28. leto rednih društv. koncertov.
Glasbena Matica v Ljubljani. Sezona 1919/20.
V ponedeljek, dne 10. in 17. maja 1920
priredi
v veliki dvorani hotela „Union“
ob 8. uri zvečer
Orkestralno društvo „Glasbene Matice"
sinfonični koncert
pod vodstvom kons. profesorja g. Karola Jeraja.
Sodeluje gdč, MRRIJfl SCHWEIGER, pianistinja, gdč. VlLMft DE THIERRY, operna pevka in orkester kraljevega Narodnega gledališča Ljubljani (skupno z orkestralnim društvom nad 70 godbenikov).
v
SPORED:
1. a) Jean Sibelius: Romanca v c-duru za godalni orkester op. 42. b) L. M. Škerjanc: Groteska za veliki orkester (prvič izvajana).
2. P. J. Čajkovski): Šesta, tragična sinfonija (h-inol) „Pathetique“, op. 74.
I. Adagio in Allegro non troppo.
II. Allegro con grazia.
III. Allegro molto legato.
IV. Finale. Adagio lamentoso.
Odmor 10 minut.
3. a) Robert Franz: Jeseni, op. 17 št. 6.
b) A. Dvorak: Ciganska melodija op. 55 št. 4.
c) R. Strauss: „Zakaj ne smeli bi izdati?“, op. 19 št. 4.
4. E. Grieg: Klavirski koncert v a-molu op. 16 s spremljevanjem orkestra.
Allegro moderato - Adagio - Allegro marcato -Quasi presto - Andante maestoso.
Razlaga in besedilo h koncertnim skladbam»
Sibelius Jean, rojen 8. decembra 1865; njegov rojstni kraj je Tawastehus na Finskem. Študiral je v Helsingforsu najpreje pravo, potem pa glasbo pod M. Wegeliusom istotam in pri Alb. Beckerju v Berlinu, Cioldmarku ter Rob. Fuchsu na Dunaju. Sibelius je znamenit skladatelj, ki je pomagal ustanoviti tinsko narodno glasbo. Zložil je več sinfoničnih pesnitev in orkestralnih suit, violinski koncert v d-molu, godalni kvartet v d-molu, štiri sinfonije, dve serenadi za violino in orkester, nekaj moških zborov in pesni ter mnogo klavirskih skladb. Razven proizvajane skladbe je zložil za godalni orkester tudi še Canzonetto.
Šesta Čajkovskijeva sinfonija.
Šesta Čajkovskega sinfonija (op. 74) je njegova zadnja. Koncertno občinstvo je imelo priliko letos že slišati njegovo- 5. sinfonija (op. 64), ki jo je komponiral leta 1888. Šesto sinfonijo je dovršil kratko pred svojo smrtjo (umrl je 5. novembra 1893 na koleri). Po zunanjem se drži delo običajne oblike, sinfonije; obsega 4 stavke, kojih zgradba je izvršena v obliki, ki se je po Beethovnu razvila v svetovni literaturi. Ne drži se izrecno določenega, odbranega ali po skladatelju objavljenega »programa«, ni torej »programna glasba«, temveč skladatelj ji je dal le v splošnem naslov »Pathetique«, ki se nanaša največ na prvi in četrti stavek. Ta dva stavka dovedeta predvsem po svoji vsebini in izrazu poslušalca do fantazije v tragičnem patosu; neke vrste »program« je sicer namignjen z besedo »Pathetique«, toda v tako nedoločeni obliki, da ni niti skladateljeva niti poslušalčeva fantazija direktno vezana na konkretna dejstva, na konkreten program. V drugem in tretjem stavku sinfonije vsebina ni vseskozi tragična, temveč slika večkrat vesela razpoloženja. Tudi v prvem in četrtem stavku se nahajajo veselejše epizode, toda izid veselja, temeljna misel, je v teh dveh stavkih resnično velepatetična in sklepna misel tragična.
I.	stavek:
Adagio in Allegro non troppo.
V silno revni, temni, žalobni barvi začenja uvod z »Napovedjo tragične usode!« Grozo vzbujajoč se vije motiv višje navzgor, nizdol stopajoči kromatični basi pa izražajo tragiko, usodno, grozovitost. Kmalu stopi tragika prve misli v ozadje, po 18 taktih se prične Allegro non troppo, • sicer z isto mislijo v zmanjšani obliki in še vedno turobno pobarvano, toda vendar precej jasneje (deljene viole in čeli). V tej živahnejši obliki prevzamejo misel flavte in klarineti, temotni značaj se izgublja, ni več izvor tragične usode, temveč »nagon junaka k vztrajnemu delu«. Sila, volja in moč nastopa polagoma trdnejše, violine pristopijo' in napravijo kolorit jasnejši. Inštrumentacija je še reservirana, še ni polna, kontrabasi nehajo in kovinska pihala še vedno molče, tako da se ponavljanje tonov na čelih in violah sliši kakor utripanje srca. Drugi tema prvega stavka
prinaša lepo, široko melodijo — »Sanje o sreči in ljubavna idila«. Pozneje preide izraz v ton romance, za njo pa polagoma nastopa v pozavnah in trobentah element energije in doslednosti v dejanjih. Melodija sreče in ljubavi v H-duru se proti koncu stopnjuje do »fortissimo«, pade pa zopet nazaj v »pianissimo« in preide v izraz lahne, poizgubljajoče se žalobne koračnice.
II. stavek:
Allegro con grazia.
Namesto običajnega počasnega stavka si je skladatelj po vzoru Beethovnove 7. in 8. sinfonije izbral lahen Allegro con grazia. Ta stavek je pisan v “A taktu, ki ga večkrat najdemo v slovanskih narodnih pesmih. Je vseskozi ljubek in poln čutne lepote; neki pisatelj piše o njem, da se mu take vrste glasba zdi podobna življenju in nehanju »maloruskih plemenitašev«, ki nam jih tako sijajno opisuje Gogol.
III. stavek:
Allegro molto vivace.
je pravi Scherzo, v začetku v razposajenem značaju tarantele; inštrumen-tacija je zelo rafinirana. Začetek nežen. Vsebina stavka v začetku: junak veselo zaupa v svojo moč, pogumno je pripravljen iti na boj. Koračni motiv igra veliko vlogo; vedno bolj se razvija in kaže svojo energijo. Na koncu stavka se vzbudijo vse moči orkestra v koračnem motivu.
IV. stavek:
Finale. Adagio lamentoso.
Čuti, misli in resignacija smrtnoranjenega junaka na bojišču. Junak spozna svojo usodo, dasi se njegova življenska moč še zoperstavlja misli na smrt.
Posamezen dolgo doneč udarec na zamolklo donečem tamtamu v sredi stavka znači junakovo smrt in konec njegovega trpljenja. Junak konča v popolni resignaciji. Ko se smrtno ranjenemu bliža smrt se spominja še solnčnatih dni svojega življenja, melodija iz prvega stavka, »junakove sanje o sreči« se v spominu zopet vzbudi, najprvo trepetajoč, piano, potem pa vedno bolj strastno stopnjevajoč se do izbruha mrzlično razburjene fantazije. Toda — C-durov akord — fortissimo — mu pretrga te misli jn ga prestavi v tragično realnost. — Generalna pavza! — Zopet se oglasi tožeči junakov začetni motiv v daljšem obsegu in se stopnjuje nad orgeljnim tonom E in Fis do boja s strašnimi bolečinami pred smrtjo, crescendo do fff - fortissimo se. hitro umiri — junak umre —, piano zadoni zvok tamtama. Veličastni akordi pozavn (piano in vedno bolj pojemajoč) naznanjajo, da je tostransko življenje ugasnilo.
Jeseni.
(Wolfgang Müller — Pavel Karlin.)
Kdo vzel ti je cvetje, širno polje,
kam breze so dale svoj biserni kras? . . .
Prej dva sva hodila, zdaj sam sem jaz . . .
Joj. kakšna jesen je, ta žalostni čas!
Gorje, gorje!
Joj, kakšna jesen je, prežalostni čas!
Cvetele so pisane rože nekdaj, vsul kmalu se je njih dehteči sijaj; ves sam jih zdaj trgam in zapuščen, šopek moj s solzami bo prepleten . . .
Gorje, gorje!
Šopek moj s solzami	bo	orošen .	. .
Ves pust je ta svet,	jaz	ga več	ne poznam;
joj, včasih sem bil bogat! zdaj ves sem potrt .	. .
Prej dva sva hodila,	zdaj hodim	sam	.	.	.
Kje je ljubav? kdaj prišla bo smrt?
Ciganska melodija.
Prevel P. Karlin.
Ko me stara	majka	Zdaj pa ko cigančke
peti je učila,	sam učim že peti,
večkrat ji je	solza	večkrat se na licih
lica orosila. —	grenka solza mi posveti. —
»Zakaj	ne	smeli	bi izdati?«
(Graf	v.	Schack	—	Pavel Karlin.)
Zakaj ne smeli bi izdati	Še starodavni, krivi hrast,
sladkosti, ki nam v srcu spi,	ki več kot tisoč let živi
da vsa najgloblja čuvstva naša	začne še enkrat bujno rasti,
ves svet izve, bi radi mi!	v mladost krepko se prenovi . . .
Ce srci dve sta se zvezali.	Cvetice vse lepo duhtijo,
narava vsa se veseli,	vsem	dva sta srečo vdahnila,
vse lepše solnce se zrcali,	potoki dražestno šumijo,
vse lepše pesem se glasi . . . tak krasno maj nikdar se ne smehlja...
Zakaj ne smeli bi izdati sladkosti, ki nam v srcu spi, vsak izmed vas sme zanjo znati, zakaj bi srečo skrivali?
Grieg E. Hagerup je bil rojen 15. junija 1843 v Bergenu na Norveškem, kjer je umrl 4. septembra 1907. Njegov klavirski koncert v a-molu op. 16 spada po postanku v komponistovo mladeniško dobo. Napisal ga je leta 1868. Odlikuje se po svoji živahni svežosti in cvetoči, prekipevajoči izumljivosti, po romantični melodijoznosti in po svojem fantastičnem severnem koloritu. Do prvega uspeha je koncertu mnogo pripomoglo čarobno izvajanje svetovne pianistinje Terezije Carreno, kateri je po nekem koncertu v Leipzigu leta 1889. skladatelj sam; ki ni razsipal s hvalo, iskreno čestital, češ da je šele ona odkrila vse velike lepote tega koncerta. Od tedaj je koncert zaslovel po vsem svetu in spada med najlepše koncerte klavirske literature; le žal, da mojster Grieg svojega drugega koncerta (h - mol) ni dokončal.
NARODNA TISKARNA, LJUBLJANA,
zbirka A, F'P.TOT