I*
R»?
Kar štiri leta so minila, odkar je Branko Ourič na FSF premier-no predstavil svoj drugi film Traktor, ljubezen in rock'n'roll (2007), preden je nesrečno zdrsnil v pekel stečajnih postopkov. Zavoljo neprimerno podaljšane zamude bi ta film namesto kot »novi« lahko mirne volje opisovali že kar kot Ouričev »izgubljeni« projekt, ki pa je zdaj vendarle tik pred redno distribucijo z novim producentom, novo špico in, pomembneje, novo zvočno in slikovno obdelavo.To bo pač moralo biti dovolj za ponoven dvig pričakovanj, ki so se v vsem tem času po velikem uspehu filma Kajmakin marmelada (2003) vsaj nekoliko razkadila. Roko na srce, tudi čas za njegov ponovni izid morda ni najbolj primeren, saj bi si slovensko občinstvo zaradi novih avtorskih imen, ki so ta čas vzniknila na naši filmski sceni, ravno v tem obdobju utegnilo najti nove heroje. Kar pa nikakor ne pomeni, da bo filmu to predstavljajo nepremostljivo oviro - Ourič je v zavesti slovenske javnosti pač preveč zasidrana blagovna znamka, da bi čez noč izgubil večino zvestih oboževalcev.
TRAKTOR, UUBEZEN IN ROCK'N'ROLL SICER NI NIKAKRŠNA IZGUBLJENA MOJSTROVINA SLOVENSKEGA FILMA, NAM PA RAZKRIJE NEKAJ PRESENETLJIVIH DEJSTEV O OURIČEVEM REŽISERSKEM RAZVOJU. Kaže namreč, da seje bosansko-slovenski avtor po svojem prvencu sila študiozno in resno lotil filmar-skega poklica, saj nam Traktor odkriva odločen korak naprej v njegovih režiserskih veščinah. Režiserju je dobro delo že samo dejstvo, da je zgodbo prestavil v povsem drugačno okolje od
tistega v Kajmaku in marmeladi. Šele zdaj namreč postane jasno, kako utesnjeno seje moral počutiti med betonskimi stenami sive zimske Ljubljane, ko pa v ruralnem Prekmurju preko serijskih izlivov bolj dinamične, telesne komike deluje kot riba v vodi. Vaško okolje s svojo iracionalno logiko družinskih odnosov, katere člani se bolj domače počutijo s plugom v roki in perutnino med nogami kot pa s tehnologijo iz mesta, pa hkrati razkrije tudi resnično motivacijo za nastankom tega filma. Traktor, ljubezen in rock'n'roll veliko bolje kot v žanru komedije deluje kot film nostalgije-jasno, zaradi umestitve v socialistična 60. leta - kar pa Ouriču služi zgolj kot alibi, preko katerega nas popelje še v tisto drugo, cinefiisko nostalgijo. Prizor, v katerem Breza {Ourič) na vaški veselici s svojo električno kitaro šokira nič hudega sluteče plesalce, je nedvoumen citat iz filma Nazaj v prihodnosti Back to the Future, 1985, Robert Zemeckis), ki pa je ena redkih holivudskih referenc v filmu, kajti pravi objekt Ouričevega filmskega spominjanja je klasična jugoslovanska kinematografija, ki mu tukaj nudi priložnost za vračanje v svoje lastne poklicne korenine - ne pozabimo, da je bil kot stranski igralec svoje prve opaznejše vloge na velikem platnu deležen v Domu za obešanje (Dom za vešanje, 1988) Emirja Kusturice, režiserja, ki se v Traktorju poleg Slobodana Šijana kaže kot eden osrednjih vodnjakov za črpanje provincialno-agrarne motivike. Buričeva fantazma o dinarskem alfa samcu z določenimi značajskimi pomanjkljivostmi, kakršne seje loteval že v Kajmaku in marmeladi, izven mestnih zidov enostavno izzveni bolj naravno,
k
k čemur mu pomaga tudi zelo prepričljiva Tanja Ribič s pomočjo Semke Sokolovič - Bertok, Jake Fona in nekaterih presenetljivih zvezdniških pojavljanj, med katerimi si besedo pohvale zasluži predvsem Srečko Katanec.
Največja ovira do avtorskega triumfa filma Traktor, ljubezen in rock'n'roll je popreproščena in nadvse neimaginativna narativna plat filma. Z vidika hommagea neki pretekli filmski tradiciji je ta poteza morda povsem razumljiva, pa vendar se postavlja vprašanje, zakaj film, kakršen je ta, ki se v nobenem primeru ne kaže kot scenaristični presežek, na svoji špici potrebuje literarno avtoriteto tipa Feri Lainšček. Izpostavljanje imena tega največkrat adaptiranega slovenskega pisatelja že močno meji na izpraznje-

no avtorsko funkcijo, domneven, a prazen trademark, s katerim režiser maha pred nosom prav tistemu občinstvu, ki je filmski medij tako ali tako uspelo legitimizirati zgolj, v kolikor seje le-ta podredil literarni tradiciji. In tu je glavna nevarnost za nadaljnjo filmsko pot Branka Duriča: da bo ta talentov poln ustvarjalec zapadel eksploataciji in recikliranju lastnega imena in tradicije, iz katere izvira, ne da bi si drznil preizkusiti nove adute iz svojega širokega rokava. Sodeč po filmu Traktor, ljubezen in rock'n'roll se to že dogaja, drugo vprašanje pa je, če bo to koga v njegovi ekipi sploh motilo, dokler bo režiserjevo ustvarjanje dajalo nadpovprečne rezultate na blagajnah slovenskih kinodvoran.
Emancipacija neke
Pedro Almodovar: Koza, v kateri ži
Petra Gajžler
Pedro Almodovar nam v svojem zadnjem filmu Koža, v kateri živim (La piel que habito, 2011} postreže z žanrsko mešanico drame in trllerja; v prvi vrsti poskrbi za napeto in provokativno zgodbo, polno emoclj, ki brez večjega napora pritegne gledalčevo pozornost, vendar pa še zdaleč ne ostane le pri tem. Privlačna zgodba se namreč prepleta z neoreallstičnimi prvinami, ki iztrgajo film iz primeža klasične filmske naracije tipa vzrok--posledica in zavestno kritično opozarjajo na filmske strukture,

ujete v patriarhalno ideologijo, ki s strukturiranjem fiksnih spolnih identitet znotraj meja dihotomlje moški/ženska legitimira in reproducirá obstoječa razmerja moči.
Začetek filma nas vrže v sedanjost, v kateri spoznamo dr. Roberta Ledgarda (Antonio Banderas) ter njegovo ujetnico in pacientko Vero (Elena Anaya). Sedanjost se prekine s pojasnjevalno retrospektivno pripovedjo o ugrabitvi Vincentea (Jan Cornet) in