GLOSE IN  KOMENTARJI
O RABI IN ZLORABI  BESEDE  »KLASIČEN«
Zadnje čase lahko slišimo in beremo besedo »klasičen« v vseh mogočih in nemogočih povezavah. Radijska napovedovalka nam že navsezgodaj potoži, kako težko je ustreči vsem ljudem, kajti »okusi so različni: eni so prijatelji klasične glasbe, drugi si želijo moderne muzike«. Tako dobimo že iz te besedne zveze nehote vtis, da je klasično nasprotje modernega. Ta vtis se nam še stopnjuje in okrepi, ko v časopisih beremo, kako se klasična oborožitev umika jedrskemu in raketnemu orožju, kako se klasični način gradnje umika mehanizirani   gradnji,  kako  bo  atomska  energija  sčasoma   izpodrinila   vse  klasične
377
energetske vire itd. Ali pa: odgovor, ki je bdi že stokrat ponovljen (ki je torej že star, obrabljen in dolgočasen), postanel že klasičen.
Raba pridevnika klasičen v navedenih primerih je gotovo zgrešena. Namesto besede klasičen bi v teh in podobnih primerih rajši zapisali tradicionalen, konvencionalen, standarden, tipičen, ali lepo po domače, preizkušen, običajen, ustaljen, udomačen, dosedanji, pretekli, zgodovinski, nesodoben, včerajšnji, predvčerajšnji. Ali karkoli. Samo ne klasičen. Zakaj klasično ni nekaj zastarelega in preživelega, ni nekaj, kar hira in odmira in jemlje žalosten konec, ampak 'nekaj, kar ima še danes življenjsko moč in mladostno svežino, nič manjšo kot pred stoletji in tisočletji, nič manjšo kot ob trenutku svojega spočetja. Zato tudi govorimo o grških in rimskih klasikih, ker nas še danes pritegnejo z neko magično silo, zato govorimo o nemški klasiki kot o nečem najvišjem in najbolj neminljivem, kar je ustvarila nemška književnost. Zato označujemo jezik Cezarjevih komentarjev, Ciceronovih govorov in Vergrilovih heksametrov kot klasično latinščino, ker se je ta jezik v resnici izkazal kot »večni mladenič«, ker je postal s svojo logično preciznostjo, čustveno dinamiko in monumentalno lepoto neusahljiv vir izraznih možnosti, ob katerem se še danes porajajo pesniške umetnine in se bogati terminologija sodobnih znanosti. Zato govorimo o klasičnih umetninah Periklejevih Aten, ki so »tembolj občudovanja vredne, ker so nastale v kratkem časovnem razdobju, pa kljubovale dolgim stoletjem. Vsaka od teh umetnin je že ob svojem nastanku razodevala nekaj starodavnega v svoji lepoti, v svojem zanosu pa je še zmerom sveža in živa. In tako se še danes razcvetajo v mladostni svežini, zob časa se ne dotakne njihove podobe, kot da jih obdaja dih večne pomladi in kot da je v njih duša, ki se ne stara« (Plutarh).
Klasično predstavlja potemtakem ravno nasprotje od zastarelega in preživelega: nekaj večno živega in mladega, nekaj, kar ni samo last včerajšnjega, ampak tudi današnjega in jutrišnjega dne. Zgradbe Periklejevih Aten so sicer že ob svojem nastanku v svoji veličastni lepoti nosile pridih davnine, toda celo ta njihov videz starodavnosti je učinkoval mladostno osvežujoče. Sicer pa za klasično umetnino niti ni nujno, da bi morala nastati ravno pred stoletji in tisočletji. Nekaj klasičnega lahko nastaja in se poraja tudi danes, v novi obliki, z novo in bogatejšo vsebino, če to »novo« ni samo krik trenutne mode, ampak predstavlja neko zares enkratno, harmonično in popolno utelešenje vseh energij, hotenj in možnosti.
Beseda klasičen spada v svet estetskih kategorij, in kot taka označuje nekaj najpopolnejšega in najzrelejšega, nekaj, kjer se umetnikova ideja srečuje in združuje z materijo kamna in brona, barv in linij, zvokov, kretenj in besed v takšni skladni ubranosti, da je zabrisana zadnja sled iistvarjalnega napora. Praviloma se uporablja ta oznaka predvsem za umetniške stvaritve, le v manjši meri tudi za znanstvene izsledke. Zakaj samo polnokrvna umetnina ne pozna staranja in odmiranja, medtem ko lahko znanstvena resnica, najsi je bila ob svojem odkritju še tako pomembna in epohalna, ob odkritju neke druge znanstvene resnice izgubi svojo absolutno veljavnost.
V nekoliko razširjenem pomenu se beseda klasičen uporablja tudi kot kulturnozgodovinska oznaka: z njo se označujejo tista obdobja, ki predstavljajo nekakšno kulminacijo v duhovnem razvoju, obdobja, ko v nekem narodu nabreknejo vse skrite ustvarjalne žile in se do maksimuma uresničijo vse razpoložljive možnosti. Eno takšnih najbolj legendarnih obdobij v kulturni zgodovini človeštva je antika — ne ravno vsa antika od Homerja do Justinijana,
378
ampak predvsem njena najplodnejša perioda, Periklejeva doba v Atenah, Tedaj je mali grški narod v presenetljivo kratkem razdobju postavil solidne temelje vsem poznejšim filozofskim smerem in znanstvenim disciplinam ter v poeziji, kiparstvu in arhitekturi ustvaril umetnine, ki so bile poslej »vsem velikim osebnostim in vsem vebkim dobam nekak zlat korektiv med mlado zaletelostjo in staro okorelostjo« (I. Prijatelj). Zato označujemo klasično obdobje antike tudi kot klasiko par excellence.
Seveda pa s tem še ni izčrpan ves široki spektrum pomenskih odtenkov klasičnega. Saj se je z njegovo opredelitvijo ukvarjala cela plejada uglednih estetov, kulturnih zgodovinarjev in filologov od Winckelmanna in Goetheja do W. Jaegerja, W. Mahrholza, H. Roseja, W. Schadewaldta, B. Schweitzerja in drugih. Definicije, ki so jih dab, so večkrat različne, včasih skoraj kontrarne. Enemu je klasičnost »plemenita preprostost in tiha veličina«, drugemu »popolnost v tostranstvu«, tretjemu »logičnost na področju lepote«, ali pa »simbo-bčnost, ki skladno združuje življenjske tokove in ki v njej vidimo vzor, vzpodbudo in merilo«, »slovesna resnoba brez tesnobnosti, ljubka milina, ki ni igriva«, »zlata sredina med stilizacijo in posnemanjem narave«. Toda najsi so njihova naziranja med sabo še tako različna, v enem so si vsi edini: klasično ni" nekaj starinskega, in še celo ne nekaj zastarelega, odrevenelega in preživelega, kot pri nas dandanes nekateri degradirajo ta pojem in ga zamenjujejo s pojmom klasicističnega, Epiteton klasičen je najvišje priznanje, ki ga lahko nekomu izrečemo. Resda je sam izraz izšel iz miselnosti antične razredne družbe. Prvi ga je v takšni zvezi zapisal rimski pisatelj Aulus Gellius, ko je postavil izraz scriptor classicus v nasprotje z izrazom scriptor proletarius: kakor se je namreč rimska družba njegovega časa delila na premoženjske razrede (classes), pri čemer so proletarci ostali na dnu družbene lestvice, podobno delitev je Gellius projiciral tudi v svet pisateljev, pri čemer bi najodbčnejši, prvorazredni (nikakor ne najpremožnejši!) med njimi dobili naziv classici. Toda v toku stoletij je beseda dobila še vse drugačen prizvok, privzela si je globljo in žlahtnejšo vsebino.
Ali ne bi bilo škoda, ko bi ta beseda, ki ima za sabo tako bogato preteklost in ki se je v vseh časih skrbno distancirala od vseh pojavov pseudo-klasičnega in klasicističnega, klavrno končala svojo pot kot najbolj banalna oznaka zastarelosti? Škoda bi bila še tem večja in tem manj opravičljiva, ker nimamo surogata, s katerim bi lahko ustrezno nadomestili njen pomenski potencial.
Zato s to besedo ne smemo biti preveč radodarni in moramo trikrat premisliti, preden označimo obrambo pri kaki nogometni tekmi ali otvoritev pri kaki šahovski igri kot klasično ali preden zapišemo, da je vojna junta v neki južnoameriški državi »na klasičen, pučističen način zaključila aktualno politično dilemo te države«. Le tako bomo izrazu klasičen omejili pomenski obseg, da nam bo označeval samo to, kar je v resnici klasično, in se izognili nesmislom, ki se kot plevel razraščajo po naših časopisih.
Če hočemo imeti jezik, ki ne bo samo občevalno sredstvo v vsakdanjem razgovoru, ne samo posrednik pri nakupu, zamenjavi in prodaji materialnih dobrin, ampak tudi uporaben instrument za merjenje, ocenjevanje in tehtanje duhovnih vrednot, nam ne more biti vseeno, kako se meje med pomenskimi ob šegi ene in druge besede preskakujejo in zabrisujejo, kako se besede, ki so usposobljene za označevanje najvišjih vrednot, zlorabljajo in devalvirajo. Ali
379
da se izrazim nazorneje: s tem da nadevi jemo premogu, nafti in drugim energetskim virom' oznako, ki je vredna samo Sofokleja, Fidija, Goetheja, Prešerna in drugih duševnih velikanov, nehote profaniramo veličino in enkratnost njihove umetnosti. Ce hočemo ohraniti stabilnost in trdnost naših izraznih možnosti, se moramo izogibati pojava, ki bi ga lahko označili kot razvrednotenje našega besednega zaklada, ali z drugimi besedami, kot besedno inflacijo.
Kajetan  Gantar
380