipi. Zato je njegova risba tako naglašena in njegova barva tako samooblastna. Holbein je iz iste šole; njegova risba nima florentinske gra-cijoznosti; njegov kolorit nima beneškega šarma; črta in barva pa imata pri njem takšno silo, resnobo in notranji zmisel, kakršnih ne najdemo morda pri nobenem drugem slikarju. Sploh pa se lahko reče, da je pri zelo refleksivnih umetnikih, kakršna sta ta dva poslednja, risba posebno tesna in stroga kakor matematična resnica. Pri drugih umetnikih pa, pri onih, ki so poetje srca, kakor Rafael, Corregio, Andrea del Sarto, je linija gibkejša in ima barva več prikupljive ljubkosti. Pri onih slednjič, ki jih imenujemo navadno realiste, to se pravi, pri katerih je čuvstvovanje bolj zunanje, na pr. pri Rubensu, Velasquezu, Rembrandtu, je linija živahna, včasih osorna, včasih mirna, barva pa poje včasih solnčne fanfare, včasih pa le še trepeče v sordinah megla. Sredstva izražanja ženijev se torej ravnotako razlikujejo med sabo, kakor njihove duše, in nikakor ne moremo trditi, da sta pri nekaterih izmed njih risba in kolorit boljša ali slabša kakor pri drugih. * Skušajmo umevati velike mojstre, ljubimo jih, opajajmo se z njihovim genijem, pazimo pa, da jih ne etiketiramo kakor farmacevt svoje drože. * Lepota je povsod. Ni torej ona, ki je ne vidijo naše oči, ker je ni; temveč naše oči je ne vidijo. Lepota je značilnost in izrazitost. Ničesar pa ni v naravi, kar bi bilo značilnejše od človeškega telesa. S svojo silo ali pa s svojo gracijo ustvarja najrazličnejše podobe. Včasih je sliČno cvetici: torzov zgib posnema bilko, smehljaj prsi, glave in blesk las odgovarjajo razviti cvetični kroni. Včasih spominja na vitko steblo, na grm, ki je v loku gibek in tenak: „Ko te gledam," pravi Odisej Nauzikai, „se mi zdi, da vidim spet ono palmo, ki se je na Delu blizu Apolonovega oltarja s silnim lučajem dvignila z zemlje proti nebu." Včasih je človeško telo, vpognjeno nazaj, kakor vzmetno pero, kakor lep lok, s katerega spušča Eros svoje nevidne puščice. Včasih pa je podobno žarnici. Mnogokrat sem velel sesti modelu na zemljo in mu ukazal, naj mi obrne hrbet in iztegne roke in noge pred sebe. V tej poziciji se je pokazala silhueta hrbta sama, ki je postajala ožja v ledjih in se je širila v bedrih, ter je bila slična lepo vzbočeni vazi, amfori, ki hrani v sebi življenje bodočnosti. Predvsem pa je človeško telo zrcalo duše in odtod prihaja njegova največja lepota .... Kar obožujemo v človeškem telesu, je še v večji meri kot njegova tako lepa oblika njegov notranji plamen, ki ga proseva, kot da je prosojno. * Zelo se moti, kdor misli, da se veliki umetniki lahko zadovoljijo s tem, da so spretni rokodelci in da jim inteligenca ni potrebna. Nasprotno, neobhodno jim je potrebna celo pri slikanju ali rezbarenju podob, ki se zde popolnoma brez vseh duševnih pre-tenzij in ki naj samo zadovoljujejo oči. Kadar modelira dober kipar kakršnokoli statuo, mora najprej trdno zamisliti njeno glavno gibanje; potem pa mora do konca svojega dela imeti v svojih mislih predvsem odločno pred očmi skupno idejo, da ji neprestano lahko prilagoduje in pravilno z njo spaja manjše detajle svojega dela. To pa se ne da izvršiti brez velikega napora misli. * Po mojem mnenju ni pravila, ki bi lahko zabranilo kiparju ustvariti umotvor po njegovi lastni volji. In kaj je pač zato, če je to skulptura ali pa literatura, samo da se občinstvu dopade in mu koristi ? Slikarstvo, skulptura, literatura, glasba so si veliko bliže, kakor se splošno misli. Vse izražajo čuvstva človeške duše pred obličjem narave. Razlikujejo se samo v sredstvih, s katerimi se izražajo. Če pa sugerira kipar vsled načina svojega dela impresije, ki jih navadno napravijo literarna ali glasbena dela, zakaj naj bi se pač raditega prepirali? Neki publicist je nedavno kritiziral mojega Victorja Huga v Palais Royalu in se je izrazil, da to ni skulptura, ampak muzika. In je naivno pristavil, da se pri tem delu misli na Beethovnovo simfonijo. Da bi bil le imel prav! Ne trdim pa, da ni koristno razmišljati o razlikah med literarnimi in umetniškimi sredstvi. Predvsem nudi literatura to posebnost, da lahko izraža ideje, ne da bi se morala pri tem posluževati figur. Na pr. lahko reče: „Zelo globoka refleksija meji prav pogosto na brezdelje," ne da bi morala pri tem upodobiti mislečo ženo, ki se ne more ganiti. In ta lahkota, s katero se lahko igra z abstrakcijami s pomočjo besed, daje literaturi mogoče prednost pred drugimi umetnostmi v kraljestvu misli. Vrhutega pa ne smemo pozabiti, da razvija literatura zgodbe, ki imajo začetek, sredo in konec. Uvršča različne dogodke, iz katerih prihaja do gotovega sklepa. Njene osebe delujejo in ona nam kaže posledice njihovih dejanj. Prizori, ki jih ustvarja, si slede drug za drugim in se s tem jačijo ter so le v toliko pomembni, v kolikor so važni za razvoj intrige. Popolnoma drugače pa je v upodabljajočih umetnostih. Vedno predstavljajo samo eno fazo enega samega dejanja. Zato grešijo morda slikarji in kiparji, ki si tolikokrat izposojujejo svojo snov pri pisateljih. Umetnik, ki proizvaja odlomek povesti, mora biti prepričan, da je vsem znan ostali del teksta. Njegovo delo se mora opirati na literatovo; nikakor ne dosega vsega svojega pomena, če ga niso razjasnili predhodni in sledeči mu dogodki. Kadar predstavlja slikar Delaroche po Shakespearju, ali pravzaprav po njegovem nepomembnem posnemovalcu Kazimirju Dela-vigneu, Edvardova otroka, privita tesno k sebi, moramo vedeti, če naj nas ta prizor zanima, da sta to dva prestolonaslednika, da sta zaprta v ječi in da vstopijo črez par hipov od uzurpatorja najeti morilci, da ju umore. In če si izposodi Delacroix, ta ženij, za katerega mi morate oprostiti, da ga imenujem takoj po zelo povprečnem Delarocheu, pri Byronu snov za svojo „Naufrage te don Juan" in nam kaže na razburkanem morju čoln, v katerem segajo mornarji v klobuk po koščke papirja, moramo, če hočemo razumeti ta prizor, predvsem vedeti, da so ti nesrečneži gladni in hočejo vprašati usodo, kdo izmed njih naj jim služi v hrano. Ko sta obravnala literarno snov, sta torej ta dva umetnika zagrešila to, da sta naslikala deli, ki sami v sebi še nista popolni. Četudi pa je Delarocheova slika slaba, ker je risba hladna, barva trda in čuvstvo melodramatično, je Delacroixova slika vendar čudovita, ker ta čoln res reže te morskozelene valove, ker lakota in skrajna sila tragično krčita obraze teh ponesrečencev, ker je že iz mračnega furijoznega kolorita razviden nekakšen strašen zločin, ker je slednjič, četudi je Byronova povest izražena le deloma, gotovo slikarjeva mrzlična, divja in veličanstvena duša izražena v celoti. In morala teh dveh primerov? Kadar postavite po dozorelem premišljanju v umetnosti najupravičenejše prepovedi, smete po vsej pravici očitati povprečnežem, da se jih ne drže; zadivite pa se, ko opazite, da jih smejo ženiji prestopati nekaznjeni. * Kadar je literarna snov tako zelo poznana (kakor na primer Dantejev Ugolino), jo sme umetnik pač uporabljati brez strahu, da se ga ne bi razumelo. Boljše pa je vendarle po mojem mnenju, da imajo dela slikarjev in kiparjev že sama v sebi vso vsebino. Umetnost lahko rodi misli in sanje, ne da bi se morala pri tem opirati na literaturo. Namesto da ilustrira prizore iz poemov, je boljše, da se umetnik poslužuje prav jasnih simbolov, ki jih ne razjasnuje noben pisan tekst. Takšna je bila v glavnem moja metoda in dobro sem se vživel vanjo. Po mojem mnenju je naloga umetnosti v tem, da ne nudijo oblike, ki jih ustvarja, emociji nič drugega kakor pretvezo, da se lahko nedoločno razvija. Sploh pa ne smemo pripisovati preveč pomena snovem, ki jih obravnavamo. Brezdvomno imajo svojo vrednost in pomagajo očarati občinstvo; prva umetnikova skrb pa mora biti to, da zna oblikovati žive muskulature. Vse drugo je postranska stvar. * Ne mislite, da so moje zadnje besede v protislovju z onim, kar sem bil prej dejal. Če pravim, da se kipar lahko omeji na to, da predstavi drhteče, živo meso, ne da bi se bogvekako zaglabljal v snov, s tem ne trdim, da izključujem misel iz njegovega dela; če pravim, da si lahko poišče simbolov, nočem reči, da sem pristaš umetnosti, ki nima duševne globine. Po pravici rečeno pa je vse ideja, je vse simbol. Oblike in položaji človeškega bitja izražajo potrebne emocije njegove duše. Telo izraža vedno duha, čigar posodo tvori. In onemu, ki zna gledati, nudi nagost najbogatejši pomen. V veli-častvenem ritmu kontur spoznava velik kipar, kak Fidijas, pokojno harmonijo, ki jo je izlila črez vso naravo božja modrost; miren torzo, v dobrem ravnotežju, blesteč v sili in graciji, mu lahko zbuja sanje o vsemogočnem razumu, ki vlada svet. Lep pejsaž ne gane samo z več ali manj prijetnimi vtisi, ki jih daje, temveč predvsem z idejami, ki jih zbuja. Linije in barve, ki jih vidimo na njem, ne ganejo že same po sebi, temveč z globokim zmislom, ki je z njimi spojen. V silhuetah dreves, v opre-delkih obzorja vidijo veliki pejsažisti, Ruysdaeli, Cuypi, Coroti, Teodorji Rousseau smehljajoče se ali resne misli, drzne ali bojazljive, miroljubne ali grozeče, ki odgovarjajo njihovemu duševnemu ustroju. Umetnik, ki prekipeva čuvstva, ne more obrazovati ničesar, kar bi ne bilo takšno, kakršen je on. V vsej naravi sluti veliko, svoji podobno zavest. Ni živečega organizma, ni mrtvega objekta, ni oblaka na nebu in zeleneče bilke na livadi, ki mu ne bi izdajala skrivnosti o brezmejni sili, skriti v vseh stvareh. Glejte največja dela vse umetnosti. Vsa njihova lepota izvira iz misli, iz intencije, ki so njihovi stvaritelji mislili, da so jo odkrili v vesoljstvu. Zakaj so naše gotiške katedrale tako lepe ? Ker vidimo v vseh podobah iz življenja, v človeških kipih, krasečih njihove portale, in celo v rastlinskih zvitkih, cvetočih na njihovih kapitelih, pečat nebeške ljubezni. Naši ljubki srednjeveški podobarji so videli povsod blesteti neskončno dobroto. In v svoji naivni prikupljivosti so okrasili z odsevom dobrohotnosti celo obraze svojih demonov, ki so jih obdarili z ljubeznivo zlobnostjo in z nekakšnim dihom sorodnosti z angeli. Poglejte katerokoli sliko velikega mojstra, na primer Ticijana, Rembrandta. Pri vseh Ticijanovih gospodih opazite ponosno eneržijo, ki jo je brezdvomno tudi sam imel. Njegove bogate nage žene se dajo oboževati kakor božanstva, gotova si svojega gospodstva. Njegovi pejsaži, okrašeni z veličastnimi drevesi in obliti z zmagoslavnimi solnčnimi zahodi, niso nič manj vzvišeni od njegovih oseb. Zanj je vladal nad vso naravo aristokratski ponos: in to je bila neprestana misel njegovega genija. Drugo vrsto ponosa kaže nagrbančeni in okajeni obraz starih rokodelcev, ki jih je slikal Rembrandt; žlahtni njegove ukajene stropove in njegova majhna okna z okroglimi šipami; razsvetljuje z nepričakovano krasoto njegove kmetske in preproste pejsaže; poveličuje slamnate strehe, ki jih njegova igla tako rada reže v bakru. Lepi pogum skromnih bitij, svetost vsakdanjih, a s pobožno ljubeznijo ljubljenih stvari, veličina skromnosti je, kar vredno krasi in polni njegovo risbo. In tako živahna in globoka je misel velikih umetnikov, da se kaže izven vsake snovi. Ni ji treba celotne figure, da se lahko izrazi. Vzemite poljuben fragment kakšnega umotvora in spoznate v njem avtorjevo dušo. Primerjajte, če hočete, roke v Ticijanovih in Rembrandtovih portretih. Ticijanova roka je gospodovalna; Rembrandtova je skromna in pogumna. V tem majhnem delu slike vidite ves ideal teh dveh mojstrov. * Bodite prepričani, da so si veliki mojstri vedno popolnoma svesti, kaj delajo. + Najčistejši umotvori so tisti, pri katerih ne najdete nobene neizrazitosti oblik, linij in barv, ampak je vse strnjeno v misel in dušo. Seveda je mogoče, da se mojstri motijo, ko oživljajo naravo s svojim idealom. Mogoče jo vlada indiferentna sila ali pa volja, ki naš razum ne more spoznati njenih namenov. Ko pa umetnik predstavlja vesoljstvo takšno, kakršno si ga misli, oblikuje vsaj svoje lastne sanje. Slaveč naravo, slavi svojo lastno dušo. In bogati tako dušo človeštva. Zakaj, barvajoč materialni svet s svojim duhom, odkriva svojim navdušenim sodobnikom tisoč čuvstvenih nijans. Kaže jim v njih samih bogastva, ki jih do takrat niso poznali. Podaja jim novih dokazov, zakaj naj ljubijo življenje, novih notranjih jasnin, po katerih naj se ravnajo. Umetnik je, kakor je dejal Dante o Virgilu, njihov vodnik, njihov gospod in učitelj. ^ Na vprašanje, ali je religijozen, je odgovoril Rodin sledeče: To je pač odvisno od pomena, ki ga dajo tej besedi. Ce se imenuje religijoznega človeka tistega, ki izvršuje gotova opravila, ki se uklanja gotovim dogmam, potem seveda nisem veren. Kdo je pač še takšen v našem času ? Kdo pač lahko zavrže svojega kritičnega duha in svoj razum? Po mojem mnenju pa je religija nekaj drugega kot jecljanje naučenih molitvic. Religija je čuvstvovanje vsega onega, kar je na svetu nerazumljeno in brezdvomno nerazumljivo; adoracija neznane sile, ki vlada vesoljne zakone in hrani tipe bitij; slutnja vsega onega, česar v naravi ne pojmujejo naši čuti, česar v brezmejni krajini stvari niso v stanu videti niti oči našega telesa, niti ne oči našega duha; polet naše zavesti k neskončnosti, večnosti, k spoznanju in brezmejni ljubezni, v čemer se morda varamo, pri čemer nam pa vendar že v tem življenju tako bijejo misli, kakor da bi bile krilate. V takšnem pomenu besede sem pač religijozen. * Če bi ne bilo že religije, bi si jo bil moral sam ustvariti. Pravi umetniki so sploh najbolj religijozni ljudje. Mnogi mislijo, da živimo samo s svojimi čuti, in da nam zadostuje svet pojavov. Imajo nas za otroke, ki se opajajo z blestečimi barvami in se igrajo z oblikami kakor s punčkami . . . Slabo nas razumejo. Linije in nijanse so za nas samo znaki skritih realnosti. Naši pogledi pronikajo skozi površino do duha, in kadar potem oddajamo konture, jih bogatimo z duševno vsebino, ki je v njih. Umetnik, ki je vreden tega imena, mora izražati vso resnico narave, ne samo njeno vnanjo, ampak tudi, in sicer predvsem, njeno notranjo. Kadar modelira dober kipar človeški torzo, ne predstavlja samo njegovih mišic, ampak življenje, ki jih polni, še več nego življenje — silo, ki jih je ustvarila in jim je podarila bodisi gra-cijo, bodisi sigurnost, ljubezensko ljubkost ali pa neukročeno ognjevitost. Pri Michelangelu govori mračna stvariteljska sila iz vsakega koščka njegovega mesa, . . . Luca della Robbia mu vdiha božanski smehljaj. Tako daje vsak podobar po svojem lastnem temperamentu naravi grozečo ali pa sladko dušo. Najdalje gre mogoče pejsažist. On ne vidi odseva vesoljne duše samo pri živih bitjih; on ga vidi v drevesih, grmih, ravninah, gričih. To, kar je za druge ljudi samo kos lesa ali zemlje, se zdi velikemu pejsažistu obličje neskončnega bitja. Corot je videl dobroto razsejano po drevesnih vrhovih, po travi livad in zrcalih jezer. M i 11 e t je videl tam trpljenje in resignacijo. Velik umetnik vidi povsod duha, ki odgovarja njegovemu duhu. Kje najdete bolj religijoznega človeka? Ali ne misli kipar, ko opazuje grandijozno značilnost oblik, ki jih študira, ko zna iz srede hipnih linij poudariti večni tip vsakega bitja, ko se zdi, kakor da razločuje v naročju božanstva samega neizpremenljive vzore, po katerih so ustvarjene vse reči? Poglejte na pr. umotvore egipčanskega kiparstva, človeške ali živalske podobe, in mi povejte, ali ne napravlja poudarjanje bistvenih kontur istega mamečega vtisa kakor sveta himna? Vsak umetnik, ki ima dar generaliziranja oblik, to se pravi, da jim očita logiko, ne da bi jim odvzel njihovo živo realnost, ustvarja isto versko emocijo; deli namreč tudi z nami oni trepet, ki ga je sam občutil pred nesmrtnimi resnicami. * Misterij je nekakšna atmosfera, v kateri se kopljejo najlepša umetniška dela. Ta izražajo v resnici vse ono, kar občuti genij pred naravinim obličjem. Otvarjajo jo z vso jasnostjo, z vsem veličastvom, ki ga lahko v njej odkrijejo človeški možgani. Seveda pa se morajo tudi ona ustaviti pred neskončnim Neznanim, ki obdaja od vseh strani zelo majhno sfero znanega. Zakaj slednjič občutimo in razumemo v svetu vendarle samo ono skrajnost stvari, v kateri se nam kažejo, in s katero lahko vplivajo na naše čute in našo dušo. Vse ostalo pa se izgublja v neskončni temini. In celo v naši največji bližini nam ostaja tisoč stvari skritih, ker nismo tako organizirani, da bi jih lahko pojmovali. * Umotvori, ki so najvišji svedoki človeške inteligence in odkritosrčnosti, izražajo vse ono, kar se lahko izreče o človeku in svetu, vrhutega pa nas privajajo do spoznanja, da so tudi stvari, ki se jih ne more razumeti. Vsak velik umotvor ima to mistično značilnost. Povsod najdete nekaj skrivnostnega. Spominjajte se vprašalnega znaka, ki zre iz vsake slike Leonarda da Vinci. Toda ne smem si izbrati za primer tega velikega mistika, pri katerem se moja teza preveč jasno uresničuje. Vzemiva rajši veličastni Giorgionov »Koncert na prostem". Vsa življenska radost je v njem; pridružuje pa se ji nekakšna melanholična opojnost: kaj je človeška radost? Odkod izvira? Kam beži? Uganka življenja! Če hočete, vzemiva še Milletove „Pobiralke klasja". Ena teh žena, ki jih neusmiljeno žge solnce, se je obrnila in gleda na obzorje. In zdi se nam, da razumemo, kako se budi v tej izmučeni glavi vprašanje kakor blisk zavesti: „Čemu?" To je skrivnost, ki je je poln ves umotvor. Čemu zakon, ki prikuje kreature na življenje, da morajo trpeti? Čemu to večno varanje, da naj ljubijo življenje, ki je vendar tako bolestno? Grozen problem. In niso samo veliki umotvori krščanske civilizacije, ki zbujajo to mistično impresijo. Občuti se jo ravnotako tudi pred umotvori antične umetnosti, na pr. pred „Tremi Parka mi" partenonskega svetišča. Imenujem jih Parke, ker je to ime že udomačeno, četudi so dokazali učenjaki, da predstavljajo ti kipi druge boginje; sicer pa je to stranska stvar! ... Nič drugega niso kot tri sedeče ženske, njihova poza pa je tako solnčna, tako majestetična, da se zde del nečesa ogromnega, česar ne vidimo. Nad njimi vlada res velika skrivnost: nematerijalni, večni razum, ki ga uboga vsa narava in čigar nebeške služabnice so one same. Tako se bližajo vsi mojstri zagrajeni krajini Nepojmljivega. Nekateri med njimi si ob njej žalostno razbijajo glave; drugim, ki imajo bolj smejočo se imaginacijo, se zdi, da slišijo onkraj zidov melodijozne pesmi ptičev, živečih v skritem sadovnjaku. Če sem izrazil gotova čuvstva v svojih delih, je popolnoma nepotrebno, da jih razlagam z besedami, nisem namreč poet, marveč kipar; in vsakdo jih lahko čita v mojih skulpturah . . . * Ali ste zdaj prepričani, da je umetnost nekakšna religija? — Pozabiti pa ne smete, da je prvi predpis te religije za one, ki jo hočejo izvrševati, da znajo dobro modelirati roko, torzo ali stegno! Če iščemo duševnega pomena Michelangelove tehnike, spoznavamo, da izražajo njegovi kipi bolestno spoznanje bitja o samem sebi, nemirno eneržijo, voljo delovanja brez upa uspeha in slednjič muke kreature, ki jo muči neutešno hrepenenje. Znano vam je, da je hotel Rafael v gotovi dobi svojega življenja posnemati Michelangela. Pa se mu ni posrečilo. Ni mogel odkriti skrivnosti kondenziranega gneva svojega tekmeca. Zakaj šolal se je v šoli Grkov, kar nam dokazuje oni božanski trijo Gracij v Chantillyju, v katerem je kopiral nebeško antično skupino v Sieni. Nevede se je neprestano vračal k principom teh svojih ljubljenih mojstrov. In še celo one njegove figure, ki jim je hotel vdihniti kar največ strogosti, so se vedno držale tega ritma in gracijoznega balanciranja helenskih umetnin. Jaz sam sem v Italiji — v glavi poln grških modelov, ki sem jih bil strastno študiral v Luvru — izgubljal pred Michelangelom ravnotežje. Vsak hip je spravljal v nič resnice, o katerih sem mislil, da sem jih bil stalno pridobil. „Zakaj," sem se vpraševal, „ta upognjeni torzo? zakaj to ledje, ki se dviga, in ta rama, ki se niža?" Bil sem zelo zmeden . . . In vendar se Michelangelo ni mogel motiti! Treba ga je bilo razumeti. Poskusil sem in se mi je posrečilo. Michelangelo pravzaprav ni, kakor se je mnogokrat trdilo, v umetnosti tako osamljen. On je sosed vse gotiške misli. Splošno se trdi, da je bila renesanca vstajenje poganskega racijonalizma in njegova zmaga nad srednjeveškim misticizmom. To pa je samo napol resnično. Krščanski duh je še dalje inspiriral velik del renesančnih umetnikov, med drugimi Donatella, slikarja Ghirlandaja, ki je bil Michelangelov učitelj, in Buonarottija samega. Zadnji je očividno dedič podobarjev trinajstega in štirinajstega stoletja. Pri vsakem koraku najdete v srednjeveški skulpturi to konzolno obliko, na katero sem vas ravnokar opozoril, in najdete tam to skrčitev prsnega koša, te ude, pritisnjene k torzu, in te prisilne položaje. Predvsem pa najdete tam melanholijo, ki obdaja življenje kakor ograja, ki se ji ne smemo približati. * Pred Niko Samotraško je dejal Rodin: Postavite jo v duhu na lepo zlato obal, odkoder je videti izpod oljčnih vej blesteče morje z belimi otoki v daljavi. Antike potrebujejo popolne svetlobe; v naših muzejih jih grde pretemne sence; odsevanje s solncem prepojene zemlje in bližnjega Sredozemskega morja jih je obdajalo z aureolo mamečega sijaja. Njihova Nike... je bila njihova Svoboda: kako zelo se je razlikovala od naše! Ni dvigala svoje obleke, da bi stopala črez barikade. Odeta je bila le z lahko tkanino in s tankim suknom; njeno prečudežno telo ni bilo prilagodeno vsakdanjim nalogam; njene kretnje so bile, četudi močne, vendar vedno v harmoničnem ravnotežju. V resnici ni bila Svoboda vseh ljudij, ampak samo odličnih duhov. Filozofi so jo občudovali z zamaknjenjem, sužnji, ki jih je bičala, pa je niso mogli ljubiti. Tu je bila napaka helenskega ideala. Lepota, ki so jo pojmovali Grki, je bila Red, izsanjan od razuma; namenjen pa je bil samo za zelo kultivirane glave; preziral je preproste duše; nobene ganitve ni imel za dobro voljo izmučenih bitij in ni vedel, da sije v vsakem srcu žarek z neba. Bil je tiranski napram vsemu, kar ni bilo zmožno visoke misli; vdihnil je Aristotelu apologijo suženjstva; priznaval je samo popolne oblike in ni vedel, da je izraz zoprnega bitja lahko veličasten; veleval je brezsrčno metati v prepad pohabljene otroke. Ta red sam, za katerega so se navduševali filozofi, pa je nudil preveč omejenosti. Ustvarili so si ga po svojih željah in ne takšnega, kakršen obstoja v širnem vesoljstvu. Aranžirali so ga po svoji človeški geometriji. Predstavljali so si svet omejen od velike kristalne sfere: bali so se neskončnosti. Bali so se tudi napredovanja. Po njihovem mnenju ni bilo stvarstvo nikoli tako lepo, kakor ob svoji zarji, ko ni še nič kalilo prvotnega ravnotežja. Potem pa se je vedno vse le slabšalo: vsak dan je prinašal nove zmešnjave v vesoljni red. Zlato dobo, ki jo vidimo mi na obzorju bodočnosti, so postavljali oni daleč za sebe v preteklost časov. Tako jih je varala njihova strast lepega reda. Brezdvomno vlada red v brezmejni naravi; toda je preveč kompliciran, da bi si ga človek lahko predstavil v prvih poletih svojega razuma; vrhutega pa se večno izpreminja. Vendar pa ni bilo kiparstvo nikdar tako blesteče, kakor takrat, ko se je inspiriralo iz tega tesnega reda. Zakaj ta pokojna lepota se je lahko vsa izražala v solnčnosti prosojnega marmorja: bila je popolna harmonija misli in snovi, ki ga je oživljala. Moderni duh pa nasprotno prevrača in razbija vse oblike, v katerih se inkarnira. Ne, nikdar ne prekosi noben umetnik Fidijasa. Zakaj napredek obstoji v svetu, ne pa v umetnosti. Največji vseh kiparjev, kar se jih je pojavilo ob času, ko so se vse človeške sanje lahko zjednačile v pročelju svetišča, ostane na večne čase nedosežen. * Vse življenje sem se gibal neodločno med dvemi velikimi tendencami kiparstva, med koncepcijo Fidijasovo in Michelangelovo. Izšel sem od antike; ko sem se pa mudil v Italiji, sem naenkrat vzljubil velikega florentinskega mojstra in gotovo se čuti ta strast iz mojih del. Potem pa, zlasti v zadnjem času, sem se vrnil k antiki. Najpriljubljenejše Michelangelove snovi, globokost človeške duše, svetost poleta in trpljenja so polne resne veličine. Ne priznavam pa njegovega preziranja življenja. Zemeljsko delovanje je, četudi je še tako nepopolno, tudi lepo in dobro. Ljubimo življenje radi poleta samega, ki ga lahko v njem razvijamo. Kar se tiče mene, skušam otvarjati vedno mirneje svojo vizijo narave. Po solnčnosti pa moramo hrepeneti. Vedno ostane v nas dovolj krščanske bojazni pred misterijem. * Za svojo osebo imenujem koristno vse ono, kar nas osrečuje. Nič pa nam ne daje na svetu večje sreče od kontemplacije in sanj. Na to se dandanes vse preveč pozablja. Človek, ki uživa - varen pred bedo - z modrostjo neštete čudeže, ki jih srečavajo pri vsakem koraku njegove oči in njegov duh, hodi kakor bog po zemlji. Opaja se z občudovanjem lepih sočnih bitij, ki razvijajo okoli njega drhtečo gorkoto, ponosnih vzorcev človeške vrste in živalskih ras, mladega gibajočega se mišičja, čudovitih živih strojev, gibkih, naglih in nervoznih; nosi svojo radost v doline in na griče, kjer se razgrinja pomlad v bujnih praznikih zelenja in cvetja, v dehtenju kadil, v brnenju čebel, v plahutanju kril in ljubezenskih pesmih; navdušuje se ob gubah srebra, ki si sledijo in se smejejo kakor površina rek; prehaja v entuzijazem, ko opazuje, kako skuša Apolon, zlati bog, prodreti oblake, ki jih je zemlja spomladi razgrnila med sebe in njega, kakor sramežljiva ljubica, ki se obotavlja sneti svoje oblačilo. Kateri smrtnik je pač srečnejši od takšnega človeka? Ker pa nas ravno umetnost uči in nam pomaga okušati takšne užitke, kdo bi trdil, da nismo neskončno koristni? Ne gre pa samo za intelektualne užitke. Gre za več. Umetnost odkriva ljudem pravico bivanja. Razkriva jim zmisel življenja, po-jasnuje jim njihovo usodo in jih torej orijentira v eksistenci. Ko je Ticijan slikal vso čudovito aristokratsko družbo, kjer je imela vsaka oseba napisan v obrazu, vtisnjen v kretnjah in zaznamovan v obleki ponos inteligence, avtoritete in bogastva, je kazal beneškim patricijem ideal, ki so ga hoteli oni uresničevati. Ko je Poussin sestavljal pejsaže, kjer se zdi, da vlada razum, tako jasna je njihova razporedba in veličastna; ko je Puget napihoval mišice svojih herojev; ko je skrival Watteau pod skrivnostnimi sencami svoje ljubke in melanholične zaljubljence; ko je velel Houdon smejati se Voltairju in lahno teči lovki Dijani; ko je klesal Rude svojo Marseillaiseo in klical domovini na pomoč starce in otroke, so ti veliki francoski mojstri oblikovali gotove facete naše narodne duše, prvi rednost, drugi odločnost, tretji eleganco, četrti duha, peti junaštvo, vsi pa življensko radost in svobodno delovanje in so ohranili pri svojih sokrajanih distinktivne lastnosti naše rase. Največji umetnik našega časa, Puvis de Chavannes, ali ni hotel izliti črez nas sladko solnčnost, ki hrepenimo vsi po njej? Njegovi veličastni pejsaži, kjer se zdi, da ziblje sveta narava v svojem naročju ljubeče človeštvo, obenem modro, majestetično in preprosto, - ali ni to za nas čudovita lekcija? Pomoč slabosti, ljubezen do dela, požrtvovalnost, spoštovanje pred visoko mislijo, vse je izražal ta brezprimerni genij. Dovolj, če si ogledate le eno izmed njegovih umotvorov, njegovo Sveto Genovefo, njegov Sveti Gozd v Sorbonni ali pa njegovo veličastno Poklonitev Viktorju Hugu na stopnišču hotela de Ville, da se čutite zmožnega plemenitih dejanj. Umetniki in misleci so podobni neskončno občutljivim in zvenečim liram. Vibracije pa, ki jih zbujajo v njih okolnosti vsake dobe, se razširjajo na vse ostale ljudi. Brezdvomno so ljudje, ki lahko uživajo zelo lepe umetnine, redki; in vrhutega jih opazuje v muzejih ali celo na javnih prostorih le majhno število gledalcev. Čuvstva, ki jih vsebujejo, pa vendar nič manj ne pronikajo v množico. Poleg genijev so v resnici drugi umetniki, ki se z manjšim poletom lotijo koncepcij mojstrov in jih popularizirajo; slikarji vplivajo na pisatelje in sprejemajo sami .vplive od literatov; med vsemi možgani iste generacije obstoja neprestano izmenjavanje misli. Žurnalisti, ljudski pisatelji, ilustratorji, risarji podob prilagode obzorju množice resnice, ki so jih razkrile silne inteligence. Vse to je podobno duševnemu žuborenju ali pa vrelcu, ki pada v neštetih slapovih, preden stvori veliko tekočo površino, ki predstavlja duševnost gotovega časa. Napačna pa je trditev, ki je zelo pogosta, da umetniki samo reflektirajo čuvstva svojega časa. To bi bilo sicer že veliko. Zakaj ni nekoristno, pokazati drugim ljudem zrcalo, ki jim pomaga, da se spoznavajo. Toda umetniki delajo še več. Gotovo temeljijo trdno v skupnih temeljih tradicij, toda tudi povečujejo ta zaklad. V resnici so iznajditelji in vodniki. Da se o tem prepričate, je dovolj, če opazujete, kako je večina mojstrov prehitevala - in sicer prav pogostoma — čas, v katerem je triumfirala njihova inspiracija. Poussin je naslikal za časa Ludovika XIII. celo število umotvorov, v katerih prorokuje pravilna nohlesa značaj bodočega kraljestva. Watteau, čigar brezskrbna gracija se zdi, da je načelovala vsemu vladanju Ludovika XV., ni živel pod tem kraljem, temveč pod Ludovikom XIV. in je umrl pod regentom. Chardin in Greuze, ki sta slavila domače, meščansko ognjišče in sta napovedovala - se zdi - demokratično družbo, sta živela v časih monarhije. Proudhon, mistik, sladek in truden, je zahteval sredi kričečih cesarskih fanfar zase pravico ljubezni, zaglobitve, sanj in se je uveljavil kot predhodnik roman-tikov ... In v še večji naši bližini, ali nista Courbet in Millet naglašala za časa drugega cesarstva trpljenje in dostojanstvo ljudskih stanov, ki so pozneje v tretji republiki zavzeli v družbi tako pretežno mesto? Ne trdim, da so določevali ti umetniki velike smeri, v katerih se spoznava njihov duh. Pravim samo, da so jih nevede pomagali oblikovati; pravim, da so tvorili del intelektuelne elite, ki je ustvarila te tendence. Seveda pa ni ta elita sestavljena iz umetnikov, temveč tudi iz pisateljev, filozofov, romanopiscev in publicistov. Dokaz, da prinašajo umetniki svojim generacijam novih idej in inklinacij, je tudi to, da pogostoma mnogo trpijo, preden jih uveljavijo. Mnogokrat se bore vse življenje z rutino. In čim geni-alnejši so, tem dlje ostajajo često neznani. Corot, Courbet, Millet, Puvis de Chavannes, da ne imenujem drugih, so bili enoglasno priznavani šele koncem svojega življenja. Nihče ne dela nekaznovan dobrega ljudem. Ravno radi te trmoglavosti, s katero bogatijo človeško dušo, pa so veliki umetniki zaslužili, da je bilo njih ime posvečeno po njihovi smrti. To sem vam hotel povedati o koristnosti umetnikov. VASOVALEC. Oj, to je bila temna noč, še mesec je zaspal, a meni spati dalo ni, vso noč sem vasoval. In sam prišel sem v tujo vas, zaukal sem na glas. Kar dvajset fantov je nazaj zavriskalo skoz vas. Pa sem zaukal drugikrat kaj gorše kakor prej, odvriskalo le še deset po vasi jih je vsej. In shajali so fantje se, pa spet razhajali. Zaukal sem še tretjikrat -le psi so lajali . . . In ko petelin je zapel, sem ukal iz vasi, hej, fantje, kje ste, da noben se mi ne oglasi! JOŽ. A. GLONAR: O SVETEM HIJERONIMU PASJEGLAVCU. Vpratiki se svetniki ne kažejo samo v besedi, ampak tudi v podobi. Ker pa nimamo od starejših svetnikov, ki tvorijo večino koledarja, nobene avtentične slike, je bilo treba po drugi poti poskrbeti za to, da se je lahko reklo: Tale je sveti Janez Krstnik, oni sveti Marka, oni pa je sveti Janez glavo-sek itd. Treba jim je bilo dati nekake zunanje znake, po katerih so ljudje lahko spoznali, koga jim podoba kaže. Dali so se jim torej znaki, ki so bili z njimi v nekaki zvezi. Najprej seveda oni, ki so kazali na njihov stan: svetniku, ki je bil škof, so dali palico v roke, vojščaku orožje, cesarju krono in cesarski plašč. S tem je bila označena vsaj vrsta ljudij, kateri je pripadal, njegova oseba pa še ne. Zato je bilo treba še drugih znakov. Če je bil učenjak, so mu dali povrh še knjigo, če je bil mučenik, pa palmovo vejo, saj je bila palmova veja znamenje zmage nad smrtjo in saj je bil mučenik tudi med onimi, o katerih piše sveti Janez v skrivnem razodetju, da stoje v belih oblačilih in s palmovimi vejami v rokah pred Jagnjetom. In če je bil puščavnik, so mu dali leva ob stran, da označijo puščavniško samoto. V preprosti pratiki je vsa stvar še bolj preprosta. Namesto svetnikov stoje večkrat samo njihovi simboli: za sveto Jedrt dvoje miši, za svetega Urbana grozd, znan je tudi svetega Gola medved, ki nese polena, itd. Namesto slike svetega Hijeronima (30. septembra) stoji samo — kaj? To vam bom takoj povedal. Že zgoraj ste se menda čudili in zmajevali z glavami, saj ste bili doslej uverjeni, da ima Jedrt dvoje podgan, Gol pa psa, ki je drva kupil, potem ko je nekaj prodal (Štajerci že vedo kaj). Učeni „pratikarji" pravijo, da so vse tukaj navedene razlage poznejša izmišljotina. Tudi jaz sem se začudil, ko sem zvedel, da stoji na mestu svetega Hijeronima v pratiki levova glava, znak, da je živel kot samotar v puščavi. Dotlej sem namreč mislil drugače. Že izza otroških let mi je bilo znano, da je v pratiki naslikan sveti Hijeronim s pasjo glavo. Vedel sem tudi zakaj. Radovednemu otroku, ki je v pratiki dobil prvo knjigo v roke in jo — ker je imela celo podobe — z zanimanjem pregledoval, so na vprašanje „ Zakaj je imel sveti Hijeronim pasjo glavo?" povedali tole: „Sveti Hijeronim je bil zelo pobožen, a tudi neizmerno lep človek. Tako je ženski svet kar drl za njim in on ni imel nobenega miru pred težkimi posvetnimi izkušnjavami. Zato je prosil Boga, naj ga reši teh izkušnjav. Bog ga je uslišal, njegov obraz je izpremenil v pasji in sveti Hijeronim je imel poslej mir pred zapeljivim ženskim svetom." Tako so mi pripovedovali pred mnogimi leti. Danes vem, da je to samo preprosta narodova razlaga pratike, olajšana in umljiva zaraditega, ker so našemu narodu psi in „pasjeglavci" bolj znani ko levi in puščavniki, slednjič tudi zato, ker je slika v pratiki zelo primitivna in groba. Cerkvena legenda ne ve nič o pasjem obrazu svetega Hijeronima, torej tudi ne o njegovem povodu. Ali pa je mogoče v Hijeronimovih spisih kaj takega, kar bi nam pomagalo razložiti postanek te narodne legende? Hijeronimovi spisi se ne odlikujejo samo po globoki učenosti in jasnosti, ampak tudi po svoji vročekrvni temperamentnosti. Prepiri z Jovinijanom so mu dali (kakor obširna korespondenca z rimskimi matronami in njihovimi hčerami) poleg drugih spisov prilike dovolj, da je govoril o ženskah, o možitvi, devištvu in kar je še takih ženskih vprašanj. In tu je večkrat pokazal, naravnost ali posredno, da je med onimi ljudmi, ki so se našli v vseh časih in v vseh stanovih in ki jim je skupno to, da o ženstvu ne sodijo baš ugodno. V spisu proti Jovinijanu govori v prvi knjigi obširno o tem, da je devištvo boljše in zaslužnejše ko zakon. Tega, pravi, se lahko učimo celo od poganov. In v dokaz za svojo trditev navede dolg odlomek iz spisa „0 možitvi", ki ga je spisal Teofrast, Aristotelov učenec in ljubljenec. Spis se ni ohranil, edino, kar vemo o njem, je ta odlomek v latinskem prevodu pri svetem Hijeronimu (Migne, Patrologia. Series latina, XXIII, 276). Teofrast pravi pri Hijeronimu: „ Torej, ali se naj učen človek oženi? Seveda, če je ona lepa, dobro vzgojena in od poštenih staršev, on pa zdrav in premožen, tedaj se pač lahko tudi učenjak oženi. Ampak vse^to skupaj se pri kakem zakonu najde le redkokdaj. Zato je boljše, da se učen človek sploh n e oženi. Najprej in najbolj ga bo ovirala pri pečanju z znanostjo: saj ne more nihče služiti knjigi in ženi v enaki meri. In kaj vse potrebujejo žene: dragocene obleke, zlatnino in dragulje, družbo, strežbo, raznovrstno pohištvo in dragocene vozove. Poleg vsega pa ti še noč za nočjo jadi-kuje in toži: Onale nastopa v družbi vse bolj elegantno, vse jo časti, mene, uboge, pa v ženski družbi nihče ne opazi. - Čemu neki si se oziral po sosedi ? - Kaj si imel s hišno ? - Kaj si mi prinesel iz bazarja?" Mož ne sme imeti nobenega prijatelja več, nobenega druga. Saj žena sumi, da ima mož koga rad in da njo samo mrzi in sovraži. In če bi se pokazal v kakem mestu največji učenjak, da bi predaval, ne smemo zapustiti žene, ne vzeti potne palice v roko. Skrbeti za ženo, če je uboga, je težko, živeti z bogato, pa prava muka. Poleg tega si Človek žene niti ne more izbrati, ampak mora vzeti tako, kakršna se mu ravno nameri. Ali je jezljiva, omejena, pohabljena, naduta, nečista in kar je še takih slabih lastnosti, vse to izvemo šele po poroki. Konja, osla, govedo, psa, najneznatnejšo spravo, celo obleko, sklede, leseno klop, kelih in lončen vrč: vse človek poizkusi, preden kupi; samo žena se prej ne pokaže, da lahko ugaja vsaj do poroke. Vedno moraš gledati baš na njo in hvaliti njeno lepoto; sicer bo mislila, da ti ni všeč, kakor hitro se boš le malo ozrl po kateri drugi. Imenovati jo moraš svojo „gospo", slaviti njen rojstni dan, prisegati pri njenem zdravju in želeti, da bi te preživela. Spoštovati moraš njeno dojiljo, njeno hišno, sužnja, ki ga je dobila od očeta, njenega gojenca, njenega kavalirja in njenega oskrbnika, vse te ljudi, ki ti pod krinko teh lepih naslovov in služb delajo pri nji samo konkurenco. Kdor je njej ljub, bodi tudi tebi drag - in če se moraš tudi premagovati. Če prepustiš nji gospostvo v hiši, postaneš sam hlapec; če pa pridržiš kaj svojemu odločanju, bo takoj mislila, da ji ne zaupaš - začela se bo jeziti in prepirati in če se ji takoj ne vdaš, ti nazadnje še zavda. Stare babe, vražarji, čarovniki, kramarji z lišpom in s svilenimi oblačili prihajajo in izku-šajo njeno čednost — če jih ne pustiš k nji, pa je užaljena, da ji delaš krivico s svojo nezaupnostjo. In kaj pomaga navsezadnje najskrbnejše varstvo, ko vendar nesramne ni mogoče zastražiti, sramežljive pa treba ni. Moč in sila sta slabi straži čistosti; v resnici čednostna je tista, ki bi smela grešiti, če bi le hotela. Za lepo se kmalu kdo vname, grda pa si kmalu koga zaželi. Saj je tako težko stražiti to, kar vsi oblegajo, in neprijetno imeti nekaj, česar nihče ne mara. Na vsak način pa je manjše zlo, imeti grdo ženo, ko venomer stražiti lepo. Nobena reč ni varna, če vse tako po nji hrepeni. Ta se nastavlja s svojo figuro, ta s svojim umom, drugi s svojo duhovitostjo, zopet drugi s svojo razsipnostjo. Trdnjava, ki jo oblegajo od vseh strani, mora vendar enkrat na kak način pasti. — Ce pa vzamemo ženo, da bi imeli gospodinjo, v bolezni postrežbo in v dolgem času razvedrilo, nam vendar mnogo boljše služi veren sluga, ki je gospodarju pokoren in v vsem poslušen, ko žena, ki se kaže gospodinjo samo v tem, da dela zoper moževo voljo, namreč to, kar se nji ljubi, in ne kar se ji naroči. V bolezni pa nam mnogo bolj pomore jo prijatelji in sluge, ki smo jih z dobrotami navezali nase, ko ona, ki nam zaračuna vsako solzico, ki jo potoči v mislih na oporoko in ki s svojo narejeno žalostjo in obupnostjo bolnika sama še bolj vznemirja. In če je sama bolna, moramo bolovati z njo in se ne smemo ne za trenutek geniti od njene postelje. Ce pa je bila v resnici dobra in ljuba žena — seveda, bela vrana — stokamo z njo pri vsakem porodu in trpimo muke ob vsaki njeni bolezni. Sam pa učen človek že celo ne more biti nikdar. Saj ima ob sebi vedno vse dobre ljudi, ki žive in ki so kdaj živeli, in lahko svojega svobodnega duha obrne, kamorkoli hoče. Cesar ne more s telesom, to lahko doseže z duhom. In če mu manjka ljudi, govori z Bogom. Nikdar ne bo tako malo osamljen, kakor tedaj, kadar bo v resnici sam. Zeniti se zaradi otrok, da bi ne izginilo naše ime, ali da bi imeli v starosti oporo in po smrti prave dediče, to pa je že celo nespametno. Če odidemo s sveta, ali nam naj bo kaj do tega, da bi kdo drugi nosil nase ime, ko pa niti sin ne dobi takoj očetovega imena, in je toliko ljudi, ki imajo enaka imena! In kako pomoč imaš na svoje stare dni, če si vzgojiš otroka, ki umrje pred tabo, ki je popolnoma izkvarjen ali pa, ko nekoliko doraste, samo še čaka tvoje smrti? Boljši in zanesljivejši dediči so prijatelji in sorodniki, ki si jih lahko po svoji volji izbereš, nego oni, ki jih, hočeš, nočeš, moraš imeti. A še en zanesljivejši način podedovanja je: namesto da bi s svojim trudom skupljeno premoženje prepustil, da bi se porabilo bogvekako, ga, dokler si živ, rajši sam umno porabi." Svetega Hijeronima veže marsikaj z nami. Rojen je bil v Stri-donu, nekem mestu nekje na meji Dalmacije in Panonije; pozneje je bil tudi v Ogleju. Svoj čas so ga imeli celo za južnega Slovana. Na nekem mestu v svojih spisih omenja Tihika, ki je spremljal apostola Pavla na drugem potovanju po Makedoniji in pristavi: Tihik pomenja „molčeč". Umrl je leta 420. C. GOLAR: POLETI. Oj, polje, polje razcveteno, ko oltar v nedeljo okrašeno — pri rožah so nevestah v svatih metulji v pajčolanih zlatih. Na stolčkih pisanih sedijo, majolčice v rokah držijo: »Izpijmo, bratci, polne čaše, poživi Bog nevestke naše!" Iz cveta v cvet - šumeče strele se bliskajo, škrope čebele, po zraku solnčni zor igra se, po nebu Bog ovčice pase. Na polje sedla dekle-ptica, smeje žareča se ji lica — Plameni li za njo vihrajo? Lasje le njeni plapolajo. Zlati se njiva, moli klasje, odprl nebo škrjančkov glas je, bleste, hite daljav peroti objemu src in duš naproti. DR. IVAN LAH: VRAG IN DOLENJCI (DOLENJSKA POVEST.) og je zelo ljubil Dolenjce, ker so bili poštene duše in dobrega srca. Z lepimi griči je okrasil njih zemljo, rodovitna polja jim je dal, da so si do vrha napolnili zidane kašče, z vinsko trto je napolnil njih vinograde, da je bilo po vinskih hramih vedno dovolj vina. Hodil pa je po Dolenjskem mlad vrag, in glej, ni se mu posrečilo niti ene duše spraviti s seboj v pekel. Zdelo se je, da so Dolenjci tako pravični, da njih stanovitnosti nobena izkušnjava ne premaga. Vrag je hodil po hišah, šuntal je skrivaj ljudi na prepir, podpihoval je sosede, netil je jezo, hujskal je mlade fante na boj -ponoči pa se je plazil okoli oken, kjer so spale mlade deklice, in je zapeljeval njih nedolžna srca s pregrešnimi mislimi. Toda vse zaman: vrag se je brez duše vrnil v peklo. Ko je peklenski poglavar zapazil, da že več let ni nobenega Dolenjca v njegov peklenski svet, se je hudo razjezil in je dal onega vraga obesiti za rožičke na peklensko steno. Vrag se je zvijal in kričal na vse pretege in je prosil milosti. Obljubil je, da napravi prepir med Bogom in Dolenjci, ako ga pusti satan še enkrat na svet. Peklenski poglavar mu je kazen odpustil in mu je zapretil, da bo večnost let visel na razbeljeni peklenski steni, ako ne izpolni svoje objube. Tako je vrag prišel drugič na svet. Sredi ljubljanskega polja je stopil na zemljo in se je vlegel v travo, da bi si nekoliko odpočil od prestanih peklenskih muk. Ko je tako ležal v travi, je koval svoj načrt, kako se bo maščeval nad Dolenjci. Dolgo mu ni prišlo nič pravega na misel. Zagledal se je v svetlo solnce in se je jezil nad lepim božjim stvarstvom, ki se koplje v jasni nebeški luči, ki jo on tako sovraži. Bil je zelo nezadovoljen sam s seboj. Ko je tako premišljal sam o sebi, se je spomnil zopet na Dolenjce in je od togote butal z glavo ob zemljo, ker se mu ni hotela roditi nobena dobra misel. Nazadnje se mu je zazdelo, da je uganil pravo. Zakaj je Bog kaznoval vraga? Ali ne zaradi napuha? Zakaj bi se Dolenjci ne vdali napuhu, ki je prvi in največji naglavni greh, iz katerega izvirajo vsi drugi? Vrag je skočil na noge in je bil tako vesel, da so vse gore zaplesale okoli njega. Tla, kjer je ležal, so bila sežgana, zato je hitro odšel, da bi ga kdo ne zapazil. * Ker je vedel, da je v velikih mestih največ napuha, je odšel v Ljubljano, da tam dobi napuh in ga prepelje na Dolenjsko. Ker pa so bila v tistih časih mesta še obzidana in so pri mestnih vratih vsakega dobro pregledali, da bi ne prišel kak sovražnik v mesto, se je vrag izpremenil v komarja in je preletel mestni zid. Brenčal je naravnost na Glavni trg, kjer se je hipoma izpremenil v mladega kupca. Tako se je nakrat pojavil poleg branjevke, ki je tam prodajala zelenjavo, in branjevka se je tako ustrašila, da je prevrnila košek. „Ti vrag ti," je vzkliknila od jeze - vrag pa je hitro odšel naprej in se je jezil, da so ga tako naglo spoznali. Ker so bili Ljubljančani že takrat vdani raznim pregreham, se je vragu ves dan prav dobro godilo. Hodil je po gostilnah in se na tihem v srcu smejal, ko je videl, da so Ljubljančani od vekomaj do vekomaj ravno tisti. Ampak Dolenjci! Ti so motili njegovo radost. Zato je odšel na tržišče za Bregom, kjer so se takrat ustavljali vozniki, ki so vozili blago od Trsta na Sisek in na Dunaj. Na tržišču so bile lope, v katerih so stali vozovi, polni raznega blaga. Med vozmi je stal tudi voz poln svile, žameta in dragocenega sukna. »To je napuh," si je mislil vrag, „tega moram dobiti zase v oblast." Medtem ko so mestni nadzorniki in razni trgovci trgovali na tržišču, so pili vozniki v gostilnah. Vrag se je pomešal med kupce in trgovce in je zvedel, da je oni voz s svilo, z žametom in dragocenim suknom namenjen v cesarsko mesto. Blago so poslali beneški trgovci, vozil pa ga je stari, izkušeni voznik Janez Bogataj. Vrag je odšel svojo pot naprej in je začel iztikati po gostilnah, kje bi iztaknil voznika Janeza Bogataja. Ni mu bilo treba dolgo iskati. Našel ga je v tretji gostilni med veselimi vinskimi bratci, ko se je ravno bahal, da noben slovenski voznik še ni vozil tako lepih in dragih stvari na Dunaj za samega cesarja, kakor jih vozi danes Janez Bogataj. * Vrag je prisedel k mizi in je začel pogovor z vozniki, ki so bili vinjeni. To mu je bilo zelo po volji. Vozniki so bili prijazni in so ga radi sprejeli v svojo družbo. Pripovedovali so mu o mestih, skoz katera so vozili, in o gostilnah, pri katerih so se ustavljali. Pri tem so kleli in so se pridušali. Janez Bogataj pa je pravil, da vozi baharijo na Dunaj in da se bo sam vrag veselil nad napuhom, ki je naložen na njegovem vozu. Tako so pili in se pogovarjali do pozne noči. Ker je bilo še daleč do jutra, je vrag nasvetoval, da bi bilo dobro, ko bi začeli igrati. (Pri tem je potresel svoj žep, v katerem je zarožljal denar.) Vozniki so se spogledali in so rekli: „Vrag vzemi vse skupaj, pa dajmo." Gostilničar je prinesel kvarte in so začeli igrati. Igrali so pozno v noč. Vrag je izpočetka vedno izgubljal, in vozniki so bili veseli, da so ujeli neizkušenega igralca, ki ga bodo obrali. Ko pa je bila ura polnoči, je sreča zapustila Janeza Bogataja in je začel izgubljati. Izgubil je ves denar, kar ga je imel - toda vrag ga je znal tako navdušiti za igro, da je igral naprej. Ker ni bilo denarja, je zastavil konje. Igrali so za konje - in Janez Bogataj je izgubil. „Sedaj igramo za voz," je vzkliknil Janez Bogataj — in je izgubil. „Sedaj igram za vse blago na vozu!" Vrgli so kvarte in Janez Bogataj je izgubil. Proklel je trikrat denar, kvarte in hudiča in je odšel iz sobe. * Vrag se je hudomušno nasmejal, spravil je svoj dobiček in je odšel na tržišče, kjer so hlapci stražili vozove. Naročil je, da bo s prvim svitom odpeljal iz mesta. Hlapci so mislili, da je prišel pravi gospodar, in so pripravili voz in konje. Poleg njega sta bila še dva voznika, ki sta bila tudi namenjena na Dolenjsko. Dogovorili so se, da bodo vozili skupaj. Vrag je medtem odšel ob bregu Ljubljanice in je našel, kar je iskal. Ob bregu je ležal klobuk in plašč nesrečnega Janeza Bogataja. Janez Bogataj pa je ležal na dnu valov in so ga šele drugi dan ribiči potegnili iz vode. Vrag je smeje oblekel plašč in klobuk mrtvega voznika in se je vrnil na tržišče. Ob prvem svitu so se trije veliki vozovi pomikali po dolenjski cesti. Na prvem je sedel Jur Mokronajzar, ki je vozil razno blago v Mokronog, na drugem je sedel Anton Kranjčan, ki je vozil blago na Žužemberk, na tretjem pa je sedel vrag, oblečen v obleko Janeza Bogataja. Na vozu je imel dragoceni lišp, ki je bil namenjen za sam cesarski Dunaj. Vrag je pomaknil klobuk na oči in se je delal, kakor da dremlje. Pri tem je dobro pazil, da je zdaj pa zdaj padel kak kos svile, žameta ali dragocenega sukna po cesti na tla. Vedel je namreč, da ljudje zjutraj radi pobirajo po cestah, kar izgube ponoči vozniki. Videl je pri svoji poti po Dolenjskem, kako so pobirali žito, zrnje ali kavo, kadar se je vozniku razvezala vreča. Od vseh vasi so zjutraj prihitele ženske in so pobirale. Tako je modroval vrag: »Dolenjci so zviti in se ne dado izlahka premotiti. Ko bi jim ponujal napuh iz roke, bi ga ne vzeli, ker bi se bali vražjih izkušnjav. Ko pa ga bodo našli na cesti, ne bodo nič hudega slutili in ga bodo z veseljem sprejeli." Tako je mislil vrag in tako se je zgodilo. Zjutraj, ko so ljudje odpirali hiše, so videli na cesti kose blaga. Šli so in so jih z veseljem pobrali. Hvalili so Boga, da se je voznik toliko napil, da ni izgube zapazil, in so raznesli kose vsak na svoj dom. Trije vozniki pa so vozili naprej in so privozili na svetokrižki klanec. Ta klanec je bil najtežji na dolenjski cesti, zato so vozniki na vrhu postavili kapelico s tremi križi. Ko sta prva dva voznika pripeljala srečno do vrha, sta vzkliknila: „Svet križ božji," in sta se prekrižala. Vrag pa se je križev tako bal, da je pognal konja v ves dir in je v največjem teku letel prav do Šmarja. Zato je tukaj z voza izgubil več kosov nego drugje in je od te dobe v tej okolici več napuha kakor drugod. Vozniki so vozili naprej in so prišli na drug velik klanec, ki se imenuje Stekan. Vozili so navzgor po težkih ovinkih in so se bližali Višnji Gori. In zopet je bila vrhu klanca kapelica in križ in oba voznika sta se prekrižala, ko sta privozila na vrh. Vrag pa se je vnovič ustrašil križa in je pognal po klancu navzdol, da se je voz skoraj prevrnil. — Ko so šli zaspani Višnjani dopoldne na izprehod — so našli na cesti kose lepega blaga in so jih nesli domov. Bili so zelo veseli in so rekli: „Danes z izprehoda ne nosimo drv, ampak žido." In od tega časa so postali zelo ošabni, oblačili so se lepo in bogato in so bili ponosni na svoje meščanstvo. Trije vozniki pa so vozili naprej in so privozili do St. Vida. Solnce je sijalo že visoko in je bil poln dan. Ker je pa medtem za vragovim vozom narastla množica ljudij, ki je pobirala kose, ki so padali z voza (mnogi so tudi kradli s silo, ker so mislili, da voznik spi), sta se ozrla prednja dva voznika nazaj in sta zapazila, kaj se godi. Ko sta videla, da tretji voznik dremlje na vozu in izgublja blago, je vzkliknil eden: „Glej ga vraga, kako spi." Vrag pa je mislil, da sta ga voznika spoznala, in ker se je bal, da bi ljudstvo umelo njegovo prevaro, je zapodil konja v tek. Na klancu pod Šent Vidom se je voz prevrnil in zadnji ostanki dragocenega blaga so se raztresli po tleh. Vrag ni imel več časa voza vzdigovati, ker bi se pri tem lahko pokazalo njegovo vražje kopito, zato je hitro izpregel konja, pograbil je nekaj kosov blaga, vsedel se je konju na hrbet in je odjahal naprej. Ljudje so mislili, da ima voznik slabo vest in da zato beži pred njimi -ter so z veseljem pobirali dragocene darove. Ko so kmetje od daljnih vasi videli, kaj se godi na cesti, so prihiteli in pobrali, kar so jim drugi pustili. Pa tudi Jur Mokronajzar in Anton Kranjčan nista gledala mirno. Pograbila sta, kar sta mogla, in sta naložila vsak na svoj voz. Največ pa so dobili Šentvičani, ki so se za več let bogato založili. Jur Mokronajzar in Anton Kranjčan, ki sta že več let prijateljsko vozila po dolenjskih cestah, sta se hudo sprla zaradi voza, ki je ostal na cesti, in sta zato hudo sprta in razžaljena krenila vsak na drugo plat: Jur je odpeljal naprej skoz šentrupertsko dolino proti Mokronogu - Anton je zavil skoz Krajino proti Žužemberku. Ker pa se je njima zdelo tisto blago sumljivo in sta se bala, da bi njima ne prineslo nesreče, sta ga za cenen denar prodala ženskam po vaseh, koder sta vozila. Vrag je na svojih konjih dirjal naprej po cesti in je z glasnim grohotom metal kose skoz vasi prav do Novega Mesta Tam je preplaval Krko in je odletel na vrh Gorjancev, kjer se je ozrl po lepi dolenjski zemlji, ki je ležala pred njim, in se je zagrohotal, kakor da je v oblakih zagrmelo. Videl je, da se mu je njegov načrt posrečil, kajti Dolenjci so sprejeli njegove darove Vrag je ujel Dolenjce na svoje limanice. Vasi so tekmovale, katera bo lepše oblečena. Lepo oblečene ženske niso hotele delati, ampak so se hotele zabavati in plesati Dolenjci so zaradi napuha padli v grehe: začele so se zdražbe, prepiri, pravde, poboji, sovraštvo in žalostni časi. Vrag pa se je zadovoljno vrnil v peklo in mu ni bilo treba z rožički viseti na razbeljeni peklenski steni, kajti od takrat je mnogo Dolenjcev prišlo v peklo. C. GOLAR: DEVIŠKA. Sadila sem lilijo, beli cvet, sadila sem rožmarin mladih let in v vas prižgolele so ptice iz neba na moje gredice. Cvetela je lilija, beli cvet, dehtel mi je rožmarin mladih let: Kod hodi neznani moj ljubi? Naj pride in naj me poljubi! Utrga naj lilijo, beli cvet, utrga naj rožmarin mladih let! Jaz hočem ljubezni ognjene, v njej moja mladost naj ovene! H MILAN PUGELJ: GROZOVITA IN NEVERJETNA ZGODBA. i. Noč. Teodor Fekonja kolovrati po ulicah. Kaj vidijo njegove oči? Ali ni ta črna senca, ki plahuta po temni Brencljevi ulici, častiti plašč gospoda literata Skopca, ali niso te tenke nožice častita last ravno istega slavno imenovanega in ali ne plava rjava veha, vsemu mestu znana kot klobuk uglednega mojstra, široko in oblastno med mrzlimi stenami mestnih zidov? Počakaj in postoj, premili gospodar, glej, hlapec tvoj posega z najširšimi koraki proti tebi, a kaj je to, če se ga ne usmili tvoja blaga volja? Dolge, dolge so tvoje noge in tenke in lahke in skočne, in ako ne ustaviš v svoji modrosti njihovega uspešnega delovanja, ne bova midva nikoli skupaj. Gospodar je slišal in dal nogam povelje. Desna je zaokrožila nazaj in telo se je vdalo za njo. Gospod Janko Skopec je vihal močni jugoslovanski brk in čakal hitečega zemljana. „Kako tvoje junaško zdravje?" »A kako tvoje svetlo počutje? »Slavno!" „ Slavno!" Objela sta se in šele zdaj se je razgledal ugledni slavljenec naše javnosti. „To si ti, Teodor Fekonja!" „To sem jaz! Na, lop po rami z desnico, da ne boš mislil, da sem duh, ločen od mesa in telesa." „U, pleče mi je izstopilo! Jasno si dokazal, da še ne gnijo kosti tvojega življenja!" »Vedno vedro, brate, a noč vsako v svate!" »Angeli krilati, a dekliči zlati." »Za duhove so nebesa, zemlja naša za telesa!" »Hej-jo-hej, rad me imej!" Nevede kdaj sta iztegnila roke, si jih ovila okoli vratov in odhajala junaško proti veliki nočni kavarni. Izbrala sta stanico, vredno veselega in tako slovečega para, kakor sta naš pogumni literat in njegov vredni tovariš. Sedeta vsak na eno mizo in Fekonja posnema v vsem svojega slavnega soseda. Sosed zvoni z nogami in tudi Fekonja zvoni, sosed krči pesti in jih suje in vihti po zraku, da izgleda s širokimi rokavi kakor razljučen čarovnik, in tudi Fekonja se ozira zaporedoma nanj in dela enako. Zdaj je začel gospod sosed pihati in tudi Fekonja piha. Pihata oba, kakor bi zašla vsa burja hude kranjske zime v to ozko stanico. Pihata, jojmene, kako strašno pihata! Vstopi natakarica, bleda in izžita Poldi. Smeje se drzko in pri tem kaže za plombiranimi zobmi brezkrvno ustno meso. Prsi ima povešene, roke mrzle in potne. „Kako tebi, janje moje?" vpraša gospodar, sune z brado naprej in razprostre roke, da bi jo objel in pritisnil na svoje razburjeno srce. „Janje moje, janje moje!" ponavlja vdani somišljenik. „0 kako ti cvetiš, krasna roža moja!" »Krasna roža moja!" „Kaj bosta pila, prevzvišena moža?" vpraša natakarica, prikloni glavo in koleno in zakrili okoli sebe z dolgimi rokami. »Prinesi nama medice iz kelihov svojih rož!" »Tega ne, tristo vragov!" prekliče neposlušni zemljan s tako resnim glasom, kakor bi bil danes še od včerajšnjega jutra na tešče. In naenkrat se zave svoje pregrešne neprimernosti in izreče zvočno in melodijozno: »Prinesi, janje moje, šampanjca!" Gospodar pritisne tri prste na dlan, odpre kazalec in palec in s temi vilami zapre svoja važna usta. Nagrbi čelo, strašno namrši obrvi, oči zapiči v tla kakor dvoje svetlih in nevarnih sulic in izreče te mrke, pretresljive besede: »Glava visoka, vdaj se ple-bejcu, ki se mu meša pamet s cestnim prahom! Prinesite šampanjca!" Rahlo rumene kaplje so se prašile po kozarcih lepše kakor žarki solnca. Daleč so presegale električno luč, ki je sijala na modre glave naših pogumnih junakov in občrtavala na steni njih majave sence, podobne gabrom v viharju. „Prosim za besedo!" je vzkliknil Fekonja in dvignil roko. „Bodi ti, imej jo!" In Fekonja je govoril. „Izjemno leto imamo. Zrak je tak, da ti reže in orje pljuča kakor ledena voda, a ti si zavzet zjutraj, zavzet zvečer, zavzet ponoči, ti ne prideš iz silnega navdušenja. Nastavi kosmata ušesa! Moje misli so se povzpele visoko iz praha in blata vsakdanjih cest, moje misli trepečejo v zarjah nad življenjem, ki ga še komaj slutijo pod sabo v negotovi megli tega belega mesta. Solnce se izprehaja po njih v steklenih škornjih, z zlato palico v roki, s težkim bri-ljantnim plaščem na plečih in z visoko srebrno mitro na glavi. Rečem ti, sloveči mojster, še tole: Jaz sem blag, jaz sem neskončno blag in vse, kar imam, bom dal za umetnost." „Bliže prihajaš!" je zaklical navdušeno mogočni naš slavljenec, izpraznil čašo šampanjca, jo zalučil v kot in svoji svečanosti primerno dostavil: ..Pristopite, moji angeli, in služite mu!" „Dobrota moja, v ljubezni porojena, v trpljenju iskanja očiščena", hrepeneča v resnice in pravice daljne daljave, je spoznala vas, vi Triglavi, Krimi in Kleki naše sijajne duhovitosti. Glej, ugledni in vredni gospodar, sklenil sem, da naložim kapital - tristo tisoč in še mnogo mnogo tisoč, ki se bo raztakal med vas in omakal vaše žepe kakor studenci naša polja in naše drevje, da rodi sto-teren sad. Premagal sem temo, prebodel srce in glavo zmaju bede in potrebe. Kakor veter sem odpihnil s tvojega čela skrbi, in glej, zdi se mi, da je že gladko in veselo, kakor je tudi visoko in duhovito." . , Druga legija mojih angelov naj pristopi, naj obrise prah s tvojih rjavih šolnov. In tretja legija stoj pripravljena za mojim hrbtom! Približal si se mi, prijatelj jasni, že stojiš tik mene na Olimpu!" „Še malo dni - in potoki denarja bodo tekli med vas. Hočem pa, da se držite mojih postav." „Naštej jih, novi Mozes!" „Sleherni pisatelj, ki ima nad seboj boljše mojstre, ne sme pisati o njih. Ako pa to stori -" „Oddrobimo mu glavo!" „Ne! Kazen bodi strožja. Ako to stori, zajezimo pred njim studenec naših cekinov! Glava druga. Sleherni urednik mora biti preizkušen estet. Ako pa ni - " „Z mečem pravice ga presekamo na dvoje!" „Huje, o huje ga kaznujemo. Vzamemo mu uredništvo! Glava tretja: Vsak kritik mora biti pameten! Ako ne -" „Sežgemo ga na grmadi!" „Kazen bodi ostrejša! Ako ne bo pameten, ukažemo mu, da napiše boljše stvari, kakor so tiste, ki jih obsoja. Glava četrta: Razgrajanje, zasmehovanje miroljubnih ljudi, družabne nesramnosti in vse, kar spada v to stroko, se šteje umetnikom v dobro. Glava peta: Janko Skopec dobi ponižnega slugo, ki bo poravnaval sproti vse njegove tekoče potrebščine." „Pristopi zdaj, tretja legija mojih angelov! Dvigni viteza, ki se ziblje pred mojim obličjem, rahlo ga vzemi na svoje roke in gugaj ga. gugaj ga in mahaj s svojimi krili in hladi njegovo rdeče lice!" Zopet je vstopila Poldi in videlo se je na veliko naše veselje, da ni razdrla božanstvene ubranosti, v kateri sta se zibala podjetna junaka. Mojster rimane besede je segel v žep, in ne da bi prinesel kaj iz njega, pogledal nadebudnega prijatelja, pa izrekel te važne besede: ..Dovoljujem ti, kolega Olimpijec, da poravnaš račune!" „Kakšna čast me je doletela, žlahtni mojster, kakšna čast! Ves, ves sem tvoj hlapec in suženj!" In po teh odkritih besedah je plačal. Stopila sta pod milo nebo in iskala nove krčme. Hodila sta hitro in kmalu se je izkazalo, kako daleč nadkriljuje mojster besede vsakdanjega zemljana. Prehitel ga je za korak, za dva koraka, za tri korake in tudi za več. Hitel je, hitel na moč in ga pozabil nestrpno hrepeneč po zavetišču, a vse je spalo. Noge so švigale, roke so teple po hladnem zraku in plašč je šumel za njim in se lovil po sapi. A rjava veha je rezala megleni zrak kakor brza ladja valove. Tako je obletel petkrat belo slovensko prestolico. Groza! Janko Skopec še dvakrat ali trikrat globoko zahrope in odpre svoje krvave in trudne oči. Njegovi brki so razmršeni in raztepeni kakor premagana armada. Večina se jih je povesila preko ust, a ne manjka tudi takih, ki štrle naravnost pod nos in tudi tistih ne, ki mole iz leve plati na desno in z desne na levo. Strah je pogledati v njegove lase. Dolgi kosmi stoje pokonci, kažejo v stran, leže vse križem po čelu in se mešajo na temenu v vražji vrtinec. Lice je rdeče in zabuhlo. Skozi okno sije solnce in obseva ogal postelje. V žarku se poigrava četvero muh, dve se bliskovito sprimeta ravno nad Skop-čevo glavo in padeta med zmršeni jugoslovanski brk. Zapleteta se, rijeta nemudoma dalje, ali niti vrag ne bi našel skozi tako dračje pota. Ena zabrede v nos, druga v usta. Medtem je bil naš junak zopet zasmrčal in zatisnil oči, a zdaj ga je pošegetalo na nebu v ustih in v levi nosnici. Strahovito je kihnil in malo je manjkalo, da mu ni odletela mogočna glava, ko je z njo tako strašno zamahnil. Obenem ga je posilil silen kašelj, ki ga je tako davil in beckal, da se je krivil v postelji in gledal nenadoma nad vse mere obupno. Posrečilo se mu je, spraviti obe muhi iz svoje modre glave in poizkušal je zbrati svoje misli in razmotrivati položaj. Hotel je obuditi spomin na vrzel, ki je ostala v njegovem življenju od včeraj večer do danes ali do jutri ali pojutranjem ali do kdaj je to bilo, ko se je zbudil in rešil sitne mušne dvojice. Vse ni bilo jasno. Po kavarni je šel tistega večera, ko se pričenja vrzel, v gostilno. Nekje je videl koristnega velikaša Fekonjo, nekje je zadel z nečloveško silo ob ogal, nekje se je prerekal zaradi svoje palice, ali vse visi v zraku brez prave zveze. Ozre se po sebi in pri tem naporno dvigne glavo in šele zdaj opazi, opazi - dovolite, da se oddahnem - on opazi, gospoda moja, strahovito grozoto. Oko ni videlo, uho ni slišalo, ne, poglejte, te besede vam niti oddaleč ne dajo slutiti tega pretresljivega dogodka! Mitologija, bodisi grška, bodisi rimska ali katerakoli, nima dovolj močnega orjaka, nima kentavra, ki bi stisnil iz sebe ob tem pogledu dosti močan in dosti plašan krik začudenja in groze. Janko Skopec leži na postelji zložen kakor zložljiva tesarska ali mizarska mera. Najprej stopali, po stopalih leže nazaj meča do kolen, na mečah leže naprej bedra do stegen, od stegen leži nazaj truplo do popka, od popka leže naprej prsi do vratu, vrat sam je trikrat preganjen in na njegovem vrhu visi Skopčeva glava, podobna ogromni kranjski buči. In vsi ti deli so tako dolgi kakor postelja do vzglavja. Vsaka roka je zganjena sedemkrat. Ko iztegne naš preplašeni junak desnico, da bi si pomel oči, zadene s komolcem ob job omare, ki stoji ob nasprotni steni, s tako silo, da mu zaplešejo zvezde pred očmi kakor čarovnice. Levico dvigne kvišku in mahoma zadene tako hudo s palcem ob strop, da pomežikne. V njegovi zabuhli glavi vre kakor v kotlu kmetiške kuhinje, kadar pripravljajo tako pranje, kakor da bi prali vso žlahto do devetega kolena. Grozno se kuhajo misli in tiščijo v senca in čelo, kakor bi hotele razgnati glavo. Druge zopet kujejo, o, strašansko je to, kako kujejo! Zadaj nad tilnikom, kjer kraljujejo v zmešanem klobčiču štrene najmodrejših možganov, razbija po okolici cela jata predrznih pomislekov, in zdi se tudi, kakor bi pikali s kljuni ali grizli z dolgimi in šivankastimi zobmi, kakršne imajo miši in podgane. »Hoj," zavzdigne Skopec skozi hrapavo grlo svoj razbiti glas in jo mahne takoj izpočetka med rimane besede. „Kar danes iz tvoje lobanje prikorači, to še vinska mora tlači. Ce bolj dolg sem, sicer ne verjamem, če pa res je, tudi prav. Še bolj slovito dekle objamem." Kakor vselej, kadar se prebudi po hudih nočnih naporih, tako mu tudi danes mahnejo misli k dekletu. „He, dekle, v desnem žepu imam kožo solnca. Včeraj sem se malo iztegnil, in kar sem v naglici zagrabil, tisto sem ti prinesel. Tudi sem ponoči zlezel na bor, ko je plavala ravno luna mimo. Populil sem ji pšenične lase. Na, tu imaš oboje, okrasi se!" Janko Skopec se smeje, Janko Skopec se še huje smeje in prepričuje samega sebe, da še spi in blede v sanjah. Ali vsak poizkus izpodleti in kmalu ga pretresa zavest neverjetne resnice. Oblečen je legel in oblečen vstaja. Dvigne glavo, dvigne vrat, še prvi pregib do popka se zravna in že trešči s temenom ob čelo. Popraska se in s komolcem zbije s stene podobo sv. Magdalene izpokornice. Sede in se prične razmotavati od spodnjega konca. Sproži izpod sebe stopala in z levico zatisne oči, da jih več ne vidi. Ti dolgi dolgi ponošeni čevlji se drže obupno žalostno in pri tolikem povečanju stopa še jasneje na dan njihova življenska oslabelost. Polno je pok in zarez, ki se prej sploh niso videle. Pribiti podplat se spredaj ne drži prav dobro podlage in reži kakor gobec povodnega konja. A izpod njega gleda modrikasti jezik, Skopčev veliki palec. Komično je to, jako komično, ali tudi tako tragično, da je prav, če obrne usmiljena čitateljica stran svoje sramežljive oči. Gospod mojster sproži drugi pregib, stopalo se pomakne k skrajnici in pokaže se suho in obupno dolgo koleno, zavito v ozke stare hlače. O prokleti molji, kaj so počeli s tem suknom, ko je tako nagosto preluknjano, kakor bi bila streljala drhal zajčjih lovcev najmanj teden dni od jutra do mraka vanje! In trikrat prokleta taka hoja, kjer suje leva peta desni gleženj in desna peta levega! Sproti je razcefrano vse dostojanstvo častitljivih moških hlač. Stopalo zdrsne na tla, bedro se sproži in trebušni deli se prično gibati. Skopec ima glavo nagnjeno v stran kakor pravoverni izpo-korjenec, da se ne tišči pretesno stropa, vrat mu gleda iz dolgega zamazanega ovratnika, rami štrlita kvišku prilično poldrug meter pod stropom in od ram doli se opirata ob posteljo dolgi roki z neverjetno pretegnjenimi palci, kazalci in drugimi prsti. Palci so kakor stroki orjaške slavonske koruze, kazalci kakor koželji na kolovratih marnih gorenjskih predic, a na znotraj vzbočeni mezinci skoro kakor rogovi pravih ogrskih volov. Tako sedi naš iznenadeni junak in opazuje z nagnjeno glavo svoj nesrečni položaj. Zmisli se zvonkih besed soolimpijca Fekonje, iz katerih zveni blagor vsem, ki so v naših krajih rojeni v znamenju umetnije. Ali kaj je zdaj njemu ves ta blagor, ko ni več tak kakor drugi ljudje, ko ga je potegnil neznani čudež iz vrtinca navadnega človeštva. Kaj je lepšega na svetu, kakor biti vsakdanji u 161 človek, ki dela in trpi in se veseli. Ima ti prijetno ženo, ki mu krajša noči in dneve, ima ti prijatelje, ki mu delajo družbo, izmišljajo kratkočasnice in se smejejo na široko in trkajo s kozarci. Zanj pa je vse odpihnil veter zle usode. Ako se prikaže na ulici, gotovo zagrmi vse mesto nanj in mogoče je celo, da ga sklenejo uničiti. Gotovo pa je to, da se ga polaste takoj kakor mravlje hrošča, da mu vzemo svobodo in ga uklonijo svoji volji in potrebi. In premisli, ljubljena bralka, kaj je hujše za pravega umetnika kakor to, če mu vzame svet svobodo, če mu stre lastno voljo, če ga vtakne takorekoč v svoj žep kakor žena moža, ko ji je dala naša sveta cerkev vse pravice svetega zakona v roke! Ce bi se prikazal zdaj naš junak na ulici, gotovo bi se ga polastilo občinstvo. In nemara bi napravili zanj dražbo, po kateri bi pal po bobnu in po postavi v roke in oblast tistemu, ki bi zanj največ ponudil. In ta predrzni njegov lastnik bi mu sezidal najbrž hišo kakor žirafi, ki bi imela okna le tik pod stropom in še tam tako obrnjena, da bi se videlo le milo nebo, le zvezde ponoči in podnevi vrhovi bližnjih gora. To vse pa zato, da bi si gotovo nihče ne mogel ogledati našega umetnika, to čudo človeške postave, brezplačno skozi dostopna okna, ampak bi mogel vsakdo to doseči le takrat, če bi plačal prej dvajset vinarjev vstopnine. Naš junak premišlja vse to in spreletava ga huda zona. Vidi samega sebe, kako hodi po javni areni, a pri nogah se mu gnete jata ljudi, ki spremlja vsako njegovo kretnjo, vsak njegov globoko umetniški pregib z nestrpno pazljivostjo. In vmes stoje pikantne mlade dame, ki nastavljajo na nos črnoobrobljene naočnike, nasajene na elegantne paličice, ki si šepečejo nekaj v uho, zardevajo in se jako smejejo. In vmes so trebušni in majhni gospodje, ki dvigajo k obrazu kratke črne daljnoglede in si predstavljajo, kako bodo zvečer kratkočasno govorili o tej čudni prikazni. In to vse, moja bralka, to vse, glej, je usoda slovenskega umetnika. Janko Skopec je bil vstal šele popoldne in zato ni ne čudno ne nelogično, da se je pričelo že večeriti, ko je to vse premislil. In on, ki je nad vse ljubil krasoto našega polja, naše čebele med in naše rože cvet, je iztuhtal v svojem hrepenenju po prostosti tole: Ko se je dodobrega stemnilo in ko je že po ulicah potihnil prvi hrup večerne šetnje, je odprl okno in zlezel skozi. Stopil je s prvega nadstropja, kjer je stanoval, naravnost na belo vrtno stezo in potegnil dolgo drugo svojo nogo iz sobe k sebi. Stisnil se je h kostanju, ki je rastel zraven, in gledal z njegovim vrhom vred naravnost doli na ulico, ki je tekla mimo vrta. In tam, in tam je mahoma opazil svojo ljubico, kako je skakljala v lepih svetlih šolnčkih po trotoarju. Od vrha dol se je svetil izpod ozkokrajnega belega slamnička njen beli in lepi tilnik. O kolikrat jo je vanj ugriznil, o kje so zdaj tisti srečni časi? Nenadoma se mu je zdelo, da mu rastejo v čeljustih zobje. Ali - hozana Bogu na višavah - to ni bila resnica, to so bile le skomine človeka, ki ni več človek, pa želi biti z najhujšim hrepenenjem zopet. III. Naš junak je prejel pismo. „Moj dragoceni, moj ljubi, moj ljubi! Zdaj ježe trideseta noč minila, že enaintrideseti dan je započel z zarjo in s solncem, kar hodim na -stolp svojega grada, kar gledam v daljno stran proti Tebi in kličem in kličem Tvoje prejasno in preugledno ime. Ali me ne čuješ, Skopec, ali ne razumeš, kako se pogovarjam s Teboj po vetrovih in viharjih, Skopec? Glej, odkar sem spoznala Tvojo slavo, odkar sem brala Tvoja božanska dela, so se mi odprla zlata vrata v carstvo Tvojega duha. O Ti silni, o Ti nadzemski! Ti, ki govoriš s solncem, Ti, ki šepečeš z rožo! Skrbno hočem obrisati prah s svojih nevrednih nog zdaj, ko se bližam Tvojemu svetišču! Dovoli, dovoli, moj presvetli, da se Ti predstavim! Jaz sem tista večno dosegljiva in nikoli dosežena, jaz sem tista, ki sem se vozila z mladeničem-pisateljem po penečem jezeru, in ga rotila, naj bo za božjo voljo moj preljubi. Dam mu svoje belo telo, dam mu svojo dušo, v daljo hrepenečo, dam mu tudi ves svoj posvetni blagor, svoje številno premoženje. A on mi je odrekel, češ, da pojde v lemenat, ker le tako more svojemu narodu prav koristiti. In jaz sem tista komtesa, ki sem izpila dušo zaljubljenemu kaplanu, jaz sem tista kraljičina, ki sem pozvala Jozvo Štempiharja, slavnega literata, na svoj blesteči dvor, da delim z njim svoj zlati prestol. Jaz sem tista Lojzka, Minka in Pavlinka, ki sem se zaljubila vate, še preden sem Te videla, še preden sem Te slutila z neodoljivo ljubeznijo, v hrepenenju porojeno, v trpljenju očiščeno, neprestano koprnečo v daljne daljave. Moja duša Te poveličuje! Rože mojega polja molijo k Tebi, lipa mojega vrta se klanja košata in ogromna in cvetoča Tvojemu veličanstvu. Zdaj je napočil veseli majnik, ljubezni čas. O pridi, mogočni ženin, o pelji svojo nevredno nevesto na svojo belo posteljo. Jaz Te ljubim, ljubim, ljubim - Tvoja, Tvoja, Tvoja kneginja. Tako se je torej približal veliki dan in tako se je izkazalo, da niso varale sanje in da ni goljufala božanska domišljija. Ali o gorje, kako kruto je tiščalo življenje svojo težko dlan na cvetoča usta kipeče sreče, kako brez usmiljenja je pokvečilo našega junaka, da nikakor ni mogel stopiti pred milo neznanko, znano iz daljnih sanj, podati ji roko in se z njo in z njenim denarjem za večno zvezati. Skrito, da ga ni videl svet, je vtikal ponoči svoj dolgi život skozi okno, stopal iz prvega nadstropja na vrt, postajal in se sklanjal previdno in skrbno med hišami na ulico in dobro gledal, če je prazna in tiha. In ko ni odmeval korak ne daleč, ne blizu, je prestopal visoko železno ograjo in zavijal po najtemnejših in naj-zapuščenejših ulicah na polje in v gozd. Hodil je - glavo med žlebovi, rame med najvišjimi nadstropji in premikajoč noge kakor dvoje upognjenih telegrafskih drogov - o kako pošastno je hodil! In ker se jel bal ljudi, je vsled nervoznosti mahal z dolgimi rokami, s prostranimi dlanmi in delal veter, kakor bi vejal z loparji. Njegov jugoslovanski brk pa je bil od skrbi povešen in neurejen, njegovi lasje razgnani in njegove bodeče oči krvave in strašne. Izmotal se je izmed hiš, ril je med vejami kostanjev in se z njimi praskal in pretepal, dokler se ni preril do hoste, kjer je sedel truden in zamišljen. Dolgo in brez usmiljenja ga je morila zavest žalostnega položaja, ki je kriv, da ne more poleteti drobni ptički enako z zeleno vejico v kljunu svoji komtesi v mehko in gorko naročje. Ali ni sreče na svetu, da bi ne imela senčne strani, in ni nesreče na svetu, ki bi ji manjkala tudi dobra plat. Tako se je naš junak nemalo razkratkočasil, ko je pomislil na posledice postav novega Mozesa, denarnega gospoda Teodorja Fekonje. Kakšna grozna kazen zadene urednike, o katerih se izkaže, da niso estetje! Uredništvo beletrističnega lista je duša njihovega življenja, to je njihova čast, njihov javni ponos in ugled. Kaj bo storil dolgi in obriti profesor Migovec, kaj bo storil stari gospod Krivokljun, kaj naj počne mladi in po lastnem prepričanju najširši javnosti namenjeni gospod Ivo Pezdir, ko ga enkrat oropajo njegove duše, njegovega ponosa in ugleda, oh, uredništva! Za modrega Salomona, Žida starega testamenta, je napočil hudi čas, ki mu je iztisnil krilate besede: Havel havelim! Vanitas vanitatum vanitas ali v fragmentarični kranjski judovščini povedano: Janez, moj kšeft ne gre! Isto, umni bralec, je doletelo našega moža in mu izpulilo iz prsi težke besede: Narod moj, ti me nisi vreden! In on, ki je hodil prej v visokem svetlem cilindru s temperamentno zaokroženimi krajci, ima sedaj na glavi preprost črn klobuk na preseko, on, ki je hodil prej v črni elegantni suknji, jasno razkrivajoči plemenite oblike njegovega vitkega života, razklani zadaj od hrbta do tal, hodi zdaj v navadni pelerini za dež in razne druge uime. Prej je šetal kakor mlad srnjak, ves duhovit in živahen, zdaj lazi okoli pobit in porastel, da se ga otrok ustraši kakor divjega moža. O havel havelim! Bliža se grozno in divje razdejanje. On se izgubi, on utone med sivimi zidovi vsakdanjosti, on otopi, on umrje. Čemu naj še živi človek, ko je izgubil v javnosti svojo čast, tisti zveneči in lepi zunanji naslov, ki dela njegovo ime zvočno, blagoglasno in ritmično? A literatu se krči duša od smeha. In še ni dobro premislil enega, ko se mu že vsiljuje drugi slučaj. „Kaj bo s kritiki?" Takoj prvi dan, ko zavladajo nove postave, se jim dokaže resnica - njihova nespamet. In kazen, ostrejša, kakor bi si jo mogel izmisliti zanje najhujši tiran starega veka, jih grize že v pete. Spisati morajo spis, ki dosega tistega, ki so ga spoznali sami za najslabšega. Stopimo bliže, oglejmo si enega izmed njih! On sedi za mizo, noge ima iztegnjene pod njo, v desnici drži peresnik, a v levici cigareto, iz katere srka strastno in strastneje sivi dim. Zapiše z grandeco stavek. Noge skrči, cigareto odloži in prste levice zapraši v glavo, ki jo stresa, kakor bi majal po njej košate in prekrasne kodre, poglavitni zunanji znak duhovitosti, dasi je že dolgo tega, kar mu je izpadel na temenu zadnji las. Obide ga vročina. Nad levim ušesom se prikažejo na goli lobanji biserne kapljice, ki se hitro večajo. Tri se spojijo in jo mahnejo z združenimi močmi mimo uhlja na lice. Na golem temenu se godi isto. Gospod kritik strašno deluje z možgani in možgani povzročajo mnogo potu. Preko čela zdrsne na nos debela kaplja in visi v obliki elipse nad belim papirjem. Zdaj se naenkrat utrga in kane. On vrže pero ob mizo, udari z roko po njej in se odpravi nad ženo. O uboga žena, o trikrat ubogi njegovi nedolžni otročički, nad katere bo izlil svoj grenki žolč! V lice je zelen kakor nezrelo jabolko, z očmi šviga kakor s šibami in z zobmi škrta, kakor zavrženci v peklenskem brezdnu. Medtem, ko je naš junak o teh stvareh premišljal in vsaj za hipec pozabil svojo bridko nezgodo, ter bil obenem uverjen, da ga krilo temne noči dovolj varno ščiti pred zalezovalci, je izpod nizkega gabra nepretrgoma strmelo vanj čuječe oko postave. Boječ se novega pohujševalca vladajoči hiši vdanega naroda, trepetajoč pred netilcem novih veleizdaj, je strahoma potisnilo sabljico pod pazduho in cepetalo za njim, tresoče se in mroče od nečloveške groze. Obtičalo je pod gabrom, ni se upalo dihniti ne kihniti, strmelo je, vedno debeleje strmelo in vedno huje trepetalo. O, morda je to tisti sovražnik našega carstva, morda je to sam kraljevič Marko, ki je prišel netit buno naravnost izpod Urvine planine, nemara je to sloviti kralj Matjaž, ki je odprl vrata Triglava in stopil na piano, da prelasa in premikasti svoj dremotni narod. Vse pa govori za to, da je to strašen in nevaren junak. Janko Skopec je vstal, ker je začutil, da se nagiblje noč. Obrnil se je med kostanje in se tepel in prerival z njihovim košatim vejevjem. Ko je prišel do mesta, ni še v nobeni cerkvi zvonilo, ceste in ulice so se križale mirne in tihe, nikoder še ni bilo ljudi. Le daleč tam na koncu, koder je zavil naš junak zaradi varnosti proti domu, je privihral iz hiše veselja majhen okrogel časnikar, eden prvih pridigarjev ozkosrčne morale. Opletal se je na levo in desno, prerekal se s svojo senco in tolkel s pestjo zdaj po desnih hišah, zdaj po levih, kamor ga je že zaneslo težko breme tiste noči. Našega junaka ni videl in zato ni vedel, da se je opogumil, da je iztegnil desnico proti njegovemu hrbtu doli, dokler ni začutil, kako so zgrabili tuji in veliki prsti njegovo suknjo na hrbtu, kako so jo napeli in jo dvignili z njim vred visoko do prvih nadstropij, še više do drugih in še više do žlebov. Pričela ga je izpreletavati strašna zona, brcal je z nogami naglo v hladni jutranji zrak, vihtel obe roki, kakor bi se boril za ravnotežje, a iz glave mu je stopala kurja polt. Zdaj naenkrat ga je strahovita roka obrnila, dvoje mrkih oči je pogledalo vanj obenem s tropo kuštrastih brk, ki so pretile, da ga prebodejo. ..Usmiljenje, usmiljenje!" je cvilil časnikar. Naš junak je izkazal svoje blago srce; saj ga ni dvignil iz hudobnosti, saj ni storil tega iz veselja: vodila ga je le grenka in pregrenka resignacija. Dasi bi ga bil lahko zakadil preko streh kakor sitno mrčes, dasi bi ga bil lahko pretisnil kakor metulja, ali mu izpulil roko ali nogo kakor muhi, mu v svojem velikodušju ni storil drugega nego to, da je iztegnil proti njemu kazalec desne roke in ga pošegetal z njim po trebuhu, kakor hrošča. Nato ga je posadil na tla, kjer je časnikar nemudoma potlačil klobuk na oči in odtekel, kar so ga nesle noge, ne da bi se ozrl na levo ali na desno. Gospod Skopec je stopal dalje med žlebovi in se pridno oziral skozi črne luknje po podstrešjih. Naenkrat je spoznal, da se raztaka okoli njega pristno narodni duh. Zagledal je dimastordeče vrste pravih kranjskih klobas, ki so se svetlikale sramežljivo in delikatno v desetih tesnih vrstah nad širokimi usti črnega dimnika. Iztegnil je proti njim roko in jih tlačil v žepe. In tako obložen je prestopil železno ograjo in zlezel skozi okno v svoje stanovanje. Zopet močneje je pritisnila grenka zavest in mu zagrenila ves posvetni užitek. Gledal je z žalostjo v očeh, s tugo na obrazu je trgal kos za kosom in naravnost z obupom je žvečil in požiral. A naenkrat mu je prišlo tako, da je moral prenehati jesti. Po prsih ga je izpreletelo in zatrepetalo mu je, kakor bi potegnil Apolon s svojimi dolgimi virtuozovskimi prsti po eolovi harfi. In iz grla, glejte in poslušajte, mu je zakipela hrepenenja in še tudi različnih drugih občutkov polna pesem: »Povejte, ve planine, Kdaj bo vzbujenja dan? Povejte nam: Kdaj vstane iz robstva - prost Slovan?" IV. Po mestu je počil glas - najprej silno pretiran. Govorili so, ne, šepetali so in prisluškovali, da hodi po cestah in ulicah in po okolici neznanska prikazen. Glavo ima do neba, a noge na zemlji. Vrat in obličje sta podobna žirafi, život, roke in noge veliki opici, imenovani orangutan. Porastla je z dolgo, kocasto, sivo dlako.' Pobožni ljudje so spoznali vse to za kazen božjo. O koliko greha se izkoti in izvali v mestu, koliko ga povzroče veselice, koliko plesi in gledališča, koliko ga stkejo pregrešni pisatelji, ki jim ni ljubezen drugega nego spolni akt in ki se v zadnjem času tako množe kakor v vernih in pravih krščanskih familijah od Boga uspešno blagoslovljeni zarod. Koliko jih je in kako pišejo! Pišejo podnevi, pišejo ponoči, a kar pišejo, vse je sama grehota. In k temu vsemu pride še spomlad, ta čas pohujšljivega hrepenenja, dražeč in nagibajoč mlada telesa k vsemu, kar je posvetno. Mlade ženske se šopirijo, jojmene, kako so ničemurne, kako ne vedo več, kaj bi nateknile nase, da bi bilo dovolj tesno in da bi dovolj kazalo zapeljive mike njihovega posvetnega telesa. In moški, o, poglej jih, kako višejo brke, kako potiskajo po strani klobuke na glave, kako pomežikujejo kakor zviti mački, kako oblastno korakajo in prešerno žvižgajo po šetališčih kakor rumeni kobilarji! Bog je pokazal s prstom na novo Sodomo in poslal je pokončevalca. Culi pa so se tudi mirnejši in flegmatičnejši glasovi. Govorili so o nekem nekoliko visokem človeku, ki sedi včasih zvečer na vrtnarjevi hiši zunaj mesta, trebi zobe in strašansko zdeha. Sam je, nima ne žene ne sina, zato mu je silno dolgčas. Zdeha, da mu pokajo čeljusti. In nekega večera je nastal na dolnjem koncu mesta velikanski vrišč. Vse je drlo tja, odkoder so prihajali glasovi. Ženske so tekle z otroki v naročju, na eni nogi izhojeno šlapo, drugo nogo boso, v ponošenih in raztrganih kikljah, ki so bile zadaj mnogo daljše nego spredaj in ki so zato dvigale prah, kakor bi ga metal za njimi z lopato. Med občinstvom, hitečim na lice mesta, ni manjkalo debelih in starikavih meščanov, ki so se porivali dalje bolj s palico kakor pa s kratkimi in čokatimi nogami, in ki so jih teple spotoma po okroglih in ogromnih trebuhih debele in svetle zlate verižice. Trgu, kjer je obstala vsa množica in se gnetla in zibala zdaj malo naprej, zdaj malo nazaj, se pravi Tabor. Na sredi stoje trije divji kostanji in ob času, ko se godi naša povest, cveto kakor za stavo. Že je nekoliko mrak in mestni uslužbenci prižigajo luči. Ali vse še ne gore. „Glejte, tistole tam, tisto je!" „Katero? Ničesar ne vidim!" „Tistole med prvim in drugim kostanjem!" „Otroka mi boste zmečkali! Kam pa rijete, govedo!" „Tisto ob deblu - kakor dva druga debla - tisto so noge!" »Kakšne noge - za vraga! Tace so!" „Vi — tristo hudirjev, kje pa stojite! Jaz imam kurje oči!" »Kakšne tace - strela jasna! Parki ji so!" Take besede so izpreletavale vse križem gručo, ki je štela že na stotine glav in še čim dalje več. Začul se je po cesti konjski peket, prijahali so policaji na konjih. »V imenu postave, v imenu postave!" »Kar pod drevje pojdi, pa mu reci v imenu postave!" „Zdaj se je useknil. Poglejte!" »V imenu postave!" »Pustite jih, bomo videli, kaj znajo!" »Boter, križ božji, tale poje, preden je sit!" Naenkrat se je ločila postava znamenitega našega junaka Janka Skopca od kostanjevega debla, roke in život so se izmotale iz vejevja, leva noga se je upognila v kolenu, pograbila hlasten korak in prenesla za pet sežnjev naprej junaško telo slovečega mojstra Gruča se je zasukala - zdaj se izkaže, kdor je veren. Vse kriči v nebesa in kliče na pomoč Boga in svetnike, vse beži, vse pada in vstaja in zopet beži, dokler zopet ne pade v tem nezaslišanem metezu. Policajem so se splašili konji, zasukali so repe, pa zdrveli po najbližjih ulicah. Gospod Ribogriz, doktor modroslovja, profesor narodoslovja in obenem najdebelejši človek v mestu, ki je takoj spoznal, da njega beg ne reši, je počepnil in se stisnil ob zidu vojašnice na levi in zakril z debelimi rokami oči. Poti se, da kar ceri od njegovih uhljev, brade in nosa, in nepretrgoma moli kes: O Bog, ti in vsi drugi moji storjeni grehi so mi iz srca žal. .. A tam - glejte - kdo stoji, kdo se ni ustrašil? To je gospod veseljak Teodor Fekonja, ki je tako bogat, da se zavoljo samega denarja ne boji ne cerkvene, ne posvetne postave. On govori in kliče. „Kam norite, kam bežite, ljudje? To je vendar naš blagi in ponižni hterat Janko Skopec, ki še rože ne utrga, da bi ne čutil prej zanjo usmiljenja! Stojte, stojte!" A ljudje beže, beže, in ta ugodni trenotek porabi žlahtni junak in uteče daleč v mestno okolico. Vrne se, ko je trda noč, in da bi ga še bolj gotovo nihče ne opazil, ne hodi po tleh, temveč pleza po strehah. Z levo se prime enega slemena, z desno zagrabi drugo sleme naprej, s kolenom poklekne na prvo, z drugim kolenom na drugo, ko drže roke že tretje in četrto sleme. Prišedši domov, prejme na vse zgodaj pismo svoje ljubice Rozinke, ki jo je že tolikrat in s tako slastjo ugriznil v tilnik. »Dragi moj Jankec!" pravi pismo. „Mene tare taka radovednost, da skoprnim, če mi še danes vsega ne razodeneš in ne pokažeš Prosim Te nujno, čakaj me na vsak način danes ob eni popoldne doma v stanovanju, kamor zanesljivo pridem. Ali si res tako nazarensko dolg? Ali je res, da imaš stopalo kakor cela mostnica? Kakšne so pa brke? Ali so tudi tako dolge kakor moja roka? Kako pa ležiš? Oprosti mi vsa ta vprašanja, ker si jaz ne morem pomagati. Radovedna sem tako, da še znorim, če takoj danes vsega ne zvem. Pričakuj! Tvoja radovedna Rozinka s. r." Glej, in okoli poldne tistega dne je pričelo res šumeti okoli hiše. Skopec je pogledal in videl ljudi. Nekateri so imeli na ramah lestve, a vsi so strmeli v njegova okna. „Tista dva okna na ogalu, tista dva sta njegova." „Ne! Ona dva. Tam se je pokazal, glejte!" »Stojte, rogovila! Kod pa vihtite lestev? Ali ne vidite, da so ljudje zadaj?" »Tisto je stari Kocmur, oni, ki pse striže!" »Gospod, vi ste se nalašč tako pritisnili, vi nesramnež!" Spodaj brni govorica dalje, vedno gostejša je, vedno glasnejša, a našemu junaku postaja vroče. Rdeča lisa se mu pokaže na čelu, ripeča lisa okoli desnega, ripeča lisa okoli levega očesa in po sencih zableste debele kaplje. Poloti se ga strašno vznemirjenje. Po prsih mu razbija srce kakor kembelj po velikem farnem zvonu in petkrat groza, kakšne hude misli ga spreletavajo! Ali ga bodo zdaj ujeli, ali ga zdaj zvežejo in odpeljejo na vozovih kakor pobesnelega vola? Ali ga ustrele? Po dolgem je ležal dvakrat preganjen v sobi in tiščal glavo v kot. Previdno in v strahotni skrbi jo je približal oknu in pogledal na ulico s polovico obraza. Videl je staro ženico s črno čepko na glavi in pentljo pod vratom, ki je prilezla po lestvi. Z eno roko se je držala, a z drugo tiščala lornjeto k očem in gledala skozi zaprto okno. Z brezzobimi čeljustmi je nervozno mrdala in z levim očesom, ki je bilo brez trepalnic, je naglo pomežikovala. Ko sta se spogledala, je zinila in padla vznak. Raz-legel se je krik kakor v vojski. Na drugi lestvi je stalo mlado bujno dekle, nemškuta Teofila. Tudi ona je zakričala, skočila med ljudi in pri tem so se posmejala izpod črne gornje obleke kričeče bela in okusna krila. In v vsej tej zmešnjavi je pričelo trkati na vrata. »Odpri!" »Kaj pa molčiš? Saj si doma! Jaz sem - Rozinka! Slišiš, ti -!" »Rozinka, rotim te, vrag naj vzame vse skupaj - samo danes ne!" »Radovedna sem - uh! Vrata bi pregriznila?" »Jutri - sploh, kadar hočeš! Samo pojdi!" »Zdaj pa justament ne grem!" »Duša, prosim te, kakor še nikoli ne! Pojdi!" „ Odpri, če ne vdrem!" Vrata so pokala. „Poročim te." »Res? Prisezi!" „ Prisegam!" „Ali držiš roko s tremi prsti kvišku?" „ Držim!" »Ali ne tiščiš z drugo fige?" „Ne!" „Torej še enkrat reci!" »Prisegam, da te poročim!" »Zbogom, srček! Jutri! Zdrav!" Bližal se je mrak. Počasi in tiho je odklenil gospod Skopec vrata m se pIazi, veži v podstrešje kakor celovški zmaj Skoz podstrešno okno je zlezel na streho, ki je bila skoro vodoravna vsa hiš« f Tt ' kak° je dHa množica P° sapnicah, kako" vsa hisa šumela kakor razdražen panj. Odplezal je naglo in previdno po strehah in sedel za magistratov stolpič. Tam si je oddahnil m posrečilo se mu je tudi nekoliko zadremati. V. storilf Lt ^ POmiSlili, kdaj' Vi kŽnivi Pisuni' kakšno krivico ste storil, našemu narodu, ko ste mu vrgli v obraz, da ne bere časopisov da ne bere knjig, kakšno blasfemijo ste zagrešili? Zato vam kričim iz vsega grla nazaj, naš narod je kulturen, naš narod bere, ponoči m podnevi bere, on neprenehoma bere. Slavne knjige Janka Skopca se prodajajo kakor pomaranče o Veliki noči, pesmi njega, našega najidealnejšega lirika, čigar verzi drče po papirju kakor galantni drsalci po ledu, naslovljene „Ko so cvetele pelar-gonije , so zarezale globoke brazde v našo narodno psiho in ne motimo se niti najmanje, če prerokujemo, da zarežejo še širše in Ksti Izvolite se blagohotno ozreti po trgih, po ulicah in po cestah! j Kaj vidite? Papir, papir, sam potiskan papir. Vzemite ga blagovoljno v roke in prepričali se boste o resničnosti mojih besed. To so sami dnevni listi, ki jih je spotoma kupilo naše kulture žejno ljudstvo, hiteč v urade, v kontoarje in po drugih svojih važnih poslih. Vsak meščan zaspi s časopisom v roki, s časopisom v roki vstane in zajtrkuje in stoka z žlico v mizo in v krožnik, ko v svoji pozornosti nima časa pogledati, kje stoji skodelica s kavo. In pripeti se, vedno večkrat in večkrat se pripeti, da poljubi zakonski mož, sicer vnet izpolnjevatelj predpisanih zakonskih dolžnosti, želeč svoji boljši polovici lahko noč, belo in hladno blazino namesto vročega in kipečega ženinega lica. Ceste so nastlane s časopisi, ki jih odlagajo naši meščani. Na promenadi šume pod nogami gibkih šetalk in vitkih galanov, na prometne ceste in ulice je spretno mestno županstvo že poslalo svoje voznike z visokimi vozovi, kamor odkladajo marni delavci papir kakor pozimi sneg in ga vozijo v široke in globoke predmestne jame. Naš preplašeni junak, ki zaman išče rešitve svoje težke uganke, je zagrabil spotoma šop listov in jih stlačil v žep. To je bilo ponoči, in ko se je zdanilo, jih je poravnal, razgrnil pred seboj in pričel čitati. A ko je čital, so ga izpreletavale barve kakor južnega kuščarja kameleona. Zdaj je bil bled, zdaj rdeč, zdaj zelen in zdaj modro-zaripel. Videl je namreč, da se tiče branje njega, in to nikoli ne ostane na človeka, na katerega se nanaša, brez takega ali takega čara. Na enem listu pa je stalo tole: „Nov dokaz, ki priča o izredni sposobnosti naše policije. Neustrašni nadstražnik, mož v najboljših letih, je opazil v noči od 23. na 24. majnika tega leta nenavadno veliko postavo itd. Dasi je budilo bitje nemalo grozo, vendar ni gospodu nadstražniku upadel pogum. Potegnil je za vsak slučaj sabljo itd. V imenu postave vas pozivljem itd. Storil je vsekakor v polni meri svojo dolžnost." Takoj spodaj je stalo: „Interviv z dolgim neznancem. Naš sourednik je imel čast pogovoriti se na kratko s prikaznijo itd. Mnogo se je trudil in ga iskal po mestu in okolici, a ponoči od 23. na 24. majnika ga je nenadoma srečal itd. Čast mi je, dovolite mi, jaz sem časnikar itd. Stopala merijo nad en meter, kazalec gotovo pol metra, govori slovensko itd. Povabil je našega sotrudnika na izprehod. Rekel je da je padel z Marsa na nekem večjem meteorju itd " V drugem listu je stalo. j „Homo labacensis. Včeraj je predaval v glavni dvorani narodnega doma nas znani . . . prirodoslovec dr. Ribogriz itd. To kar drugod izkopljejo in spravijo kot trhle okostnice v muzeje, 'hodi Zr T naŠem meStU * * • °n b0 razneseI g^s našega i • • Nei?aI° se Je razveselil, ko je slišal iz prostranih ust znamenitega velikana slovensko govorico. Naj se nihče več ne sramuje milega domačega jezika itd. Velikan je legel po dolgem na t a m dovoli . Našlo se je, da je 15 metrov, 12 decLetrov Tn 9 milimetrov dolg. To je vzeto brez pet in brez klobukove štule Črez pleča men . . . Kosti nad očmi mu štrle daleč naprej, brada ni zavita spodaj na ven, temveč teče zaokrožena nazaj, dva eolita v žepu itd." Nas junak je prenehal citati. Pričel je premišljati in šegetalo ga je, kakor bi moral kleti. Treba bi bilo, da se brani pred ljudmi ki lažejo s tem, da slave sebe in njega blatijo, ali proti človeku more izdatno nastopati le človek. Gospod Skopec pa je po nesrečnem m zagonetnem slučaju stopil iz človeške družbe in sam Bog ve, ce ga kdaj to strašno učaranje mine. Njegov položaj postaja iz dneva v dan neznosnejši. Prej, ko ni nihče vedel zanj, je se bilo, ali zdaj že govore ljudje, časopisi pišejo, predavatelji predavajo m kdo jamči za to, da si ne umislijo človeški trinogi krutih nasilij, s katerimi ga primorajo, da bo služil in se pokoril njihovi nizki volji. Njegovo stanje je bilo breznadno, podobno počutju poeta, ki je ob času najnesposobnejših kritikov spoznal da ne bodo pili njegovi mnogoštevilni izlivi srca, njegovi sonetie gazele segvidile, trioleti in madrigali nikoli tiskarskega črnila da ne bodo nikoli tiskani strmeli v otroško obličje krute izvoljenke. io stanje je bilo shčno jezi in razbitosti plodovitega kritika ki je uvidel, da je kritiziral vse, kar je kritiziral, popolnoma narobe. Glava je bila polna krvi in vse je po njej šumelo in vrelo. In v hipu ko ga je obšel strah, da ga trešči nemara mrtvoud, je pisal slovitemu zdravniku, naj ga obišče. Zdravnik je prišel. Bil je čokat, majhen, gladko obrit. Kadar je prestopil, se je dvignila hlačnica visoko nad gleženj, in ko je na tisti nogi stal, se je spustila na čevelj in se nagrbila. Gospod Skopec je klečal ob postelji in strahoma čakal usodne diagnoze. Zdravnik ga je ogledoval in se pričel naenkrat potiti. Iz žepa je privlekel belo ruto in se brisal. Nato je pričel šetati, drgniti z roko po bradi in gledati v tla. »Gospod doktor, zagotavljam vas, da mi je prišlo kar tako -črez noč. Kakor sami veste, nisem mnogo bolan. Lani mi je bila zlezla strigalica v uho; tisto ste vzeli sami ven, in od takrat sem zdrav. Kar se žensk tiče -! Boj se vraga!" Zdravnik je postavil k našemu junaku stol, stopil nanj in poslušal srce. Pokimal je, stopil na tla in pričel misliti in šetati. Zdaj naenkrat se je zdelo gospodu literatu, kakor bi hotel izreči svoje mnenje. Zravnal je vrat in vznemiril se je. „Ali dovolite, da prižgem smotko?" „Prosim, o, prosim!" Gospod doktor je prižgal smotko, vlekel dim in sedel. Smotko je držal le z ustnicami. Oglasil se je. »Meni se je zdelo, da ne bo letos vse prav. Če bi imel pri sebi svojo dnevno knjigo, bi vam lahko demonstriral ad oculos. V njej namreč imam napisano takoj med opazkami za januar: prestopno leto 19 . . in naprej podčrtano: veliko kebrovo leto." „Ali je še upanje, da ozdravim?" „Kisik, ali veste, kaj je kisik? Kisik posebno vpliva na človeka in ga večkrat naravnost moti. Naši hribolazci so vedno jako strastni ljudje. Gredo na gore, plezajo više in više, in ko so že zelo visoko, začutijo nenadoma silovito zadovoljstvo, obide jih - kako bi rekel -neznanska sreča, po prsih jim igra in vriska. Pravijo, da stori vse to romantična in skalnata gorska krajina, čaroviti razgledi, ki odpirajo svet iz Kranjske do morja in še naprej, a jaz trdim, da povzroča vse to le kisik, ki ga je v višjih zračnih plasteh mnogo več nego v nižini." »Zdi se mi, kakor da bi ravno zdajle zopet rastel in, vi razumete, stvar je težavna, oprostite, meni je obupno!" »Dokazano pa je, da izsrkavajo rastline po svojih listih iz zraka kisik. Pomislite si, koliko listov je samo na Kranjskem. Predstavljajte si, koliko jih je samo v naših mestnih drevoredih, koliko zopet v hosti za mestom. Milijarde in milijarde, gospod, in vse te milijarde odpirajo svoja zelena usta noč in dan. Zdaj pa vzemimo novi faktum. Letos imamo kebrovo leto, in sicer tako plodovito kebrovo leto, kakor še nikoli tega. Hroščev je na milijone in milijone, na milijarde in milijarde, in vse te rjave in pogubne milijarde žro noč in dan zelene milijarde listja. Živimo v letu boja med rjavimi in zelenimi milijardami. Kaj pravijo poročila po listih? Poročila po listih pravijo, da stoji drevje golo, cele hoste ne šume več, ker nimajo listja, temveč mole svoje gole in črne veje od sebe kakor v najhujši zimi." »Gospod, pomagajte, meni se res zdi, da zopet rastem!" »Ne motite me! Torej listov ni, in kdo naj sreblje kisik iz zraka? Mi, ljudje, ga moramo srebati. In to, poglejte, je vplivalo na vas. Kisik je nenadoma povzročil vašo rast." Gospod doktor je utihnil. Mislil je dolgo, uprl kazalec ob čelo in dodal mirno in strogo: »Vzamem vas v svoj sanatorij. Prej pa pripravim primeren prostor. Oglasim se kmalu." VI. Sedem slovečih grških mest se je ostro prerekalo za rojstni kraj starega Homerja. Dokler je poet majhen in neznan, se ga brani vsaka vas in niti zadnjemu kranjskemu ali grškemu županstvu ne pride na misel, da bi ga imenovalo za častnega občana. A ko plane iz Skopca Homer, je vse pokonci. Sedem važnih in uglednih mest nastopi z jasnimi in neovržnimi dokazi. Vsako izmed njih točno utemelji, da je tekla zibelka Homerjeva v njegovih zidovih in da je živela v njem tista srečna meščanka, ki ga je dojila. Poslušaj me, sladka čitateljica, kaj se je dogodilo. Vse naše glavne stranke so si bile v laseh in si svojile našega junaka kot svojega somišljenika. Najhujša je verska stranka. Svobodomisleci starejše vrste, tisti, katerih žene in otroci pridno obiskujejo cerkve, hodijo k spovedi in k obhajilu, ki sklepajo zakone strogo po cerkveni postavi in ki umirajo izpokorjeni in spravljeni z Bogom, so jako odločno proti temu. Njihov vodja je priredil shod, ki se ga je udeležilo na stotine pristašev. Dokazoval je, da je iz kulance, ki jo je pokazal dozdaj sloveči velikan povsod, kjerkoli se je prikazal, več nego jasno, kako je umerjen, kako je trezen in kako premišljen in vsestransko preudaren in kot tak more pripadati le njim, le njihovim res človeškim načelom, le njihovi edino pravi stranki. Struja radikalnih svobodomislecev, ki se poročajo civilno in ki ne pošiljajo svojih žena ob nedeljah in praznikih v cerkev, besni proti vsem takim in enakim izvajanjem. Že oni sami - radikalni svobodomisleci - imajo dovolj možganov, da so zavrgli z njimi puhle vraže, podedovane po dedih in pradedih. Mislimo pa si zdaj človeka, ki ima petkrat toliko glavo in v njej petkrat toliko možganov! Njegovo spoznanje je tako svetlo in jasno, da prosvetli vse naše stoletje s hibami in z dobrotami v eni sami sekundi. Njemu ni treba niti premišljati o tem, ali bi zavrgel hinavsko svobodo-miselstvo pobožnih starcev in vražarsko verstvo. Samo po sebi je umevno, da glava, kakršna je njegova, o tem ne razmišlja. On živi in on umrje kot odkrit radikalen svobodomislec. Med tem strankarskim bojem pa je trpel on, naš poglaviti, huje in huje. Zažejalo ga je po ljudeh in po družbi. Spomnil se je nekdanjih svojih veselih vinskih bratcev, ki se pogovarjajo zdaj gotovo z grozo o njem in se boje njegove bližine. Predočeval si je v spominu, kako so presedeli bele zimske večere v topli krčmi, predstavljal si je v dobrem spominu debelega kiparja Prekucuha, ki je robil naprej in naprej take, da omizje ni moglo iz smeha in da se lepa natakarica Barbka ni upala več pogledati skozi vrata. Ko je stopila na prag, se je spomnila zadnje, ki jo je zakrožil gospod šegavec, in tak grohot in smeh jo je zvil, da je nemudoma sedla in omahnila v divjih krčih preko mize. Naš junak je že mnogo živel in pozabil je jokati. Ali ko vse to premišlja - dovoli, da te nekoliko mučim, zlatoglava bralka -ko vse to premišlja, poglej, se mu zbira v kotu desnega očesa debela kaplja, grenka solza. Zbira se, zbira se, nepretrgoma narašča. Kopiči se in širi in že je tako debela kakor grah, že tako kakor lešnik in zdaj že tako kakor oreh. Utrga se, pade mimo brkov, ki se ji naglo uklonejo, na stegno in se razleti na hlačah. In že se pripravlja druga. Gospod literat misli na to, kaj mu pomaga denar, kaj mu pomaga bogata in lepa komtesa in njen škrlatasti in z zlatom ob-šiti prestol, ko pa ni več človek. On je sam, on je bolj sam kakor kamen na cesti. Zakaj kamen na cesti ima sebi enakega, on ga pa nima v vsej tej solzni dolini. In da je njegova bolest še večja, mu nenadoma šine pred oči lepa in vitka postava njegove ljubice Rozinke. Kakor mešica mu pleše pred očmi, lahka in skočna, kakor mačica se igra in zvija in kakor krotka domača grlica se smeje in hohoče. Kako naj poseže po njej, ko so njegove roke kakor peharji, a njene kakor listi slovanske lipe. Kako naj jo objame, ko je ona kakor mlada brezica, a on kakor rogovilasti in stoletni gaber. In kako naj jo poljubi, ko so njena ustka kakor nageljnov cvet, a njegova kakor ustje pisanega kranjskega cekarja, a jugoslovanski brki kakor dvoje ostrih brezovih metel! Tudi v kotu levega očesa se zbira solza, in ko je debela kakor oreh, pade preko brkov na koleno in se razleti. A srce mu kljuje žalost kakor sivogleda vrana skorjo. Ves se trese od neznosnih bolečin in od hrepenenja po minulosti. In v tem nekdo potrka. »Odprite se, nebeška vrata, da stopi sluga pred svojega mogočnega gospodarja." Naš junak ve, da bi moral molčati in z molkom utajiti, da je doma, a popade ga silna jeza. »Poberi se, pes!" »Sprejmi me, sloviti mojster. Prihajam i ž oblakov." »Izgini!" »Prinašam darove, ki so jih dali zate bogovi." .Kdo si?" »Teodor Fekonja, tvoj hlapec." Gospod umetnik se vzpne na kolenih, omehča se, šara do vrat, premišlja in obrne ključ. V sobo stopi Fekonja, rdeč in vesel, s polno canjo na roki in s klobukom na tilniku. Dolgo stoji in dolgo gleda. Nato postavi canjo na tla, se nagne naprej in prične tolči s pestmi in z dlanmi po kolenih. Grohota se, da ga je groza gledati in poslušati. Naš junak povesi glavo in zameži. „Pij! To so ti poslali bogovi." Fekonja odmaši steklenico in toči. „Umrl bom! Kaj bom pil!" „Pij! To te pozdravi." In trčita. „Kaj mi je, povej mi!" In slavni mojster dahne kakor nežna ženica, ko odkrije možu svojo prvo zakonsko skrivnost. „Se tole izprazni." „Daj sem! Zastrupi siromaka!" Izpijeta in ugledni mož zopet dahne. »Preljubi, kaj mi je?" „Še eno čašo zvrni, pa te pozdravim!" »Nalij!" „Zdaj dobro poslušaj!" »Govori, govori!" „Ti si potegnjen!" Tukaj se obračam na spoštovanega in umnega bralca in ga prosim, naj mi dobrohotno dovoli, da se oddahnem. S tem zadnjim stavkom je dosegel razgovor višek in nastala je pavza. V njej pa si oglejmo tiho situacijo. Gospod mojster je zinil, ne maram govoriti po ovinkih, gospod mojster strašno zija. Lasje so mu stopili pokonci, oči gledajo debelo, da je strahota. Tik nosa se je pokazala pod levim očesom podolgoma neka žila, ki čudno utriplje in poskakuje. In kadar poskoči, potegne ustnico navzgor in kožo pod očesom navzdol. Na vratu je pomolelo iz kože jabolko, ki šeta debelo in koščeno gor in dol. Gospod tovariš mu stoji široko nasproti, v levi drži dva sloka kristalna kozarca, a v desni zeleno steklenico. Rdeč je in reži se na vsa usta, da se mu beli zobje nenavadno svetijo. „Ti si potegnjen." O'" »Potegnil sem te, razumi, trdokožnež!" nO!" »Kranjski literat ne bo imel nikoli denarja." „A komtesa?" „Ta izbere grofa ali barona ali bankirja, ne pa kranjskega literata." „A pismo?" „Pisal sem ga jaz!" Preko gospoda Skopca nekaj šine in v trenotku je navaden človek. Obšlo ga je spoznanje. Roke drži v hlačnih žepih, šeta gor in dol po sobi, gleda v tla in misli. „Ti, Fekonja," reče, „hvala ti. Zdi se mi, da sem bil do danes pijan tudi takrat, kadar sem bil trezen." In pijeta do večera, a ko je mrak, teče ugledni mojster k dražestni Rozinki. Dobre volje je kakor še nikoli in vso pot se smeje in žvižga. Že jo vidi - srnico, ki mu skaklja naproti po sivem trotoarju. Rahel dih vetra se vali po ulici in vse mesto je veselo in kratkočasno. O kaka slast, biti človek! RABIN D RAN ATH TAGORE: PRIŠEL JE... Prišel je in je sedel poleg mene, ali jaz nisem bedel. Kakšen proklet sen je bil to, o jaz nesrečnik! Prišel je, ko je bila tiha noč; imel je svojo harpo v rokah, in moje sanje so zazvenele z njenimi melodijami. Gorje, zakaj so moje noči vse tako izgubljene ? Ah, zakaj ga nikoli ne vidim, njega, čigar dih se dotika mojega sna? VSEBINA. Stran ,.. .... I-XXX Pratika................................j Oton Župančič: Vihar.................. Ob jezeru................ 4 C. Golar: Junij..................... Fran Govekar: S francosko trikoloro............ t Aleksandro v-Jos. Murn: Ana............... A. Funtek: Nekaj o Zlatorogu............... Oton Župančič: Na grobu................ Vladimir Levstik: Okvir brez slike............. C. Golar: Svojo ljubezen ovenčal sem............^ Dr. Fr. Ilešič: Žrtva................... Fr. Milčinski: Kralj Matjaž................. C. Golar: Čarne tvoje so oči............... Podlimbarski: Tovariš Kladviček.............. C. Golar: Pesem o devici Peregrini.......... • • • Dr. Vinko Zupan: Sledovi Maeterlinckove filozofije pri Ketteju . . . f Aleksandrov-Jos. Murn: Zdravstvuj............™ Ksaver Meško: Pismo.................. C. Golar: Beli in rdeči petelin...............ng Oton Župančič: Gledam................. Dr. Vojeslav Mole: Rodinove misli o umetnosti......... R. Maister: Vasovalec.................. Jož. A. Glonar: O svetem Hijeronimu Pasjeglavcu........J** C. Golar: Poleti....................g Dr. Ivan Lah: Vrag in Dolenjci.............. C. Golar: Deviška................... Milan Pugelj: Grozovita in neverjetna zgodba......... Rabindranath Tagore: Prišel je............... ZH]3M.LETD ^Z RL 02 tLR 15. PL -KLE mF)yR X FEtl. BFCTBERGV DUBDRHI. Vaše blagorodje! odpisana založna knjigarna se je že nekaj let bavila z mislijo, ali ne bi kazalo izdajati književnega koledarja, ki naj bi prinašal doneske naših najboljših in najpriljubljenejših pisateljev iz vseh strok slovenske književnosti ter bil takorekoč leto za letom kulturno dokazilo o književnem stvarjanju slovenskega naroda. Letos so priprave za ta književni koledar dospele tako daleč, da more podpisana založna knjigarna svojim častitim prijateljem in ljubiteljem slovenske književnosti naznaniti »Literarno pratiko", ki izide v svojem prvem letniku za 1914. leto sredi meseca decembra. V koledarskem delu spominja »Literarna pratika" na pratiko, ki je toliko priljubljena našemu kmetiškemu prebivalstvu. V tej obliki naj bi bila tudi tistim našim domačim umetnikom, ki se bavijo s knjižno opremo, dala priliko, da ugotove napredek v tej stroki. Ravno opiranje ob udomačeno pratiko z njenimi dobrovoljno krepkimi koledarskimi obrazili, njenimi svetniki, njenimi kmetiškimi pravili je bila izredno hvaležna naloga, kako bi se umetniško rešil problem, da se na podstavi stare kmetiške pratike ustvari slovenski narodni koledar, ki bodi in ostani umetniški letnik prijateljev in ljubiteljev slovenske književnosti. Pri tej nameri se podpisana založna knjigarna ni strašila ne stroškov ne truda. Vašemu blagorodju predlaga sedaj poizkusni natisk z dodano vsebino ter se Vas usoja prositi, da se naročite na ta letnik, čigar cena bo znašala za kartoniran izvod 5 kron. V Ljubljani, meseca novembra 1913. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. Vsebina »Literarne pratike" za leto 1914. t Aleksandrov-Murn: Ana, Zdravstvuj! - Anton Funtek: Nekaj o Zlatorogu. - Dr. J. A. Glonar: O sv. Hijeronimu pasjeglavcu. - Cvetko Golar: Beli in rdeči petelin, Pesem o devici Peregrini, Svojo ljubezen ovenčal sem, Čarne tvoje so oči, Junij, Poleti, Deviška. - Fran Govekar: S francosko trikoloro. - Dr. Fran Ilešič: Žrtve. - Dr. Ivan Lah: Vrag in Dolenjci. - Vladimir Levstik: Okvir brez slike. - R. Maister: Vasovalec. - Ksaver Meško: Pismo. - Fran Milčinski: Kralj Matjaž. -Dr. Vojeslav Mole: Rodinove misli o umetnosti. - Podlimbarski: Tovariš Kladviček. - Milan Pugelj: Grozovita in neverjetna zgodba. - Dr. Vinko Zupan: Sledovi Maeterlinckove filozofije pri Ketteju. - Oton Župančič: Vihar, Ob jezeru, Gledam, Na grobu. »Literarno pratiko" je uredil Milan Pugelj, koledar, obsegajoč 24 strani svetnikov itd., je narisal akad. slikar Hinko Smrekar, napise za mesece v je zložil Oton Zupančič. Naročilni list odrežite in v zavitku s trivinarsko znamko oddajte na pošto. Svojeročno podpisani naroča iz knjigarne Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani - po povzetju - znesek pošilja naprej -znesek zapišite na račun: 1 izvod almanaha »Literarna pratika" za leto 1914. Cena kartoniranemu izvodu K 5'30 s poštnino vred. Želi, da mu knjigo kakor hitro mogoče dopošljete. Ime: .......................................... Bivališče: Stan: ........................ Zadnja pošta: Česar ne želite, prečrtajte! 5nežink in burje zunaj ples, mi netimo si u peči kres; a na samotnih cestah tam, brezdomci ui, kako je uam? ¥ XI) © to ¥ © ©VII £ A ▲ A A A A £ A A 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 N P T S č P S N p T