V OBJEKTIVU Slika 1. Češki maketar Robert Zych je nastopil z izvrstno izdelano maketo Ariane IV. Zal se polet ni končal uspešno. Foto: J. Čuden Slika 2. Najboljši trije v kategoriji S3A na IX. SP v raketnem modelar rakete Jože Čuden (3.), Drago Perc (1.) in Bolgar Lekov (2.). Slika 3. Ruski modelarji pripravljajo na štart dvostopenjsko maketo stvu: M-100 B nekoliko nevsakdanje velikosti. Foto-J Čuden Slika 4. Miha Grom dosega tudi v S8E vedno boljše rezultate. Na SP ni bil daleč od uvrstitve med najboljše. Foto: M. Zidane REPORTAŽA IX. svetovno prvenstvo raketnih modelarjev Melbourne, Florida, ZDA, 13.-20. 9. 1992 Štiri odličja slovenskim raketarjem Letošnje svetovno prvenstvo raketnih modelarjev na Floridi nam bo za vselej ostalo v spominu kot prireditev na naj¬ višji ravni, na kateri so slovenski raketni modelarji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Naše zastopstvo ni le dostojno zastopalo barv mlade države, temveč se je s prvenstva vrnilo kar s štirimi meda¬ ljami: eno zlato, eno srebrno in dvema bronastima. Naši raketarji so dosegli uspeh, kakršnega se nismo nadejali. Na¬ črtovali smo sicer eno do dve medalji, predvsem v kategoriji S6A, kjer so naši fantje branili naslov ekipnega svetov¬ nega prvaka, tokrat pa se jim je »odprlo« predvsem pri raketah s padali (kategorija S3A). To je panoga, ki ne dopušča niti najmanjših napak, saj je konkurenca prav tu najmočnejša. Naslov svetovnega prvaka med posamezniki je osvojil mladi Sevničan Drago Perc, bron pa je pripa¬ del Jožetu Čudnu. Ekipa, v kateri je so¬ deloval še Marjan Čuden, je zasedla skupno tretje mesto. Le za las je manj¬ kalo, da bi naša ekipa obranila tudi na¬ slov ekipnega svetovnega prvaka v kate¬ goriji S6A iz Kijeva (tedaj še kot ekipa Jugoslavije), vendar so se morali Jože Čuden, Bogo Štempihar in Miha Grom tokrat zadovoljiti »samo« s srebrom. Prvenstva se bomo spominjali tudi po nekaterih drugih posebnostih. Prvič so na njem sodelovale novonastale države - poleg Slovenije še Rusija, Ukrajina in Latvija - ter novinci na tem področju, Japonci. Eksotični kraj dogajanja, čudo¬ vita vzhodna obala Floride v bližini ve¬ soljskega središča Cape Kennedy, bi lahko v vsakem drugem primeru veljal za sanjsko podobo iz filma, vendar je izra¬ zito vroče in vlažno subtropsko podnebje v tem obdobju pomenilo za vse tekmo¬ valce hudega nasprotnika. Razmere za shranjevanje motorjev v takem ozračju so bile vse prej kot primerne in so marsi¬ katero ekipo, med drugim tudi našo,, pri¬ pravile še ob kako medaljo. Bogo Štempihar, nosilec šestih odličij s svetovnih in evropskih prvenstev, oprav¬ lja v reprezentanci tudi nalogo trenerja. Foto: Jože Čuden Naša tekmovalca Tone Šijanec in Jože Ču¬ den med registracijo modelov pred začet¬ kom tekmovanja v kategoriji S4B. Foto: Marjan Zidarič 18 Urednikov predal Več pomembnih in težko pričako¬ vanih dogodkov je obeležilo konec poletja. Spomladi še nismo bili pov¬ sem gotovi, ali bodo naši modelarji smeli že letos nastopati pod sloven¬ sko zastavo ali ne. Potrebnih je bilo kar precej naporov pri včlanjenju v mednarodna združenja, kot so F Al ali N AVI G A, vendar se je tok dogod¬ kov odvijal nam v prid. Kot polno¬ pravna članica je lahko Slovenija že letos nastopila na obeh svetovnih pr¬ venstvih brodarskih in raketnih mo¬ delarjev. Prvi nastop za slovensko repre¬ zentanco je bil brez dvoma tudi za naše prekaljene reprezentante izje¬ men dogodek in hkrati velik izziv po¬ kazati svetu, od kod v resnici so tisti fantje, ki so se z vrhunskimi dosežki že izkazali še kot člani bivše jugoslo¬ vanske reprezentance. Želja vsakega športnika je povz¬ peti se na stopničke za zmagovalce, za naše tekmovalce pa je bil tokrat ta visoko zastavljeni cilj še posebej po¬ memben. Kljub ugledu, ki ga naši modelarji uživajo v svetu, je bilo kar težko pričakovati, da bo že na prvem tekmovanju nad zmagovalnim odrom zaplapolala tudi slovenska zastava; pa je, in to kar dve hkrati. Ob svečani razglasitvi rezultatov na SP raketnih modelarjev na Floridi so lahko prvič prisluhnili tudi zvokom Zdravljice. S štirimi odličji raketnih modelarjev in nastopom našega tekmovalca v fi¬ nalu brodarskega SP na Švedskem so tudi modelarji prispevali svoj de¬ lež pri predstavitvi Slovenije v svetu. Ne samo dosežki vrhunskih mode¬ larjev, razveseljuje tudi dejstvo, da se pri nas nenehno vrstijo prireditve in tekmovanja na nižjih ravneh, na katerih se kalijo mladi, obetavni tek¬ movalci, ki bodo morda prav kmalu tudi sami prinašali medalje s svetov¬ nih in evropskih prvenstev. Glavno breme pri tem nosijo prizadevni or¬ ganizatorji, ljudje iz ozadja, ljubitelji, ki svoje delo opravljajo povsem ama¬ tersko in na katere vse prepogosto tudi radi pozabljamo. Tu so še učitelji in mentorji, brez katerih na šolah in v klubih ne bi bilo tolikšnega pod¬ mladka, kot ga imamo. Naša revija se pridružuje vsem, ki so spremljali vrhunske dosežke na¬ ših modelarjev, zato v tej številki na¬ menjamo več prostora reportažam, pripravljamo pa tudi nekaj prispev¬ kov in načrtov najuspešnejših mode¬ lov s teh tekmovanj. Jože Čuden, urednik TIM 3 • november 1992 • 1 REPORTAŽA Kljub precejšnjim izdatkom, poveza¬ nim predvsem s prevozom prek luže, se je prvenstva udeležilo doslej največje število ekip - kar štirinajst - s skupaj 125 tekmovalci. Amerika je pač še vedno tisti magnet, ki privlači nas, Evropejce, pa tudi naslednjega SP na novi celini ni pričakovati pred letom 2010. V gospodarsko zaostrenih časih je vodstvo naše reprezentance začrtalo za mnoge dokaj ambiciozen projekt ude¬ ležbe na SP. Trdno odločeni, da ga izpe¬ ljejo do konca, so ga naši raketarji s po¬ močjo sponzorjev in ob precejšnjem de¬ ležu iz lastnega žepa tudi uspešno izpe¬ ljali. Ekipo je sestavljalo šest tekmoval¬ cev iz treh klubov: Marjan Čuden, Tone Šijanec (pomočnik vodje) in Jože Čuden (vodja reprezentance) iz kluba ARK Ko- marov iz Ljubljane, Bogo Štempihar (tre¬ ner) in Miha Grom iz kluba MMK Logatec ter Drago Perc, član kluba ARK Vega iz Sevnice. Z reprezentanti so odšli na pot še prof. Rasto Snoj kot eden izmed športnih sodnikov tekmovanja, snema¬ lec Jože Ficko in Marjan Zidarič (proiz¬ vajalec modelarskih raketnih motorčkov ter eden od sponzorjev reprezentance). Po pristanku v Miamiju in nastanitvi v bližini prizorišča SP je bil prvi obisk namenjen vesoljskemu centru Kennedy na rtu Čanaveral, kjer so bile tedaj v teku še zadnje priprave na izstrelitev novega vesoljskega plovila za večkratno upo¬ rabo Endeavour, katerega izstrelitev je sovpadala z začetkom SP. S pomočjo gostoljubnih organizatorjev tekmovanja, ki so nam uspeli priskrbeti posebne do¬ volilnice, smo smeli vstopiti na še vedno dokaj strogo varovano področje vesolj¬ skega središča, kjer smo lahko od blizu spremljali veličastni vzlet najnovejšega space-shuttla misije STS 47, o čemer pa več v posebnem prispevku. Organizator tekmovanja je tako kraj kot čas prvenstva prilagodil tej izstrelitvi, zato so imeli udeleženci obenem tudi priložnost prisostvovati temu edinstve¬ nemu dogodku. Tekmovalni poligon je bil torej v neposredni bližini krajev, ki so bili in so še vedno povezani s prodorom človeka v vesolje, ali natančneje v bližini mesta Melbourne. Prizorišče tekmovanja je po hudem nalivu dan pred začetkom tekmovanja močno spominjalo na naše Ljubljansko barje - s to razliko, da je zgradba tal kljub množici jarkov, s katerimi je vsa Florida dobesedno prepredena, prepre¬ čevala odtekanje vode. Če k temu do¬ damo še visoke dnevne temperature in človeku manj prijazno živalstvo, v kate¬ rem prednjačijo napadalna vrsta mravelj, množica drugih žuželk ter sem in tja kak aligator, potem v naši predstavi naglo zbledi slika raja na Zemlji. Osma rampa je pripravljena na štart. Tone Šijanec čaka na dovoljenje glavnega sod¬ nika za izstrelitev modela. Foto: Jože Čuden Naša ekipa se je najprej pomerila v kategoriji raketoplanov (S4B). Za Slo¬ venijo so nastopili Drago Perc, Jože Ču¬ den in Tone Šijanec, ki je na tem mestu zamenjal odsotnega Aleša Avseneka. Za to priložnost so naši modelarji prvič pripravili modele sodobne zasnove z zložljivim krilom. Pomanjkanje izkušenj s takšnimi modeli je botrovalo skrom¬ nejši uvrstitvi na šesto mesto. Kljub temu je ta nastop nakazal smer, v katero se bodo v prihodnje pri nas razvijali modeli kategorije S4. Odpraviti bo treba še ne¬ kaj pomanjkljivosti, pa bodo tudi v tej kategoriji naši tekmovalci kmalu spet po¬ segali po najvišjih uvrstitvah. Prvo mesto je presenetljivo osvojila Franziska Stoli iz Švice, ena redkih de¬ klet v pretežno moški konkurenci, ven¬ dar skupaj z možem Hansom znano ime v raketno-modelarskem športu. Pogosto ju srečujemo tudi na naših tekmovanjih. Kategorija raket s padalom S3A velja v raketnem modelarstvu za klasično dis¬ ciplino. Krog favoritov je tu največji in le redko kdaj se tekma konča brez razbur¬ ljivega fly-offa (končnice tekmovanja). Podobno se je zgodilo tudi tokrat - in na veliko veselje tudi z izjemnim uspehom naših tekmovalcev Draga Perca in Jo¬ žeta Čudna. Skupaj z našima se je v končnico uvrstilo kar šest tekmovalcev z največjim seštevkom vseh treh časov. Najprej sta v prvem dodatnem letu od¬ padla oba favorizirana Rusa, Mitjurev in Korjapin. Na zadnji poskus, ki je bil na sporedu naslednji dan, so tako čakali še štirje; med njimi oba naša. Kasneje je odstopil tudi Čeh Kulhanek, ki ni uspel Bob Biedron (ZDA) je postal novi svetovni prvak med maketarji. Na sliki z maketo rakete Ariane lil. Foto: Jože Čuden vrniti svojega modela. Medalje so tako pripadle preostalim tekmovalcem: Percu zlata, Bolgaru Lekovu srebrna in Jožetu Čudnu bronasta. V skupni uvrstitvi ekip je Slovenija, za katero je nastopil še Marjan Čuden, med 14 ekipami zasedla izvrstno tretje mesto - za Rusijo in ČSFR. Drugi dan tekmovanja so bili naj¬ prej na sporedu RV-raketoplani katego¬ rije S8E. Naši so nastopili oslabljeni, z nepopolno ekipo, saj v reprezentanci ni bilo nosilca bronaste medalje z zadnjega SP v Kijevu, Bogdana Makuca. Bogo Štempihar in Miha Grom sta letela zane¬ sljivo. Muhaste vremenske razmere, ki so v drugem turnusu krojile končni vrstni red, pa so tudi obema našima tekmoval¬ cema onemogočile uvrstitev med naj¬ boljšo deseterico. V takih okoliščinah se je najbolje zna¬ šel izkušeni Slovak Droppa in ugnal vso konkurenco, kot ekipa pa so bili najboljši Američani. Končni rezultat naše ekipe - 8. mesto - je glede na to, da ni bilo popolne zasedbe, v okviru pričakova¬ nega. Začetek pri raketah s trakom ni bil najbolj obetaven. Naši tekmovalci, bra¬ nilci naslova ekipnega svetovnega pr¬ vaka, so v prvem turnusu izvlekli le en maksimum. Nekoliko bolje so se, kljub težavam z motorji, odrezali v drugem, čeprav bi v normalnih okoliščinah lahko iztržili tudi več. Odločal je torej zadnji, tretji štart. Mihi Gromu se ni najbolje posrečil, zato pa je poskus popolnoma uspel Jožetu Čudnu. Čakali smo še na zadnji poskus Boga Štempiharja, ki je bil obenem tudi še v igri za eno od medalj. Sprva je bilo videti dobro, vendar se je 2 • TIM 3 • november 1992 REPORTAŽA Poljski reprezentanti pomagajo svojemu tekmovalcu namestiti električne vžigalnike v šobe miniaturnega Saturna V. Foto: Jože Čuden Posnetek za spomin na floridsko ravnico, kjer so naši raketarji osvojili prve medalje za Slovenijo. Od leve: Tone Šijanec, Miha Grom, Bogo Štempihar, Drago Perc, Jože Čuden in Marjan Ču¬ den. kasneje pokazalo, da le ni povsem uspel ujeti najprimernejšega trenutka za štart. Odprto je ostalo še vprašanje ekipne uvrstitve, saj so imeli prav vsi tekmovalci težave z vremenskimi razmerami. Na¬ peto smo čakali na zadnje rezultate na semaforju ter na koncu z veseljem ugo¬ tovili, da je bil nastop ekipe v celoti kljub vsemu izvrsten, saj se je ponovni naslov svetovnega prvaka našim izmaknil le za borih 33 sekund. Zmagala je ekipa ČSFR, ekipno drugo mesto pa ostaja zapisano kot doslej druga najboljša ekipna uvrstitev naših raketnih modelar¬ jev v tej kategoriji - če seveda upošte¬ vamo tudi nastop slovenskih raketarjev v bivši jugoslovanski reprezentanci. Zadnja tekmovalna panoga, v kateri smo sodelovali, so bile rakete za dose¬ ganje višine. Upi, da bodo merilci višin tokrat zadovoljivo opravili svoje delo, so bili spet zaman. Našim tekmovalcem, Tonetu Šijancu in bratoma Čuden, so uspeli izmeriti le en let - in sicer bivšemu svetovnemu prvaku v tej kategoriji, Mar¬ janu Čudnu. Merjenje je bilo v celoti gle¬ dano sicer nekoliko boljše kot na zadnjih prvenstvih, vendar še vedno na meji za¬ konitosti. Postavlja se že vprašanje smo¬ trnosti tekmovanj v tej kategoriji, če je v idealnih vremenskih razmerah, ko vid¬ ljivost sploh ni vprašljiva, izmerjena le tretjina vseh letov. To bo brez dvoma ena izmed tem razgovora na bližnjem zasedanju CIAM-a (modelarske komi¬ sije) mednarodnega aeronavtičnega združenja FAI v Parizu. Pri maketah tokrat nismo sodelovali, čeprav se nekaj slovenskih maketarjev pripravlja tudi na nastop v teh atraktivnih panogah najverjetneje že na prihodnjem evropskem prvenstvu, ki bo prihodnje leto v Romuniji. Makete so panoga, ki zahteva dolgotrajne priprave in že uvrsti¬ tev med najboljših deset pomeni velik., dosežek. V kategoriji S5 so spet prednjačili Rusi. Standardna moskovska trojka lljin, Minakov in Mitjurev je pri višinkah zane¬ sljivo opravila z vso konkurenco. Pripra¬ vili so že znane dvostopenjske makete raket Nike-Cajun ter tudi z nekaj sreče pri merjenju višin zasedli vsa tri prva mesta. Naslov svetovnega prvaka v kategoriji S7 je s čudovito izdelano maketo rakete Ariane III popolnoma zasluženo osvojil domačin Bob Biedron, ki je hkrati na¬ vdušil vse navzoče tudi z demonstracijo brezhibnega tristopenjskega poleta. To¬ krat so uspešno leteli še Poljaki, ki so imeli na zadnjih tekmovanjih precej smole. Drugo in tretje mesto je pripadlo Rezultati IX. svetovnega prvenstva S1A - posamezno: 1. J. Vincent, ZDA 948 m, 2.-3. S. lljin, Ru¬ sija 787 m, 2.-3. A. Mitjurev, Rusija 787 m, 4. J. Kotuha, ČSFR 772 m, 5. V. Kuzmin, Rusija 704..., 15. M. Čuden, Slovenija 340 m; ekipno: 1. Rusija 2278, 2. Ukrajina 1569, 3. ČSFR 1343.. .. 11. Slovenija 340 S3A - posamezno: 1 . D. Perc, Slovenija 900 + 1888,2. B. Lekov, Bolgarija 900 + 604, 3. J. Čuden, Slovenija 900 + 528,4. M. Kulhanek, ČSFR 900 + 420, 5. A. Korjapin, Rusija 900 + 298,... 26. M. Čuden, Slovenija 633 ekipno: 1. Rusija 2600, 2. ČSFR 2466, 3. Slovenija 2433 S4B - posamezno: 1. F. Stoli, Švica 720 + 723, 2. I. Volkanov, Ukrajina 720 + 709, 3. S. lljin, Rusija 720 + 609, 4. J. Taborsky, ČSFR 720 + 579, 5.1. Šmatov, Rusija 720 + 138,... 10. D. Perc, Slovenija 580, 24. J. Čuden, Slovenija 340, 25. T. Šijanec, Slovenija 270 ekipno: 1. Rusija 1905, 2. ČSFR 1857, 3. Ukrajina 1790.. .. 6. Slovenija 1190 S6A - posamezno: 1. I. Volkanov, Ukrajina 522, 2. R. Klima, Nemčija 512, 3. F. Stoli, Švica 447, 4. V. Opochki in Krzivvinskemu, ekipni naslov pa je odšel v Bolgarijo. Štiri medalje naših reprezentantov na tem svetovnem prvenstvu pomenijo izre¬ den dosežek, ki uvršča Slovenijo med najuspešnejše udeleženke SP, poleg tega pa je bil to tudi pomemben promo¬ cijski dogodek za mlado državo na sončni strani Alp, za katero se povpreč¬ nemu Američanu niti ne sanja, kje leži. Slovenski modelarji so se za ta dogodek tudi v propagandnem smislu dobro pri¬ pravili, saj so bili že po zunanjem videzu s svojimi ličnimi trenirkami ter majicami vselej v središču pozornosti in pri doma¬ činih tudi najbolj priljubljeni. Jože Čuden Zarakauskis, Latvija 444, 5. J. Čuden, Slo¬ venija 437,... 10. B. Štempihar, Slovenija 412, 24. M. Grom, Slovenija 344 ekipno: 1. ČSFR 1226, 2. Slovenija 1193, 3. Poljska 1187 S5C - posamezno: 1. S. lljin, Rusija (643 + 668) 1311, 2. V. Minakov, Rusija (641 + 595) 1236, 3. A. Mitjurev, Rusija (643 + 586) 1229, 4. A. Rose, ZDA (743 + 485) 1228, 5. E. Gapon, Ukrajina (668 + 504) 1172 ekipno: 1. Rusija 3776, 2. Bolgarija 3098, 3. ZDA 2979 S7 - posamezno: 1. B. Biedron, ZDA (787 + 185) 972, 2. A. Opochka, Poljska (746 + 120) 866, 3. Krzi- winsky, Poljska (723 + 138) 861, 4. P. Ka- nev, Bolgarija (719 + 106) 825,5. D. Vačkov, Bolgarija (717 + 96) 813 ekipno: 1. Bolgarija 2450, 2. ZDA 2301, 3. Poljska 1727 S8E - posamezno: 1. L. Droppa, ČSFR 1080 + 1292, 2. G. Ri- ebesehl, ZDA 1080 + 1082,3. V. Bariš, Ukra¬ jina 1080 + 709, 4. Kravčenko, Rusija 1080 + 319,5. H. Stoli, Švica 1065,... 12. B. Štem¬ pihar, Slovenija 994, 17. M. Grom, Slove¬ nija 904 ekipno: 1. ZDA 3146, 3. ČSFR 3071, 3. Rusija 2975,... 8. Slovenija 1898 TIM 3 • november 1992 • 3 REPORTAŽA IX. svetovno prv enstvo brodarskih modelov FSR-V NAVIGA M i i i s FSR-VM 1992 NYKO PING - SVERIGE y Letošnjega svetovnega prvenstva, ki je bilo že deveto po vrsti, se je kot samo¬ stojna država prvič udeležila tudi Slove¬ nija. Doslej so slovenski tekmovalci vedno zastopali jugoslovanske barve, decembra lani pa je Slovenija postala polnopravna članica združenja za brodo- modelarstvo NAVIGA. Svetovno prvenstvo brodarskih mode¬ lov kategorije FSR-V je bilo letos od 24. 7. do 3. 8. v švedskem mestu Nykoping (beri Ničeping). Iz Slovenije so se ga tokrat udeležili le štirje tekmovalci. Glavni vzrok za to je bila precej dolga pot (v eno stran kar 2000 km), poleg tega pa so morali za vse stroške potovanja in udeležbe poskrbeti sami. Pri tem so jim pomagali sponzorji, za kar jim gre velika zahvala. Državno reprezentanco so sestavljali: vodja ekipe Igor Naraks, tekmovalci Ja¬ nez Melanšek, Clavdio Burlin, Brane Co¬ larič in Avgust Škoflek ter mehanik Mar¬ jan Domanjko. Zastopali so kategorije 3,5, 6,5 in 15 cm 3 . Daleč največji uspeh sta dosegla Melanšek in Škoflek (kot mehanik), ki sta se v kategoriji FSR-V 6,5 cm 3 v finalu uvrstila na 7. mesto. Pokazala sta izredno uigranost, hitrost pri popravilih ter predvsem dobro in iz¬ najdljivo vožnjo na poligonu. Ostale uvr¬ stitve naših so bile še: 21. mesto Burlina. v kategoriji 3,5 cm 3 , 23. mesto Škofleka v kategoriji 6,5 cm 3 ter 43. in 44. mesto Burlina in Colariča v kategoriji 15 cm 3 . Organizatorji svetovnega prvenstva so udeležencem v mestnem gradu pri¬ pravili izredno lep sprejem, na katerem je bilo vse v slogu izpred 300 let. Tudi sklepni del prvenstva z razglasitvijo naj¬ boljših in podelitvijo odličij se je odvijal v tem gradu. Naša ekipa je na tekmovanju sklenila veliko novih prijateljstev in izmenjala iz¬ kušnje z najboljšimi svetovnimi mode¬ larji, srečala pa se je tudi s slovenskimi zdomci, živečimi na Švedskem. Ti so jim predstavili način življenja ter kulturne in druge znamenitosti dežele. Prihodnje svetovno prvenstvo bo čez dve leti na Češkem. Takrat bodo imeli naši modelarji spet priložnost potegovati se za čim boljše uvrstitve med svetovno modelarsko elito. Besedilo in fotografije: Avgust Škoflek Slovenski reprezentanti na slovesni otvoritvi svetovnega prven¬ stva Tik pred nastopom mehanik privije na model še štartno tablico. Model kitajskega tekmovalca Naše barve so na Švedskem zastopali: (od leve) Avgust Škoflek, Marjan Domanjko, Janez Melanšek, Igor Naraks, Brane Colarič in Clavdio Burlin. 4 • TIM 3 • november 1992 REPORTAŽA I. državno prvenstvo RV jadralnih modelov kategorije F3 V soboto, 26. septembra je Modelarski klub Kamnik priredil prvo državno prven¬ stvo radijsko vodenih jadralnih modelov v novi kategoriji F3J. Organizacija tekmovanja se je začela s prijavo le-tega pri Letalski zvezi Slove¬ nije, nato pa smo mesec dni pred samim tekmovanjem v modelarske in aeroklube poslali razpise. Zaradi posebnega sis¬ tema, kjer se v prvih treh turnusih v po¬ sameznih skupinah pomeri med seboj vsak tekmovalec z vsakim, je bila ob¬ vezna prijava udeležencev že nekaj dni pred nastopom. V finale se je nato uvr¬ stilo osem najboljših iz predtekmovanja. Zaradi dobre organizacije, računalni¬ ške podpore in lepega vremena je tek¬ movanje potekalo brez težav. Med šest¬ najstimi tekmovalci je postal prvi državni prvak Sašo Kolar (Aeroklub Kranj). Ta je v finalu premagal Davida Kamnika (KLC Slovenj Gradec, ki je bil najboljši v pred¬ tekmovanju, tretje mesto pa je zasedel Jože Velnar (Aeroklub Murska Sobota). Prvi trije so prejeli medalje Letalske zveze Slovenije in praktične nagrade po¬ krovitelja tekmovanja, tovarne lepil KE- MOSTIK iz Kamnika. Besedilo in fotografije Roman Ložar in Otokar Hluchy ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ Končni vrstni red vseh tekmovalcev: 1. Sašo Kolar AK Kranj 2. David Kamnik KLC Sl. Gradec 3. Jože Velnar AK Murska Sobota 4. Rajko Grčar AK Murska Sobota 5. Jože Knap KLC Sl. Gradec 6. Kristjan Brejc ALC Lesce Bled 7. Otokar Hluchy ALC Lesce Bled 8. Roman Finžgar ALC Lesce Bled 9. Gorazd Glavič KLC Sl. Gradec 10. Iztok Kunstelj ALC Lesce Bled 11. Borut Perpar ALC Lesce Bled 12. Anže Melnik ALC Lesce Bled 13. Roman Ložar MK Kamnik 14. Miha Langus ALC Lesce Bled 15. Damjan Korpič AK Murska Sobota 16. Jože Peterman ALC Lesce Bled ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ Sašo Kolar s Parabolicom (razpon 2750 milimetrov, masa 1600 g) Najstarejši med tekmovalci na delu Borut Perpar med tekmovanjem. Mogoče * prihodnjič več sreče z boljšim modelom. Predtekmovalna mrzlica (avtor članka, organizator in tekmovalec prvi z leve) TIM 3 • november 1992 • 5 REPORTAŽA Modelarski miting v Škofji Loki Vse več je klubov in društev, ki prire¬ jajo srečanja modelarjev, na katerih imajo možnost poleg že znanih in uve¬ ljavljenih imen pokazati svoje znanje in spretnost tudi modelarji z nekoliko kraj¬ šim stažem. Verjetno vas ni prav veliko, ki ste že slišali za modelarsko društvo Čuk iz Škofje Loke, še manj pa takih, ki veste, da so njegovi prizadevni člani program. Posebno pozornost obiskoval¬ cev so pritegnili predvsem nastopi zna¬ nih letalskih modelarjev, očeta in sina Cajhna, ki sta se med drugim predstavila tudi v dvojici - in sicer z vleko jadralnega modela, ki ga je na primerno višino pri¬ peljal motorni model. Z velikim zanima¬ njem so gledalci pričakovali tudi nastope Jožeta Mencingerja in Slavka Rusa, ki pa sta se žal nesrečno končala. Prvi je strmoglavil svojo maketo Piper Brave že v prvem poskusu takoj po vzletu, med¬ tem ko je Rus z Mustangom najprej iz¬ vrstno opravil svoj program, smolo pa je imel med demonstracijskim letom po končani prireditvi. Za njegov model je bil usoden zadnji zavoj tik pred pristankom, ko je letel nekoliko prenizko nad kroš¬ njami dreves. Na koncu so se najbolj zagreti gledalci lahko preizkusili v radijskem vodenju modela, seveda s pomočjo izkušenega pilota - inštruktorja, komur pa je med spremljanjem programa postalo pre¬ vroče, se je lahko v improviziranem bi¬ feju tudi odžejal in okrepčal. Prizadevni organizatorji so izrazili željo, da bi njihov modelarski miting prerasel v tradicio¬ nalno prireditev in so za naslednje leto že napovedali še večje število nastopa¬ jočih. , . , , Jože Čuden Najstarejši udeleženec mitinga, enainsedemdesetletni Giovanni Damilano iz Stare Gorice, je nastopil z maketo letala Beta Major, ki ga poganja motor Tartan s prostornino 22,5 cm 3 . Model dolžine 1600 mm in razponom kril 2900 mm tehta 8 kg. Vrvež ob modelarski stezi v Crngrobu pred kratkim organizirali že drugi letal- sko-modelarski miting. Kogar je v nede¬ ljo, 27. septembra pot zanesla na poli¬ gon TO v Crngrobu, na katerem gostu¬ jejo člani društva Čuk, mu gotovo ni bilo žal, saj je imel kaj videti. Lepo urejen prostor, kjer imajo Čuki improvizirano modelarsko stezo za RV-modele, obkro¬ žen z gozdički in skrit pred pogledi mi¬ moidočih, ki se vozijo po cesti od Škofje Loke proti Stražišču, je kot nalašč za takšne aktivnosti. Letos se je na prire¬ ditvi zbrala pisana množica nastopajočih in gledalcev, ki jih je bilo po približni oceni prek 700. Vabilu organizatorjev se je odzvalo 22 modelarjev iz šestih doma¬ čih in zamejskih klubov. Kot posebni go¬ sti na prireditvi pa so bili navzoči tudi člani slovenske raketno-modelarske dr¬ žavne reprezentance. Otvoritveni govor je imel sam škofjelo¬ ški župan, g. Havvlina, ki si je potem ogledal še prireditev. Za lažje spremljanje dogajanja je po¬ skrbel napovedovalec, ki je z razgled¬ nega stolpa komentiral pester in zanimiv Model letečega Smrkca je izdelal Tomaž Svoljšak, član Modelarskega društva Čuk. Janez Nebec je med nastopom pokazal, da dobro obvlada svoj akrobatski model Cir- cus. Podatki o modelu: razpon krila 1500 mm, dolžina 1200 mm, masa 3,5 kg, motor Webra 8,5 cm 3 . 6 • TIM 3 • november 1992 MODELARSTVO Model jahte NINA Načrt modela male jahte, objavljen v prilogi, je namenjen srednjeizkušenim modelarjem, ki dobro obvladajo rezljanje in brušenje. Poleg tega morajo imeti kar nekaj izkušenj pri branju načrtov in pre¬ cej občutka za improvizacijo, se pravi za samostojno iskanje rešitev, in nekaj spo¬ sobnosti za njihovo uresničitev. Načrt tega modela bo razveselil tudi tiste mo¬ delarje, ki uživajo v gradnji maket. Če¬ prav model jahte Nina ni najbolj prime¬ ren za tekmovanje v razredih MČ, se utegne, če bo pravilno pripravljen, kljub temu »dobro odrezati«, kot temu pra¬ vimo. Model je primeren tudi za radijsko vodenje, le da z njim najbrž ne bo mo¬ goče enakovredno tekmovati v razredih F; veljalo pa bi poskusiti, seveda s pri¬ merno pogonsko opremo. Gradnja je klasična, iz lesa (z rebri, letvicami in furnirjem) in brez plastike, ki je danes v modelarstvu že skoraj nepo¬ grešljiva. Kosovnica Gradnja Preden začnemo z napotki za sestav¬ ljanje modela, povejmo nekaj besed o lesu in furnirjih. Najprimernejši les za gradnjo modelov je balsa, ki pa je, žal, tudi najdražja in si je vsak ne more pri¬ voščiti. Nič zato! Uporabimo lahko skoraj vsak furnir, ki ga dobimo pri nas (vezana plošča pa naj bo čim lažja; če je prede¬ bela, jo lahko stanjšamo z brušenjem). Najboljši so furnirji iz afriškega lesa (samba, ibisi, koto itd.), od domačih pa lipov, topolov in smrekov furnir. Zelo lepo se krivi in obdeluje bukov furnir, ki pa pri modelarjih ni najbolj priljubljen. Poleg običajnega modelarskega orodja in pribora bomo potrebovali še šablonsko desko z merami 60 x 20 x 2 cm, ki mora biti popolnoma ravna. Ogrodje modela Načrt je narisan v merilu 1:1, kar po¬ meni, da so vsi sestavni deli modela narisani v naravni velikosti. Na papirnat trak z merami 55 x 20 cm prerišemo tloris krova s položaji reber 1 do 6. Trak položimo na šablonsko desko in ga prile¬ pimo z lepilnim trakom. Na 3 mm debelo vezano ploščo prerišemo rebra 1 do 6 z vsemi pomožnimi (prekinjenimi) čr¬ tami in jih označimo z njihovimi števil¬ kami. Rebra izrežemo z rezijačo tako, da žagamo vedno nekoliko stran od črte. Nato jih z brusno deščico zgladimo. Re¬ bra z natančno obdelanimi utori zale¬ pimo na označena mesta na srednji le¬ tvici 3 x 5 mm, ki smo jo pred tem pribili ob srednji črti (simetrali) na tloris krova na papirnatem traku. Rebra utrdimo z bucikami. Lepimo s hladnim belim PVA ali kakim drugim lepilom za les. Preden nadalju¬ jemo z delom, preverimo, ali so rebra točno na svojih mestih in ali so pravo¬ kotna na podlago; pomagamo si s trikot¬ nikom. Ko čakamo, da se lepilo posuši, križno zlepimo furnir. Za krov, kabino in opiate bomo potrebovali triplastni križno zlepljen furnir. Križno lepljenje furnirja Furnir moramo za lepljenje najprej pri¬ praviti - narezati na primerne kose. Za krov bomo potrebovali ploščo z merami 53 x 17 cm. Naredimo jo iz dveh trakov velikosti 53 x 17 cm (1. in 3. plast) in vmesne plasti, ki je iz štirih trakov veliko¬ sti 12 x 17 cm in enega traku z merami 5 x 17cm. Furnir lepimo na ravni podlagi (šablonska deska, delovna miza), ki jo pred začetkom lepljenja pokrijemo s ča¬ sopisnim papirjem. Lepimo s kontaktnimi lepili (Neostik, Patex, Uhu Greenit...). Na trakove z merami 53 x 17 cm tanko nanesemo lepilo na eno stran, trakove, ki sestavljajo vmesno plast, pa nama¬ žemo obojestransko. Nasvet: pred upo¬ rabo katerega koli lepila preberite navo¬ dila, ki so navadno na embalaži. Ne bo vam žal! Ko je lepilo na otip suho, vse tri plasti zlepimo med seboj tako, da so letnice druge (vmesne) plasti pravokotne na let¬ nice 1. in 3. plasti (glej risbo). Nato vse skupaj dobro sprešamo s starim kuhinjskim valjarjem, lahko pa si pomagamo tudi s prazno litrsko stekle¬ nico. Pri dvoplastnem križno zlepljenem furnirju morajo teči letnice druge plasti pravokotno na letnice prve plasti. Če je lepilo suho, lahko nadaljujemo s sestav¬ ljanjem. V utore na rebrih nanesemo le¬ pilo in vstavimo letvice. Začnemo pri krmi. Najbolje je, če letvice v utore pritr¬ dimo tako, da jih privežemo z mehko žico. Lahko si pomagamo tudi z buci¬ kami ali ščipalkami; najboljše so pla¬ stične, ker se jih lepilo ne prime. TIM 3 • november 1992 • 7 MODELARSTVO R3 R4 R5 R6 Letvice na kljunu poševno zarežemo in zalepimo na rebro 1 ter pritrdimo z žico in ojačimo s trikotniki iz 3 mm debele vezane plošče. Paziti moramo, da se pri tem rebro ne premakne in da ostane v pravokotni legi. Nato pregledamo vse stike in na vsa¬ kega kanemo še kapljico lepila. Popol¬ noma suho ogrodje modela snamemo s šabloske deske ter vstavimo in zale¬ pimo še letvici 3x3mm ob robu izreza na krovu. Ko se lepilo posuši, ogrodje mo¬ dela natančno obrusimo. Ker smo tri- plastni križno zalepljen furnir za krov že naredili, sedaj pripravimo še opiate, s katrimi bomo prekrili ogrodje modela. Opiate naredimo iz treh plasti furnirja, ki ga spet zlepimo križno: prvo in tretjo plast vzdolžno, srednjo pa prečno. Obru- šeno ogrodje modela pritrdimo na ša¬ blonsko desko in začnemo s prekriva¬ njem dna. Prvo polovico nalepimo tako, da na letvice in robove reber nanesemo lepilo čimbolj enakomerno in na tanko. Nato z bucikami in ščipalkami pritrdimo polivico opiate ter počakamo, da se le¬ pilo posuši. Preden prilepimo drugo po¬ lovico opiate, prvo natančno obrežemo in obrusimo. Tudi za lepljenje opiat upo¬ rabljamo belo lepilo za les. Ko se lepilo posuši, snamemo model s šablonske deske in na enak način prekrijemo še oba boka. Bočni opiati moramo nalepiti hkrati. S tem je korito narejeno in ko se lepilo posuši, obrežemo in obrusimo bočni opiati ter korito spet pritrdimo na šablonsko desko. Tam naj ostane nekaj dni, da se lepilo popolnoma osuši. Izdelava krova in kabine Tloris krova (10) prerišemo na križno zlepljen furnir in ga obrežemo tako, da režemo nekaj milimetrov od zunanjega roba. Nato natančno po črti izrežemo podlago za kabino (11). Rebra kabine (7,8 in 9) naredimo iz 3 mm debele ve¬ zane plošče, bočni stranici (14), prednjo stranico (15) in streho (13) pa iz triplast- nega križno zlepljenega furnirja. Preden začnemo s sestavljanjem, vse sestavne dele natančno obdelamo. Podlago za kabino (11) pritrdimo na šablonsko desko, ki smo jo prekrili s pa¬ pirjem. Na označena mesta nalepimo rebra 7, 8 in 9 in jih pritrdimo z bucikami. Ko se lepilo posuši, vstavimo in zale¬ pimo letvice 3x3mm. Počakamo, da se lepilo osuši, snamemo ogrodje kabine s šablonske deske, ga obrusimo in spet pritrdimo na desko, nato pa prilepimo vse tri stranice (14 in 15) ter streho (13). Iz letvice 5x3mm naredimo dela 18 in ju prilepimo 4mm od roba strehe kabine (13). Iz.3mm vezane plošče izrežemo jambor (19), ga koničasto obrusimo in z belim lepilom prilepimo na sredino strehe 70 mm od prednjega roba. Radar (20) ima obliko kroga in ga izrežemo iz 6mm debele vezane plošče, obrusimo ter nalepimo na vrh jambora. Ko je lepilo suho, snamemo kabino s šablonske deske, jo natančno obru¬ simo in znova pritrdimo na šablonsko desko, kjer naj ostane nekaj dni. Medtem snamemo korito s šablonske deske in ga s kot jedilno olje tekočim prozornim nitrolakom (razen robov na letvicah in rebrih, na katere bomo nale¬ pili krov) prelakiramo. Ko se lak posuši, nalepimo krov in nosilca kabine (34) ter jih pritrdimo z bucikami in ščipalkami. Počakamo, da se lepilo posuši, nato pa obrusimo robove krova in ga prav tako prelakiramo. Za lakiranje je najbolje upo¬ rabiti temeljni nitrolak za suho brušenje. Komur ta ni dosegljiv, si lahko pomaga tako, da navadnemu nitrolaku primeša nekaj smukca. Vse lakirane površine zgladimo z vo- dobrusnim papirjem št. 240, nato pa cel model prekrijemo z japonskim papirjem. Pred prekrivanjem manjše napeke preki- tamo z modelarskim kitom (zmes smukca in nitrolaka) in zgladimo z vodo- brusnim papirjem. Prekrivanje z japonskim papirjem Površina, ki jo želimo prekriti z japon¬ skim papirjem, mora biti gladka in nekaj¬ krat prelakirana z prozornim nitrolakom. Za prekrivanje potrebujemo japonski pa¬ pir, nekoliko razredčen brezbarvni nitro¬ lak, britvico, modelarski nož in majhen ploščat ali okrogel čopič dobre kakovo¬ sti. Najprej ukrojimo japonski papir tako, da ima približno obliko površine, ki jo nameravamo prekriti. Nato z nitrolakom in čopičem najprej utrdimo papir v nekaj točkah - navadno na robovih površine, ki jo želimo prekrivati. Ko se lak posuši, japonski papir enakomerno in zelo paz¬ ljivo (ker se rad strga) napenjamo in hkrati lakiramo po celi površini ter ga gladimo s čopičem in prsti. Ko smo pre¬ krili ves model, počakamo najmanj 24 ur, da se brezbarvni nitrolak dobro posuši, nato pa površino pazljivo in narahlo obrusimo z vodobrusnim papirjem št. 400 ter še enkrat prelakiramo z brez¬ barvnim nitrolakom, ki smo mu prej pri¬ mešali nekaj smukca. Tako navadno prekrivamo vse površine na modelih, ki so bile prej prekrite s furnirjem, letvicami, balso ali vezano ploščo, pa tudi dele, narejene iz polnega lesa; površine, se¬ stavljene iz reber in letvic (npr. letalska krila), prekrivamo z japonskim papirjem nekoliko drugače. Vgradnja motorja, osi in krmila Nosilec motorja je v rebru 2 in je na¬ menjen elektromotorju Mabuchi 540SD RACE, SPEED RX 540 BBA/Z. Tudi od¬ prtina za os (v načrtu je označena s pre¬ kinjeno črto) in 310 mm dolga os sta predvideni za tak motor in plastični kar- dan brez vmesnega člena. Če boste uporabili drugačen pogonski komplet, boste morali najbrž narediti nekaj manj¬ ših sprememb. Pri vgradnji pogonskega kompleta je pomembno predvsem to, da ob montaži vzdolžna os motorja sov¬ pada z vzdolžno gnano osjo in da iz¬ stopni kot osi ne presega 11°. Prav tako moramo vgraditi ojačitveni trikotnik med osjo in dnom modela. Krmilo je narejeno iz 3 mm debele va¬ rilne žice in medeninaste pločevine. Vo¬ dilo je medeninasta ali bakrena cevka z notranjim premerom 3mm. Na vrhu krmilne osi vrežemo navoj M3, ki naj sega še 10 mm v cevko. Krmilo zateg¬ nemo z matico M3, pod katero damo eno navadno in eno vzmetno podložko. Kr¬ milno ploščico prispajkamo na drugi ko¬ nec osi in kapljičasto obrusimo. Vodilo 8 • TIM 3 • november 1992 MODELARSTVO pogonske osi in vodilo krmila zalepimo z epoksidnim lepilom. Pred lepljenjem zunanje površine zaščitimo z lepilnim trakom. Montažo osi in krmila izvedemo obvezno pred barvanjem modela. Barvanje in poliranje modela Za barvanje modela priporočam barvne nitrolake. Izbiro barv prepuščam posamezniku (s pripombo, da je pod¬ vodni del praviloma temnejše barve od nadvodnega). Barvo lahko nanašamo s čopičem ali jo brizgamo. Vodno črto pri modelu najpreprosteje določimo tako, da damo popolnoma opremljen in prelaki- ran model v vodo ter s svinčnikom ozna¬ čimo črto tik nad vodno gladino. Še pred barvanjem modela na kljunu in krmi izvrtamo luknje (29), v katere bomo kasneje z epoksidnim lepilom pri¬ lepili ograjo. Ko se barva dobro posuši - torej čez približno teden dni - model še spoliramo. Najbolje je, če uporabimo ni- tropolirno pasto, ki jo s kosom vate za poliranje nanesemo na površino modela in z občutkom drgnemo toliko časa, da se pasta posuši. Končni sijaj dobimo, ko polirane povr¬ šine zdrgnemo s čisto in mehko krpo. TIM 3 • november 1992 • 9 motor. Ko se lepilo posuši, montiramo motor (24) v njegovo ležišče, ga v no¬ silcu (R2) z nekaj elastikami (ne pre- močo) pritrdimo in ga prek kardana (26) povežemo s pogonsko osjo (25). Prek stikala (22) ga priključimo na akumula¬ torje in pri tem prekontroliramo smer vr¬ tenja elise. Na zgornjem delu v os ob¬ vezno (!) kanemo nekaj kapljic motor¬ nega olja. To najlaže storimo z majhno injekcijsko brizgalko in iglo. Model nato položimo v vodo in ga s premeščanjem akumulatorjev uravnamo tako, da je črta krova vzporedna z vodno črto. Model namreč ne sme viseti ne naprej ne na¬ zaj. Od vseh možnih vodnih površin je za spuščanje našega modela najprimer¬ nejši bazen. Pred vključitvijo motorja po¬ gledamo, ali je krmilo v pravilnem polo¬ žaju za vožnjo naravnost in ali je dovolj trdno privito. Opozorimo pomočnike na start in model spustimo. Srečno plovbo! Še to: v model jahte Nina je možno z manjšimi predelavami v razmeroma kratkem času vgraditi napravo za radij¬ sko vodenje, potem pa tudi z vožnjo po jezeru ne bo nobenih težav. Roman Zupančič 10 • TIM 3 • november 1992 MODELARSTVO Trimaran MIHA Tekmovalni model Modeli jadrnic so taki ali drugačni. To¬ krat vam predstavljamo drugačnega. Kot model ga uvrščamo v razred X - izumi¬ teljski razred. Pravila gradnje za ta razred pravijo, da način gradnje in oblika modela nista predpisana. To so lahko modeli z boč¬ nimi plovci, katamarani (plovilo, ki ima dva trupa), trimarani (plovilo, ki ima na¬ vadno en večji in dva manjša trupa) itd., lahko imajo premično, bočno, pomično ali stalno kobilico in jih poganja veter. Motorja ni treba uporabljati, tudi pomož¬ nega ne. Gradnja trupov Model je v celoti narejen iz balse. Pri delu bomo rabili običajno modelarsko orodje, za obdelavo balse pa sta najpri¬ mernejša dober in zelo oster nož ter kovinsko ravnilo. Najprej na šablonski deski z merami 100 x 30 x 2 cm iz 3 mm debele balse izrežemo vse tri krove (6) in rebra (0-5 in a-d). Utore na rebrih naredimo z nožem. Režemo točno po črti, rezilo noža pa vodimo pravokotno na balso. Dobro polovico šablonske des¬ ke prekrijemo in nanjo z bucikami pritr¬ dimo vse tri krove, na katere smo prej narisali simetralo in položaje reber. Nato rebra zalepimo na označena mesta, jih pritrdimo z bucikami in s trikotnikom pre- kontroliramo, ali stojijo pravokotno na podlago. Medtem ko čakamo, da se lepilo po¬ suši, iz letvic 5 x 20 x 370 mm naredimo obe povezavi (8) ter ju po vsej dolžini kapljičasto obrusimo. Tega ne storimo le na mestih, kamor jih bomo kasneje prile¬ pili na krove. Ta mesta so v načrtu črt¬ kana. V utore na rebrih vstavimo letvice 3x3 mm, jih zalepimo in pritrdimo z buci¬ kami. Za lepljenje balse je najboljše belo lepilo za les, lahko pa uporabimo tudi druga lepila (npr. UHU HART, acetonska lepila itd.). Osušena ogrodja snamemo s šablonske deske in jih z brusnim papir¬ jem št. 120 natančno obrusimo. Notranjo stran ogrodij - z izjemo površin, na ka¬ tere bo prilepljena opiata - dva- do trikrat prelakiramo s prozornim nitrolakom. Ko je lak suh, začnemo s prekrivanjem ogrodij z 1,5-mm balso, ki jo pred leplje¬ njem ustrezno oblikujemo (natančnejši postopek za prekrivanje je opisan v na¬ vodilih za izdelavo jahte Nina v tej šte¬ vilki TIMA). Ko so vsi trije trupi prekriti z balso, jih obrežemo in pazljivo obru¬ simo ter dva- do trikrat prelakiramo s prozornim nitrolakom, ki smo mu do¬ dali nekaj smukca. Po vsakem nanosu laka površine suho obrusimo z vodo- brusnim papirjem št. 360, nato pa jih prekrijemo z japonskim papirjem (tudi ta postopek je opisan že pri jahti Nina). Vse tri trupe za dan ali dva znova pritrdimo na šablonsko desko, da se dobro osu¬ šijo. Kosovnica Krmilo, jambor, burni, jadra in ostala oprema Krmilo naredimo iz 3 mm debele va¬ rilne žice in medeninaste pločevine. Vo¬ dilo je medeninasta ali bakrena cevka z notranjim premerom 3 mm. Na vrhu krmilne osi vrežemo navoj M3, ki naj sega še 10 mm v cevko. Krmilno ploš¬ čico prispajkamo na drugi konec osi in kapljičasto obrusimo. Os zategnemo z matico M3, ki jo podložimo z eno na¬ vadno in eno vzmetno podložko. Jambor naredimo iz letvice s prere¬ zom 6x8 mm, ki jo okroglo ali kapljičasto obrusimo in dobro prelakiramo. Tudi burne glavnega jadra in floka naredimo iz letvic in ustrezno obdelamo. Jadra so lahko iz različnih materialov. Najboljši je dakron za špinakerje, dobra jadra lahko ukrojimo iz najlona (blago za anorake), v praksi pa so se obnesla tudi jadra iz gosto tkanih lahkih tkanin in celo iz polivinila. Krojenje in izdelava jader je postopek, ki zahteva veliko znanja in natančnosti. V načrtu sta narisani skici glavnega jadra in floka, vašim sposob¬ nostim, domišljiji in znanju pa prepuš¬ čam njihovo izdelavo, opremo, postavi¬ tev ter pritrditev jambora in jader na mo¬ del. Napenjalce naredimo iz tanke vezane plošče ali aluminijaste pločevine. Na¬ vadno so pravokotne oblike in imajo ne¬ koliko zaobljene robove (kot je narisano v načrtu), lahko pa so tudi ovalni ali okrogli. Kljukice za pripenjanje napenjalnih vr¬ vic najlaže naredimo iz bucik, uporabna pa je tudi trša bakrena, medeninasta ali nerjaveča žica, debela 0,4-0,6 mm. Najboljše napenjalne vrvice so iz ribi¬ ške predvrvice (jeklena pletenica), ven¬ dar najpogosteje uporabimo kar tanko najlonsko vrvico. Za jambor na trimaranu zadoščajo tri; točke za montažo očesnih vijakov, ki nosijo napenjalne vrvice, so označene v načrtu. Ni nujno, da nare¬ dimo nosilec napenjalnih vrvic prav iz majhnih očesnih vijakov, je pa priporoč¬ ljivo. Spuščanje modela Tudi za spuščanje modelov, ki jih žene veter, je najprimernejša vodna površina bazen. Pravilno sestavljen model damo v vodo (jadra in krmilo nastavimo že prej) in ga rahlo odrinemo. S poskuša¬ njem bomo ugotovili, kako je treba na¬ ravnati jadra in jambor, da dosežemo največjo hitrost in da model jadra čimbolj naravnost. S pogostim preizkušanjem modela v različno močnem vetru boste pridobili izkušnje, ki so potrebne, če že¬ lite z njim na tekmovanjih posegati po najvišjih mestih. Roman Zupančič TIM 3 • november 1992 »11 MAKETARSTVO Šola plastičnega maketarstva (4. del) Maketarjeva delovna miza Ločevanje delov vas lahko v neureje¬ nem delovnem okolju spravi ob nepogre¬ šljiv del, ki vam ob grobem pritisku rezila preprosto odleti neznano kam. Temu bo¬ ste kos z večjo plastično vrečko, v kateri boste ločevali sestavne dele, ki bodo po še tako dobro odmerjenem skoku kon¬ čali le v vreči. Manjše, toda ne naj¬ manjše dele lahko primete tudi z roko ali pa del prilepite s selotejpom na podlago in ga nato ločite od nosilnega plastič- Bolj ko se nam v mislih suče celota vseh znanj, ki vam jih želimo posredovati v naši maketarski šoli, teže se je odločiti za vrstni red in še teže izbrati najbolj potrebno. Čeprav se bomo nekaterih opravil lotevali bolj podrobno v prihodnjih nadaljevanjih, bomo v skorajšnjih obja¬ vah vseeno omenili to ali ono opravilo, ki ga boste kasneje bolj podrobno spoz¬ nali. Primerno delovno okolje je rešitev za vrsto težav na poti do dobre makete. Velikost delovnega prostora je pač od¬ visna od velikosti makete, pomembneje pa je, da imate ob delovni površini, ki jo podložite z debelejšo vezano ploščo, do¬ volj prostora za pomožno literaturo, od¬ laganje orodja in pripravo barv. Nikakor ne smemo pozabiti na primerno osvetli¬ tev in zračenje prostora, ko se lotimo barvanja. Prah, obruski in opilki so nepri¬ jetni spremljevalci maketarskih opravil in ker za svoje delo najpogosteje nimamo posebnih prostorov, vsa ta nesnaga go¬ tovo moti sostanovalce. Ko je maketa na mizi in načrt temeljito preučen, izbrane potrebne barve in predvidene morebitne težave pri sestav¬ ljanju, se lotimo posameznih stopenj se¬ stavljanja. Če ste popoln začetnik, se natančno držite navodil. Manjše dele, ki sestavljajo notranjost letala (deli pilotske kabine, motorjev, podvozja in bombniš- kih jaškov) pobarvamo še na plastičnih nosilcih. Stičnih ploskev ne barvamo ali pa jih pred lepljenjem z ostrim skalpelom ostrgamo. Pred vsakršnim barvanjem in sestavljanjem vse sestavne dele umi¬ jemo s toplo blago milnico ter temeljito osušimo. Jedkanih kovinskih delov se lotimo z alkoholom ali nitrorazredčilom. To odstrani zaščitni film na kovini, ki je kislini preprečeval razjedanje v napačni smeri. Le tako očiščeni deli vam pri lep¬ ljenju s cianoakrilnimi lepili ne bodo de¬ lali težav. Sestavnih delov nikar ne ločujte na silo ali z grobim lomljenjem; debelejši stiki se znajo zalomiti tako, da ostanejo na delih razpoke, ki jih je treba potem kitati. Posebej neprijetno je, če se vam to zgodi na prozornih delih. Vedno uporab¬ ljajte sklapel ali nazobljeno britvico v pri¬ mernem zaščitnem držalu. Tudi manjše klešče (ščipalke) bodo služile svojemu Nazobljena britvica ali že oblikovano orodje služijo za ločevanje delov z debelejšo popkovino in za graviranje. namenu, če boste del najprej odščipnili nega okvira. Posebno pozornost name- z manjšim pecljem in ga kasneje odre- nite prozornim delom, ki so navadno iz zali s skalpelom ali pa odbrusili. trše plastike. Sestavne dele vedno odrežemo na sredini plastične popkovine in jih nikoli ne lomimo. Le '!'" 4 * 1 12 • TIM 3 • november 1992 Kakovost plastičnih mas se od proiz¬ vajalca do proizvajalca razlikuje. Japon¬ ska Hasegawa izdeluje makete iz zelo trde plastike, medtem ko se pri angle¬ škem Matchboxu srečujemo z zelo mehko plastiko, ki je primernejša za ob¬ delavo. Najbolj primeren material so va¬ kuumsko prešane makete iz zelo mehke plastike, v katero lahko z lahkoto vrezu¬ jete detajle. Veliko pasti se skriva pri montaži de¬ lov, ki so na nekaterih letalih zastopani v večjem številu (npr. dvomotorna letala, deli podvozja). Pri montaži ne smemo zamenjati desnega z levim kolesom ali obrniti zračni vijak v napačno lego ter tako npr. spremeniti potisni vijak v vleč¬ nega. Proizvajalci se navadno tako po¬ trudijo, da z zatiči na delih preprosto ni mogoče narediti te napake, vendar se starejši modeli ne odlikujejo po teh po¬ drobnostih. Začetniku se večkrat primeri, da repne površine zalepi na nasprotnih straneh in tako spodnja stran višinskega krmila postane zgornja. Pri sestavljanju notranjih delov bodite izredno natančni in pred lepljenjem obeh polovic trupa preverite lego vseh notra¬ njih delov. Le tako vam bo stik trupa uspel in pri lepljenju prozornih steklenih površin ne boste imeli težav s »previ¬ soko« rastjo pilota, ki ovira namestitev pilotske kabine in njenega pokrova. Posebno pozornost namenite stičnim površinam, kjer morate obrusiti vse »popkovine«, pri tem pa paziti, da ne poškodujete površinskih detajlov na de¬ lih. Temu boste kos z ostrim skalpelom ali drobno pilo. Pred lepljenjem obvezno preizkusite kakovost stika. Le redke in vrhunske makete ponujajo skoraj brezhi¬ ben stik, zato raje že na začetku razmi¬ slite o tem, kako bi si pri njihovem kitanju najbolj olajšali delo. Načrt za sestavljanje obesite na vidno mesto in pri montaži pazite na geome¬ trijo konstrukcije letala. Krila so navadno pod določenim kotom povezana s tru¬ pom letala, pri dvokrilnih letalih pa se ta kot pri zgornjem in spodnjem krilu lahko razlikuje. Tudi višinska krmila na repu letala niso vedno pod pravim kotom glede na smerno krmilo. Največ pozor¬ nosti pa terja podvozje letala, kjer lahko z nepravilno zlepljenimi sestavnimi deli naredimo npr. desno kolesje daljše od levega ali vse skupaj zalepimo pod na¬ pačnimi koti. Proizvajalci velikokrat po¬ zabljajo, da hidravlika podvozja letala narekuje drugačno dolžino sestavnih de¬ lov na maketi, kot pa to kažejo pomanj¬ šave originalnih načrtov. Značilen primer je ameriški mornariški lovec F-14 tom- cat, ki sprednjo kolesno nogo pred kata¬ pultiranem nekoliko zniža, kar omogoča,, priklenitev na katapult za izstrelitev. Fotojedkane kovinske dele pred sestavljanjem očistimo z nitrorazrečilom. »Tretja roka« je v veliko pomoč pri barvanju manjših delov. Izredno majhne dele, kot so cevi pitot in antene, oborožitev na manjših letalih in različno podkrilno oborožitev, zale¬ pimo po končanem barvanju in nanaša¬ nju nalepk. Z drugačnim ravnanjem bi si nakopali več težav kot pa jih dela kas¬ nejše natančno barvanje teh malenkosti. Nalepke boste le težko nalepili čez štr¬ lečo anteno, zato je bolje, da kasneje, ko se nalepka že dobro osuši in sprime s podlago, izvrtate stično luknjico in va¬ njo zalepiti anteno ali podoben sestavni del. V upanju, da naslednji nasvet potrebu¬ jejo le redki, naj v zabavo ostalim opozo¬ rim na ne tako osamljen primer, da se na narejeni maketi znajdejo nalepke dveh ali več letal, ker se je graditelju zdelo škoda zavreči ali shraniti tiste oznake, ki na izbrano izvedbo pač ne sodijo. Takšno početje uniči ves vloženi trud (čeprav na maketarskih tekmovanjih v tujini obstajajo tudi tekmovalne disci¬ pline v t.i. maketarski fantastiki). Pred barvanjem maketo še enkrat oči¬ stite, saj je treba odstraniti mastne ma¬ deže, prstne odtise in prah, ki se v pore makete zaleze med brušenjem. Pri su¬ šenju si lahko pomagate s sušilcem za lase, vendar ne pretiravajte, saj lahko poškodujete plastiko. MAKETARSTVO TIM 3 • november 1992 • 13 RADIJSKO VODEN JE VF-modul za F-16 Ker bo barvanje opisano v posebnem nadaljevanju, naj vas opozorim le na nekaj temeljnih pravil. Ne mešajte različ¬ nih vrst barv med seboj! Emajlov ne boste uspešno zmešali z akrilnimi bar¬ vami. Drugi nanos barve lahko reagira z neosušenim temeljnim nanosom. Vedno poskusite najprej nanesti te¬ meljno svetlosivo barvo, ki je primerna podlaga za svetlejše barve, prevsem ru¬ meno, rdeči pa zagotavlja želeni odte¬ nek. Začnite z zgornjimi površinami in končajte na spodnjih. Uporabljajte le najboljše čopiče (če še ne premorete zračnega čopiča) in jih redno vzdržujte. Po vsakem barvanju jih temeljito operite v ustreznem topilu in pred shranitvijo še z milom. Na koncu posvaljkajte konico čopiča in jo primerno zavarujte s tulcem iz kartona. V posodo s topilom vgradite kos kovinske mrežice, ki vam bo olajšal pranje čopiča med nanosi različnih barv. Najprimernejša je širša plitva posoda s pokrovom, ki dobro tesni. Uporabite dve posodi s topilom: eno za prvo, »umazano« čiščenje, in eno za finejše čiščenje čopičev, ki je potrebno pred barvanjem s svetlejšimi barvami. Letni časi so lahko vaš zaveznik ali nevaren sovražnik. Razna lepila za lep¬ ljenje polistirola pri višjih temperaturah sploh ne reagirajo s plastiko in maketa vam bo preprosto razpadla, če se je boste lotili kar na odprtem prostoru pod sončno pripeko. Stara cianoakrilna lepila kaj hitro izgubijo svojo moč, zato pazite pri nakupu, posebno v poletnih mesecih. Ta lepila hranite v hladilniku. V prihodnjih številkah bomo pisali o kakovostnih dodatkih, ki jih je sicer mogoče kupiti, vendar lahko s pridoblje¬ nim znanjem vedno dosežemo enake ali pa še boljše rezultate. Mitja Maruško (2. del) Izbira moči V uvodu, objavljenem v prejšnji šte¬ vilki, smo napisali, da nekaj deset miliva- tov moči za upravljanje modelov čolnov in avtomobilov povsem zadošča. Ugo¬ vori modelarjev, ki želijo večjo moč, npr. 300-400 mW, imajo svoj vzrok v trditvi, da je zanesljivost vodenja pri večji moči boljša. Gre za skupinske dirke (FSR-E in ECO), kjer je na istem pomolu množica oddajnikov večjih moči. Ti sicer ne motijo našega sprejemnika, pač pa zmanjšu¬ jejo doseg šibkejšega sistema. Tak oči¬ tek je upravičen, zato lahko zgradite naš modul v izvedenki za približno 50 ali pa 400 mW. Seveda je treba to moč »pla¬ čati« z večjo porabo energije: pri majhni moči lahko vozite z enim polnjenjem 6 ur in več, pri večji pa le približno dve uri. Pri močnejšemu oddajniku bomo za tranzistor T4 uporabili »profesionalni« tip 2N3866, prej pa smo bili zadovoljni s ce¬ nenim BD 137 (oba ima na zalogi ljub¬ ljansko podjetje IR-Electronic na Ziher¬ lovi 2). Gradnja Modul gradimo v klasični tehniki tiska¬ nega vezja na enostransko kaširanem vitroplastu. Ploščica je velika 34 x 54 mm; v merilu 1:1 jo prikazuje risba 2. Sponke za končni tranzistor T4 so dvojne zato, da lahko glede na odločitev o moči vgradite tranzistor BD 137 ali 2N3866. Pri izdelavi bodite zelo na¬ tančni: posebno pazite na lepo odprtino za petpolni priključek, da se bo VF-mo- Slika 1 dul kasneje natančno prilegal priključku oddajnika. Sponke so oštevilčene na risbi 3. Odprtine za petpolni priključek so na desni strani sponk 77 do 81. Še pred začetkom gradnje preverimo, ali gre ploščica v škatlico in ležišče od¬ dajnika oziroma ali so odprtine za pet¬ polni priključek na pravem mestu. Na ploščico najprej prilepimo podnožje za kristal in priključek. Za najbolj natančno lego si lahko pomagamo z moškim pet- polnim delom rastra 2,5 mm (nem. Stift- leiste), ki ga potisnemo skozi odprtine na spodnji strani in nanj nataknemo priklju¬ ček. Lepimo s kakovostnim dvokompo- nentnim lepilom (sam sem uporabil Sta- bilit-Express). Lepilo bo prijelo bolje, če bomo stični'površini lepljencev prej na- hrapavili z brusnim papirjem. Če si niste omislili dušilke z vrednostjo 5,6 jxH, sledi navijanje tuljave L4. V vsakem primeru jo morajo narediti tisti, ki se bodo odločili za večjo moč oddajnika, ker služi za uglaševanje. Najbolje jo je naviti na origi¬ nalno telo z lončkom in VF-jedrom (Elek- tris/Conrad No. 51 6376-23), sicer pa vzamemo tuljavnik s premerom 4 mm Risba 2: Ploščica tiskanega vezja v merilu 1:1 Risba 3: Povečana ploščica z oštevilčenimi sponkami 14 • TIM 3 • november 1992 RADITSKO VODENJE Seznam elementov Uravnava in preizkus Tuljavo L4 moramo uravnati tako, da bo modul dajal od sebe potrebno moč. V ta namen naredimo preprost pripomo¬ ček, ki se mu reče merilnik jakosti elek¬ tromagnetnega polja. Potrebujemo čim bolj občutljiv indikatorski instrument (50 do 100 liA), diodo (1N914) in dušilko (18fiH). Vezava je narisana na risbi 5. Risba 5: Vezava merilnika jakosti elektro¬ magnetnega polja Za anteno vzamemo približno pol me¬ tra dolgo žico. Odklon kazalčnega instru¬ menta v tej vezavi je sorazmeren jakosti polja, ki ga izseva oddajnik, oziroma moči oddajnika. Za začetek skrbno preglejte svoj izde¬ lek - predvsem ali ni neželenih stikov - nato pa se lahko lotimo preizkusa delo¬ vanja z merilnikom jakosti polja. Vza¬ memo oddajnik F-16, to pot skupaj z ori¬ ginalnim modulom, in ga vključimo. An¬ teno oddajnika približajmo merilniku ja¬ kosti polja in opazujmo kazalec instru¬ menta. Ta se mora premakniti; bolj ko se bližamo anteni, večji je odklon. Pri svo¬ jem izdelku dosežem pol odklona pri raz¬ dalji 30-50 cm. Sedaj postavimo modul (ki je še vedno z VF-jedrom in nanj navijemo dvakrat po 18 ovojev 0,2 mm debele bakrene laki¬ rane žice. Skupaj torej dobimo 36 ovojev v dveh plasteh. Tuljavo L4 pritrdimo s pomočjo originalnih nožič tuljavnika (Conrad) ali pa jo preprosto prilepimo. Nato so na vrsti nožiče petpolnega priključka. Ta detajl je narisan v prerezu na risbi 4. Risba 4: Detajl montaže petpolnega prik¬ ljučka v prerezu Nožico priključka zavihamo v levo. Na sponko v ploščici tiskanega vezja pri- spajkamo žičko, ki je navadno kak osta¬ nek priključnih žic uporov ali kondenza¬ torjev. Na zgornji strani jo odščipnemo v dolžini priključka in spojimo z nožico priključka. Na risbi 4 je spodaj skiciran tudi moški del priključka, kakršen je vgrajen v oddajnik F-16. Zdaj se lahko lotimo montaže ostalih sestavnih delov, katerih vrstni red po¬ stavljanja ni posebno važen. Navadno montiramo najprej večje, nato pa manjše dele. Pri elektrolitskem kondenzatorju C2 pazite, da mu ne zamenjate s plus in minus označenih priključnih žic. Tranzis¬ tor BD 137 položimo na ploščico tako, da bo napis na ohišju spodaj. Po končani montaži izmerimo višino ploščice: ta je lahko največ 13 mm in hkrati ustreza ši¬ rini kristala v podnožju (v vodoravni legi). Preizkusimo tudi, ali gre ploščica v ohišje. brez ohišja) v oddajnik. Pogled na oddaj¬ nik s spodnje strani z modulom za 27 MHz (brez ohišja) je prikazan na sliki 6. Slika 6: VF-modul (brez ohišja) v oddajniku F-16 TIM 3 • november 1992 • 15 Vključimo oddajnik in poglejmo, kak¬ šen je odklon kazalca instrumenta. Obr¬ nimo oddajnik tako, da bomo lahko prišli do tuljave L4 na spodnji strani. Pribli¬ žajmo anteno merilniku jakosti polja, do¬ kler se kazalec ne premakne. Jedro v tu¬ ljavi L4 zavrtimo tako, da dobimo naj¬ večji odklon. Če primerjamo stari in novi modul, bi morali dobiti tistega pol odklona pri enaki razdalji anten oddajnika in merilnika ja¬ kosti polja, če bi bila oba modula enako močna. Tudi ko damo vezje VF-modula v ohišje, se moč ne sme zmanjšati, sicer je najverjetneje »priprta« tuljava L4. Na¬ vadno se to zgodi, če VF-jedro štrli pre¬ več iz tuljavnika L4. Pomagamo si tako, da ga preprosto skrajšamo. Več dela imamo, če ni na razpolago originalne CM Risba 7: Stranice ohišja VF-modula, nareje¬ nega iz vitroplasta RADIISKO VODENTE ROBBE-jeve škatlice za VF-modul. Pre¬ izkusil sem tudi možnost izdelave ohišja iz vitroplasta. Ta ima to prednost, da je obenem še kovinski oklop. Mere stranic škatlice iz 1 mm debelega vitroplasta so na risbi 7, na risbi 8 pa je skiciran presek skozi modul v ohišju. \ spajka Risba 8: Prerez VF-modula v ohišju iz vitro¬ plasta Tudi pri tej izdelavi moramo biti na¬ tančni, da se bo škatlica prilegala ohišju oddajnika. Ne smemo pozabiti na odpr¬ tine za petpolni priključek in kristal. Stra¬ nice sestavimo s pomočjo spajkalnika. Če se odločimo za tako škatlico, pono¬ vimo uglaševanje tuljave L4 takrat, ko je ploščica že v škatlici, a še nima gornjega pokrova. Modul je treba preizkusiti samo še s sprejemnikom, tj. celim RV-sistemom, in izmeriti doseg. Pravila o dosegu so splošno uveljavljena, a jih vseeno po¬ navljam. Doseg Ko je oddajnik še brez antene, je nje¬ gov doseg 2-5 m, s privito in zloženo anteno pa 10-20 m. Če vam je uspelo priti do sem, mora biti doseg na tleh vsaj nekaj sto metrov. Če ni, ste najbrž slabo uglasili tuljavo L4. Možne so seveda tudi še druge napake, npr. napačna vrednost kakega sestavnega dela. V ta namen bo v pomoč risba 9, v kateri so v shemi vpisane vrednosti sestavnih delov - sku¬ paj z vrednostmi napetosti v posameznih značilnih točkah vezja. Merjenje napetosti je sploh eden iz¬ med najboljših načinov za odkrivanje na¬ pak. Uporabljal sem Iskrin merilni instru¬ ment UNIMER 3, in sicer na merilnem območju 10 V. Instrument ima na tem območju notranjo upornost 200 kQ. Vpisani sta po dve vrednosti; v prvem primeru kristala v vezju ni, v drugem pa je. Te številke so v oglatih oklepajih. Kaj storiti, če bi radi imeli še večjo moč in doseg? Dovolj je le spremeniti vrednosti nekaterih uporov. Vrednost upora R10 za moč 50 mW (s tranzistorjem 2N3866) znaša 220 Q, s tranzistorjem BD 137 v končni stopnji pa 180 Q. Njegovo vred¬ nost lahko zmanjšujemo do 100Q in s tem povečujemo moč oscilatorja. Tudi pri končni stopnji je mogoče spre¬ meniti nekaj stvari. Veliko smo naredili že z izbiro končnega tranzistorja T4. Po¬ leg 2N3866 je mogoče uporabiti tudi 2N5109 ali kak podoben tip, emitorski upor R13 pa zmanjšamo na 2,2 ali celo na 1,5Q. Za primerjavo naj povem, da imajo originalni ROBBE-jevi VF-moduli porabo do 180 mA in dajejo do 450 mVV VF- moči. Poraba velja za primer, ko je kri¬ stal v modulu in antena izvlečena. Brez kristala ima naš modul porabo 8-10 mA, ROBBE-jev pa 18 do 20 mA. Za večji doseg je najvažnejša dobra antena. Če bi namesto 110cm dolge antene uporabili 150 cm dolgo, je to po¬ dobno, kot če bi povečali moč oddajnika za polovico! Take antene imajo npr. Graupnerjeve naprave serije MČ (JR). Nasprotno pa dobimo z miniaturno gumi¬ jasto (gibljivo) anteno le četrtino normal¬ nega dosega! Tehnični podatki VF-modula: Napetost napajanja Poraba (50 mW) Poraba (450 mW) VF-izhodna moč (BD 137) VF-izhodna moč (2N3866) Mere vezja 34 x Masa vezja (brez ohišja) 9,6 V do 50 mA do 160 mA do 50 mW do 450 mW 54 x 15 mm 56 g Še vedno velja staro TIMOVO pravilo: kdor svojega modula nikakor ne more »oživiti«, naj se kar oglasi. Radi mu bomo pomagali. dr. Jan I. Lokovšek 16 • TIM 3 • november 1992 _ RADIISKO VODENJE Test hitrega polnilca akumulatorjev Tokrat sem za vas preizkusil hitri pol¬ nilec DUO TIMER CHARGER firme ROBBE. To je cenejša izvedenka pol¬ nilca Ni-Cd akumulatorjev (stane 140 DEM), ki je namenjen modelarjem na terenu, kar pomeni, da za izvor energije uporablja 12-V avtomobilski, modelarski ali kak drug akumulator in ne 220-V omrežja. Sploh je polnjenje na terenu nekaj posebnega, zato mu je vredno po¬ svetiti več pozornosti. Polnjenje na terenu Temeljna značilnost tekmovanj je ve¬ lika časovna stiska večine udeležencev, predvsem pa pomanjkanje dobrih (beri polnih) baterij. Zato smo prisiljeni k hi¬ tremu polnjenju, ki je slej ko prej sporni del »življenja« baterije. Tako polnjenje ima dobre in slabe strani, vendar se vedno trudimo izkoristiti le dobre. Te so: - hitro polnjenje traja manj časa, saj je mogoče večino hitropolnilnih akumu¬ latorjev napolniti že v pol ure - po hitrem polnjenju so akumulator¬ ske baterije tople, torej že ogrete, imajo manjšo notranjo upornost in zato dajo »več od sebe« kot hladne. Slabih lastnosti je, kot vedno, več: - pri hitrem polnjenju ne moremo iz¬ koristiti vse kapacitete baterije - hitro polnjenje mora biti opravljeno natančno, kajti prevelik električni naboj lahko celice uniči - hitro lahko polnimo le baterije, ki smo jih pred tem do konca (!) izpraznili - hitro lahko polnimo le baterije, ki niso pretople in jih torej ni treba pred¬ hodno ohladiti (!) - hitro lahko polnimo le baterije, ki so popolnoma »formirane«, kar pomeni, da moramo nove baterije najprej vsaj deset¬ krat napolniti (in izprazniti) v klasičnem, 14-urnem ciklu. Ne glede na vse našteto bomo Ni-Cd akumulatorje še vedno hitro polnili pred¬ vsem zato, ker si s tem načinom poma¬ gamo v časovni stiski. T.i. hitri polnilci imajo svoje mesto v modelarskem pri¬ boru vsakega tekmovalca in ROBBE-jev model DUO TIMER CHARGER je brez dvoma eden izmed uspešnih predstavni¬ kov svoje vrste. Opis delovanja Polnilec je preprost tokovni generator, katerega tok je mogoče zvezno nastaviti v območju do 3 A. Tok kaže kazalčni merilni instrument, časovno pa ga ome¬ jimo s časovnikom, ki po določenem času (do 30 minut) prekine polnjenje. Vezje zmore tudi praznenje (z enako vrednostjo toka); za to je na razpolago ' posebno stikalo. Polnilec napajamo z 12-V avtomobil¬ skim ali modelarskim akumulatorjem. Tok polnjenja nastavimo in stabiliziramo s posebnim vezjem, ki mu pravimo to¬ kovni generator. Navaden mehanski ča- sovnik (ura) prekine polnjenje, ko vna¬ prej nastavljeni čas (največ 30 minut) poteče. Tedaj pošilja polnilec v baterijo tok približno 50 mA. To je vrednost, ki lahko teče (skoraj) neomejeno dolgo in je koristna v primeru, ko kaka celica v kompletu ni do konca polna. Zato je tudi po končanem polnjenju koristno pu¬ stiti baterijo priključeno še nekaj časa, npr. do nekaj minut pred startom. Ker je treba baterijo pred hitrim polnje¬ njem izprazniti, ima DUO TIMER CHAR¬ GER vgrajeno tudi to možnost. Stikalo preklopimo v položaj DISCHARGE in z istim gumbom kot prej nastavimo tok praznenja, s časovnikom pa čas. Polnilec ima dva enakovredna prik¬ ljučka. Na vsakega lahko priključimo 4 do 7 Ni-Cd celic. Ta napravica je slej ko prej namenjena modelarjem-tekmo- valcem v razredih FSR-E in ECO, ki iz avtomobilskega akumulatorja polnijo na tekmovanjih svojih 6 do 7 celic. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da polnjenje Ni-Cd akumulatorjev obenem povzroča tudi praznenje osnovnega, 12-V avtom- bilskega akumulatorja. Zato previdni mo¬ delarji raje uporabljajo poseben (beri od¬ služen) akumulator, da se lahko po tek¬ movanju vsaj odpeljejo... Za hip se pomudimo še pri risbi pol¬ nilca. Če tokovni generator nadome¬ stimo z avtomobilsko žarnico 12 V/45 W, dobimo Timov polnilec, objavljen v naši reviji pred nekaj leti. Žarnica 45-55 W stabilizira tok polnjenja 6 do 7 Ni-Cd na 3-3,3 A, kar ravno ustreza polurnemu hitrem polnjenju akumulatorjev kapaci¬ tete 1,2 do 1,7Ah. Ni-Cd akumulatorske baterije Poznavanje posameznih vrst in tipov baterij, ki jim je namenjen polnilec DUO TIMER CHARGER, je za določitev po¬ trebnega toka polnjenja nujno. V tabeli so vrednosti za večino znanih tipov. Tabela (Tok = faktor x kapaciteta) Primer: za Vartine 1,2-Ah celice je naj¬ večji dovoljeni tok hitrega polnjenja 1,2 A x 2 = 2,4 A. V pol ure bomo v celice »spravili« 1,2 Ah, vendar pa moramo paziti še na učinek oziroma izkoristek. Navadno namreč Ni-Cd celico napol¬ nimo s 40% več energije, kot jo dobimo iz nje, kar podaljša čas polnjenja s 30 na 42 minut, če... ® aku TIM 3 • november 1992 • 25 RADIJSKO VODEN JE Ta »če« pomeni temperaturo celic. Pri klasičnem, 14-urnem polnjenju pregre¬ vanja (skoraj) ne opazimo, pri hitrem polnjenju pa je še kako važno. Če se baterije pri hitrem polnjenju preveč se¬ grejejo, zaradi močno povečanega priti¬ ska lahko pride celo do eksplozije kake celice. Če ste po nerodnosti pozabili ba¬ terije na hitrem polnjenju in so te že tako vroče, da jih ne morete niti prijeti, jih morate seveda najprej odklopiti, nato pa počakati, da se ohladijo. Tudi preobre¬ menitev (kratek stik) povzroči pregreva¬ nje. Na tekmovanjih baterije trpijo posebno takrat, ko tekmovalec želi prevoziti ciljno bojo - pa čeprav z zadnjimi »močmi« svoje baterije. Baterijo sestavlja komplet posameznih, zaporedno vezanih Ni-Cd celic, zato skozi vse teče enak tok. Ob koncu vožnje pa »omagajo« nekatere celice prej, druge kasneje. Če s prazne- njem pretiravamo, lahko pride do pojava popolne izpraznitve (in s tem uničenja) najšibkejše celice v kompletu (an. Deep Discharge; nem. Tiefentladung). Nevar¬ nost nastopi, ko pade napetost take ce¬ lice na 0-0,85 V. Ker se takrat model mukoma pomika proti zadnji boji, ostale celice še vedno dajejo tok, ki pa sedaj obrne polariteto najšibkejše celice. Kako ugotovimo, ali je prišlo do tega? Izmerimo napetost cele baterije. Ne¬ obremenjena baterija mora že po nekaj minutah dobiti nazaj svojo nazivno nape¬ tost in komplet šestih celic mora imeti tako 6 x 1,2 V = 7,2 V. Če ima le 6 V (ali približno to vrednost oziroma celo manj), potem se kar hitro lotimo »oživljanja«. Celico priključimo na klasično, 14-urno polnjenje, saj pri hitrem polnjenju ne bi mogla sprejeti vse energije. DUO TIMER CHARGER zmore tudi tako polnjenje, le da je le-to tukaj nekoliko daljše, ker je tok manjši. Polnjenje za standardne celice od 1 do 1,5 Ah traja 24 do 36 ur. V pri¬ meru, da potrebujemo večji tok, kot ga zmore naš polnilec, lahko izhoda ve¬ žemo vzporedno (plus na plus, minus na minus) in zmogljivost se podvoji. Vseka¬ kor je časovnik precej dobro varovalo proti prenapolnjenju akumulatorjev; sam bi si želel območje do 60 minut. Vsekakor med polnjenjem, posebno proti koncu cikla, potipajte akumulator¬ ske baterije. Če so se začele segrevati ali pa so celo vroče, je to dovolj zane¬ sljivo znamenje, da so že polne. Takrat prekinite polnjenje, čeprav vam je po vaših izračunih ostalo do konca še nekaj časa! Vsakih nekaj hitrih polnjenj je treba akumulatorje napolniti tudi klasično (14- urno), sicer bodo prekmalu omagali! Poglejmo še hitropolnilne Ni-Cd aku¬ mulatorje za oddajnik in sprejemnik. Ker jih vedno polnimo klasično, po letu ali več »zaspijo«, kakor radi pravimo spo¬ minskemu efektu ali izgubi kapacitete zaradi nepopolnega ciklusa. Akumula¬ torske baterije zahtevajo namreč popoln ciklus: izpraznitev do konca, napolnitev do konca itd. Pri oddajnikih se seveda to ne dogaja. Še več, velikokrat se odlo¬ čimo za t.i. dopolnjevanje za vsak pri¬ mer. Ko opazimo, da je kapaciteta od- dajniške baterije že sumljivo nizka, jo izpraznimo in ji privoščimo vsaj eno hitro polnjenje. Kar 99% možnosti imamo, da se bo »zbudila«! dr. Jan I. Lokovšek Čiril Koludrovič, Irena Koludrovič, Rudolf Koludrovič VAJE IZ TEHNIČNEGA RISANJA Tehniška založba Slovenije je izdala slovenski prevod z naslovom Vaje iz tehničnega risanja v dveh delih. Avtor Čiril Koludrovič je v njih zbral izkušnje 25 let trajajočega znanstveno-pedago- škega in raziskovalnega dela. V knjigah je podan model grafičnega komunicira¬ nja v izobraževanju, konstrukciji in proiz¬ vodnji s pomočjo tehnično-tehnološke dokumentacije. Elementarno so nakazani problemi obdelave in kvalitete površin ter risanja po nareku. Osnovne vaje so na delovnih listih in se v glavnem rešujejo s prosto¬ ročnim skiciranjem oziroma s priborom za risanje. V vsakdanjem življenju uporabljamo številne tehnične izdelke, avdiovizualne in druge aparate v gospodinjstvu, razna vozila, stroje, naprave, instalacije ipd. Ti tehnični izdelki so plod dela mnogih: strokovnjakov, iznajditeljev in projektan¬ tov, ki so dali idejo, konstruktorjev, ki so izdelali detajle, strokovnih sodelavcev, ki so jih skrbno izdelali na podlagi risb... Praktično in teoretično izobraževanje, proces konstruiranja in izdelave potre¬ buje risbo kot pomembno sredstvo spo¬ ročanja in sporazumevanja. Zanesljivo branje risb kot sestavni del kakovostnej¬ šega splošnega in strokovnega izobra¬ ževanja je danes potrebno bolj kot kdaj prej. Izdelava tehničnih risb je odgo¬ vorno delo, ki zahteva od tehničnega risarja odgovornost, red, natančnost, spretnost, pazljivost, vztrajnost in samo¬ stojno razmišljanje. V praksi konstruira¬ nja se vse bolj uporabljajo računalniki, ki na področju računalniško podprtega konstruiranja s t. i. CAD programi poma¬ gajo pri risanju. Z njimi je mogoče skici¬ rati, risati v različnih merilih, izdelovati dvo- in tridimenzionalne risbe, prikazo¬ vati perspektive z različnih točk opazo¬ vanja, barvati, šrafirati, senčiti, kopirati itd. Sposobnost prostorske predstavlji¬ vosti je potrebna vsem, ki uporabljajo tehnično risbo. Prva knjiga Vaj iz tehničnega risanja (ki ima 160 strani formata A4) omogoča postopno, sistematično, pregledno in metodično reševanje številnih nalog s področij temeljnih geometrijskih kon¬ strukcij, konstruiranja krožnih prehodov, ravninskih krivulj, ortogonalnih projekcij in prostorskih predstav. V tem delu so vključene vaje, ki dopolnjujejo vsebino učbenika V. Savnik: Tehniško risanje (tudi tega je izdala Tehniška založba Slovenije), v drugem delu pa so vklju¬ čene vaje iz iste knjige, ki se nanašajo na opisno geometrijo. Obravnavana so oglata, valjasta in stožčasta telesa, kro¬ gla, vijačnica in vijačne ploskve. Po¬ glavja razširjajo znanje s konstruiranjem plaščev teles, ki niso v učnih načrtih naših srednjih šol, jih pa potrebujejo npr. monterji prezračevalnih naprav, cevarji, izolaterji in še nekateri drugi. Knjiga ima 52 strani formata A4. Knjigi Vaje iz tehničnega risanja sta namenjeni predvsem poučevanju in izo¬ braževanju dijakov poklicnih in tehniških šol ter študentom, pa tudi zainteresira¬ nim učencem višjih razredov osnovnih šol. Cena prve knjige je 1722 SIT, druge pa 819 SIT. Naročite ju lahko na na¬ slov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana, ali po telefonu 061/213-733 oziroma faxu 061/218-246. 26 • TIM 3 • november 1992 RADITSKO VODEN IE Modelarski triki Pristanek v bočnem vetru Motorni modelarji ne maramo vetra. Prenesemo le rahlo sapico, pa še ta mora pihati vzdolž modelarske steze. Ker ni vedno tako, moramo velikokrat leteti tudi v vetru spremenljive smeri in jakosti. Letenje že še nekako zmoremo, pristanek pa je slej ko prej zahtevno opravilo. V sili je najbolje pristati v travi v smeri proti vetru, kar je za neizkušene tudi najbolj priporočljivo. Steza je brez dvoma trša od trave in poškodbe ob nesreči so na stezi hujše. Vsekakor je mogoče pristati na stezi tudi v bočnem vetru, le model moramo imeti pravilno uravnan in vedeti moramo za nekaj tri¬ kov, ki bodo opisani v nadaljevanju. Razmere pri pristajanju v bočnem vetru Veter piha z leve strani, model pa leti vzdolž steze in je zaradi vetra obrnjen v levo. Pri letenju je bilo smerno krmilo obrnjeno v levo, da smo se stezi približe¬ vali v vzdolžni smeri. Ob dotiku pa po¬ skušamo model poravnati s stezo in zato takrat obrnemo smerno krmilo v desno. Katere sile delujejo na model in kako ves manever poteka? Za začetek si oglejmo primer s klasičnim podvozjem. Sile na letalo pri pristanku v bočnem vetru Ob dotiku deluje rezultirajoča sila , upora podvozja Fk, ki prijema natanko, v sredini, če sta obe kolesi poravnani z osjo modela. To prijemališče je pri klasičnem podvozju pred težiščem mo¬ dela T. Model ima zaradi svoje mase tudi vztrajnost, ki deluje iz težišča. Ker je med obema silama neka razdalja, tako nastane navor (moment), ki obrača mo¬ del v veter, tj. bočno na stezo. Tu kar hitro pride do podrsanja propelerja ob tla ali celo prevračanja čez desno krilo. Kaj pa smerno krmilo in repno kolo? Ker je težišče modela nad prijemališčem sile podvozja, ta navor dviguje repno kolo. Če ima model še kaj hitrosti, prime le smerno krmilo. Pri tem ves čas govorimo o prvem trenutku, ko se kolesa dota¬ knejo tal. Kaj storiti in kako je s pristankom pra¬ vih letal, ki vendar letijo v vsakem vre¬ menu? Prava letala imajo na glavnih ko¬ lesih zavore, s katerimi si pomagajo pri popravljanju smeri. Večina modelarjev na kolesih svojih letalskih modelov se¬ veda nima zavor, zato si pomagamo dru¬ gače. M Pristanek z modelom v bočnem vetru Glavna kolesa modela smo obrnili ra¬ hlo, tj. za 3-4 stopinje navznoter, kar ni veliko. Ob dotiku modela, ki leti pod ko¬ tom 3°, bo desno kolo obrnjeno na levo pod kotom 6°, levo pa bo skoraj v pravi smeri; vsekakor bo vedno bolje porav¬ nano od desnega. Zato bo trenje (upor) desnega kolesa večje od levega. Prije¬ mališče upora koles je tako skoraj pri desnem kolesu, navor pa kaže v desno in nam tako pomaga obrniti model v smeri steze. Pristanek v bočnem vetru se najbolj maščuje modelarjem, ki ne pazijo na pravilno uravnavo podvozja in imajo glavna kolesa obrnjena navzven. Tam deluje upor ravno nasprotno: model se obrne v veter in se pri večjih hitrosti prevali čez desno krilo. Podvozje v obliki tricikla je za tak pristanek bolj hvaležno, saj sta tam glavni kolesi pritrjeni za težiš¬ čem modela. Navor, ki nastane ob dotiku M Pristanek modela s podvozjem v obliki tri¬ cikla steze, je stabilen - skuša poravnati le¬ talo v smeri steze. Zgornja risba kaže primer, ko smo pri¬ stali na glavni kolesi, nosno kolo pa je še v zraku. Navor ob dotiku glavnih koles dviguje rep in s tem obremeni nosno kolo. Zato je še kako važno, da se dotak¬ nemo steze najprej z glavnima kolesoma in šele nato z nosnim kolesom, ki pa mora biti ob dotiku že obrnjeno v pravo smer. Tudi tu ga lahko polomimo. Pri¬ stanku na nosno kolo oziroma obremeni¬ tvi nosnega kolesa, ki ni obrnjeno v pravo smer, vedno sledi prevračanje modela, zato imajo nekateri modeli ne¬ koliko krajši nosilec nosnega kolesa (model v mirovanju visi nekoliko naprej). Več o tem najdete v knjigi A. Lennona: RC Model Airplane Design založbe Mo- torbooks International Publishers & Wholesalers (Zenith) iz ZDA. dr. Jan I. Lokovšek MALI OGLASI Če bi sl želeti dopisovati z novimi prija¬ telji iz tujine, nam pišite. Za odgovor priložite znamko. Društvo za mednarodno dopisovanje Domen Mujdrica škrjančeva 9a 61235 Radomlje UGODNO prodam nerabljen 1,62-cm s motorček ENYA, primeren za jadralna letala, rezervoar Pylon, dvokanalno RV-napravo, sprejemnik in servomo- tor. Matija Jezeršek Žlebe 3d $1215 Medvode Tel. (061) 612-650 PRODAM RV-napravo Robbe econo- mic s tremi servomotorji, akumulatorji in stikali za 200 DEM, 3,5-cm 3 motor MVV8 s pripadajočo eliso, svečko, klju¬ čem za svečko, akumulatorjem, iz¬ pušno cevjo in rezervoarjem za 90 DEM, vozilo buggy v merilu 1:10 z alu¬ minijastim podvozjem, elektromotor¬ jem Magnum in diferencialom za 60 DEM, 50 cm dolg tekmovalni čoln z osjo, kardanom in eliso za 1200 SIT ter 180 cm dolgo ribiško palico Sitstar za 1000 SIT. Dodam še elektromotor Mabuchi 540. Fabjan Nove trate 37 63330 Mozirje Tel. (063) 831-844 TIM 3 • november 1992 • 27 ELEKTRONIKA Sobni equalizer (1. del) Način vezave equalizerja prikazuje risba 1. Equalizer priključimo med pre- dojačevalnik ali mešalno mizo in končno stopnjo, kar omogoča oblikovanje ce¬ lega frekvenčnega spektra signala. Na¬ stavitev equalizerja je razmeroma težka. Če jo opravimo po posluhu, je kakovost nastavitve zelo vprašljiva, saj ima le malo ljudi dovolj oster posluh za tako opravilo. Slišimo, da je z zvokom nekaj Tako kot doslej, bo tudi v letošnjem letniku TIMA objavljenih nekaj načrtov za izdelavo različnih elektroakustičnih naprav. Serija teh načrtov, po katerih bo mogoče zgraditi zanimiv ter obenem izredno kakovosten avdiosistem, se bo končala v dvojni številki. Ker je gradnja kasetofona ali gramofona zelo zaple¬ tena, se bomo omejili le na elektronske avdiokomponente. Naš sistem bo vse¬ boval mešalno mizo z različnimi predoja- čevalniki (kakršne vidimo v diskotekah), elektronsko kretnico oziroma equalizer, končno ojačevalno stopnjo in zvočne omarice. Že v lanskem letniku TIMA smo opisali značilne elektronske kretnice, zato bomo z njimi kar nadaljevali. Elektronske kretnice imajo veliko prednosti pred kla¬ sičnimi. Navadne kretnice vsebujejo na¬ mreč tuljave in bipolarne kondenzatorje, s katerimi so vedno težave: za tuljave ne dobimo prave žice in težko jih je dobro naviti, posebnih bipolarnih kondenzator¬ jev pa ni mogoče dobiti povsod in tudi poceni niso. Poleg tega je pri klasičnih kretnicah zelo težko nastaviti mejne frek¬ vence, ker navadno ne dobimo konden¬ zatorjev želenih vrednosti in jih moramo vezati več vzporedno, da se kolikor to¬ liko približamo pravi vrednosti. Vseh teh težav pri elektronskih kretnicah ni, ker- mejne frekvence določajo navadni kon¬ denzatorji in upori, s katerimi lahko laže in natančneje nastavimo delovanje kret¬ nic. Točna nastavitev mejnih frekvenc je izrednega pomena, saj je od nje odvisno delovanje zvočnikov. Druga pomembna lastnost elektron¬ skih kretnic je ta, da avdiosignal, še pre¬ den pride do končne stopnje, razdelijo na posamezne frekvenčne pasove. To sicer zahteva več končnih stopenj (to¬ liko, kolikor je frekvenčnih pasov), ven¬ dar je njihov izkoristek večji. Posamezna končna stopnja ojačuje le tisti del frek¬ venčnega spektra signala, ki ji ga pre¬ pušča elektronska kretnica, in s takim signalom krmili zvočnik, ki je priključen neposredno na izhod kretnice. Cel signal na izhodu končne stopnje se torej pre¬ nese na zvočnik, pri čemer ni izgub, ki pri kretnicah L/C nastajajo na tuljavah (L) in kondenzatorjih (C). Enako kot navadne, so tudi elektron¬ ske kretnice prilagojene le točno določe- r APARATURA ZA EQUALIZAC1J0 KONČNA mikrofonski ojač. VU meter L __J I_ SOBA S POSLUŠAVCI ^ zvočna omarica mikrofon _i Risba 2 nim zvočnikom; če te zaradi kakršnega koli vzroka zamenjamo, moramo zame¬ njati tudi kretnico. Različne vrste zvočni¬ kov imajo zelo različne lastnosti, zato bi bilo najbolje, če bi imeli univerzalno elek¬ tronsko zvočno kretnico, ki bi se lahko poljubno prilagajala zvočnikom. Prav tako vezje vam tokrat predstavljamo. Univerzalna elektronska kretnica, ka¬ tere elektronska shema je na risbi 5, je najprej equalizer, s katerim prilagodimo delovanje zvočnih omaric prostoru, v ka¬ terem stojijo, njena druga naloga pa je razdelitev signala na visoke in nizke frekvence (VF- in NF-signal) oziroma do¬ ločitev območij delovanja visokoton- skega in nizkotonskega zvočnika. narobe, vendar nikakor ne moremo ugo¬ toviti, kaj. Pomagamo si na preprost na¬ čin. Na vhod equalizerja pripeljemo sig¬ nal, ki vsebuje cel spekter slišnih frek¬ venc, v sobo z zvočnimi omaricami pa postavimo kakovosten mikrofon, ki ga prek ojačevalnika povežemo z voltmet- rom ali kar s preprostim VU-metrom. Signalu, ki je vsota slišnih frekvenc, pra¬ vimo »roza šum« (an. pink noise) in iz zvočnikov resnično slišimo zoprn šum. Tega z equalizerjem nato postopoma fil¬ triramo. Najprej vse filtre zapremo, da na zvočnike ne pride noben signal, nato pa po vrsti odpiramo in zapiramo potencio¬ metre equalizerja. Pred tem si na VU- -metru izberemo neko vrednost, ki jo mo- 28 • TIM 3 • november 1992 ELEKTRONIKA ramo z vsakim potenciometrom equali- zerja doseči. Ob potenciometrih nato sproti označujemo mesto, kjer je VU- meter pokazal izbrano vrednost. S tem dobimo mesta na potenciometrih posa¬ meznih kanalov equalizerja, kjer so am¬ plitude izhodnih signalov vseh filtrov vezja enake. Ko equalizer izenačimo, izklopimo generator roza šuma in vse potenciometre odpremo na prej ozna¬ čene vrednosti. V signalu, ki sedaj pri¬ haja iz zvočnikov, so vse frekvence enako zastopane oziroma frekvenčna karakteristika, ki jo slišimo v sobi, je sko¬ raj popolnoma ravna. Vezavo za umerja¬ nje equalizerja prikazuje risba 2. Kot smo že napisali, je naša naprava kombinacija equalizerja in elektronske kretnice, kar vidimo na risbi 3. Signal iz predojačevalnika ali mešalne mize vo¬ dimo v dvojni equalizer, ki je razdeljen na visokofrekvenčni (VF) in nizkofrek¬ venčni (NF) del. Pri tem se oba dela frekvenčno prekrivata, kar omogoča do¬ ločitev različnih mejnih frekvenc. Mejna frekvenca, ki ločuje delovanje nizkoton- skega in visokotonskega zvočnika, se PASOVNI FILTER Rl=R2=120k R3=1M d_ 6,63 x 10~ 7 fo Risba 5 9 ENAKIH FILTROV . KI SE RAZLIKUJEJO LE V VREDNOSTI KONDENZATORJEV C1 (Cl = Ca ... Ci ) zato lahko poljubno giblje med 500 Hz in 8 kHz - kakor pač zahtevajo lastnosti uporabljenih zvočnikov. Postopek nasta¬ vitve takega equalizerja je popolnoma enak nastavitvi navadnega equalizerja, ki smo ga že opisali. Ne smemo pozabiti zapreti potenciometrov za frekvence, ki so višje od mejne frekvence pri NF-equ- alizerju, zapreti pa moramo tudi potenci¬ ometre za frekvence, ki so nižje od mejne frekvence pri VF-equalizerju. Risba 4 prikazuje vezje equalizerja, ki je aktivni pasovni filter z operacijskim ojačevalnikom. Če več takih vezij pove¬ žemo vzporedno, dobimo vezje, ki raz¬ deli signal na več frekvenčnih pasov in ga nato spet sestavi v celoto. Tako vezje praktično ničemur ne služi; če pa ga dodamo na izhode filtrov potenciometrov in mešalnega vezja, dobimo equalizer. Ta nam omogoča poljubno večanje ali manjšanje amplitud posameznih delov frekvenčnega spektra avdiosignala. Ker equalizer sestavlja več enakih pasovnih filtrov, so zato tudi vrednosti skoraj vseh elementov v filtrih enake. Razlikujejo se le vrednosti kondenzatorjev, ker ti ele¬ menti določajo frekvenčna področja de¬ lovanja posameznih filtrov. Vrednosti kondenzatorjev za posamezne frek¬ vence so izračunane v tabeli pod shemo pasovnega filtra. Tabela vsebuje vred¬ nosti kondenzatorjev C1 za frekvence, ki jih največkrat srečamo pri equalizerjih različnih proizvajalcev, zadnji dve rubriki v tabeli pa kažeta razdelitev filtrov na NF-’equalizer in VF-equalizer.* Ploščica tiskanega vezja na risbi 6 in montažna shema na risbi 7 vsebujeta le filtrski del enega kanala equalizerja, za stereoizvedbo pa moramo narediti dve enaki ploščici. TIM 3 • november 1992 • 29 ELEKTRONIKA Izdelavo drugega dela ploščice Seznam elementov za enojno vezje z vhodnim ojačevalnikom in mešalnim vezjem ter delovanje equalizerja bomo 21’ 32 kosov podrobno opisali v prihodnji številki R4 _ 1Q0 k£ž TIMA. R5 = 5,6 k$l Miha Zorec R6 = 24 k£* R7 = 4,7 k£i 16 kosov R8, R9 = 22 kSŽ 2 kosa R10, R11 = 4,7 k£l 2 kosa P = 22 kfi 16 kosov LM 349 4 kosi C1 (glej tabelo) C2, C3 = 22 nF 2 kosa 30 • TIM 3 • november 1992 ELEKTROTEHNIKA., Razmagnetilna naprava Kar veliko orodja je narejenega iz že¬ leza, ki se prav rado magneti. Kako pre¬ prosto lahko s pomočjo namagnetenega izvijača »primemo« manjši vijak in ga nato privijemo v težko dostopno izvrtino! V večini primerov pa je tako orodje neza¬ želeno, ker privlači železne delce, ki se nabirajo na rezalni površini, kar onemo¬ goča natančno obdelavo ter orodju skrajšuje življenjsko dobo. S temi teža¬ vami se bomo pogosto srečali pri na¬ tančnih obdelovalnih strojih. Naši dedje so morali paziti predvsem na svoje žepne ure, kajti železna ko¬ lesca so se v bližini magneta zlahka namagnetila in obstala. Današnje mag¬ netne nadloge pa tičijo predvsem drugje. Da se bomo lahko uspešno spoprijeli z njimi in zgledno skrbeli za orodje, si moramo najprej pridobiti nekaj teoretič¬ nega znanja. Kaj je magnetizem Splošna definicija (opis pojma) mag¬ netizma govori o nekem posebnem (fizi¬ kalnem) stanju prostora (snovi), ki ga povzroči gibanje elektrine (električni tok). Da bo ta stroga tehnična razlaga razumljivejša, si oglejmo primer elektro¬ magneta. Tega naredimo tako, da na primerno telo navijemo nekoliko ovojev žice, njen začetek in konec pa pove¬ žemo z baterijo. Električni tok, ki teče v vodniku, vzbuja v okolici magnetno polje. Zaznamo ga lahko z magnetno iglo, ki se tedaj premakne. Enako stanje prostora, ki je značilno za magnetizem, povzroči tudi navaden magnet. Pri opa¬ zovanju atomov v notranjosti magneta bi v njih prepoznali »majhne elektromag¬ netne«. Ali ne spominja tirnica, po kateri kroži elektron okoli jedra, na ovoj žice, elektron pa na električi tok? Res je pre¬ mer ovoja zelo majhen (pri vodiku znaša le milijoninko milimetra) in tudi električni tok, ki ga pomeni krožeči elektron, ne bi mogel bitbmanjši, toda v eni sami milijar¬ dinki grama snovi (kisika) je približno tisoč milijard atomov. Če na nek način dosežemo, da jih večina usmeri svoje »magnetno polje« (spin atoma) v isto smer, potem snov postane magnetna. Samo tri kemične prvine imajo pri sobni temperaturi izrazite (fero)magnetne last¬ nosti: nikelj (Ni), kobalt (Co) in železo (Fe). Tudi zlitine in oksidi teh elementov imajo magnetne lastnosti. Poznamo še odlične keramične magnete, vendar gre tudi v teh primerih za mešanice železo¬ vega in drugih kovinskih oksidov. Neka¬ tere magnetne rudnine, ki jih najdemo v naravi, npr. magnetit (Fe 3 0 4 ), so zgod¬ njim morjeplovcem kazale pravo pot. Risba 2: Razmagnetilna krivulja _ Magnetno polje, ki ga oddaja magnet, nazorno prikažemo z magnetnimi silni¬ cami. Te na nek način kažejo »najugod¬ nejše« energijsko stanje prostora. Kako snov namagnetimo Najbrž se še spominjate poskusov pri pouku fizike. Železno palico ste namag¬ netili z nekaj potegi močnega (trajnega) magneta po njeni površini. Prepričan sem, da se vam je neizbrisno vtisnilo v spomin, da ima vsak magnet severni in južni pol ter da se enakoimenska pola odbijata,.raznoimenska pa privlačita. Kaj se zgodi v železu, ki ga magne¬ timo? Močno zunanje magnetno polje deluje na prav vsak atom snovi, ki jo magnetimo. Ker si lahko atom predstav¬ ljamo kot majhen magnet, je jasno, da bo (neprimerno) šibkejše magnetno po¬ lje »sledilo postavi močnejšega«. Zaradi prispevka usmerjenih atomov se jakost celega polja celo poveča. In kaj se bo zgodilo, ko prenehamo z magnetenjem? Magnetno polje, ki ga povzročijo usmer¬ jeni »mali atomski magnetki«, vzdržuje zatečeno stanje. Jakost magnetnega po¬ lja sicer nekoliko pade, ker zaradi neka¬ terih napak v strukturi snovi nekaj »po¬ sebnežev« vendarle ne posnema ostale »družbe«. Snov (železo) torej ostane magnetno. Opraviti imamo z remanent- nim magnetizmom. Poglejmo si magnetenje nekoliko po¬ drobneje. Tehniki si radi pomagajo s t.i. magnetilno krivuljo, ki jo vidimo na risbi 1. Podaja povezavo med električnim magnetilnim tokom (1) in magnetnim po¬ ljem (B) v snovi, ki jo magnetimo (za magnetenje uporabimo elektromagnet). Pred začetkom magnetenja smo v točki »O«. Opazimo, da s tokom narašča tudi magnetno polje v snovi (gibljemo se po krivulji »a«), vendar se to dogaja samo do neke meje (točka »1«) - do nasičenja (vsi atomi v snovi, ki jo magnetimo, so orientirani), od tod dalje pa kljub znatno povečanem toku vzbujanja »magnetna« jakost praktično ne narašča več. Če se¬ daj zmanjšujemo vrednost magnetilnega toka proti O, se vrednost B giblje po krivulji »b«. V točki »2« (tok je 0) ostane v snovi remanentni magnetizem (kar smo že omenili). Obrnimo smer vzbujal- nemu toku in ga povečujmo. Radi bi odpravili magnetizem snovi oziroma ga spravili na vrednost 0. Šele v točki »3« to tudi dosežemo; kdaj se to zgodi, v praksi, ni mogoče tako preprosto ugo¬ toviti, zato nima posebne praktične vred¬ nosti. Če tok še povečamo, prej ali slej pridemo v točko »4«, torej znova v nasi¬ čenje. Remenentni magnetizem dose¬ žemo tudi v točki »5«. Sledimo krivulji »c«, ki se v točki »1« naveže na krivuljo »b«. Dobili smo značilno (histerezno) TIM 3 • november 1992 • 31 ELEKTROTEHNIKA zanko, ki po obliki spominja na črko S. Oblika zanke lahko poučenemu odkrije veliko pomembnih podatkov o snovi, ki jo kanimo uporabiti za magnet ali jedro tuljave. Zanimivo je vprašanje, kako postane izvijač magneten. V vsakdanjem življe¬ nju nas obdaja množica »magnetov«; šibko zemeljsko magnetno polje je le eno izmed njih. Z mnogo močnejšimi polji onesnažeujejo okolico praktično vse električne naprave. Ta magnetna polja prav lahko poskrbijo, da se izvijač namagneti (po že omenjeni metodi, znani iz fizike). Še bolj verjetno pa je, da tak izvijač prinesemo že iz trgovine. Ob¬ delovalni postopki v tovarni pač prispe¬ vajo svoje, izdelovalec pa hote ali ne¬ hote pozabi na razmagnetenje svojega izdelka. Kako snov razmagnetimo Načinov, kako snov razmagnetimo, je več. Vsem je skupno to, da na nek način uničimo urejenost elementarnih »mag- netkov« (spina atomov) v snovi. To lahko dosežemo z močnimi udarci, ven¬ dar metoda v praksi ni preveč uporabna, ker pri tem prav lahko mehansko poško¬ dujemo orodje (npr. zlomimo sveder). Druga možnost je segrevanje snovi. S temperaturo namreč povzročimo močno nihanje (kristalne mreže) ato¬ mov. Pri določeni temperaturi, t.i. Curi- ejevi temperaturi, se magnetna ureje¬ nost povsem uniči. Toda tudi ta način lahko (termično) poškoduje obdelovalno orodje. Tretja pot izkorišča izmenično polje, ki časovno pojenjuje. Uporabimo elektro¬ magnet, ki ga napajamo z izmenično napetostjo. Magnetno polje se v snovi, ki jo postavimo v tako spreminjajoče mag¬ netno polje, neprestano spreminja po vsej histerezni zanki. V tako spreminja¬ joče polje postavimo predmet, ki ga že¬ limo razmagnetiti, nato pa ga počasi iz¬ vlečemo iz njega. Magnetno polje v predmetu bo časovno upadalo po vedno manjših histereznih zankah, do¬ kler se ne bo izteklo v točki »O« (risba 2). S tem smo predmet razmagnetili. Izdelava razmagnetilne naprave Razmagnetilna naprava je lahko zelo preprosta. Zadošča povsem navadna tu¬ ljava, za napajanje pa uporabimo omrežno električno napetost. Tuljavo je treba še dimenzionirati (določiti njene mere, jedro in število ovojev), da bo njeno največje magnetno polje doseglo želeno vrednost. Ta mora preseči rema- nenčni nivo, ki ga želimo še odstraniti. Pri izdelavi tuljave smo vezani na stan¬ dardne izvedbe. Lahko izbiramo med tu- Risba 4: Magnetne silnice razmagnetilne tuljave Risba 5: Električna shema razmagnetilne naprave L - razmagnetilna tuljava (glej besedilo) Ti - tipka V - varovalka 2 A (počasna) Ž - žarnica 220 Vit 50 W Slika 1: Potek razmagnetenja: medtem ko tiščimo tipko, izvijač počasi izvlečemo iz magnetnega polja naprave. Slika 2: S pomočjo železnih opilkov posta¬ nejo magnetne silnice »vidne«. Ijavo brez ali z jedrom, vendar bomo prvo takoj izločili, ker bi bilo njeno število ovojev preveliko. Klasični omrežni trans¬ formatorji so grajeni za gostoto od 1 T (standardna transformatorska ploče¬ vina) do 1,7T pri toroidnih transformator¬ jih (hiperzil-transformatorska pločevina). Takih remanenčnih gostot v materialih, ki jih navadno uporabljamo za orodja, ne dosežemo. Da bomo dobili dovolj močno magnetno polje za razmagnetenje, bomo morali »odpreti« železno jedro (risba 3). Za izdelavo razmagnetilne tuljave po¬ trebujemo povsem enak material kot za izdelavo navadnega omrežnega trans¬ formatorja: tuljavnik, E-jedra, nekaj dag izolirane 0,3 mm debele bakrene žice ter ustrezen material za sestavo tuljave (vi¬ jake, matice, podložke). Presek jedra naj bo 6 cm 2 . Na tuljavnik skrbno navijemo kar največ žice (1000-3000 ovojev). Priključka naredimo na enak način, kot smo to vajeni pri transformatorjih. V tu¬ ljavnik vstavimo le E-jedra (risba 3), jih spnemo z vijakoma, vse skupaj pa pritr¬ dimo na pokrov nekovinskega ohišja. Debelina standardnih ohišij ne presega 1 mm, lahko pa ohišje, v katerega name¬ ravamo pritrditi razmagnetilno tuljavo, naredimo tudi iz 1,5 ali 2 mm debele vezane plošče. Les nato dobro zaščitimo z nitrolakom. Priporočljivo je na pokrovu označiti lego razmagnetilne tuljave, pritr¬ jene pod pokrovom, da bo vsakomur jasno, kje je razmagnetilno območje. Ker naše razmagnetilne tuljave ne smemo priključiti neposredno na 220-V omrežje, želimo pa kar najbolj poenosta¬ viti napajanje, si pomagamo z zapo¬ redno vezavo 150-W žarnice. Na ohišje razmagnetilne naprave zato pritrdimo primerno vtičnico za svetilko, v katero bomo privili žarnico. Vezavo kaže risba 5. Razmagnetilno napravo bomo uprav¬ ljali prek priročne tipke (Ti) na ohišju. Temeljno vlogo varovalke poznamo, zato o njej ne kaže izgubljati besed. Tudi njo pritrdimo na ohišje. Za medsebojne povezave elementov uporabimo PVC izolirno žico s presekom 1,5 mm 2 . Uporaba razmagnetilne naprave V vtičnico na razmagnetilni napravi priključimo 150-W svetilko, vtič naprave pa vtaknemo v 220-V omrežje. Za hip pritisnemo na tipko, in če je vse kot je treba, bo tudi žarnica za trenutek zasve¬ tila. Za poskus se lotimo razmagnetenja izvijača (postopki pri drugih orodjih so enaki). Izvijač primemo z levico ter nje¬ govo konico približamo oziroma polo¬ žimo v razmagnetilno območje, ozna¬ čeno na pokrovu naprave. Z desnico pritisnemo na tipko, takoj nato pa izvijač počasi odmaknemo. Ko ga oddaljimo od razmagnetilne naprave za dobrih 10 cm, spustimo tipko. Čas oddaljevanja naj bo 32 • TIM 3 • november 1992 TIMOVI OGLASI 3 do 5 sekund. Postopek lahko brez škode večkrat ponovimo. Razumljivo je, da z našo napravo ne bomo mogli uspešno razmagnetiti orodij, ki prese¬ gajo mere razmagnetilne naprave. Opisano razmagnetiino napravo lahko zelo uspešno uporabimo tudi pri vrsti fizikalnih poskusov. Oglejmo si npr. po¬ tek magnetnih silnic, ki izstopajo iz jedra tuljave in se vanj tudi vračajo (risba 4 in slika 2). V ta namen potrebujemo nekaj železnih opilkov, ki jih položimo na trši list papirja. Tega nato približamo tuljavi, s tipko vključimo napajanje tuljave in pa¬ pir pri tem rahlo tresemo. Opilki se bodo kmalu razporedili v znane vzorce, ki na¬ kazujejo potek magnetnih silnic. Kratkotrajno delovanje razmagnetilne naprave človeku ni nevarno ali škodljivo. Veliko šibkejša magnetna polja, kot jih proizvaja razmagnetilna naprava, uspešno uporablja celo alternativna me¬ dicina. Osebe z vzbujevalniki srčnega utripa pa so o nevarnih učinkih (močnih) magnetnih polj gotovo dobro sezna¬ njene. Omenil sem že, da električne naprave med svojim delovanjem proizvajajo neke vrste magnetno nesnago, ki lahko moti delovanje občutljivejših električnih na¬ prav. Žal je naša naprava (že po naravi) znaten onesnaževalec. Doma nam tega sicer nihče ne bo zameril, dovoljenje za javno uporabo (atest) pa bi dobili le, če bi razmagnetiino tuljavo vgradili v primerno kovinsko ohišje, v katerem bi opravljali razmagnetenje, vendar bi se s tem cena naprave precej povečala. Jernej Bohm A. / V HTE - PODJETJE ZA TRGOVINO, STORITVE IN INŽENIRING S PODROČJA ELEKTRONIKE d.o.o. 61000 LJUBLJANA, Roška 19 - Tel.: 061/301-178 in 061/301-234 -fax.: 061/301-234 Odprto: vsak delavnik od 9. do 17. ure MALI OGLASI PRODAM po polovični ceni: nov 6,5-cm 3 motor za 110 DEM, polakrobatsko letalo (5-6 cm 3 ) za 150 DEM, čoln z elektromotor¬ jem (kategorija FSR-E - 12 celic) z novimi akumulatorji (1600 mAh-2 x 6 celic) za 200 DEM, 1 kg epoksidnega lepila za 40 DEM, novo letalo za učenje Telemaster (6,5-10 cm 3 ) za samo 200 DEM, napravi za radijsko vodenje FUTABA FC-18(10 servo- motorjev) in MPX COMANDER (8 servomo- torjev) z akumulatorji in polnilcem ter dva¬ najst različnih letalskih modelov (ASW 17 - 3,2 m, QB - 2,6 m, Verso - 2,1 m, F 15 Eagle - Webra 4,6 cm 3 , Pylon Micro Racer - hitrost do 160km/h... Tadej Šterk Na Zavrteh 5 61230 Domžale PRODAM malo rabljen konverter, račno, raketne motorje B6-5 in balso. Dani Tei. (062) 28-364 PRODAM štirikanalno RV-napravo Graup- ner D8 (40 MHz) z dvema servomotorjema C507, sprejemnikom in akumulatorji za 200 DEM. Prodam tudi motor ENYA 4,08 cm 3 z eliso in svečko za 140 DEM. Gorazd Vindiš Volkmerjeva ul. 9 62250 Ptuj Tel. (062) 773-129 PRODAM hišni računalnik Commodore 64, dve igralni palici, modul, 66 kaset in kaset¬ nik Datta-set. Cena 43.000 SIT. Rihard Huzimec Gornji Lakoš 106/A 69220 Lendava Tel. (069) 76-235 PRODAM komplet Dobro jutro elektronika z nekaj dodatne opreme (LED, tranzistorji, pripomočki) za 700 SIT, nov rezervoar za motorčke od 1,5 do 4 cm 3 s prostornino 150 cm 3 za 1000 SIT, pet kaset z igrami za Commodore 64 po 100 SIT za kos, origi¬ nalno videokaseto s testom Ford fiesta 1.8 16 V za 200 SIT in nove 120 cm dolge smučarske palice Elan za 1500 SIT. Tel.: (069) 26-438 (po 18. uri) PRODAM novo in malo rabljeno dvoka- nalno Graupnerjevo RV-napravo Super-Ti- ger s sprejemnikom in enim servomeha- nizmom. Cena 120 DEM. Gorazd Pisanec Ul. Toneta Melive 4 63210 Slov. Konjice Tel. (063) 754-279 V naši prodajalni lahko dobite: • kompletne serije logičnih, linearnih in avdio- videovezij • mikroprocesorje, spominska vezja in periferijo • tranzistorje, triake, tiristorje, diake in diode • optoelektronske elemente, LED-diode in displeye • kristale in filtre PRODAM hišni računalnik Commodore 64 s tipkovnico, kasetnikom, dvema igral¬ nima palicama in 300 igrami (cena 400 DEM), letalo Česna 890 iz stiropora, aku¬ mulator, polnilec in dvokanalno napravo za radijsko vodenje (cena 250 DEM), meri¬ lec električnega toka in napetosti (cena 180 DEM) ter nov 150-W spajkalnik Ersa (cena 200 DEM). Niko Jandl Aškerčeva 21 69240 Ljutomer Tel. (069) 81-895 PRODAM računalnik Atari 520 ST, barvni zaslon SABA, disketnik in sto disket. Cena 1000 DEM v tolarski protivrednosti. Uroš Dolžan Grčarjeva 10 63000 Celje Tel. (063) 32-496 (od 13. do 19. ure) PRODAM računalnik PC-AT 286 s 40-Mb trdim diskom, grafično kartico Hercules, 1 Mb RAM-a, vgrajenim MS-DOS 5.0 in drugimi uporabniškimi programi ter igrami. Cena po dogovoru. Prodam tudi PC-XT s kartico Hercules, zaslonskim fil¬ trom, programi in literaturo. Cena okrog 500 DEM. Matej Stres Mučeniška 9 65222 Kobarid Tel. (065) 85-258 • upore, trimerne potenciometre in kondenza¬ torje • konektorje in kable • inštrumente, multimetre in pribor • programatorje • hladilna telesa, ventilatorje in ohišja • spajkalnike in drugo orodje • strokovno literaturo PRESNEMAVAM računalniške igre za Commodore 64 in 128 na diskovni enoti 1541 II. Cena ene igre 1 DEM. Zahtevajte brezplačen katalog. Peter Pohar Poljče 25 64275 Begunje PRODAM dobro ohranjeno Rogovo moško dirkalno kolo Maraton na deset prestav. Cena po dogovoru. Luka Ferdin Grenc 4/A 64220 Škofja Loka PRODAM Joystick z vmesnikom za raču¬ nalnik IBM PC. Cena po dogovoru. Marko Tel. (064) 620-595 PRODAM 3,5-cm 3 motor OS-MAX. Tel. (062) 772-828 - >? Kupon za brezplačno objavo malega oglasa TIM 3 Material pošljemo tudi po povzetju. Naročniki revije TIM imajo pri nakupu kompletov vseh potrebnih delov za izdelavo naprav, katerih načrti so objavljeni v reviji, 5% popusta. Cene kompletov veljajo do spremembe tečaja SIT/DEM, če bo ta večja od 10% (po tečaju BS). TIM 3 • november 1992 • 33 ZA SPRETNE ROKE Gradiva za V drugem nadaljevanju serije prispev¬ kov, v katerih predstavljamo izdelke nemške tovarne EFA - EBERHARD FA- BER, ki so namenjeni risanju, oblikova¬ nju in modeliranju, bomo pisali o plaste¬ linu. To gradivo gotovo že poznate in o delu z njim si je težko izmisliti kaj novega. Največkrat zadostujejo napotki, da moramo plastelin pred uporabo dobro pregnesti, da moramo površino, na ka¬ teri bomo modelirali, z nečim pokriti (da se mama potem ne bo jezila nad mast¬ nimi madeži), da si moramo po delu s plastelinom dobro umiti roke in da pla¬ stelin ne sodi v usta. Vsa ta opozorila sicer veljajo tudi za izdelke tovarne EFA - EBERHARD FA- BER, vendar z manjšo rezervo. Njihov plastelin KNELI je namreč obarvan z je¬ dilnimi barvami, tako da je za otroke povsem nestrupen oziroma nenevaren tudi v primeru zaužitja. Kot smo zapisali že v prejšnji številki TIMA, so se razvi¬ jalci tovarne EFA - EBERHARD FABER specializirali predvsem za raziskave in proizvodnjo gradiv za potrebe vrtcev, šol in ljubiteljskih dejavnosti. Tako se je z iz¬ delki KNELI, FABELIN in KNUBBI čudo¬ viti svet modeliranja z raznobaivnim pla¬ stelinom sedaj brez nevarnosti za nji¬ hovo zdravje odprl tudi najmlajšim. Dre¬ vesa, hribi, oblaki, živali, avtomobili, hi¬ šice, letala... - otrok lahko oblike, ki ga obdajajo, s svojimi prsti izrazi v plaste¬ linu. Pri tem si lahko pomaga tudi z že narejenimi plastičnimi kalupi, ki so do¬ dani nekaterim izmed kompletov s pla¬ stelinom KNELI. gnetenje Kompleti se med seboj ločijo po šte¬ vilu različnih barv: v manjših so bela, rumena, rdeča, modra, zelena in rjava, večjim kompletom pa so poleg že našte¬ tih dodane še oranžna, rožnata, vijolična in črna. Matej Pavlič Nemška tovarna EFA - EBERHARD FABER izdeluje tri različne vrste gradiv za gnetenje: KNELI, FABELIN in KNUBBI. Vrtci in šole lahko kupijo 460-gramske zavitke plastelina KNELI v osmih različnih barvah (1), posameznikom pa so namenjeni kompleti s 6, 10, 12 ali 24 paličicami iz plastelina v 6 ali 10 barvah (2). Tudi izredno mehak plastelin FABELIN (3) je na izbiro v 460-gramskih zavitkih v osmih barvah ali pa v manjših kompletih s šestimi raznobarvnimi ploščicami. Le elastična guma za gnetenje KNUBBI (4) je naprodaj samo v kompletih s šestimi različnimi barvami. Antus d o.o. EKSKLUZIVNI ZASTOPNIK EBERHARD FABER Cesta železarjev 12 64270 JESENICE Tel. in fax: 064/81-094 Prodaja: - ILA, Blatnica 12, Trzin, 61234 MENGEŠ - MAPA, Železniška 12, 64248 LESCE - DIDAKTOS (za vrtce), tel.: 061/192-296 - ANTUS, d. o. o. (po pošti) Program EFA - EBERHARD FABER obsega: - materiale za modeliranje in oblikovanje (FIMO, HOLZY, EFAPLAST, AOUAFORM, PAPPMACHE, plastelin), - materiale za odlivanje (CERAMOFIX, CERAMOFORM), - svinčnike vseh vrst, barvice različnih debelin, ~ akvarelne, vodene, tempera in prstne barve, - voščenke in akvarelne voščenke, - različno debele flomastre in lakirne flomastre, - kemične svinčnike, peresa, šilčke, radirke, krede itd. Vabimo vse trgovce, zainteresirane za prodajo kompletnega programa tovarne EFA - EBERHARD FABER, da se nam oglasijo. 34 • TIM 3 • november 1992 Sladki kaktus Bliža se december in ž njim sladki praznik za male in velike; Miklavž se bo v spremstvu parkljev prav potihem pri¬ kradel in tistim najbolj pridnim na oken¬ ski polici pustil poln pehar sladkarij. Po¬ magajmo mu! Potrebujemo: približno 20 cm dolgo kumaro, bučko ali zeleno banano (za steblo), lepilni trak, prozorno samole¬ pilno folijo za gospodinjstvo ali celofan, papir, cvetlični lonček, oster nož, zobo¬ trebce, žele bonbone (maline, srčke in podobno) in trde bele ali pisane bonbone (za »kamne«). Ker je pravi kaktus močno zelen, bo za našega - sladkega - najprimernejša bučka ali kumara. Ker pa je pozimi ta zelenjava v trgovinah večinoma iz uvoza in zato draga, bo za silo dobra tudi ne¬ zrela banana. Sadež na enem koncu ravno odrežemo z ostrim nožem. Odre¬ zani konec ovijemo s samolepilno folijo za gospodinjstvo, če te nimamo, pa s ce¬ lofanom ali polivinilom, ki ga stisnemo z lepilnim trakom. Tako preprečimo, da bi sadež prehitro ovenel in se izsušil (bonboni tako ali tako ne bodo zdržali dolgo). »Kaktusovo steblo« navpično postavimo v cvetlični lonček in prazni prostor zapolnimo z zmečkanim papir¬ jem (slika 1). Na spodnjem koncu po¬ ševno odrežemo še en sadež (slika 2) in ga na pokončno steblo pritrdimo z nekaj zobotrebci (sliki 3 in 4). Cvetlični lonček do vrha napolnimo s trdimi, po možnosti belimi bonboni - kamni (slika 5). Žele bonbone nataknemo na zobotrebce in jih poševno zapičimo v steblo, da štrlijo iz njega kot bodice (slika 6). TIM 3 • november 1992 • 35 ZA SPRETNE ROKE Adventni koledar Navadili smo se že na čokoladne ad¬ ventne koledarje, ki jih prodajajo v trgovi¬ nah s sladkarijami. Kar ne moremo si več predstavljati decembra brez vsako¬ dnevnega odpiranja okenc v pričakova¬ nju vedno novega čokoladnega prese¬ nečenja. Letos bo Miklavž morda nekatere pre¬ senetil s prav posebnim adventnim kole¬ darjem. Zanj potrebujemo: trši papir ali lepenko formata A3, barvast kolaž papir ali blago za osnovno ploskev, 20 praznih škatlic vžigalic, celofan, papir raznih barv, darilni papir, darilne trakove za pentlje, lepilo, obojestranski lepilni trak, samolepilne etikete, zlat ali srebrn flo¬ master ter seveda kopico darilc ali slad¬ karij. Na trši papir narišemo obris smreke ali kak drug decembrski motiv, ga izrežemo in prelepimo z barvastim kolaž papirjem, blagom ali filcem. Posamezne bonbone, sladkarije ali druga darilca (npr. frnikole, prstane, žvečilne gumije, šilčke) spra¬ vimo v škatlice vžigalic, vsako posebej lepo zavijemo v darilni papir in ovijemo z darilnim trakom. Na vsako darilce prile¬ pimo majhno samolepilno etiketo, na ka¬ tero smo z zlatim ali srebrnim floma¬ strom napisali datum (od 5. 12. do 25. 12.). Darilca prilepimo na podlago s po¬ močjo dvostranskega lepilnega traku tako, da so dnevi pomešani in bo mali radovednež vsaj nekaj časa iskal pravi datum. Na vrhu koledarja naredimo z luknjačem dve luknji in skoznji vpe¬ ljemo trak, ki ga zavozlamo, da bo ad¬ ventni koledar mogoče obesiti na steno, kjer ga bodo vsi občudovali. ?k * .j. ^k k fr —k * >k * * * * * * * * * * Sladki šopek Sladkega šopka se lahko veselijo pri¬ jazne gospodične, ki pospravljajo svojo sobo, ne razmetavajo oblačil in si vsak večer skrbno umivajo zobe. Potrebujemo: bonbone (npr. gumi- bombone, žele), celofan, zeleno žico, barvast svilen ali krep papir, čipkast pa¬ pir za bidermajer šopke in darilni trak. 36 • TIM 3 • november 1992 Za sladki šopek so primerne vse vrste bonbonov, najlepši pa so seveda barva¬ sti. Miklavž bo gotovo izbral take, ki jih ima obdarovanec najraje. Za cvetove si pripravimo 10 x 10 cm velike kvadratke iz prozornega celofana. V sredino posa¬ meznih kvadratov položimo nekaj bon¬ bonov (slika 1), vse štiri vogale pa nato stisnemo skupaj in spiralno zvijemo, da dobimo »prašnik«. V sredini drugega kvadrata izrežemo luknjico ter skoznjo vtaknemo pripravljeni »prašnik« (slika 2). Pripravimo si tudi kvadrate iz svile¬ nega oziroma krep papirja ali barvaste aluminijaste folije enake velikosti. Na ZA SPRETNE ROKE enem vogalu jih rahlo zmečkamo in jih pet nanizamo okrog »prašnika«, da do¬ bimo »cvetnb liste« (slika 3). Cvet spi¬ ralno in trdno ovijemo z zeleno žico - »pecljem (slika 4). Barvi prašnikov in cvetnih listov se morata ujemati. Več cvetov povežemo skupaj z žico in ob¬ damo z bidermajer manšeto, ki jo ku¬ pimo v cvetličarni (slika 5). Če je ne utegnemo kupiti, lahko uporabimo papir¬ nato čipkasto podlago za torte ali izre¬ žemo čipkast prtiček iz papirja sami. Peclje ovijemo z darilnim trakom ustrezne barve ali s trakom krep papirja (slika 6). Blazine iz ostankov starih puloverjev Okrasnih blazin ni nikoli dovolj. Bolj kot za okras jih imamo radi zaradi udobja. Vse vrste jih imate že na svoji postelji ali kavču in ko se jih boste naveličali, jih sešijte še nekaj iz starih razvlečenih in raztrganih puloverjev. Cele dele plete¬ nine razrežite na kose in jih sešijte sku¬ paj kot kaže slika. Napolnite jih s slab¬ šimi deli in ostanki. Alenka Pavko Čuden Obešalnik za otroško sobo Čeprav je bilo doslej v TIMU objavlje¬ nih že nekaj obešalnikov nenavadnih oblik, se ta, katerega načrt vam pred¬ stavljamo tokrat, od vseh precej razli¬ kuje. Izbirate lahko med figuro deklice s čopkoma oziroma fantiča - ali pa nare¬ dite kar obe. Doma najbrž ne bo težko najti mesta, kjer bodo prikupni obešalniki služili svojemu namenu. V kopalnici bodo otroci (in seveda tudi starejši) na¬ nje obešali brisače, v predsobi ali sobi pa plašče, srajce, vrečko s telovadnimi copati in še kaj. Ker pomanjkanje pro¬ stora v TIMU onemogoča risanje načrta v večjem merilu, boste morali obris s po¬ močjo vrisane mreže ali boljšega fotoko¬ pirnega stroja povečati. Orodje Potrebujete svinčnik, kopirni papir, rezljačo z grobo nazobčanimi listi ali električno vbodno žago, električni vrtal¬ nik s svedri za les (0 4 mm) in beton (0 8 mm), izvijač ter čopič. Material Pri hiši imate gotovo kos smrekove deske, ki nima grč in razpok, uporaben pa je seveda tudi vsak drug les, le da je debel vsaj 15 mm. Ker je s struženjem krogel, ki nadomeščajo kljuke na obešal¬ niku, precej dela, je najbolje kupiti že narejene. Prodajajo jih kot ročaje za od¬ piranje omaric in predalov. V tehničnih trgovinah in na oddelkih z okovjem v ve¬ leblagovnicah jih je mogoče dobiti v raz¬ ličnih velikostih, oblikah in barvah, nji¬ hova cena pa je kar sprejemljiva. Pri izdelavi boste potrebovali tudi brusni pa¬ pir, črn vodoodporni flomaster ali elek¬ trični pirograf (priprava za vžiganje v les) in prozoren nitrolak oziroma lazuro za les ali različne oljnate barve. Les je na¬ mreč treba zavarovati pred vlago; toliko bolj, če bo obešalnik visel v kopalnici. Za pritrditev na steno pripravite dva 60 mm dolga lesna vijaka in ustrezna PVC zidna TIM 3 • november 1992 • 37 ZA SPRETNE ROKE vložka, lesna vijaka za pritrditev krogel na obešalnik pa izberite glede na njuno velikost. Izdelava Obris obešalnika prek indigo papirja prekopirajte na les (kdor ima namen na¬ rediti več enakih obešalnikov, naj iz tr¬ šega kartona izreže šablono, ki zelo olajša prerisovanje). S pomočjo vrisane mreže ali s fotokopiranjem obris prej po¬ ljubno povečajte. Z vbodno žago bo izre¬ zovanje hitro opravljeno, z rezljačo pa bo šlo nekoliko počasneje. Ko izvrtate še dve luknji za pritrditev krogel na deščico obešalnika, obrusite vse robove, nato pa s črnim vodoodpornim flomastrom ali pi- rografom figuri pazljivo narišete obraz ter roke in noge. Gumbe lahko naredite iz risalnih žebljičkov z barvastimi glavi¬ cami. Spretnejši, predvsem pa tisti, ki imajo bolje opremljeno domačo delav¬ nico in v njej tudi nadrezkar, naj namesto s flomastrom črte »narišejo« s koniča¬ stim rezkalnikom. Na koncu izdelek še zavarujte pred vlago. Les z lepimi in enakomernimi let¬ nicami dvakrat preiakirajte s prozornim nitrolakom ali lazuro za les, manj kako¬ vostnega pa raje prebarvajte z živimi oljnatimi barvami. Mesti izvrtin za Vijake v deščici naj izbere vsak sam, vendar skušajte glavici vijakov čimbolj »skriti« - npr. v stičišče večih črt. Matej Pavlič UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite odslej prejemati revijo na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpol¬ njeno pošljete na naslov: Tehniška za¬ ložba Slovenije, d.d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo polletne naročnine in si tako zagotovili tudi nespremenjeno ceno re¬ vije, ki v primerjavi z drugim že tako ali tako ni draga. Stroške pošiljanja revije krije založba. Opozarjamo vas še na ugodnost, do katere so upravičeni naročniki revije TIM: vse poljudne in strokovne knjige ter priročnike Tehniške založbe Slovenije, d. d. lahko dobijo za 20% ceneje. Opazili boste, da višina popusta ponekod že pokrije polletno naročnino na revijo, zato premislite o tej možnosti. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 4. decembra'prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki revije TIM smo oktobra izžrebali tri. To so: Zdenka Otrin, Zasip, Dobje 1, 64260 Bled, Andrej Založnik, Glavni trg 29, 62380 Slovenj Gradec in Primož Kovačič, Ribjek 2, 68230 Mokronog. Čestitamo! NAROČILNICA Nepreklicno (do pismene odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino za prvo polletje (pet številk), ki znaša 480 SIT, bom poravnal po položnici. Ime in priimek: - Naslov: - Poštna št. in kraj: -:_ Datum: _ Podpis: _ (Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.) __ 38 • TIM 3 • november 1992 ZNANSTVENA FANTASTIKA Neprekosljivost poštnega prometa Zdaj, ko se je človeštvo razširilo že po vsej galaksiji, se zdi, kot da je bil potek dogodkov popolnoma neizogiben. Le na eno vprašanje ne poznamo odgo¬ vora: Zakaj se to ni zgodilo že prej? Zakaj so ljudje segli po zvezdah šele leta 1994, ko se je nek trgovec angle- ško-kitajskega porekla nekoliko poglobil v svojo poslovno korespondenco? Morda pa je tok dogodkov, ki je pripeljal do največjih dosežkov človeštva, vse od izuma ognja do kolesa, pa od penicilina do jedrske fuzije, videti neizogiben samo, če se oziramo nazaj v preteklost. Kdo neki se spominja tisočev brezim¬ nih ljudi, ki so razkrivali skrivnost atom¬ ske energije? Ali moža, ki je odvrgel prvo atomsko bombo? Človeštvo se spominja Einsteina. Kdo se spominja tisočev brezimne- žev, ki so zgradili prvo raketo za polet na Luno, ali človeka, ki je prvi stopil na tuj planet? Človeštvo se spominja Verna, Leyja in Campbella. Prav tako, kot se človeštvo spominja Chapa Foeya Riderja. Chap Foey Rider je imel svojo pisarno v New Yorku, nedaleč od glavne želez¬ niške postaje. Bil je direktor uvozno-iz- voznega podjetja, ki je poslovalo širom posvetu. V petek, 8. novembra 1994, ko je njegova tajnica prinesla dnevno po¬ što, je bilo že štiriintrideset minut čez enajsto. Chap Foey Rider se je namrščil. Saj je bilo vendar že skoraj poldne, ko so mu dostavili pošto. Koliko let je že tega, ko so mu pošto dostavljali dvakrat na dan? Zjutraj in popoldne. Od tega je že vsaj petindvajset let. Le kaj se je zgodilo s toliko opevanim napredkom tehnolo¬ ške dobe? Spomnil se je svojega otroštva, ko so v Londonu dostavljali pošto trikrat na dan. Takrat je njegov oče zjutraj odpo¬ slal pismo, s katerim je povabil sode¬ lavca na popoldanski čaj, in prejel nje¬ gov pismeni odgovor še pred dogovor¬ jenim rokom. Ob tem se ti je lahko res samo zavrtelo v glavi. Chap Foey Rider je zmajal z glavo in vzel prispelo pošto. Med pismi je bil tovorni list iz njego¬ vega skladišča v Brooklynu, ki je bilo oddaljeno sedem milj. Odposlan je bil pred osmimi dnevi. Njegov svetovalec za naložbe mu je iz Bostona, ki je bil oddaljen 188 milj, po¬ slal stroškovni izpisek. Pismo je bilo od¬ poslano pred sedmimi dnevi. Carinski' posrednik je poslal poiz¬ vedbo iz 2451 milj oddaljenega Los An¬ gelesa. Odposlal jo je pred štirimi dnevi. Med pošto je bil tudi cenik nekega trgovca z biseri v Papeeteju na Tahitiju, oddaljenem 6447 milj. Pismo je potovalo tri dni. Chap Foey Rider je vzel žepni raču¬ nalnik. Nato je poklical direktorja podružnice v Flonoluluju. Naročil mu je, naj pošlje pismo podružničnemu direktorju v 11 525 milj oddaljeni Capetovvn. Samo dva dni kasneje je direktor po¬ družnice v Capetovvnu poklical Chapa Foeya Riderja in mu povedal, da je pre¬ jel pismo iz Flonoluluja. Čeprav je bila v New Yorku še nedelja, je bil v Cape¬ tovvnu že ponedeljek zjutraj. Chap Foey Rider je premišljeval. Ek¬ vator meri 24 901,55 milj. Potemtakem nobena točka na Zemlji ne more biti od katere koli druge točke oddaljena več kot 12450,78 milj. V roke je vzel atlas sveta. Bangkok je od Lime oddaljen 12244 milj. Chap Foey Rider se je nasmehnil. V obeh mestih je imel svojo pisarno. Pismo iz Bangkoka je v Limo prispelo v enem samem dnevu. Chap Foey Rider se je spet posvetil računalniku. Domneva je bila naravnost never¬ jetna. Da bi dokazal svojo teorijo, je moral opraviti še en preizkus. Stisnil je ustnice in na kuverto pazljivo napisal naslov: Stanovalec na Aleji zvezdnega sijaja 614 Alpha Centauri IV Pogledal je na uro. Stopil je do pošt¬ nega nabiralnika, potisnil kuverto skozi režo in se odpravil domov. Ko je naslednji dan prišel v pisarno, je v kupu pošte našel pismo, ki ga je naslo¬ vil na Alpho Centauri. Na kuverti so bile s škrlatnimi črkami odtisnjene naslednje besede: Naslovnik neznan. Vrniti pošiljatelju. Tistega dne je Chap Foey Rider priž¬ gal svojo prvo cigareto in skušal prikriti svoje nezadovoljstvo tako, da je v zrak puhal okrogle kolobarje dima. Mar je preizkus v resnici potrdil njegovo te¬ orijo? Res je bilo sicer, da je pošta pi¬ smo vrnila pošiljatelju, toda vrnila gaje tako hitro, da je bilo že kar sumljivo. Se enkrat je premislil logični potek dogod¬ kov in s povečevalnim steklom pregle¬ dal kuverto. Ni bilo razvidno, katera po¬ šta je zavrnila pošiljko. Chap Foey Rider je odločno in brez obotavljanja vzel list papirja in zapisal: Gospodu častnemu predsedniku vrhovnega galaktičnega zbora Sagitarius Spoštovani, Dolžnost mi veleva, da skušam priteg¬ niti vašo pozornost na nekatere po¬ manjkljivosti v delovanju galaktičnega poštnega prometa. Še včeraj sem poslal pismo... Naslednjega dne je Chap Foey Rider čakal jutranjo pošto, ki je naposled le prispela. Med pošto je bil zavitek iz de¬ belega, rumenkastega pergamenta, ki je bil prepognjen v obliki pisma. Nanj je bil odtisnjen umetelno izdelan rdeč pe¬ čat. Na naslovni strani je bilo z zlatimi črkami odtisnjeno njegovo ime. Chap Foey Rider ni niti trenil, ko je zlomil pečat, razgrnil pergament in pre¬ bral sporočilo. Pismo je poslal izvršilni tajnik pisarniške zbornice galaktične konfederacije. Spoštovani, Kot odgovor na vaše pismo s 14. t.m. vam po naročilu mandatarja konfedera¬ cije sporočam, da so bile vaše domneve točne. Galaktična konfederacija obstaja in deluje predvsem kot poštna zveza, njen glavni namen pa je spodbujanje trgovine in blagovne menjave med 27 000 članicami konfederacije. Edini pogoj za sprejetje v konfederacijo, ki je odprta vsem civilizacijam, je samostojno odkritje obstoja galaktične poštne zveze. Njegova visokost z zadovoljstvom ugo¬ tavlja, da ste z odkritjem nadsvetlobnega poštnega prometa izpolnili zahtevane pogoje v imenu vseh Zemljanov. Zato bo v teku naslednjih dveh dni na Zemljo prispel pooblaščeni odposlanec galak¬ tične konfederacije. Gospod Rider, prosimo Vas, da v imenu galaktičnega mandatarja sprej¬ mete izraze našega najglobljega spošto¬ vanja. »... spodbujanje trgovine in blagovne menjave...« Chap Foey Rider se je komaj prema¬ gal, da si ni veselo pomel rok. Pritisnil je na pozivnik in sklical sestanek s svojimi štirimi sinovi. Človeštvo je naposled se¬ glo po zvezdah in podjetje Rider, d.d. je bilo na to pripravljeno. Chap Foey Rider je poklical sprejemno pisarrw in usluž¬ bencem naročil, naj pričakujejo večji pa¬ ket iz ozvezdja Sagitarius. Flayford Peirce prevedel Žiga Leskovšek TIM 3 • november 1992 • 39 UGANKARSKI KOTIČEK Piramida Piramida je vrsta uganke, katere poseb¬ nost je, da je vsaka naslednja beseda v njej sestavljena iz premešanih črk prejšnje, dodana pa je še ena nova črka ) npr. R - IR - RIS - OSIR SKIRO - KORIST). Poleg piramid poznamo na enak način narejene tudi obrnjene piramide ali kline, dvojne piramide ali vretena in zlogovne piramide ter zlo¬ govna vretena. 1. prvi soglasnik v abecedi, 2. kemijski znak za rubidij, 3. vr¬ sta iglastega drevesa, 4. splošni izraz za blago, 5. indijska kača naočarka, 6. spojina z ogljikom, tudi geološka doba, 7. de¬ narni polom, propad podjetja. Rešitev nagradnih križank iz prejšnje šte¬ vilke TIMA: Serpentine: 1. Barbara, 2. Afrika, 3. apa¬ rat, 4. Trefalt, 5. trans, 6 sila, 7. Anton Nanut, 8. tujina, 9. Alabama, 10. Arktika, 11. Apolon, 12. namestnik, 13. kirasir, 14. rododendron, 15. Nina. Rešitev: Benjamin Franklin Enačba: A. ar, B. gen, C. Tina. Rešitev: X=A+B+C= Argentina Nagrade za pravilno rešeno križanko v 2. številki revije TIM prejmejo: 1. Aljoša Motore, Artiče 49 c, 68253 Artiče 2. Neja Zupanec, Planina 43a, 63225 Pla¬ nina pri Sevnici 3. Boštjan Šolar, Rečiška c. 6, 64260 Bled Številčnica Če črke, dobljene z rešitvijo opisov poj¬ mov, prenesete v oštevilčena polja, dobite v vodoravnih vrstah neko misel. 1 2 3 4 5 = naprava za prenos sil 6 7 8 = zmrznjena voda 9 10 11 = slovenski skladatelj zborovske glasbe, Alojz (1898-1977) Dopolnjevanka 1 — ARTI— 4 —MITO — 2 -BLEK- 5 -AKTA- 3 —INGA— Na črtice dopiši manjkajoče črke, da dobite pet besed znanega pomena. Rešitvi, ki ju dobite z navpičnim bra¬ njem dodanih črk, sta povezani z modelarstvom. 1. ime junaka znane Levstikove povesti, 2. oblačilo, 3. vrsta dalmatinskega vina, 4. ena izmed elektrod elektronskega ele¬ menta tranzistorja, 5. sol mlečne kisline. TIM 3 Revija za tehnično ustvarjalnost mladih NOVEMBER 1992, CENA 96,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 61102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d.d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61111 Ljubljana, telefon: 061/213-749 (uredništvo), 061/213-733 (naročni¬ ški oddelek), fax: 061/218-246 Revija izhaja desetkrat na leto. Naro¬ čite jo na naslov uredništva. Posa¬ mezna številka stane 96,00 SIT, pol¬ letna naročnina pa 480,00 SIT. Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101- 603-50480 Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman Zupančič Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Urednik revije: Jože Čuden Oblikovanje in tehnično urejanje: Božidar Grabnar Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljub¬ ljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnolo¬ gijo Republike Slovenije Revija spada med publikacije, za ka¬ tere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi od¬ ločbe Ministrstva za kulturo št. 415- 155/92 mb z dne 4. 3. 1992. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Najbolje ocenjena maketa na IX. SP je bil Sojuz ruskega reprezentanta Leviha. Samo enemu izmed enajstih sestavnih delov se ni odprlo padalce - in upov na najvišji naslov je bilo konec. Foto: Jože Čuden Rešitve ugank prepišite na dopisnico (ne trgajte revije!) ter najkasneje do 4. de¬ cembra pošljite na naslov Tehniška za¬ ložba Slovenije, d.d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana (s pripisom »Timove uganke«). Trije izžrebani reševalci bodo po pošti pre¬ jeli lepe knjižne nagrade. 40 • TIM 3 • november 1992 ^Ptrtta Potronen PflHmr ry£x .Mri /, 1 M,coii i _? ft KK£Tl IZBERITE PRAVO LEPILO © © © © 0 UHU V DOBREM IN V ZLU Lepila za vse materiale Primer lepljenja Papir na pluto = 1 = UHU alleskleber Fotografije Tekstil, klobučevina Umetne mase Univerzalno tekoče lepilo na podlagi umetnih smol za točkovno in ploskovno lepljenje. Hitro vezoče tekoče lepilo za vse vrste papirja v pisarni, šoli ali doma. Temperaturno visokoodporno kontaktno kavčukovo lepilo. Dvokomponentno epoksidno lepilo z visoko končno trdnostjo. Hitro vezoče lepilo za les, papir in stiropor. Lepila Lepila in mase Industrijski tlaki D UNIPOX UNIPUR - W *° POKROVITELJ «o^ v DRŽAVNE REPREZENTANCE RAKETNIH MODELARJEV Hitro vezoče lepilo za splošno uporabo in modelarstvo. © Univerzalno lepilo z visoko lepilno močjo za vse vrste umetnih mas. Trenutno cianokrilatno lepilo za neporozne materiale. Trenutno cianokrilatno lepilo za porozne materiale z možnostjo kratkotrajne korekture. Vodoodporno lepilo za les, iverne in panelne plošče d.o.o. Kajakaška 30 61211 Ljubljana—Šmartno Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296 22 * TIM 3 » november 1992 ___ TIM 3 • november 1992 • 19 18 • TIM 3 • november 1992 TIM 3 • november 1992 • 23 TIM 3 • november 1992 • 17 (29 N Os Os ■ F * u 4> X3 S €1 > O c (21 [R7, i \ LJ \ M M (§H 20 • TIM 3 • november 1992 TIM 3 • november 1992 • 21