• 
Vilko Mazi: 
TRIJE .o. V ZASAVJU 
l. Okrog (808 m) 
' judje, ki se vozijo skozi Zasavje, se mi vidijo dosti bolj 
, pusti kakor na drugih naših železnicah. Od pretekle je­
seni sem pomešan mednje skoraj vsak teden, pa doživ­
ljam zmerom enako podobo: Ti zadremljejo navadno že 
pred Zalogom in potem nejevoljni mežikajo v sprevod­
nika, če jih šele onkraj Laz ali Jevnice poterja za vozni 
listek. Eni si preganjajo čas s prebiranjem časopisov 
ali pa se zapleto s komer koli v kako jalovo čenčanje. 
Zelo redki so, ki jih zvabi na dolgi pulmanov hodnik vsak hip menja­
joča se pokrajina. Za oko planinca je to prava paša od Litije naprej, 
ko se prično vrstiti divje, neštetokrat presekane strmali savske debri 
vse tja do Zidanega mosta. 
Vse polno je tu prirodnih mikavnosti, ki pa tako naglo švignejo 
mimo, da jih še pazljivo oko komaj ujame. Tako n. pr. butne malo 
pred postajališčem v Renkah, koj nad železnico, ogromen snop vode 
iz žive skale in pade pod progo Savi v naročje. Samo za bežen tre­
nutek zablesti tudi vrh temne grape nad Renkami plečata, bela 
cerkev na Polšniku. Skozi gosto zaraslo drevje komaj opaziš čudovito 
lep sla-p Mitovščico pod visoko, prepadno steno tik pred Trbovljami. 
Kar pa ti ne uide izlepa, to sta dve vitki piramidi, ki se pri­
kažeta še pred Hrastnikom visoko gori na nazobčanem grebenu, 
segajočim izpod Kuma naravnost v Savo. Spremljata te še nekaj časa 
dalje od postaje, nato pa ju uzreš še dosti bolj mikavni z druge 
strani, nad šolo v Podkraju in potem še nekajkrat preko nižjih gre­
benov pred Zidanim mostom. 
To je Okrog (808 m), čigar nenavadna terenska oblika me je 
zanimala že pri risanju zemljevidov za planinski Priročnik. Šele letos 
se mi je ponudila prilika, da sem se mogel na svojem službenem 
povratku iz Maribora povzpeti tja gori. Prvomajniški izlet, da si 
lepšega ne bi mogel želeti. 
Vreme prejšnji dan ni kdo ve kaj prida obetalo. Tudi to jutro se 
je še kisalo in okrog Poljčan je tu pa tam oplazila kaka deževna 
kaplja okno kupeja. Ko pa smo zavijali od Teharjev proti celjskemu 
kolodvoru, je izpod nizkega, sivega .neba zažarela na sinjem ozadju 
dolga rajda planin v svežem snežnem ornatu tako blizu, da trenutno 
skoraj nisem mogel prepoznati v njih resnične podobe Savinjskih 
Alp. Tako lepih jih od tam morda nikoli več ne bom videl. Hkrati 
pa mi je bil ta edinstveni prizor dobro jamstvo, da se mi danes ni 
treba več bati dežja. 
Na Zidanem mostu sem prekinil vožnjo, si privoščil topel zajtrk 
v kolodvorski restavraciji in jo potem pobral vkreber po ozki cesti 
nad železnico. Cesta se kmalu spusti nizdol in prečka železnico. Ze 
632 

prej te z drugega brega Save pozdravi mičen slap, ki se v dolgih, 
tenkih pramenih poigrava po senčnem bukovju. Malo naprej ozna­
čuje žaga vstop v Škratovo dolino, ki je morda eden najmanj po­
znanih pristopov na širokoplečati Kum. Ko znova prečkam želez­
nico, že pokukata iz daljave obe piramidi Okroga. V malem naselju 
Suhadol povprašam možaka, ki kosi travo ob cesti, če ju pozna po 
imenu? »To so Ruglje,« mi odvrne. Tako tudi priletna ženica onkraj 
zadnje hiše. šele železniški čuvaj domačin nasproti šole v Podkraju 
mi pove, da se Ruglje (roglji) imenuje ves nazobčani greben, obe 
značilni piramidi v njem pa Okrog, na katerega mi prilično opiše 
smer vzpona iz nasproti ležeče grape. »Pot pa si boste morali po­
nekod iskati, zakaj tam gori imajo samo lovci kdaj opravka,« mi 
reče v slovo, preden me potegne s preprosto žičnico čez Savo. To je 
majhna, pokrita gondola z dvema sedežema, ki služi največ šolar­
jem z raztresenih kmetij Šavne peči, rojstnega kraja našega zname­
nitega klasicista, dr. Ant. Sovreta. 
Po zložni stezi dosežem v nekaj minutah gornjo žičnico, ki služi 
za prevoz drv. Koj naprej stoji preprosta žaga in še malo dalje mlin. 
Ne mika me naprej po grapi do zadnje kmetije, ampak krenem 
rajši po kolovozu na desno v breg k baijtam, ki so dobro vidne že 
od železnice, dasi mi železničar tega nemara po pravici ni nasveto­
val. Po višinomeru sem zdaj že 116 m nad Savo. Revna stezica skozi 
hosto me pripelje še 85 m višje do zadnje bajte (Podkraj 33). Gospo­
dinja, ki me dobi v vratih, se me skoraj prestraši. Ko pa jo spodobno 
vprašam po nadaljnji poti, mi s pomilovanjem pokaže na strmo' 
senožet, češ, tu bo še na)jbolje, poti pa da sploh ni nobene. In je 
ves čas gledala za mano, če res nimam kakega drugega »namena«. 
Šele ko sem vrh senožeti izginil v mlado bukovo hosto, se je menda 
potolažena vrnila v bajto. Tujega človeka nemara zlepa ne vidijo 
v teh hribih. 
Novih 64 m je bilo zdaj pod mano, čakala pa me je še hujša 
strmina po bukovi poseki, da sem imel ponekod pravcato plezarijo, 
preden sem v hudi pripeki dosegel greben. Višinomer mi je pokazal, 
da je bilo te pokore dobrih 115 m. S tem pa je bilo najhujše za 
mano, kajti stal sem na dobro izhojeni peščeni stezi, ki se je v po­
ložnih ključih vila navzgor mimo strmega skalovja. To stezo bi bil 
nemara imel na razpolago vse od zadnje kmetije v grapi, ki se mi 
je od tod kar vabljivo prikazala. 
Cudno razdejan bukov gozd se vleče gori prav do podnožja obeh 
piramid. Trhla debla, po sredi prelomljena, stoje še pokonci, pod 
njimi pa vse križem razmetani suhi vrhači. V mesecu maju kaj ža­
lostna podoba! Od kod tako uničenje? Od plazu skoraj nemogoče. 
Ko si nekoliko pobliže ogledam, spoznam, da je bil tu na delu 
gozdni požar. Le kdo ga je mogel zanetiti v tej odljudni samoti? -
Iz neprevidnosti? Morda celo iz hudobije? Vseeno; ogromna škoda, 
ki je desetletja ne bodo popravila. 
Vrnil sem se na stezo in po nekaj ključip. dosegel vrh skale s 
čudovium razgledom po vsej dolini proti Zidanemu mostu. Vsa pot, 
633 

ki sem jo do tu prehodil, je bila razgrnjena pod mano. Višinomer 
mi je pokazal, da imam premagati le še kakih 140 m. Na oko bi bil 
sodil, da jih bo najmanj 200. Tako varljiva je včasih perspektiva, 
posebno vertikalna perspektiva. No, časa sem imel dovolj, da sem si 
lahko privoščil pol ure oddiha. Do opoldne bom kljub temu na vrhu. 
Dolg potniški vlak je peljal od Zidanega mosta iproti Hrastniku. 
Z daljnogledom sem opazil samo nekaj glav v oknih. In še te so bile 
morda z očmi uprte v kalno Savo, namesto v to svetlo višavo, po 
kateri sem jaz že tako dolgo hrepenel. S hriba onstran Save sem 
zaslišal prostaško plesno godbo. Nemara kaka majniška veselica, 
»preskrbljena z jedačo in pijačo« . Meni pa so pele kukavice k skrom­
nemu predjužniku. še kaplje vode nisem imel s sabo, kljub temu z 
nikomer ne bi hotel menjati te vedre sproščenosti. Vem, da je devet­
<ieset odstotkov ljudi, ki bi rekli temu dolgčas. Tudi jaz sem bil 
kdaj med njimi, kaj bi tajil! Takrat sem iskal srečo okrog sebe, 
tisto varljivo srečo s stoterimi potrebami in tisočerimi razočaranji. 
Naposled sem jo našel v sebi, vso tiho in čisto, skromno in preprosto, 
srečo dozorelega planinca .. . 
Med redkimi, starimi borovci doseže steza greben (741 m). Levo 
po njem je le še dober lučaj do vznožja male piramide. Precej 
huda, gola strmina. Tipičen dolomit. Presenetijo me gosti šopi pra­
vega gorskega sleča na drnastem pobočju. Nad vse pa se razveselim 
cele trume cvetočega avriklja više gori po skalovju. Toliko skupaj 
sem ga videl nekoč samo v pečinah nad Kamniško Bistrico. Takrat 
me je še premagala strast, da sem si jih natrgal droben šopek. 
Koliko let je že tega, da se ne dotaknem niti teloha! 
Sam od sebe pride le malokdo do spoznanja, da je vsako trganje 
rož pravzaprav ostuden egoizem, posebno pa še trganje planinskega 
cvetja, ki se mora tako težko boriti za svoj obstanek. Koliko lepša 
je zavest, ki te obdaja, da se te lepote samo nagledaš in jo nedo­
taknjeno pustiš še drugim, ki bodo prišli za tabo! Pa tudi če bi ni­
kogar več ne bilo, ali nima cvetica enako pravico do življenja, 
kakor ti? - Mislim, da bi se tako spoznanje dalo vcepiti že mlademu 
človeku, toda ne s pustim pridiganjem, ampak z živim zgledom! 
Kdor je le enkrat okusil občutek take plemenite samoodpovedi, ga 
nikoli več ne bo izgubil. 
Vrh Malega Okroga se dvigne 49 m iz grebena, nadmorske višine 
pa je pokazal po mojem altimetru 804 m. Prostora je na njem samo 
toliko, da se lahko obrneš. Spustiti se moraš še bolj strmo v 26 m 
globoko škrbino, da se popneš iz nje po drnastem žlebu na glavni 
vrh, oprijemajoč se tu pa tam kakega grmiča ali pa grivaste trave. 
Tudi na tem pobočju je sleča in lepega jegliča v izobilju. Veliki 
Okrog, kakor bi jaz imenoval to drugo piramido, je na stari avstrij­
ski specialki kotiran z 808 m, moj višinomer pa mu je dodal še 11 m. 
Višinska razlika med obema znaša potemtakem 15 m, zračna razdalja 
pa okrog 40 m. Glavni vrh je ploščat in se na njem kar lahko iz­
tegneš po mili volji. Nek ljubitelj tega prijaznega kuclja, najbrže 
kak lovec, pa si je tu celo postavil udobno klopco z naslonjalom. 
634 

Veliki in Mali Okrog 
(s ceste pred Zidanim mostom) 
Slap Mitovščica pri Trbovljah 
Foto v. Mazi 
Po pravici ga zavidam za blažene ure, ki so mu tam gori v delež. 
Razgled je odprt na vse strani. Pod tabo dolg pas Save, Trbovlje, 
Hrastnik ter nešteto selišč od Cemšenika in št. Gotarda pri Trojanah 
do Vel. Širja nad Zidanim mostom. Za njimi kos Menine, Cemše­
niška planina, Mrzlica, Gozdnik, Kopitnik in Vel. Kozje. Pri cerkvici 
Sv. Jurija nad ~avno pečjo (791 m) se je veselica šele prav razvila. 
Ljudi kar mrgoli tam po trati in godba neutrudno brunda svoj eno­
lični mtadra, mtadra . . . Moj pogled pa se obrne še v tisto stran, 
kjer hočem nadaljevati svojo pot: gori proti očaku Kumu, ki ravno 
toliko, da kuka s svojim vrhom preko dolgega gozdnatega zaslona, 
še za dobrih sto metrov višjega od mojega razgledišča. 
Na levo in desno imam pod sabo globoko grapo. V prvi še zme­
rom vidim tisto kmetijo, ki sem se ji bil zjutraj v svoji prenaglje­
nosti izognil. Kakor drobna igračka se mi zde njena gospodarska 
poslopja, tako slikovito razmetana po zeleni ravnici. Desno grapo 
pokriva gosto bukovje. Sodim, da bo najbolje, če jo mahnem na­
prej po grebenu. Tu je vsaj odprt svet, čeprav bo treba po njem 
večkrat gor pa dol, kakor sem to že iz doline opazoval. Tudi na 
karti ni nobene druge poti. 
Malo je manjkalo do dveh, ko sem oprtal. Ni me skrbelo, da do 
večera pridem na Kum, kjer sem nameraval prenočiti. Najprvo je 
bilo treba 46 m strmo navzdol med pečevjem, potem pa spet 40 m 
navzgor, toda nekoliko položneje. Nato sem sledil stezici čez vse 
ostale roglje. Samo p1i zadnjem se mi je uprlo. Hotel sem ga obiti 
na desno, pa bi bil bolje storil, če bi ga bil obšel na levo. Prihranil hi 
635 

si bil prav nerodno plezarijo po skoraj navp1cno odsekani steni, 
ki se skriva za tem rogljem. Dno te stene je že v višini Vel. Okroga. 
Naprej drži položna steza skozi bukov gozd mimo kote 931 v preč­
nem grebenu. Koj onstran grebena so njive in pod njimi prve hiše 
raztresenega naselja Župa. Pri eni od teh so mi prijazno postregli s 
skodelico mleka. Ko pa sem pobaral po nadaljnji poti, bi si bila 
gospodar in gospodinja skoraj skočila v lase. Ona je trdila, da bo 
najbolj pametno, če krenem naprej med njivami na Matico, pa od 
tam po markirani poti; on pa je tiščal, da bo skozi hosto dosti bliže 
in da nimam kam zaiti, če se bom držal smeri po soncu. Ker se 
nisem hotel zameriti ne enemu ne drugemu, sem jo sprva ubral 
nekako po sredi, brž ko sem jima bil z oči, pa sem zavil v hosto 
in kmalu iztaknil kolovoz s starimi markacijami. Kar dobro sem 
jo tako pogodil. Sonce je stalo še visoko, ko sem stopil na vrh. 
Moje pričakovanje, da bom na Kumu mirno prenočil, se je 
mahoma podrlo. Se preden sem se obrnil h koči, je zahreščala har­
monika in za njo pijano vriskanje. V dolini me taka reč ne moti, 
v planinski postojanki pa je ne prenesem. Pravi planinec ima dovolj 
čistega veselja v sebi in prav nič ne potrebuje takih »dodatkov«. 
Planinsko društvo, ki to mirno trpi v svojih kočah ali celo podpira, 
očitno kaže, da ne razume svojega vzvišenega poslanstva in da je 
navadna oštarijska bratovščina. V koči tudi dejansko ni izgledalo 
prav nič drugače kakor v kaki zakotni oštariji: z vinom polite 
mize, surovo vpitje, gost tobakov dim itd. Kakor koli so mi bile 
noge že utrujene in želodec potreben okrepčila, sem se brez okle­
vanja obrnil in jo potegnil na Dobovec. Tam pa sem prišel iz dežja 
pod kap, saj sem še pijane otroke srečaval na cesti skozi vas. Mra­
čilo se je že, zato se nisem kar nič obotavljal. Ucvrl sem jo naprej 
po gladki cesti v Trbovlje, da se z zadnjim večernim vlakom vrnem 
proti domu. 
Vse te zadnje nevšečnosti mi je dobrotljivo prekrila čudovito 
lepa slika Okroga, ki se mi je bil prikazal še enkrat nad Dobovcem, 
oblit od zadnjih žarkov večernega sonca. Slovo, ki me je spremljalo 
vse toplo in ki ga zlepa ne bom pozabil. 
2. Odjek (898 m) in Ostrez (841 m) 
Tudi ta dva Kumova vazala, ki pa stojita na njegovi zahodni 
strani, skoraj tik drug drugega, sta me že davno mikala. Iz Savske 
doline same ju ne opaziš, pač pa ju večkrat vidim s šmarne gore, 
kako se ostro odražata v obzorju. Celo s Triglava, ko sem bil tam 
pred leti zaposlen z risanjem panorame, sem ju nekajkrat dobro 
razločil s prostim očesom. 
Sprva sem ju bil namenjen obiskati kar s Kuma preko Sv. Ju­
rija, torej obenem z Okrogom. Ker pa me je tam tako hudo vzneje­
voljilo, sem pustil še ta načrt in rajši pobegnil po najkrajši poti 
v dolino in domov. Tako sta prišla šele nekaj tednov kasneje na vrsto. 
636 

Tokrat sem si izbral Trbovlje za izhodišče. Bliže bi bilo iz Za­
gorja
1 
ali iz Renk, jaz pa sem hotel porabiti to priložnost, da si 
mimogrede pobliže ogledam slap Mitovščico, ki se lepo vidi že s 
trboveljske postaje. Komaj pet minut je še do njega, ko prekoračiš 
most pod postajo. 
Položna stezica te pripelje do kmetije nad slapom, ki pada kakih 
15 m globoko v širokem in močnem curku do ceste ter koj pod njo 
izteče v Savo. Na kmetiji nisem našel nikogar doma, pa sem jo kar 
sam pobral ob vodi navzgor do izvira, dobrih 30 m više od kmetije. 
Lep kos divje romantike je ta skriti kotiček pod ogromnimi, navpič­
nimi pečinami. Mislim, da v vsem Zasavju in še daleč naokrog ni 
kaj mikavnejšega. 
Ce bi bilo to v Švici! . . . bi nemara vzkliknil kdo v prvem 
navalu navdušenja. Pa ne! Jaz sem svoje dni obredel vse pomemb­
nejše doline tega turističnega eldorada, pa si prilično lahko pred­
stavljam, kaj bi tu nastalo: z belim peskom posuta, gladka pot, 
umetna železna ograja, betonske škarpe in mostiči ter, ne nazadnje, 
obalkonjen hotel z garažami in široko teraso na mestu sedanje, 
pohlevne kmetije. Vse take civilizirane navlake ni prav nič potreba, 
. pač pa bi bilo prav, če bi izginilo tisto drevje ob železnici, ki je 
najgostejše baš tam, kjer bi imeli potniki najlepši pogled na slap. 
Upam, da se bo našel kdo v Trbovljah, ki bo to preskrbel. Morda 
Planinsko društvo, ki bi s tem pokazalo, da mu oštarijska politika 
ni alfa in omega njegovega nehanja ... 
Namenjen naprej gori ob Savi proti Šklendrovcu, sem stopil po 
kolovozu, ki drži od omenjene kmetije v to stran. Tam sem dobil 
gospodarja na njivi, ki mi je šele znal povedati, kako se slap :imenuje 
(na trboveljski postaji tega nihče ni vedel) in še marsikaj zanimi­
vega. Med drugim tudi, da se je z malim čolnom možno prepeljati 
okrog 80 m daleč po votlini za izvirom, široki ponekod do 12 m in 
tudi toliko visoki. Da pa pot naprej zapira tesno zagvozdena skala. 
Pravkar se vrše priprave, da bi jo razstrelili. Neka komisija z okraja 
baje skrbi za to. Opazil sem, da so že nekoliko poglobili strugo 
pred izvirom, delavcev pa ta dan ni bilo blizu. Ce ne bo spat vse 
skupaj zaspalo ... 
Lepa, gladka cesta, ki jo je napravil okupator (vsaj nekaj ko-
1-istnega!), me je pripeljala mimo divje in med kajakaši zloglasne 
savske brzice pod idiličnim gradičem Prusnikom do vstopa v tesno 
grapo Šklendrovca. Obledela markacija na zidu onkraj mostu me 
je povabila po betonskih stopnicah na drugo in prav tako čedno cesto, 
ki se vije ob šumnem potoku gori k Sv. Juriju pod Kumom. Spo­
minjam se še zanikrnega, blatnega kolovoza, po katerem sem se tu 
pred davnimi leti vračal s Kuma na zagorsko postajo. Tokrat sem 
srečal prašnega cestarja na delu. Skrbno je izravnaval male ko­
tanje z drobnim gramozom. Težak kamion, obložen z bukovimi hlodi, 
je privozil mimo. Novi časi v tej nekdaj tako odljudni grapi. 
1 
Plan. Vestnik, 1929, dr. A. Brilej: V Polšenskih Dolomitih. 
637 

Orljeka nihče ne pozna v Šklendrovcu, pač pa Ostrež, čeprav 
je ta precej nižji. Omenjali so mi nekak Rodež, toda karta mi je pod 
tem imenom pomenila le neko kmetijo v bližini Orljeka. Nekateri 
so me spraševali, če mislim morda na Kučenperk? Tega pa sploh 
ni na specialki. Zenska, ki sem jo spotoma dohitel, mi je povedala, 
da se vrača na Polšnik mimo Ostreža. Zavila je kmalu po markirani 
stezi v breg. Meni pa to ni kazalo, ker se mi je zdelo še , preblizu. 
Moral bi še mimo nekaj žag in mlinov, če sem hotel priti Orljeku 
za hrbet, to je na njegovo položno južno pobočje. Mahal sem jo 
torej še precej daleč naprej po zložno napeti cesti, dokler me ni v 
opoldanski pripeki povabil studenček v hladni senci k daljšemu 
počitku. Postarna ženica, ki je prišla tja od sosednje bajte oprat 
skledo solate, pa je vendar že nekaj slišala o Orljeku. »To bo tisti 
hrib za Sv. Lena.rtom,« je dejala. Ko sem ji to po karti potrdil, 
mi je nasvetovala, da jo uberem kar po stezici nad studencem. 
V nekaj minutah sem dosegel položno košenico in vrh nje za­
gledal samotno kmetijo Jeraj vinograda. Više gori strm smrekov 
gozd. Z nasprotne strani, onkraj globoke grape, zastavna cerkev na 
samem grebenu s kopico hiš okrog sebe. To je Sv. Jurij. Vidim tudi 
cesto, ki sem jo spodaj zapustil, kako se pne tja v dolgih ključih po 
odprtem pobočju. Nobenega dvoma ni več, da sem na pravi poti. 
V vinogradu je skoraj vse trsje požgano od slane. Kakšna škoda! 
V hiši najdem čedno, mlado gospodinjo. Takole brez srajce, kakor 
sem bil, se me je kar nekam prestrašila. Nemara še nikdar ni videla 
golotrupega tujega človeka. No, z nekaj vljudnimi besedami sem jo 
kmalu pomiril, ko je spoznala, da sem namenjen naprej. Pri Pod­
reberniku se pravi pri hiši, pišejo se pa kaj nenavadno, kar nekam 
eksotično: Kaliope. 
Po višinomeru sem presodil, da sem še kakih 300 m pod vrhom. 
V tem me je potrdil tudi Sv. Jurij s svojimi 770 m nadmorske vi­
šine, ki je stal še precej nad mano. Treba je bilo še strmo skozi 
gozd do Zagorca (Skrinjarja), to je zadnja kmetija, ki leži že na 
samem travnatem in razpotegnjenem pobočju Odjeka. Cetrt ure 
kasneje sem odložil oprtnik poleg piramide in se zleknil po mehki 
ruši. 
Razgled v dolino zapira samo s severne strani do vrha porasel 
bukov gozd. Sele od tu se mi je prikazala bližnja cerkev Sv. Le­
na.rta (864 m), skrita za visokim smrečjem. Toda ni se mi ljubilo tja, 
saj je bila gotovo zaprta. Vsa težka vrhnja gmota očaka Kuma se 
boči po vzhodnem nebu. Toliko da še pokuka desno izza njega 
Veliko Kozje in malo naprej kopasta Lisca. Od temnih gozdov Jatne 
valovi čez vso južno stran z neštetimi selišči in cerkvicami posuta 
dolenjska pokrajina notri do Gorjancev. Za Dolgim brdom nad Li­
tijo se komaj še odraža v sivem čadu silhueta Krima in Polho­
grajskih hribov. Julijci so popolnoma utonili, prav tako Kamniške. 
S Cicljem in Limbarsko goro je v to stran končano. Pač pa zajame 
oko še dolgi hrbet Menine, tršato kopo Cemšeniške planine, dvo­
glavo Mrzlico in špičasti Gozdnik ter ves pisani mozaik pod njimi. 
638 

Toplo popoldansko sonce me naposled premami v leno drema­
vost. Ko se predramim, je že štiri preč. Kar nič se ne smem obotav­
ljati, da obiščem še sosednji Ostrež in do mraka pridem na Polšnik. 
Poti ni nobene, pa jo kar po košenici uberem do najbližje kme­
tije na jugozahodnem pobočju. Pri Pavlinu se reče tam, pišejo se pa 
Višnikar. Družino sem našel zbrano pri južini, toda prijazni 
gospodar je kar odložil žlico, da je stopil z mano na breg in mi od 
tam tako nazorno razložil kam in kako, da se tej bistrosti nisem 
mogel dovolj načuditi. 
»Saj vem, kako napravijo drugod,« je dejal s širokim nasme­
škom in pokazal venec zdravih, belih zob. »Kar skozi olmo ti kdo 
pomaha, potlej se pa brihtaj, kakor veš in znaš. Jaz rpa pravim, da 
je treba tujemu človeku vse natančno dopovedati tako kakor otroku, 
da ne bo taval izgubljen, kakor se je to meni samemu nekoč zgodilo 
tamle v Jatni. Pota so se križala na vse strani, nikamor nisem videl 
iz gozda, pa ugani, kam, če moreš? Nazadnje me je ujela noč. Ob 
ognju sem pričakal jutra, da sem mogel naprej, kamor koli že, samo 
da pridem enkrat ven iz tega blodnjaka. Od takrat vem, kako je 
treba temu streči.« 
še dolgo je gledal za mano, če grem prav. Preden sem se mu 
izgubil za zadnjim robom, mi je še enkrat zaklical: »Pri kalu na 
desno !« Nobenega zemljevida ne bi več potreboval, tako jasno 
mi je bilo vse. Res sem našel samotno stoječo smreko in naprej 
kal. Ce bi bil tu krenil na levo, bi me prineslo naravnost na Polšnik 
in bi se tako obrisal za Ostrež. Tega pa ravno ne bi rad. Kmalu 
so bile za mano prve bajte na Preveku, od koder se mi je spet pri­
kazal Ostrež in že čisto blizu, da sem lahko natančno razločil cerkvico 
sv. Katarine pod njegovim vrhom od obdajajočega jo skalovja. še 
malo naprej ob gozdnatih podankih Petkovne (875 m), pa sem stal 
na prevalu, ki pada globoko doli v Renke. Cetrt ure nisem imel kaj 
do vrha. 
Ostrež in razgled z njega je zanimivo popisal že dr. Brilej v 
citiranem članku Pl. V. Jaz na žalost nisem bil deležen take ugod­
nosti. Edino nazaj proti Orljeku in Kumu je bilo vse čisto, drugo 
pa je še bolj potonilo v čad, nazadnje tudi sonce, ki bi moglo sicer 
sijati vsaj še pol ure. Z vrha, ki pa ni v skalah neposredno nad 
cerkvico, ampak nekoliko dalje naprej, se mi je prikazal tudi Polš­
nik, ki mi ga je dotlej zakrivala Petkovna. Natanko sem lahko 
sledil ravni poti, ki drži tja po zahodnem pobočju Petkovne, z dolgo 
vrsto prepadnega skalovja pod vrhom, ne pa Orljeka, ki leži dosti 
daleč vstran in je ves pokrit z zelenjem, kakor je to pomotoma za­
menjal dr. B. v navedenem članku. 
Pot na Polšnik je lepa višinska promenada, čeprav se vleče od 
Ostreža skoraj polno uro. Skoraj ves čas se ti odpira z nje razgled 
v globoko, zeleno grapo med divje razbrazdanimi, peščenimi vesi­
nami Ostreža in temno gozdnato gmoto 2amboha, vse doli do sav­
ske struge pod Renkami, kakor tudi na dolg niz hribov onkraj Save. 
Zlasti ljubka je zelena planota pod 2ambohom, ki se vije po njej 
639 

kakor ozek bel trak cesta mimo gradiča Klevišče in skozi Zgornje 
ter Spodnje Tepe v grapo Pasjeka. 
Polšnik je bil med okupacijo hudo razdejan. Se zdaj štrli v nebo 
nekaj žalostnih ruševin pod cerkvijo, na drugi strani pa je opaziti 
dosti marljive obnove. V gradnji je tudi lepa, nova šola. V krajevni 
gostilni so mi prav lepo postregli in poskrbeli tudi za skromno pre­
nočišče, kar pa še ni tako lahka stvar. Za kak večji tujski promet 
manjka na Polšniku še precej pogojev. Nujno potrebno bi bilo, da 
bi pristojno PD usmerilo svojo pozornost tudi v ta pozabljeni ko­
tiček in zaznamovalo v njem vsaj nekaj najvažnejših potov. Morda 
bi bilo celo vredno razmišljati o primerni planinski postojanki tam 
nekje okrog Petkovne? -
Cir i l Debeljak: 
DOLOMITI 
o dolgih letih sanj in neuresničenih načrtov se nam je 
končno odprl čarobni svet Dolomitov s svojimi strmimi, 
rumenimi stenami, s stoterimi jezeri in škrlatnim sonč­
nim zatonom, ki ostane vsakomur, ki ga je doživel v 
Dolomitih le enkrat, neizbrisno v spominu. Po težkem 
uku v belem in krušljivem apnencu, po napornih vzpo­
nih v ledu in snegu sem bil pripravljen, da poizkusim 
tudi tu, kjer opravlja leto za letom zrelostni izpit na 
stotine najboljših alpinistov Evrope. 
Zavedala sva se z Nadjo, da v 14 dneh ne plezava samo za svoj 
užitek in ime, ampak za ves slovenski alpinizem, saj sva kot prva 
Jugoslovana po vojni prekoračila italijansko mejo z vrvmi preko 
ramen. Dolgih pet mesecev so romali vizumi iz urada na urad, s 
konzulata na konzulat in končno prišli rešeni ravno v pravem času. 
Kondicijski trening v francoskih Alpah je splaval po vodi in tako 
je ostal moj dopust še cel, da ne govorim o Nadji, ki ji ta, zame 
najvažnejša plat odprave, ni delala preglavic. Teže kot stopiti pod 
steno je bilo sedaj nabrati opremo. Sam razen nekaj klinov in za­
ponk nisem premogel ničesar. Prepustil sem torej organizacijo Nadji. 
Izvrtala je iz vseh strani in lukenj opremo od klinov pa do spalnih 
vreč in šotora. Največjo zahvalo pri tem dolgujeva znanemu ljub­
ljanskemu alpinistu dr. ing. Francetu Avčinu, ki nama je dal na 
razpolago vse svoje dragocenosti, celo vrv, šotor, kline, zaponke in 
kuhalnik ne nazadnje »Alpinizem«, brez katerega bi v Dolomitih 
kaj hitro ostala z dolgimi nosovi pod ali pa sredi sten. 
Pomoč v denarju sta nama nudila Planinska zveza in celjsko 
društvo, tako da sva na dan odhoda sedela na težkih kovčkih in 
nahrbtnikih brez skrbi in pričakovala le še najboljšega vremena. 
Manjkala pa je kljub temu še ena stvar, ki bi naju pozneje v stenah 
Dolomitov skoraj stala življenje in to je vreča za bivakiranje, ki je 
v vsej Ljubljani nisva staknila nikjer. Zalostno, toda resnično je, da 
640