vzgoje Področja Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 33 Profesor Zoran Didek (1910–1975) se je na sliki Kote – avtoportret ob Krki upodobil med slikanjem v neobljudeni naravi, stoječega za stojalom na robu geometrijsko priostrenega travnika, ki se v simetrali zalamlja nad njegovo glavo in se diagonalno spušča do roba slike, njegovi stranici pa obrobljata vrsti drevesnih krošenj. Izhodišče za tako podobo je enako koncipirana krajinska slika Ob Krki, vendar se njen motiv naravno izteka v reko in nabrežje Krke z odsevi; tu pa je avtor prizorišče iz celotnega krajinskega prostora izstrigel in prizor na travniku z dodano avtoportretno figuro položil v sinje kozmično brezprostorje, v katerem je slikarski motiv v vseh pogledih osredotočen na nazoren prikaz Didkovega likovnega snovanja. Vzgojiteljski načrt slikarskega teoretika Zoran Didek: Kote – avtoportret ob Krki, 1960 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. 'Sliko na sliki', ki nastaja na stojalu, ro- jeva izšolan slikarjev pogled, kakršen je na končani podobi preoblikoval tudi sa- mega slikarja in celotno naravo. Četudi gleda umetnik na travniku krajino ne- posredno, je ne slika več realistično kot nekdanji pleneristi, ampak jo projicira skozi 'učni program' svojih pedagoških načrtovanj, upoštevajoč likovna načela, ki so ga usmerjala pri celotnem življenj- skem delu. Z njim pa je, kot je sam po- jasnil, skušal zadržati minevanje stvari in ga spremeniti v brezčasno trajanje. Slikar je v mladosti kot pripadnik skupine Neodvisni slikal nadrobnosti očiščeno vi- deno resničnost z zanesljivim, vehemen- tnim risarskim zamahom, v času postopne povojne modernizacije slovenskega slikar- stva pa se je usmeril k poenostavitvi oblik v duhu geometriziranega abstrahiranja ter usklajevanja vseh likovnih elementov, predvsem v osnovi monotonih barvnih tonov in svetlobe, ki oživlja svet. S tem je želel ustvarjalno zaobjeti likovno in tudi ži- vljenjsko bistvo. Ko je s takim motrenjem pojasnjeval bistveno, je naravne oblike re- duciral v likovne izvlečke, s katerimi je v vsem ugledanem razkrival načelo skladno- sti. Nenadzorovano slikovitost, ki se lahko slikarjem spremeni v zatočišče le na videz umetniškega 'mazanja' z barvami, je zave- stno ukrotil v vzpostavljanju preglednosti in pri tem težil k usklajenosti in čistosti, skozi katero naj bi se izjasnilo bistvo življe- nja v njegovi nosilni konstituciji, v kateri višji red stvari prerašča osebnostno indivi- dualistično izraznost, ki jo presega nespre- menljiva večnost. Njegove slike so rezultat nenehnega pro- diranja k temu cilju, ki je sanjalo o popol- nosti; zato tudi nekakšne študijske pona- zoritve umetnikovih gledanj, ki učinkujejo hkrati kot pedagoški zgledi in samostojne umetnine. Slikar je namreč izpričeval po- sebno poklicanost za pedagoško in vzgoji- teljsko poslanstvo in se je na tem področju uveljavil v celotnem nekdanjem jugoslo- vanskem in tudi širšem evropskem pro- storu. Bil je načrtovalec učnih programov, pobudnik otroških likovnih razstav ter de- javen in odlikovan udeleženec mednaro- dnih pedagoških kongresov, kot karizma- tičen profesor na likovni akademiji pa je med pojasnjevanjem ves čas risal na tablo, posredoval analize in sintetična spoznanja v poetičnih sentencah. Na podlagi tega je lahko po njegovi smrti izšla knjiga Teorija oblikotvornosti, iz katere je jasno razvidno, da ga je ob vsem likovnem razumarstvu bistveno določal tudi nepredvidljiv ču- stveni impulz. Zato lahko njegovi likovni napotki učinkujejo le kot usmerjevalci in ne kot zapovedana doktrina, saj je celo po- udarjal, da se vsega ne dá naučiti in da je bistvo prepuščeno ustvarjalni intuiciji, pri ustvarjalnem delu pa je predpostavljal tako razum kot srce. Iz opisane slike je jasno razviden likovni proces, med katerim je umetnik upodo- bljeni prostor projiciral na ploskev, ki je postala prizorišče poenostavljanja oblik, še posebej v shematično silhueto povze- tih dreves, ki se spreminjajo v zeleneče in bele kroge, izjemoma poudarjene tudi z modro barvo, ki se v zelenem sozvočju usklaja s sinjino modrega brezprostorja; brez poetičnega nadiha pa ni slika že zara- di nakazanega odnosa do narave, s katere svetlobo se na osončenem delu travnika presvetljeni ustvarjalec kljub jasno razme- jujočim obrisom staplja tudi v duhu. Umetnik si na tako zasnovani sliki pred- vsem sproščeno prizadeva, da bi iz nepre- glednega krajinarskega zelenila priklical jasno razvidnost, stremečo k idealnemu redu. Šele na nadaljnjih, oblikovno bolj razčlenjenih ploskovnih slikah je oblike krošenj, reduciranih v popolne kroge, pravokotnike drevesnih debel, arhitek- turnih elementov ter ostrino senčnih in vzgoje Področja 34 Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 osončenih ploskev povezal in prepletel tudi v bolj zapletene arhitektonske mreže likovnih prvin, ki jih na njegovih »arhi- tekturah slikarskega prostora« poživlja v jasno obrisanih ploskvah razparcelirana svetloba. Utripajoče bivanje narave je ka- naliziral v samostojno likovno življenje in ga preoblikoval v abstrahiran likovni organizem, ki pa vendar ni docela odtr- gan od naravnih impulzov z njihovimi motivnimi izhodišči, ampak jih skuša le sintetično kristalizirati in zajeti njihovo brezčasnost, tako kot je to v načelu storil že prvi od modernih evropskih umetni- kov, predhodnik kubistov Paul Cézanne. Pričujoča slika je še nekje sredi tega pro- cesa, radikalnejše Didkove podobe pa se kot študijske analize ponekod pribli- žujejo celo ponazoritvam pedagoških postulatov, ki izhajajo iz prav izjemnega pedagoškega erosa. Ta je umetnika tako prežarjal, da si je želel privzgojiti večjo likovno kultiviranost kar najširšemu krogu ljudi. Zato se je posvečal tudi obli- kovanju uporabnih predmetov in tisko- vin ter opremljanju notranjosti tovarn, hidrocentral in šol, ki jih je hotel hu- manizirati, zaman pa je skušal uresničiti tudi likovno obdelavo celotne notranj- ščine jedrske elektrarne v Krškem, pri kateri naj bi bila iz barvne razporeditve razvidna celotna funkcija objekta. S takimi pogledi je Zoran Didek opa- zno vplival tudi na posamezne njegovim zgledom in nasvetom sledeče slikarje, predvsem tiste, ki so se ob razglašanem pogrešanju konstrukcijskega izročila v naši umetnosti usmerili v duh postku- bizma in se specializirali tudi v pariški šoli postkubista Andréa Lhota; to pa jih je, kot je komentiral že Marijan Tršar, lahko zapeljalo v slogovno okostenelost ali pretirano doktrino, ki se je včasih niso mogli več otresti, medtem ko je sam Didek vedno vse le na novo preizkušal in ni zapadel v dogmo. Svoj zadnji, pred- smrtni cikel krajinskih slik z motiviko drevja ob Krki je naslikal celo v prese- netljivo hlastnem, vehementnem impul- zu, ki pa očitno temelji na njegovi veliki študijski izkušnji, saj je tudi v sočni, le navzven improvizirani svežini slikarje- vih premišljeno odmerjenih zamahih zajet tako zgoščen red, da so drevesa videti kot vzbrsteli kristali, arkadijsko zveneči v pastoralni zelenini, ki je njego- va osnovna, z naravo ob Krki prepojena 'dolenjska' barva. Z vsem takim snovanjem je bil Zoran Di- dek optimistično svetal slikarski teoretik in navdihujoč pedagog ter vzgojitelj, ki je med pedagoškim delom uresničeval tudi samega sebe in ob vsej težnji po ure- janju kaosa ostal do zadnjega odprt za enigmatična sporočila o skriv- nostnih zakonitostih življenja, stoječ kot prosojen slikarski premerjevalec in preurejevalec sredi narave, ki jo je občudoval, se z njo krepčal in zatapljal svoj pogled v njeno večno lepoto. Sámo razbiranje slikarske »par- cele« z njenimi »kotami«, ki se mu umetnik na sliki posveča, pa nam iz avtorjeve spominske podzavesti morda celo nehote signalizira, da je bil slikarjev oče geometer. Če se posebej sprehodimo še po pokošenem rumeno-zele- nem travniku na sliki, opazimo ob njegovem senčnem desnem robu nekaj negeometrijskih madežev, ki očitno niso plod študijskega procesa, ampak so prej droban odtis neznanega naključja, ki »geometrsko-pedagoški« tlorisni načrt Didkove likovno čiste plo- skve kvečjemu dodatno »ornamentira«. Slikar je leta 1962, ko je sliko obešal za razstavo v novomeški knjižnici, izvor teh madežev moji tedanji otroški radove- dnosti tudi sam pojasnil in mnogo po- zneje sem v pesmici Zoran Didek in mač- ka to njegovo pojasnilo komentiral. Milček Komelj Zoran Didek in mačka Ko sliko za razstavo je pripravil, o njej mi Zoran Didek je takole pravil: 'Še preden se je krajina posušila, se mi po njej je mačka sprehodila.' In kaj vestni Didek je napravil? 'Pustil sem jo, kot je bila, ne da bi jo popravil.' To storil Didek je, ki zanj velja, da slikal s čistim, jasnim je razumom. Ko čakal s pritajenim je pogumom, da v umetnino stopi sled srca, mu strogo skonstruirana pravila je najprej mačja tačka pohodila.