2
Natoroznanstvo in ljudska omika.
Spisal Šimen  Šubic na Dunaji.
1. pismo.
Namenil sem se, dragi prijatel, Ti nektere pismiea iz Dunaja poslati, ki naj bi razjasnile zapopadek natoroznan-skih vednost, da boš njih pravi cilj in konec prav spoznal. Skusil sem po domače govoriti, kakor me je mati učila; menim tedaj , da me boš lahko razumel.
Ko grozno povodnje čez ravan udari in vse pod silnimi valovi pogrebe; ko hiše razruši in zemljiša spodjeda, ko zasipuje mlade setve z grobljami in ko razširja nesrečo do visokih hribov, se umakne nesreči kar se ji more; vsak si svoje rešiti želi, vsak pobere naj dražje reči in teče, dokler je še čas. Ce ga pa je že voda zajela, se prime v smertni nevarnosti česar se more; kdor nima ladje, ne korita, seže po dili, se vsede na tram in ga objame, da hi ga za svoje življenje ne spustil. V taki nevarnosti je hud boj za življenje ali smert, — vse pa le živeti hrepeni.
Ako ravno vse pod podertim pohištvom konec vzame, hvali vendar le Boga iz celega serca, da mu je življenje ohranil. Človek živi, polje bo spet zelenelo, hiše se bodo nove postavile, in rodovitna zemlja bo povernila delavnemu človeku, kar mu je huda ura vzela. Reveži pa, ki jih je obiskala nesreča, pribeže k dobrotnim ljudem po bližnjih vaseh; tam tožijo svoje tuge, in si sprosijo, kar jim je k življenju neobhodno potrebnega. Nikjer se ne manjka dobrotnikov; nesreča, ki utegne zadeti tega kot unega, se smili vsakemu v serce in rad pomaga, kdor le more.
Žalostno je naše serce, ako slišimo, da obiskujejo nesreče ljudi, in jim devajo premoženje v nič. Kdor sam sebe vpraša: kaj nek v naših persih zbuja usmiljenje, šibo odgovoril, da nič druzega kot keršanska ljubezen, dobrot-ijivo in občutljivo serce, ki mu pravi, da naj pomaga ljudem, da bodo tudi oni njemu pomagali. Več ko je sam skusil, težej mu je, če pomagati ne more.
Ako so pa že telesne reve in nadloge usmiljenja vredne, koliko veče mora biti naše usmiljenje do tistih, ki jih ne tepo le reve na životu, ampak tudi na duši. Saj je vendar truplo le pozemeljska stvar, ki nas derži z živalimi v zvezi, duh je pa tisti žlahni dar Božji, ki nam daje lastnosti človeka; brez njega bi mi ne bili druzega kot zver, ki nosi glavo pokonci. Zveri je pa dosti na zemlji, ki ima po štiri noge, tedaj se lahko opravi brez tiste, ki bi po dveh nogah hodila. Nismo še dan današnji tako srečni, da bi mogli reči, da bi bili vsi ljudje že zverinstvu oteti; le preveč jih živi  v ptujih deželah,   kamor  ne  sega
omika, vendar nam daje upanje prizadevanje usmiljenih ljudi, ki zastavljajo svojo srečo, svoje življenje za blagor tistih rev, ki jim še ne sveti luč pravega duha. V notranji Afriki celo se trudijo europejski sinovi za blagor divjih ljudi, ki tam žive; enako se godi v Ameriki in Australii.
Al kdo bo popisoval, v kakem nesrečnem stanu še živinske ljudstva žive, — raj poglejmo na tiste kraje, kjer že dolgo prebivajo omikane ljudstva.
Po vsih deželah , kamor je segla omika nekdanjih narodov Gerkov in Rimljanov, in kjer si je ljudstvo prizadevalo iz svojih moči pridevati, kar ni doseglo od starejih prednikov, — povsod kjer se je duh oprostil škodljivih kvant in vraž, se je v zadnjih treh sto letih ljudstvo močno izobrazilo. Akoravno so zaderževale silne vojske, ki so izvirale ali iz nasprotnih misel o veri, ali pa iz prederznosti oblastnikov, — akoravno se je v bojih veliko poterlo, veliko delavnih rok ljudstvu bilo vzelo , se je vendar omika bolj in bolj razširjala. Znajdbe so podpirale napredovanje bistroumnega duha. Umetnosti so se osnovale; od njih se je redila obertnija. Tako je z žlahnejim duhom tudi telesno življenje se boljšalo. Kar so važnega znajdli, kar je bistri duh v natori spazil, si je vedii oberniti na dobro; če mu ni bilo ravno v telesni prid, kakor, postavimo, znajdbe za rokodelce, poljodelstvo in za obertnijo , si je pa pridobil pripomočke, da se more bolj in bolj brihtati, da ve svoje početja ravnati po postavah, po kterih spoznava natoro, po natori pa Boga, nje vsegamogočnega, modrega in dobrot-Ijivega stvarnika.
Tako je bil dobiček dvojin: pervi na duši po spoznavanji Božjih skrivnost v stvarjenji; drugi je pa bil v tem, da si je bolj zbrihtani človek tudi telesno življenje zboljšal.
V današnjih dneh si je že duh mnogo potov pridobil k pravemu spoznanju natornih prikazkov in dogodb na zemlji in na nebu, — že se z napredovanjem natoroznanstva množi blagor narodov tako, da se čedalje bolj poterjuje resnica tega, kar spoštovani mož M. Humbold pravi, da vsakemu narodu, ki noče dandanašnji zaostati z druzimi narodi, da mu je treba pridno obdelovati natoroznanstvo in ž njim združene uke, — če ne ga bodo prekosili drugi narodi in proč je njegov blagostan.