Marija Makarovič I KMEČKI POSLI* V pričujočem Slovenskem etnografu so obdelane poglavitne kulturne sestavine, ki kažejo bivanjsko podobo slovenskega agrarnega prebivalstva v 19. stoletju. Vsebina pričevanj je v glavnem omogočala le splošnejši oris življenja in kulture kmečkega, v 19. stoletju prev- ladujočega prebivalstva. To potrjujejo statistični (šele za posamezna leta v drugi polovici 19. stoletja popolni) podatki, ki so omogočili izračun vsega in podeželskega prebivalstva (tab. 1 ), dalje kmečkega prebivalstva (tab. 2) in delež poljedelskih delavcev, med njimi tu- di poslov (tab. 3). Tabela 1. Število vsega (1 = ) in podeželskega prebivalstva (2 = ) po deželah za posamez- na leta v obdobju 1869-1900 (Blaznik, str. 109) 1869 1880 1890 1900 Razlika v obdobju 1869-1900 Prekmurje 1 = 65.126 74.222 82.276 87.320 mesta 22.194 2 62.022 70.556 78.136 82.670 dežela 23.511 Slovenska 1 = 406.180 426.975 444.300 457.837 mesta 51.657 Štajerska 2 = 369.774 385.513 393.546 394.499 dežela 24.725 Slovenska 1 = 147.444 152.951 157.697 161.309 mesta 13.865 Koroška 2 = 124.954 123.657 125.340 121.599 dežela 3.355 Kranjska 1 = 463.273 481.243 498.958 508.150 mesta 44.877 2 = 410.354 422.644 433.343 428,906 dežela 18.552 Goriška 1 = 137.474 145.296 151.002 159.243 mesta 21.769 2 = 109.823 113.323 116.886 118.240 dežela 8.417 Trst 1 = 123.098 144.844 157.466 178.599 mesta 55.501 2 = 6.350 6.069 6.637 3.474 dežela 2.876 Slovenska 1 = 58.432 65.082 69.172 73.036 mesta 14.604 Istra 2 = 36.824 41.852 45.269 48.136 dežela 11.312 Tabela 1 kaže, da je v obdobju 1869—1900 močno prevladovalo podeželsko prebivalst- vo in da je, razen na Slovenskem Koroškem in v Trstu, postopoma naraščalo. V deležu celotnega in podeželskega prebivalstva je v opazovanem obdobju (1867—1900) prevladovalo kmečko prebivalstvo. Leta 1869 je znašal delež kmečkega prebivalstva v celotnem prebivalstvu, računan po podatkih za tedanjih 30 krajev, od 59,8 I (izračun velja za Radovljico) do 94,3% (izračun velja za Volosko-Podgrad). Prevladovale j so večje vrednosti: v šestih okrajih od 75,8 do 79,2%, v trinajstih okrajih od 80,2 do \ 88,4% in v šestih okrajih od 90,6 do 94,3% (Blaznik, str. 111). Tudi za posamezne pokrajine obdelani podatki za leta 1880, 1890 in 1900 (tab. 2) še vedno pričajo o prevladovanju kmečkega prebivalstva v celotnem prebivalstvu. Vendar sočasno opažamo postopno upadanje kmečkega prebivalstva, razen v Prekmurju (Blaz- \ nik, str. 110). članek je bil oddan v juniju 1988. 434 Marija Makarovič Tabela 2. Kmečko prebivalstvo in njegov delež v celotnem prebivalstvu v letu 1880, 1890 in 1900 (Blaznik, str. 110) 1880 1890 1900 Absolutno % Absolutno % Absolutno % Slovenija 958.758 81,1 935.194 75,8 929.027 73,3 Prekmurje 59.665 80,8 67.249 82,2 77.010 87,6 Slov. Štajersko 350.005 82,6 351.790 77,5 345.008 73,9 Kranjska 378.353 78,7 354.617 71,2 349.503 68,9 Primorje 146.487 84,4 148.180 81,9 144.975 77,5 O deležu poljedelskih delavcev, poslov in dninarjev so znani popolnejši podatki šele iz leta 1900. V avstrijskem štetju prebivalstva leta 1900 je bilo zajeto poleg števila v kmetijstvu zaposlenih družinskih članov, svojcev in vzdrževanih svojcev tudi število delavcev, dni- narjev in hišnih poslov (tabela 3). Tabela 3. Socialna struktura agrarnega prebivalstva leta 1900 (Blaznik, str. 117) 1900 Samostojni v kmetijstvu Zaposleni svojci Delavci Dninarji Hišni posli Vzdrževani svojci Slovenska 60.034 108.129 34.569 20.419 573 116.181 Štajerska Južna Koroška 15.991 27.097 23.483 12.289 1.037 40.871 Kranjska 55.192 130.717 28.109 16.929 545 123.355 Goriška 23.994 61.091 6.970 6.564 264 58.788 Severna Istra 15.785 39.680 3.513 1.211 119 34.473 Tabela 3 kaže, da so imeli med poljedelskimi delavci (posli in dninarji) hišni posli najmanjši | delež, celo na Južnem Koroškem, kjer je razmerje med delovnimi družinskimi člani in naje- I timi delavci na prelomu 19. stoletja 1,2:1 (Blaznik, str. 117). Najmanj najetih delavcev je j bilo v Istri, to je 11,5:1 (Blaznik, str. 117). Med ostalimi pokrajinami sta dosegli leta 1900 nekoliko večja razmerja le še Kranjska (4:1) in Štajerska (3:1). Primerjalno lahko ; sklepamo, seveda z določenim pridržkom, da so podobna razmerja vladala vsaj že od sre- ; de 18. stoletja naprej (prim. Blaznik, str. 116). Tedaj sta bila, tako kot v 19. stoletju, za ; alpsko območje značilna prevladovanje srednje in velike kmečke posesti in velik delež ; agrarnih delavcev (poslov in dninarjev) med agrarnim prebivalstvom (Blaznik, str. 116). Število poslov na posameznih kmetijah v 19. stoletju pa je bilo iz več vzrokov v posamez- nih obdobjih različno, kot se natančneje poučimo v ustreznem poglavju. V zvezi z delavci v agrarnem gospodarstvu in med njimi tudi poljedelskimi posli imamo krajši, vendar temeljni pregled poselskih razmer (Vilfan, str. 371 — 377; prim, tudi Vilfan, Zgodovina, str. 501 ss) in oris načina življenja kmečkih poslov na Slovenskem od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne (Makarovič, str. 275 ss). Literarno delo F.S. Finž-j garja Dekla Ančka in predvsem Ivana Cankarja Hlapec Jernej in njegova pravica pa pome- nita izredno umetnostno predstavitev družbenega položaja kmečkih poslov (Finžgar; Cankar). Kmečki posli 435 O hišnih in med njimi predvsem kmečkih poslih so znana še druga, dokaj številna in mno- gostranska pričevanja, ki bolj celostno razgrinjajo podobo življenja in dela poslov na kme- tijah. Ta je v primerjavi z drugimi poljedelskimi delavci, dninarji, dosti bolj svojevrstna. Če- prav so eni in drugi pomenili najemno in pogostoma slabo plačano delovno silo, „se je po- sebno dninarstvo pri kmetih izognilo vsaki kontroli in statistični obravnavi, ker so bile dni- ne v veliki meri naturalne in ker je bilo dninarstvo priložnosten zaslužek pri različnih delo- dajalcih" (Vilfan, str. 379). Delovno razmerje poslov so natančneje, vsaj de iure, urejali od 16. stoletja naprej posebni in v času Marije Terezije in Jožefa II. obširni pravni predpisi. V letih 1854—1859 so za razne avstrijske dežele izšli t.i. provizorični poselski redi, ki so ponovno in podrobneje ure- jali delovno razmerje poslov v drugi polovici 19. stoletja (Vilfan, str. 375). Kar zadeva dni- narje, je šele splošna zakonodaja o poljedelskih delavcih iz obdobja med svetovnima voj- nama uredila položaj tistih dninarjev, ki so bili v nekoliko stalnejšem delovnem razmerju (Vilfan, str. 379). Tudi v družbenem položaju poljedelskih delavcev, poslov in dninarjev, se kaže poleg skupnih precej več razločevalnih značilnosti. Poslom in dninarjev je bilo poleg podobnega socialnega izvora (eni in drugi so pretežno izhajali iz vrst kajžarjev, goslačev in včasih tudi kmetov) skupno delo na tuji zemlji. Razlike pa se kažejo v trajanju zaposlitve, premoženju (prim. Vilfan, str. 357) in predvsem v osebnih svoboščinah. Posli so bili conditio sine qua non neporočeni. Z morebitno poroko jim je prenehalo delov- no razmerje, če izvzamemo osamljene primere. S sklenitvijo delovnega razmerja so se ta- ko ali drugače vključili v življenje in delo družin, pretežno na večjih kmetijah. Poleg hrane in stanovanja so praviloma prejemali plačilo vsaj v obleki, ponekod tudi denarju. Z deloda- jalcem jih je na splošno vezala le ustna, vendar dokaj trdna pogodba o enoletnem delov- nem razmerju. Praviloma je niso pretrgali niti v težavnih življenjskih razmerah. S sklenitvi- jo delovnega razmerja, ki je obsegalo preselitev na gospodarjev dom in vključitev v njego- vo družinsko skupnost, so bili posli udeleženi ne samo v delovnih, marveč tudi v drugih procesih na kmetiji. Na neki način so postali družinski, toda nikoli ali le v izjemnih prime- rih, dolgoletnega službovanja tudi enakovredni člani (Praprotnik). V primerjavi s posli so bili dninarji samski ali poročeni. Praviloma niso bili vezani, če izvza- memo ustno dogovorjeno odsluževanje stanovanja in včasih tudi zemlje pri goslačih, na nobeno trajnejšo pogodbo. Za eno- ali večdnevno delo so bili plačani po koncu dela. Viši- na zaslužka je bila odvisna tudi od tega, ali so bili na dnini (tudi na hrani) ali na deri (brez hrane). Kmetje so občasno najemali dninarje predvsem v poletnih mesecih, ob raznih se- zonskih delih. Nekoliko drugače je bilo z dninami tistih družin, ki so bivale v kmetovi bajti. Na voljo so morale biti tako rekoč vse leto. Dninarsko zaposlovanje v večjem obsegu je vsekakor vplivalo na življenjske razmere dninarjev in njihovih morebitnih družin, vendar še zdaleč ne v takšnem obsegu kot eno- ali večletno poselsko udinjanje. O tem pričajo, poleg boljšega ali slabšega gmotnega in družbenega položaja poslov v delodajalčevi družini, tu- di druge in samo za poselski stan značilne življenjske razmere. O družbenem izvoru poslov Posli so pretežno izhajali iz agrarnega proletariata. Nemalokrat so se udinjali po kmetijah i tudi sinovi in hčere z manjših in poredkoma celo z velikih kmetij. O tem pričajo tudi podat- j ki v matičnih, zlasti poročnih in rojstnih knjigah, ki so še skoraj neizrabljeni. 436 Marija Makarovič Zaradi pomanjkanja kompleksno obdelanih podatkov o družbenem izvoru poslov navaja- mo za ilustracijo povedanega le nekaj krajevno veljavnih pričevanj. Tako so na primer v Črni na Koroškem služile v drugi polovici 19. stoletja pri tamkajšnjih gostilničarjih in po- sestnikih večinoma hčere okoliških bajtarjev ali rudarjev, pogostoma pa tudi hčere dekel, le tu in tam se omenjajo med deklami kmečke hčere. Na primer: Dekla Marija Gutovnik, ki je bila vpisana v rojstno knjigo leta 1871 kot mati nezakonskega Franca, je bila doma s kmetije, istega leta vpisana Ana Lampret pa je bila kajžarica. Samska dekla Klara Štefun je bila prav tako hči samske dekle Katarine Štefun (Črna R in Črna P). V Strojni na Koroš- kem so sredi 19. stoletja poleg poslov, ki so izvirali iz gostaških, ofarskih družin, služili hlapci in dekle, katerih matere so bile prav tako dekle. Tako sta, na primer, navedena v rojstni knjigi kot starša leta 1842 rojene Marije hlapec Matevž, nezakonski sin Neže Za- bernik, in Marjeta, nezakonska hči Elizabete Tratnik, Utkove dekle. Stovnikova dekla je bila nezakonska hči dekle Marije Schmiedel (Strojna R, Strojna RK). V Bohinju so prevladovale, vsaj v obdobju 1828—1896, dekle, katerih starši so bili kaj- žarji. Tako je bilo med tridesetimi deklami, ki so delale po raznih bohinjskih vaseh, 20 kajžarskih, 3 gostaške in tri poigruntarske. Ena je bila kmečka hči (velikost kmetije ni oz- načena) in ena hči dekle (Bohinjska Bistrica, Koprivnik, Srednja vas). O proletarskem izvoru poslov se poučimo tudi v narodopisnih zapiskih z Dolenjskega: „I letos žene se v Š. Jerneji in M. peči večidel sebenci. Bo še manj hlapcov in dekel..." (Trdi- na I, str. 314). Med posli je bilo tudi nekaj zapuščenih otrok, sirot. Za gojenke dekliške sirotišnice na Spodnjih Poljanah v Ljubljani je bilo leta 1875 celo zapisano, da „deklice, ko dorastejo, postanejo izrejene, dobre in izvedene krščenice" (Ljubljana, str. 397). Podobno velja tudi za zapuščene podeželske otroke. Kmetje so jih pogostoma jemali v rejo, da so si tako za- gotovili najprej pastirja, kasneje pa še posla (Makarovič, Zapiski). Z Istim namenom so je- mali nekateri kmetje sirote iz ljubljanske porodnišnice, kot je bilo zapisano leta 1886 (Dežela, str. 127). Vzroki zaposlovanja in najemanja poslov Udinjanje po kmetijah je pomenilo predvsem za bajtarske in gostaške, nemalokrat pa tudi kmečke sinove in hčere, zlasti tiste z manjših kmetij, marsikdaj edini možni vir preživlja- nja. S takšno zaposlitvijo so zadovoljili osnovne življenjske potrebe po hrani in obleki. Zlasti v družinah s številnimi otroki je vladalo nenehno pomanjkanje hrane in obleke. Da bi si to zagotovili, so se udinjali po kmetijah. „Dekleta gredo od doma dostikrat še ko jim starši žive, zato ker jim ne napravljajo potrebne obleke" (Trdina I, str. 289). Starši z več otroki tako rekoč niso imeli druge izbire, kot da so jih dali služit. „Sedem ust — za delo pa le moja roka. Vsi bodo morali za kruhom", pravi literarni zapis (Finžgar, str. 5). Velikost kmetije in število za delo sposobnih družinskih članov sta v glavnem odločala o tem, koliko poslov so najeli (prim, tudi Vilfan, str. 361). Vsaj na nekaterih kmetijah pa so, kot je znano tudi za 20. stoletje, najeli po enega ali več poslov tudi za Izpričevanje družbe- ne veljave (Makarovič, Zapiski). Varčni, če že ne skopi gruntarji so ponekod ravnali tudi nasprotno. Tako so na primer za veliko kmetijo v Bršlinu pri Novem mestu, kjer sta bila v družini le mati in sin, udinjali le deklo in pastirico. Na drugem, prav tako velikemu gruntu v novomeški okolici pa so imeli le deklo (Trdina I, str. 113). Kmečki posli 437 Sklepanje delovnega razmerja V poselskih predpisih sta bila določena način sklepanja službene pogodbe in pomen are (Red I, II, III). Glede tega so bila manjše razlike v poselskih redih za posamezne pokrajine. Bržkone pa so povsod sklepali le ustne pogodbe, kot je znano za konec 19. stoletja (Ma- karovič, Zapiski). To je tudi v skladu s poselskimi postavami, v katerih piše, da je službena pogodba sklenje- na, če gospodar In posel vzajemno skleneta ustno ali pismeno pogodbo o udinjanju (Po- dravniški, str. 122). Edino v poselskem redu za Koroško je zapisana še posebna zahteva, da se mora pogodba skleniti pri županstvu (občinskem predstojništvu) ali vpričo dveh prič ali pismeno (Podravniški str. 122). Službena pogodba je dobila na Štajerskem, Primorskem in Koroškem veljavo, ko je posel vzel aro od gospodarja. Po poselskih postavah za Kranjsko pa je bilo dajanje are oboje- stransko (Red II, str. 20). Tako je dal aro gospodar poslu (podobno kot v drugih pokraji- nah), če si je hotel zagotoviti, da bo prišel k njemu v službo. Vendar je potem gospodar, če se s poslom ni drugače pogodil, odštel aro poslu pri prvem plačilu (npr. Red II, str. 20). Če pa se je gospodar premislil in posla, ki mu je že izročil aro, ni hotel vzeti v službo, je aro izgubil (Red II, str. 21 ). Posel, ki se je premislil, pa je moral aro vrniti (Red II, str. 21 ). Po kranjskih poselskih postavah višina gospodarjeve are ni smela presegati dvajsetega dela letne poslove mezde (Red II, str. 20). Leta 1843 sta na primer na Bizeljskem hlapec ali de- kla prejela likof v višini 1 —2 goldinarjev, letna mezda pa je znašala za hlapca 14—16 gol- dinarjev In za deklo 10—12 goldinarjev (Kuret I, str. 76). Na Kranjskem je moralo biti v navadi vsaj že pred sredo 19. stoletja, da je tudi posel dal aro gospodarju kot zastavo, da se je pogodil za službo pri njem. Tako sklepamo po Začas- ni postavi za posle za Vojvodino Kranjsko, ki priporoča, naj se omenjena navada ohranja še naprej. V postavi tudi piše, da je gospodar dolžan poslu izročiti aro pri izplačilu prve mezde, če ga ne sprejme v službo, pa mu mora vrniti dvakratni znesek are. Zapisano je tu- di, da mu mora v primeru, če se je posel vdinjal za eno leto, plačati enomesečno mezdo, sicer pa za pol meseca. Če se je posel premislil in ni nastopil službe, je moral aro pustiti gospodarju, s katerim se je pogodil (Red II, str. 20, 21). Podatkov o spoštovanju ali kršenju medsebojnih pogodb o vdinjanju tako rekoč nimamo. S precejšnjo gotovostjo lahko sklepamo, da niso bili tako redki posli, ki so se pogodili z več gospodarji in so tudi vzeli aro od vsakega. O takšnem ravnanju priča posredno tudi poselska postava iz leta 1858, ki določa: „Ako je vzel posel aro od več gospodarjev, je dolžan k tistemu služit iti, od kterega je najpervo aro vzel" (Red II, str. 21 ). V primerjalni obravnavi poselskih redov iz leta 1891 pa pisec sestavka tudi opozarja na „slabo navado poslov, da se za jedno in isto leto pri dveh, treh ali še celo več gospodarjih vdinjajo" (Po- dravniški, str. 122). Znani so tudi vzroki za takšno ravnanje, na primer, da so gospodarji ob nedeljah v gostilni obetali poslu, ki so ga vabili v službo, manj dela pa boljšo plačo in hrano, hvalili njegove dobre lastnosti itn. (Podravniški, str. 122). Nič drugače ni bilo na prelomu stoletja in desetletje kasneje, ko so posli menjali gospodarje zaradi podobnih obetov (Makarovič, str. 284). Naj še omenimo, da so poselske postave določale celo kazni za takšno ravnanje. V po- selskem redu iz leta 1 787, ki je veljal še leta 1820, je celo zapisano, da mora biti kazno- van tudi gospodar s primerno denarno ali telesno kaznijo, če je vedel, da se posel že udi- nja pri drugem gospodarju, pa ga je vseeno zaaral zase (Red I, čl. 22). 438 Marija Makarovič Spričo pomanjkanja podatkov o dejanski ponudbi poslov v 19. stoletju povzemamo pos- plošeno ugotovitev, da je bila ponudba poljedelske delovne sile razmeroma majhna (Vil- fan, str. 363), če že ne povsod, pa vsaj v nekaterih pokrajinah in v določenem času. Po- manjkanje poslov pa je do neke mere tudi spremenilo pogoje najemanja. Ali kot je bilo sli- kovito povedano za Dolenjsko okoli leta 1870: „HIapca dobiti je laglje nego deklo. Zato odžene gospodar prav kmali, če mu ne dela po všeči. Če pa pobegne dekla, pošlje gospo- dinja po njo kako zgovorno punico ali ženo, da jo pregovori na povrat. Ta čast daje se tudi deklam, ki so očitne kurbe. Tako hudo je za ženske posle..." (Trdina I, str. 234). Odpovedovanje delovnega razmerja V poselskih redih je za gospodarje in za posle navedenih več primerov, v katerih je gospo- darju dovoljeno takoj odpovedati službo poslu. Navedene pa so tudi okoliščine, v katerih je dovoljeno dati predčasno, a z odpovednim rokom povezano odpoved delovnega raz- merja. Te določbe se v posameznih poselskih redih le deloma razlikujejo. V poselskih redih je navedenih enajst sklopov okoliščin, ki so dopuščale gospodarju, da je poslu takoj odpovedal službo. Obsežne in ohlapno izražene določbe pričajo, da so imeli gospodarji velike, če že ne neomejene možnosti predčasnega odpuščanja poslov. Tako je gospodar lahko odpustil posla, če je ugotovil, da posel iz kateregakoli razloga ni sposoben za opravljanje službe, če zanemarja službene dolžnosti, če je neposlušen ali kljubovalen, če razžali gospodarja ali člane njegove družine (npr. z zmerjanjem ali obrekovanjem) in ščuva posle zoper gospodarja ali posle zoper posle, dalje, če kaj ukrade ali goljufa ali k te- mu napeljuje druge posle, če neprevidno ravna z ognjem, kljub temu da je bil ponovno opozorjen, in slabo ravna z živino ali če si v gospodarjevem imenu izposoja denar ali razno blago, če ga za več kot tri dni (velja za Štajersko) ali osem dni (velja za Kranjsko) zaprejo, če pijančuje, igra in če se „drugim nemarnijam in gerdemu vedenju vda, zlasti če otroke ali žlahtnike gospodarjeve v to zapeljuje" (velja za Kranjsko) ali če »drugače razuzdano in nenravno živi (velja za Štajersko), če ga ni čez noč domov brez gospodarjevega dovolje- nja ali prenočuje tuje ljudi, če po lastni krivici dobi nalezljivo ali „ostudno bolezen", če je brez gospodarjeve krivde bolan več kot štiri tedne (Red II, čl. 28, Red III, čl. 20). Poselski redi so le malo ali nič ščitili posle, ki so jim gospodarji odpovedali službo zunaj na- vedenih vzrokov. Gospodarja namreč ni bilo mogoče prisiliti, da bi posla zoper svojo voljo vzel v službo. Dolžan pa mu je bil, po postavah za Kranjsko in Primorsko, dati mezdo in hrano za preostali pogodbeni čas, vendar največ za četrt leta (Red II, čl. 31) oziroma za šest tednov, kot je zapisano v postavi za Štajersko (Red III, čl. 23) ali za osem, kot je zapi- sano v postavi za Koroško (Podravniški, str. 126). O tem, v kakšnem obsegu so gospodarji predčasno odpovedali službo poslom, skorajda ni podatkov. Kazno je le, da so jim v obdobju, ko je primanjkovalo poslov, redkokje odpo- vedovali, čeravno so bili „posli uporni in zabavljivi" (Trdina III, str. 864). Med vzroki, ki naj bi dopuščali poslu, da bi predčasno in brez odpovednega roka zapustil službo, pa so bili tile: če posel ne more brez škode za svoje zdravje še naprej opravljati službe, če ga gospodar čezmerno in zdravju škodljivo kaznuje (Red M, čl. 29) ali če z njim grdo ravna (Red III, čl. 21 ) ali ogrozi njegovo zdravje (Red II, čl. 29), dalje, če gospo- dar napeljuje posla k nemoralnim ali protipostavnim dejanjem (Red II, čl. 29) in če gospo- dar namerava iti na potovanje, ki bo trajalo dlje časa kot dogovorjeno službovanje, če se preseli drugam (postava za Štajersko) ali tri (postava za Koroško) ali šest milj (postava za Kmečki posli 439 Kranjsko) proč od dotedanjega bivališča in hoče posla vzeti s seboj (Red, II, čl. 29, III, čl. 21). Po šestmesečnem odpovednem roku pa je, kakor so velevali poselski redi, posel lahko za- pustil službo, če se je npr. poročil ali če je dobil svoje lastno gospodarstvo ali obrt, ali če so ga potrebovali starši (Red II, čl. 29, Red III, čl. 21). V matičnih knjigah 19. stoletja in družinskih popisih je na stotine podatkov o tem, da so posli večinoma naglo menjavali gospodarje (npr. Strojna, R, Črna, R). Le malo podatkov priča o vzrokih takšnega ravnanja. Med njimi so znani: slaba hrana, ali „hrana pod klju- čem", nizka plača, težko delo (Trdina I, str. 6, 239). Če lahko verjamemo pričevanju z Do- lenjskega iz leta 1876, so „zlobne dekle", ki so odhajale od hiše, nagovarjale še druge posle, naj store isto, da bi prišel „gospodar v neprilike" (Trdina II, str. 616). Po prenehanju delovnega razmerja so se posli dostikrat ponovno zaposlili kot posli pri dru- gem gospodarju. O tem je dosti, vendar le malo uporabljenih podatkov v matičnih knjigah. Nadrobnejši podatki o ponovnem zaposlovanju poslov so zbrani tudi v poselskih knjiži- cah. Na primer: leta 1862 na Glogovici (občina Radohova vas) rojeni Jožef Hren je v letih 1887 do 1908 delal kot hlapec. Medtem je osemnajstkrat menjal gospodarja, k istemu gospodarju na Hudo se je celo trikrat vrnil (Hren). Trikrat se je vrnil k velikemu kmetu Končniku v Toplo tudi hlapec, ki se je vmes udinjal po drugih kmetih v Topli in v črnjans- kem župnišču (Makarovič, Črna, str. 159). Nekdanji posli so se v želji, da bi bolje zaslužili in da bi bili bolj svobodni, zaposlovali tudi kot delavci zunaj kmetijstva. Na primer v Mežiški dolini so se zaposlovali v rudniku svinca v Črni, v leškem premogovniku ali ravenski železarni (Makarovič, Zapiski), odhajali pa so tudi v druge kraje in države. Zlasti moški. Nemalokrat so se izseljencem v Francijo in Ameriko pridružile tudi ženske (Makarovič, Predgrad, str. 1 70; Trdina II, str. 247, 641). Naj še omenimo, da so ponekod omalovažujoče gledali na zaposlovanje žensk zunaj do- mačega kraja. O tem priča tudi zapis z Dolenjskega, češ da dekle, ki gredo služit v tuje kraje, npr. na Hrvaško, niso nič vredne (Trdina I, str. 314). V skladu s poselsko postavo so kmečki gospodarji udinjali posla za eno leto (npr. Red II, čl. 9). Posli so nastopali in tudi zapuščali službo ob določenih in tudi v poselskih postavah zapisanih rokih. Ti so bili za posamezne pokrajine različni in v praksi so bili marsikje dru- gačni od uradno določenih. Na primer v poselskem redu za Vojvodino Kranjsko iz leta 1858 piše, naj bi se posli menjavali (to je nastopali službo ali odhajali iz službe) o božiču (Red II, čl. 9). Pričevanja za konec 19. stoletja pa povedo, da so na primer v Poljanski doli- ni ob Kolpi (Makarovič, Predgrad, str. 61 ), prav tako kot na primer v Bohinju (Makarovič, Bohinj, str. 108), „basali" hlapci o sv. Juriju (24. 4.). Na Koroškem, v Mežiški dolini, so jih najemali v dveh rokih, na primer v Strojni okoli božiča ali novega leta (Makarovič, Stroj- na, str. 63), v Črni pa o sv. Mihaelu (29. 9.) (Makarovič, Črna, str. 1 56), kot je predpiso- val poselski red za sosednjo Štajersko še leta 1895 (Red III, čl. 5). Po enoletnem udinjaju so posli, če jih je gospodar prosil, lahko podaljšali službeno pogod- bo še za leto dni in potem spet tako. Zato so nekateri posli služili pri istih gospodarjih tudi po več let, drugi pa so se vsako leto menjavali. O tem imamo na voljo dosti, a doslej le malo obdelanih podatkov v matičnih knjigah. Na primer v Strojni na Koroškem je pri srednjem kmetu Kobovcu služila dekla Jera vsaj od leta 1830 do 1833. Pri Šopku pa je služil pastir vsaj od leta 1836 do 1846 (Makarovič, Strojna, str. 63). Spomin na dolgoletne t.i. zveste posle, ki so po več desetletij ali celo dosmrtno služili pri istem gospodarju, je ohranjen v redkih pričevanjih za 19. stoletje (Makarovič, Zapiski). 440 Marija Makarovič Posli na gostilnah in manjših kmetijah pri Matevžu, Krišeju in Rešerju, Črna na Koroškem okoli 1870 (Župnijski arhiv. Črna na Koroškem) Bržkone se je spomin nanje ohranil zavoljo tega, ker so bili takšni posli na splošno redki. Vsaj tako beremo v zapiskih z Dolenjskega iz leta 1870: „Po Dolenjskem posli še zmirom nahajajo se taki, ki ostajajo cesto do sive starosti in smrti pri hiši, kar je za njih dobro, ker so preskrbljeni" (Trdina I, str. 138). Pri nekem koroškem kmetu je hlapec služboval kar sedemdeset let in menda ga je za takšno zvestobo, če lahko verjamemo pričevanju, odli- koval cesar s srebrno medaljo (Hlapec, str. 385). Posli so se začeli udinjati in so se udinjali v različnih letih starosti. Nekateri so se udinjali že v najstniškem obdobju. Med njimi je bilo tudi precej starejših hlapcev in dekel. To potrjuje- jo ne tako redki, doslej le deloma obdelani podatki v matičnih, zlasti družinskih pa tudi po- ročnih in mrliških knjigah. Naj omenimo nekaj primerov s hribovskih kmetij v Mežiški doli- ni: V Topli so pri Kordešu udinjali okoli leta 1870 vsaj deset poslov. Pri petih je zapisana tudi starost poslov. Najmlajši hlapec je imel 11 let, ostali pa 13, 18, 20 in 50 let (Status, Kmečki posli 441 1870). Sredi 19. stoletja so pri Šumahu v Podpeci služili vsaj štirje hlapci. Najmlajši je imel 15, dva pa 20 in 28 let (Status 1844). Podobno kot pri Kordešu so tudi na Pikovi kmetiji v Podpeci zaposlovali sredi 19. stoletja komaj enajstletnega hlapca (Statusi 1844). V istem času so udinjali na Jesenikovi kmetiji v Podpeci dve dekli, stari po 12 in i 40 let, in šestdesetletnega hlapca (Status 1844). Najmlajši Najovnikov hlapec s Podpe- ce, je imel 17 in najstarejši 65 let (Status 1844). * V mrliških knjigah fare Kozje je v obdobju 1826 do 1881 vpisanih med umrlimi farani tudi j precej poslov. Med njimi so bili umrli hlapci stari 26, 30, 42, 57 in 63 let, dekle pa 14, 28, \ 35, 40, 48, 50, 52, 55, 56 in 69 let (Kozje). Od podatkov, ki pričajo o starosti poslov v j posameznih krajih, so doslej obdelani le iz treh bohinjskih župnij. Tamkaj je v obdobju 1843 do 1935 umrlo 46 poslov v starosti od 16 do 92 let. Med njimi naštejemo 42 od- stotkov poslov, ki so se udinjali tudi po petdesetem letu. Med umrlimi je bil najstarejši J dvaindevetdesetletni hlapec (Makarovič, Bohinj, str. 114). Na splošno so ostarele posle le redkokje udinjali. Samoumevno so jih pognali na cesto. Tega so se socialno nezavarovani posli večinoma zavedali že v mladih letih. Tudi tale za- pis z Dolenjskega iz leta 1870 potrjuje to: „Mi dekle delamo samo za hrano, da ne pogine- \ mo lakote — prihraniti ne da se nič. Tako nam preteče mladost. Starih dekel se ljudje j boje, potikajo se sim ter tje po tabernih, dokler jih tudi za najemne več nete in kaj potem, j Treba pa vzeti v roke beraško palico..." (Trdina I, str. 182). Bržkone je bilo med starimi i berači, ki so v drugi polovici 19. stoletja pogostoma beračili po deželi tudi precej nekdan- j jih poslov (Vlačugarji, str. 220). Leta 1854 je bilo celo zapisano, daje beračev „sada več \ kot zvezd na nebu" (Miroslav, str. 95). Zapuščeni hlapci in dekle so samotno umirali na i svojih bednih poteh in včasih tudi na kmetijah, če so se jih usmilili in jih vzeli pod streho \ (Makarovič, Strojna, str. 82-83). \ Posli po posameznih kmetijah O številu poslov po posameznih kmetijah so za 19. stoletje na voljo razni viri. V cenilnih operatih franciscejskega katastra se okoli leta 1830 omenja za številne katastrske obči- ne, koliko poslov je povprečno zhaposlovala posamezna večja kmetija. V matičnih knji- gah so posli zapisani, na primer, ob rojstvu otrok, smrti ali poroki. Podatki o poslih so tudi v družinskih popisih. Znani so tudi, sicer redki, popisi poslov pri posameznih kmetijah ali farah. Največ poslov so udinjali na velikih samotnih, zlasti koroških kmetijah, po osem in tudi več. Tako so na Lešah, kot je bilo zapisano leta 1833, imeli večji kmetje po 4 hlapce in de- kle (Lese). Za katastrsko občino Črna na Koroškem je bilo leta 1830 zapisano, da udinja- jo na večjih kmetijah po dva moška in dva ženska posla (Črna). Povsem konkretni podatki pričajo, da so na primer leta 1844 pri velikem kmetu Pongračiču udinjali prav toliko pos- lov, to je dva hlapca in dve dekli, pri velikem kmetu Cvelbarju pa štiri hlapce (Status 1844). Dosti poslov so udinjali tudi gospodarji na Ludranskem vrhu, če že ne sočasno, pa vsaj v krajšem obdobju. Na Permanšekovi kmetiji so služile okoli leta 1840 tri dekle in 7 hlapcev, na Božičevi pa dva hlapca in dve dekli (Status 1844). Dalje sta vpisana med družinskimi člani Dretnikove družine na Javorju dva hlapca In štiri dekle, pri Vesevku pa prav toliko (Status 1844). Za k.o. Topla je bilo leta 1832 zapisano, da imajo pri večjih go- spodarstvih 4 do 5 moških in 3 do 4 ženske posle. Leta 1870 pa so imeli pri večjem kme- tu Kordežu 3 hlapce in pri velikem kmetu Končniku 4 hlapce in 3 dekle (Status 1870). V 442 Marija Makarovič Spričevalo iz leta 1893: Poselske bukvice leta 1862 na Glogovci (Radohova vas) rojenega Jožefa Hrena (Zasebni arhiv) Strojni so v posameznih letih v obdobju 1836— 1894 udinjali po večjih in srednjih kmeti- jah od 1 do 5 hlapcev, od 1 do 4 dekle (le-te so nemalokrat imele pri sebi od 1 do 5 manj- ših otrok) in od 1 do 4 pastirje, kar nadrobneje kaže priložena tabela (Makarovič, Strojna, tab. VII). V ostalih slovenskih pokrajinah so udinjali po kmetijah od 2 do 4 posle. Za ponazoritev na- vajamo nekaj podatkov. Okoli leta 1830 so udinjali večji kmetje v Adlešičih, Čatežu, Knežaku in Višnji gori po 1 hlapca in 1 deklo, v Drašičih, Stični, Šentrupertu in Trebnjem, po 1 hlapca in 2 dekli; v Ratečah po 1 hlapca, 1 deklo in 1 pastirja; v Lozicah po 2 hlapca in 1 deklo; v Vodicah po 3 posle in v Gorenji vasi po 4 posle (Cenilni operati za naštete kraje). Leta 1870 je bilo na Tolminskem 5380 zemljiških posestnikov. V istem času so našteli na Tolminskem 15.308 poslov, kar pomeni, da so na kmetijah povprečno zaposlovali malo manj kot tri posle (Rutar, str. 317) Kmečki posli 443 Na območjih s prevladujočimi manjšimi kmetijami so le redki večji kmetje po potrebi naje- mali posle. Na primer v Predgradu v Poljanski dolini ob Kolpi, kjer sta bili samo dve večji kmetiji (polkmetiji) in 36 četrtkmetij, so povprečno zaposlovali ob koncu 19. stoletja le tri posle v vasi (Makarovič, Predgrad, str. 59, 108). Podobno velja tudi za nekatere vasi na Dolenjskem. Na primer v Kamenicah pri Novem mestu so okoli leta 1870 le pri enem posestniku in gostiničarju udinjali hlapca (Trdina I, str. 266). Delo Posli so na kmetijah opravljali različna poljska in druga dela. Predvsem na večjih, pretežno hribovskih kmetijah, kjer so marsikje udinjali po več poslov, so imeli nekoliko bolj odmer- jene vrste dela. Odtod tudi izvirajo poimenovanja, na primer volar, kravarica, svinjarica itn. V poselskih redih 19. stoletja je zapisano, kakšen mora biti odnos poslov do dela in tudi koliko in kakšnega dela jim smejo nalagati gospodarji (Red II, čl. 11, 18). Maloštevilni konkretni podatki pa pričajo, da je bilo v praksi to različno urejeno. Podatki iz konca 19. stoletja pričajo, da so delali posli praviloma, tako kot domači, od ju- tra do večera (Makarovič, Zapiski). V zimskem času so delali malo manj kot poleti, ko so, na primer, vstajali ob košnji že s prvim svitom, to je okoli tretje ure. Zlasti na velikih kmeti- jah so ponekod delali posli tudi po 20 ur na dan. O tem obstajajo pričevanja tudi za novo- meško okolico iz leta 1870 (Trdina I, str. 188). Izjemoma pa so ponekod dolgo delali tudi v zimskem času. V novomeški okolici, na primer, so delale dekle od 4^ do 22h, to je 18 ur na dan (Trdina I, str. 180). V zimskih večerih so dekle tudi predle. O tem so znana priče- vanja iz srede 19. stoletja za okraje Bizeljsko, Cmurek in Jelše (Kuret I, str. 76, Kuret II, str. 137, 192). Prav tako kot hlapci so pozimi tudi mlatile. Hlapci so bili zaposleni tudi s sekanjem drv, popravljanjem ornih naprav in drugega orodja, kot je zapisano leta 1843 npr. za bizeljski okraj (Kuret I, str. 76 in Kuret II, str. 137). Med slovesnejšimi opravili pos- lov je bila, kot se omenja leta 1854 za Goriško, vožnja nevestine bale (Šege, str. 54). Čeravno je bilo v poselskih postavah zapisano, da „Gospodar ne sme poslu več in težjih del nakladati, kakor jih more s svojo močjo opravljati" (Red II, čl. 18), so nekateri gospo- darji ravnali tudi nasprotno. V zvezi s tem je zanimiv zapis iz leta 1870: „V mestu igrajo proti nim (poslom) preveč gospoda, na deželi pa neusmiljenega tirana, porabivši zadnjo is- kro njih moči za svojo službo in ne privoščivši jim ne veselja ne pravega počitka" (Trdina I, str. 180). Poslom so večinoma odrejali delo vsak dan sproti: gospodarji hlapcem in gospodinje de- klam. Po poselskih predpisih je bil „Posel dolžan, vse opravila, za ktere se je vdinjal, in tu- di druge, ktere se morejo po pravici in pameti med vdinjanje šteti, natanko in voljno tako opravljati, kakor gospodar ukaže" (Red II, čl. 11 ). Vsekakor ne kaže zanikati, da je bilo za uspešno gospodarjenje na kmetijah potrebno avtoritativno vodenje družinskih članov. Nedvomno pa so brezpogojna poslušnost in pokorščina ter hkratna zavest poslov, da ne delajo zase in da za svoje delo niso dovolj plačani, hromili, če že ne zatrli njihovo delovno pobudo in ustvarjalnost. To potrjujejo takale pričevanja: „Že tako delajo dolenjske dekle le to, kar se jim ukaže; če se jim nič ne reče, ne pojdejo pomagat, ko bi hiša gorela. Če zadržuje kak posel gospodinjo zunaj hiše, ne bo dekla, če je tudi v kuhinji, nikoli pogledala v peč, da odmakne kak lonec ali ponev, da se ne prismodi jed ali sicer ne spridi. Pokarana 444 Marija Makarovič brani se ravnodušno z izgovorom: Saj mi niste nič rekli" (Trdina I, str. 283). „Dekle če so i tudi poštene, nimajo nič svoje misli in brige za hišo, nič izrajtala, kakor mašine treba jih je ; premikati in tako rekoč vsako delo v roke dati in zraven biti, da ne zastane posel" (Trdina : I, str. 180). Praviloma so domači in z njimi večinoma tudi gospodarji delali skupaj s posli. Drugače po- i vedano: garali so prav tako kot posli. Bržkone so posli najbolje delali takrat, kadar so delali skupaj z domačimi. O tem so znana poleg resnih tudi šaljiva pričevanja (npr. Trdina I, str. 26). Domnevamo, da so tudi v 19. stoletju, vsaj spočetka, gospodarji opazovali posle, kako opravljajo svoje delo. To so gospodarjem svetovale tudi Kmetijske novice (Bleiwels, str. 163). Hrana V poselskih redih iz 19. stoletja beremo med dolžnostmi gospodarjev nekaj malega tudi o prehrani poslov. Splošne določbe o hrani poslov v postavah za Kranjsko, Primorsko, Šta- jersko in Koroško so se le malo razlikovale. O prehrani poslov je na voljo le peščica konkretnih pričevanj V njih so največkrat opisani jedilniki poslov z večjih koroških kmetij, kot piše na drugem mestu (gl. Makarovič, Prehra- na). Iz konca 19. stoletja so večkrat potrjeni podatki, da je poslom največ pomenilo, če so jedli isto hrano oz. za „isto mizo z gospodarjem" (Makarovič, Zapiski). Bržkone tudi poprej ni bilo dosti drugače. Poročevalec, ki je opisoval življenjske razmere v brestaniškem okraju, je leta 1810 zapi- sal, da „Posli in gospodar uživajo isto hrano, ker sedijo skupaj za isto mizo. Kot vsakdanjo hrano je naštel močnik, kašo, žgance, ričet, fižol ali bob na juhi, zelje, reop in krompir. Ob nedeljah in praznikih pa meso, pečenko in tudi pečene štruklje. Jedli so trikrat na dan (Ku- ret I, str. 83). Domači pridelki so sestavljali prehrano kmečkih poslov tudi v drugih slovenskih predelih (Makarovič, Prehrana). To je bilo tudi v skladu s poselskimi redi iz druge polovice 19. sto- letja. V postavah za Koroško iz leta 1874 in za Štajersko iz leta 1885 izrecno piše, da mo- re posel zahtevati tako hrano, kakršna je v navadi v kraju, kjer se udinja. Postavi za Pri- morsko iz leta 1857 in za Kranjsko iz leta 1858 pa pravita, da mora biti hrana poslov zdra- va in zadostna (Podravniški, str. 124). Naj še omenimo, da so v vinorodnih krajih ponudili tudi hlapcem in deklam k dnevnim obrokom vino. Zlasti ob dobrih vinskih letinah pa so poleg nekaterih hlapcev tudi dekle pi- le čezmerno. O tem je bilo zapisano leta 1871, da „deklam ni se mogla nikoli žejna rit zali- ti" (Trdina II, str. 463). Pa tudi sicer so menda dekle, vsaj tako priča o tem edini podatek iz novomeške okolice za leto 1877, rade pile po krčmah „na račun ljubčkov in drugih do- brotnikov" (Trdina II, str. 641). Zaslužek V predpisih, ki so urejali poselska razmerja v 19. stoletju, če izvzamemo poselski red za Štajersko, prejemki poslov niso bili natančno določeni. Na splošno je bil njihov zaslužek precej različen. Če izvzamemo hrano, ki je pomenila del plačila, so ponekod prejeli samo še obleko enkrat letno. Drugje so dobili poleg hrane in obleke tudi plačilo. Redkokje so se Kmečki posli 445 udinjali samo za denar, ki so ga gospodarji na splošno izplačali enkrat na leto, proti koncu 19. stoletja pa tudi že vsak mesec. O poselskih prejemkih so na voljo redka pričevanja za posamezna območja ali posamezne kmetije. Če posplošimo, so na slovenskem ozemlju prejemali posli pol plače v denarju in pol v obleki. To potrjujejo predvsem podatki za prvo polovico 19. stoletja. Tedaj so na kmetijah večinoma še pridelovali oblačilne tkanine, platno, raševino in sukno (gl. tu- di Makarovič, Kultura). Zato je bilo delno, ponekod pa tudi celotno plačilo v naravi vsaj za gospodarja ugodnejše. V drugi polovici 19. in zlasti proti koncu 19. stoletja, ko je za- miralo pridelovanje domačih tkanin, se je vsaj ponekod uveljavljalo plačevanje samo z de- narjem. Bržkone je bil takšen način plačevanja za posle ugodnejši, saj so v celoti razpola- gali s plačilom. Nekaj podatkov priča tudi o nasprotnem, na primer z Dolenjskega leta 1871 „... dekle se ve, da imajo raje obleko nego novce. Že samo obuvalo bi izdalo 8 for." (Trdina II, str. 474). Primerjava podatkov iz raznih slovenskih pokrajin, okrajev in krajev priča, da so bili pre- jemki v obleki in denarju precej različni. Na primer v podsredčki gosposki so prejemali, kot je bilo zapisano leta 1821, poleg hrane le obleko. Dekle oziroma hlapci so se na leto udi- njali za eno pražnjo in dve delovni obleki (Baš, str. 50). V okraju Brestanica so že leta 1810 prejemali hlapci poleg obutve (tj. para novih škornjev in podšiv treh starih parov) še v denarju 50 gld. Dekle pa so bile še vedno plačane samo z obleko, ko so prejele eno de- lovno in eno pražnjo obleko, tj. delovno krilo iz hodničnega platna in prav tak predpasnik, rokavce in ruto, za nedeljo pa fino platneno avbo s pisanim čelnikom, boljše rokavce, mezlanasto krilo z raševinastim modrcem, katunast predpasnik, fino platneno naglavno ruto, usnjen pas, lodnasto jopo in še par novih škornjev in podšiv treh starih parov (Kuret 1, str. 85). Samo hrano in potrebno obleko so prejemali tudi pastirji, otroci od 10. do 1 7. leta, v davčni občini Sv. Bolfenk v Slovenskih goricah okoli leta 1840 (Kuret I, str. 77). Sredi 19. stoletja se poučimo za gosposko Planina, da so prejemali posli poleg obleke tudi že plačilo. Leta 1843 so zaslužili hlapci na leto po 16 gld. in obleko. Dekle pa so dobile na leto 10 gld., 2 para škornjev in obleko iz hodničnega platna. Pastir je prejel 6 gld., par škornjev in eno obleko na leto (Kuret, str. 133). V istem času so imeli posli v okrajni go- sposki Jurklošter nekoliko večje mezde, zato pa so jim dali manj obleke. Hlapec je zaslužil navadno 20 gld. na leto, dekla pa 12 gld. Zaslužila je še par škornjev, hlapec pa še ene prtene hlače (Jurklošter). Po podatkih iz kuracije Bele vode iz leta 1843 so bili pastirji v planinah med najbolje plačanimi posli. Poleg plačila so dobili delež ovsa in dovoljenje, da so pasli poleg tujih tudi svoje ovce in koze (Kuret 1, str. 67). Sredi 19. stoletja so bile precejšnje razlike v denarnih prejemkih poslov tudi v drugih okra- jih na Slovenskem Štajerskem. Na primer v Jelšah so hlapci in dekle prejemali poleg ene delovne obleke 8 do 1 2 goldinarjev na leto (Kuret II, str. 192). Malo več so zaslužili posli v bizeljskem okraju, kjer je leta 1843 prejel hlapec na leto 14 do 16 goldinarjev, dekla pa od 10 do 12 goldinarjev; oba sta prejela tudi pripadajočo aro v znesku 1 do 2 goldinarjev (Ku- ret I, str. 76). Primerjalno navajamo, da je tedaj zaslužil ranocelnik 80 gld. in babica 20 gld. na leto (Kuret I, str. 77), seveda brez hrane. V istem času, to je leta 1843, je bilo za- pisano, da so v brežiškem okraju prejemali posli poleg obleke in obutve od 18 do 24 gld. na leto (Kuret I, str. 96), v okraju Cmurek pa je bila letna plača hlapca 46 gld. in dekle 28 gld. Prejela sta tudi obutev in po 6 vatlov platna ter ob vsakem žegnanju po 1 goldinar za pijačo (Kuret II, str. 137). Primerjava prejemkov kaže, da so bili vsaj na Slovenskem Šta- jerskem v prvi polovici 19. stoletja po do sedaj znanih podatkih najbolje plačani hlapci in dekle v okraju Cmurek. Zaslužili so približno štirikrat več kot, na primer, na območju go- sposke Jelše (Kuret II., str. 137). 446 Marija Makarovič Zakon z dne 27. junija 1895 je za Vojvodino Štajersko določal višino poselskih prejemkov po četrtletjih. Razlike v višini zneskov kažejo da so bili glede na stopnjo delovne obreme- nitve v raznih letnih časih predpisani tudi različni prejemki. Kolikor se posel in gospodar nista pogodila drugače, naj bi posel prejel konec marca 10 kron, konec junija 25 kron, ko- nec septembra 40 kron in konec decembra 25 kron (Red III, čl. 16). Vsaj v tridesetih letih so posli na koroških kmetiiah približno enako zaslužili (gl. tudi Maka- rovič, Kultura). Na primer v Črni na Koroškem je prejel leta 1833 hlapec na veliki Lam- prehtovi kmetiji z aro vred 30 goldinarjev, dekla pa 14 goldinarjev In obleko (Protokol I). V Selah v Rožu pa je prejel hlapec malo več kot 28 goldinarjev z všteto obleko In dekla malo več kot 16 goldinarjev, prav tako z všteto obleko (Protokol). Za drugo polovico 19. stoletja so znani določnejši podatki o poselskih prejemkih za del Dolenjskega, Bele krajine in Koroškega. Na primer v novomeški okolici so bili okoli leta 1870 posli ponekod plačani še vedno na leto, drugje pa tudi že na mesec. Tako je leta 1871 prejemala mala dekla 24 goldinarjev, velika pa 30 goldinarjev na leto (Trdina II, str. 473). V istem času je v novomeški okolici zaslužila dekla v denarju 25 goldinarjev na leto, z všteto obutvijo, rutami, spodnjimi krili in drugo obleko pa tudi do 35 goldinarjev (Trdina I, str. 246). Dekla, ki je prejemala mesečno mezdo, pa je leta 1870 zaslužila po 8 dvajse- tic (Trdina I, str. 166). Mezde dekel so se v naslednjih letih nekoliko zvišale. Tako sklepa- mo po podatku z Dolenjskega za leto 1876, ko je prejela dekla 3 goldinarje na mesec, z darili vred (npr. za god, žepnina ob semanjih dneh) pa je prejela v celem letu 55 goldinar- jev (Trdina II, str. 608). Vse kaže, da so v istem času na nekaterih kmetijah v novomeški okolici še vedno odrajtali velik del plačila v obleki. V Irči vasi, na primer, je prejela dekla, ki je prišla služit šele ob veliki noči, poleg 12 goldinarjev še „vso obleko dvojno, dva robca, dve kiklji eno spodnjo 2 rokavov 1 čižme 1 škornje. To je zgled velike plače na kmetih" (Trdina II, str. 474). Na Dolenjskem, kolikor lahko sklepamo po nekaj podatkih, so okoli leta 1870 zaslužili hlapci približno toliko kot dekle. Med njimi so bili tudi takšni, ki so postavljali posebne po- goje. Tako v narodopisnih zapiskih z Dolenjskega iz leta 1870. Eden izmed hlapcev je ter- jal poleg 24 goldinarjev letne mezde še tri pare čevljev in dovoljenje, da se lahko udeleži vseh sejmov in ostane na njih do konca (Trdina I, str. 266). V istem času so tudi hlapce že plačevali na mesec, vendar samo v denarju in nekoliko več. O tem priča podatek, da je hlapec v novomeški okolici prejemal po 4 goldinarje na mesec (Trdina I, str. 166). V Poljanski dolini v Beli krajini so bile vsaj proti koncu 19. stoletja velike razlike v plačah posameznih poslov. Pri kmetu in krošnjarju s Pake je pastir leta 1881 prejemal skromno plačilo v denarju in obleki, kot sklepamo po zapiskih o celoletni porabi: „Za platno čobani sum dal 1 gld" in „cobani mali leibec 50 kron" (Makarovič, Predgrad, str. 203). Pri istem gospodarju je pastir prejel poleg hrane v letih 1886/87 klobuk, vreden 50 kron (Makaro- vič, Predgrad, str. 205). Tudi dekla je bila precej slabše plačana kot, na primer, njene vrstnice na Dolenjskem. V letih 1890 in 1893 je prejela le po 7 goldinarjev (Makarovič, Predgrad, str. 207). Na prelomu stoletja pa so ponekod v Poljanski dolini posli zaslužili precej več, hlapci po 80 in dekle po 60 goldinarjev na leto (Makarovič, Predgrad, str. 63). Če povzamemo, so na velikih koroških kmetijah udinjali po več poslov. Posamezni posli so opravljali različna dela in bili zato tudi plačani po delu. V Črni in okolici so, na primer, pre- jemali na leto takele mezde: prvi hlapec 50 do 60 gld., drugi hlapec, volar, 50 gld., tretji hlapec 45 do 50 gld., prva dekla, kravarica, 30 do 35 gld., druga dekla, svinjarica 30 gld., pomočnica, iberžnica, 5 gld. ter obleko in čevlje, pomočnik, ibržnik, pa poleg obleke Kmečki posli 447 in obutve 10 gld.; ovčji in goveji pastir pa sta zaslužila le obleko in škornje (Makarovič, Čr- na, Str., 163). Nekatere dekle so imele, zlasti na koroških samotnih kmetijah, pri sebi še nezakonskega otroka. Zato so prejemale manjšo mezdo. Na primer na prelomu stoletja je prejemala kra- varica na večji kmetiji v Strojni samo po 20 goldinarjev na leto, ker so ji ob koncu leta odračunali oskrbnino za otroka (Makarovič, Strojna, str. 70). Zanimivo bi bilo natančneje ugotoviti vsakokratno vrednost poselskih prejemkov, vendar zvečine nimamo dovolj podatkov o tem za posamezne pokrajine. Zato le posplošeno ugo- tavljamo po podatkih o koroških poslih, da bi si okoli leta 1830 kupila dekla za celoletni zaslužek v denarju malo več kot eno pražnjo obleko, hlapec pa malo manj kot dve pražnji obleki (Protokol). Podobno je bilo tudi leta 1870 v novomeški okolici: »Plača dekelska je komaj za obleko..." (Trdina I, str. 289). Za svoje marsikdaj res trdo garanje so bili posli večinoma slabo plačani. Ponekod so bolje zaslužili celo berači, če lahko verjamemo zapisu z Dolenjskega iz leta 1870: „Berac Pavle, bahal se s svojim stanom, da si pridobi zmirom toliko kakor dva hlapca, zato da je vsaki osel, ki hodi k kmetom v službo, delat ko pes" (Trdina I, str. 32 — 33). Nekaj podatkov priča o tem, da so ponekod posli dodatno zaslužili kakšen dinar. Z zasluž- kom pa je bilo takole: v okraju Fala so hlapci na hribovskih kmetijah pozimi približno leta 1840 lahko izdelovali različne lesene predmete in jih prodajali za svoj račun (Kuret II, str. 218), v novomeški okolici pa je okoli leta 1870 eden od tamkajšnjih gospodarjev pošiljal deklo na dnino, da mu je prislužila »nekoliko soldov" (Trdina I, str. 113). V želji, da bi zadostile svojim željam in potrebam po obleki, so si nekatere dekle v novo- meški okolici leta 1870 pomagale tudi drugače: »Dekle misli, kako bi si kupilo kak svilen robec, pa ni dosti soldov, ker je še bolj treba omisliti si črevlje in kikljo — vot zdaj pride Ijub- ček in ponudi razen srca tudi kak goldinarček" (Trdina I, str. 188). Za 20. stoletje imamo kar precej podatkov, da so gospodarji posle občasno obdarovali. Za 19. stoletje je znanih le malo podatkov. Tako je, na primer, kmet in krošnjar s Pake v Poljanski dolini ob Kolpi podaril pastirju občasno nekaj žepnine. Leta 1890 je namreč zapi- sal: »Čobani sum dal za senk 30 kraje" in leta 1893 »Čobani za senk 2 for" (Makarovič, Predgrad, str. 206, 207). Eden izmed dolenjskih gospodarjev pa je dajal dekli poleg plači- la še darila o godeh in za vsak semenj po 60 soldov (Trdina II, str. 608). Poraba zaslužka Maloštevilna pričevanja o tem, kako so posli porabili zaslužek, so znana komaj za zadnja desetletja 19. stoletja in večinoma izvirajo z Dolenjskega. Posli so s prisluženim denarjem različno ravnali. Varčnejši so ga hranili in po potrebi go- spodarno porabljali, največkrat za nakup obleke (prim. Trdina I, str. 181). Nekateri, med njimi zlasti hlapci, so borne prejemke pognali, na primer na semnjih ali veselicah. Nedolet- ni posli so morebitni prisluženi denar večinoma dajali staršem. O tem govori nekaj pričevanj z Dolenjskega in Bele krajine, ki jih lahko z manjšim pridrž- kom posplošimo tudi na ostale slovenske pokrajine, odkoder so znani podobni podatki o poselski porabi na prelomu stoletja (Makarovič, Zapiski). 448 Marija Makarovič Na splošno so bile dekle varčnejše kot hlapci. To potrjuje tudi zapis iz leta 1877 za novo- meško okolico (Trdina II, str. 641 ). Zato so imele med posli zlasti dekle precej privarčeva- nega denarja v hranilnici (Trdina III, str. 833). Nekateri posli so menda celo pretirano varčevali, da bi si kupili posestvo in se osamosvoji- li. Tako lahko razglagamo tudi dvoje zapisov z Dolenjskega iz leta 1877: „HIapec Martin nosil je tudi fižol v žepih, kedar je prišel zastonj do jedi, nametal se je za tri dni... Kupil si je kmetijo, vinograd etc. Dekla in pozneje sebenica Meta ni kakor Martin nikoli dala za vino — in za noben lišp nič, prihranila si je v službi 1.000 f" (Trdina II, str. 463). Nekatere mlajše dekle so pretirano varčevale in potem porabile denar za gizdavo oblače- nje. O tem so znani podatki, ki razkrivajo tudi namen takega oblačenja. Vsekakor jih ne kaže posploševati: „Ena (dekla op. pisca) ima vsaki mesec novo kikljo s pomočjo čez- mernega nečloveškega stradanja... včasi steče nekteri uloviti ženina in to je tudi kaj vred- no" (Trdina II, str. 464). Med posli so bili tudi takšni, ki so zasluženi denar potratili. V zapiskih z Dolenjskega iz leta 1870 so navedeni — za današnje pojme večinoma prav skromni — primeri nekdanje raz- sipne porabe: „Posli ne morejo si nič prihraniti zato ker a hodijo na vsako žegnanje in puš- čajo tu saj po pol forinta b če je treba kamo iti se najraje vozijo, kar tudi ni zastonj c o no- vini sadja kupujo si črešenj, kostanj, hrušek etc. posebno pa trosijo radi o vsaki priliki vi- no, ki ni zastonj" (Trdina I, str. 308). Domnevamo, da so posli nekaj več porabili okoli božiča in novega leta, ko so jim gospodarji izplačali celoletni zaslužek ali ostanek denarja, če so ga že med letom občasno „jemali ven". V novomeški okolici so vsaj nekateri posli del prisluženega denarja zapili, kot beremo v zapiskih iz leta 1876: „Dobivsi ostanek pla- če o božiču npr. kakih 20 for da prvi dan za vino in žganje po 3 do 5 f. Žganja toliko da ga tovaršija ne more popiti, tudi drugi in tretji dan še poločejo po kakih 5 — 6 litrov" (Trdina II, str. 622-623). Redki podatki, ki jih ne kaže posploševati, pričajo o tem, da so ponekod tudi dekle tratile denar za pijačo (Trdina I, str. 176). NedoletnI posli, pastirji, pa tudi dekle in hlapci so morebitne borne prejemke v denarju marsikje dajali staršem. Domnevo potrjuje peščica podatkov, med njimi dvoje zapisov v knjižici izdatkov kmeta in krošnjarja s Pake v Poljanski dolini ob Kolpi iz leta 1893: „Sem dal v čobanov Ion očetu Petru Majerle 10 for" in „Cobanoveme oči sum dal ve lun 10 for" (Makarovič, Predgrad, str. 206, 207). Tudi deklam v novomeški okolici so, kot je bilo za- pisano leto 1870, denar pobrali starši (Trdina I, str. 176). Brezvestni starši pa so, če sme- mo verjeti bržkone pretiranemu ali vsaj preveč posplošujočemu zapisu, denar zapili: „Otroke poženo v službo potem jemljo od njih zasluženi denar na 'posodo' in ga zapijujo sede v krčmi po 3 in več dni do zadnjega solda. Uboge hčeri si pa ne morejo še potrebnih cunj omisliti" (Trdina I, str. 24). Nezakonski otroci poslov V rojstnih matičnih l