MISLI
IVANA
CANKARJA
3az mislim, da nisem sa klovna. Kadar bj se tako rad prav udomačil, ko ne vidim nikjer več ne smešnosti ne neumnosti ne umaeanosti, ko bi rad prosil odpuščanja vse tiste Ijudi, ki sem jih včasih na grd način zmerjal — in sčdem ter pišem, do-brim Ijudem na veselje, sebi ne v zobavo, takrat, prijatelji, bi se zjokal nad samim seboj, tako žalo-sten je moj obraz. Odlokiti moram pero — plot do neba je med mano in med njimi in ne preplesal bi ga, če bi plezal celo večnost... •
Vsaka pot svobode, ki si jo pribori Ijudstvo, je korak vaprej v kutturi.
Vse, kar človek resnično te sebe naredl, brez ozirov in brez pomislekov, je zmerom dobro. Prav tako, kakor gotovo čutite, kdaj je izpregovorjena odkritosrčna beseda in kdaj konvencionalna. In sploh sem jaz prepričan, da ne more biti umetnik, kdor ni odkritosrčen do zadnjega. »
Lastno trpljenje je kakor zrcalo, v katerem spo-sna človek trpljenje drugih. Kdor ni trpel do krtii, ostane otrok in ni videl življenja!
*
Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukaeovalo, da naj govori. Iz živalske sebičnosti se je rodila stra-hopetnost...