MIHAEL T U S E K 
Mladenič pri potoku 
(Iz .Schillerja) 
Fant sedel je pri potoku, 
v vence si cvetlice vil, 
videl je, kako je druge 
val po vod' naprej podil. 
Kakor potok moji dnevi 
venomer imprej teko 
in mladost mi obledujc. 
kakor venci ocveto! 
Ne prašajtc. kaj me žali, 
zlata leta mi greni! 
Vse se veseli in upa. 
ko se pomlad ponovi; 
al' glasovi vsi nature, 
k"tera v cvetje vnovič gre, 
mi globoko v mojem srcu 
le težavno skrb bude. 
206 
Kar veselja lepa pomlad Pridi doli. ljub"ca blaga, 
daje, meni mar ni več. in zapust' mogočni grad! 
Ena le je, ki jo iščem. Znašam ti najlepše rože. 
blizu je in daleč preč. kar jih kol' rodi spomlad. 
Za podobo prazno — drago — Petje v logu se razlega 
stegam hrepeneč roke; in studen'c ljubo šumlja! 
pa ne morem je doseči, Ljidjmu z ljubico prostora 
ne utolaži se srce! dost" narmanjša hiša da. 
207