O naših brigadirjih v Suhi krajini
Starši na obisku
Najprej bi se v imenu staršev rada zahvalila organizatorjem pionirske brigade Franc Buko-vec za prija2no povabilo k našim brigadirjem v Žužemberk. Vsak od nas si posamič ne bi upal motiti dela in življenja v brigadi, tako pa, po-vabljeni. smo radi prišli.
Avtobus, poln staršev, so brigadirji veselo pričakali, nam razkazali svoje naselje, raz-stavo slik in nas povabili na skupen razgovor.
Mladi vodje brigade so odkrito spregovorili o dobrih in slabih straneh akcije. Tudi svojih težav nam niso prikrivali. Slišali smo, da med brigadirji prihaja do raznih medsebojnih trenj, do netovarištva, nedelavnosti, da imajo včasih težave s prehrano, da so imeli nekaj obolenj, no, »sicer pa. saj bodo brigadirji vse sami po-vedali,« smo sklenili ta pogovor.
Brigadirji so res povedali, a meni, ki že dvaj-set let poučujem v šoli otroke iste starosti, kot so bili naši brigadirji, se težave sploh niso zdele hude, a!i vsaj prav nič nenavadne.
Medsebojna trenja in netovarištvo je treba pričakovati, saj imamo s tem tudiw šoli vsa-kodnevno bitko; utrujenost po štiritirnem delu ni prav nič škodljiva, kar pa se hrane tiče — če je kdo od brigadirjev, ki je doma vajen predv-sem fruteka, čokolina in medolina, pojedel v brigadi malo več fižola, to sploh ni težava, ampak le koristna izkušnja.
V glavnih potezah menim — in mislim, da s tem izražam tudi mnenje drugih staršev — je bila brigada lepo pripravljena in je biio za vse lepo poskrbljeno, imam pa nekaj pripomb, ki bi jih morda upoštevali pri organizacij/ prihodnjih akcij.
Predvsem je treba poudariti, da je sam namen akcije zelo lep. Napeljati vodo v nekl oddaljen zaselek Suhe krajine je velika in lepa naioga. Vse. kar naredimo v naši deželi, ie naše. če bodo mladi spoznali, koliko lopat, koliko krampov, koliko znoja in truda zahteva vsak korak na poti k napredku. bodo znaii vse drugače ceniti delo in Ijubiti svojo zemljo.
Disciplino v brigadi bi bilo treba najbrže malo poostriti, ali pa zaposliti brigadirje na tak ali drugačen način toliko. da ne bi bilo časa za prepire in netovarištvo. Ravno pri tovarištvu in tovariških in človeških odnosih bi se dalo v bri-
gadi še marsikaj narediti, saj nudita skupno delo in življenje za to cel kup priložnosti.
Računati je treba predvsem z energijo mla-dih. Le-teimajomladi vednopreveč.nikdarpre-malo. Nagajanje je vedno odvečna energija. Namesto da se borimo proti njej, je enostavne-je, dajousmerjamo. Mladi radi sprejemajo na-loge, radi potrjujejo svoje sposobnostl, radi se postavljajo pred sovrstniki s svojim delom. Morda bi bilo zanimivo spodbuditi brigadirje, da bi poskušali čimbolj spoznati kraj, ki mu s svojim delom pomagajo k napredku. Poiskali naj bi stik z domačini, pisali referate o zgodovi-ni, tradicijah, posebnostih, dejavnostih in znamenitostih kraja. Morda bi na kak večerni pogovor povabili učence šole, ki jim je posodila prostore, povabili bi kakega domacina, ki bi jim pripovedoval o Žužemberku in njegovi okoli-ci. Ob takih večerih bi lahko pripravili tudi kakšne pesmi, recitacije, skeče in druge upri-zoritve, ki bi jih brigadirji sami izbrali. Poletni večeri so sila dolgi in te dejavnosti bi pomenile le aktivni počitek. Orientacijski pohodi v okoli-co, hoja s kompasom, zemljevidi, nabiranje zdravilnih in užitnih rastlin bi lahko zelo pope-strili delo. Tudi kaka učna ura o bontonu ne bi škodovala. Treba pa je poudariti, da je vodstvo brigade organiziralo vrslo zanimivih krožkov. Glede hrane bi bilo morda koristneje, če bi bri-gadirji na trasi namesto konzerv dobili več sadja, saj je cena ene mesne konzerve približno enaka kilogramu sadja, takofinančno ne bi bilo razlike.
No, ob vseh teh besedah, ki jih tu navajam, se zavedam, da je o vsaki stvari laže govoriti, kot pa jo narediti. Važno je predvsem to, da se mladi naučijo delati, da spoznajo. kako se drži kramp \n lopato v rokah in da spoznajo, da je včasih treba kaj narediti tudi z dobro voljo in samo za dobro voljo, pa čeprav ne zase, ampak za nas vse.
Naši brigadirji so to doživeli. Videli so vese-Ije starega vaščana, ki je prvi zajel vodo, ko je prvič pritekla v osamljeni kraj Suhe krajine. To je bilo njihovo delo, bilo je nekaj lepega in vrednega truda.
Dušica Kunaver