PLANINSKI VESTNIK TOMO ČESEN PLEZA NEMOGOČE SMERI 41 UR V SEVERNI STENI KUMBAKARNE MARJAN RAZTRESEN To je bilo plezanje, kakršnega doslej v Himalaji na tako visoko goro še ni bilo: Tomo Česen, vsestranski alpinist iz Kra­ nja, je od 27. do 29. aprila letos v komaj 41 urah priplezal popolnoma sam, na alp­ ski način in brez uporabe dodatnega ki­ sika, po osrednjem delu severne stene na vrh 7710 metrov visoke Kumbakarne v ne- palski Himalaji in se popolnoma nepoško­ dovan vrnil v bazni tabor pod goro. Čes- novo plezanje na Jannu, ki ga zadnja leta po nepalsko imenujejo Kumbakarna, je bila nasploh prva plezalska ponovitev v tej steni in seveda prvi šolo vzpon. Tomo Česen je odšel na dolgo in ne­ varno pot iz Ljubljane 5. aprila skupaj z Vikijem Grošljem in Stipetom Božičem, ki sta imela pred seboj drugačne himalaj­ ske cilje. Z njim je odšel iz Slovenije dr. Jani Kokalj, zdravnik iz Kranjske gore, ki mu je bil ves čas močna moralna opo­ ra: če bi prišel izčrpan ali poškodovan z gore, bi imel takoj pod steno zdravniško pomoč. »Pred odhodom sem imel v mislih odpravo na Jalung Kang, kjer so mi mo­ rali po vrnitvi z vrha dajati infuzijo,« nam je dejal Tomo Česen. »K sreči mi je bil Jani le odlična moralna opora; ves čas sem imel odličen občutek, da imam pod steno nekoga, na katerega se lahko po­ polnoma zanesem.« PRVI ŠOLO POSKUS V nepalski prestolnici sta bila Česen in Kokalj 7. aprila, bazni tabor na ledeniku Kumbakarna kakšnih 4600 metrov visoko pod severno, približno 2750 metrov vi­ soko steno pa je bil postavljen 22. aprila. Nekako 350 kilogramov opreme in hrane so jima prinesli tja gor nosači, ki so se takoj vrnili v varnejše doline, z njima pa sta, kot je pač navada na odpravah, ostala nepalski zvezni oficir in kuhar — in to je bil celoten bazni tabor. Za to steno se je Tomo Česen odločil, ker je bila do konca letošnjega aprila eden od osrednjih problemov v Himalaji, eden od najtrših orehov, ki so ga posku­ šali streti že številni odlični alpinisti, ven­ dar je doslej uspelo le Japoncem splezati eno smer, pred Česnom edino, v levem delu stene čez snežišče. Šest let za Ja­ ponci, leta 1982 in potem še leta 1987, so poskusili še Francozi, ki so začeli bolj na desni in plezali proti levi, vendar jim nobeden od poskusov ni uspel. Česen pa se je odločil to steno splezati kar sam. Kumbakarna (Jannu) z včrtano smerjo, po ka­ teri je Tomo Česen priplezal na vrh Ali je mogoče severno steno Kumbakarne primerjati z južno steno Lotseja, po kateri je doslej poskušalo priplezati na vrh tega osemtisočaka že precej odličnih odprav, pred kratkim tudi mednarodna pod vod­ stvom slovitega Reinholda Messnerja, vendar doslej ta podvig še nikomur ni uspel? Tudi južna stena Lotseja je namreč eden od največjih problemov v Himalaji. »Lotsejeva stena je seveda hujša,« pravi Tomo Česen. »Bistveno večja je, višja, saj meri kakšnih 3300 metrov v višino in se tudi konča precej višje, precej nad 8000 metri. Tudi vrh Lotseja je precej viš­ ji, kar 700 višinskih metrov. Najpomemb­ nejša razlika pa je verjetno ta, da je v juž­ ni steni Lotseja izredno pogosto slabo vreme, ki onemogoča plezanje: navadno začne okrog desetih dopoldne pihati mo­ čan veter in začne snežiti, tako je tudi popoldne, proti večeru pa se zjasni in je lepo vreme do naslednjega dopoldneva, ko se vse skupaj ponovi — in tako je zelo pogosto iz dneva v dan. Medtem ko je vsenaokrog v stenah lepo vreme, je le Lotsejeva južna stena tako neusmiljeno nadostopna. K temu je treba dodati še snežne razmere: če je stena premalo za- 289 PLANINSKI VESTNIK snežena, leti po njej kamenje, kar je smrt­ no nevarno.« LAHEK NAHRBTNIK OPREME Ure in ure, dneve dolgo je Tomo Česen doma v Kranju sedel nad fotografijo »svo­ je« severne stene Kumbakarne in si po­ skušal v njej potegniti idealno smer, ki bi jo seveda zmogel splezati. »Vedel sem, da ne bo težav tam, kjer so snežišča,« pravi, »toda v skalah je bilo marsikje v resnici popolnoma drugače kot na foto­ grafiji, najpogosteje mnogo teže. Pogosto sem naletel na popolnoma gladko skalo tam, kjer sem po fotografiji sodeč priča­ koval razčlembe, sence pa so na foto­ grafiji marsikje kazale bistveno lažje pre­ hode, kot so v resnici.« Pod Kumbakarno je prišel kranjski alpinist odlično telesno in psihično pripravljen, poleg tega pa je precej natančno vedel, kaj zmore; izkušnja z Jalung Kanga, kjer mu je med vračanjem z vrha tega osem- tisočaka pred očmi zdrsnil v globino ple- zalski sotovariš Borut Bergant in ko je na stojišču nekje pod vrhom preživel noč ter naslednje jutro sestopil v dolino, so bile njegova himalajska univerza. Že dan po prihodu v bazni tabor na lede­ niku Kumbakarna se je začel aklimatizi- rati: dvakrat je šel na višje okoliške hribe, od katerih so nekateri prav težavni, na druge pa je mogoče do višine 6000 metrov priti v supergah — in Tomu je šlo zaradi aklimatizacije izključno za pridobivanje vi­ šine. Hkrati si je med vzponi ogledoval »svojo« steno in v njej iskal najprimer­ nejšo smer. Dne 27. aprila, peti dan po prihodu v baz­ ni tabor, je Tomo Česen dopoldne pripra­ vil nahrbtnik in vanj zložil le toliko, kolikor nese s seboj v kakšno steno v Alpah: 50 metrov 6-milimetrske vrvi, dve plezalni orodji, rezervni klini za cepina, spalno in bivak vrečo, rezervna očala, rokavice in nogavice ter nekaj malega hrane in pija­ če. Popoldne si je oblekel vso obleko, ki jo je imel namen vzeti s seboj v steno, si pripel plezalni pas, nanj obesil 15 skalnih in lednih klinov, izdelanih iz titana, in si na čevlje pritrdil dereze. S seboj je imel le še čelado in baterijo — in to je bilo vse ali vsaj v glavnem vse. »Če greš v takšno steno z 20-kilogram- skim nahrbtnikom,« pravi, »nimaš prav no­ benih možnosti. In če samega sebe ne poznaš do vseh potankosti, prav tako ne. In če nisi fizično in psihično izvrstno pri­ pravljen, tudi ne. Seveda niti kuhalnika ni vredno nositi s seboj, ker je to samo teža, kakšna dva dneva, kolikor naj traja takšno plezanje, pa človek že zdrži s ti­ stim, kar in kakor nese s seboj.« NATANČNO PREŠTUDIRANA AKCIJA Popoldne 27. aprila sta z dr. Kokaljem 290 vzela pot pod noge: Jani je dejal, da ga bo spremil kakšni dve uri po ledeniku navzgor do pod stene, kjer sta se poslo­ vila in kjer je Tomo zaplezal navzgor. Ali je imel tremo, preden se je fizično lotil tega orjaka? »Bil sem živčen, da,« je dejal, »in to sem smatral za dober znak: najresneje sem se torej lotil tega dela. Toda ko sem začel, od tistega tre­ nutka dalje, sem bil vseskozi karseda skoncentriran in nisem mislil na nič dru­ gega kot le na steno in predvsem še na tisti del, v katerem sem bil tisti trenutek.« Stene se je lotil popolnoma v alpskem slogu, brez kakršnekoli pomoči, brez po­ prej napetih fiksnih vrvi, brez prej postav­ ljenih višinskih taborov, v katerih bi ga čakala hrana, pijača, postavljen šotor, spalna vreča in kurjava, in brez dodatne­ ga kisika. Preprosto zaplezaš navzgor in plezaš na himalajsko goro čisto tako kot na kakšen Stol... »Popoldne sem začel plezati iz čisto do­ ločenega vzroka,« pravi Tomo Česen. »Stena je namreč objektivno nevarna za plezanje, ker po njenem srednjem delu čez dan, ko je topleje, leti kamenje. Tako sem se odločil, da srednji del splezam ponoči. Popoldne bi tako splezal spodnji del, ponoči srednjega, o katerem sem bil prepričan, da je najnevarnejši in najtežji, PLANINSKIM KOČAM GRE SLABO Marsikoga zanima planinska organiza­ cija samo zaradi nečesa: ko plača čla­ narino, mu znamkica v planinski izkaz­ nici ceneje odpira vrata v planinske koče. Tako se seveda članarina izplača že po enem ne predolgem izletu ali turi v gore. Ti planinci, ki jih delo planinske orga­ nizacije sploh ne zanima, najdejo sti­ čišče z njo edinole v planinski koči. Toda ko prestopijo njen prag, hočejo imeti zelo dobro organizacijo v naj- konkretnejši obliki: vse bi moralo biti urejeno, vse bi moralo biti poceni, vsi bi morali biti prijazni, vse bi morali takoj dobiti. Letošnjo zimo, ko se je bilo mogoče po našem visokogorju sprehajati tako kot septembra, se je marsikdo prito­ ževal, ker kljub tako ugodnemu vre­ menu vsaj koče na najbolj obljudenih in najbolj »modnih« gorskih poteh niso bile odprte in oskrbovane. Največ kritik PLANINSKI VESTNIK naslednji dan pa še preostali del do vrha gore.« Spodnji del stene je splezal popolnoma po načrtih in po njegovi oceni ni »nič po­ sebnega«. Vendar je to subjektivna ocena: ali ni nič posebnega v taki višini splezati, na primer, deset metrov seraka, ki se po­ polnoma navpično postavi pred plezalca? — Srednji del stene je bil težaven, naj­ težji pa je bil zgornji del, kjer se v izred­ no strmi steni menjavata led in skala. »Vse skupaj je najmanj tako strmo kot stena v Grandes Jorasses, ki sem jo sple­ zal,« pravi Tomo. »Vsaj desetkrat, morda pa celo petnajstkrat sem splezal 30 do 40 metrov visoke stene v Jannuju, ki imajo naklon 80 do 90 stopinj.« — Pogosto je naletel na popolnoma gladke granitne plo­ šče, tenko pokrite z zbitim ledom — in na takih ploščah je moral počivati, obe­ šen na cepin, kar je seveda nadvse tve­ gano dejanje, toda hkrati edino možno. Poleg tega se je moral kdovekolikokrat odločati, po katerem žlebu naj gre naprej, ko nadaljevanja smeri ni videl. Ni štel, ko­ likokrat bi moral snemati dereze, da bi varneje šel prek skal, vendar tega ni tve­ gal, ker se je bal, da bi mu med odpe­ njanjem dereza padla na dno stene, v tem primeru pa bi bil izgubljen. je letelo na koče na Vršiču, »ki pa po­ zimi take, kakršne so, nikoli ne bodo mogle biti odprte«, kot so dejali nji­ hovi oskrbniki, saj bi samo ogrevanje stalo precej več, kot bi bil izkupiček od gostov. Ponekod, posebno okrog Tržiča, so bile letošnjo zimo planinske koče vendarle odprte, vendar je vprašanje, kdaj bodo spet pozimi. Obisk v njih je bil sicer velik, izkupiček pa nikakršen. »Ljudje so prišli,« je na seji Glavnega odbora Planinske zveze Slovenije pripovedoval planinski odbornik, »sedli za lepo po­ grnjene mize, odvezali nahrbtnike, vzeli iz njih jedačo in pijačo, zahtevali od oskrbnika morda še sol in papirnate prtičke, po počitku pa spet vzeli pot pod noge. Oskrbnik je moral za njimi samo pospravljati po mizi in po tleh, kuriti zanje in plačevati elektriko, kjer jo imajo.« Zdaj, poleti, ko so na široko odprta vrata vseh slovenskih planinskih koč, naj bi obiskovalci v njih vendarle kdaj- pakdaj pomislili tudi na težave, ki jih imajo »njihova« planinska društva z oskrbovanjem planinskih domov. Ko bo cena višja kot v dolini, naj bi pomislili, da je treba vse prinesti iz doline in to tudi plačati, ko oskrbnik ne bo na ši­ roko nasmejan, naj se spomnijo, da je moral vstati pred prvimi planinci in BIVAKIRANJE V RAZPOKI »Spodaj bi se še lahko odločil, ali naj nadaljujem ali naj se vrnem,« nam je pri- ,. povedoval kranjski plezalec. »Zgoraj te tl' izbire ni več: ker si se spodaj tako od- ' ločil, moraš vztrajati do konca. Seveda l? moraš biti vseskozi popolnoma zbran in i ne smeš misliti na nič drugega kot na j. tisti del stene, ki je pred teboj. Šele po- a zneje, več dni po vrnitvi dolino, sem pre- 0j mišljeval, ali bi se lotil te stene, če bi e_ vedel, da bo vseskozi tako navpična in )a težavna. Pred odhodom v Himalajo sem se l0 namreč tolažil s tem, da bodo težavni od- :0 stavki, da pa bo tudi kaj hoje, ki je pa |e potem v resnici ni bilo.« o- Sprašujemo Toma Česna, če je kdaj v tej in steni zelo tvegal, če je bil dobesedno na e- robu smrti (ali pa življenja, kakor kdo e- hoče). Pravi, da »je bilo veliko reči za o. zares dobre živce«, vendar misli, da ni at nikoli šel v tveganje in da je vedno ob- 3j, vladoval položaj. »Če bi že pred odhodom o- na Kumbakarno vedel, da grem v tvega- bi nje, sploh ne bi šel,« nam je dejal, e- Teh težav seveda ne smemo gledati samo e- kot strmo in ledeno steno; treba je tudi m vedeti, kako visoko je vse to — okoli 7000 metrov, pri vrhu že blizu osmih ti- da je legel k počitku kot zadnji v koči, ko jim bo ponudil skromno izbiro hra­ ne, naj vedo, da planinska koča ni do­ linski hotel — in še o čem bi lahko premišljevali ob podobnih priložnostih. Včasih je bilo vsem lažje, planincem in oskrbovalcem planinskih koč; zdaj so časi težki tako za ene kot za druge. Toda celo planinske organizacije v ti­ stih državah, kjer življenjski standard državljanov raste, pozivajo svoje pla­ nince: Dajte zaslužiti tudi oskrbnikom koč, ne prinesite res čisto vsega s se­ boj, ker bodo imeli oskrbniki v tem primeru z vami s&mo izgubo — in z njimi seveda tudi vaša planinska dru­ štva! S tem nikakor nočemo spodbujati k razsipništvu v gorah, prej nasprotno, vendar naj bi izbrali pot, ki bo ugodna za obe strani. Sicer se utegne zgoditi, kot je bilo sli­ šati v visokem planinskem krogu, da bodo začeli pobirati vstopnino v pla­ ninske koče ali pa zaračunavati po- grinjek, kot je navada v gostinskih lo­ kalih marsikatere dežele zahodne Ev­ rope. Čeprav do tega nikoli ne bi prišlo, bi morali — v hribih še posebno — misliti tudi še na koga drugega in ne le nase. Marjan Raztresen 291 PLANINSKI VESTNIK 292 V PD Kranj, matičnem društvu Toma česna, so za zmagovalca Kumbakarne pripravili skromen sprejem in tiskovno konferenco sočakov. Ponekod pa je bila poleg tega skala tako gladka, da je moral s cepinom sekati v granit drobne razčlembe, da je lahko vanje postavil dereze, kar je bilo »precej napeto«, kot je dejal. Dne 28. aprila ob 15.40 je bil na vrhu. Ustavil se je le toliko, da se je pošteno nadihal in se razgledal naokoli, potem je takoj začel sestopati, ker se je vreme po lepem dopoldnevu začelo slabšati, ves ta dan pa je bila poleg vsega še visoka oblačnost. Sestopal je po japonski smeri in že v trdi temi prišel do zgornjih sera- kov kakšnih 6800 ali 6900 metrov visoko, kjer se je odločil bivakirati, saj višje zgo­ raj sredi strme stene pač ni mogel. Na­ šel je primerno ledno razpoko, kjer ni niti pihal veter niti ni vanjo snežilo in tudi bistveno topleje je bilo kot na planem ter si v bivak in spalni vreči pripravil kolikor je le mogoče udobno zatočišče. Preden je zadremal, je večkrat pogledal ven, kjer se je vreme hudo poslabšalo, namesto da bi se zjasnilo, kot se sicer navadno ponoči. To je bil znak za daljše poslabšanje vremena ... Kakšnih pet ur je bil v tisti razpoki — dokler ni vzšla luna. Tako je v prvem jutranjem mraku pospravil obe vreči in nadaljeval pot navzdol. Čeprav je imel še nekaj klinov in čeprav je vedel, kaj ga še čaka do pod stene, ni razmetaval z njimi; če ni bilo zares nujno, klina ni zabil, ker bi ga v tem primeru moral pustiti v steni. Na več strmih me­ stih, kjer se mu je postavil na pot navpi­ čen serak, je na vrhu vanj s cepinom skle- sal gobo, nanjo privezal vrv in se po njej spustil tiste metre, potem pa je spodaj vrv preprosto odrezal — in se tako vrnil pod steno le s slabimi dvajsetimi metri vrvi, ker je največji del med spustom tako razrezal, saj ni imel s seboj niti varovalnih vrvic. Ob devetih zjutraj je bil 29. aprila pod ste­ no, tam, kjer je poldrugi dan prej začel. Utrujen, neprespan in zdelan je odtaval čez ledenik proti bazi in pet ur pozneje stopil pred svoj šotor. Nekaj dni pozneje so vsi skupaj, četverica, podrli bazni tabor in se vrnili v Kat- mandu, 14. maja pa je bil po natančno 40- dnevni odsotnosti spet doma. VRNITEV IZ STENE VASE Kaj pomeni Tomu Česnu ta vzpon? »Sam zase natančno vem, kaj mi pomeni; ko­ mentiral ga ne bom. Seveda pa me veseli, kako so ga ocenili drugi.« Reinhold Messner mu je v začetku ju­ nija v Trentu dejal, da je njegovo plezanje eden od najboljših dosežkov vseh časov v Himalaji, podobne ocene pa dežujejo tudi od drugod. Kako bi se stvar iztekla, če bi bil s Tomom v steni še en plezalec, če bi ple­ zala to steno dvojna naveza? »Predvsem bi v tem primeru plezanje trajalo bistveno dalj časa, ne dva, ampak nemara pet dni,« pravi Tomo Česen. »Torej bi bilo treba v steno vzeti bistveno več opreme in hrane, tudi opremo za prenočevanje in kuhanje. Ker bi morala dva ostati v steni dalj časa, bi bilo precej več možnosti, da bi se vreme pokvarilo in da podvig ne bi bil uspešen. Naposled človek ne more prav dolgo brez posledic ostati v takšni višini, ki pije moči. Sam na takšno plezanje še s kom ne bi šel.« In kam bo šel zdaj, ko je v Himalaji pre­ stopil nov prag nemogočega? »Himalaje imam za letos prav gotovo dovolj,« pravi. PLANINSKI VESTNIK »Kumbakarna Je bila psihično zelo napor­ na odprava, saj sem se nanjo pripravljal najmanj pol leta. Čeprav so mi po seda­ njem uspehu na tej gori zares odprta vsa vrata in bi lahko šel, kamorkoli bi si iz­ mislil, bom nekaj časa ostal kar doma. Človeka namreč po uspehu ne sme za­ grabiti preveliko navdušenje, ker se v prav kratkem času ne more dobro pripra­ viti na nove preizkušnje, takšna brezglava odločitev pa bi bila lahko nevarna. Pred­ vsem bom zdaj treniral športno plezanje; morda mi bo le uspelo splezati kakšno spodnjo mejo desete stopnje.« Potem se bo spet lotil kakšne zares te­ žavne smeri v strmi steni. Takih možnosti je po svetu seveda še veliko: V Marmoladi je, na primer, precej zahtev­ na smer, ki jo prištevajo med najtežav- VIKI GROŠELJ Viki Grošelj, alpinist ljubljanske Matice, doma iz Guncelj pri Ljubljani, učitelj te­ lesne vzgoje v osnovni šoli v Pirničah pod Šmarno goro, je vse bližje velikemu cilju, ki si ga je postavil: priplezati na vrhove vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na Zemlji. Potem ko je že imel v žepu pet osemtisočakov, je 30. aprila letos splezal še na 8516 metrov visoki Lotse, četrto naj­ višjo goro sveta, komaj deset dni pozneje pa skupaj s splitskim alpinistom Stipetom Božičem še na Mount Everest. S Stipetom Božičem sta tistega zgodnjega jutra, ob enih po polnoči, skupaj odšla iz najvišjega tabora pod Lotsejem 7300 met­ rov visoko, kajti do takrat močni vetrovi so se začeli umirjati. Na vrh Lotseja sta se odločila splezati brez dodatnega kisika; če bi jima uspelo, bi bil to prvi jugo­ slovanski vzpon na Lotse in sploh najvišji vrh, ki bi ga naši alpinisti dosegli brez uporabe dodatnega kisika. Toda pred nji­ ma je bilo dobrih 1200 metrov višinske razlike ... Vendar je moral Stipe Božič kmalu odne­ hati, ker so mu začele zmrzovati noge. Vrnil se je, Viki Grošelj pa je sam nada­ ljeval vzpon. Ob prvem svitu je priplezal do višine 7700 metrov, okrog desetih do­ poldne ga je pozdravilo prvo sonce na vi­ šini 8200 metrov, zgodaj popoldne pa se je dobesedno privlekel na vrh Lotseja in se takoj vrnil, saj zaradi izčrpanosti in po­ manjkanja kisika ni bil zmožen popolnoma dojemati okolja. V večernem mraku je pri­ šel v tretji višinski tabor, do kamor ga je od fiksnih vrvi dalje pospremil Stipe Bo­ žič, naslednji dan pa sta oba že bila v nejše v Evropi, pa je šolo še ni nihče preplezal. V Himalaji je vsekakor zani­ miva južna stena Lotseja, zahodna stena Makaluja, južna stena Anapurne, zahodna stena Gašerbruma IV — vse to so veliki izzivi. »Morda bodo do takrat, ko se bom odločil za katero od njih, nekatere že sple- zane,« pravi Tomo Česen. »Toda če se bom že odločil za katero od teh, se bom za šolo vzpon na alpski način. Mislim, da danes ni nič več nemogoče, ker se je v glavah ljudi marsikaj spremenilo: včasih so bili alpinisti prepričani, da je šesta stopnja višek, vrhunec in najzgornejša meja možnega, potem pa se je nekega lepega dne nekdo odločil, da bo poskusil nemogoče — in zdaj plezamo vse, kar je bilo včasih nemogoče.« baznem taboru, pri makedonski odpravi, ki je bila namenjena na Everest. Že 7. maja sta se Stipe in Viki priključila jurišnim navezam Makedoncev na Everest in bila naslednji dan v tretjem višinskem taboru, 10. maja pa so Dimče llievski, Stipe Božič, Viki Grošelj ter Šerpi Sonam in Adživa odšli proti vrhu Everesta, zaradi izredno hudega vetra s kisikovimi maskami na obrazih. Spotoma je Grošlju zmanjkalo dodatnega kisika in na vrh Everesta je priplezal brez maske na obrazu. Med ses­ topom je makedonski alpinist verjetno za­ radi izčrpanosti omahnil na kitajsko stran in ga niso več videli, ostali štirje pa so se srečno vrnili v bazni tabor. Stipe Bo­ žič je tako postal drugi Evropejec, ki je dvakrat priplezal na najvišjo goro sveta, poleg vsega pa še po dveh različnih sme­ reh. O plezanju na svoja doslej zadnja osem- tisočaka je Viki Grošelj že veliko pisal za dnevne časopise in tednike, zato smo v Planinskem vestniku ti dve njegovi plezanji le na kratko zabeležili. Viki Grošelj pa je to pot posebej za Pla­ ninski vestnik popisal nekatera druga svo­ ja doživetja s te svoje aprilske in majske poti v Nepal in Himalajo. (Op. ur.) PRAVO ONESNAŽEVANJE OKOLJA Po prvem aklimatizacijskem vzponu prek Ledenega slapu v Zahodno globel (osupnil naju je s svojo divjo razbitostjo, nevarnimi prehodi in nenehno se podirajočimi se- raki) sva si s Stipetom Božičem privoščila tri dni počitka. Preživela sva jih med jed­ jo, spanjem in »pomembnimi« debatami, tako značilnimi za bazne tabore himalaj­ skih odprav. SLOVENSKI ALPINIST, KI JE STAL NA SEDMIH OSEMTISOČAKIH ZNANCI IZPOD EVERESTA IN LOTSEJA 293