89
Kustodiat za vretenčarje
Vertebrate Department
Boris  Kryštufek
1
The urgent need, right now, in every museum, 
is for that special type of curator who has ingrained within 
him the instinct to devise and put into operation the 
best arrangement of his materials—who will be alert 
to see and to hunt out errors and instantly make 
corrections—who has the museum conscience
John Grinnel
Museum Work, 4:62–63, 1922 
Izvleček
Zgodovino vertebratološke dejavnosti v Prirodoslovnem muzeju Slovenije delimo na štiri 
obdobja:  (i)  1821–1889,  (ii)  1889–1945,  (iii)  1945–2003  in (iv)  po 2003 .  Pred letom  1945  je 
imel muzej enega samega kustosa,  ki je bil zadolžen  za vse  prirodopisne  zbirke,  kar  mu  je 
puščalo  malo časa za delo  z vretenčarji .  V prvem obdobju  je muzej ustvaril  zbirke,  ki doku -
mentirajo  stanje  vretenčarske  favne  na Kranjskem .  Vretenčarji  so bili zanimivi kot  razstavni 
predmeti,  dokumentaciji  pa se ni dajalo  večjega pomena .  Ob koncu  obdobja  (1889) je muzej 
začel  voditi  Katalog  pridobitev  kot  svojo  prvo  podatkovno  bazo .  Z vretenčarji  sta  se ukvarjala 
dva muzejska kustosa,  Henrik  Freyer  (1802–1866) in Karel  Dežman (1821–1889), preparator 
pa je bil Ferdinand  Schulz  (1849–1936) .  Večina vretenčarjev,  zbranih  v tem obdobju,  je bila 
kasneje  uničena .  V drugem  obdobju  (1889–1945) sta  se z vretenčarji  ukvarjala  Gvidon  Sajovic 
(1883–1920)  in Fran  Kos (1885–1956),  preparatorja  pa  sta bila Fran  Dobovšek (1876–1915) 
in Viktor  Herfort  (1881–1948) .  Že kmalu  po letu  1900 je začnel  Sajovic  pripravljati  biološke 
skupine,  v poznih  30-ih letih  pa je Kos pripravil  prvi  ekološki  diorami .  (iii) Obdobje  1945–2003 
je zaznamoval  niz slabih  direktorjev,  ki niso zmogli  organizirati  dela,  urediti  odnosov  med 
zaposlenimi,  zagotoviti  potrebne  infrastrukture  in umestiti  muzej v družbeni  prostor .  Prišlo 
je  do množičnega načrtnega  uničevanja  preparatov  vretenčarjev  in  degradacije  standardov 
razstavnih  postavitev .  Na začetku  obdobja  (1950)  je bil Prirodoslovnemu  muzeju priključen 
Ornitološki  oddelek .  (vi)  Po letu  2002  je Breda  Činč Juhant  pričela  z normalizacijo  razmer 
in ustanovila  Kustodiat  za vretenčarje .  Koncept  notranjega  muzeja je bil udejanjen  kmalu  po 
letu 1900,  reprezentativne  serije  (hipodigme) pa so začele  nastajati  šele  v 50-ih letih .  Leta  1836 
1 
Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, SI-1000 Ljubljana, Slovenija;  bkrystufek@pms-lj . si

90
SCOPOLIA No 103 – 2022
je muzej hranil  547 preparatov  vretenčarjev;  to  število  se je povečalo  na 2637 primerkov  leta 
1950 in 47 . 038 primerkov  leta  2023 .  Infrastrukturni  razvoj  ni sledil  dinamiki rasti,  tako  da so 
standardi hranjenja zbirk vretenčarjev izjemno nizki . Ključne besede: muzejske zbirke,  prirodopis,  zgodovina  prirodoslovja,  propadanje  zbirk, 
taksidermija
Abstract
History  of vertebrate  engagements  in the Slovenian  Museum  of Natural  History  can be 
framed  into  four  major  periods:  (i) 1821–1889, (ii) 1889–1945, (iii) 1945–2003, and  (iv) post-2003 . 
Prior  to  1945, the  Museum had  a single  curator  for  all  its  natural  history  collections,  which  left 
scanty  time for  work  on  vertebrates .  In the  first  period,  the  Museum established  collections  that 
documented  the  vertebrate  fauna  in the  Province  of Carniola .  Vertebrates  were  of interest  as 
mounts  for  display,  but  not  much attention  was paid on accompanying  information .  Towards 
the  end of this  period,  the  Museum started  recording  acquisitions  into  a Catalogue  as its first 
database .  Two curators  worked  on vertebrates,  Henrik  Freyer  (1802–1866) and  Karel  Dežman 
(1821–1889),  while  Ferdinand  Schulz  (1849–1936)  served as taxidermist .  Great  majority  of 
vertebrate  vouchers  from  this  early  period  were  destroyed  in subsequent  years .  During  the  next 
period  (1889–1945), the  curators  were  Gvidon  Sajovic  (1883–1920) and  Fran  Kos (1885–1956), 
and  the  taxidermists  were  Fran  Dobovšek (1876–1915) and  Viktor  Herfort  (1881–1948) .  Soon 
after  1900, Sajovic  started  composing biological  groups  and in the  late  1930s,  Kos finished 
two  ecological  (habitat)  dioramas .  (iii)  The 1945–2003 period  was characterised  by  a series 
of unfit  directors,  who  were  unable  to  organize  work,  control  relations  among the  employees, 
provide  for  sufficient  infrastructure  and to  nest  the  Museum  in the  society .  Typical  for  this 
period  is  also  unrestricted  destruction  of vertebrate  vouchers  and lowering  of the  standards 
of displays .  In 1950,  a Department  of Ornithology  was annexed  to  the  Museum .  (vi)  Since 
2002, Breda  Činč Juhant  did her  best to  normalize  the  situation;  in 2003, she established  the 
Vertebrate  Department .  The concept  of the  inner  museum  was brought  to  the  fore  by Sajovic 
shortly  after  1900, however,  representative  hypodigmas started  to  be gathered  only  as late  as 
in the  1950s .  There  were  547 vertebrate  vouchers  in the  Museum in 1836, and  this  number  rose 
to  2,637 vouchers  in 1950 and  47,038 vouchers  in 2023 .  Infrastructure  trends  did not  follow 
the dynamics of collections’  growth,  hence the current  standard  of maintaining  vertebrate 
collections is quite appalling . Key words:  museum  collections,  natural  history,  history  of  natural  history,  decay of 
collections,  taxidermy

91
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Vsebina
1. Uvod   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  93
2. Vertebratologija pred letom 1889   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  93
2.1. Uslužbenci   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  93
2.2. Zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  96
3. Vertebratologija v obdobju 1889–1945   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101
3.1. Status muzejskega prirodopisa po Dežmanovi smrti   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101
3.2. Razmere v muzeju   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102
3.3. Uslužbenci    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105
3 . 3 . 1 . Gvidon Sajovic   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105
3 . 3 . 2 . Fran Kos   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108
3 . 3 . 3 . Frančišek (Fran) Dobovšek     . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116
3 . 3 . 4 . Viktor Herfort    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 118
3.4. Zbirke  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  . 120
3 . 4 . 1 . Stanje in rast    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120
3 . 4 . 2 . Uničevanje muzealij    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  124
3 . 4 . 3 . Študijske zbirke    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125
3 . 4 . 4 . Veliki lov na kače na Kranjskem    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 126
3 . 4 . 5 . Ihtiološka zbirka    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  129
3 . 4 . 6 . Kos in zbirka sesalcev    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132
3 . 4 . 7 . Osteološka zbirka    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  140
3.5. Razstavne zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  142
3 . 5 . 1 . Muzejske razstave  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  142
3 . 5 . 2 . Zunanje razstave    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 150
3.6. Ornitološki zavod   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 153
4. Vertebratologija v obdobju 1945–2003   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  159
4.1. Direktorji   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161
4.2. Zaposleni   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163
4 . 2 . 1 . Stanko Bevk    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163
4 . 2 . 2 . Savo Brelih    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165
4 . 2 . 3 . Zmago Bufon   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168
4 . 2 . 4 . Drugi kustosi in uslužbenci povezani z vertebratologijo  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .   169
4.3. Zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171
4 . 3 . 1 . Stanje in rast zbirk    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171
4 . 3 . 2 . Hranjenje študijskih zbirk    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175
4 . 3 . 3 . Množično uničevanje muzealij    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176
4 . 3 . 4 . Tuje odprave   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 180

92
SCOPOLIA No 103 – 2022
4.4. Razstavne zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  191
4 . 4 . 1 . Stare postavitve     . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  191
4 . 4 . 2 . Indijski misijonski muzej   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  192
4 . 4 . 3 . Polenčeve zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195
5. Leto 2003 in Kustodiat za vretenčarje   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  204
Zahvale   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  204
Literatura   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205

93
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
1. Uvod
Čeprav segajo dejavnosti  na  področju  zoologije  vretenčarjev  v  sam  začetek  nastanka 
Kranjskega  deželnega  muzeja, so  postale  formalno  povezane in  prepoznane  pod skupnim 
imenom šele  junija  2003, ko  je direktorica  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  Breda  Činč Juhant 
ustanovila  Kustodiat  za vretenčarje .  Pred tem so se  z vertebratološko  dejavnostjo  ukvarjali 
kustosi  ali  preparatorji  ob drugem  muzejskem delu . Večji  del  svoje zgodovine  je namreč  muzej 
imel enega samega kustosa,  ki je bil zadolžen  za vse  prirodopisne  zbirke,  od geoloških  do 
zooloških . 
V  tem  pregledu  je  predstavljena  zgodovina  vertebratološke  dejavnosti  v  treh  obdobjih: 
1821–1889,  1889–1945  in 1945–2003 .  Zadnje obdobje je bilo v  mnogem  zelo  kontroverzno, 
dogodki  iz poznih  80-ih in 90-ih let  pa še vedno razdvajajo  muzej .  Pregled  je delo  avtorja, 
ki ima  v času pisanja v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  najdaljši  službeni  staž  in je osebno 
doživel  veliko  tega,  o čemer govori  v poglavju  4 .  Tudi če bi bili obravnavani  dogodki  veliko 
manj stresni,  kot  pa so dejansko  bili,  bi bil  zapis neizbežno  subjektiven . Sodbo o tem, v kakšni  
meri mi je uspelo ohraniti objektivno distanco, prepuščam bralcu oziroma bralki . 
Zgodovinski  pregled  zaključim  z letom  2003, torej  z letnico,  ko se  zgodovina  Kustodiata 
za vretenčarje  pravzaprav  šele  začne .  Po tem letu  so kustodiat  prevzeli  mlajši kustosi,  zato  je 
primerno, da ta del zgodovine pišejo oni . Viri
V besedilu se sklicujem na neobjavljene vire:
1 .  »Inventarna  knjiga sesalcev,  rib, ptic, plazilcev  Prirodoslovnega  muzeja«, začeta  leta 
1889, je najpomembnejši vir  starih  zbirk  vretenčarjev  (do  60-ih let  prejšnjega  stoletja) .  Na 
ta vir se sklicujem kot na  Katalog (glej  Kryštufek & Jernejc Kodrič  2013);
2 .  Arhiv  Deželnega  muzeja  in Prirodoslovnega  oddelka  Narodnega  muzeja  je bil  po osamo-
svojitvi  Prirodoslovnemu  muzeju leta  1944 le-temu  odtujen,  skupaj s številnim  drugim 
materialom  in dokumentacijo .  Hranijo  ga v  Narodnem  muzeju Slovenije;  na ta vir se 
sklicujem kot na  Arhiv;
3 .  Dokumenti po  osamosvojitvi Prirodoslovnega  muzeja  so  shranjeni,  kolikor  so  pač 
ohranjeni,  v Prirodoslovnem  muzeju  Slovenije,  vendar  niso  ustrezno  urejeni  in arhivirani; 
na ta vir informacije se sklicujem kot na  Arhiv PMS . 
Bralca  oziroma  bralko  želim  spomniti, da  sta  širši  okvir  dvestoletne  zgodovine  Prirodoslov -
nega muzeja Slovenije zarisala Križnar (2021) in Činč Juhant (2021) . 
2. Vertebratologija pred letom 1889
2.1. Uslužbenci
V obdobju  pred  letom  1889 se muzej vzpostavi  kot  inštitucija  in ustvarjene  so prve  zbirke,  ki 
dokumentirajo  stanje  vretenčarske  favne  na Kranjskem .  Vretenčarji  so zanimivi kot  razstavni 
predmeti,  dokumentaciji  pa se  še  ne pripisuje večjega pomena .  Ob  koncu  obdobja  (1889)  je 
muzej začel  voditi  Katalog zbirk  vretenčarjev  kot  prvo podatkovno  bazo .  Z vretenčarji  sta 
se ukvarjala  dva  muzejska  kustosa,  Henrik  Freyer  (1802–1866) in Karel  Dežman (1821–1889), 
muzejski preparator pa je bil Ferdinand Schulz (1849–1936) .

94
SCOPOLIA No 103 – 2022
Vertebratološka  dejavnost  Henrika  Freyerja,  ki je v letih  1832–1852 deloval  v muzeju kot 
njegov  prvi kustos,  je splošno  znana .  Kot  je razvidno  iz Hochenwartovega  opisa prve  razstave 
deželnega  muzeja (Hoch en wa rt 1836), je bilo  v letu  1836, torej  vsega štiri  leta  po Freyerjevi 
zaposlitvi,  v  muzeju  na  ogled 622  eksponatov  vretenčarjev,  od  ooloških  in  osteoloških 
primerkov do taksidermijskih  preparatov .  Ta material  je  bil temelj Freyerjevega  popisa  na 
Kranjskem  živečih vretenčarjev  (Freyer 1842), ki je v nacionalnem  merilu  eno temeljnih  fav -
nističnih  del  (slika  1) .  Del  primerkov  je zagotovo  zbral  Freyer,  del  pa jih je bil  muzeju darovan . 
V letih  1823–1836 je muzeju podarilo  primerke,  v glavnem  ornitološke,  najmanj  19 posame-
znikov  (Križnar 2021) .  Freyer  naj  bi vse taksidermijske  preparate  izdelal  sam .  V tem obdobju 
je bilo za kustosa  samo  po sebi  razumljivo,  da je izurjen  v taksidermiji .  Freyer  se je v letih 
1832–1835 večkrat  izpopolnjeval  v tej  veščini pri Johannu  Jakobu  Hecklu  v »Združenem  ce-
Slika 1: »Favna na Kranjskem 
živečih vretenčarjev« Henrika  
Freyerja iz leta 1842 je prvi  
pregled vretenčarjev tega dela  
slovenskega ozemlja . Delo je 
temeljilo na muzejskih primerkih,  
od katerih pa jih je do danes  
večina propadla . Vir: Knjižnica  
PMS .
Figure 1: »Fauna of Carniolan  
Vertebrates« by Henrik Freyer  
from 1842 is the first overview of  
the Province’s vertebrates . It was 
based on museum vouchers, the  
majority of which, however, have  
been lost . Source: Library of the  
Slovenian Museum of Natural  
History  (PMS) .

95
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
sarsko-kraljevem  prirodopisnem  kabinetu«  (Vereinigte  k . k .  Naturalien-Cabinete;  danes Na-
turhistorisches  Museum  Wien  oziroma Prirodoslovni  muzej  Dunaj) (Bufon  1971) .  Heckel 
(1790–1857) je bil že v mladosti  navdušen  prirodoslovec,  ki je med  drugim  zbiral  ptice  in se 
sam izuril  v spretnosti  njihovega  prepariranja .  Taksidermijske  veščine je kasneje  razvil  v priro -
dopisnem kabinetu,  v katerem  je delal,  najprej  volontersko  (jesen 1818–avgust  1820; Svojtka 
et  al .  2012), kasneje  (1820–1832) pa je prejemal  plačo .  Heckel  je bil zlasti  izurjen  v preparira -
nju  ptic  in rib,  pri njem pa so se usposobili  za  prepariranje  mnogi tuji  prirodoslovci  (Svojtka et 
al .  2009) .  S preučevanjem  rib je Heckel  dosegel  mednarodni  sloves .  Od leta  1810 naprej,  torej 
tudi  v času  Freyerjevih  obiskov  Dunaja,  je bil  kustos  v kabinetu  Johann  Natterer  starejši  (1786–
1852), ki je prav  tako  obvladal  taksidermijsko  delo .  Nattererjeva  zbirka  sesalcev,  ptic  in žuželk 
je bila  temelj  »Kabineta  živali«  (Thierkabinet)  v cesarsko-kraljevem  prirodopisnem  kabinetu 
(Svojtka et  al .  2012) .  Freyer  je bil  očitno  deležen  enega  boljših  usposabljanj  v taksidermiji,  kar 
jih je bilo  v njegovem času mogoče dobiti .  Poleg  tega  je na Dunaju  prišel  v stik  v vrhunskimi 
prirodoslovci  zoologi .
Leta  1852 je Freyer  odšel  v Trst,  nasledil  ga je Karel  Dežman (tudi  Dragotin  Dežman ali 
Carl  Deschmann),  ki je ostal  v muzeju vse do  smrti .  Dežman (čeprav  »polihistor  v poznavanju 
Kranjske,  je bil  vendar  v prvi vrsti  in v bistvu  naravoslovec  v najširšem  pomenu«; Kos 1923a: 
52),  se  je  aktivno  ukvarjal  tudi  z vretenčarji .  V  glavnem je  objavljal  favnistične  notice  o 
različnih  vrstah  sesalcev  in ptic, redkeje  tudi  o plazilcih  (sklednica)  in dvoživkah  (človeška 
ribica) .  Njegovo  bibliografijo  je uredil  Kos (1923a) .  Poleg  tega,  da je bil direktor  muzeja, je 
Dežman opravljal  še druge  odgovorne  javne funkcije  (župan  Ljubljane,  poslanec  Deželnega 
zbora) . Njegove »zasluge za muzej in muzejsko društvo so nevenljive« ( Kos 1923a: 52) . 
V času,  ko  je muzej vodil  Dežman,  se je v njem kot  prvi  preparator  zaposlil  Ferdinand  Schulz 
(1849–1936) .  Dne  4 .  februarja  1875 je bil  z  dekretom  Deželnega  odbora  (št .  8883; Arhiv 1875/8) 
nastavljen  kot muzejski  sluga .  V taksidermijo  naj  bi ga bil  uvedel Dežman,  za katerega pa  nam 
ni znano,  kje se je izučil  te  veščine .  Zapis s konca  19 .  stoletja  nam da  misliti,  da  so obstajale  ne-
konvencionalne  možnosti  usposabljanja .  Tako  je v letih  1886–1887 »… neki  potujoči  preparator 
našopal  […]  15  savskih rib za plačilo  17  gld .  [goldinarjev]  na nov način in je v  tem poučil 
tudi  muzejskega  preparatorja  [Schultza]«  (Poročilo o delovanju Kranjskega deželnega 
odbora 1888: 12) . Kot preparator  je Schulz  naredil  lepo  kariero .  Ponebšek (1929: 183) navaja, 
da  je »Za svoja  izvrstna  gatilska  dela  […] dobil  mnogo  priznanj  in pohval,  na  raznih  razstavah  
pa obilno  svetinj  in odlikovanj,  tako  n .  pr .  odlikovanje  z Grand  Prix  i .  dr . « Njegove  »Ribe so 
bile  pri gozdarstveni  razstavi  v Beču in Gorici  odlikovane  s častno  diplomo  in preparatorju  F . 
Schulzu  v Beču podeljena  srebrna  razstavna  medalja,  v Gorici  pa častno  priznanje«  (Poročilo 
o delovanju Kranjskega deželnega odbora  1892:  192–193) .  Mnenje, da je »Schulz  […] 
izumil  neki  poseben način  gatenja  rib«  (Ponebšek 1929: 183), se je v ustnem  izročilu  v muzeju 
ohranilo  do danes .  Po tem viru  je bila  riba  izkožena  skozi  usta  (angleško:  skinned  through  the 
mouth;  Morris 2012: 129), tako  da  vzdolžni  rez  za  odstranitev  trupa  ni bil  potreben,  posledično 
pa tudi  ne šivanje  reza .  Preparator  je kožo  osušil  z vročim peskom in ji tako  dal  končno  obliko . 
Tak način prepariranja je bil v Schulzevem času v Evropi dokaj razširjen ( Morris, prav tam) . Schulz,  ki je v svojem življenju  prepariral  več kot  20 . 000 sesalcev,  ptic  in rib, je za muzej 
»nagatil  čez 800 živali«  (Ponebšek 1929: 184), kar  pomeni vsega  4 % preparatov;  vse ostalo  je 
bil  domnevno  njegov  zasebni  posel .  Kaže,  da  Dežmana,  a tudi  večine njegovih  naslednikov,  ni 
motilo  sožitje  muzejskega  preparatorskega  dela  z zasebnim .  Schulz  je ves čas svoje zaposlitve 
odgovornemu  kustosu  brez zadrege  posredoval  informacije  o živalih,  ki jih je prepariral  za 
zunanje  naročnike  (npr .  Kos 1925c) .  Pedantni  Müllner  je bil eden redkih  direktorjev,  ki je po 
Dežmanovi smrti  poskušal  potegniti  mejo med zasebnim in službenim  preparatorskim  delom 
(Arhiv 1889/79) .  Očit no  n i bil uspešen, saj je npr .  let a  1931 neka  A nton ija  Čuček s  P t uja  ponujala  

96
SCOPOLIA No 103 – 2022
Muzejskemu društvu  v odkup  »krasnega  nagašenega  pava, stoječega  na pristni  kitajski  vazi«, 
ki ga »je nagačil  prejšnji  muzejski upravitelj  g .  Schulz«  (Arhiv 1931/830) .  Schulzevo  cvetoče 
preparatorsko podjetje je po njegovi upokojitvi prevzel Jože Škrajnar ( Galjot 2004) . 
2.2. Zbirke
Ob otvoritvi  muzeja  leta  1836 je bilo  razstavljenih  547 primerkov  vretenčarjev,  v kar  ni všteta 
oologija .  Glede  na to,  da se je Freyer  zaposlil  v muzeju vsega štiri  leta  pred  otvoritvijo  zbirk, 
vseh razstavljenih  vretenčarjev  seveda  ni mogel  sam preparirati .  To kaže,  da  je pomemben  del 
razstavljenega  materiala  končal  v muzeju kot  darovi  že prepariranih  živali .  Križnar (2021: 
34) posebej omenja družino  Rudež  iz Ribnice kot  darovalce  številnih  sesalcev  in ptic .  Tako 
je večino ptic, ki so bile razstavljene  leta  1836, daroval  Friderik  Rudež (Friedrich  Rudesch; 
Hoch en wa rt 1836), ne vemo pa, v kakšnem  stanju  so prišle  v muzej .  Ob koncu  obdobja  je bilo 
v zbirki  približno  tisoč  primerkov  (tabela  1); večina je bila  ptic  (c .  73 %) .  Rast  zbirke  po letu 
1836 je v povprečju znašala skromnih deset primerkov na leto . 
Ob otvoritvi  muzejske stavbe  leta  1888 so bili vretenčarji  razstavljeni  v dvoranah  IX, X in 
XI, v katerih  so še vedno .  Številke  dvoran  so danes  sicer  odstranjene .  Dvorane  so v 1 .  nadstropju 
Dežmanove  muzejske stavbe,  vzporedno  s Šubičevo ulico  (slika  2) .  Glavni  vir  za  rekonstrukci -
jo stanja  razstavnih  zbirk  leta  1888 je Dežmanov  vodnik  (Deshmann 1888: 167–170), ki pa je 
stenografski  in se sklicuje  le  na  etikete,  s katerimi  so bile  opremljene  muzealije .  Dvorana  IX je 
bila  namenjena  botaniki  in zoologiji .  V dvorani  X so bili v petih  omarah  »kranjski  vretenčarji 
in ptice«,  v dvorani  XI pa »ptice  in ribe«  (Deshmann 1888) . Vsebina  dvorane  X je bila  sledeča:
Omara 1: 60 rogovij  (jeleni,  srnjaki)  in gamsjih  rogljev  (slike  3, 18 in 19); lobanja  povodnega 
konja (slika 4), skelet jamskega medveda; 
Omara 2: rjavi jastreb Aegypius monachus, ustreljen leta 1878 pri Velikih Laščah; 
Omara 4
2
: 10 barvnih oblik kozače  Strix uralensis;
Omara 5: ruševec  Tetrao tetrix, sadža  Syrrhaptes paradoxus in puščavski  tekalec  Cursorius 
cursor;
Omara 7: gnezdo krekovta Nucifraga caryocatactes z Jelovice ( Deshmann 1888: 168–169) .
Za dvorano  XI je navedena  le »velika  prostostoječa  omara …  z nižjimi živalmi in zbirko 
okostij« ( Deshmann 1888: 169) . 2 
Omari št . 3 in 6 sta izpuščeni v izvirniku .
Tabela 1. Stanje zbirk vretenčarjev v različnih časovnih obdobjih v letih 1836–2003 . 
Table 1. The status of vertebrate collections in 1836–2003 .
Zbirka/Collection 1836
1
1892
2
1918
3
1931
4
1936
5
1941
3
1950
3
2002
6
2003
7
2022
8
Sesalci/Mammals 59 221 243 365 439 463 540 6 . 502 11 . 559 28 . 598
a
Ptice/Birds 409 807 915 1 . 171 1 . 673 1 .715 1 . 812 3 . 649 3 . 421 8 .985
Anamniota/Anamiotes 79 78 200 276 308 312 321 6 .754 5 . 678 12 . 455
Skupaj/Total 547 1 .106 1 . 358 1 . 812 2 . 420 2 . 490 2 . 673
b
16 . 905 20 . 658 47 . 038
Viri / Sources: 
1
Hoch e n wa rt (1836); 
2
Poročilo o delovanj u Kranjskega deželnega odbora (1893: 182; 
vrednosti so preračunane iz odstotkovnih deležev); 
3
Katalog; 
4
Interno poročilo ( Arhiv 1931/272) (ne vključuje 188  
inventarnih enot osteologije); 
5
Almanah Kraljevine Jugoslavije 1937–1938 ( Arhiv 1936/676); 
6
Dokument posredovan  
Inšpektoratu RS za področje Kulturne dediščine dne 22 . aprila 2002 ( Arhiv PMS); 
7
«Vizija razvoja zbirk« stanje na  
dan 1 . januarja 2003 ( Arhiv PMS); 
8
Katalogizirani primerki, stanje aprila 2022; 
a
Ob upoštevanju nekatalogiziranega  
materiala, seštevek presega 50 . 000 primerkov; 
b
Seštevek ne upošteva uničenega materiala po letu 1945 (glej sliko 52) .

97
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 2: Tloris treh dvoran (IX, X, XI) v prvem nadstropju Dežmanovega muzeja . Že leta 1888 so bili v njih  
nameščeni preparati vretenčarjev, in to se do danes ni bistveno spremenilo . Prirejeno po  Anonimus (1949); 
oštevilčenja omar in vitrin sledijo istemu viru .
Figure 2: Ground plan of three halls (IX, X, XI) on the first floor of the Dežman Museum . Vertebrate mounts  
were placed in them as early as 1888, and this has not changed significantly to this very day .
Zbirko  je v poznih  20-ih letih  revidiral  Fran  Kos .  Poudaril  je slabo  dokumentacijo:  »pogosto 
[so] manjkale  eksponatom  i .  t .  d .  točne  determinacije  ter  čas in kraj  pridobitve .  Največkrat 
je objekt  nosil  na etiketi  le letnico  pridobitve  in ime  darovalca,  najdišče  pa ni označeno  niti 
v  inventarjih .  V  prejšnjih  časih pač  niso pripisovali  temu faktorju  tako  odločilne  važnosti 
za znanstveno  uporabo  muzejskega  materiala .  […] Pri tem izpopolnjevanju  podatkov  je bilo 
najtežje  vprašanje  najdišč . « Potrebno  je bilo  »na osnovi letnice  pridobitve  in imena darovalca 
ugotoviti  najdišča iz  ''Seznamov'' muzeju darovanih  objektov  i .  t .  d .  v  ''Illyrisches  Blatt'', 
''Laibacher  Tagblatt'',  ''Laibacher  Zeitung''  i .  t .  d .  S tem sicer  zelo  zamudnim delom  sem  dosegel 
vsaj toliko,  da je del  preurejenih  zooloških  zbirk  uporaben  v znanstvene  namene« (Kos 1928: 
78–79) .  V času poročanja  je bil katalog  »popolnoma  gotov  za sesalce  in ptice;  za plazilce  in 
krkone je [bil] v delu, ribe pa pridejo v kratkem na vrsto« ( Kos 1928: 79) . 
Mnogih  primerkov,  evidentiranih  v Katalogu  in  Kosovi  dokumentaciji,  danes  ni  več v muzeju . 
Ker ni celostnega  seznama pridobitev  vretenčarjev  pred letom  1888  se  pri oceni izgubljenih  
muzealij  zanašam  na  Križnarja,  katerega  pregled  je v tem pogledu  najpopolnejši  (Križnar 2021: 
tabeli  1 in 3) .  Od 180 identificiranih  preparatov  jih 167 (= 92,7 %; tabela 2)  ni več v muzeju .  Prav  
tako  se niso ohranile  številne  muzealije,  ki v tabeli  niso zajete .  Tako  je izginilo  pet  kozarcev  rib  
(leta  1825 jih je daroval  Maximilian  von Schwachhofer  iz Trsta),  zbirka  jadranskih  rib (daroval  
Prirodoslovni  muzej v Trstu  v letih  1870–1875) in zbirka  vretenčarjev  (plazilci,  ptica  in glodavec),  
zbrana na odpravi Novara
3
 (daroval grof Alfons Auersperg leta 1876) . 
Čeprav je  vsaka prirodoslovna  muzealija unikatna  in  tako nenadomestljiva,  posebej 
omenjam izgubo  10 človeških  ribic  Proteus anguinus, vključno  s pikčastim  črnim  primerkom  
3 
Raziskovalna odprava Novara je z istoimensko fregato v letih 1857–1859 obplula svet . Bila je prva pomorska  
raziskovalna odprava avstrijske mornarice, organizirala pa jo je Cesarska akademija znanosti na Dunaju . Novara  
je v 551 dneh preplula 51 . 686 morskih milj (= 95 . 722 km) . Med drugim je odprava v tem času zbrala 26 . 000 
zooloških primerkov; zoološki rezultati pa so bili objavljeni v šestih knjigah  (https://de.wikipedia.org/wiki/
Novara-Expedition) . Vretenčarji so v prvem zvezku iz leta 1869, dostopni pa so na portalu Biodiversity Heritage  
Library  (https://www.biodiversitylibrary.org/item/209501#page/7/mode/1up) .

98
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 3: Izrez iz osrednje postavitve sesalcev z dermoplastičnim preparatom medveda  Ursus arctos iz kočevskih  
gozdov . Primerek, ki je bil domnevno pridobljen leta 1868, je eden redkih ohranjenih starejših taksidermijskih  
preparatov Prirodoslovnega muzeja . Vse od leta 1888 je bil osrednji eksponat velike vitrine (kasnejše velike gozdne  
diorame) v dvorani X, po letu 2015 pa je bil na hitro umaknjen . Zbirka rogovij na zidu je bila v muzeju že pred  
letom 1888 in kasneje zavržena . Slika je sestavljena iz dveh posnetkov, ki sta nastala pred letom 1949 .  Arhiv PMS
Figure 3: Taxidermic mount of brown bear  Ursus arctos from the Kočevje Forests, supposedly acquired in  
1868 . The display is from 1888 . PMS  Archive .

99
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Tabela 2. Usoda preparatov vretenčarjev, pridobljenih pred letom 1889 in identificiranih v Tabelah 1 in 3 v  
Križnarju (2021) . Ohranjen – ohranjeni primerki so še vedno v Prirodoslovnem muzeju Slovenije; Izgubljen –
primerkov ni bilo mogoče identificirati; Status ni znan – ohranjen je zgodovinski primerek vendar njegove  
identitete ni mogoče zanesljivo povezati z obstoječo dokumentacijo . Pri seštevkih v spodnji vrstici so v oklepaju  
navedeni odstotkovni deleži .
Table 2. The fate of vertebrate preparations obtained prior to 1889 .
Zbirka
Collection
Ohranjen
Secured
Izgubljen
Discarded
Status ni znan
Status not known
Skupaj
Total
Sesalci / Mammals 2 9 11
Ptice / Birds 7 119 126
Plazilci / Reptiles 1 12 1 14
Dvoživke / Amphibians 16 16
Ribe / Fish 11 2 13
Skupaj / Total 10 (5,6%) 167 (92,7%) 3 (1,7%) 180
Slika 5: Ruski jeseter ali kašikar Acipenser gueldenstaedtii je eden redkih ohranjenih taksidermijskih  
preparatov iz 19 . stoletja . Ujet je bil leta 1883 blizu Ljubljane in je edini svoje vrste z ozemlja Slovenije . Foto: 
Ciril Mlinar; obdelava posnetka: Boris Kryštufek .
Figure 5: Russian sturgeon Acipenser gueldenstaedtii is one of the few surviving taxidermic mounts from the  
19th century . It was captured in 1883 in the vicinity of Ljubljana and is the only one of its kind from the territory  
of Slovenia . Photo: Ciril Mlinar; image processing: Boris Kryštufek .
Slika 4: Lobanja povodnega konja  
Hippopotamus amphibius, ki je bila 
leta 1888 razstavljena v dvorani 
X . Muzej jo je pridobil najkasneje  
leta 1881 od kontraadmirala Karla 
Shafferja . Izvira z vzhodnoafriške  
obale južno od ekvatorja .  
Foto: David Kunc .
Figure 4: Hippo Hippopotamus 
amphibius skull, put on display  
in 1888 . It was acquired by the  
Museum in 1881 at the latest, and  
originated from the East African  
coast, south of the equator . It was 
a donation of Rear Admiral Karel  
Shaffer . Photo: David Kunc .

100
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 6: Preparati človeških ribic  Proteus anguinus, ki so prišle v muzej v 19 . in zgodnjem 20 . stoletju . a –  
primerek klasificiran kot oblika  zoisii (Zoisov močeril); nahajališče je Vir pri Stični, 1896; b – oblika  freyeri 
(Freyerjev močeril); Kumpolje, 1909 . Izreze primerkov a–c je objavil Kos kot sliko 60 (str . 83) v Vodniku po 
zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani ( Kos 1933) . Njihovo dolžino navaja kot »ca . 27 cm«; izreza nista v  
sorazmerju . Nobeden izmed primerkov na tej sliki se ni ohranil .  Arhiv PMS . 
Figure 6: Fixed cave salamanders  Proteus anguinus, acquired during the 19
th
 and early 20
th
 century . None of 
them is still present in the Museum . PMS  Archive .

101
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
iz Laz pri Planini  (pridobljen  1845) .  Tu so tudi  ris iz idrijskih  gozdov  (pridobljen  v letih  
1853–1855), ki je pri nas iztrebljena  vrsta,  rjavi  medved iz Kamniške Bistrice  (pridobljen  
v letih  1853–1855), ki je bil verjetno  zadnji  svoje vrste  v Kamniških in Savinjskih  Alpah  
(Kryštufek 1991), dolgokrili  netopir  Miniopterus schreibersii iz jame pri Kobili  blizu  Idrije 
(1858–1862), torej  s  skrajnega  roba  areala  vrste
4
, in dve soški postrvi  Salmo marmoratus, 
pridobljeni  v letih  1862–1866, torej  pred  vnašanjem  potočne  postrvi  v jadransko  porečje  in 
hibridizacijo  med  obema  vrstama  postrvi .  Izgubljen  je tudi  jelen  z Auerspergove  posesti,  
darovan  leta  1835, ki ga posebej omenja Hochen wa rt (1836); verjetno  je bil  po letu  1889 
katalogiziran  pod št .  145 in izločen  leta  1926 .  Očitno  je šlo  za edini primerek  avtohtonega  
slovenskega  jelena,  ki je kdaj  prišel  v muzej; vrsta  je bila  pri nas iztrebljena  v drugi  polovici  
19 .  stoletja  (Kryštufek 1991) .  Leta  1956 je bil darovan  šoli  zgodovinski  primerek  volka  iz 
Kočevja,  pridobljen  leta  1858 .  Med izgubljenim  materialom  sta  dve  močvirski  sklednici  Emys 
orbicularis,  podarjeni  med  letoma  1838  in 1866,  nenavadno  obarvan  navadni  gad Vipera 
berus iz doline Krme (pridobljen 1877) itd .
3. Vertebratologija v obdobju 1889–1945
3.1. Status muzejskega prirodopisa po Dežmanovi smrti
Obdobje 1889–1945 omejujeta  pomembna  mejnika .  Leta  1889 je umrl  Dragotin  Dežman, 
njegova  smrt  pa je naznanila  zaton  muzejskega  prirodoslovja  (Planina 1955; Križnar 2021), 
posledice  katerega  Prirodoslovni  muzej Slovenije  občuti  še danes .  V istem letu  je muzej začel 
pridobitve  vretenčarjev  vpisovati  v Katalog kot  prvo  urejeno  podatkovno  bazo  zbirk .  Konec 
obdobja (1945) označuje upokojitev Frana Kosa . 
Dežmana je  nasledil  Alfonz  Müllner  (1840–1918),  ki  je  slovenski  naravoslovni  javnosti 
slabo  znan .  V muzeju je bil zaposlen  v letih  1889–1903, službovanje  pa je začel  v petdesetem 
letu  življenja .  V mladosti  se je navduševal  nad  prirodopisom  in ga tudi  doštudiral  na dunajski 
univerzi .  Kasneje se je ukvarjal  »najprej  z anatomijo,  osteologijo  in histologijo«  (Mantuani 
1919: 92) .  Že leta  1875 se je začel  posvečati  arheologiji,  h kateri  so ga  usmerile  kraniološke  in 
kasneje  antropološke  študije .  V mlajših  letih  je  pisal  o  ornitološki  tematiki  (Mantuani p r av  t a m) 
vendar  se v letih,  preživetih  v muzeju,  očitno  ni več posvečal  vertebratologiji .  Po Müllnerju  sta 
muzej krajši  čas vodila  Ferdinand  Schulz  (1903–1905) in Walter  Schmid (1905–1909) .  Schmid 
je bil prvi muzejski direktor  brez  naravoslovne  izobrazbe  (Križnar 2021: 76), za njim pa sta 
prišla  umetnostni  zgodovinar  Josip Mantuani  (direktor  v letih  1909–1924) in zgodovinar  Josip 
Mal (1924–1944) . 
Dežmanovi smrti sta sledila  zmanjšan  prevzem naravoslovnih  predmetov  (npr .  Križnar 
2021: 76) ter  diskvalifikacija  prirodoslovja  in ustanoviteljev  Deželnega  muzeja .  Mantuani  je 
pisal  o diletantski  muzejski »razvojni  črti«  pred  letom  1852 (Mantuani 1922: 314), njegovi  in-
telektualni  sledilci  pa še danes  trdijo,  da  je bil  Deželni  muzej »pod vodstvom  ''diletantov''  (grof 
Hohenwart,  pl .  Schildenfeld,  Freyer,  Dežman)« in je »svoje poslanstvo …  lahko  zasledoval  le 
deloma« ( Mahnič 2016: 213) . V muzeju  so se razmahnili  kulturno-zgodovinski  oddelki,  prirodoslovni  pa so se krčili .  Tako 
je Mal  v poročilu  za Almanah  Kraljevine  Jugoslavije  navedel  6 muzejskih oddelkov,  od tega 
4 
Dežman ga je v Drugem zvezku Muzejskega društva predstavil kot prvo najdbo dolgokrilega netopirja  
Miniopterus schreibersii za Kranjsko (Eine für Krain neues Fledermausart ( Miniopteris [sic] Schreibersii) . 
Zweites Jahresheft, 1858, str . 123) .

102
SCOPOLIA No 103 – 2022
3 kulturno-zgodovinske  in le enega  prirodoslovnega,  zraven  pa še knjižnico  in arhiv  (Arhiv 
1925/745) .  Leta  1910 sta  bila v muzeju zaposlena  dva prirodoslovca,  Sajovic  (provizorno  za 
6 ur  tedensko)  in preparator  Dobovšek, ki je moral  opravljati  vsa tehnična  in restavratorska 
dela  tudi  za Mantuania .  V istem času so kulturno-zgodovinske  vsebine pokrivali  Mantuani, 
Mal  in »gospa Marija  Mantuani«  kot  »nadzornica  tkanin«  (Mantuani 1911) .  Leta  1937 sta 
bila  na  prirodoslovnem  oddelku  dva  zaposlena  (Kos in Herfort),  na  kulturno-zgodovinskem  pa 
jih je bilo  5; Herfort  je moral  opravljati  vsa tehnična  in restavratorska  dela  na obeh oddelkih . 
Januarja  1941 so bili v prirodoslovnem  oddelku  trije  zaposleni,  na kulturno-zgodovinskem  pa 
jih je bilo  šest;  Herfort  je še vedno  delal  (tudi)  kot  fotograf  in restavrator  arheoloških  in drugih 
kulturno-zgodovinskih  predmetov .  Bil je tudi  edini taksidermijski  preparator  v  muzeju .  Ko 
je npr .  uprava  graščine  Snežnik  aprila  1926 muzej obvestila,  da ima »več nagačenih  ptičev za 
naprodaj,  in uljudno  vprašamo,  dali  se sl[avni]  naslov  interesira  za  nje«, je muzej pojasnil,  »da 
načelno izvršuje vse preparatorske posle v lastni delavnici« ( Arhiv 1926/362) .
Podobno  kot  delovna  mesta so se delila  tudi  sredstva .  Leta  1908 so stale  omare  za  zoološke 
in botanične  zbirke  10 . 000 kron,  za kulturno-zgodovinske  pa 142 . 000 kron  (Arhiv  1908/62) . 
V postavki  »Zbirke  deželnega  muzeja« je bilo  v letu  1923 za »Arheološke  in kulturnozgodo -
vinske zbirke,  vključljivo  umetnine«,  predvidenih  125 . 500  din, za »Prirodopisne  zbirke«  pa 
56 .800  din  (Arhiv 1923/376) .  Podobno  je 16 .  julija  1941 tedanja  okupacijska  oblast  (Kraljevi 
civilni  komisar za zasedeno  slovensko  ozemlje)  za »nakup kulturnozgodovinskih  in obrtnih 
izdelkov«  odobrila  15 . 000 lir,  za  »izpopolnitev  prirodoslovnih  zbirk«  pa vsega 4 . 000 lir .  Julija 
1923 je znašal  »obračun  potnin«  za  Mantuania  1947,50 din,  za  Kosa pa vsega  474 din .  Sledil  je 
še odvzem prostorov prirodopisnega oddelka v pritličju muzejske stavbe, najprej januarja 1925 
(Odlok  Ministrstva  Prosveta  št . 25  z 12 . januarja;  Arhiv 1925/593) in ponovno  leta  1947 (Činč 
Juhant 2021) . Ob vsem  tem plenjenju  je Mal  tožil,  kaj  vse da  »Narodni  muzej žrtvuje  za  svoj prirodopisni 
oddelek«  (Arhiv 1936/626) . Za  K .  Mahnič (2016) je šlo  pri vsem  tem za  prehod  od  diletantske -
ga v enciklopedični  muzej, pri čemer naj  bi bila  stagnacija  prirodoslovja  vgrajena  v »glavn[o] 
usmeritev  muzeja, ki je bila  postavljena  že ob njegovi  ustanovitvi –  namreč,  da naj  bo muzej 
deželni  muzej za Kranjsko;  s  tem je bilo njegovo  delovanje  na področju  prirodopisja  precej 
omejeno, saj je na  Kranjskem,  ki je sorazmerno  majhna  dežela,  število  naravnih  vrst  omejeno« 
(Mahnič 2016: 212) .  O sancta simplicitas!
3.2. Razmere v muzeju
Statut  iz leta  1920 je določal,  da  je »Muzej  ''Rudolfinum''  v Ljubljani …  znanstveni  zavod  
in ima namen dvigati  vsestransko  znanstveno  in duševno  kulturo,  v prvi  vrsti  pa gojiti  domo-
znanstvo  vseh panog . « Nadalje  je Statut  določal,  da  »k delu  v muzeju spada  tudi  znanstvena  
poglobitev  v  muzejske  zbirke in  njihovo natančnejše  poznavanje .  Muzejski uradniki  z 
akademično izobrazbo  imajo  dolžnost,  znanstveno  proučevati  zbirke« (Arhiv  1920/32) . 
»Uredba  o  ureditvi  ministrstva  za  prosveto«  z  dne  26 .  julija  1929 je v šestem  členu  obravnavala  
muzeje kot  strokovne  in znanstvene  zavode .  Ta dobra  načela  pa je močno omejevala  kruta  
realnost:  muzejski kustosi  so bili preobremenjeni  z zbirkami, financiranje  raziskovalnega  
dela pa je bilo zelo skromno . 
V  Kraljevini  Jugoslaviji  so  bile materialne  razmere  očitno  težavne  za vse  muzeje,  še 
posebej pa za ljubljanskega .  »Ugotoviti  je namreč treba,  da združujeta  Kulturnozgodovin -
ski umetnostni  in Prirodopisni  muzej [dejansko  oddelka  Narodnega  muzeja v Ljubljani]  celo  
vrsto  znanstvenih  panog,  za katere  obstajajo  v Beogradu  in Zagrebu,  pri nič obsežnejšem 
gradivu,  specialni  muzeji z osebjem,  ki je deloma  pri vsakem posameznem  zavodu  še več 

103
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 7: Obvestilo direktorja Mantuania o »letečem psu«  Pteropus giganteus, ki je 26 . maja 1914 poginil v  
menažeriji Gritsch . Naslovljeno je na Gvida Sajovica s kratkim navodilom glede možne pridobitve za muzej:  
»Kupimo ga samo za jako nizko ceno« .  Arhiv 1914/449 .
Figure 7: Director Mantuani’s notice about a “flying fox”  Pteropus giganteus, which died on 26 May 1914 at the  
Gritsch Menagerie . The notice was addressed to Gvido Sajovic with a brief instruction regarding the possible  
acquisition for the Museum: "We can buy it for a very low price only . " Archive 1914/449 .

104
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 8: Muzej je 27 . oktobra 1938 zaradi pomanjkanja sredstev zavrnil ponudbo Antuna Maštrovića iz Zagreba  
za odkup študijske zbirke ptic iz Dalmacije . Zbirka je štela 350 primerkov 200 različnih vrst .  Arhiv 1938/654 . 
Figure 8: Owing to the lack of funds, the Museum rejected, on 27 October 1938, the offer by Antun Maštrović  
from Zagreb to sell a study collection of birds from Dalmatia . The collection numbered 350 specimens  
belonging to 200 different species .  Archive 1938/654 .

105
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
kot  dvakrat  tako  številno  kot  osebje podpisanega  [ljubljanskega]  muzeja« (Arhiv  1937/38) . 
Kot je  trdil  Mal, so  muzejski kustosi  »drugod  v  kulturnih  državah  izenačeni v  rangu  z 
univerzitet[nimi]  profesorji,  ki se ne smatrajo  za degradirane  ali  za gmotno  oškodovane,  če 
prestopijo  iz univerzitetne  kariere  v muzejsko .  V Jugoslaviji  pa bi  po dosedanjem  stanju  s 
kustosom  muzeja ne menjal  ljudskošolski  učitelj«  (Arhiv 1940/623) . Morda  je bil  ljubljanski  
muzej res na jugoslovanskem  repu, zagotovo  pa je bil prirodopisni  oddelek  na koncu  repa  
Deželnega (Narodnega) muzeja . 
Mantuanievo  obvestilo  Sajovicu  o kadavru  »letečega  psa«  (Pteropus giganteus),  ki  je 
poginil  26 .  maja 1914 v menažeriji  Gritsch,  zgovorno  priča, kako  so se kupovali  predmeti  
za prirodopisne  zbirke  (slika  7) .  Po pooblastilu,  da se Sajovic  pogodi  za ceno  (»ako  mislite,  
da je  žival  za muzej potrebna«),  je  Mantuani  v  pripisu preciziral  navodila:  »Kupimo  ga  
samo za  jako  nizko  ceno .  Ako pa menite, da lahko  izhajamo  brez  njega,  mi  je prav«  (Arhiv 
1914/449) .  Iz poročila  o stanju  zbirk  izvemo, da je Sajovic  žival  pridobil  za muzej (Arhiv 
1915/96) .  Resnici na  ljubo  je treba  povedati,  da  je bilo  denarja  malo  tudi  za  kulturno-zgodo -
vinske  predmete .  Tako  je Narodni  muzej s prosjačenjem  v dnevnikih  zbiral  sredstva  za  odkup  
»grških in jugoslovanskih novcev« ( Slovenec, 1 . februarja 1923, letnik 49, št . 25, str . 3) .
V prošnjah  za  donacije  živali,  ki jih je Kos neprestano  naslavljal  na  posameznike,  župane,  
ministrstva  in celo  na  Upravo  dvora  kralja  Petra  II, se ves čas ponavlja  ista  utemeljitev:  »glede  
na premajhna  denarna  sredstva  muzeja« (npr .  Arhiv 1937/532) . Ko je Siegmund  Ferdinand  
poklonil  muzeju  divjega  prašiča  pod pogojem, da  mu muzej povrne  200 din,  kolikor  je plačal  
gonjačem  (Arhiv 1934/36) je muzej barantal  »ako  bi bilo  mogoče  honorar  za  gonjače  nekoliko  
znižati«,  sklicujoč  se na nizke  »dotacije  znanstvenih  zavodov«  (Arhiv 1934/34) .  Naslednje  
leto  (1935)  je muzejsko ravnateljstvo  prosjačilo  pri »Dubrovački  parabrodski  plovitbi«  »z 
ozirom  na  naše  pičle  kredite«  »za  znižano  vožnjo«  v Dalmacijo,  kamor  sta  potovala  muzejski 
sodelavec  »g .  Dr .  Staudacher[ . . ] z  enim spremljevalcem«  po »primerk[e]  favne  našega  Jadrana«  
(Arhiv 1935/332) . Kozoroga,  ki si ga  je Kos tako  želel,  je v Gran  Paradisu  naročil  baron  Born  
in se  zavezal  plačati  ceno (Arhiv 1931/1083) . Jeseni 1938 je Antun  Maštrović  iz Zagreba  
ponudil  muzeju v odkup ornitološko  zbirko  iz Dalmacije .  Vsebovala  je 350 preparatov,  ki 
so pripadali  200 vrstam,  zbrani  pa so bili v letih  1920–1935; taksonomske  determinacije  je 
preveril  Otmar  Reiser .  Kos je ponudbo  zavrnil  (slika  8): »Zelo  radi  bi nakupili  odn[osno]  si 
nabavili  Vašo zbirko  ptičjih  mehov, nabranih  v Dalmaciji .  A žal  so proračunsko  predvideni  
krediti  na našem muzeju tako  skromni, da ne zadoščajo  niti  za tekoče  potrebe,  kaj šele za  
kompletiranje naših prirodopisnih zbirk« ( Arhiv 1938/654) . 
V takšnih  razmerah  je torej  deloval  prirodopisni  oddelek  v obdobju,  ko  se je, da  ponovimo 
K .  Mahnič,  nekdanji  muzej diletantov  transformiral  v »enciklopedično  ustanovo«  (Mahnič 
2016) .
3.3. Uslužbenci 
3.3.1. Gvidon Sajovic
Gvidon  Sajovic  se je rodil  14 .  avgusta  1883 v dobro  stoječi  trgovski  družini,  zanimanja  za  
naravo  pa se je navzel  pri očetu  lovcu .  Leta  1902 je vpisal študij  prirodopisa  na Filozofski  
fakulteti  dunajske  univerze;  22 .  maja 1906 je bil  promoviran  za  doktorja  filozofije,  24 .  oktobra  
je napravil  izpit  iz prirodoslovja  kot  glavnega  predmeta,  22 .  januarja  1907 pa izpit  iz fizike  in 
matematike  kot  stranskih  predmetov  s slovenskim  in nemškim  učnim jezikom .  Že naslednji  
mesec  (8 .  februarja)  se  je zaposlil  (kot  »poizkusni kandidat«)  na ljubljanski  realki,  kjer  je 
leta  1910  postal  gimnazijski učitelj .  V  muzeju je začel  delati  kot  prostovoljec  (1907–1910), 

106
SCOPOLIA No 103 – 2022
saj »kot  gimn[azijski] profesor  ni mogel biti istočasno  nastavljen  tudi  v muzeju … po vsej 
obliki  [je bil]  najprej  voluntêr,  potem asistent« .  Ravnateljstvo  muzeja »je mislilo  pridobiti  dr . 
Sajovica  popolnoma  za muzej, to  pa takoj  začetkom  vojne«  (Arhiv 1921/83) .  Stvari  pa so se 
obrnile  drugače  in leta  1916 je Sajovic  zapustil  muzej .  Križnar (2021:76) piše, da je »zaradi  
pešanja  zdravja  […] Sajovic  muzejsko  službo  končal  30 .  septembra  1916, ko ga  je nadomestila  
Angela  Piskernik« .  Sočasna  poročila  razkrivajo  spletke,  zaradi  katerih  so Sajovica  dejansko  
odpustili  iz muzeja .  Mantuani  je zapisal,  da »je bil dr .  Sajovic […]  odpuščen iz muzejske 
službe  njej  [A .  Piskernik]  na  ljubo«  (Arhiv 1921/83) . Tega leta  si je namreč  Angela  Piskernik  
zelo  prizadevala  dobiti  zaposlitev  v Ljubljani,  kjer  je, po lastni  trditvi,  imela zaročenca .  Zakaj  
se je obrnila  prav  na  muzej, sicer  ni jasno,  in to  še toliko  manj, ker  jo je dejansko  zanimala  ek-
sperimentalna  botanika  (fiziologija  rastlin) .  Najkasneje  aprila  1916, ko ji je Mantuani  razložil,  
da  mesto  zaseda  Sajovic,  je A .  Piskernik  začela  reševati  problem  po strankarski,  torej  politični  
liniji  in v zasebnih  razgovorih  z deželnim  glavarjem . Tega  niti  ni skrivala . Kot pravi  Mantuani,  
je priznala  »dr .  Piskernikova  sama –  v pismu,  da so se  [pri odločanju  o njeni zaposlitvi  v 
muzeju] vršile  mahinacije  za kulisami« (Arhiv 1921/83) .  Po Stergarjevem  mnenju je dobila  
muzejsko službo  »morda  ali  skoraj  verjetno  tudi  po kakšnem priporočilu  njenega  vplivnega  
prejšnjega  delodajalca  dr .  Brejca«  (Stergar  2004:  236) .  V  teh spletkah  je  muzej  izgubil  
izvrstnega  kustosa,  čigar  delo  je Mantuani  ocenil  z laskavimi besedami,  npr .  da »je postal  
muzeju neobhodno  potreben«  (Arhiv 1914/540 ) .  Zato  ne preseneča,  da si  je prizadeval  za  
njegovo  vrnitev:  »Prof .  dr .  Gvidon  Sajovic  naj  se namesti oziroma  prevzame definitivno  kot  
kustos  celokupnih  zbirk,  to  pa z vsemi  pravicami  in ugodnostmi,  ki si jih je pridobil  dosedaj  
kot  profesor«  (slika  9) .  Rešitev bi  bila mogoča kot  premestitev  z realne  gimnazije v muzej . 
V skrajnem  primeru  naj  ga  Poverjeništvo  za  uk  in bogočastje  »vsaj  prideli  kot  kustosa  v stalno  
službovanje  deželnemu  muzeju z vsemi  pravicami, ugodnostmi  in emolumenti,  do katerih  
si  je pridobil  pravice,  vodi pa ga do konečne  premestitve  še v statusu  profesorskega  zbora  
realne  gimnazije  in ga  plačuje  iz istega  proračuna,  kakor  doslej«  (Arhiv 1920/29) . Poverjeni -
štvo  ni ostalo  gluho  in je Sajovica  dodelilo  »za 2 .  polletje  šolskega  leta  1919/20 tukajšnjemu  
deželnemu  muzeju v službovanje«  (Arhiv 1920/50) . Žal (pre)pozno;  24 . julija  1920 je Sajovic  
podlegel  meningitisu .  »Pred  smrtjo  je dobil  zadoščenje,  da  je bil  imenovan  na  muzej kot  stalni  
uradnik« ( Mantuani 1923: 49) . 
Sajovic je  pionir herpetoloških  raziskav  na Slovenskem, njegovi »Herpetološki  zapiski« 
(Sajovic 1913a, 1913b [nemška verzija])  in »Kače na Kranjskem«  (Sajovic 1913c) pa ostajajo 
klasika  slovenske  favnistike .  Leta  1910 je razvozlal  najdbo  velikega  števila  domnevnih  lobanj . 
Odkopali  so jih v začetku  marca  istega  leta  na Lisjakovi njivi v Štepanji  vasi pri Ljubljani, 
mediji  pa so o najdbi  poročali  senzacionalistično .  Najdišče si  je prvi ogledal  Mantuani  in se 
vrnil  v muzej z eno takšnih  »lobanj« .  Prepariral  jo je Dobovšek,  Sajovic  pa je pojasnil,  da  gre 
za oklep  kornjače  (Testudo) .  Sajovic  in Dobovšek sta  si najdišče  ogledala  15 .  marca  in poleg 
oklepov  (plastronov  in karapaksov)  kornjač  našla  tudi  ostanke  sklednice  (Emys orbicularis) . 
Sajovic  je pravilno  zaključil,  da  je sklednica  avtohtona  želva,  kornjača  pa zanesena  in »kolikor 
so jo baje pri nas opazovali,  izvira  iz ribnikov,  v  katerih  so jo gojili  graščaki . «  Za želve  z 
Lisjakove  njive je domneval,  »da  so jih redili …  v ribniku  pri Kodelovem  gradu  [ki je označen 
na Schmidburgovem  zemljevidu  mesta Ljubljane  iz leta  1829], kakor  je bil običaj pri drugih 
graščinah« ( Sajovic 1910c: 180) . 
Sajovic je vzdrževal  stike z vodilnimi herpetologi  svoje dobe .  Poleg  herpetološkega  dela 
je organiziral  izmenjave primerkov  sesalcev  in ptic,  objavljal  pa je tudi  ornitološka  opažanja . 
Ne smemo  pozabiti,  da je kljub  samo delni  zaposlitvi  pokrival  vse prirodopisne  zbirke .  Med 
drugim  je sam,  brez pomoči,  očistil  polovico  herbarijev  (Arhiv  1924/309) .  Bil je pobudnik 
ustanovitve  Odseka za varstvo  prirode  in prirodnih  spomenikov pri Muzejskem društvu  in 

107
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 9: Mantuanijev rokopis dopisa Poverjeništvu za uk in bogočastje z dne 31 . januarja 1920, v katerem  
predlaga rešitve za zaposlitev Gvidona Sajovica v muzeju, ki se je tedaj še vedno imenoval kranjski deželni  
muzej »Rudolfinum« .  Arhiv 1920/50 .
Figure 9: Mantuani's manuscript of a letter dated 31 January 1920 in which he proposed solutions for the  
employment of Gvidon Sajovic in the Museum, which at that time was still called the Carniolan Provincial  
Museum "Rudolfinum" .  Archive 1920/50 .

108
SCOPOLIA No 103 – 2022
eden ustanovnih  članov  (Beuk 1920; Tarman 2014), vse do smrti  pa je urejal  »Prirodoslovni 
del  Glasnika  Muzejskega  društva  za Slovenijo« .  Sodobniki  so se ga spominjali  kot  izjemnega 
pedagoga  (Lovec 1920: 128) in človeka  lepih  značajskih  potez,  ki »je prebolel  vsa razočaranja,  
vse zahrbtnosti  in nizkotno  maščevalnost  gotovih  ljudi,  ki jim ni storil  nič žalega«  (Mantuani 
1923: 49) . 
Sajovic  je bil  ploden  pisec .  »V kratki  dobi 18 let  je priobčil  83 člankov  in razprav  — povprek 
4,6 na  leto  — to  je poleg  vsega  svojega  dela  v šoli  in v muzeju« (Mantuani 1923: 52) . Njegova 
popularizacija  darvinizma  doslej  ni bila deležna  pozornosti .  Leta  1904 je v šestih  številkah 
Slovenca  predstavil  darvinizem in  pomen  »naravnega  plemenskega izbora« v  evoluciji, 
pozornost  pa je namenil  tudi  Haecklovemu  »biogenetskemu  zakonu«  o ontogenezi  kot  kratki 
rekapitulaciji  filogeneze .  Darvinizem  je na  Sajovica  naredil  močan vtis:  »teorija  je nedosegljiv 
napredek  za naravoslovna  raziskovanja;  kajti  ona  nam je postavila  polno  novih  problemov  in 
odprla  nešteto  novih poti za spoznavanje  in raziskovanje  narave«  (Sajovic  1904) .  Naslednje  
leto  je v dveh  delih  objavil  poglede  na  »človeško  pokolenje« .  Sklicujoč  se na  Huxleya,  odkrito 
govori  o »pokolenj[u]  človeka  iz opic« (Sajovic 1905: 132), kar  je v tistem  času zagotovo  imelo 
širšo  konotacijo  kot  pa samo naravoslovno .  V tem pregledu  je razpravljal  tudi  o izvoru  življenja 
in filogenezi živali . 
Sajovic je,  zavedajoč  se  pomena  informacije,  objavljene  v  letnih  poročilih  srednjih  šol, 
sestavil  seznam  prirodoslovnih  vsebin iz obdobja  1850–1915 in tako  povečal  njihovo  dostopnost 
(Sajovic 1915) .  Leta  1912 sta  se muzej in Muzejsko  društvo  dogovorila  o skupnih  »muzejskih 
predavanjih«,  za  izvedbo  pa sta  bila  zadolžena  Sajovic  in Mantuani  (Arhiv 1912/1004) . Sajovic 
je 15 .  maja 1912 predaval  o kačah  na Kranjskem  (»Iz življenja  naših  kač«) .  Predavanje,  ki je 
bilo najavljeno  v Slovencu,  Slovenskem  narodu  in Laibacher  Zeitungu,  je pritegnilo  47 obi-
skovalcev,  na njegovi  ponovitvi  28 .  avgusta,  izvedeni  v obliki  pedagoškega  kurza  »Slovenske 
šolske  Matice«,  pa je bilo 64  prisotnih  (Arhiv  1912/1245) .  Takšna  predavanja  so od jeseni 
1922  potekala  pod naslovom  »Zoološko-biološki  večeri« »v  zoološkem  institutu  univerze  v 
Ljubljani«  (Kos 1923b) . 
3.3.2. Fran Kos
Fran  Kos se je rodil  11 .  septembra  1885 v Ljubljani  očetu  Francu  in materi  Mariji  (rojeni 
Pangerc) .  Oba starša  sta  umrla  kmalu  po njegovem rojstvu,  oče leta  1886, mati pa 1891 .  Ni 
znano,  kdo  je skrbel  za  osirotelega  Frana .  Prvi  razred  osnovne  šole  je obiskoval  v Grosupljem, 
preostale  pa  v  Ljubljani,  kjer je  končal  srednjo  šolo in  nižjo gimnazijo .  Dotlej  je  opravil 
zrelostna  izpita  za  ljudske  šole  in za  srednje  šole  ter  usposobljenostna  izpita  za  meščanske šole  
(prirodopis,  matematika,  fizika,  pedagogika)  in za  srednje  šole  (prirodopis  kot  glavni  predmet 
in slovenščina ter nemščina kot učna jezika) . 
Prvo  službo  je nastopil  15 .  septembra  1908 kot  »ljudskošolski  učitelj«  (suplent),  očitno  takoj 
po končanem  učiteljišču,  30 .  avgusta  1909 pa je bil imenovan za provizornega  učitelja  na šoli 
Družbe  Sv .  Cirila  in Metoda  v Trstu .  Tam je leta  1916 napredoval  do naziva  strokovni  učitelj, 
10 .  oktobra  1917 pa je postal  učitelj  prirodopisa  na  goriških  učiteljiščih  v Trstu .  Po končani  vojni 
ga je italijanski  governatorat  1 .  maja 1919 premestil  v Idrijo  kot  učitelja  prirodopisa  na realki 
(Arhiv 1925/603) . 
Vse kaže,  da je Kos svojo zoološko  kariero  začel  šele  s prihodom  v Trst .  Tako  ga  leta  1911
5 
 srečamo na Zoološkem  inštitutu  (imenovan tudi  Zoološka  postaja  ali  štacija)  v Trstu  (sliki  10 
5 
V nedatiranem »Bibliografskem listu« je Kos, kot »direktor Prirodoslovnega muzeja v p[okoju]«, postavil zače -
tek svojega dela na Zoološki postaji v leto 1910 ( Arhiv PMS) .

109
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
in 11), ki je deloval  v okviru  dunajske  univerze .  Vodenje  postaje  je leta  1898 prevzel  Carl  Isidor 
Cori  (1865–1954) (sliki  11 in 14), Kos pa je imel status  asistenta  brez  plače .  Zadolžen  je bil za 
zbiranje  biološkega  materiala,  kar  je vključevalo  tudi  determinacijo  in konzerviranje  ter  odpo -
šiljanje  vzorcev  univerzam  po monarhiji  in prek  njenih  meja .  Skrbel  je še za  akvarije  ter  urejal 
in izpopolnjeval  inštitutski  muzej .  Cori,  ki je bil zoolog  največjega  formata,  je Kosa vključil 
v raziskovalno  delo  na postaji .  Kos se je ukvarjal  z morfološko-sistematskimi  ter  ekološko-fi -
ziološkimi  študijami  pomembnejših  skupin jadranske  favne, vplivom temperature  na razvoj 
umetno  oplojenih  jajčec  in na celotno  ontogenezo  iglokožcev  (Echinodermata)  in plaščarjev 
(Tunicata),  z anatomijo,  histologijo,  citologijo,  ekologijo,  etologijo  in regeneracijo  arhianelidov, 
primerjalno  anatomijo  živčnega  sistema  hrustančnic  in planktonom  Jadrana,  še zlasti  Tržaškega 
zaliva .  Udeleževal  se je tudi  raziskovalnih  vzorčenj  na  ladjah  »Adria«  (44-tonska  motorna  ladja 
Društva  za raziskovanje  Jadranskega  morja in Akademije znanosti  na Dunaju)  in »Najada«; 
slednja  je bila  vojna  križarka,  ki jo je avstrijska  mornarica  dala  na voljo  Coriu  za zahtevnejše 
oceanografske  odprave .  Osebje  postaje  je poročalo  o raziskovalnih  projektih  na seminarjih . 
Kos je imel osem  takšnih  referatov,  torej  v povprečju  enega  na leto .  Sočasno  je delal  tudi  na 
Zavodu  za raziskovanje  malarije,  ki je bil priključen  Zoološkemu  zavodu  v Trstu,  direktor  pa 
je bil prav  tako  Cori .  Kos je navedel  sledeča  obdobja  svojega  delovanja  na postaji:  september 
1911 – 31 . julij 1913, september 1914 – 20 .  maj 1915, september 1916 – julij  1918 in november 
1918 – 1 .  maj 1919 .  Postajo  so italijanske  oblasti  zaprle  novembra  1918, tako  da je v zadnjem 
Slika 10: Zoološka postaja Trst je do leta 1918 delovala v okviru dunajske univerze . Fran Kos je med septembrom  
1911 in novembrom 1918 delal na postaji kot asistent brez plače . Svojo zoološko kariero je verjetno začel prav na  
tej postaji pod mentorstvom njenega direktorja in profesorja dunajske univerze Carla Coria .  Arhiv PMS .
Figure 10: Until 1918, the Trieste Zoologica Station functioned within the framework of Vienna University . 
Between September 1911 and November 1918, Fran Kos volunterely worked there as an assistant . He probably  
embarked on his zoological career at this very institution under the supervision of Carl Cori, the Director as well  
as professor at Vienna University . PMS  Archive .

110
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 11: Na Zoološki postaji Trst je Carl Cori vodil redne tečaje za študente prirodoslovja . Fotografiji sta  
nastali septembra 1913 . Na posnetku (a) je skupina tečajnikov na krovu 44-tonske raziskovalne ladje »Adria« ob  
istrski obali . Ladja je bila v lasti Zoološke postaje Trst . Fran Kos je četrti z desne (s slamnikom) . Na sliki (b) so 
tečajniki v bližini Gradeža (Grado, Italija) . Fran Kos stoji tretji z leve, Carl Cori pa tretji z desne .  Arhiv PMS .
Figure 11: Carl Cori held regular courses for natural history students at the Trieste Zoological Station . The  
above two photos were taken in September 1913 . First photo (a) presents a group of students aboard the 44-ton  
research ship "Adria" off the Istrian coast . The ship was owned by the Trieste Zoological Station . Fran Kos is 
fourth from the right (with a straw hat on his head) . Second photo (b) shows the students near Grado in Italy . 
Fran Kos is third from the left and Carl Cori third from the right . PMS  Archive .

111
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
obdobju  delal  »z instumentarijem  prof .  Coria  v lastnem  stanovanju . « Iz zadnjega  datuma  je 
tudi  razvidno,  da  je Kos raziskovalno  delal  vse do  premestitve  v Idrijo,  torej  do  zadnjega  dneva 
bivanja  v Trstu  (Arhiv PMS) .  V seštevku  je Kos preživel  na  postaji  več kot  30 mesecev, pri  tem 
pa je opravljal tudi učiteljski poklic, s katerim se je preživljal . 
Delo  s Coriom  je bilo  za  Kosa  izjemno  srečna  okoliščina .  Domnevam, da  je prav  Cori,  ki je bil 
od  leta  1905 tudi  redni  profesor  dunajske  univerze,  usmeril  Kosa  v študij  prirodopisa  na  Dunaju . 
Iz  »Slovenske  bibliografije« ( http:/ /www .slo v enska-biogr afija .si/oseba/sbi291574/#slo v enski-
biografski-leksikon)  izvemo, da je Kos začel  kot  izredni  študent,  po maturi  v Trstu  leta  1918 
(katere  Kos nikjer  ne omenja) pa  je nadaljeval  kot  redni  študent .  V  enem  od »biografskih 
listov«,  ki jih  hrani  Prirodoslovni  muzej Slovenije,  Kos navaja,  da  je na  Dunaju  dokončal  študije 
na  filozofski  fakulteti  (prirodoslovne  znanosti  in filozofija),  na  medicinski fakulteti  (fiziologija, 
histologija,  citologija  in embriologija)  in na  »biološkem  poskusnem zavodu  (Vivarij)«,  kjer  se je 
seznanil  s transplantacijami .  Nič pa ne  izvemo o časovnem okviru  teh  dejavnosti .  Izpopolnjeval 
se  je tudi  v Pragi,  Münchnu,  Rovinju, Neaplju,  Lunzu,  Palermu  in na Helgolandu .  Žal  tudi 
tokrat  manjkajo  datacije .  Vemo, da  je bil  16 .  februarja  1920 na  dunajski  univerzi  promoviran  v 
doktorja  filozofije,  10 .  julija  istega  leta  pa je tam  tudi  položil  profesorski  izpit  za  srednje  šole  iz 
glavnih predmetov prirodopisa ( Arhiv PMS) . 
Iz Idrije  je Kos leta  1921 prišel  v muzej .  Takoj po smrti Sajovica  24 .  julija  1920 (Arhiv 
1920/255) je Mantuani  začel  iskati  primernega  kandidata  za  muzejskega  kustosa  celotnega  pri-
rodopisnega  oddelka .  »Strokovnjaki  v prirodopisju  so imenovali  prof[esorja]  v Idriji,  dr .  Frana 
Kosa . … .  Prof .  dr .  Hadži  je opozoril  dr .  Kosa, da bi bilo  sedaj  mesto kustosa  na ljubljanskem 
muzeju  prosto,  ako  ga  veseli  naj  se oglasi . « Kosovo  prošnjo  je vložil  Hadži  (Arhiv 1920/239), ki 
je kandidaturo  tudi  podprl  (Arhiv 1920/406) . Muzejski direktor  Mantuani  je predvidel  Kosovo  
zaposlitev  v letu  1921 in storil  vse potrebno,  da  mu zagotovi  delovno  mesto (Arhiv 1920/327) . 
Minister  prosvete  je dne  31 .  decembra  1920 z  dekretom  imenoval  Frana  Kosa  za  kustosa  (Arhiv 
1921/68) .  Mantuani  je Kosa o tem obvestil  28 .  februarja  1921 (Arhiv 1921/67), prepis dekreta 
mu je poslal  11 . marca (Arhiv 1921/95), službo  pa je nastopil  29 . marca 1921 (Arhiv 1921/167) 
(in ne 31 . decembra 1920, kot se to včasih navaja) . 
Zakaj ni uprava  muzeja na to mesto imenovala  Angele  Piskernik,  ki  je  sedla  na mesta 
Sajovica   (Arhiv  1916/439)  in na njem  ostala  kot  asistentka?  Poleg  tega  ji je Deželni  odbor 
v novem muzejskem  statutu  večkrat  izrecno  zaupal  vodstvo  »naravoslovne  skupine« (Arhiv 
1916/456; 1918/466), ni pa je imenoval  za  kustodinjo .  Mantuani,  ki je v preteklih  letih  dodobra 
spoznal  kvalitete  A .  Piskernik,  je bil verjetno  zadnji  človek,  ki bi ji zaupal  celoten  prirodopi -
sni oddelek .  Poleg  tega  je prav  v času Sajovčeve  smrti  politično  dobro  povezana  A .  Piskernik 
dobila  odobren  enoletni  dopust  (15 .  avgust  1920 – 15 .  avgust  1921) »v svrho  nadaljnega  p[r]
oučevanja  rastlinske  fiziologije  in  anatomije  na kakem  inozemskem  znanstvenem  zavodu« 
(Arhiv 1920/199) .  Prirodopisne  zbirke  pa so potrebovale  stalno  prisotnost  delujočega  kustosa . 
Ne glede  na  to,  A .  Piskernik  ni zlahka  pogoltnila  Kosovega  imenovanja  na  mesto,  na  katerem  se 
je videla  sama .  Ponovno  je uporabila  strankarska  znanstva  in se pritožila;  posredoval  je Anton  
Korošec,  predsednik  Slovenske  ljudske  stranke .  Mantuani  je izpodbijal  obtožbe  A . Piskernik . 
Med drugim  je zapisal:  »Asistentka  dr .  P[iskernikova]  ne priznava  veljavnosti  izjav, ki so jih 
podali  strokovnjaki  v  prirodopisju  o znanstveni  kvalifikaciji  dr .  Kosa, češ,  da prihajajo  od 
njegovih  prijateljev  … .  Da pa pokažem, da ne sodijo o dr .  Kosu tako  dobro  samo  domači, 
ampak tudi  drugi  strokovnjaki,  sem  se obrnil  do treh  vseučiliških  profesorjev,  katerih  učenec 
je bil Dr .  Kos po več let  ter  jih naprosil,  da se izjavijo  o znanstveni  kvalifikaciji  dr .  Kosa .  To 
so gg .  dvorni  svetnik  vseuč[iliščni]  prof .  dr .  Berth[old]  Hatschek  ter  red[ni]  vseuč[iliščni]  prof . 
dr .  Heinz Joseph, oba na dun[ajski]  univerzi,  in red[ni]  vseuč[iliščni]  prof .  dr .  Karel  Cori v 
Pragi  (nemška univerza),  obenem predstojnik  bivše zool[oške]  štacije  v Trstu«  (Arhiv 1922/83) . 

112
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 12: Mnenje Jovana Hadžija o delu Frana Kosa kot muzejskega kustosa . Za mnenje, ki je bilo zelo  
pohvalno, je zaprosil muzejski direktor Mantuani zaradi medijskih napadov na Kosa, za katerimi je verjetno  
stala Angela Piskernik .  Arhiv 1923/92 . 
Figure 12: Jovan Hadži’s opinion about the work performed by Fran Kos as a museum curator .  Archive 1923/92 .

113
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Najbrž  nobenemu kustosu  v slovenskih  muzejih niso pisali ocene  tako  kompetentni  eksperti, 
kot so jo Kosu na začetku 20-ih let prejšnjega stoeltja . 
V veliko  Mantuanievo  olajšanje  je Kos ostal  v muzeju: »Da sem  se zavzemal  za  nameščanje 
moža, s katerim  bo mogoče delati,  ne tajim . « Ponovno  je poudaril,  »da je predlagalo  ravna -
teljstvo  dr .  Kosa kot  kustosa  celokupnega   prirodopisnega  oddelka,  torej  vseh  prirodopisnih  
zbirk«  (podčrtal  Mantuani)  (Arhiv 1922/83) .  A .  Piskernik  je napadala  še naprej  in leta  1923 
sta  Jutro  in Slovenski  Narod  v nepodpisanem besedilu  komentirala  stanje  v muzejskem priro -
doslovju .  Jutro  je npr .  predlagalo,  naj se poveri »vodstvo  [prirodoslovnega  oddelka]  kakemu 
priznanemu  ljubljanskemu  strokovnjaku,  kateremu  bi  pa morali  biti znani  naši kraji  in naše 
prirodopisno  bogastvo«  (Jutro, 16 .  januarja  1923, letnik  4, št .  12, brez  paginacije) .  Ko se je 
Mantuani  odzval  s pojasnilom  (npr .  Slovenski narod, 20 .  januarja  1923, letnik  56, št .  4, str . 
3), je uredništvo  pripisalo:  »Notico,  na  katero  se nanaša  to  pismo,  smo dobili  od  strani,  ki smo ji 
morali  verjeti,  kakor  pa smo se sedaj  poučili,  je notica  zasnovana  na  popolnoma  napačnih  infor -
macijah« .  Slovenec,  ki je bil  bolj  sarkastičen,  je pod  naslovom  »Poskusni  kunci«  zapisal  »Ker  so 
naši demokrati  uvideli,  da  so ga  z nastavitvijo  ''znanstvenika'',  nekvalificiranega  K .  na  muzeju 
temeljito  polomili,  zahtevajo  sedaj  glasom  ''Jutra''  in ''Slov .  Naroda'',  da pride  v prirodopisnem 
oddelku  do besede res zopet  pravi  strokovnjak .  V včerajšnjem  ''Narodu''  pa izjavlja  prizadeto 
ravnateljstvo,  da je za паš muzej kar  dosedanji  kustos  dober«  (Slovenec, 24 .  januarja  1923, 
letnik  49, št .  18, str .  3) .  Mantuani  je bil seveda besen: »vlačil  [se je] po političnih  dnevnikih 
muzej in se  brezumno  kritiziral,  obrekoval  se  je podpisani direktor  [Mantuani],  zasramoval 
dr .  Kos . …  Dr .  Piskernikova  je ženij,  priznana  znanstvenica  itd . « (Arhiv 1924/309) .  Ponovno  
je zaprosil  Hadžija,  da  oceni  Kosovo  delo  (Arhiv 1923/87) .  V poročilu,  ki je bilo  za  Kosa zelo  
ugodno,  je Hadži  (ki je uporabljal  srbščino,  torej  svoj materin  jezik)  zaključil  »mislim,  da  nije 
moguče bitno  više i bolje  stvoriti«  (Arhiv 1923/92) .  Poudaril  je, da  mora  Kos »silom prilika … 
upravljati  i uređivati  i zoološke  i botaničke  i mineraloško-petrografske  i geološko-paleontolo -
ške zbirke« (slika 12) . 
Mnenja  o tem, kdaj  sta  se spoznala  A .  Piskernik  in Kos, si  nasprotujejo .  Stergar  (2004: 
250) piše, da sta  bila  »kolega  z Dunaja  [in] s počitniškega  tečaja  v Trstu« .  N .  Praprotnik  temu 
oporeka  (Praprotnik 2015: 340), sklicujoč  se na  pomanjkanje  dokazov  v prid  tej  tezi .  Kot  smo 
videli,  je Kos, čeprav  leto  dni starejši  od A .  Piskernik,  vpisal  redni  študij  šele  leta  1918, ko je 
bila  A .  Piskernik  že dve leti  zaposlena  v muzeju .  Tako je povsem  mogoče, da se na Dunaju 
nista  nikoli  srečala .  Spoznala  bi se lahko  v Trstu,  kjer  je Kos opravljal  praktikum  s Corievimi 
tečajniki,  med katerimi  je bila  leta  1912 tudi  A .  Piskernik .  Res pa je, da  o njunem morebitnem 
znanstvu pred začetkom leta 1921 ni nobenih pričevanj . »Leta  1926 je izpadlo  iz  drž[avnega]  proračuna  več muzejskih  mest« (Kosova  biografija  z  dne 
24 .  10 .  1931; Arhiv PMS) .  Mal  je problem  rešil  z  ukinitvijo  prirodoslovnega  oddelka .  Na osnovi 
členov  63 in 67 zakona  o civilnih  uradnikih  in ostalih  državnih  uslužbencih  je bila  A .  Piskernik 
prerazporejena  za profesorico  na III .  državno  realno  gimnazijo  v Ljubljani  (Arhiv 1926/726), 
Kos pa za  profesorja  na  moškem učiteljišču  v Ljubljani .  Kos se je vrnil  v muzej že  naslednje  leto 
(1927), ko ga je Ministrstvo  prosvete  tudi  »imenovalo  za člana  stalne  izpraševalne  muzejske 
komisije v Ljubljani za polaganje državnega strokovnega izpita za muzeje« ( Arhiv PMS) .
Leta  1944 je bil Kos imenovan za prvega  direktorja  samostojnega  Prirodoslovnega  muzeja,  
katerega  osamosvojitev  je tudi  izpeljal  (Križnar  2021),  z dnem  1 .  november 1945  pa je bil  
predčasno  upokojen .  Ni  znano,  zakaj  je Kos izgubil  službo .  Pokojni  Tone Wraber  (ustno)  je 
menil, da je plačal  za osebno znanstvo  z Leonom Rupnikom, morda  pa tudi  za osamosvajanje  
muzeja v času razglašenega  kulturnega  molka .  O zadnjem  desetletju  Kosovega  življenja  vemo 
malo .  Sam  je navedel,  da je bil »od 8 .  6 .  1946 aktivni  sodelavec  novega  Veterinarskega  znan -
stvenega  zavoda  Slovenije .  Zaposlitev:  splošna  biologija  s posebnim pogledom  na  parazitologijo,  

114
SCOPOLIA No 103 – 2022
anatomijo,  fiziologijo,  embriologijo  itd .  domesticiranih  živali;  literatura;  izdelava  sodobni  stopnji  
navedene  biologije  odgovarjajočega  programa«  (Arhiv PMS) .  Dne 11 .  maja 1951 je še vedno  
naveden  kot  profesor  biologije  in znanstveni  sodelavec  VEZNAVODA [Veterinarski  znanstveni  
zavod]  (Arhiv PMS) . Ob  koncu  leta  1954 je Kos še vedno  živel  v Ljubljana . Zadnji dan  avgusta 
je umrl  njegov  mentor  Carl  Cori,  s katerim  je vzdrževal  redno  korespondenco  (slika  14) .  Corieva    
hči Margarete  Mainx je Kosu poslala  obvestilo  na Gledališko  ulico  14/I v Ljubljani .  Nekaj  več 
kot poldrugo leto za svojim učiteljem je 21 . marca 1956 na Jesenicah umrl tudi Fran Kos .
Kos je bil  prirodoslovec  izjemne širine  in razgledanosti .  Njegova  bibliografija  je v glavnem  
pozabljena,  spomnimo  pa se, da je objavljal  v uglednih  tujih  revijah:  Zoologischer  Bericht  
Slika 13: Kabinet Frana Kosa v Prirodoslovnem oddelku Narodnega muzeja, v prvem nadstropju muzejske  
stavbe . Okno gleda na Prešernovo cesto .  Arhiv PMS .
Figure 13: Fran  Kos’s office  in the  Natural  History  Department  of  the  Slovenian  National  Museum . PMS  Archive .

115
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
(leta  objav 1937, 1939), Revue Suisse de Zoologie  (1942, 1943), Verhandlungen  der  Natur -
forschenden  Gesselschaft  in Basel  (1936, 1937, 1939, 1940, 1944) Mitteilungen  der  Schwe -
izerischen  Entomologischen  Gesellschaft  (1940,  1944),  Mitteilungen  über  Höhlen- und  
Karstforschung  (1935),  Palaeobiologica  (1939)  ipd .  Napisal je več  člankov  o vretenčarjih,  
med katerimi  je verjetno  najpomembnejša študija  o izumiranja  risa  v slovenskem  etničnem  
prostoru  (Kos 1929) .  Kos je avtor  dveh neobjavljenih  monografij:  »Iz življenja  triglavskega  
živalstva«  in »Vorarbeiten  zu  einer  Monographie  von  Polygordius triestinus« .  Monografijo  o 
arhianelidu  Polygordius triestinus je pripravil  v Trstu  v letih  1914–1915, čistopis  pa datira  v 
leto  1919 .  Delo  zaradi  vojne  ni bilo  nikoli  povsem  končano  (Arhiv PMS) . Nekaj opažanj,  ki 
jih  je nadgradil  z delom  v zoološkem  institutu  ljubljanske  univerze,  je Kos objavil  v Glasniku  
Muzejskega društva za Kranjsko ( Kos 1925a) . 
Velikopotezen  rokopis o  triglavskem  živalstvu  »je  bil  končan oktobra  1943  (datum 
Predgovora  k rokopisu)« .  »Tipkopis  je pripravljen  za tisk, slike za klišarno«;  »Založnika  še 
nimam .  Tipkopis je pri  avtorju«  (Kosov  rokopis  v Arhivu PMS) .  Rokopis  obsega  231 strani  ne-
standardnega  formata  (34,5 x 21 cm), 12 tabel,  9 grafikonov,  zemljevid  in 50 slik .  Delo  ima 15 
poglavij:  I .  Predgovor;  II .  Uvodna  biološka  pojasnila;  III .  Vegetacijske  izpremembe  v visoko -
gorskih  stopnjah;  IV .  Triglavska  snežna  pokrajina;  V .  Bioklimatični  vplivi  kisika  v visokogorju; 
VI .  Biološko  neugodne  nizke temperature  nadtalnih  zračnih  plasti;  VII .  Pomen insolacije  za 
nestalno  toplo  živalstvo  visokogorja;  VIII .  Biološki  vplivi  temperatur  obtalne  zračne  plasti;  IX . 
Biološki  pomen snežne  odeje,  globinskih  snežnih  in globinskih  talnih  temperatur;  X .  Vplivi  ele -
ktromagnetnega,  korpuskularnega  in ultravioletnega  sončnega  ter  radioaktivnega  žarenja;  XI . 
Slika 14: Kosov mentor Carl Cori s hčerko Margarete (Greti) Mainx na Dunaju . Na hrbtni strani fotografije je  
Corievo lastnoročno posvetilo »svojemu dragemu prijatelju prof . dr . F . Kosu«, datirano maja 1953 . Septembra 
1954 je Margarete Mainx obvestila Kosa o očetovi smrti .  Arhiv PMS .
Figure 14: Kos’s mentor Carl Cori with his daughter Margareta (Greti) Mainx in Vienna . On the back of the  
photo, there is Cori's handwritten dedication to "his dear friend Prof . Dr . F . Kos”, dated May 1953 . In September 
1954, Margarete Mainx informed Kos of her father's death . PMS  Archive .

116
SCOPOLIA No 103 – 2022
Podhladitve,  prilagoditve,  ritmi;  XII .  Vplivi  visokogorskih  klimatičnih  in hranitvenih  činiteljev 
na  individualni  razvoj  živalstva;  XIII .  O barvah  visokogorskega  živalstva;  XIV .  Prehrana  in nje 
pomen za  obstanek  ter  razprostranjenost  visokogorskega  živalstva;  XV .  Značilnosti  in razpro -
stranjenost živalstva triglavske snežne pokrajine . 
Kot  pravi Kos v Predgovoru,  to  delo  »ni pisan[o] z zorišča  opisa živalskih  oblik,  ampak 
z ekološkega,  etološkega  in biološkega  vidika« .  Delo  »ni namenjeno  špecialistom,  sistemati -
kom  posebnih zooloških  skupin, temveč širšemu krogu  interesentov,  planincev  in čitateljev, 
ki  se  zanimajo za pogoje živalskega  življenja  na visokih in najvišjih gorah  naše slovenske 
zemlje«  (Arhiv PMS) .  Posebne omembe  so vredne  izvirne  ilustracije  in pejsažne  fotografije; 
12 risb prikazuje  vretenčarje,  njihov  avtor  pa je »ing .  Vlado  Jordan« .  Verjetno  gre  za Vlada 
Jordana,  inženirja  strojništva  (1913–1986),  ki  je  bil aktiven  udeleženec  narodnoosvobodil -
ne  borbe (1943–1945)  in  eden od oblikovalcev  slovenskih  partizanskih  plačilnih  sredstev 
(https://sl.wikipedia.org/wiki/Vlado_Jordan) . Alpe so  Kosa privlačevale  do konca  njegove zaposlitve  v  muzeju, morda pa  še  dlje .  Še 
januarja  1944 je Mal,  kot  direktor,  naslovil  na  Pokrajinsko  upravo  vlogo  za  povračilo  plačanega 
računa  »za naris  specialne  faunistične  karte  Julijskih  Alp za prirodopisni  študij« .  Karta,  ki jo 
je risal  »akademik I .  Finžgar«  »bo nujno  služila  pri študiju  krajevnega  živalstva . «  (Malovo 
poročilo  z dne 17 .  decembra  1943; Arhiv); morda  je šlo  za zemljevid,  ki naj bi  bil priložen 
rokopisu, je pa očitno izgubljen . 
V  muzeju je bil Kos dve desetletji  edini kustos  na prirodoslovnem  oddelku .  Preobreme -
njen  z delom  ni mogel  v polnem  obsegu  razviti  nedvomnih  sposobnosti,  talentov  in lucidnosti . 
Slednja  je  razvidna  tudi  iz  dolgoletnega  »proučevanj[a]  periodicitete  in  ekološko-bioloških 
pogojev  ''železniške  favne'',  zbiranj[a]  z železnico  zanešenih  mediteranskih  in alpinih  form  na 
jugovzhod  in obratno«  (dopis Direkciji  državnih  železnic  20 .  marca  1940; Arhiv  1940/171) . 
To delo,  ki bi mu  danes  rekli  monitoring  invazivnih  vrst,  je Kos opravljal  od leta  1929 naprej 
(Arhiv 1929/268) . Ni sicer razvidno, da bi ga pri tem zanimali vretenčarji . Kos je deloval kot odbornik Prirodoslovnega društva za Slovenijo, odbornik glavnega 
odbora Muzejskega društva  za  Slovenijo, predsednik Odseka  za  varstvo  prirode pri  
Muzejskem društvu,  urednik  Glasnika  muzejskega  društva  za  Slovenijo  Prirodopisni  del  (od  
Sajovčeve smrti), urednik  Prirodoslovnih  izvestij,  podpredsednik  in odbornik  Društva  za  
raziskovanje  jam, član  Planinskega  društva  Slovenije,  odbornik  prosvetnega  odseka  »Sokol  
v Grosupljem«  in od 1924 član  nemškega društva  za genetiko  (Deutsche  Gesellschaft  für  
Vererbungswissenshaft) .  Na zoološkem  institutu  ljubljanske  univerze  je organiziral  in vodil  
»osteološki  del«  [domnevno  praktikuma]  in predaval  na  zoološko-bioloških  večerih .  Aktivno  
je obvladal  nemški, italijanski  in srbohrvaški,  pasivno pa ruski,  francoski  in angleški  jezik . 
V »Stručnem  kartonu  za  osoblje  naučno  istraživačkih  ustanova«  (11 .  maja 1951; Arhiv PMS) 
je rubrika  »02-2-14 Da li  ste  bili  pohvaljeni,  nagradjivanje,  odlikovani  od  koga,  kada,  koliko  
i u vezi čega«, ki pa je prazna . 
3.3.3. Frančišek (Fran) Dobovšek 
Fran  Dobovšek  (1876–1915) (slika  15a)  je bil  muzejski  preparator  in  fotograf .  Službo  v muzeju 
je nastopil  1 .  maja 1909 na osnovi dekreta  z dne 7 .  aprila  1909, njegovo  delovno  mesto pa je 
bilo  dokončno  potrjeno  z dekretom  22 .  maja 1910 (Arhiv 1912/333) .  Pred  zaposlitvijo  v muzeju 
je od leta  1901 služil  kot  računski  podčastnik  I .  razreda  v cesarsko-kraljevem  domobranskem 
pešpolku  št .  27 .  Leta  1908 je porabil  polletni  vojaški  dopust  za izobraževanje  na praktikumu 
za  preparatorje,  ki je potekal  v dvornem  muzeju  na  Dunaju .  V mladosti  je namreč  zaradi  slabih 
gmotnih  razmer  zgodaj  opustil  šolanje .  Kot  muzejski delavec  je bil izvrsten  in Mantuani  ga 

117
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
ni mogel  prehvaliti:  »Preparator  Dobovšek je izvenredno  poraben,  spreten,  marljiv  in mnogo -
stransko  izobražen  uslužbenec .  Prime za  vsako  delo,  izvrši  vse točno  in vestno  in se vedno  dalje 
izobrazuje…  Tudi  ne  šteje  urednih  ur  in je ravnateljstvu  vedno  na  razpolago«  (Arhiv 1912/333) . 
»Obvladal  je moderno  dermatoplastiko  [taksidermijo]«  (Mantuani & Sajovic 1915: 244) in, 
kar  je bilo  za  Mantuanija  pomembnejše,  različne  restavratorske  veščine .  Bil  je izvrsten  terenski 
lepidopterolog, zbiral pa je tudi herpeto- in ornitofavno . 
Dobovškova  ornitološka  in herpetološka  opažanja  je v letih  1910–1914 obelodanil  Sajovic 
v  več  noticah  in člankih,  objavljenih  predvsem v  Carnioli .  Na osnovi vloge,  ki jo je muzej 
9 . marca 1910 naslovil  na  deželno  vlado,  je Dobovšek  dobil  »za  dobo  pet  let  dovoljenje,  da  sme v 
znanstvene  namene po celem  Kranjskem  loviti  ali  streljati  ptiče  brez  izjeme« (Arhiv 1910/48) . 
To  »dovoljenje  lova na razne  živali v  znanstvene  svrhe [je  omogočilo]  […]  pridobivanje 
živalstva  za  zoološke  zbirke  v lastni  režiji .  Več gospodov,  ki so lastniki  lova,  je dalo  velikodušno 
dovoljenje,  da sme  muzejski  preparator  [Dobovšek] v  njihovem revirju  loviti  vsakovrstno 
živad,  ki ne spada  med lovsko  divjačino«  (Mantuani 1911: 128–129) .  Samo v tem (1910) letu 
je Dobovšek opravil  20 »lovskih  pohodov  in ekskurzij«,  za katere  je podal  končno  poročilo 
21 .  oktobra  (Mantuani 1911) . O  njegovi  taksidermiji  ne vemo nič in doslej  nam ni uspelo  iden-
tificirati nobenega njegovega taksidermijskega izdelka . Mantuani  in Sajovic sta v  nekrologu  posebej poudarila  Dobovškove fotografske  veščine: 
»Bil  je izboren  fotograf,  bodisi za razglede  ali  posamezne predmete,  za umetniške  snimke ali 
Slika 15: (a) Fran Dobovšek je kot preparator delal v muzeju od maja 1909 do odhoda v vojno 1914, kjer se  
je po poldrugem letu smrtno ponesrečil . Sodobniki niso mogli prehvaliti njegove nadarjenosti, iznajdljivosti  
in vestnosti . Bil je izvrsten terenski prirodoslovec, dober taksidermijski preparator in začetnik naravoslovne  
fotografije na Slovenskem (Vir:  Mantuani & Sajovic 1915: 242) . (b) Na posnetku sta črnopikčasta kuščarica  
Algyroides nigropunctatus (An) in primorska kuščarica  Podarcis melisellensis (Pm), ki ju je Dobovšek  
fotografiral leta 1911 v naravnem okolju na razvalinah starega gradu pri Vipavi . Obe vrsti je za Kranjsko prvi  
našel Dobovšek na prav tem nahajališču . Vir: Sajovic 1913: 31 .
Figure 15: a) Fran Dobovšek worked as a taxidermist in the museum from May 1909 until leaving for World  
War I in 1914, where he died in an accident after a year and a half long service . (b) The picture shows a  
blue-throated keeled lizard  Algyroides nigropunctatus (An) and a Dalmatian wall lizard  Podarcis melisellensis 
(Pm), photographed by Dobovšek in 1911 in the natural environment .

118
SCOPOLIA No 103 – 2022
podrobnosti  po meri; obvladal  je tudi  autohromno  fotografiranje,  pomanjšave in povečave ter 
izdelovanje  diapozitivov«  (Mantuani & Sajovic 1915: 242) . »Imel  je izredno  spretnost  pri foto -
grafiranju  živih živali  v prosti  prirodi«  (Mantuani & Sajovic 1915: 244) .  O tem priča  posnetek 
dveh kuščaric  v  Vipavi  (slika 15b),  ki  je  za zgodnje  20 .  stoletje  gotovo  izjemen .  Koroški 
herpetolog  R .  Puschnig  je leta  1914 v Carinthii  zapisal,  da  »zaslužijo  posebno  omembo  izvrstne 
in v naravi  posnete  Dobovškove  fotografije«  (Mantuani & Sajovic 1915: 244) .  Očitno  imamo 
lahko Dobovška za enega prvih, če že ne prvega prirodoslovnega fotografa . 
Avgusta  1914  je bil Dobovšek mobiliziran  kot  računski  podčastnik  v  2 .  stotnijo  2 .  čern -
vojniškega  polka  (Arhiv 1914/651) .  »Po osemnajstmesečni prezenčni  službi  se  je … smrtno 
ponesrečil  pri padcu  s konja«  (Mantuani & Sajovic 1915: 244); umrl  je 2 .  oktobra  1915 .  Tako 
je muzejsko prirodoslovje izgubilo človeka, ki je veliko obetal, a žal ni mogel razviti darov . 
3.3.4. Viktor Herfort
Viktor  Herfort  (1881  (ali 1882)  –1948)  je  bil muzejski preparator  v  obdobju 1917–1948 . 
Očitno  je bil  molčeč in vase zaprt  mož, velikega  znanja  in darov,  ki se je dokazoval  z delom  in 
ne besedami (slika  16) .  Tako  vemo o njem presenetljivo  malo .  Ni npr .  znano,  kje se je izučil  v 
taksidermiji .  Vsekakor  se je z njo  preživljal  najkasneje  jeseni 1910, storitve  pa je oglaševal  kot 
Slika 16: Viktor Herfort starejši je bil v svojem obdobju vodilni taksidermijski preparator v Jugoslaviji (a) . Na  
sliki (b) Herfort pripravlja trofejno glavo Bornovega jelena za lovsko-gozdarsko razstavo v Ljubljani jeseni 1930 . 
Vir: Ilustrirani Slovenec, 1930, leto VI, št . 37: 293 (a); št . 5: 35 (b) .
Figure 16: Viktor Herfort Sr . was the leading taxidermist in Yugoslavia during his time . In picture (b) Herfort  
prepares the trophy head of Born’s deer for a hunting and forestry exhibition held in the autumn of 1930 in  
Ljubljana .

119
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 17: Mlad kozorog Capra ibex, samec, iz Bornove obore pri Sv . Ani pod Ljubeljem, Karavanke, ustreljen  
19 . januarja 1933 . Daroval ga je baron Friderik Born, taksidermijski preparat pa je delo Viktorja Herforta . 
V Katalog je vpisan pod št . 417 . Pred preureditvijo razstavnih dvoran leta 1956, je bil preparat kozoroga v  
osrednji postavitvi sesalcev; na sliki 3 ga vidimo nad karizmatičnim preparatom medveda iz leta 1868 . Kasneje 
je bil primerek zavržen .  Arhiv PMS .
Figure 17: Alpine ibex  Capra ibex from Born’s pen in the Karavanke Mts . Taxidermic mount is the work of  
Viktor Herfort . PMS  Archive .

120
SCOPOLIA No 103 – 2022
zoolog  preparator,  preparator,  dermoplastik  in gatilec  (številni  oglasi  v Lovcu  od  1910 naprej); 
zasebno  delavnico  je imel na  Kodeljevem  (Ljubljana) .  Z muzejem je vzpostavil  stik  najkasneje 
1911, ko mu  je prodal  primerek  dihurja,  dobljenega  28 .  februarja  istega  leta  v Sv .  Jakobu  ob 
Savi  (Katalog  št .  99) .  Za leto  1912  vemo,  da je obvestil  muzej o »redkem bastardu,  divje 
petelinje  vrste«,  ki ga  je prejel  v prepariranje  od  Franca  Klemenca,  posestnika  v Rakovniku  pri 
Medvodah .  Sajovicu  je primerek  uspelo  pridobiti  za  muzej, s tem da  je Herfortu  plačal  stroške 
prepariranja,  kupnino za ptico pa  je  Klemenc velikodušno  namenil »za ubožno  blagajno« 
(Arhiv 1912/450) .  Vse kaže,  da je med Herfortom  in muzejem  obstajal  dogovor  o obveščanju 
glede favnističnih zanimivosti, podobno kot je Schulz obveščal Dežmana in kasneje Kosa . 
V odsotnosti  Dobovška  je Herfort  delal  za  muzej že oktobra  1914 (Arhiv 1914/723) . Dve  leti  
kasneje  je deželni  glavar  naročil  »ravnateljstvu …,  da  zaposli  Viktorja  Herforta,  preparatorja  v 
Ljubljani …  začasno  v muzeju,  kjer  naj  pomaga  gdč .  dr .  Piskernikovi  pri  urejanju  prirodoznan -
skih zbirk . …  Po preteku  treh  mesecev naj  poroča  gdč .  dr .  Piskernikova  o porabnosti  prosilca« 
(Arhiv1916/589) .  To  zaposlitev,  skrajno  nenavadno  za vojni čas,  ko  je  bilo zaposlovanje 
ukinjeno,  laže  razumemo  skupaj  z zgodnejšim  dekretom,  da  naj  A .  Piskernik  zamenja  Sajovica 
na »naravoslovnem  oddelku,  kjer  je zlasti  nujno,  da pregleda,  uredi  in po potrebi  dezinficira 
herbarije«  (Arhiv 1916/456) .  Ko je dobila  delovno  mesto je, tako  domnevam, na enak način 
nadlegovala  glavarja  z zahtevami  po pomoči  pri urejanju  zbirk,  kot  je kasneje pritiskala  na 
Mantuania  in Kosa .  Da je porabljala  Herforta  izključno  za  svoje potrebe  in kaprice,  je razvidno 
iz arhiviranega  dokumenta:  »kakor  je razvidno  iz poročila  [Piskernikove],  je [Herfort]  izvrševal 
od  začetka  sem  do  danes  le  čiščenje  herbarijev«  (Arhiv 1917/180) .  Obseg kasnejšega  dela,  ki ga 
je v muzeju opravljal  Herfort,  je razviden  iz Kosovega  komentarja  k zahtevi  A .  Piskernik,  da 
se ji preparator  dodeli  dva dni tedensko  za pomoč v herbariju .  Kos je zapisal:  »Pri  ogromnem 
delu,  ki ga  ima preparator  že samo v sedmih dvoranah  javnih  zbirk  prirodopisnega  oddelka,  ne 
vštevši  magacinirano  gradivo  istih  zbirk,  ne vštevši  dalje  še arheološke,  historične  in etnološke 
zbirke  ter  fotografiranje,  ni niti  misliti, da bi  se ga moglo  stalno  dvakrat  na teden  prepustiti 
asistentki  [Piskernikovi]  za  delo  v herbariju .  Zadevo  smatram  za  stvar  prijateljskega  dogovora 
med kolegi od časa do časa po potrebi in poslu« ( Arhiv 1923/320) .
Herfort  se je dokončno  zaposlil  v muzeju  1 .  januarja  1917 .  Že kot  stalni  muzejski uslužbenec 
je prepariral  tudi  za  kralja  Aleksandra  I, ki je bil nad  taksidermijskimi  izdelki  tako  navdušen, 
da  je Herfortu  podelil  naziv  »dvorni  preparator« .  Kraljevo  imenovanje  je Herfort  prejel  na  seji 
društvenega  odbora  2 .  maja 1922  iz rok  dr .  Lovrenčiča,  predsednika  Slovenskega  lovskega 
društva  (Lovec 1922: 226) .  Po Herfortovi  smrti, ki je sočasna  z letom  upokojitve,  je do leta 
1951 za muzej prepariral  njegov  sin Viktor  Herfort  mlajši .  Herfort  mlajši je bil usposobljen 
kot  preparator  najkasneje  leta  1925 .  V  Katalogu  je prvič omenjen (kot  »Herfort  ml . «)  leta 
1926  pri mladi lisici, dobljeni  3 .  maja 1925  v Sv .  Jakobu ob Savi (št .  302) .  in ježu z istega 
nahajališča,  dobljenem  10 . marca 1926; glede  na  to,  da  je bila  lisica  vpisana  najmanj  7 mesecev 
po pridobitvi,  je morala  biti ustrezno  preparirana .  Pri  lisičji  lobanji,  vpisani istega  leta  (1926), 
dobljeni pa 10 . januarja 1925, je Herfort mlajši naveden kot darovalec . 3.4. Zbirke
3.4.1. Stanje in rast
V obravnavanem  obdobju  so se zbirke  povečale  za  približno  2,25-krat,  povprečna  letna  rast 
pa je znašala  manj kot  30 primerkov  (povprečje  = 28,2) . Ocena se približno  ujema s pridobitva -
mi ornitološke  zbirke  (8–17 primerkov  na  leto)  v letih  1920–1923, kot  jih  je navedel  Kos (Arhiv 
1923/633) .  Ob koncu  obdobja  je letna  poraba  96 % etanola  znašala  150 litrov,  za vzdrževanje 

121
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
»predvsem rib,  krkonov,  plazilcev«,  pa tudi  anatomskih  preparatov,  konzerviranih  nevretenčar -
jev ter  neopredeljenih  »starih  preparatov,  ki jih je nad  500« (Malova  dopisa  Pokrajinskemu  go-
spodarskemu svetu 9 . marca in 21 . maja 1944;  Arhiv 1944/127, 1944/239) . 
O  stanju  zbirk z  začetka  stoletja  obstaja  obširno poročilo,  ki  ga je  Deželna  vlada  dne 
28 . oktobra  1917 naročila  neposredno  A .  Piskernik  (in ne direktorju  muzeja)  (Arhiv 1916/515):
 »Deželni  odbor  naroča  praktikantkinji  dr . A . Piskernik, da  zanj  sestavi  podrobno  poročilo,  
v kakšnem stanju je prevzela naravoslovno zbirko . Za tozadevni popis se določi rok do 15 . novembra t . l . [z možnostjo podaljšanja] . Zajedno  naj ravnateljstvo  poroča,  kdo  je izročal  Piskernikovi  zbirke,  zlasti  če in v kateri 
meri je pri tem interveniral dr . Sajovic . « 
Če smo  pozabili,  kako  se je Angela  Piskernik  zaposlila  v muzeju, potem nas bo naročilo 
Deželne  vlade  presenetilo .  Zakaj  bi  deželni  glavar  zahteval  novo poročilo  o stanju  zbirk,  ko 
pa je dober  mesec prej  prejel  izčrpno  Sajovčevo  poročilo  za  leti  1915 in 1916 (Arhiv 1916/462; 
datirano  15 .  septembra 1916) .  Zadnji odstavek  dopušča samo  eno razlago,  da je  namreč 
A .  Piskernik gradila  svojo intrigo  proti  Sajovicu  tudi  na dramatiziranju  stanja,  v  kakršnem 
naj  bi bile muzejske zbirke .  O zelo  slabem stanju  v zbirkah  je govorila  še pol  leta  po nastopu 
službe,  oktobra  1916 (Arhiv 1916/ 536) .  Poročilo  je zaključila  30 .  junija  1917, torej  7,5 meseca 
po določenem  roku,  zamudo  pa je opravičevala  z nizkimi temperaturami  v dvoranah  (Arhiv 
1917/307) . Podobnih izgovorov nisem zasledil pri nobenem drugem kustosu . 
Navedbe v  poročilu,  ki  ga je  podpisala  A .  Piskernik, so  katastrofalne:  zbirka  je  »jako 
zanemarjena«,  »razvrstitev  je napačna«  ali  vsaj »malomarna«,  »priča  jasno  o splošni  brezbri -
žnosti  za zbirko«,  »V omarah  kakor  v zapisniku  je pogostoma  nered«,  »Sploh  je bil nered … 
ogromen«,  »za lepo zbirko  [se]  že več let  ni nihče posebno brigal«  itd .  V poročilu  je veliko 
pavšalnega in malo konkretnega . Kaj je Piskernikova zapisala o zbirkah vretenčarjev? 
»V teh  dvoranah  [se] premalo  zrači .  Posledica  je, da  najdejo  v zaprašenih  omarah  soparnih 
in toplih  dvoran  mrčesi,  posebno škodljivi  antreni,  ugodno  polje za uničujoče  delo .  Bilo 
jih je spomladi  vse polno,  v vsaki omari, v vsakem predalu,  celo  na zavesah  in po zidu  so 
se pokazali .  Ker tri  leta  ni bilo  preparatorja,  ki bi bil pazil  na zbirke,  so se škodljivci  zelo 
razmnožili . Na vsaki ptici, ki sem jo prijela v roko, so bili dva, trije ali še več teh parazitov . 
Posledice  so za  zbirke  žalostne:  Perje  na  pticah  je tako  izpodjedeno,  da  se kaže  na  nekaterih 
mestih  že  gola  koža;  večim manjkajo  celi  repi .  Da taki  in tudi  drugače  pokvarjeni  eksemplari 
zbirke ne krasijo, je umevno . « 
Sledi  seznam muzealij,  ki so katalogizirane,  vendar  jih Piskernik  ni našla,  in pa primerkov, 
ki  niso bili katalogizirani .  V  Katalogu  sem  naletel  na njene štiri  opombe  o manjkajočih 
muzealijah  (»manjka!« in  »ga nismo  nikdar  našli«),  od katerih  je  dve podpisala;  vse  so  v 
ornitološki zbirki . 
Mantuani  si je dal  s poročilom  veliko  dela  in je vanj  vpisoval  opombe še 18 .  februarja  1918; 
pri »bezoarski  kozi«, kot  jo je določila  A .  Piskernik,  je z rdečim svinčnikom, najbrž  pa tudi 
precejšnjim veseljem, pripisal:  »To je grivasta  ovca!« (Arhiv  1917/  307) .  Mantuani  je imel 
prav;  A .  Piskernik,  ki ni skrivala  ambicij, da  postane  kustodinja  vseh prirodopisnih  zbirk,  je na 
njenem strokovnem področju korigiral umetnostni zgodovinar . 
Vrnimo  se v leto  1916 in  poglejmo,  kaj  je o  zbirkah  vretenčarjev  napisal  Sajovic:  »Ornitološke 
in mamološke zbirke je pregledal  asistent  v dneh  8 . –12 .  marec  [1916] …; preparati  pa so bili 
v povoljnem  stanju .  Glavna  razkužitev  [dezinsekcija]  vseh prirodopisnih zbirk se je izvršila v 
času od 6 .  do 14 .  avgusta  [podčrtal  Sajovic] .  Posamezni preparati  so se pregledali,  očistili  in 
desinficirali .  Stanje  zbirk  je bilo  vobče dobro,  zalego  škodljivcev  smo  našli  le na par  mestih; 

122
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 18: Pred letom 1956 je bila večina taksidermijskih preparatov sesalcev in ptic shranjena v razstavnih  
omarah v dvorani X . Pogled iz dvorane IX proti dvorani XI . Na levi strani je enotna omara (št . 47–53; glej 
sliko 2) z velikimi in srednje velikimi sesalci, na desni pa so omare s pticami . Od prve omare (št . 57–59) je vidna 
samo stranica . Ležeči vitrini (št . 75) sta sestavljeni skupaj in postavljeni med omarami št . 57–59 in 60–62; na 
sliki 2 sta ti vitrini ločeni in stojita pod okni .  Arhiv PMS .
Figure 18: Prior to 1956, most of the taxidermic mounts of mammals and birds were held in exhibition cabinets  
in Hall X . View from Hall IX . PMS  Archive . napravili  pa niso občutne  škode . « Glede  na to,  da je ornitološko  zbirko  leta  1916 uporabljal 
Janko  Ponebšek,  ni pa imel pripomb na njeno  stanje,  lahko  sprejmemo Sajovčevo  poročilo  kot 
verodostojno .  Poročilo  iz leta  1904 za zbirko  vretenčarjev  prav  tako  ne navaja  večjih pomanj-
kljivosti, omenja pa manjkajočo dokumentacijo ( Arhiv 1904/27) . 
Deželni  odbor  je aprila  1918 A .  Piskernik  naložil,  da »grajane  nedostatke  čimprej odpravi 
ter  spravi zbirke  v red  in pravi  sistem; vse to  delo  naj  opravi  v zmislu stavljenih  nasvetov  po 

123
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 19: Pogled v dvorano X iz dvorane XI .  Arhiv PMS .
Figure 19: View of Hall X from Hall XI . PMS  Archive . lastnem  preudarku«  (Arhiv 1918/182) .  Kot  vse kaže,  te  naloge  ni nikoli  opravila .  Štiri  leta  po 
citiranem  dopisu  Državnega  odbora  je zbirko  natančno  pregledal  Kos: »Revizija,  determinacija 
in etiketiranje  objektov  v oddelku  za  ptiče  in sesalce .  Izločitev  slabih  eksemplarjev .  Dopolnitev 
z novimi .  V tem oddelku  cela  vrsta  objektov  sploh  še ni bila  nikdar  etiketirana .  Izvršena  je 
bila  delna  reorganizacija,  popolna  do spomladi 1922, predno  bo muzej zopet  odprt«  (Arhiv 
1922/40) .  Kosovo  poročilo  v ničemer  ne pritrjuje  njenim navedbam,  razen  glede  pomanjkljivega 
etiketiranja . Material, ki ga ni locirala in naj bi bil obsežen, sploh ni omenjen . 
Kos je tudi  poročal,  da so bile »vse zoološke  zbirke …  tekom pomladi in poletja  ponovno  
razprašene  in razkužene«,  pregledani  so bili vsi mokri preparati  (alkoholni  in formalinski) .  Ob 
vsem  tem delu  je Kos pregledal  in deloma  uredil  in revidiral  entomološke  in malakološke  zbirke,  
začel  pa je tudi  rekonstrukcijo  in sestavljanje  okostij  losa  in jamskega  medveda  (Arhiv 1922/40) . 

124
SCOPOLIA No 103 – 2022
3.4.2. Uničevanje muzealij
Muzejski  statut  iz  leta  1920 je določal,  da  »imajo muzejske  zbirke  značaj  znanstvenega  gradiva,  
[zato]  je obrnjena  vsaka  skrb  na  to,  da  se ohranijo  čim  najdalj  je mogoče« (Arhiv 1920/32) .  Dva 
direktorja  Narodnega  muzeja, Mantuani  in Mal,  ki sta  bila dolžna  meriti vse zbirke  z enakim 
vatlom, sta načelo uporabljala selektivno . Zgovorna je Malova izjava ( Arhiv 1936/626): 
»Predmeti  prirodopisnih muzejev  niso  podvrženi uničevanju kakor n .  pr .  izdelki 
umetnostnega,  obrtnega,  narodopisnega  ali  arheološkega  značaja .  Izmenjavati  je treba  le  od 
časa  do  časa  zoološke  in botanične  preparate,  kar  pa ni težko,  ker  se narava  obnavlja  sama in 
je vse kadarkoli  pozneje  nadomestljivo .  Predmeti  kulturnozgodovinskih  zbirk  pa so v svojem 
bistvu  vedno  unikati  in – v nasprotju  z mineraloškimi,  zoološkimi  ali  botaničnimi  objekti –  
nikoli nadomestljivi« . 
Mal  je to  tezo  ponavljal,  npr .  v dopisu Pokrajinski  upravi  z dne 26 .  maja 1944, ko ponovno 
zatrjuje,  da se »[prirodoslovne]  zbirke  dajo  vsak čas in v vsakem obsegu zopet  nadomestiti« 
(Arhiv 1944/235) .  V tem nedostojnem  stališču  sicer  ni bil  dosleden  in je v sočasnem dopisu  (9 . 
marca  1944) svaril  Pokrajinski  gospodarski  svet,  da  bi ob opustitvi  vzdrževalnih  del  »nenado -
mestljivi zbrani [zoološki] material propadel« ( Arhiv 1944/239) . 
Miselnost  je bila  v 19 .  stoletju  dokaj  razširjena .  Najbolj  razvpit  primer  je uničenje  zadnjega  pre-
pariranega  dodoja  Raphus cucullatus, k i je pr išel  v Ev ropo  in katerega  preparat  je h ranil  Ash molov  
muzej v Oxfordu  (odprt  1683); danes  je to  Ashmolov  muzej umetnosti  in arheologije .  Leta  1755 je 
preparat  končal  v ognju  zaradi  »dotrajanosti«;  nekdo  je rešil  glavo  in nogo  (Morris 2012) . Vrsta  je 
izumrla  nekaj  manj kot  sto  let  pred  uničenjem  oksfordskega  primerka,  tako  da  nadomestitev  »vsak 
čas in v vsakem obsegu«, kot jo je razumel Mal, v tem primeru ni bila ravno mogoča . 
Uničevanje muzealij, predvsem  taksidermijskih  preparatov,  je  bilo najkasneje  od poznega  
19 . stoletja,  verjetno  pa  veliko  dlje,  del  muzejske  rutine  tudi  v Ljubljani .  O tem  pričajo  številni  pripisi  v 
Katalogu, na  kakršne  lahko  naletimo  na  vsaki  strani  tega  dokumenta .  Navajam  jih  le  nekaj:  »Radi  
neuporabnosti  izločen .  V .  Herfort«  (iz Schreiberjeve  zbirke);  »V ogenj –  neuporabno  19 .  XII .  1956«; 
»Ogenj!  15 .  III .  1955« (preparat  hermelina  ''Putorius ermineus'', legit  grof  Auersperg;  razstavljen  
1894);  »Zaradi  neuporabnosti  izločeno«;  »Razknjižen  (dotrajal)«  itd,  itd .  Od 11  taksidermijskih  
primerkov  planinskih  zajcev,  kolikor  jih  je dokumentirano  prišlo  v Prirodoslovni  muzej pred  letom  
1960, je danes  v zbirki  le  še eden .  Preparati  so bili odstranjeni  v letih  1913, 1922 (2 preparata)  in 
1949 (2 preparata);  datuma  odstranitve  preostalih  preparatov  se ni dalo  ugotoviti  (Kryštufek & 
Jernejc Kodrič 2013) . Ob  ljubljanskem  potresu  (1895) je bilo,  po uradnem  zapisniku,  uničenih  43 
preparatov  rib (Poročilo o delovanj u Kranjskega deželnega odbora 1896); od  tega  je bilo  
»odstranjenih …  ca 30 rib« (Arhiv 1904/27) .  Nič ne kaže  na to,  da bi kdo  sploh  pomislil  na re -
stavriranje oziroma eventualno shranjevanje delov poškodovanih živali kot nosilcev informacije . 
Pogosto  so bile  zbirke  podarjene  šolam  kot  učni  pripomočki .  Pri  prebiranju  dokumentov  se je 
težko  znebiti  vtisa,  da  so šolski  zavodi  vedeli,  kje je mogoče prihraniti  denar .  Tovrstne  prošnje 
so prihajale  z vseh koncev  in oblasti  so jim rade  prikimale . Ob  koncu  leta  1886 je Deželni  zbor  
Kranjske  izdal  dovoljenje,  da  muzej sme  izročiti  »šoli  sv .  Cirila  in Metoda  v Trstu  in šestrazre -
dni  mestni  Dekliški  šoli  v Ljubljani …  zbirko  mineralij  in tičev,  v kolikor  se te  stvari  brez  škode 
lahko  pogrešajo  v muzeju« (Arhiv 1897/1) .  Desetletje  kasneje  je isti zbor  odločil,  da muzej 
preda  »mestni višji dekliški  šoli  [cesarja  Franca  Jožefa  I mestna višja dekliška  šola]  kot  učni 
pripomoček  zbirko  85 duplikatov  školjk«  (Arhiv 1907/60), »škofovim  zavodom  v Št .  Vidu  [pa] 
za naravoslovni kabinet zbirko školjk« ( Arhiv 1908/68) . 
Dne 21 .  novembra  1911 je Mantuani  poročal,  da »se je oddala  zbirka  faksimiliranega  sadja  iz 
muzejskih  zbirk  v dež[elno]  kmetijsko  šolo  na  Grmu, kamor  po pravici  sodi, ker  ima večji pomen 

125
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
za praktično  nego  za znanstveno  polje«  (Arhiv 1911/132) .  Kadar  je šlo  za obrtne  izdelke,  je imel 
Mantuani  zelo  drugačno  mnenje glede  primernosti  za  prakso  in znanost .  Leta  1922 je neimenovana  
šola  na Jesenicah  prevzela  šest prepariranih  ptic; vse  razen  ene so bile katalogizirane  (Arhiv 
1922/24) .  Meščanska  šola  v Zgornji  Šiški, z novo  in »res  moderno«  šolsko  stavbo  je dne  13 .  marca  
1930 »prosi[la]  ravnateljstvo,  da bi [ji] blagovolilo  nakloniti  nagačene  živali,  mineralije  in drugo,  
kar  je neporabno  za  muzejske  zbirke,  a bi moglo  našemu zavodu  služiti  za  pouk«  (Arhiv 1930/214) .
Ne glede  na lahkotnost,  s kakršno  so kustosi  razdajali  in odstranjevali  eksponate,  pa pred 
letom 1945 ni prihajalo do množičnega uničevanja muzealij . 3.4.3. Študijske zbirke
Koncept  dvojnega  muzeja, ki ga je udejanjil  Richard  Owen v novi zgradbi  Britanskega  pri -
rodoslovnega  muzeja (danes Natural  History  Museum  London)  v  Južnem Kensingtonu  leta 
Slika 20: Prepis obvestila Kraljevske banske uprave Dravske banovine z dne 23 . septembra 1935 o odkupu  
ornitološke knjižnice pokojnega Janka Ponebška . Banska uprava je knjižnico, skupaj z zbirko ptičjih mehov in  
oološko zbirko, ki so ji ju poklonili dediči pokojnika, odstopila Narodnemu muzeju, pridržala pa si je lastninsko  
pravico . Arhiv 1935/562 . Figure 20: Transcript of the notice issued by the Royal Ban's Administration of the Drava Ban’s Domain  
on 23 September 1935 on the purchase of the ornithological library belonging to the late Janko Ponebšek . 
Archive 1935/562 .

126
SCOPOLIA No 103 – 2022
1881  (Thackray & Press 2009), je dosegel  Ljubljano  po letu  1900 .  Tako  je Gvidon  Sajovic  v 
poročilu  za leto  1910 pri ornitološki  zbirki  zapisal:  »Pričelo  se je tudi  z zbirko  ptičjih  mehov, 
ker  v znanstvene  namene nikakor  ne zadostuje  sedanja  zbirka  nagačenih  in razstavljenih  ptic« 
(Sajovic 1911: 144) . Mehovi so bili  sicer  razstavljeni  že leta  1836; na  ta  način  je bilo  preparira -
nih 33 ptic od skupno 405 razstavljenih ( Hoch en wa rt 1836) . 
Kos je bil  velik  zagovornik  delitve  med razstavno  in študijsko  zbirko . »Prirodopisni  oddelek  
deželnega  muzeja v  Ljubljani«  (torej  Kos) je v  reviji Lovec objavil  več pozivov za zbiranje 
primerkov  za muzej (Lovec 1922: 38, 1923: 30, 1924: 48), v katerih  omenja »magazinirano
6 
sistematično  zbirko«  kot  nasprotje  razstavljeni  ali  javni zbirki .  Prva  je zasnovana  »v strogo 
znanstvene  svrhe« .  Utemeljitev  zbirke  je bila  sledeča:  »Le na  zadosti  veliki  množini  navidezno 
enakih tipov je  mogoče ugotoviti  možne podvrste,  variacije,  zoogeografske  posebnosti itd . 
Potrebno  je za  to  veliko  število  event[ualno]  tudi  manj lepih  a dobro  ohranjenih  sesalcev  in ptic 
vseh razredov«  (Lovec 1924: 48) .  Termin »študijska  zbirka«  zasledimo  v poročilu  Frana  Kosa 
o prirodoslovnem  oddelku  muzeja (Kos 1928) in v sočasnem dopisu muzejskega  ravnateljstva 
Velikemu županstvu  ljubljanske  oblasti  z dne 2 .  maja 1928 (Arhiv 1928/221) .  »Za to  zbirko 
določeni  sesalci  se  nagatijo  vedno v uniformni  obliki,  ki omogoča tudi  naknadna  merjenja, 
pridejana  je vsakemu eksemplarju  tudi  lobanja  v svrho  naknadne  vsestranske  determinacije . « 
Tudi pri pticah  je Kos začel  »z ustvarjanjem  študijske  zbirke  v iste  namene kakor  pri sesalcih« 
(Kos 1928: 83) . 
Po smrti  Janka  Ponebška  (14 .  januarja  1935) je muzej pridobil  njegovo  zbirko  ptičjih  mehov, 
oološko  zbirko  in ornitološko  knjižnico .  Knjige  je odkupila  Kraljevska  banska  uprava  Dravske 
banovine  jeseni 1935, ornitološke  primerke  pa so ji predali  dediči pokojnika .  Banska  uprava 
je oboje odstopila  Narodnemu  muzeju, vendar  si je pridržala  lastninsko  pravico  (slika  20) .  Pri 
drugih  vretenčarskih  zbirkah  ni  bilo  podobnih  pridobitev .  Tako  je, kljub  jasni  Kosovi  opredelitvi 
za študijski  material,  zamisel le  počasi dala  otipljive  rezultate .  Prva  sodobna  študijska  zbirka 
vretenčarjev (plazilcev) je tako začela nastajati šele v 50-ih letih . 
3.4.4. Veliki lov na kače na Kranjskem
V zadnjih  letih  pred  1 .  svetovno  vojno  je bil  muzej udeležen  pri deželnem  podvigu,  znanem 
kot  »veliki  lov  na  kače na  Kranjskem« . Razglasil  ga  je Kranjski  deželni  odbor  28 . marca 1912 z 
odlokom  št .  373, zaradi  domnevno  velike  namnožitve  strupenih  kač .  Srečna  okoliščina  je hotela, 
da je bil v muzeju v tem času zaposlen  Sajovic .  Brez  njega  bi celotno  početje  ostalo  obrobna 
zgodovinska  kurioziteta,  brez  posebnega  pomena za naš čas .  Sajovic  je razumel  priložnost,  jo 
zgrabil in iz nje naredil najobsežnejši biodiverzitetni monitoring v muzejski zgodovini . 
Sajovic  je na Deželni  odbor  naslovil  predloge,  ki so bili sprejeti  z odlokom  št .  7049  dne 
1 .  aprila  1912 .  Tako je  »pripadlo  prirodopisnemu  oddelku  deželnega  muzeja razbiranje in 
določevanje deželnemu odboru vposlanih kačjih glav« (podčrtal  Sajovic)  (Arhiv 1912/1245) . 
Sajovic, ki  je  predvidel  napačne determinacije  kač, je  pri  odboru  dosegel,  da je  prevzel 
plačevanje  etanola  za shranjevanje  glav .  Glave  v alkoholu  s spremljajočimi  podatki  so hranila 
županstva  ali  vodstva  šol  in jih pošiljala  v deželni  zbor  (Arhiv 1914/311) .  Tam  jih je prevzel 
Sajovic .  Vsega  je iz 222 krajev  vojvodine  prišlo  v muzej 265 pošiljk,  ki jih je Sajovic  pregledal 
do 1 .  februarja  1913 .  V materialu  je bilo  23 . 371 kačjih  glav,  med  njimi  15 . 035 glav  strupenih 
vrst  (Arhiv  1913/138) .  Rezultati  so bili že februarja  objavljeni  v  časopisju (npr .  Anonimus 
1913) .  Avtor  (verjetno  Sajovic)  je zagovarjal  nadaljevanje  akcije,  in sicer  vsaj nekaj  let .  Deželni 
6 
V rokopisu je “magazinirana” prečrtana in zamenjana s “študijska” ( Arhiv 1928/221) . V 50-ih letih je Brelih  
govoril o “specialni zbirki” (sesalci) in “sistematski zbirki” (plazilci) . 

127
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 21: Dne 28 . marca 1912 je kranjski Deželni odbor razglasil »veliki lov na kače na Kranjskem«, domnevno  
zaradi pretirane namnožitve strupenih vrst . Ker se je želel izogniti uničevanju nestrupenih kač, je okrožnicam  
prilagal informacijo o najpogostejših kranjskih vrstah . Dvojezični letak je bil priložen dopisu, ki je upošteval  
vso “lepoto” birokratskega jezika: »Dodano tuuradnemu odloku z dne 13 . maja 1913 št . 3946 se pošilja 
ravnateljstvu v prigibu okrožnica glede pokončavanja strupenih kač v slovenskem in nemškem besedilu ter  
popis na Kranjskem najbolj razširjenih strupenih in nestrupenih kačjih vrst . Od Deželnega odbora kranjskega, v  
Ljubljani, dne 28 . marca 1913« .  Arhiv 1913/311 .
Figure 21: On 28 March 1912, the Kranj Regional Committee announced a "great snake hunt in Carniola",  
allegedly owing to the excessive numbers of poisonous species . Wishing to avoid the destruction of non-venomous  
snakes, he attached notes to the circular letters with the commonest Carniolan snake species .  Archive 1913/311 .

128
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 22: Prva stran zapisnika o determinaciji kačjih glav županstva Velika Loka . V 25 kozarcih je bilo 378  
glav, od tega 219 glav modrasov  Vipera ammodytes in 159 glav nestrupenih kač . V stolpcih so navedena  
imena zbirateljev, nahajališča in vrstna imena kač . Protokol je podpisal Gvidon Sajovic dne 22 . oktobra 1912 . 
Arhiv 1912/824 .
Figure 22: Page 1 of the report on identification of snake heads from the Velika Loka Mayoralty . There were  
378 heads in 25 jars: 219 of them were of horned vipers  Vipera ammodytes and 159 of non-venomous snakes . 
Archive 1912/824 .

129
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
odbor  je dejansko  razpisal  lov  tudi  za  leti  1913 (Arhiv 1913/516) in 1914 (Okrožnica  Deželnega 
odbora  št .  6568 z dne  28 .  marca  1914; Arhiv 1914/311) .  Odbor  je prenehal  izplačevati  nagrade 
s 1 . januarjem 1915 ( Arhiv 1914/311) .
Na kačje  glave  je bila  razpisana  nagrada,  ki je sprva  znašala  1 krono,  leta  1914 pa je deželna 
oblast  izplačevala  le še  40  vinarjev  (Arhiv  1914/311) .  Deželni  odbor  je izplačeval  nagrade 
le za strupene  vrste,  formalna  osnova  za izplačilo  pa je bila Savojčeva  determinacija .  To je 
bilo dodatno  breme, saj je Sajovic  moral  zavračati  očitke  o zamenjavi pošiljk  in domnevno 
nepravilnih  določitvah  vrst  (Arhiv 1913/712) .  V enem izmed primerov  je tako  razsodil,  da so 
mladiči  modrasa  »že  popolnoma  razviti  in izmotani  iz embrionalne  kožice,  zato  smo mnenja,  da 
se izplača  za  njihove  glave  določena  premija« (Arhiv 1912/721) .  Breme dela  je bilo  tako  veliko, 
da je presegalo  Sajovčevo  stoičnost  in potrpežljivost,  saj je »moral  tudi  prebiranje  kačjih  glav 
sam  izvesti,  fizično  in znanstveno«  (Arhiv 1915/319A) .  V letnem  poročilu  se je nad  obsegom 
dela  tudi  pritožil,  pa  kasneje napisano prečrtal .  Prečrtano  besedilo je  kljub  temu berljivo: 
»Določevanje  je zahtevalo  izredno  mnogo časa in preparator  [Dobovšek] in asistent  [Sajovic] 
sta  morala …  žrtvovati  tudi  mnogo izvenuradnega  časa, da je šlo  delo  sproti  od rok«  (Arhiv 
1912/1245) .  To sicer  ni bilo  nič novega .  Ravnateljstvo  je nekajkrat  poudarjalo,  da  Sajovic  opravi 
2–3-krat  več dela,  kot  pa je zanj  plačan,  »v dobi zatiranja  strupenih  kač [pa] je žrtvoval  temu 
zavodu  [muzeju] po 4 in 5 ur  na dan«  (Mantuani 1923: 49) .  V tem obdobju  je imel prirodo -
pisni  oddelek  namreč le dva zaposlena,  »provizornega  muzejskega asistenta«  Sajovica  za 6 
ur  tedensko  (odlok  Deželnega  odbora  št .  559 z dne 2 .  novembra  1909) in Dobovška  (Arhiv 
1913/417) .
Od vseh poslanih  kačjih  glav  je muzej shranil  žal  le  32 glav  modrasov,  gadov  in smokulj . 
Vse drugo  je bilo  uničeno  v skladu  z dogovorom  z deželnim  odborom  (Sajovčevo  poročilo  z dne 
18 .  septembra  1913; Arhiv 1913/712) .  Sajovic  je leta  1912 obdržal  za razstavo  10 primerkov, 
med njimi »dve glavi gadjega bastarda /v.berus ♀ x v.ammodytes ♂/ z znaki  Redijevega  gada  /
vipera aspis L . /; zelo  zanimiv in doslej  prvič opazovan  pojav« (Arhiv 1912/1245); fotografiji  
domnevnih  hibridnih  glav  je kot  sliki  10 in 11 objavil  Sajovic (1913a: 49) . Na  srečo  so ohranjena  
Sajovčeva  poročila  s taksonomskimi  imeni  in natančnimi  toponimi .  Ti dokumenti  so izjemen 
zgodovinski  vir  za  herpetologijo  nekdanje  Kranjske,  posebno vrednost  pa jim  daje  znanstvena 
zanesljivost  taksonomskih  determinacij .  Doslej  še  niso bili deležni  resne obdelave .  Deželni 
odbor  je ustavil  zbiranje  kačjih  glav  z  odlokom  št .  4517, izdanim  10 .  maja 1915 (Arhiv 1916/462) . 
3.4.5. Ihtiološka zbirka
Ob koncu  19 .  stoletja  je bila  ihtiofavna  Kranjske  presenetljivo  dobro  dokumentirana .  Franke 
(1892) navaja  za  deželo  32 vrst  pravih  kostnic,  2 vrsti  sklenoluskavk  (jesetrov)  in  2 vrsti  obloustk, 
za  13 vrst  pa je na  priloženem  zemljevidu  Kranjske  tudi  vrisal  njihovo  razširjenost .  Nič ne kaže 
na to,  da bi Franke,  ki se je leta  1891 zaposlil  kot  učitelj  na ljubljanski  realki,  navezal  stike  z 
muzejem . V  Katalogu ni vpisan kot darovalec ihtiološkega materiala . 
Po letu  1918 so se ribiči resno  ukvarjali  z zamislijo  o nacionalni  zbirki  rib .  Tako  je Ribiško 
društvo  v Ljubljani  darovalo  muzeju zbirko  rib  in rakov,  katere  je prepariral  Schulz  (Poročilo 
o delovanju Kranjskega deželnega odbora 1892: 192) .  Leta  1924 je Odbor  Slovenskega 
ribarskega  društva  sklenil,  da ustanovi  »ribji muzej« .  »Ker pa ni imel prostora,  je načrtoval, 
da primerke  konzervirata  in hranita  muzej in zool[oški]  inst[itut]  univerze«  (Lovec 1924: 51) . 
Leto  kasneje  je Odbor  sprejel  sklep, da se oddajo  »Ljubljanskemu  muzeju preparati  vseh rib 
naših  voda«  (Lovec 1925:193), leta  1930 pa se je muzejsko  ravnateljstvo  zahvalilo  Slovenskemu 
ribarskemu  društvu  »za veliko  število  suhih  in mokrih  preparatov  rib naše zemlje,  ki ste  nam 
jih darovali  in z njimi zapolnili  vrzeli  v sistemu naših  ribjih  zbirk,  iste  same pa dopolnili  tako, 

130
SCOPOLIA No 103 – 2022
da  je naša  ribja  zbirka  najpopolnejša  zbirka  tipov  med ostalimi  zoološkimi  eksponati«  (Arhiv 
1930/27) . Zapis  iz arhiva  je datiran  z januarjem  1930, iz Kataloga pa je v letu  1929 dejansko 
razviden  povečan  vpis novih  preparatov  rib .  Navdušenje  pa je bilo  kratkega  daha  in že leta  1930 
je muzej prevzel  le nekaj  primerkov  ihtiofavne .  Za popolnitev  zbirke  si  je veliko  prizadeval 
Avgust  Munda  (1886–1971) (Kos 1928), pobudnik  Slovenskega  ribarskega  društva  in njegov 
tajnik,  kasneje  pa predsednik  (Marinčič  2021) .  Zbirko  je želel  »še to  leto  [1931] popolniti . « 
Pisal je  npr .  v  Brežice  prošnjo  za »po  enega čepa,  smuča  in kečigo« .  Društvo  je  prevzelo 
poplačilo tržne vrednosti rib in stroškov prevoza ( Arhiv 1931/79) .
Slika 23: Daljša stranica kotne vitrine (št . 29–31) v dvorani XI, s taksidermijskimi preparati pretežno  
sladkovodnih rib . Za razmere v Prirodoslovnem muzeju Slovenije je nenavadno to, da ti preparati že sto let niso  
bili preseljeni .  Arhiv PMS . 
Figure 23: Longer side-face of the corner display case in Hall XI, with taxidermic mounts of predominantly  
freshwater fish . PMS  Archive .

131
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Kosov vodnik  po muzeju poimensko navaja  24 vrst  rib (Kos 1933), ni pa razvidno,  ali  so 
bile vse tudi  dejansko  razstavljene .  Natančno  rekonstrukcijo  stanja,  vsaj v razstavnih  zbirkah, 
omogoča  Vodič  iz  leta  1949 (Anonimus 1949; odslej  Vodič) .  Ribe so bile  še naprej  v dvorani  XI, 
vendar  so jih sredi  20 .  let  preložili  v novo  kovinsko  kotno  omaro  (omare  št .  29–33; glej  sliko 2), 
v kateri  so še danes .  V oddelkih  št .  29–30 so bile, tako  Vodič, suho  preparirane  sladkovodne 
ribe; na fotografiji  (slika  23)  je v  spodnjem delu  omare št .  29  tudi  nekaj hrustančnic,  ki so 
seveda morske živali  (morski prašič Oxynotus centrina, električni  skat  Torpedo marmorata, 
velika   morska   mačka  Scyliorhinus stellaris) .  Kos v  svojem  Vodniku  od hrustančnic  navaja 
Slika 24: Krajša stranica kotne vitrine (št . 32–33) v dvorani XI, s preparati morskih rib in nevretenčarjev . 
Arhiv PMS . 
Figure 24: Shorter side-face of the corner display case in Hall XI, with taxidermic mounts of sea fishes and  
invertebrates . PMS  Archive .

132
SCOPOLIA No 103 – 2022
edinole  morsko mačko (kot  Catulus stellaris;  Kos  1933:  78) .  V  oddelku  št .  29  so bili sulci 
Hucho hucho,  »jezerka«  (jezerska  postrv,  Salmo trutta  m .  lacustris)  iz Bohinjskega  jezera, 
nekaj  potočnih  postrvi  Salmo trutta m .  fario, lipan  Thymallus thymallus, kašikar Acipenser 
gueldenstaedtii (slika  5) in pastruga  Acipenser stellatus; geografski  izvor  slednje  žal  ni znan . 
V  oddelku  št .  30  so bili soška postrv  Salmo marmoratus,  ploščič Abramis brama, zelenika 
Alburnus alburnus, pezdirk  Rhodeus sericeus, podust  Chondrostoma nasus, klen Leusciscus 
cephalus,  platnica  Rutilus pigus, linj Tinca tinca,  blistavec  Leuciscus souffia,  rdečeperka 
Scardinius erythrtophthalmus in mrena Barbus barbus, v oddelku  31 pa ostriž  Perca fluviatilis, 
smuč Stizostedion lucioperka, čep Zingel zingel, upiravec  Zingel streber, okun Gymnocephalus 
cernuus, smrkež  Gymnocephalus schraetzeri, kapelj  Cottus gobio, glavač  Padogobius martensi, 
2 jegulji Anguilla anguilla, ščuke Esox lucius in menek Lota lota .  V oddelkih  št .  32 in 33 z 
»Jadransko  favno«  so bili na spodnji  polici  suha  preparata  navadnega  morskega  psa Mustelus 
mustelus (na sliki 24 je na levi strani)  in sklata  Squatina squatina (desno), za njima pa dva 
večja raka  (rarog  in morski pajek) .  Na naslednjih  dveh policah  so ribe shranjene  v tekočini; 
piscu Vodiča se je zdela  omembe  vredna  »kači slična  riba  s kljunastim  gobcem« (igla  Belone 
belone) .  Vodič navaja  še električnega  skata  (ki je bil pred letom  1949 očitno  v oddelku  29), 
krulca  Chelidonichthys sp . in  »bodičasto  golševko«  (napihovalka  Arothron hispidus) . Na  vrhnji  
polici  so bili  mokri  preparati  nevretenčarjev  (ascidije  in glavonožci) .  Omara  št .  28 je stala  levo 
od  okna,  ki gleda  na  Muzejsko  ulico,  njena  fotografija  pa ni ohranjena .  Vodič (1949: 26) zanjo 
navaja  »zbirk[o]  sladkovodnih  rib, shranjenih  v alkoholu:  nekatere  so razstavljene  v svojem 
okolju«, poleg njih pa še nekaj nevretenčarjev . 
3.4.6. Kos in zbirka sesalcev
Videli  smo že, da  je Kos v zgodnjih  20-ih letih  agitiral  za  študijsko  zbirko  sesalcev .  V drugi 
polovici  19 .  stoletja  so mamologi  (teriologi
7
) pričeli,  najprej  v ZDA, preparirati  male sesalce 
za  raziskovalne  namene, podobno  kot  so to  počeli  ornitologi;  v tujini  se je za  takšne  preparate 
uveljavil  izraz »standardni  muzejski  primerek«  (angleško:  standard  museum  specimen) . 
»Ameriško šolo  mamologije«,  t . j .  zbiranje  malih  sesalcev  z velikim številom  cenenih  pasti  in 
pripravo  standardnih  muzejskih  primerkov,  je v Evropo  prinesel  Gerrit  S .  Miller  (1869–1956) . 
Prvič  jo  je predstavil  v Britanskem  prirodoslovnem  muzeju  leta  1894, nato  pa se je hitro  razširila 
po celini  (Hutterer & Kryštufek 2020) .  Fran  Kos je metodo  verjetno  poznal  najkasneje  leta 
1922,  torej  kmalu po  zaposlitvi  v  muzeju (glej  poglavje  3 . 4 . 3 . ) .  Miller  je v  Evropi zaslovel 
s  taksonomskim  pregledom  sesalcev  (Miller 1912), ki je bil več kot  pol stoletja  standardni 
mamološki  vir .  Izvod  je tudi  v knjižnici  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije,  vpisan pa je bil  šele 
leta  1961; Kos se v delu  o risu na ozemlju  etnografske  Slovenije  sklicuje  na »težko  dostopni 
Miller-jev  Catalogue  of the  Mammals, 1912« (Kos 1929: 57, podpis pod črto) .  Kakorkoli  že, 
Kos je kmalu  po zaposlitvi  videl  taksonomijo  sesalcev  kot  resen  izziv  in razmišljal  o ustvarjanju 
študijske  zbirke .  Dotlej  so bili  namreč  vsi muzejski primerki  sesalcev  izdelani  kot  taksidermij -
ski preparati ali okostja . Na Kosovo zanimanje  za sesalce  je morda  vplival  tudi  obisk I .  G .  S .  Montagua,  ki je leta 
1923 v spremstvu  W .  E .  C .  Cottona  po Jugoslaviji  zbiral  male sesalce  za Britanski  prirodo -
slovni  muzej (British  Museum Natural  History) .  Odpravo  je financiral  Cotton,  razlog  zanjo  pa 
je pojasnil  Montagu  v članku,  skupaj z rezultati  potovanja  (Montagu 1923) .  V Millerjevem 
monografskem  pregledu  sesalcev  Evrope (Miller 1912) so bila namreč najslabše  zastopana 
7 
Za razlago terminov glej Hutterer &  Kryštufek (2020); »mamologijo« je Sajovic uporabil že leta 1916, kar je  
verjetno prva raba besede na Slovenskem .

133
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
območja Balkana,  ki jih je v tistem  času obsegala  Jugoslavija . Zbirka sesalcev  Britanskega  pri-
rodoslovnega  muzeja  si je prizadevala  zapolniti  vrzel .  Sredstva,  ki jih  je zagotovil  B .  P .  Uvaroff, 
so omogočila  nakup  materiala,  ki ga je zbral  Vladimir  Martino  na Hrvaškem, v Črni  gori  in 
Srbiji .  Del  tega  materiala  je Montagu  uporabil  v citiranem  članku,  dopolnil  pa ga je z lastnim 
zbiranjem leta 1923 . Britanca  sta  se v Jugoslaviji  zadrževala  junija  in v začetku  julija,  ko  “sta  si ogledala  zoološki 
institut  ljublj[anske]  univerze  in zoološke  zbirke  Narodnega  muzeja v Ljubljani”  (Kos  1925b: 
64) .  Ivor  Montagu  (1904–1984) je bil  britanski  aristokrat,  zoolog,  avantgardni  režiser,  scenarist, 
filmski kritik,  pisatelj,  socialist  in  pozneje komunist, eden izmed  pobudnikov varovanja 
mongolskega  divjega  konja  in dvogrbe  kamele,  pa tudi  mamolog  z velikim zanimanjem za  in-
fraspecifično  diferenciacijo  malih sesalcev .  Travniško  voluharico,  ki jo je Cotton  16 .  junija 
ujel  na  Bledu,  je Montagu  istega  leta  poimenoval  kot  novo  podvrsto  Microtus agrestis punctus 
(danes  mlajši  sinonim Microtus lavernedii) .  Kosa je takson  zanimal,  zato  je najavil:  “Ko mi  bo 
na razpolago obsežnejši primerjalni material, se povrnem k temu predmetu” ( Kos 1925b: 64) . 
V naslednjih  letih  je Kos poskusil  vse mogoče, da  bi prišel  do  materiala  malih  sesalcev .  Leta 
1929 je pisal Martinu Humeku, višjemu sadnemu nadzorniku v pokoju . Kos je želel priti v stik 
z ljudmi,  ki znajo  loviti  male  sesalce:  »Ker  nam imena mož, ki se bavijo  z lovitvijo  voluharjev, 
poljskih  miši,  krtov  itd .  niso znana,  bi Vas prosili  za prijaznost,  da nam blagovolite  odati  njih 
naslove,  da se zmoremo potem obrniti  nanje  direktno«  (Arhiv 1929/251) .  Istega  leta  je pisal 
tudi  Antonu  Zupančiču,  stanujočem  v Studencu  pri Igu .  »Ker  smo zvedeli  [piše Kos], da  se Vi, 
blag[orodni]  gospod  bavite  in zanimate  za  te  živali  [voluharje,  krte,  gozdne  in poljske  miši]  Vas 
uljudno  vprašam, da-li  bi hoteli  zbirati  za  muzej in prosimo, da nam blagovolite  v pritrdilnem 
slučaju javiti tudi vaše pogoje, pod katerimi bi bili pripravljeni delati« ( Arhiv 1929/264) . 
Leta  1929 je Kos prišel  v stik  z Francem  Žvanom in njegovo  sestro  Ivanko  iz Srednje  vasi v 
Bohinjskem  kotu .  Franc  je bil  lovec  v Bohinjskih  gorah,  Ivanka  pa oskrbnica  Koče pri  sedmerih 
jezerih .  Kaže,  da  so mu prvi  stiki  vlili  upanje,  tako  da  se je nadejal  »več pošiljk  ujetih  /mrtvih/ 
ali ustreljenih  malih planinskih  sesalcev . «  Načrt  je  bil sledeč: Žvan bo  material  prinesel  s 
planin  do  Zlatoroga,  od  koder  ga  bo z avtobusom  poslal  do  Bohinjske  Bistrice .  Iz Bistrice  naj  bi 
primerki  z vlakom  potovali  v Ljubljano .  Da zagotovi  uspeh, je Kos poskusil  motivirati  vodstvo 
osnovne  šole  v Bohinjski  Bistrici  (Arhiv 1929/676) .  Za material  je predlagal  sledeče  cene:  za 
»voluharje  i . t . d . po  din  10, manjše miši  pa po din  5« (Arhiv 1929/712, 1929/713) . Prihodnje  leto  
je družina  Žvan zbrala  nekaj  primerkov  in jih konec  oktobra  poslala  v Ljubljano .  Kot  izvemo 
iz pisma  Ivanke Žvan, poskus ni uspel: »Žal  mi  je samo,  da so bile miške  pokvarjene .  Bile 
so čisto zmrznjene  in smo  mislili, da bodo 8 dni pa le zdržale . « Kos je plačal  150 din, kar 
je bila  razmeroma  velika  vsota,  saj mu  je v tem času Martino  prodal  muzejske primerke po 
10–15 din .  Ivanka  Žvan je Kosu tudi  sporočila,  da poslane  pasti niso delovale,  zato  sta  dva 
zbiratelja  kupila  vsak po tri  »okrogle  [pasti]  iz dratu«  (Arhiv 1930/833; slika  25) .  Dogovor  je 
ostal  v veljavi  tudi  v letu  1931, očitno  pa brez  otipljivih  rezultatov .  Zdi se, da  je Kos proti  koncu 
leta  postajal  nestrpen .  Dne 4 .  novembra 1931  je ponovno  pisal Žvanu: »Z  ozirom na najine 
razgovore  v poletju  o dobavi  planinskih  glodavcev …  , si usojam Vas uljudno  vprašati  ali  Vam 
bo mogoče letos  še dobaviti  tozadevno  gradivo,  kakor  ste mi  obljubili,  seveda proti  nagradi 
za vsak eksemplar«  (Arhiv 1931/921) .  V začetku  februarja  1932 mu je Martin  Žvan poslal  »6 
mišk«,  ujetih  na Komni, pri čemer je tožil,  »da se zelo  slabo  lovi« .  Kos se je zahvalil  istega 
dne, ko je pošiljko  prejel,  in obljubil  nakazilo  90 din »z današnjo  pošto«  (Arhiv 1932/97-99) . 
Preseneča pa, da v  Katalog ni bil vpisan niti en sam primerek iz Bohinjskega kota . 
Iz tega  obdobja  je ohranjen  zanimiv Kosov dopis nekemu Kodriču,  ki je v okolici  Ljubljane 
iskal  mesto šolskega  upravitelja,  muzeju pa je tudi  poslal  material  malih sesalcev .  Kos piše: 
»Najtopleje  se Vam zahvaljujem  za  muzeju  poslani  osteološki  material  mikromamalov .  Za naše 

134
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 25: Pismo Ivanke Žvan iz Srednje vasi pri Bohinjski Bistrici in oskrbnice Koče pri sedmerih jezerih,  
Franu Kosu z dne 28 . oktobra 1930 . V njem obžaluje, da je poslani material malih sesalcev med transportom v  
Ljubljano propadel . Sporoča tudi, da so bile pasti, ki jih je dal Kos, neuporabne .  Arhiv 1930/833 .
Figure 25: Letter from Mrs . Ivanka Žvan from Srednja vas near Bohinjska Bistrica and caretaker of the Chalet  
of the Seven Lakes to Fran Kos dated 28 October 1930 . She regrets that the material of small mammals went to  
ruin during transport to Ljubljana .  Archive 1930/833 .

135
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
potrebe  se Vam ni treba  toliko  truditi .  V hladnejšem  času zadostuje,  ako  vsujete  živalim  nekaj 
soli v odprtine,  v toplejših  časih pa, ako odvzamete  živalim drob  in jih dobro  nasolite .  [nov 
odstavek]  Pri osteoloških  preparatih  smo  občudovali  Vašo vztrajnost  in vestnost;  vendar  za 
faunistiko,  za kar  mi  trenutno  gradivo  rabimo, ni potreba  tolikega  dela«  (Arhiv  1930/900) . 
Kosove navedbe  nas pustijo  zmedene .  Zakaj  tudi  tokrat  že prepariranega  materiala  ni vpisal  v 
Katalog? Za kakšno favnistiko ga je potreboval?
Kaže, da so bili Kosovi napori  za pridobitev  materiala  malih sesalcev  znani  tudi  Jovanu 
Hadžiju,  ki je leta  1930 poskrbel,  da  je prišel  v stik  z Vladimirjem  Martinom  (Arhiv 1930/745) . 
Vladimir  Emmanuilovič  Martino  (Владимиp Эммануилович Маpтино; 1889–1961), ki je bil  
že  omenjen  v zvezi  z  Montagujevim  obiskom Kosa,  je  bil  kompetenten  mamolog .  Sesalce  je  začel 
zbirati  v predrevolucijski  Rusiji .  Rojen  je bil  na  Krimu, študiral  pa na  univerzah  v Novorossij -
sku  in Moskvi .  Leta  1920 je z družino  (ženo  Evgenijo  in sinom Kirilom)  emigriral  v Kraljevino 
Jugoslavijo .  Najprej  je delal  kot  okrajni  (srezki)  agronom  na Cetinju  (Črna  gora) .  Leta  1924 se 
je zaposlil  kot  asistent  pri znamenitem  ruskem  entomologu  Wagnerju  (tudi  Vagner),  profesorju 
zoologije  na poljedelsko-gozdarski  fakulteti  beograjske  univerze .  Julius  Nikolajevič  Wagner
8
 
(Юлий Николаевич Вагнер; 1865–1945?) je leta  1920 prav  tako  emigriral  v Jugoslavijo,  kjer  se 
je v medvojnih  letih  ukvarjal  s proučevanjem  zunanjih  zajedavcev  pri  sesalcih  (zlasti  Siphonap -
tera) .  Leta  1927 je Martino  zapustil  univerzo  in začel  poučevati  na  Prvi  rusko-srbski  gimnaziji  
v Beogradu .  Po drugi  svetovni  vojni  je dobil  mesto  kustosa  v topčiderskem  gozdarsko-lovskem 
muzeju (Beograd),  kariero  pa je nadaljeval  v Sarajevu,  najprej  kot  kustos  Zemaljskega  muzeja 
Bosne in Hercegovine .  Leta  1947  (1948?)  je bil imenovan za direktorja  novoustanovljenega 
Biološkega  inštituta  v Sarajevu,  na Poljedelski  fakulteti  pa je predaval  entomologijo .  Po sporu 
med Jugoslavijo  in Sovjetsko  zvezo  (1948) se je leta  1950 vrnil  v prvotno  domovino,  skupaj  z 
večjo  skupino  ruskih  intelektualcev .  Repatriacija  je potekala  v dveh  korakih,  tako  da  je družina 
Martino  prvih  pet let  (1950–1955) preživela  v Bolgariji;  Vladimir  je delal  na Oddelku  za lov 
in ribolov  (1950–1953),  kasneje pa na Akademiji znanosti  v  Sofiji .  Maja 1955  se  je vrnil  v 
Sovjetsko  zvezo  in se zaposlil  na  univerzi  v Rostovu  na  Donu,  kjer  je tudi  umrl  (Pusanov 1962; 
Zimmermann 1962) . 
Martino  je prišel  v Kraljevino  Jugoslavijo  kot  formiran  prirodoslovec,  predvsem mamolog, 
bil  pa je pod močnim  vtisom Millerjevega  Kataloga  (Miller 1912) . Čeprav sam tega  ni nikjer  
zapisal,  je  bil njegov življenjski  projekt  študijska  zbirka  sesalcev  kot osnova taksonomski 
sintezi,  podobna  Millerjevi .  V  ta projekt  je bila vključena  celotna  družina  Martino .  Vladi -
mirjeva soproga  Evgenija  Venjaminovna  (Евгения Вениаминовнa; 1894–1979), s  katero  se 
je poročil  leta  1913, ni imela formalne  izobrazbe,  ne glede  na to  pa se  je razvila  v vztrajno 
terensko  prirodoslovko  in kompetentno  poznavalko  sistematike  sesalcev  (slika  26) .  Sin Kiril 
(1914–2005) je bil prav tako  zoolog,  po letu  1945, ko je družina  živela  v Sarajevu,  pa se  je 
ukvarjal  s proučevanjem  sesalcev .  V predvojni  Jugoslaviji  se je med poletnimi  počitnicami  cela 
družina  odpravila  na  izbrane  lokacije  v Jugoslaviji,  zlasti  v Bosni,  Srbiji  in Makedoniji .  Martino 
je na odprave  pogosto  povabil  svoje gimnazijske  dijake .  Na cilj  so pogosto  prišli  s tovornimi 
konji  (slika  27), tam pa preživeli  približno  mesec dni  in zbirali  sesalce,  ptice  in žuželke  (Boris 
M .  Petrov,  ustno) .  Dom družine  Martino  na Topčiderju  je bil »svojevrsten  prirodoslovni  salon 
v Beogradu«  (Va s i ć  2011: 29), v katerem  so se zbirali  mladi  nadarjeni  prirodoslovci .  Večinoma 
so bili  Martinovi  dijaki  s Prve  rusko-srbske  gimnazije .  Vsaj dva  med njimi, Sergej  Dimitrijevič 
Matvejev  (1913–2003) in Boris  Mihajlovič  Petrov  (1917–2004; Shergalin 2013), sta  pustila  sled  
8 
O Wagnerju je pisal S . I . Fokin; dostopno na spletu:  <https://histrf.ru/uploads/media/default/0001/09/
d2adda1d2c08e0fd13547ab2856113ca82a59857.pdf> in <https://mike-wagner.livejournal.com/9956.html>; 
glej tudi: Ruska emigracija u srpskoj kulturi XX veka . Beograd, 1994, Zvezek 2: 237 .

136
SCOPOLIA No 103 – 2022
v slovenskem  prirodoslovju  nasploh  in Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  posebej; o slednjem 
bomo še govorili .  Tu omenjam intelektualno  vez, ki jo je predstavljal  Petrov  med dvema sifo-
napterologoma,  ki se osebno sicer  nista  poznala,  med že omenjenim Wagnerjem  in povojnim 
uslužbencem Prirodoslovnega muzeja Savom Brelihom . Kos je pisal  Martinu  24 .  septembra  1930 .  Zanimali  so ga  mehovi malih  sesalcev  Slovenije .  »Ker  
naš  muzej rabi  tozadevni  primerjalni  material,  Vas uljudno  vabimo, da  nam pošljete  seznam  teh  in 
cene  za  posamezne tipe« (Arhiv 1930/745) .  Martino  je odgovoril  16 .  oktobra  in muzeju ponudil  
16 primerkov  (mehov in lobanj)  »jugoslovenskih  sisavaca«  za ceno  510 din .  Pisal je, da nerad  
trguje  z materialom:  »Uopšte  ja izbegavam  prodavati  sisavce za  novac  i samo u krajnem  slučaju,  
ako nemate  ništa  za razmenu,  mogu na to  pristati . « Ponujeni  material  je bil pripravljen  menjati  
za srnjaka,  gamsa in dve veverici  (vsi primerki  kot  lobanja  in koža) .  Temu  Kos ni mogel  ustreči  
(Arhiv 1930/827), t a ko  d a se  je končalo  s  prod ajo,  k i pa zagotovo  n i i z pol n ila  Kosov i h  pr iča kova nj . 
Iskal  je primerke  iz Slovenije,  dobil  pa material  iz vzhodne  Jugoslavije;  skoraj  polovica  kupnine  je 
šla  za  paratipski  primerek  Spermophilus citellus gradojevici iz južne  Makedonije .  Martino  je po 
drugi strani navrgel še nekaj preparatov, tako da sta bila na koncu najbrž oba zadovoljna . 
V  pismu  dne 5 .  novembra je Kos povabil Martina  v  muzej: »Kadar  pridete  v  Ljubljano, 
prosim, oglasite  se na  muzeju,  ker  bi rad  z  Vami govoril  glede  zbirk  maloglodavcev  [sic]«  (Arhiv 
Slika 26: Vladimir in Evgenija Martino na vrhu Ljubotena (2300 m) v pogorju Šar planine, na meji Kosova in  
Severne Makedonije . Fotografirano 16 . julija 1931, torej leto po tem, ko je Kos vzpostavil stike z Martinom . 
Avtorjev  arhiv .
Figure 26: Vladimir and Evgenia Martino on top of Mt Ljuboten (2,300 m) in the Šar planina Mts on the border  
between Kosovo and North Macedonia . Photographed on 16 July 1931 . Author’s Archive .

137
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
1930/839) .  Očitno  se to  ni nikoli  zgodilo .  Kot  je razvidno  iz Martinovega  kataloga  sesalcev  v 
Zoološkem  inštitutu  Ruske akademije  znanosti  v St .  Peterburgu,  je Evgenija  zbirala  v Sloveniji 
(predvsem okrog  Ormoža)  junija  in julija  1936, Vladimir  pa Slovenije  morda  sploh  ni nikoli 
obiskal .  Martino  tudi  sicer  ni kazal  želje  po institucionalnem  sodelovanju .  Tako  npr .  ni na  voljo 
nobenih  dokazov  o njegovih  stikih  z direktorjem  skopskega  prirodoslovnega  muzeja Stankom 
Karamanom .  Na prvi pogled  to  preseneča,  saj je Martino  pogosto  potoval  v Makedonijo  (tedaj 
Južno  Srbijo  in kasneje  Vardarsko  banovino)  in je enega  od  novo  opisanih  taksonov  poimenoval 
po Karamanu  (Spermophilus citellus karamani) .  Neobjavljena  pričevanja  pa dajo  misliti, da 
se Martino,  ki je konec  koncev  delal  kot  amater,  ni počutil  lagodno  v družbi  profesionalnih 
zoologov .  V tem pogledu  je značilno  njegovo  stalno  namigovanje  na  sodelovanje  z Britanskim 
prirodoslovnim  muzejem  (dejansko  je šlo za prodajanje  in deloma darovanje  primerkov)  in 
navajanje  objav  v britanski  reviji  Annals  and  Magazine  of  Natural  History .  V tem času  Martino   
tudi  ni imel doktorata  znanosti,  kar  je bilo  zanj  verjetno  dodatno  psihično breme .  Doktoriral  je 
šele  leta  1960 na  rostovski  univerzi .  V svojem beograjskem  salonu  je gostil  dijake  gimnazijce  in 
kvečjemu študente ( Va s i ć  2011), torej ludi, ki niso mogli ogroziti njegove avtoritete . 
Slika 27: Martinova odprava za zbiranje sesalcev in ptic 29 . avgusta 1938 zapušča tabor pri Asan Džuri na  
planini Kožuh, Severna Makedonija . S te odpravi hrani Prirodoslovni muzej Slovenije študijski primerek  
gozdne rovke Sorex araneus . Od leve proti desni: lokalni lastnik tovornih živali, Evgenia V . Martino, Vladimir  
E . Martino, Boris M . Petrov in Kiril V . Martino . Avtorjev arhiv .
Figure 27: Martino’s expedition for collecting mammals and birds while leaving camp at Asan Džura on Mt  
Kožuh, North Macedonia; 29 August 1938 . Left to right: local owner of pack animals, Evgenia V . Martino,  
Vladimir E . Martino, Boris M . Petrov and Kiril V . Martino . Author’s Archive .

138
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 28: Serija mehov velikih voluharjev  Arvicola amphibius, ki jih je Lenassi zbral julija 1931 v Žireh . Ohranjene  
so tudi lobanje . Gre za prvo hypodigmo sesalcev v Prirodoslovnem muzeju Slovenije . Foto: David Kunc . 
Figure 28: A collection of study skins of water voles  Arvicola amphibius, captured by Lenassi in July 1931 near  
Žiri . Skulls were also secured . This is the first mammalian hypodigma in the Slovenian Museum of Natural  
History . Photo: David Kunc .
Slika 29: Kos je v 20-ih  
letih uporabljal lobanje  
lisic  Vulpes vulpes za študij 
geografske variabilnosti vrste . 
V neobjavljenem podpisu k levi  
sliki je zapisal: »Manjša na levi  
(I . ): dorasla samica, ki je imela  
zamolklo, medlo in kakor s 
sajami posuto osmojeno dlako,  
sivo podvratje in črn konec repa;  
desno (II . ): dolgoglava lobanja  
rdečerjave samice z belim  
podvratjem in belim koncem repa . 
Primerjaj obliko, velikost, šive 
itd . lobanjskih kosti obeh živali  
(frontale, maxillare, nasale itd . )« . 
Arhiv PMS .
Figure 29: In the 1920s, Kos  
studied intraspecific geographic  
variability by using skulls of foxes  
Vulpes vulpes .  
PMS Archive .

139
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Ob koncu  desetletja  je muzej kupil  od Jožeta  Jošta  osem  primerkov  malih sesalcev,  ujetih 
1939, nekaj  primerkov  iz  let  1940 in 1942–1943 pa je Jošt  daroval;  material  ja  vpisan  v Katalog, 
vseeno pa se ni od njega  nič ohranilo .  Jošt  je bil rojen  13 .  aprila  1911 v železničarski  družini . 
Njegov  oče  je služboval  v različnih  krajih  države,  tako  da  je Joža  študiral  gozdarstvo  v Beogradu 
in diplomiral  leta  1935 .  Z vso gotovostjo  lahko  domnevamo, da  je v tem času zašel  v Martinov 
salon  in se seznanil  z zbiranjem  in prepariranjem  malih  sesalcev .  V letih  1935–1940 jih je za 
Martina  zbiral  v različnih  krajih  Slovenije,  zahodne  Bosne  (prvo  zaposlitev  je dobil  v Drvarju), 
Dalmacije,  in na Ohridu .  Podvrsta  močvirske rovke  Neomys anomalus josti V .  Martino  &  E . 
Martino, 1940, iz Ohrida je Joštov eponim . 
Na ljubljanski  Filozofski  fakulteti  je Jošt  absolviral  biologijo,  po navedbi  Kosića (2009: 178) 
pa je končal  tudi  štiri  semestre strojne  fakultete .  Kot  gozdar  je specializiral  hidrologijo,  kar 
ga je leta  1937 pripeljalo  na položaj  referenta  za ribištvo  pri banski upravi  Dravske  banovine . 
Avgusta  1943 se je pridružil  narodnoosvobodilnemu  gibanju  (Joštova  avtobiografija  z dne 8 . 
aprila  1946; Arhiv PMS) .  Leta  1950 je bil  direktor  takratnega  Inštituta  za  gozdarstvo  in lesno 
industrijo  Slovenije  (pisno obvestilo  Marka  Kmecla  z dne 19 .  novembra  2014), kasneje  pa so 
ga zalotili  v coni B Svobodnega  tržaškega  ozemlja,  čemur je sledila  internacija  v Bileći (do 
1956; Kosić 2009) .  Od 1 .  decembra  1965 je bil zaposlen  kot  strokovni  predavatelj  in upravnik 
internata  v Gozdraskem  šolskem  centru  (GŠC) v Postojni,  kjer  se je upokojil  31 .  avgusta  1970 
(Arhiv GŠC) . O morebitnih neposrednih stikih med Kosom in Joštom ne vemo ničesar . V 30-ih letih  je Lenassi (Lenasi) iz Žirov deloma  prodal,  deloma  poklonil  zbirko  velikih 
voluharjev  (Arvicola amphibius),  prepariranih  kot  standardni  muzejski primerki (slika 28) . 
Material  je bil  zbran  julija  1931 in vpisan v letih  1933–1934 .  Morda  je Lenassi uporabil  »2 pasti 
za  voluharje«,  kateri  je muzej kupil  leta  1931 (Arhiv 1931/272) .  Poleg  primerkov,  ki jih je Kos 
kupil  od Martina,  so bili to  prvi študijski  primerki  sesalcev  in sploh  prva  hipodigma v zbirki 
Prirodoslovnega muzeja Slovenije . V 20-ih letih  so Kosa začele  zanimati  lisice .  Lovcem je pošiljal  prošnje  za »kaj več lisičjih 
lobanj«  s kolikor  mogoče točno  navedbo  kraja,  kjer  so bile  živali  ustreljene«  (Arhiv 1924/156) . 
Iz pisma,  ki ga je leta  1929 naslovil  na velikega  župana  ljubljanske  oblasti  (Arhiv  1929/415), 
izvemo,  da je nanj  naredila  močan vtis taksonomska  revizija  lisic Sovjetske  zveze, ki jo je 
nekaj let  prej objavil  Ognev  (1926) .  Ognev je  na osnovi približno  700  lobanj  in  500  kož 
razdelil  lisice  obsežnega  ozemlja  na vrste  in podvrste  na način,  ki ga je Kos najbrž  poznal  iz 
Millerjeve  monografije .  V prilogah  je Ognev  objavil  tudi  fotografije  lobanj  izbranih  taksonov . 
V drugi  polovici  19 .  stoletja  so namreč zoologi  začeli  uporabljati  trojna  imena (trinomen)  za 
označevanje  podvrst  (subspecies), praksa  pa je dobila  razmah  s sprejetjem  koncepta  politipske 
vrste  med letoma  1880 in 1920 (Kryštufek et  al .  2021) .  To je sprožilo  združevanje  dotedanjih 
alopatričnih  monotipskih  vrst  v manjše število  politipskih  vrst  s podvrstami  in večjimi  areali . 
V tej taksonomski revoluciji so prednjačili ornitologi in mamologi . 
V osnutku  poročila  za prvo tromesečje  1929 je Kos zapisal:  »K event[ualni]  novi razčlenitvi  
genusa Vulpes vulpes so uvedene  obsežne  craniometrične  [sic] studije«  (Arhiv 1929/244) . V pismu  
velikemu županu že  poroča o  rezultatih:  »Pri kranioloških  proučevanjih  in  kraniometriških  
statistikah  lisičjih  lobanj  /vulpes vulpes L . / iz zbirk  Narodnega  muzeja v Ljubljani  se je izkazalo,  
da  obstoje  v lobanjskih  indeksih  kakor  tudi  v konfiguraciji  lobanjskih  kosti  posameznih  individuov  
velike  razlike,  katere  kažejo,  da so neobičajne  in da pomenijo mogoče več kakor  le  individualne  
variacije .  [nov  odstavek]  To in Ognejeva  razprava  […] v kateri  je avtor  poskusil  razčlenitev  species 
vulpes vulpes L .  na 4 vrste  s 17 podvrstami,  nas sili k reviziji  tudi  pri nas razširjene  edine vrste  
vulpes vulpes L .  Zato  pa rabimo obsežen zgoraj  označeni  material .  Tega pa nam brez  honorarja  
neče  pošiljati  nikdo  razen  par  izjem« (Arhiv 1929/415) . V 30-ih  letih  je zanimanje  za  subspecifično  
diferenciacijo očitno upadlo, Kos pa ni svojih opažanj na lisicah nikoli objavil (slika 29) . 

140
SCOPOLIA No 103 – 2022
3.4.7. Osteološka zbirka
Osteološki  (skeletni)  material  je bil v muzeju razstavljen  že ob otvoritvi  leta  1836 .  Zbirko 
okostij  omenja tudi  Dežman (Deshmann  1888:  169),  na začetku  20 .  stoletja  pa  je  Sajovic 
vključeval  okostja  v  svoje biološke  skupine (poglavje  3 . 5 . 1) .  Kot je  razvidno  iz  Kosovega 
povzetka  za Almanah  Kraljevine  Jugoslavije,  je bilo  sredi  30-let  prejšnjega  stoletja  v muzeju 
188 enot  skeletov  ali  njihovih  delov  in rogov  ter  rogovij  (Arhiv 1936/676) .  Kot  je razvidno  iz 
Kataloga, je bilo 75 primerkov rogovij in rogov . 
Različni  dokumenti  pričajo, da se  je  Kos  zavedal  pomena  primerjalnega  osteološkega 
materiala  za  zooarheologijo  ter  paleontologijo  in je pogrešal  raprezentativno  referenčno  zbirko . 
Slika 30: Kotna vitrina (št . 38–42; sl . 2) z osteološko zbirko . Podobno kot taksidermijski preparati rib v nasproti  
stoječi kotni vitrini št . 29–31 se tudi skeletni primerki v zadnjem stoletju niso selili .  Arhiv PMS .
Figure 30: Corner display case with osteological collection . PMS  Archive .

141
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Leta  1930 je npr .  določeval  postkranialne  kosti,  za katere  je domneval,  da so jazbečeve, brez 
referenčnega  materiala  pa o tem ni bil prepričan .  Ker  muzej takšnega  materiala  ni imel, ga je 
iskal  drugod,  tudi  na  dveh  državnih  gimnazijah,  na  kateri  je naslovil  dopis »z uljudno  prošnjo, 
da  bi nam sporočili,  ako  se v Vaših  prirodopisnih  zbirkah  nahaja …  skelet«  jazbeca,  ki ga  »rabi  
v svrho  primerjave  osteološkega  gradiva«  (Arhiv 1930/ 499) .  Dobil  je le  negativne  odgovore . 
Obrnil  se je na Zoološki  muzej v Zagrebu,  ali  lahko  pošlje  kosti  v preverjanje  (Arhiv  1930/ 
529, 1930/535) . Skratka,  resno  zoološko  delo  je potrebovalo  reprezentativen  referenčni  material .
Kos je, tako  kot  v podobnih  primerih, začel  naslavljati  prošnje  za primerke na morebitne 
darovalce  (Arhiv 1925/813; 25/845; 1931/1055 itd . ) .  Odgovori,  kadar  jih je prejel,  so bili pred -
vidljivi: »od zakupnikov  občinskih lovišč bo  težko  doseči kak uspeh«  (Arhiv  1933/540) . 
Februarja  1926 se je obrnil  na  ljubljanskega  župana,  sklicujoč  se na  revijo  Lovec,  ki je poročala, 
da  »so plazovi  v gorenjskih  planinah  v ostri  letošnji  zimi med drugim  uničili  cele  trope  divjih 
koz, katerih  kadavre  bodo često  mogli odkriti  šele pomladi«;  prosil  je za lobanje,  »še bolje« 
pa za celotna  okostja  (Arhiv 1926/174) .  Splitskemu  muzeju in živalskemu  vrtu  (Gradski  pri-
rodoslovni  muzej i zoološki  vrtić  Split)  je pisal  za pridobitev  skeleta  šakala  (Arhiv 1927/35) . 
V 20-ih letih je veliko osteološkega materiala muzeju poklonil A . Shuster . 
V tem času se je muzej odločil,  da v vogalni  dvorani  XI dotedanje  lesene  omare  zamenja  s 
kovinskimi, ki jih je namenil  osteologiji  in ihtiologiji  (glej  poglavje  3 . 4 . 5) .  Leta  1925 je od  več 
nemških podjetij,  ki so se ukvarjale  z muzejsko opremo, pridobil  ponudbe  za kovinske  omare 
in propagandni  material:  Altonaer  Sammlungsshränke  Carl  Meier  iz Altone,  H .  C .  E .  Eggers  & 
Slika 31: Goveje okostje v dvorani IX je bilo sestavljeno leta 1929 . Leta 1955 je bilo izposojeno in nikoli vrnjeno .  
Arhiv PMS .
Figure 31: Bovine skeleton assembled in 1929 . PMS  Archive .

142
SCOPOLIA No 103 – 2022
Co .  iz Hamburga,  Panzer  Aktiengesellschaft  iz Berlina  in Kühnscherf  &  Söne iz Drezdna .  Ni 
jasno,  ali  je muzej opremo dejansko  nameraval  kupiti  v tujini,  ali  pa je le  zbiral  informacijo  za 
domačo  izdelavo .  Na koncu  je sklenil  dogovor  z Rudolfom  Geyerjem iz Ljubljane  (Stavbeno  in 
umetno  konstrukcijsko  ključavničarstvo)  za izdelavo  kotne  omare  v dvorani  XI (št .  38–42) po 
ceni  5 . 500 din  (Arhiv 1925/206) .  Muzej  je natančno  opredelil  zahteve,  npr .  vrata  morajo  tesniti 
in preprečiti  prašenje,  nosilna  konstrukcija  mora  biti  zadosti  močna, da  pri  odpiranju  vrat  ne bi 
prišlo  do  pokanja  stekla,  tečajniki  vrat  ne smejo biti  vizualno  moteči itd .  Naslednje  leto  je Kos 
zadovoljno  ugotovil,  da  je bila  omara  za  »osteološke  predmete«  narejena  v Sloveniji  in »je stala 
muzej skoro  za  50 % manj, kakor  so se glasile  ponudbe  inozemskih  specialnih  tvrdk«  (Arhiv 
1927/736) .  Za ihtiološko  omaro  nimamo podatkov,  domnevamo pa, da  je bila  izvedba  podobna . 
Vodič (1949) navaja  21 popolnih  okostij,  na sliki  30 pa jih vidimo precej  več .  V Vodiču je 
omenjeno  tudi  človeško  okostje,  ki ga  na  fotografiji  ni . Po  pripovedovanju  pokojnega  preparator -
ja A .  Šmuca je muzej pridobil  človekovo  okostje  v času A .  Piskernik  od ene izmed ljubljanskih  
šol .  Vodič navaja  tudi  »človeške  lobanje  iz različnih  obdobij«,  ki jih danes  ni več v Prirodoslov -
nem muzeju Slovenije .  Fotografija  (slika  30) je očitno  nastala  po letu  1944, ko je ob delitvi  zbirk  
Narodni  muzej pridržal  antropološki  material .  V Shultzevem  popisu z  dne  28 . oktobra  1924 je do-
kumentiranih  171 inventarnih  številk  kranialnega  in postkranialnega  antropološkega  materiala  
(Arhiv PMS); toliko  jih je za  leto  1936 navedel  tudi  Kos (Križnar 2021) .  V letih  1928–1929 je 
muzej sestavil  popolni  okostji  konja  in goveda  (slika  31); kot  je razvidno  iz Kataloga, sta bila 
skeleta  leta  1955 posojena  Veterinarski  fakulteti  oz .  Veterinarskemu  zavodu  in nikoli  vrnjena . 
Izginilo je še več muzealij, npr . lobanja krokodila in skelet človeške ribice .
3.5. Razstavne zbirke
3.5.1. Muzejske razstave
V  prvem desetletju  20 .  stoletja  je Sajovic  (Sajovic 1910a:  40) v poglavju  o  vretenčarjih  v 
muzejskih  zbirkah  že pisal  o »biologičn[ih]  skupina[h],  ki predstavljajo  nazorno  zanimive pojave  
iz življenja  posameznih  živali« . Opazil je namreč,  da  »prirodopisne  zbirke  občinstvo  vobče zelo  
zanimajo,  vendar  gre  nekako  mrtvo  mimo  omar,  v katerih  so  razstavljene  v lepih  ''vojaških  vrstah''  
različne  živali  in okostnice .  Korake  pa pospeši mimo  omar,  napolnjenih  s školjkami,  hrošči  ali  
prirodninami«  (Sajovic 1910a: 40) . Vse  drugačen  učinek  pa imajo »biologične  skupine, ki pred -
stavljajo  nazorno  zanimive pojave iz življenja  posameznih živali .  Občinstvo  rado  postoji  pred  
njimi in jih opazuje .  Nikakor  ni potrebno,  da bi nam kazale  te  skupine celo  življenje  ene živali  
ali  pa celo,  da  bi bilo  razstavljeno  vse živalstvo  v skupinah –  ne – to  bi bilo  preveč  utrudljivo  in 
dolgočasno  za  gledalce –  izgubilo  bi učinek,  ki ga  ima sicer  v majhnem številu .  Naloga  muzejskih  
zbirk  ni samo, podati  obiskovalcem  kolikor  največ  znanja;  one jih morajo  tudi  vzgajati  k samo-
stojnemu premišljevanju in opazovanju narave« ( Sajovic 1910a: 40) . 
»Prva  večja  [biološka]  skupina  se je pričela  razstavljati  v kranjskem  deželnem  muzeju  l . 1908 
pod naslovom  ‘’Živalsko  kretanje’’ .  Razstavljena  sta  dosedaj  dva  oddelka:  ‘’Kretanje  sesalcev’’ 
i n ‘’ K r e t a n j e  p t i c’’«  (Sajovic 1910a: 40) .  Leta  1912 je  muzej,  še vedno  v okviru  projekta  »Živalsko 
kretanje«,  pri dunajskem  podjetju  Pichler  &  Sons nabavil  dve kompoziciji (Sajovic  govori  o 
dveh preparatih)  »ki nam kažeta  raznovrstno  plavalno  kretanje  v vodi živečih živali«( Arhiv 
1912/1245) .  Kompozicija  »Življenje  v ribniku«  je vsebovala  40 vrst  vodnih  živali,  med njimi 9 
vrst  vretenčarjev,  kompozicijo  »Življenje  v morju«  pa je sestavljalo  41 živalskih  vrst,  od  tega  8 
vrst  vretenčarjev .  Leta  1908 je Deželni  odbor  kranjski  dovolil  muzeju,  »da  se napravi  biologična 
skupina  divjega  kozla  in divjega  petelina«  z neizbežnim pripisom »Pred  nabavo  pa je poročati 
koliki  bodo  stroški«;  znašali  so natanko  1000 kron,  kar  je Deželni  zbor  sprejel  (Arhiv 1908/33) .  

143
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 32: Vitrina z biološko skupino dveh samcev in dveh samic divjih petelinov  Tetrao urogallus v sredogorju 
(vitrina št . 98 v dvorani št . IX; glej sliko 2) . Skupina je bila razstavljena leta 1909 pod naslovom »Divji petelin  
spomladi« . V sprednjem delu vitrine je samec gozdnega jereba  Bonasa bonasia, ki ga Vodič iz leta 1949 ne  
omenja . Za vitrino je slabo vidno prerezano drevesno duplo z gnezdom smrdokavre  Upupa epops . Ob steni 
je vitrina št . 97 s ptičjimi gnezdi in, v spodnjem desnem vogalu, očitno nojevi jajci, ki ju  Vodič ne navaja . Na  
omari sta sršenar Pernis apivorus (levo) in zlatovranka  Coracias garrulus (desno), oba na gnezdu .  Arhiv PMS .
Figure 32: Display case with biological group of two capercaillie  Tetrao urogallus males and two females in  
mid-range mountains . Displayed in 1909 . PMS  Archive .

144
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 33: Biološka skupina modrasa  Vipera ammodytes, ki napada gnezdo rjavega srakoperja  Lanius collurio z 
mladiči . Prvotno je bila razstavljena v vitrini št . 98 v dvorani št . IX (glej sliko 2) . Polenec je uporabil to skupino  
kot dioramo št . 65; glej tudi sliko na str . 86 ( Polenec 1959) s podpisom: »modras se vzpenja v gnezdo rjavega  
srakoperja . « Skupina je še vedno v Prirodoslovnem muzeju, je pa v zelo slabem stanju .  Arhiv PMS .
Figure 33: Biological group of the horned viper  Vipera ammodytes, attacking the nest of red-backed shrike  
Lanius collurio with its young . Interwar period . PMS  Archive .

145
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 34: Biološka skupina skalnih plezalčkov  Tichodroma muraria je bila prvotno razstavljena v vitrini št . 89  
v dvorani št . IX (glej sliko 2) . Polenec je zgornji taksidermijski preparat prestavil na steno v desnem kotu alpske  
diorame (primerjaj sl . 111 na str . 151 v  Polenec 1959) . Glej tudi sl . 79 v Kosovem vodniku (Kos 1933: 105) . 
Ptici sta iz Tržiča (spodnja; december 1980) in Kamnika (24 . januar 1923) . Skupina je v Katalogu vpisana pod  
št . 1003 .  Arhiv PMS .
Figure 34: Biological group of wallcreepers  Tichodroma muraria. Interwar period . PMS  Archive .

146
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 35: Biološka skupina podleskov  Muscardinus avellanarius na gnezdu je bila prvotno razstavljena v vitrini  
št . 90  v dvorani  št . IX  (glej  sliko  2) .  Polenec (1959) je vstavil  kompozicijo,  skupaj  z drevesnim  polhom  Dryomys 
nitedula, v svojo dioramo št . 67 . Kasneje je bila skupina podleskov prestavljena v barjansko dioramo . Glej tudi  
sl . 81 v Kosovem vodniku (Kos 1933: 108) . Arhiv PMS .
Figure 35: Biological group of common dormice  Muscardinus avellanarius with the nest . Interwar period . 
PMS Archive .

147
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 36: Vitrina št . 93 v dvorani IX z biološkimi skupinami gnezdečih ptic . Spodaj desno je mlada kukavica  
Cuculus canorus v gnezdu taščice  Erithacus rubecula, levo pa model podzemne jame s človeško ribico  Proteus 
anguinus .  Arhiv PMS .
Figure 36: Display case with biological groups of nesting birds . Below right is a young cuckoo  Cuculus canorus 
in the nest of the robin  Erithacus rubecula; to the left is a model of an underground cave with the white olm  
Proteus anguinus . Interwar period . PMS  Archive . Ti »veliki  biologični  skupini« sta  bili razstavljeni  naslednje  leto  (1909) pod imenoma  ''Divje 
koze  na  paši'' in ''Divji petelin  spomladi'' .  V letnem  poročilu  Naravoslovnega  oddelka  je Sajovic 
obe skupini natančneje  opisal  in razložil:  »Divje koze žive v družbah  po naših planinah .  Na 
paši  so zelo  oprezne  in postavljajo  varuha,  ki jih opozori  na pretečo  nevarnost .  Tozadevna 
skupina  nam kaže  sledeči  prizor:  Na strmi  pečini stoji  star  kozel  na straži  — v majhni gorski 
kotlini  se paseta  med skalovjem  brezskrbno  koza  in kozlič .  Skupina  divjega  petelina  predstavlja 
snubljenje  te  zanimive gozdne  kure .  Živi v samotnem iglovju  — pari  se glasno  pojoč spomladi 
— poje vedno  zgodaj  zjutraj  na  drevesu  — pri tem stegne  vrat  naprej,  — krovno  perje  na  glavi 
in na  vratu  naščeperi,  peruti  pobesi, rep  postavi  v kolo  — pod drevesom  se nahajajo  kokoši  — 
mnogokrat  je na enem mestu več petelinov,  posebno skušajo  mladi  petelini  izneveriti  starcem 
družice«  (Sajovic 1910a: 41) .  Divje koze  je podaril  Karl  Born  jeseni 1909, kar  je dovoljevalo 
razmeroma  kratek  čas za  izdelavo  taksidermijskih  preparatov .  To skupino  je v 30-ih letih  Kos 
očitno  uporabil  za svojo alpsko  dioramo,  čeprav  se vsi podatki  ne ujemajo; tako  je divja  koza, 
za katero Sajovic piše, da se brezskrbno pase, dejansko v ležečem položaju in torej prežvekuje . 

148
SCOPOLIA No 103 – 2022
Skupina  z divjim petelinom  je bila  kasneje  postavljena  v dvorano  IX (slika  32), v 50-ih letih 
pa jo je Polenec  vključil  v eno  svojih  dioram  (primerjaj  z risbo  112 na  str .  153; Polenec 1959) . 
Podobno  predelavo  biološke  skupine v dioramo  vidimo tudi  pri dramatičnem  napadu  modrasa 
na  gnezdo  rjavega  srakoperja  (slika  33) .  Eksponat  je bil  najprej  vključen  v vitrino  št .  89 (dvorana 
št .  IX), v Polenčevem  vodniku  pa ga vidimo na sliki  65 (Polenec 1959: 86) .  V dvorani  IX so 
bile  še štiri  vitrine,  prav  v vsaki pa so bili razstavljeni  izključno  ali  predvsem vretenčarji .  Dve 
dvojni  vitrini  sta  vsebovali  ptičja  gnezda  in jajca  (št .  96, 97) in primere sezonske  obarvanosti 
ter  beličnosti  (št .  99, 100) .  V večji vitrini  je našla  svoje mesto že omenjena  skupina  z divjimi 
petelini  (št .  98; primerjaj  sliko  2) .  Osrednja  samostojno  stoječa  8-delna  vitrina  (št .  88–92) je 
Slika 37: Ekosistemski (habitatni) diorami barjanskega (levo) in alpskega (desno) okolja v vogalni dvorani IX . 
Postavljeni sta bili v letih 1937–1940 . Upoštevata standarde, po katerih je takšen izdelek izrez iz resnične narave  
in vključujeta vse glavne komponente, potrebne za habitatno dioramo . Diorami sta umeščeni v vogala dvorane,  
ki sta tudi dejansko obrnjena v smeri njune resnične lege . Alpska diorama je tako v vogalu Šubičeve ulice in  
Prešernove cesta, zadnja stena barjanske diorame pa zakriva razgled na Krim z Mokrcem in sotesko Iške, ki so  
tudi upodobljeni kot ozadje . Fotografirano aprila 2022 . Foto: David Kunc . 
Figure 37: Ecosystem (habitat) dioramas of the bog (left) and the Alpine (right) environment in corner hall IX . 
They were erected in 1937-1940 . Photographed in April 2022 . Photo: David Kunc .

149
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
vsebovala  niz  manjših  bioloških  skupin:  nekaj  ptic  (vodomec,  kmečka lastovica,  rjavi  srakoper, 
hudournik,  kosec itd . )  z gnezdi,  dva skalna  plezalčka  pri iskanju hrane  (slika  34),  belko  v 
snegu, velikega  voluharja  v podzemnem  hodniku,  dve kompoziciji krta  pri kopanju  rova  (v 
eni od kompozicij  je taksidermijski  preparat  prikazan  skupaj  z okostjem),  podleska  na  gnezdu 
(slika 35) in model kraškega podzemlja s človeško ribico in jamskimi hrošči (slika 36) . 
Novost  z biološkimi skupinami, ki jo je začel  Sajovic, je Kos nadaljeval  kmalu po svoji 
zaposlitvi .  Tako v reviji Lovec (1922: 38, 1923: 30) naletimo  na pozive za pošiljanje  ptic  in 
sesalcev izrecno  za pripravo  bioloških  skupin, desetletje  kasneje pa  je  bilo nekaj takšnih 
kompozicij razstavljenih  v  IX  dvorani  (Kos 1933) .  Prvi ekosistemski (habitatni)  diorami je 
muzej postavil  v letih  1937–1940 (slika  37) .  Diorami  upoštevata  standarde,  po katerih  je takšen 
izdelek  izrez  iz resnične  narave  in vključujeta  vse glavne  komponente,  potrebne  za habitatno 
dioramo  (glej  poglavje  4 . 4 . 3) .  V barjanski  diorami  je ozadje  (Krim, Iška in Mokrc)  upodobil 
Vaclav  Skrušny  (Križnar 2021), ozadje  alpske  (Jalovec  z Ozebnikom in Kotovo  sedlo)  pa je 
delo  Janka  Skaleta  (1893–1968) (Tomaž Skale,  ustno),  ki se je ukvarjal  z opisovanjem  in upoda -
bljanjem  lovske  tematike . Izvirno  sta  bili  karizmatični  vrsti  veliki  škurh  (barje)  in gams (gore) . 
Kot je bilo že rečeno,  je Kos najverjetneje  uporabil  skupino gamsov iz Sajovčeve biološke 
skupine »Divje koze  na  paši«; po ustni  izjavi  preparatorja  Janeza  Doviča, naj  bi kozla  na  straži 
prepariral Herfort, ki pa leta 1909 še ni delal za muzej . 

150
SCOPOLIA No 103 – 2022
Kosova zamisel »ustvariti  alpske favnistične  biocene zbirke« je dozorela  najkasneje  v 
poznih 20-ih letih  (glej  osnutek  poročila  za obdobje april-september  1929;  Arhiv  PMS) . 
Žal  ne vemo  nič o širšem ozadju  teh  postavitev .  Prva  tovrstna  skupina, šlo  je za tri  velike  
plamence  Phoenicopterus roseus (»Plamenec  doma«), datira  v leto  1880 (Webster  1945), 
pretvorba  »znanstvenih«  muzejev 18 .  in 19 .  stoletja  v »ekološke«  pa je doživela  razmah  šele  
na začetku  20 .  stoletja  (Wonders 1993) . Tako je kratek  zamik, s katerim  se je Kos odzval  
na globalni  trend  v  muzeologiji  enako fascinanten,  kot  sta znanstvena  verodostojnost  in 
estetski  nivo njegovih  izdelkov .  Kosova znanstvena  pedantnost  in potreba  po dokumenti -
ranju  realnosti  je najbolje  razvidna  iz podpisov k Jordanovim  ilustracijam  v neobjavljenem  
rokopisu  o triglavskem  živalstvu .  Pri ilustraciji  planinske  pevke Prunella collaris collaris 
je v tekstualnem  delu  zapisano,  da gre  za nominalno  podvrsto .  Sledi,  da sta  »levo  spodaj  
[upodobljena]  navadni  in nizki alpski zvonček Soldanella alpina  L .  in Soldanella pusila 
[pusilla] Baumg .  Zadaj:  desno  Rež /2441 m/, levo  Rjavina  /2532 m/« (Arhiv PMS) . Kos  v ne-
objavljeni  biografiji  svojega  mentorja  Carla  Coria  obuja  spomine na  večerne  pogovore  o »ur -
banističnih  vprašanjih  Trsta,  lepoti  mozaikov namestniške  palače  ob morju,  pri pomolu  sv . 
Karla,  posebnosti  Miramara  ter  umetnine  tržaške  Revoltelle«  itd .  (Arhiv PMS) . Očitno je bil  
deležen  solidne  estetske  vzgoje .  Intelektualno  ozračje  Corievega  kroga  bo razumljivejše,  če 
vemo, da  je bil  leta  1947 njegov  sin Carl  Ferdinand  Cori  (1896–1984) soprejemnik  Nobelove  
nagrade za medicino . 
Pozornejši  obiskovalec  opazi,  da  sta  diorami  umeščeni v tista  vogala  dvorane,  ki sta  tudi  
dejansko  obrnjena  v smeri njune  resnične  lege .  Umestitev  barjanske  diorame,  s Krimom, 
Iško in Mokrcem v  ozadju,  je še  posebej domišljena;  če  odmislimo muzejske stene (in 
ljubljanske  stavbe  za  njimi), bi ugledali  enako  krajino,  kot  jo  je na  ozadju  diorame  upodobil  
Vaclav  Skrušny .  V tej  diorami  so bili vretenčarji  sicer  skromno  zastopani  s tremi  pticami  
(škurh   Numenius arquata,  čaplja  in mala bobnarica  Botaurus stellaris)  in zeleno  žabo  
Pelophylax cf .  esculentus .  Čaplja  je v Vodiču (1949: 42) navedena  kot  »rumena  čaplja«,  
verjetno  pa gre  za sivo čapljo  Ardea cinerea, ki jo za barjansko dioramo navaja Planina 
(1955:  89) .  Obe  Kosovi diorami sta v  naslednjih  desetletjih  doživeli  številne  predelave,  
ki so ignorirale  trende  na področju  varstva  zgodovinskih  dioram in njihove  restavracije  
(Tunnicliffe &  Sheersoi 2015) .  Ti posegi tako  niso ohranili  prvotne  lepote  in skladnosti  
izvirnih kompozicij .
3.5.2. Zunanje razstave
Ob koncu  19 .  stoletja  je muzej sodeloval  na  dveh  velikih  mednarodnih  razstavah .  Leta  1890 
je poslal  več osteoloških  muzealij  na »Splošno  kmetijsko-gozdarsko  razstavo  na Dunaju«  
(Allgemeine  land-  und  forstwirthschaftliche  Ausstellung),  odprto  v času od 15 .  maja do 15 . 
oktobra  1890 .  Kot  je moč razbrati  iz Müllnerjevega  seznama, je šlo  predvsem za  holocenski  
zooarheološki  material,  ki ga je Dežman izkopal  na Ljubljanskem  barju  (Arhiv  1890/29) . 
Desetletje  kasneje  je muzej na »Svetovni  razstavi«  (Exposition  Universelle)  v Parizu,  ki je 
bila  odprta  od  14 . aprila  do  12 . novembra 1900, razstavljal  kranjske  ribe . Deželni odbor  je 31 . 
oktobra  1900 odobril  sredstva  za udeležbo,  vendar  »le  s pogojem, da po razstavi  pripadajo  
vse ribe muzeju« (Arhiv 1900/118) .  Svetovna  razstava  je pomenila  triumf  za Schulza,  ki je 
za svoje preparatorske izdelke prejel veliko nagrado . 
Leta  1910 se je muzej udeležil  lovske  razstave  na Dunaju  (začetek  2 .  maja) .  Poslal  je 176 
predmetov,  ki so bili prikazani  v paviljonu  Vojvodine  Kranjske,  paviljonu  za promet  tujcev  
in  v  retrospektivnem  oddelku  (Mantuani 1 9 1 1 ) . Razstav o  je  organiziral  in  koordiniral  
»kranjski  deželni  komite dunajske  razstave« .  Revija Lovec je takoj  po otvoritvi  v posebni 

151
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 38: Gozdarske in lovske razstave so bile v obdobju Kraljevine Jugoslavije pomemben družaben dogodek . 
Razstavo iz leta 1930 je obširno predstavil Ilustrirani Slovenec (tedenska priloga Slovenca) 14 . septembra 1930 . 
V tej izdaji so pogoste fotografije iz »zoološkega oddelka našega Narodnega muzeja v Ljubljani«, stran 291  
pa je skoraj v celoti posvečene muzeju . V sredini je portret Frana Kosa (»šefa zoološkega oddelka našega Nar . 
muzeja«), zraven pa so trije posnetki razstavnih dvoran . Vir: Ilustrirani Slovenec, 1930, 6 (37): 291 .
Figure 38: Forestry and hunting exhibitions were an important social event in the Kingdom of Yugoslavia . 
The exhibition from 1930 was extensively presented by Ilustrirani Slovenec (14 . September 1930) and also  
reproduced photographs from the Museum’s department of zoology .

152
SCOPOLIA No 103 – 2022
prilogi  ekskluzivno  poročala  o  dogodku,  ne  omenja pa  udeležbe  muzeja (Lovec,  št .  5, 
priloga) .  Novembra  istega  leta  so šli  vsi »predmeti,  ki jih je bil  [muzej] razstavil  na  Dunaju«  
še na  Deželno  lovsko  razstavo  v Ljubljani  (Mantuani 1911) . Slovensko  lovsko  društvo  je že 
spomladi  začelo  razmišljati,  da  bi eksponate,  namenjene  na  Dunaj,  še pred  majem  razstavilo  
v Ljubljani  (Lovec 1910, letnik  1, št .  3, priloga),  kar  pa očitno  ni bilo  izvedljivo .  Lovec  je 
zamisel  ponovno  omenil  v septembrski  številki  (Lovec 1910, 9: 163), kot  »gotovo  stvar«  pa 
jo je naznanil  mesec kasneje  (Lovec 1910, 10: 190) .  Razstava  je bila  novembra  v Mestnem  
domu .  »Ker  je pa dvorana  Mestnega  doma veliko  večja, ko ona  na Dunaju,  je bilo  treba  vso 
zbirko,  nekoliko  pomnožiti .  Uredil  jo  je muzealni  kustos  v pok[oju]  gosp[od]  Schulz  in reči  se 
mora, res spretno in veleukusno« ( Anonimus 1910: 208) . 
Med  obema  velikima vojnama so  bile v  Ljubljani  pogoste lovske razstave  z  obiljem  
zooloških  eksponatov .  Ena  večjih  je  bila  lovsko-planinska  razstava  na  ljubljanskem  
velesejmu leta  1924, z aktivno  udeležbo  Muzejskega  društva  in Herforta .  Slednji  je moral  
za  takšno  udeležbo  dobiti  dovoljenje  Ministrstva  prosvete  v Beogradu  (npr . za šumarsko-lo -
vsko razstavo  v Ljubljani  1930 .  leta)  oziroma  od Prosvetnega  oddelka  za Slovenijo  (Arhiv 
1924/469) .  Gozdarsko  in lovsko  razstavo  leta  1930 je obširno  predstavil  Ilustrirani  Slovenec  
(tedenska  priloga  Slovenca;  14 .  septembra  1930; leto  6, št .  37) .  Na str .  291 so s poudarkom  
predstavljeni  eksponati  »iz zoološkega  oddelka  našega  Narodnega  muzeja v Ljubljani,  ki je 
razmeroma  jako  bogat  in se je zlasti  v poslednjih  letih  lepo  razvil . « S potreti  sta  bila  predsta -
vljena  oba  uslužbenca  prirodopisnega  oddelka,  Fran  Kos (kot  »šef  zoološkega  oddelka  našega  
Nar .  muzeja«; str .  291) in Viktor  Herfort  (kot  »kr .  dvorni  preparator,  dolgoletni  preparator  
našega  Narodnega  muzeja, avtor  vseh preparatov  naše današnje  številke  in tehnični  vodja  
sedanje  lovske  razstave«;  str .  295) .  Skoraj  na vsaki strani  so predstavljene  bodisi muzejske 
dvorane,  vitrine  ali  pa posamezni taksidermijski  preparati  (Bornov  jelen  in kozorog,  jereb,  
droplja in večji avtohtoni ris; slika 38) . 
Slovensko  planinsko  društvo  (PDS)  se  je najmanj dvakrat  obrnilo  na ravnateljstvo  
muzeja s prošnjo  za izposojo nekaterih  »planinskih  živali«  (sesalcev,  ptic in plezalcev  
[morda  plazilcev]«,  potrebnih  za  »alpinsko  razstavo«  na  jesenskem velesejmu  (28 . 8 . – 8 . 9 
1931 in 3 . –12 .  septembra  1932; Arhiv 1931/685, 1932/581) . Seznam  je d r ušt veni  zastopnik  
pripravil  s Kosom kak mesec  pred  otvoritvijo .  Kot  je razvidno  iz reverza  za leto  1931, 
so bili vsi eksponati  vretenčarski:  gams, 2 planinska  zajca  (v poletni  in zimski  dlaki),  
2  belki (v  poletnem  in zimskem  perju), kotorna,  ruševec,  planinska  vrana,  planinski  
orel,  planinska  kavka, belorepec  z gnezdom in 2 skalna  plezalca;  slednji  preparati  so 
bili zabeleženi  kot »biološke skupine« (Arhiv 1 93 1/705) . Leta 1 924 sta  za  izposojo  
eksponatov  za  razstavo  na  ljubljanskem  velesejmu  sočasno  prosila  Okrajni  ribarski  odbor  
v  Ljubljani  (v  imenu  Slovenskega  ribarskega  društva)  in Lovska zadruga  v  Ljubljani  
(Arhiv  1924/467) .  Seznam Lovske zadruge  je bil izjemno ambiciozen, saj je obsegal  
blizu  40 vrst  ptic  in sesalcev .  Na takšnih  dogodkih  je občasno  sodelovalo  tudi  Društvo  
»ZOO« (Opravilni  zapisnik  društva  ZOO; Arhiv PMS), v letih  1938–1940 pa Ornitološki  
observatorij ( Gregori 2010) . 
Muzej  je že pred  tem časom posojal  preparate  v razstavne  namene .  Leta  1900 je Deželni  
odbor  vojvodine  Kranjske  sprejel  stališče,  da  »sme  ravnateljstvo  iz deželnega  muzeja v učne  
namene izposojati  razne  naturne  objekte,  kakor  tiče,  žužke,  školjke  itd . « (Arhiv  190 0/115) . 
Tako  je npr .  leta  1905 odobrilo  Marijanišču  izposojo  galeba,  dveh  rib  in nekaj  nevretančarjev  
za  šolsko  razstavo  (Arhiv 1905/172) . Odboru moramo šteti  v dobro,  da  je bil  pri odobravanju  
vlog  selektiven .  Tako  je leta  1902 zavrnil  vlogo  Društva  Slavec,  »da  bi se mu dale  na  razpolago  
nekatere  živali  za letošnjo  maskerado«  z obrazložitvijo  »ker  Dež[elni]  muzej ne služi  takim  
namenom« (Arhiv 1902/5) .

153
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
3.6. Ornitološki zavod
Ornitologija  je v muzejski vertebratologiji  izrazito  dominirala  že v času pred  prvo  svetovno 
vojno .  V  Carnioli,  časopisu Muzejskega  društva,  so  ornitološki  zapiski za Kranjsko  (tudi 
zapiski iz ptičjega  življenja  na Kranjskem  ipd . ) po obsegu močno presegli  poročila  prirodopi -
snega  oddelka .  Tako  je Sajovic  v 1 .  letniku  poročal  o oddelku  na  vsega  štirih  straneh  (Sajovic 
1910a), medtem ko je obsegalo  ornitološko  poročilo  11 strani  (Sajovic 1910b) .  Poleg  tega  so 
bile edine prirodoslovne  razprave  v tem glasilu  prispevki Janka  Ponebška; najobsežnejša  je 
bila  predstavitev  ujed in sov, ki je izšla  v več nadaljevanjih  v letih  1915–1919 .  Ponebšek kot 
ornitolog  je začel  obiskovati  muzej najkasneje  leta  1912 (Arhiv 1912/81) .  V zadnjih  letih  pred 
prvo  vojno  je bil dotok  ptic  v muzej razmeroma  velik  in je presegal  seštevek  vseh drugih  vre -
tenčarjev  (npr .  Arhiv 1912/1245) .  Muzej je tudi  prijavil  udeležbo  na mednarodnem  ornitolo -
škem  kongresu  v Berlinu  v času od 30 .  maja do 4 .  junija  1910 (Mantuani 1911: 129) in za to 
dobil  privolitev  Deželnega  zbora  (Arhiv 1910/80), ni pa znano,  kdo  se je udeležil  srečanja
9
 . 
Skratka,  v atmosferi,  ki je bila  naklonjena  ornitologiji,  je Janko  Ponebšek,  po izobrazbi  jurist, 
poskušal  dati  svojemu ornitološkemu  zanimanju  in delovanju  uraden  okvir .  Leta  1926 mu  je 
uspelo ustanoviti Ornitološki zavod
10
 . 
Dne 7 .  decembra  1923 je Ponebšek na ravnateljstvo  Narodnega  muzeja naslovil  prošnjo  za 
zaposlitev .  Ta dokument  je dejansko  program  ornitološke  dejavnosti,  zato  je naveden  v celoti 
(Arhiv 1923/628): 
»Podpisani prosi za mesto ornitologa  pri Narodnem  muzeju ljubljanskem  ter  opira  svojo 
prošnjo na nastopne razloge:
Ornitologija  v Jugoslaviji  je popolnoma  zanemarjena,  razun  v Bosni in Hercegovini,  kjer 
je do prevrata  deloval  na  prirodopisnem  muzeju v Sarajevu  strokovnjak,  ki je zbral  in izdal 
gradivo  za  lokalno  avifavno  teh  pokrajin .  Gradivo  za  avifavne  ostalih  jugoslovanskih  dežel 
pa je raztreseno  po raznih  tu-  in inozemskih  strokovnih  in raznih  drugih  publikacijah  in čaka 
roke,  ki bi zbrala  ves ta  material,  in pa strokovnjaka,  ki bo na  tej  podlagi  dodavši  svoja  lastna 
opazovanja in raziskovanja predelal in strnil vse v celoto . Med važnimi publikacijami,  ki jih je treba  na tem polju  pripraviti  in izdati,  je pred  vsem 
izdaja  popolne  ornitološke  jugoslovanske  nomenklature  ter  bibliografije  o  tem  zelo  razsežnem 
predmetu . Stopiti  moramo v zvezo  z inozemskim ornitološkim  svetom, najprej  seveda s slovanskimi 
narodi .  Koliko  škoda  je, da za enkrat  še ne moremo računati  na Rusijo, kjer  je bila pred 
svetovno  vojno ornitologija  na visoki stopnji .  –  Čehoslovaki  imajo  na polju  ornitologije 
odlične strokovnjake  s  katerimi se  moramo  seznaniti .  Pri  njih se  ustanavlja  Državni 
ornitološki  zavod  kot  oddelek  Biološke  stanice  v  Lednici pri Brnu .  Gospod Em .  Bayer, 
ravnatelj  te  stanice,  že vabi v svojem zelo  ljubeznivem  pismu  z dne 22 .  septembra  1923 na 
sodelovanje . – Moda bi se dalo pri nas v doglednem času poklicati v življenje kaj enakega . 9 
Dobro desetletje pred tem se Muzej ni udeležil ornitološkega sestanka v Sarajevu v času 25–29 . septembra 
1899 . Sklicala sta ga Otto Herman (načelnik ogrske ornitološke centrale v Budimpešti) in Ljudevit Lorenz pl . 
Liburnau (predstojnik odbora avstrijskih ornitoloških postaj na Dunaju), med drugimi pa so se ga udeležili tudi  
Spiridion Brusina iz Zagreba, Jure (Juraj) Kolombatović iz Splita in Othmar (Otmar) Reiser iz Sarajeva . Organi -
zacija ornitologije v dvojni monarhiji je bila ena osrednjih tem srečanja (glej: Ornitološki sastanak u Sarajevu od  
25 . do 29 . septembra 1899 .  Glasnik Zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini, januar–marec 1900, str . 157–159) .
10 
O ustanovnem sestanku je poročal 1 . zvezek Izvestij Ornitološkega observatorija v Ljubljani (1934), poročilo pa  
je ponatisnjeno v Scopolia Supplementum (2009) 4: 4–5 . Navedeni so predsednik (S . Bevk), podpredsednik (R . 
Kenk), tajnik in vodja Observatorija (J . Ponebšek) ter njegov pomočnik (L . Egger), pet delegatov in štirje člani  
Kuratorija ter 31 opazovalcev, ki so bili vsi “dobri poznavalci ptic” .

154
SCOPOLIA No 103 – 2022
Važna  naloga  takega  zavoda  bi bila,  da  sodeluje  tudi  pri  reševanju  problemov  ptičje  selitve, 
ki so ga začeli  obdelovati  Amerikanci,  Angleži  in Nemci .  Ker ni v  naši geografični  legi 
nobenega  ornitološkega  opazovališča,  bi bil  jugoslovanski  ornitološki  državni  zavod  velikega 
mednarodnega pomena, gotovo nič manj važen, kakor so meteorološke postaje . Z  ozirom na začrtane  naloge  in  smeri  jugoslovanske  ornitologije  se  zdi podpisanemu 
njegova prošnja zadosti utemeljena . « . Muzej  je dopis posredoval  Oddelku  za  prosveto  in vere  pri Pokrajinski  upravi  za  Slovenijo, 
ki ji je bil podrejen,  priložil  pa je tudi  lastno  mnenje, ki ga je podpisal  direktor  Mantuani 
(Arhiv 1923/633) . Poudaril  je Ponebškov  ugled  med ornitologi,  »dasi je sam jurist . « Mantuani  
očitno  ni prvič slišal  za Ponebškov  načrt,  saj je poznal  nekatere  podrobnosti,  ki v vlogi  niso 
bile navedene,  npr .  da naj bi  šlo za »provizorno  mesto, ki bi  jo oskrboval  [Ponebšek] proti 
honorarju  ca .  500 K[ron]  na mesec . « Priporočil  je, »iz načelnih  razlogov,  da bi  se ustanovila 
ornitološka  opazovalnica  kot  prva klica  za državni  ornitološki  zavod . «  Opozoril  je tudi,  da 
v primeru  ugodne  rešitve  vloge  muzej Ponebšku  ne bi  mogel ponuditi  prostora  za delo,  »ker 
so vse  sobe zasedene . «  Mantuani  je svojemu poročilu  dodal  tudi  Kosovo mnenje, napisano 
11 . decembra (Arhiv 1923/633):
»Z ozirom  na vlogo  gospoda  fin[ančnega]  nadsvetnika  dr .  J .  Ponebška  z dne 7 .  XII .  1923 
čast mi je podati sledečo izjavo . Nad  vse iskreno  pozdravljam  misel o ustanovitvi  državnega  ornitološkega  zavoda,  ki naj  bi 
pod strokovnim  vodstvom  zoologa  ornitologa  zbiral  gradivo  za avifavno  Jugoslavije,  dalje 
jugoslovansko  ornitološko  nomenklaturo,  bibliografijo  ter  sodeloval  pri  reševanju  problemov 
ptičje  selitve .
Muzejska ornitološka  zbirka  ne  šteje niti 1000  eksemplarjev .  Prirastek  v  posameznih 
zadnjih  letih  je sledeči:  leta  1920 – 8 objektov,  leta  1921 – 17 obj . , 1922 – 10 obj . , 1923 – 14 
objektov .  To zbirko  ravno  sedaj  urejujem .  Tekom te  zime bodo  revidirane  stare  determinacije, 
znanstvena  kakor  tudi  narodna  nomenklatura,  objekti  opremljeni  z novimi odgovarjajočimi 
etiketami,  sestavljen  bo  novi izpopolnjeni  listkovni  katalog  ter  korigiran  istočasno  stari 
inventar . Tretjina dela je izvršena . Z ozirom  na  število  ornitoloških  objektov  v zbirki,  na  mali letni  prirastek  in pa na  dejstvo, 
da bo zbirka  v  kratkem  urejena  se  mi  ne zdi oportuno,  da bi  se  obremenjeval  muzejski 
proračun z nastavitvijo posebnega ornitologa, četudi samo začasnega . Če pa bi bil  na  voljo  kak  kredit,  bi toplo  priporočal,  da  se dovoli  za  nekaj  let  gotova  vsota  za 
honorar  veščemu zoologu  malakologu,  ki bi pomagal  spravljati  v red  skoraj  9000 komadov 
obsegajoči malakološki material, ki tvori največjo zoološko zbirko našega muzeja . 
Že skoro  pred  letom  sem vložil  pri  ravnateljstvu  prošnjo,  da  isto  izposljuje  pri  vladi  asistenta 
za mineralogijo  in petrografijo .  Ogromni material  treh  velikih  dvoran  rabi strokovnjaka 
vsaj začasno,  da  bi neprekinjeno  delal  v mineraloško-petrografskih  zbirkah  ter  jih urejal  po 
pripravljenih načrtih . «
Kos torej  ni podprl  Ponebška .  Muzej potrebuje  druge  profile  bolj  kot  ornitologa,  če pa že 
ornitologa,  naj  bo to  zoolog,  ne pa jurist .  Ponebšek  tega  ni pozabil  in je leto  kasneje  zapisal:  »Pri 
tej  priliki  si dovolim  izraziti  željo,  da nam muzejsko ravnateljstvo  že vendar  enkrat  blagovoli 
sestaviti natančen seznam svoje ptičje zbirke …« ( Ponebšek 1925: 277) . Oddelek  za prosveto  in vere je Ponebškovo  »prošnjo  za namestitev  za ornitologa  na dež . 
muzeju«  zavrnil,  pri  čemer  je  uporabil  Kosove  argumente:  »Z  obzirom na maloštevilno 
ornitološko  zbirko  deželnega  muzeja  ne  more  oddelek  za  prosveto  in vero  predlagati  ministrstvu 
namestitve  posebnega  ornitologa, zlasti  ker se  po izjavi  kustosa  upravitelja  prirodopisnih zbirk 

155
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
ornitološka  zbirka  pravkar  urejuje  in bo v kratkem  urejena«  (Arhiv 1924/23) .  Iz nadaljevanja 
dopisa  pa je mogoče misliti,  da  je imel Ponebšek  v rokavu  močnejše adute  od  Kosovega  mnenja: 
»Pač pa se  oddelek  za prosveto  in vere strinja  s  predlogom  ravnateljstva  [torej  Mantuania], 
da bi  se kot  prva  stopnja  državnega  ornitološkega  zavoda  ustanovila  ornitološka  opazovalni -
ca . « Ministrstvo  prosvete  je pozvalo  k pripravi  organizacijskega  osnutka  opazovalnice  in oceni  
potrebnega  proračuna .  Dodalo  je še »Dobro  bi bilo  tudi,  da  preskrbi  izjavo  vseuč .  prof .  Hadžija 
o tej  nameri . « Ponebšek  je verjetno  dosegel,  kar  je hotel .  O Mantuanijevih  motivih  za  podporo 
Ponebškovi  vlogi,  navkljub  negativnemu  mnenju muzeja, ki mu je sam  načeloval,  lahko  samo 
ugibamo .  Morda  je  posredoval  Stanko  Bevk,  v  tistem času vodja prosvetnega  oddelka  za 
Slovenijo,  ki je s svojega  visokega  položaja  vztrajno  deloval  za  napredek  naravoslovja .  Verjetno 
pa je tudi  Janku  Ponebšku  njegov  položaj  višjega  finančnega  svetnika  pri finančnem  ravnatelj -
stvu  in davčni  administraciji  v Ljubljani  zagotavljal  zadosti  teže  in vpliva,  da ga je Mantuani 
upošteval . 
Dne  26 .  maja 1926 ob »1/2 5 [16 . 30] uri«  je Stanko  Bevk v imenu prosvetnega  inšpektorja  v 
muzejskih  prostorih  sklical  sestanek  za  pripravo  »ustrojnega  statuta«,  dokument  pa je istega  
dne  naslovil  na  Velikega  župana  ljubljanske  oblasti
11
 . V njem  je zapisana  želja,  da  se pospeši 
ustanavljanje  tega  »znanstvenega  zavoda«  in tako  »dvign[e]  ugled …  države  tudi  na  polju  or -
nitologije«  (Arhiv 1926/456) . Zavod je bil  zamišljen  kot  samostojna  ustanova,  ki ji načeluje  
ordinarij  za  zoologijo  z ljubljanske  univerze .  Znanstveno  delo,  tako  Bevk, »opravljajo  znan -
stveniki,  in strokovnjaki, …  in sicer  poleg  ornitologov,  kojih število  ni omejeno, še po en 
zastopnik  Narodnega  muzeja v Ljubljani,  oddelka  za šume  in rude,  oddelka  za kmetijstvo,  
Slovenskega  lovskega  društva  in Slovenskega  ribarskega  društva . « »Z Narodnim  muzejem naj  
bi bil  ornitološki  zavod  v najtesnejši  zvezi .  Zlasti  naj  bi se izpolnjevali  knjižnici  sporazumno  
in  znanstveni  material  izmenjevali medsebojno . «  Muzej je  bil naprošen,  »če  bi  mogel  
ornitološki  zavod  vsaj za  prvi čas dobiti  v poslopju  muzeja eno sobo . « Zavod,  ali  observato -
rij,  kot  se je kasneje  imenoval,  pa lastnih  prostorov  ni mogel  pridobiti,  tako  da je uporabljal  
čitalnico  Narodnega  muzeja (Arhiv 1931/62) vse do  druge  svetovne  voljne .  Tam je imel tudi  
seje (npr .  Arhiv 1937/141) . 
Kljub  začetnemu  optimizmu pa je bil Ornitološki  observatorij  ves  čas v hudih  finančnih 
težavah .  Tako leta  1937 ni zmogel  poravnati  kupnine  za 6 zvezkov  Handwörterbuch  der  Na-
turwissenschaften .  Muzej  je posredoval  pri  kraljevi  banski  upravi,  da  bi le-ta  »rešila  s plačilom 
predmetnega  dolga  Ornitološki  observatorij  iz neprijetnega  položaja  dolžnika  nemški  firmi, 
ki grozi  z diplomatsko  intervencijo  in tožbo« .  Knjige naj bi  uprava  »prepustila  Narodnemu 
muzeju, kjer  je na razpolago  vsem  znanstvenikom  v Ljubljani . « Muzeju  se je zdelo  primerno 
pripisati  »Želeli  in priporočali  pa bi tudi,  da  bi kr .  banska  uprava … .  ne vzela  svojčas  Ornitolo -
škemu observatoriju dovoljene podpore v znesku Din 5000 . « (Arhiv 1937/260) . 
Ko  je  Kos  sedem  let  kasneje pripravljal  vsebino »Odredbe o  razvojnem  in  delovnem  
programu  Prirodoslovnega  muzeja v  Ljubljani«  (26 .  oktober  1944;  Kos  1944),  je  v  njej  
predvidel  Oddelek  za  ornitologijo . V oklepaju  je pripisal:  »priložnostno  se priključi  dosedanji  
Ornitološki  observatorij  Prirodoslovnemu  muzeju v Ljubljani«  (Kos 1944: 209) . Kos je po 
dveh desetletjih  prišel  na Ponebškov  predlog  za zaposlitev  ornitologa  v muzeju .  Razlogov  
za spremembo  mnenja ni razložil,  povsem  mogoče pa je bil pomemben  dejavnik  majhnost  
in ranljivost  observatorija .  Prav  s  tem je povojna  oblast  utemeljila  priključitev  »Ornitolo -
škega  zavoda  v Stožicah  pri Ljubljani«,  ki je bil s 1 .  januarjem  1950 priključen  muzeju kot  
»poseben ornitološki  oddelek«  (Piskernik 1950) . Odlok  Oddelka  za  kulturo  pri  Ministrstvu  
11 
Veliki župan ljubljanske oblasti je potrdil statut 10 . junija, ustanovitveni odlok pa je izdal 22 . junija 1926 . 

156
SCOPOLIA No 103 – 2022
za prosveto  LRS  [Ljudske Republike Slovenije]  o priključitvi  Ornitološkega  observatorija  
Prirodoslovnemu muzeju z dne 8 . septembra 1949 je sledeč (po kasnejšem prepisu):
“Minister  za prosveto  LRS je po predlogu  oddelka  za kulturo  izdal  odlok  štev .  6037/1, po 
katerem  se Ornitološki  observatorij  v Ljubljani  združi  s Prirodopisnim  muzejem v Ljubljani  
v enotno upravo . Združitev so zahtevali naslednji razlogi:
1 . / Ornitološki  observatorij  je prešibka ustanova,  da bi  mogla  uspešno samostojno  vršiti 
svojo  nalogo;  zaradi  svoje neznatnosti  je malo  uvaževana  ustanova,  ki kot  taka  ne uživa 
niti  v znanstvenem,  niti  v finančnem  pogledu  zadostne  podpore;  tudi  ne more razviti  v 
zadostni meri popularizacijske akcije, kar bi bilo za ornitologijo potrebno . 2 . / Gospodarsko  ali  kulturno  pomembni  izsledki  ornitoloških  opazovanj  se morajo  nuditi 
delovnemu  ljudstvu,  ta  naloga  pa se lahko  najuspešnejše  vrši  v okviru  ustanove,  katere 
namen je služiti ljudskoprosvetnemu izobraževanju . 3 . / Zaradi  navedenih  razlogov  bo Ornitološki  observatorij  dosegel  svoj namen le  v okviru 
močnejše ustanove, kar je v danih razmerah Prirodopisni muzej . V smislu  citiranega  odloka  Ministrstva  za  prosveto  LRS vključite  Ornitološki  observatorij  v 
svojo  upravo .  Državni  ornitološki  observatorij  se s tem preimenuje  v oddelek  za  ornitologijo 
Prirodopisnega  muzeja v Ljubljani .  Število  uslužbencev  ostane  neizpremenjeno,  prav  tako 
tudi mesečni  prejemki  nameščencev .  Vodja observatorija  postane načelnik  oddelka  za 
ornitologijo  in je za delo  oddelka  neposredno  odgovoren  ravnatelju  muzeja .  Ob  predlogu 
proračuna  za l .  1950  vnesite potrebne  postavke v  vzdrževanje  ornitološkega  oddelka . 
Administrativne posle oddelka za ornitologijo izvršuje pisarna Prirodopisnega muzeja . «
V začetku  50-ih let  je imel Ornitološki  observatorij  4 zaposlene:  Božidarja  Ponebška,  Alojza 
Šmuca,  Leopolda  Breskvarja  in Janeza  Doviča .  Ponebšek  je bil  vodja,  ostali  trije  pa so delali  kot 
Slika 39: Božidar Ponebšek (1897–1975) je bil prvi vodja Ornitološkega oddelka po njegovi priključitvi  
Prirodoslovnemu muzeju . Fotografija (levo) je iz »Personalnega lista« (leto 1949), zato je žigosana ( Arhiv 
PMS) . Ponebšek si je prizadeval organizirati obročkanje . Na desni je »Začasno dovoljenje za lovljenje po zakonu  
zaščitenih ptic«, izdano 28 . novembra 1954 . Podpisan je Božidar Ponebšek . Arhiv Dare Šere . 
Figure 39: Božidar Ponebšek (1897–1975) (left) was the first head of the Department of Ornithology after its  
accession to the Museum of Natural History . He did his best to organize bird ringing in the country . On the right  
is the "Temporary permit for capturing birds protected by law", issued on 28 November 1954 . Signed by Božidar  
Ponebšek . Archive Dare Šere .

157
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 40: Navodilo za zbiranje ornitoloških podatkov Državnega ornitološkega observatorija . Observatorij je  
sodelavcem naročil, najbrž preveč optimistično, da poročajo za vsako tromesečje . Arhiv Dare Šere .
Figure 40: Guidelines for the collection of ornithological data of the National Ornithological Observatory from  
the 1950s . Archive Dare Šere .

158
SCOPOLIA No 103 – 2022
preparatorji  in obročkovalci .  Božidar  Ponebšek  (1897–1975) je bil  sin Janka  Ponebška .  Na Orni -
tološkem  observatoriju  je delal  že v letih  1933–1938 kot  honorarni  nastavljenec,  maja 1938 pa je 
bil  sprejet  v službo  kot  dnevničar .  Po očetovi  smrti  je prevzel  vodenje  observatorija  (Gregori 
2010) .  V Parizu  in Londonu  je študiral  pravo,  vendar  študija  ni končal .  Ponebšek  je svoje delo 
sicer rad  opravljal,  sodobniki  pa so mu  očitali  pomanjkanje  formalne  izobrazbe  in skromno 
ornitološko  znanje .  V muzeju je ostal  do leta  1964, vendar  je bil po letu  1960 le  še honorarni 
vodja .  Po vojni je bil nekaj  časa pomočnik finančnega  ministra  Aleša  Beblerja,  s katerim  se 
je seznanil  že v predvojnih  letih  v Parizu .  To znanstvo  naj bi  pripomoglo  k temu, da je ob-
servatorij  dobil  svojo stavbo  v Stožicah  (znano  kot  »ptičarija«;  Dovič 2009), ki je bila  v času 
priključitve  muzeju še vedno  »pri Ljubljani« .  Brelih,  ki je bil kritičen  do razmer  v Ornitolo -
škem  observatoriju,  je zapisal,  »da imajo naši ornitologi  v svojih prostorih  obupen nered .  Tla 
v njihovi  baraki  na Ježici, ki so z vse strani  podprta  s koli,  so stalno  nasmetena,  vsi mogoči 
predmeti  pa razmetani  po mizah in policah .  Ne le  na  tujce,  tudi  na  domače obiskovalce  napravi 
to  obupen  vtis .  Prav  tak  nered  je tudi  med njihovimi knjigami«  (Poročilo  o stanju  v Prirodoslov -
nem muzeju v Ljubljani;  Arhiv PMS) . 
Uslužbenci  observatorija  so še konec  70-ih let  prihajali  v muzej po mesečno plačo  (ki se je 
tedaj  izplačevala  v gotovini)  in ob zaključnih  pripravah  za postavitev  občasnih  razstav .  To se 
je spremenilo  šele leta  1984, ko je tedanji  direktor  Sivec odločil,  da se Božič, Šere in Dovič 
preselijo  v glavno  muzejsko  stavbo  na  Prešernovo  20, kjer  so vsi dočakali  upokojitev .  Leta  1988 
je Sivec poslopje v Stožicah zamenjal za dve stanovanji v pritličju stolpnice na Žibertovi 1 . 
Slika 41: Dare Šere (desno), organizator in vodja obroškovalske dejavnosti, in sodelavec obročkovalec Krys  
Kazmierczak, na Ornitološki postaji Vrhnika (19 . september 2003) . Foto: Vid Šere .
Figure 41: Dare Šere (right), the Head of the national bird-ringing scheme, and volunteer Krys Kazmierczak, on  
the Ornithological Station Vrhnika (September 19, 2003) . Photo: Vid Šere . 

159
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Glavni dejavnosti observatorija  po  priključitvi  muzeju  sta  bili  vodenje monitoringa 
ptičjih  migracij  (t . i .  obročkanje)  in študijska  ornitološka  zbirka .  Observatorij  je imel ves čas 
stalne  prostovoljne  sodelavce  (obročkovalce) .  Do  leta  1950  je  bilo obročkanih  28 . 914  ptic 
(letno  povprečje = 1 . 257), v obdobju  1950–1982 pa je število  naraslo  na 410 . 962 ptic (letno 
povprečje  = 12 . 843) (Božič 2009) . Povečanje obročkanih  ptic  je omogočil  prehod  s tradicional -
nih  limanic  na  lov  z najlonskimi  mrežami .  S tem je postal  omejujoč  dejavnik  število  obročkov, 
katere  je observatorij  še vedno  izdeloval  ročno .  Po letu  1982 je začel  muzej kupovati  strojno 
izdelane  obročke,  kar  je omogočilo  novo  povečanje  števila  obročkanih  ptic .  V letih  1983–2008 
je bilo  obročkanih  2 . 128 . 359 ptic  (letno  povprečje  = 81 . 860) (Šere 2009) .  Ekspanzija  dejavnosti  
je bila  tudi  vsebinska .  Muzej  je na Vrhniki  vzpostavil  ornitološko  postajo,  kjer  so sodelavci  v 
letih  1987–1999 in 2003–2004 od konca  julija  do 1 .  novembra  nepretrgana  lovili  in obročkali 
ptice .  V tem dinamičnem obdobju  je dejavnost  organizacijsko  in operativno  vodil  Dare  Šere 
(slika  41), ki je tudi  skrbel  za koordinacijo  z evropsko  centralo  Euring  (Sere 2001) .  Šeretov 
projekt  »Kje v Afriki  prezimujejo  slovenske  kmečke lastovke  (Hirundo rustica)« je leta  2002 
prejel  »Nagrado  družbe  Ford  za ohranjanje  naravne  in kulturne  dediščine« .  Iz te  dejavnosti  je 
s presejšnjim časovnim zamikom, izšel  tudi  terenski  priročnik  za obročkovalce  (Tek avčič & 
Šere 2021) . Več o zgodovini in delovanju obročkovalske dejavnosti je zbral  Gregori (2009) .
4. Vertebratologija v obdobju 1945–2003
Povojno  obdobje  Prirodoslovnemu  muzeju ni prineslo  veliko  dobrega .  Že leta  1946 je izgubil  
tretjino  preostalih  površin .  Muzej  se je v tem  obdobju  kadrovsko  sicer  okrepil  (glej  Planina 1955), 
ker  pa je bil  potisnjen  v vsebinsko  neustrezen  kulturni  resor,  te  ugodnosti  ni mogel  materializirati . 
V naslednjih  desetletjih  je v glavnem  stagniral .  V kulturi  in v muzejski skupnosti  ni bil deležen  
enakopravne  obravnave,  vse  bolj pa  je  izgubljal  stik z naravoslovnimi  znanostmi  kot  svojim 
zaledjem  in naravnim  zaveznikom .  Obdobju  je dal  pečat  niz direktorjev,  pod katerimi  je muzej 
nazadoval .  Odnosi  med zaposlenimi  so bili večji del  obdobja  slabi  (Brelihovo  »Poročilo  o stanju  
Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani«, verjetno iz 1951;  Arhiv PMS; glej tudi poglavje 4 . 2 . 4) . 
Konceptualno  izhodišče  samostojnega Prirodoslovnega  muzeja  je  bila  »Odredba o 
razvojnem  in delovnem  programu  Prirodoslovnega  muzeja v  Ljubljani«  (26 .  oktober  1944), 
ki jo je pripravil  Kos (Kos 1944), ki pa je utonila  v pozabo  z njegovo  upokojitvijo .  Določala 
je osem  ciljev,  ki so bili deloma  zamišljeni  kot  organizacijske  enote .  Vertebratologija  je bila 
izrecno  omenjena le kot Oddelek  za ornitologijo,  s  pripisom  v  oklepaju:  »priložnostno  se 
priključi  dosedanji  Ornitološki  observatorij  Prirodoslovnemu  muzeju v Ljubljani«  (Kos 1944: 
209) .  »Ornitološki  zavod  v Stožicah  pri  Ljubljani«  je bil  s 1 .  januarjem  1950 dejansko  priključen 
muzeju kot  »poseben ornitološki  oddelek«  (Piskernik 1950; glej  tudi  poglavje  3 . 6) .  Preostale 
zoološke  enote  v muzeju  so bile  »Oddelek  za  morfologijo  in sistematiko  (običajni  muzej)« (z  an -
tropologijo,  zoologijo,  botaniko,  mineralogijo,  pertografijo,  geologijo,  paleontologijo,  materiali  
za  obrt  in industrijo),  »Oddelek  za  ekologijo  in botaniko«  (»ekologija,  etologija,  ontogenetika, 
filogenetika,  genetika  in sorodne  discipline«),  »Oddelek  za  sistematično  in uporabno  entomolo -
gijo« in »Oddelek za hidrobiologijo« ( Kos 1944: 208–209) . Več kot  očitno  je Kos koncipiral  Prirodoslovni  muzej kot  znanstveni  zavod .  Povojna  oblast  
je bila  drugačnih  nazorov  in je muzej, kot  kulturno  ustanovo,  izločila  iz raziskovalne  politike . 
Tako  se je Brelih  na  začetku  50-ih let  retorično  spraševal  »ali  se v muzej vnese tudi  znanstveno -
-raziskovalno  delo  ali  ne, oziroma  konkretnejše  povedano:  ali  naj  osebje muzeja raziskuje  fauno  
in floro  Slovenije  ali  ne?« (Brelihovo  »Poročilo  o stanju  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani«,  
verjetno  1951; Arhiv PMS) .  Opravljanje  temeljnih  nacionalnih  raziskav  favne  in flore  sta  prevzela  

160
SCOPOLIA No 103 – 2022
Biološki  inštitut  SAZU in Univerza .  Odločitev  je bila  politična  in ni prinesla  želenih  rezultatov . 
Desetletjem  financiranja  navkljub  ni država  nikoli  prišla  do inventarja  nacionalne  biodiverzite -
te,  ki nekako  velja  za samo po sebi  razumljiv  civilizacijski  standard .  Danes povsem  pozabljene  
so variantne  rešitve  iz časa okrog  leta  1950, ki jih je dokumentiral  Brelih  v citiranem  Poročilu:  
»Slovenska  Akademija znanosti  je že razpravljala  o tem, ali  naj priključi  muzeje k Akademiji, 
ali  pa, da ostanejo  samostojni .  Prišlo  je do različnih  mišljenj  med  prirodoslovci  in zgodovinar -
ji, pri čemer so prvi bili za priključitev,  drugi  pa proti .  Končno  so zavzeli  stališče  zgodovinar -
jev in s tem je ostalo  raziskovanje  faune  in flore  odprto .  Muzej  danes  nima naloge,  niti  kreditov  
za to  delo,  dasi ga opravlja,  vendar  ne v veliki  meri . « V pismu  poslanki  Mici Marinko  je Brelih  
zapisal,  da se »Odbor  za raziskovanje  favne,  flore  in geje Slovenije  pri Slov[enski]  akad[emiji]  
znan[osti]  in umetn[osti]  […] sicer  trudi  vpeljati  čim  širša  raziskovanja  z muzejem kot  središčem 
vsega dela . «  Takšna  vizija ni imela veliko  skupnega  z resničnostjo,  dejanske  prioritete  Priro -
doslovnega  muzeja pa dobro  povzame Brelihova  ocena  iz sredine  50-ih let:  »Sedanje  vodstvo  
Prir[odoslovnega]  muzeja  [Polenec]  je posvetilo  prvenstveno  pažnjo  razstavi,  ni pa pravilno,  da  je 
vse delo  usmerjeno  in vsa denarna  sredstva  uporabljena  le  za  popularizacijo .  Za to  je zastalo  vse 
znanstveno delo« (Brelih, prav tam;  Arhiv PMS) . Naslednja desetletja niso prinesla izboljšav .
»Magični trikotnik«  znanost –  prosveta –  kultura  (Čanadjija 1964) je za večino muzejev 
v  tedanji  zvezni državi  ostal  nerešljiva  enigma .  Edinole  Prirodoslovni  muzej  Makedonije 
(Природонаучен музеј на Македонија) iz Skopja je v 60-ih in 70-ih letih  našel  ustvarjalno 
sintezo  treh  področij .  Udeleženci  zveznih  srečanj  prirodoslovnih  muzejev  so kot  ritual  ponavljali 
potrebo  po  aktiviranju  znanstveno-raziskovalnega  dela  nasploh  in dokumentiranja  favne in 
flore prav posebej ( Čanadjija 1964), vendar brez vsakršnega učinka . 
Kljub  temu  se je raziskovalno  delo  v Prirodoslovnem  muzeju  nadaljevalo .  Statut  Prirodoslov -
nega  muzeja Slovenije  (1964) je v členu  2 določal:  »Muzej  je poseben zavod,  ki zbira,  hrani  in 
proučuje  prirodoslovno  gradivo,  ki služi  ljudskemu  izobraževanju  in znanstvenemu  raziskova -
nju slovenskega  ozemlja«  (Arhiv PMS) .  Muzej je tudi  redno  poročal  ministrstvu  o rezultatih  
»znanstveno  raziskovalne  in publicistične  dejavnosti«  (npr .  Letno  poročilo  za  1963; Arhiv PMS) . 
Muzej  si je celo  prizadeval  spodbujati  raziskovalno  delo  s honoriranjem  objav  iz lastnih  sredstev  
(npr .  sklep  Upravnega  odbora  z dne  22 .  marca  1963; Arhiv PMS) .  Leta  1972 je muzej pri Raz -
iskovalni  skupnosti  Slovenije  (Sklad  Borisa  Kidriča)  prijavljal  5-letno  raziskovalno  nalogo  »In-
ventarizacija  ornitofavne  na  ozemlju  SR Slovenije«,  vendar,  kot  kaže,  neuspešno .  Predvideni  raz -
iskovalci  so bili  Božič  (nosilec),  Gregori,  Brelih,  Iztok  Geister  in Šere  (Arhiv PMS) . Ob  koncu  
70-ih in v začetku  90-ih let  je muzeju uspelo  pridobiti  nekaj  temeljnih  raziskovalnih  projektov;  
vse projekte,  ki so vključevali  tudi  vretenčarje,  sta  vodila  bodisi Gregori  ali  Kryštufek .  Kot  se 
razmer  v poznih  70-ih in 80-ih letih  spominja avtor,  kulturni  resor  ni rad  slišal  o raziskovalni  
dejavnosti  v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije .  Stereotipen  komentar  je bil: muzej je kulturna,  
ne pa raziskovalna ustanova; če se že ukvarjate z raziskovalnim delom, naj bo to muzeologija . 
Ne  glede na vse,  je  v  muzeju  nastalo  nekaj preglednih  favnističnih  del: »Naši  ptiči« 
(Gregori & Krečič  1979), »Ptiči Slovenije«  (Božič 1983), »Sesalci  Slovenije«  (Kryštufek 
1991) in »Ključ  za  določanje  vretenčarjev  Slovenije«  (Kryštufek & Janžekovič  1999) .  V letih  
1991–1999  je  bil Kryštufek  vključen  v  projekt  evropskega  mamološkega društva  (Societa 
Europaea  Mammologica)  pri pripravi  atlasa  evropskih  sesalcev .  Kot  nacionalni  koordinator  je 
bil  zadolžen  za  ozemlje  Jugoslavije,  države,  ki je na  samem  začetku  projekta  začela  razpadati . 
Delal  je tudi  kot  koordinator  za taksonomijo,  avtor  poglavij  za več vrst  in sourednik  končne 
publikacije  (Mitchell-Jones et  al .  1999) .  Knjiga  »Živeti  z medvedi« (Kryštufek et  al .  2003) 
je dobila  literarno  nagrado  CIC Mednarodne  zveze  za  divjad  in varstvo  divjih  živali  (Internatio -
nal  Council  for  Game and  Wildlife  Conservation)  za  najboljše  delo  s področja  ohranjanja  divjih 
živali v letu 2003 (slika 42) . 

161
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Z muzejsko  vertebratologijo  je od  vsega  začetka  povezana  revija  Scopolia .  Ustanovil  jo je J . 
Gregori  leta  1978, ki je bil  do  upokojitve  leta  2008 tudi  odgovorni  urednik;  zadolžitev  je za  njim 
prevzel Kryštufek ( Gregori & Kryštufek 2021) . 4.1. Direktorji
Leta 1945  se  je  po  slabih dveh desetletjih  v  muzej  vrnila  Angela  Piskernik,  tokrat  kot 
direktorica .  Minister  za prosveto  Ferdo  Kozak,  ki jo je 24 .  oktobra  tega  leta  razporedil  na 
državno  klasično  gimnazijo  v Ljubljani,  se  je 30 .  oktobra  premislil  in izdal  odlok  s  sledečo 
vsebino (overovljen prepis začasnega dekreta iz zapuščine A . Piskernik; Stergar 2004: 250): 
»Z ozirom na službeno  potrebo  in ker  je mesto ravnatelja  pri Prirodoslovnem  muzeju v 
Ljubljani  izpraznjeno,  dodeljujem  za  vršilca  dolžnosti  ravnatelja  pri  Prirodoslovnem  muzeju 
v Ljubljani  profesorico  klasične  gimnazije  v Ljubljani,  tovarišico  Dr .  Piskernik  Angelo .  Posle 
naj  ji preda  dosedanji  ravnatelj  dr .  Fran  Kos, o čemer naj  se obvesti  šef odseka  za likovno 
umetnost in muzeje pri ministrstvu za prosveto . Smrt fašizmu – svobodo narodu!« 
Tudi Stergar,  ki je bil A .  Piskernik  sicer  zelo  naklonjen,  ni mogel  mimo  ugotovitve,  da se 
je  »Dr .  Piskernikova  …  seveda upravičeno  počutila  povezana  z zmagovito  ''tovarišijo'' .  … 
Slika 42: Literarno nagrado CIC Mednarodne zveze za divjad in varstvo divjih živali (International Council  
for Game and Wildlife Conservation) za najboljše delo s področja ohranjanja divjih živali v letu 2003 je prejela  
knjiga »Živeti z medvedi« ( Kryštufek et al . 2003) . Avtorjev arhiv .
Figure 42: The CIC Literary prize for 2003 of the International Council for Game and Wildlife Conservation  
was awarded to the Museum for the book »LivingWith Bears« ( Kryštufek et al . 2003) . Author’s Archive .

162
SCOPOLIA No 103 – 2022
Da ji mesto  muzejske direktorice  ni bilo  dodeljeno  le  kot  strokovnjakinji  in nekdanji  taborišč -
nici, ampak da je prijateljevanje  s  Kidriči – Boris je maja 1945 postal  predsednik  slovenske 
vlade – tudi nekaj pripomoglo, je menda jasno« ( Stergar 2004: 250) . 
O  stanju  v  Prirodoslovnem  muzeju na začetku  50-ih let  je kritično  pisal Brelih .  Čeprav 
naslovnik  ni naveden,  je Brelih  očitno  poskušal  doseči spremembe  po politični  liniji  (Poročilo 
o stanju  v Prirodoslovnem  muzeju v Ljubljani;  Arhiv PMS) .  Dokument  je najverjetneje  nastal 
leta  1951 ali  v začetku  1952 .  V Poročilu  govori  »o medsebojnih odnosih,  ki so nemogoči in 
ovirajo  vse  delo  Prirodoslovnega  muzeja«, o rivalstvu  med  Piskernikovo  in Budnarjevo,  ki 
ni skrivala  ambicij da zasede  direktorsko  mesto, o tem, kako  sta  se gospe javno  obkladali  z 
»lažnivko«, hodili tožarit druga drugo na Svet za kulturo in prosveto itd . 
Brelih  je poudaril,  da se  z A .  Piskernik  osebno dobro  razume,  da pa po njegovi  oceni ni 
primerna  za  delo  direktorice .  Očital  ji je slabo  razgledanost  v biologiji  (tudi  botaniki),  majhne  or -
ganizacijske  sposobnosti  in slabo  vodenje  muzeja  (»Poročilo  o stanju  Prirodoslovnega  muzeja  v 
Ljubljani«,  verjetno  1951; Arhiv PMS) .  Presenetilo  ga  je tudi,  da  je A .  Piskernik  še v 50-ih letih 
vztrajala  pri »lamarkizmu«
12
, kar  niti  ne preseneča  saj je v javnosti  že v 20-ih letih  (Piskernik 
1923) zagovarjala  in tolmačila  zelo  naivne  poglede  na  evolucijo .  Pod  A .  Piskernik,  ki je ostala  na 
položaju  do  leta  1953, je muzej izgubil  tretjino  preostalih  površin,  ne da  bi politično  nastavljena 
direktorica  sploh  protestirala .  V spominu nam bo ostala  zlasti  po masovnem uničevanju  taksi -
dermijskih preparatov . Angelo  Piskernik  je nasledil  France  Planina  (1901–1992) .  Pokojni Savo Brelih  je imel o 
njem kot  direktorju  dobro  mnenje (ustno) .  Planina  je, ob nespremenjenem stanju  muzeja, videl 
kot  edino rešitev  krčenje  muzeja na razstavni  del  in prenos  študijskih  zbirk  na univerzo  ali 
inštitut  (Planina 1955) .  Nič od tega  se ni zgodilo,  Planina  pa je ostal  direktor  le  do leta  1955 . 
Činč Juhant (2021: 137) pripisuje njegov  nagli  odhod  želji,  da bi ponovno  delal  z dijaki .  Po 
spominjanju  muzejskih  uslužbencev  Sava  Breliha  in Janeza  Doviča  se Planina  s svojo  kritično -
stjo  ni prikupil  oblasti .  Po istem viru  naj  bi ga  formalno  odnesel  neznaten  »črni  fond«,  drobiž 
od dodatne  vstopnine  za  ogled  žive karete,  ki ga  je muzej zaračunaval,  ne pa tudi  pravilno  ra -
čunovodsko  zabeležil .  Za Planino  je prišel  Anton  Polenec  (1910–2000) .  Brelihu  se  je sprva 
zdel  primeren  za ta  položaj,  kmalu  pa je spremenil  mnenje: »Anton  Polenec  je znan  populari -
zator  in zato  je vse delo  usmeril  samo v poljudnoznanstveno  stran .  Kljub  mnogim opozorilom 
ni spremenil svojega stališča .  Opravičuje  se  sicer, da se  bo po preureditvi  razstavnih  zbirk 
posvetil  muzej tudi  znanstvenemu  delu,  toda  njegov  odnos  do znanstvenih  zbirk,  knjižnice  in 
strokovnih  kadrov  kaže  ravno  obratno«  (pismo  poslanki  Mici Marinko;  Arhiv PMS) .  Polenec 
je ostal  direktor  do  leta  1980, torej  četrt  stoletja .  Po specialnosti  je bil  arahnolog,  sicer  pa široko 
razgledan  prirodoslovec  in v javnosti  prepoznan  kot  poljudni  pisec .  Avtor  se ga spominja kot 
blagega  človeka,  ki se je izogibal  zaostrovanjem  in konfliktom .  V skrbi  za  enotnost  kolektiva  je, 
v primeru  konfliktov,  osebno  posredoval  in jih  zgladil .  Polenčev  življenjski  projekt  je bil  moder -
nizacija  razstav  z vpeljavo  dioram,  veliko  škode  svojemu ugledu  pa je naredil  s slabim odnosom 
do  zbirk  in knjižnice .  Med  naravoslovci  je veljal  za  »fanatičnega  “dioramista”,  ki je delal  prostor 
za svoje diorame  s tem, da je sistematično  uničeval  zbirke,  predvsem vretenčarjev«  (Boštjan 
Kiauta,  pisno; 26 .  septembra  2018) .  Kot  je pokazala  analiza  stanja  zbirk  (glej  poglavje  4 . 3 . 3), je 
z  masovnim uničevanjem  muzealij  dejansko  začela  A .  Piskernik,  sramota  pa je v celoti  padla  na 
Polenca,  ki je tako  postal  grešni  kozel  za  vse slabo  v povojnem muzeju .  Po mnenju  avtorja  je bil 
Polenec,  mnogim upravičenim  očitkom  navkljub,  v obravnavanem  obdobju  še vedno  najboljši 
direktor Prirodoslovnega muzeja Slovenije . 
12 
Pod lamarkizmom je mišljeno dedovanje pridobljenih značilnosti , torej “neznanstven” pogled na evolucijo  
živega sveta, kot nasprotje darwinistični teoriji . 

163
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Polenca  je za  kratek  čas nasledil  Marko  Aljančič  (1980–1982), njega  pa Ignac  Sivec . Sivec  je 
obljubljal  modernizacijo  muzeja, kar  mu  je zagotovilo  splošno  podporo  zaposlenih .  Čas pa je 
pokazal,  da potrebnih  reform  ni sposoben uresničiti .  Zapletal  se je v protislovja,  tako  da je do 
konca  80-ih let  postopno  izgubil  verodostojnost,  ugled  in vpliv . Kot se v takšnih  primerih  rado  
zgodi,  je bil  Prirodoslovni  muzej po desetletju  njegovega  vodenja  v veliko  slabšem stanju  kot  pa 
na  dan,  ko ga  je prevzel .  V odnosih  z zaposlenimi  je bil  pravo  nasprotje  Polenca,  kar  je v drugi 
polovici  80-ih zaostrilo  odnose .  Sivčevo hektično  vodenje  Prirodoslovnega  muzeja odsevajo 
razmere  na ornitologiji .  Božič in Gregori  sta  za isto  časovno  obdobje  pisala  ločeni  poročili  za 
»Kustodiat  za ornitologijo«  (npr .  Božič 1989; Gregori 1989) .  Januarja  1991 je Sivec naročil 
Gregoriju  pripravo  skupnega  poročila,  dejanski  izdelek  pa je bil skupek individualnih  poročil 
(Gregori et  al .  1991) .  Za leto  1992 je Gregori  poročal  skupaj  z Dovičem, Šeretom  in Žgavcem 
(Gregori et  al .  1993), vendar  brez  Božiča .  Delovni  poročili  Kustodiata  za ornitologijo  za leto 
1994 sta  Božič (1995) in Gregori (1995) še vedno pisala ločeno . 
Leta  1992 je vodenje  muzeja prevzel  Matija  Gogala,  ki je leta  1987, na začudenje  mnogih, 
pustil  redno  profesuro  in uveljavljeno  raziskovalno  skupino  na  Oddelku  za  biologijo  ljubljanske 
univerze  in se,  čeprav uspešen eksperimentalni  zoolog,  zaposlil  v  kulturni  ustanovi  kot  ra -
čunalničar;  ko je bil imenovan za direktorja,  je njegovo  delovno  mesto zasedel  gimnazijski 
maturant . Gogala je za desetletje podaljšal agonijo, ki jo je začel Sivec . 
4.2. Zaposleni
4.2.1. Stanko Bevk
Stanislav  (Stanko)  Bevk (tudi  Beuk) (1875–1956) (slika  43a) je zoologijo  in botaniko  študiral  
na  Dunaju  in bil  leta  1899 promoviran  za  doktorja  filozofije .  Kot  študent  se je izpopolnjeval  na 
Zoološki  postaji  v Trstu,  kjer  je proučeval  morfologijo  mehkužca  živega  svedra  (Teredo navalis) . 
Izpopolnjeval  se je tudi  na univerzah  v Innsbrucku  in Gradcu .  Najprej  je služboval  v šolstvu, 
v letih  1921–1926 pa je vodil  prosvetni  oddelek  pri pokrajinski  vladi  v Ljubljani .  Domnevno 
zaradi  liberalnih  nazorov  je  bil brez obrazložitve  predčasno  upokojen  (Tarman  2014) .  Na 
prosvetnem  oddelku  se  je tudi  uradno  srečal  s  svojo bodočo  direktorico  A .  Piskernik,  ki se 
je »za hrbtom  direkcije«  muzeja pritoževala  čez Kosa in Mantuania  ter  zahtevala  komisijsko 
preiskavo  (Arhiv 1924/309) .  Kaže,  da  si tedaj  ni pridobila  Bevkovega  spoštovanja .  V tem času 
ji je namreč  poslal  najmanj  dve opomina, tudi  zaradi  zanemarjenja  delovnih  obveznosti  (Arhiv 
1924/287,  1924/458) .  Po drugi  vojni je Bevk vodil  odseke za visoko šolstvo  pri Ministrstvu 
Ljudske republike Slovenije ( Tarman 2014) . 
Bevk si  je  ustvaril  ugled  kot  pisec  poljudnih  besedil in učbenikov za različna  področja 
biologije .  Bil  je član  Muzejskega  društva  za  Slovenijo  in prvi predsednik  njegovega  Odseka  za 
varstvo  prirode .  V tej  funkciji  je leta  1920 podpisal  Spomenico Odseka  za varstvo  prirode  in 
prirodnih  spomenikov .  Sredi  20-ih let  je igral  pomembno vlogo  pri  ustanavljanju  Ornitološkega 
observatorija  in sklada,  ki je Observatoriju  zagotovil  vir  financiranja  (Tarman 2014) .  Aktiven 
je bil  v lovski  organizaciji,  urejal  je glasilo  Lovec  in se zavzemal  za  varstvo  lovnih  vrst  vreten -
čarjev in za etično upravljanje z njimi . 
Angela  Piskernik  piše, da  je bil  »dr .  Bevk Stanko,  prosvetni  inšpektor  v pok[oju]«,  nastavljen 
kot  honorarni  sodelavec  na  splošni  zoologiji  (Piskernik 1950) oziroma  kot  strokovni  sodelavec 
Prirodoslovnega  muzeja  v Ljubljani  (Piskernik 1957: 4) .  Kot  enega  od  »honorarnih  znanstvenih 
sodelavcev«  ga  vidimo na  nedatirani  sliki  9 v Praprotnik & Pungaršek (2021: 65) .  V tem času 
je Bevk zaradi  visoke starosti  in težav  z zdravjem  le  redko  prihajal  v muzej (Brelih:  »Poročilo 
o stanju  Prirodoslovnega  muzeja v  Ljubljani«,  verjetno  1951; Arhiv  PMS) .  O  razumevanju 

164
SCOPOLIA No 103 – 2022
z direktorico  pa tudi  o njegovi  vertebratološki  dejavnosti  v muzeju po letu  1945 ne vemo  kaj 
dosti .  Brelih  (l . c . ) sicer  piše, da je A .  Piskernik  z razumevanjem  sprejemala  Bevkove pogoste 
odsotnosti z dela in druge neprijetnosti, povezane z njegovo starostjo . 
Leta  1946 je Bevk muzeju  podaril  42 lobanj  sesalcev  18-ih različnih  vrst;  material  je bil  zbran 
v letih  1913–1940 .  Iz tega  obdobja  je v Katalogu zabeležil  tudi  nekaj  svojih ptic  (vključno 
z lobanjo  divjega  petelina),  plazilci  in dvoživke  pa so vsi  iz leta  1946 .  Vretenčarji  so Bevka 
zanimali  ves čas njegove  kariere,  sesalce  in ptice  pa je pričel  zbirati  v raziskovalne  namene že 
pred  prvo  vojno  (Kryštufek & Jernejc Kodrič 2013) .  V vlogi  za  pridobitev  dovoljenja  za  lov 
živali  z dne  6 .  junija  1928 (naslovljeni  na  Velikega  župana  ljubljanske  oblasti)  navaja  kot  argu -
mentacijo:  »Namenil  sem  se proučiti  podrobneje  domačo favno  in izdati  o njej posebno delo« 
(Arhiv 1928/357) .  Bevkovi  »Vretenčarji  Slovenije«  (slika  43b) so dejansko  izšli  leta  1957 (Bevk 
1957) .  Piskernik (1957: 4) v predgovoru  k tej  knjigi  pravi,  da je avtor  »dobil  od ravnateljstva 
[torej  od nje] nalogo,  da […] napiše knjigo  o vretenčarjih  Slovenije,  z določevalnimi  ključi  za 
vse živali  iz te skupine, ki žive na slovenskem ozemlju . « Kot  je razvidno  iz doslej  citiranih 
dokumentov,  je ta  vizija  v Bevku  dozorela  najmanj  tri  desetletja  pred  prihodom  v Prirodoslovni 
Slika 43: Stanko Bevk je že pred vojno sodeloval z muzejem in Muzejskim društvom, po letu 1945 pa je  
bil honorarni znanstveni sodelavec muzeja (a) . b – Bevkovi »Vretenčarji Slovenije« (1957) so prvi poskus  
inventarizacije vretenčarjev po Freyerjevi »Favni« (1842) .
Figure 43: Prior to 1941, Stanko Bevk (a) was a fellow of the Museum Society, and after 1945 the Museum’s  
honorary research associate . His »Vertebrates of Slovenia« (1957) were the first attempt after Freyer (1842) to  
compile the nation’s vertebrate species .

165
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
muzej in izidom knjige .  Bevkovi »Vretenčarji«  so prvi poizkus  obdelave  slovenske  favne  vre -
tenčarjev  po Freyerju .  Omembe  vredno  je, da je knjiga  nastala  v povezavi s Prirodoslovnim 
muzejem in je vsaj deloma temeljila na ohranjenem materialu; nekaj ga je še vedno v muzeju . 4.2.2. Savo Brelih
Leta  1949 se je  v entomološkem  oddelku  kot  pomožni  asistent  zaposlil  Savo  Brelih  (1927–2012; 
Kryštufek & Gregori 2012) . Kariero  je začel  in končal  kot  koleopterolog . V zgodnjih  50-ih 
letih  je videl  svojo  prihodnost  na  Gozdarski  fakulteti,  kjer  se je nameraval  zaposliti  po diplomi  iz 
biologije  (Brelih:  »Poročilo  o stanju  Prirodoslovnega  muzeja  v Ljubljani«,  verjetno  1951; Arhiv 
PMS), ostal  pa je v Prirodoslovnem  muzeju .  V 50-ih letih  se je pričel  ukvarjati  z vretenčarji,  
najprej  s  plazilci  (1951),  leta  1955  pa  tudi  z malimi  sesalci  (slika  44b) .  Julija  1967  se  je na  
Sviščakih  osebno  spoznal  z Borisom Petrovom  (1917–2004: slika  44a) z beograjskega  Inštituta  
za biološke  raziskave  »Siniša Stanković«,  ki je bil na Snežniku  zaradi  zbiranja  malih  sesalcev . 
Petrov  je na  tem srečanju  nagovoril  Breliha,  da  je začel  s preučevanjem  bolh  (Siphonaptera) . To  
skupino  zajedavcev  je Petrov  že pred  drugo  vojno  zbiral  za  ruskega  entomologa  Juliusa  Nikola -
jeviča Wagnerja  (glej  poglavje  3 . 4 . 6) .  Brelih  je izziv sprejel  in v naslednjih  letih  v Prirodoslov -
nem muzeju  ustvaril  veliko  sifonaptersko  zbirko .  Petrov  mu je redno  pošiljal  material,  Brelih  pa 
mu je nekaj  časa vračal  z malimi sesalci  (shranjenimi  v etanolu) .  V 70-ih letih  je prenehal  z in-
Slika 44: Savo Brelih (levo) z Borisom Petrovom okrog leta 1980 (a) . Na desni sliki (b) je Brelih s pastmi za lov  
malih sesalcev na odpravi KOMNIS v okolici Pirana poleti 1957 .  Arhiv PMS .
Figure 44: Savo Brelih (left) and Boris Petrov around 1980 (a) . On the right (b), Brelih carries a bag with kill  
traps for small mammals near Piran during the summer 1957 . PMS  Archive .

166
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 45: Boris Petrov (desno) z asistentoma Vojislavom Vasićem (levo) in Georgom Džukićem leta 1972 pred  
staro zgradbo Biološkega inštituta »Siniša Stanković« v Beogradu . Zbirka sesalcev Prirodoslovnega muzeja  
Slovenije hrani veliko materiala, ki sta ga Petrov in Džukić zbrala v Jugoslaviji .  Arhiv PMS .
Figure 45: Boris Petrov (right) with research assistants Vojislav Vasić (left) and Georg Džukić in front of the old  
building of the Biological Institute »Siniša Stanković« in Belgrade . Photographed in 1972 . PMS  Archive . Slika 46: Savo Brelih na barki Dušana Lušickega, zasidrani na otoku Kaprije, Dalmacija, avgusta 1963 .  Arhiv PMS .
Figure 46: Savo Brelih on Dušan Lušicky’s boat, anchored at the island of Kaprije, Dalmatia, August 1963 . 
PMS Archive .

167
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
tenzivnimi  vertebratološkimi  dejavnosti .  Sifonapterska  zbirka  je dala  material  za  prvo  številko  
muzejske revije  Scopolia,  ki jo je Brelih  objavil  skupaj s Petrovom  (Brelih & Petrov  1978) . 
Sodelovanje  je  povezalo  Prirodoslovni  muzej  Slovenije  z beograjskim biološkim inštitutom  
(slika  45) in vplivalo  na  naslednjo  generacijo  vertebratologov,  predvsem na  herpetologa  Georga  
Džukića  , ki je sodeloval  z Brelihom,  in mamologa  Kryštufka,  ki je sodeloval  s Petrovom . Oba,  
Petrov  in Džukić,  sta  tudi  objavljala  v muzejski reviji  Scopolia  (št .  1 leta  1978 in št .  12 leta  1987) .
Brelihov najpomembnejši  prispevek  k  muzejski  vertebratologiji  je  zbirka  plazilcev 
(4200 primerkov  v alkoholu),  ki jo je ustvaril  v letih  1951–1974 .  Osrednje  mesto zavzemajo 
kuščarice  (Podarcis melissellensis in P. siculus) z jadranskih  otokov .  V letih  1953–1971 je na 
190 jadranskih  otokih  zbral  2675 primerkov  teh  kuščaric .  Po otokih  je potoval  s  prijateljem 
Dušanom  Lušickym z njegovim plovilom  (slika  46) .  Primerke  je po ulovu  evtanaziral,  injiciral 
Slika 47: Samec in 5 samic primorske kuščarice podvrste  Podarcis siculus polenici (Brelih, 1961), endemične  
za otok Kalbula ob obali zahodne Istre, Hrvaška . Podvrstno ime je eponim muzejskega direktorja Antona  
Polenca .  Arhiv PMS .
Figure 47: A male and five females of the Italian wall lizard  Podarcis siculus polenici (Brelih, 1961), which is  
endemic to the islet of Kalbula offshore western Istria, Croatia . The susbpecific epithet is the eponym to Anton  
Polenec, Museum’s Director . PMS  Archive .

168
SCOPOLIA No 103 – 2022
z etanolom  in po pošti poslal  v  muzej, kjer  jih je dokončno  prepariral  Janez Dovič .  Kot je 
razvidno  iz delovnega  načrta  za  leto  1965 (Arhiv PMS), so bili stroški  pošiljanja  enakovredni 
13 dnevnicam .  Breliha  je zanimala  podvrstna  diferenciacija  otoških  populacij .  Poimenoval  je 
nekaj endemičnih podvrst (slika 47), ni pa končal načrtovane taksonomske revizije . 
Brelih  je vztrajno  opozarjal  na  nenadomestljivo  vrednost  arhiviranega  zoološkega  materiala . 
Bil je priča največjemu uničevanju  muzealij  v zgodovini  Prirodoslovnega  muzeja in storil  je 
vse, kar  je bilo  v njegovi  moči,  da zmanjša  škodo .  Predlagano  umestitev  depojev v načrtovani 
novogradnji  v Biološkem  središču  je imel za strokovno  neustrezno  in ji je ostro  nasprotoval . 
Projekt  je bil zakoličen  pod direktorjema  Sivcem in Gogalo  (Činč Juhant 2021: 143), vendar 
ni bil uresničen . 
V Brelihovem  nekrologu  je zapisano:  »Druga  polovica  prejšnjega  stoletja  ni bila  naklonjena 
naravoslovnim  ‘’študijskim’’  zbirkam .  Prevladujoče  mnenje,  ki se je vtihotapilo  tudi  v miselnost 
Prirodoslovnega  muzeja, je v zbirkah  videlo  usedlino  minulega  obdobja,  njihov  ‘’smisel’’ pa v 
kopičenju  prahu .  Tudi v takšni  atmosferi  je Savo ostal  zvest  svojemu prepričanju  o pomenu 
raziskovalnih  zbirk  in njihovi nenadomestljivosti  pri tem, čemur danes pravimo dokumenti -
ranje  biodiverzitete  na nivoju  vrst .  Tako  je z osebnim posredovanjem  večkrat  preprečil,  da bi 
zbirke  končale  v ognju  ali  na smetišču .  V teh,  za kuratorja  nelahkih  letih  je neutrudno  gradil 
študijske  zbirke,  ki so danes  neprecenljive  vrednosti  in temeljni  zoološki  inventar  Prirodoslov -
nega muzeja Slovenije« ( Kryštufek & Gregori 2012: 108) . 4.2.3. Zmago Bufon
Prvi kustos  za vretenčarje  v Prirodoslovnem  muzeju je bil tržaški  Slovenec  Zmago Bufon 
(1910–1973; Polenec 1973) (slika  48), ki se je zaposlil  leta  1954 .  Z aktivno  udeležbo  v odporu 
in povojnem delovanju  med  zamejskimi  Slovenci  si je ustvaril  ugled  pokončnega  in narodno 
zavednega  človeka,  bil  pa je tudi  poznavalec  didaktike  naravoslovja  in dober  pedagog  praktik . 
Slika 48: Zmago Bufon je bil prvi kustos za  
vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije . 
Na sliki je v mladih letih .  Arhiv PMS .
Figure 48: Zmago Bufon was the Museum’s first  
curator of vertebrates . PMS  Archive .

169
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Bufonova  sled  v zbirkah  je neznatna,  prav tako  pa ni objavil  zooloških  del .  Iz Kataloga je 
razvidno,  da je revidiral  nekaj  taksonomskih  determinacij  in slovenskih  imen .  Slovensko  poi-
menovanje  živali  ga  je namreč  zelo  zanimalo,  kot  prevajalec  poljudnih  besedil  pa je pomembno 
vplival  na terminologijo .  Glede  zbirk  je bil Bufon  podobnih  nazorov  kot  direktor  Polenec,  s 
katerim  sta  bila  osebna prijatelja,  namreč  da je »povečanje  zanimanja  javnosti  za naravo  […] 
eden  od  glavnih  ciljev –  če ne edini –  tega  muzeja«  (predavanje  v srbohrvaščini;  tipkopis  hrani 
Arhiv PMS) .  Odigral  je pomembno  vlogo  pri postavitvi  novih  »Polenčevih  dioram«,  občasno 
pa je zapisal  svoje ime  pri izločenih  preparatih;  zanje  je rad  uporabljal  oznaki  »neuporabno« 
ali »razknjiženo« .  Po drugi  strani  pa  je opozarjal,  da »je čuvanje starega  enako važno  kot 
odkrivanje  novega«  (Bufonov  nedatirani  rokopis: Položaj  starih  zbirk naših prirodoslovnih 
muzejev; Arhiv PMS) in da  »… bi bilo  zelo  koristno,  če bi se delo  preparatorja  bolj  načrtno …  
usmerilo k  varstvu  in  obnavljanju  naših študijskih  kot tudi razstavnih  zbirk« (Zapisnik 
Upravnega  odbora  PMS 3 . 7 . 1973; Arhiv PMS) .  V biografskih  virih  je Bufon  le  redko  omenjen 
kot  kustos;  za  Primorski  slovenski  biografski  leksikon  je bil “biolog  in strokovni  pisatelj”  (str . 
154; 3 .  snopič, Goriška  Mohorjeva  družba,  Gorica) .  Bufon  se je v muzeju  razvil  v kompetentne -
ga  poznavalca  zgodovine  prirodoslovja  na  Slovenskem .  Zlasti  ga  je pritegnil  vpliv  razsvetljen -
stva na narodno prebujanje . 
4.2.4. Drugi kustosi in uslužbenci povezani z vertebratologijo
Po Bufonovi  smrti  (1973) je mesto vertebratologa  zasedel  Janez  Gregori  (slika  49), ki je bil  v 
let i h  1965 –1967 že zaposlen  kot  k ustos  za or n itologijo  (Kryštufek & Šere 2021) .  Zanimali  so ga 
ornitofavnistika  in združbe  ptic  v raznih  tipih  gozdov .  V letih  1971–1973 je bil  Gregori  zaposlen 
na  Zavodu  SR Slovenije  za  varstvo  naravne  in kulturne  dediščine,  tako  da  je zanimanje  za  nara -
vovarstvo  prenesel  tudi  v muzej .  Leta  1971 je vodenje  Ornitološkega  kustodiata  prevzel  Ivo A . 
Božič (v muzeju do 2011) (glej  sliko  76) .  Gregori  in Božič, čeprav  oba ornitologa,  nista  dobro 
sodelovala,  Ornitološki  oddelek  pa ni z muzejsko vertebratologijo  nikoli  vzpostavil  organskih 
povezav . 
Po letu  1973 se je Gregori  usmeril  v preučevanje  združb  terestričnih  vretenčarjev,  vključno  s 
pticami .  Na raziskovalni  projekt  “Vpliv  melioracij  na  populacije  vretenčarjev”,  ki ga  je pridobil 
od republiške  Samoupravne  interesne  skupnosti  za raziskovalno  dejavnost,  je novembra  1978 
zaposlil  Borisa  Kryštufka,  ki se  je takoj  posvetil  zbirki sesalcev .  Do leta  1983  sta Gregori 
in Kryštufek  po Sloveniji  zbirala  material  in favnistične  podatke,  pogosto  v družbi  Božidarja 
(Dareta)  Šereta .  Del  teh  dejavnosti  je bil vezan  na inventarizacije  za pionirske  presoje  vpliva 
posegov na biodiverziteto,  ki je v tistih  časih sicer  še nismo  poznali  pod tem imenom .  Šere 
je vse do upokojitve  leta  2011 vodil  obročkanje  ptic .  V 90-ih letih  se  je Kryštufek,  ki je bil 
v  stalnih  sporih z direktorjem,  izogibal  muzeja .  Leta 1994  je  začel  predavati  sistematsko 
zoologijo  na  Pedagoški  fakulteti  Univerze  v Mariboru,  leta  1997 pa še na  Biotehniški  fakulteti 
Univerze  v Ljubljani .  Med februarjem  in aprilom  1998 je preživel  pol  leta  kot  gostujoči  razi -
skovalec  v Muzeju  vretenčarjev  na Univerzi  Shippensburg,  Pensilvanija .  Ko mu  je leta  2000 
uspelo  dobiti  soglasje  direktorja  Gogale,  se je dopolnilno  zaposlil  v Znanstveno-raziskovalnem 
središču  Koper  (ZRS) .  Delež  je postopno  povečal  na 100 % redne  zaposlitve .  Leta  2002 je bil 
imenovan  za  častnega  višjega  raziskovalnega  sodelavca  na  Univerzi  Hull,  Združeno  kraljestvo . 
Leta 2003 se je iz stavbe na Prešernovi 20 odselil na Žibertovo 1 . V letih  1993–1999 je bila  kot  projektna  sodelavka  zaposlena  Katja  Poboljšaj .  Leta  1999 se 
je zaposlila  Staša  Tome, ki se je nekaj  časa ukvarjala  s herpetologijo .  V tem času v muzeju ni 
bilo  koncepta  enotne  vertebratološke  organizacije,  tako  da je vsak strokovni  uslužbenec  delal 
za sebe .

170
SCOPOLIA No 103 – 2022
Na začetku  50-ih let  je imel muzej štiri  preparatorje:  Alojza  Šmuca, Franca  Barbiča,  Janeza 
Doviča in Franca  Lebna .  Trije  od  njih  (Šmuc, Dovič in Leben) so se med oktobrom  1951 in 30 . 
junijem 1952 v Hrvaškem  zoološkem  muzeju udeležili  »Zveznega  zoopreparatorskega  tečaja« . 
Tečajniki  so prišli  iz celotne  Jugoslavije:  Olga  Radža  (Split),  Mira  Petranović  (Zagreb),  Jovan 
Kuševski, Vlado  Madžarevski,  Stojan  Vidinski, Todor  Adžievski,  Žarko  Nastevski  in Milosa -
vljevič  iz  Makedonije,  Avdo  Bjedić,  Ismet  Džolić  in  Hamdija  Demirović  iz  Bosne  in  Hercegovine, 
Aleksandar  Marković,  Milorad  Marčetić  in Glišo  Arsekić  iz Srbije,  Gojko  Džilkanović  iz Črne 
gore  ter  Dušan  Volf,  Božo  Buneta  in Bikadorov  (po spominu Janeza  Doviča) .  Od tečajnikov 
je  verjetno  napravil  najbolj  markantno  kariero  Jovan Kuševski  v  Prirodoslovnem  muzeju 
Makedonije  v Skopju kjer  je po potresu  leta  1963 vodil  postavitev  razstavnih  dvoran  muzeja, 
v kateri  so zbujale  pozornost  zlasti  izvrstne  diorame .  Od drugih  makedonskih  udeležencev  je 
Adžievski delal  v muzeju do leta  1963, Madžarevski  pa je bil zaposlen  na Zavodu  za ribištvo 
(Svetozar Petkovski; ustno, december 2021) . 
Glavni  predavatelj  je bil  muzejski konservator  Pavao  Alinger,  ki se je v zagrebškem  muzeju 
zaposlil  leta  1912 .  Ugled  si je ustvaril  z  delom  »Prepariranje  i konzerviranje  životinja«  (Alinger 
1948) .  Stjepan  Čanadjija  (kasnejši  direktor  Hrvaškega  zoološkega  muzeja)  je tečajnike  poučeval 
v zoologiji,  Alinger  in njegova  pomočnica Ružica  Pahić pa sta  jih uvajala  v prepariranje  in 
Slika 49: Savo Brelih (levo)  
in Janez Gregori (desno) v  
družbi lokalnega planinca pred  
planinskim domom Malačka nad  
Splitom, Hrvaška, aprila 1974 . 
Material malih sesalcev s tega  
potovanja hrani Prirodoslovni  
muzej Slovenije . Arhiv PMS .
Figure 49: Savo Brelih (left)  
and Janez Gregori (right) with  
a local mountaineer in front  
of the Malačka chalet above  
Split, Croatia; April 1974 . 
PMS Archive .

171
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
konzerviranje  živali .  Ružice Pahić se  spominja J .  Dovič, vendar  Nikola  Tvrtković  v  arhivu 
zagrebškega  muzeja o njej ni našel  nobenega  dokumenta .  Slikar  Alojz  Magrle  je tečajnike 
usposabljal  za poslikave,  zlasti  ozadja  dioram .  V tem času je bil direktor  zagrebškega  muzeja 
Nikola  Fink (od 1950; N .  Tvrtković  ustno) .  Tako  je tedanja  oblast,  ki prirodoslovnim  muzejem 
sicer ni  bila zelo naklonjena,  zagotovila  kompetentne  taksidermijske  preparatorje  v  vseh 
nacionalnih  muzejih nekdanje  Jugoslavije .  Prva  razstava  v zagrebškem  zoološkem  muzeju je 
predstavila izdelke tečajnikov ( Podnar et al . 2014) . Muzejski  preparatorji  so v različnih  obdobjih  izdelovali  preparate  za  zunanje  naročnike  (npr . 
Arhiv 1909/46, 1910/52, 1910/98, 1910/303, 1910/304, 1920/108 itd . ), čeprav  jim  ni manjkalo 
delala  v  muzeju .  Komercialna  dejavnost  se  je po  drugi  vojni morda še  razmahnila,  vendar 
dokumentov  o tem ni na  voljo .  Dovič se je spominjal,  kako  je izdeloval  okostja  za  različne  šole . 
Muzej  je imel cenik  preparatorskih  storitev  za  zunanje  naročnike  (Zapisnik upravnega  odbora 
z dne 18 .  februarja  1964; Arhiv PMS), z dodatnimi  sklepi  Upravnega  odbora  pa je uravnaval 
to  tržno  dejavnost,  ki je v muzej pogosto  vnašala  napetosti  pri  izplačilih  ustvarjenega  dohodka: 
»Če mora  preparator  v popoldanskem  času konservirati  material  za  šole,  dobi plačane  nadure« 
(Zapisnik  z  dne  17 .  decembra  1966; Arhiv PMS) .  Večina  muzejskih  preparatorjev  je uporabljala 
preparatorsko  dejavnost  kot  vir  dopolnilnega  zaslužka . Problem ima dolgo  zgodovino  in o raz -
mejevanju  med muzejskim in zasebnim sta  se pogajala  že  Schulz  in Müllner  (poglavje  1 . 1) .  Fran 
Barbič  (v muzeju v letih  1948–1963) je imel zasebno  preparatorsko  delavnico  v Igriški  ulici  v 
Ljubljani  (Galjot 2004) .  Po vojni  so imeli zasebne  preparatorske  delavnice  tudi  Alojz  Šmuc (v 
muzeju v letih  1948–1983), France  Leben (1952–1972) in Viljem Žgavec  (1990–2019) .  Ironija 
usode  je, da je prav  Janezu  Doviču (1951–1993; Činč-Juhant 2021), ki je edini od muzejskih 
preparatorjev  delal  samo za muzej, direktor  Polenec  plačeval  nizko  pripravniško  plačo  dolgih 
17 let (do 1968) . 
4.3. Zbirke
4.3.1. Stanje in rast zbirk
Ob koncu  obravnavanega  obdobja  ni bilo  znano,  kakšno  je stanje  zbirk,  niti  to,  kdo  je za  kaj 
odgovoren .  Breda  Činč Juhant  je takoj  po nastopu  direktorskega  položaja  leta  2002 naročila 
ugotavljanje  dejanskega  stanja .  Na dan  22 .  aprila  2002 je bilo  v muzeju  16 . 905 preparatov  (brez 
oologije  in  osteologije),  na  dan  1 .  januarja  2003 pa 20 . 568 primerkov  (tabela  1) .  Razlika  seveda  ne 
odseva  dejanskega  povečanja,  temveč urejanje  evidence  po kaotičnih  90-ih letih .  Zadnjo  oceno 
(20 . 568 primerkov)  lahko  sprejmemo kot  verodostojen  približek  dejanskemu  stanju  v zbirkah 
vretenčarjev .  V tem obdobju  sta  bila  zaključena  dva projekta  o oceni  pogojev  in mehanizmov 
za  ex situ  varstvo  prostoživečih  rastlin,  živali  in mikroorganizmov  s pregledom  bioloških  zbirk 
v državi  (Batič et  al .  2003a, b) .  Podatke  za  Prirodoslovni  muzej sta  posredovala  M .  Gogala  in 
Sivec .  Po njuni  oceni  so bile  zbirke,  ki jih  hrani  muzej, »zakonsko  zaščitene  in vsaj  v tem smislu 
varne«  (Batič et  al .  2003a: 23) ter  so imele »zagotovljen  prostor  [in] minimalno vzdrževanje 
[…]«   Batič et  al .  2003a: 61) .  Podatka  o sredstvih,  ki jih Prirodoslovni  muzej Slovenije  dobiva 
za  vzdrževanje  zbirk  in tistih,  ki bi bila  potrebna  za  optimalno  delovanje,  Sivec in Gogala  nista  
posredovala  (Batič et  al .  2003a: 24) .  Sivec je v enem izmed dokumentov  izrecno  naveden  kot 
odgovorna  oseba za  vse (sic) zbirke  Prirodoslovnega  muzeja  (Batič et  al . 2003a:  19), v drugem  
dokumentu  (Batič et al .  2003b) pa so kot  odgovorni  za zbirke  vretenčarjev  navedeni  Božič, 
Gregori in Kryštufek (primerjaj sliko 51) . Kot je razvidno  iz tabele  1,  je bil fond  zbirk  leta  1950  približno  dvakrat  večji od onega 
leta  1918, do leta  2003 pa se je povečal  za približno  osemkrat .  Rast  je bila  največja  v zbirkah 

172
SCOPOLIA No 103 – 2022
sesalcev  (21-kratna)  in anamniotov  (18-kratna);  pri slednjih  je šlo  za Brelihov  vložek  v her -
petološko  zbirko .  Zbirka ptic se  je povečala  za skromnih  2,4-krat .  Rast ni imela skupnega 
imenovalca  in ni bila  v ničemer posledica  morebitne  muzejske politike  zbiranja;  slednje  Priro -
doslovni  muzej Slovenije  v tistem  času ni imel niti  na  papirju .  Ekspanzija  zbirk  je bila  zadosti 
velika  in hitra,  da je zakrila  množično  uničevanje  muzealij  v prvih  povojnih  desetletjih  (glej 
poglavje  4 . 3 . 3) .  Večina  rasti  je nastala  po zaslugi  študijskega  materiala .  Tako  je vizija  Sajovica 
in Kosa o »magaciniranih«  ali  »študijskih«  zbirkah  začela  dobivati  oprijemljivo  obliko  v 50-ih 
letih  z intenzivnim  Brelihovim  zbiranjem  različnih  skupin vretenčarjev,  predvsem pa malih 
sesalcev  in plazilcev .  V vlogi  »Prošnja  za oprostitev  strokovnega  izpita  za naziv  preparator«, 
naslovljeni  na »Komisijo za uslužbenske  zadeve  pri IS LRS« (10 .  aprila  1958), je Savo Brelih 
zapisal,  da je pripravil  »zbirko  mehov (kož)  in lobanj  malih  sesalcev,  ki šteje  skupno  600 ek-
semplarjev  iz Slovenije .  To je po velikosti  druga  največja  zbirka  v Jugoslaviji  in največja  v 
Sloveniji«  in »Zbirko  plazilcev,  katera  šteje  c .  500 kuščaric  in kač in je za Radovanovičevo 
zbirko v Beogradu največja v Jugoslaviji« ( Arhiv PMS) . 
V  letih  1951–1954  je  Brelih  intenzivno  zbiral  lobanje  ptic (208  primerkov) .  Ornitološko 
zanimanje je bilo verjetno  posledica  parazitoloških  raziskav,  ki  jih je Brelih  začel  s  tekuti 
(Mallophaga)  in ušmi  (Anoplura),  po spletu  okoliščin  pa razširil  še na bolhe  (Siphonaptera) . 
V drugi  polovici  petdesetih  let  prejšnjega  stoletja  je nastala  potreba  po informaciji  o glodavcih  
in žužkojedih  sesalcih  kot  rezervoarju  meningoencefalitisa .  Brelih  je bil vključen  v raziskave 
(slika  50),  ki jih je vodila  zvezna  »KOMisija za Naučna  IStraživanja«  (KOMNIS) .  Celoten 
projekt  je trajal  6 let  (1954–1959) .  V letih  1955–1956 je v družbi  različnih  slovenskih  biologov 
zbral  približno  75 malih sesalcev .  Ker so bile pričakovanja  KOMNIS večja, se je leta  1957 v 
delo  vključilo  12  članov  ekipe  Laboratorija  zoologije  vretenčarjev  češkoslovaške  akademije 
znanosti  iz Brna  (Laboratoř  pro  výzkum obratlovců  ČSAV; danes  Inštitut  biologije  vretenčar -
jev) .  Tako  je Brelih  junija  in julija  intenzivno  vzorčil  s parazitologom  Bohuslavom  Rosickým, 
decembra  pa z M .  Mrciakom .  Iz tega  obdobja  je v seznam sesalcev  vpisanih 388 primerkov . 
Material  je bil  zbran  zaradi  epidemioloških  in viroloških  preiskav,  zato  je Brelih  prejel  primerke 
malih sesalcev  v slabem stanju,  kljub  temu pa jih je shranil  kot  muzejske primerke (lobanje 
in razpete  kožice) .  V  »Poročilu  o delu  ekipe  za proučevanje  ekologije  encefalomeningitisa« 
z dne 14 .  oktobra  1954 (Arhiv PMS) je navedeno,  da so »mikromamalije«  lovili  »predvsem 
na teritoriju  Kamniške Bistrice,  Kamnika, Bistre  pri Vrhniki  in Ljubljane,  poleg  tega  pa še v 
naslednjih  krajih:  Škocjan  pri  Divači, Postojna,  Predjama,  Ig, Šmartno  pri  Št .  Vidu,  Dramlje  pri 
Celju,  Kanin,  Ratitovec,  Lubnik in Jezerca  nad  Krvavcem . « V vlogi,  naslovljeni  na »Društvo 
muzealcev  in konzervatorjev  v Ljubljani«  (19 .  decembra  1957), je Brelih  najavil  več vertebrato -
loških  objav  (med njimi »Sesalci  Kamniških Alp«  in »Pregled  dosedanjih  najdb  malih  sesalcev 
v Sloveniji«;  Arhiv PMS), kar  pa se ni uresničilo .  Po letu  1957 se Brelih  ni več intenzivneje 
ukvarjal z malimi sesalci . 
Zbirka  sesalcev  je začela  hitro  naraščati  ob koncu  70-ih let .  Tako je samo leta  1989 prišlo 
v  muzej 959  primerkov  sesalcev;  34,5 %  vnosa je šlo na račun  donacij  (Kryštufek  1990) . 
Donacije  so  bile v  tem  obdobju pomemben  vir rasti  zbirke, še  zlasti  pa  stopa v  ospredje 
pridobitev  zbirke  B .  M .  Petrova  leta  1984 .  Prepariranje  materiala  v tem času ni bilo rešeno, 
zbirka  pa je bila  tudi  brez  sredstev  in tehnične  pomoči  (Kryštufek, prav  tam), v prihodnjih 
letih  pa so se razmere  zaostrovale .  Kryštufek  (»Predlog  za  ureditev  zbirke  sesalcev«,  naslovljen 
na  direktorja;  1 .  septembra  1996; Arhiv PMS) je videl  težave  »v razkoraku  med hitrostjo  rasti 
zbirke,  njenim obsegom in tehnično  zahtevnostjo  na eni strani  ter  v  pomanjkanju  organizi -
ranega  dela  in ustreznega  odnosa  do zbirk  s strani  PMS na drugi  strani . « Vodstvo  muzeja je 
probleme  prej  zaostrovalo  kot  pa reševalo .  Značilen  primer,  eden  mnogih,  je Sivčeva zavrnitev 
vloge  za nakup kovinskih kontejnerjev  za hranjenje  kož sesalcev  na sestanku  strokovnega 

173
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 50: Pogodba z dne 10 . aprila 1956 med Savom Brelihom in »Centralnim higienskim zavodom v Ljubljani«  
kot pooblaščencem »Komisije za medicinsko naučna istraživanja (Komnis), Beograd« . Brelih je bil med drugim  
zadolžen za »lov na prenašalce Ixodid (mamalije, reptile in ptice)«, »preparacijo mikromamalij in reptilov« in  
determinacijo  materiala .  Arhiv PMS .
Figure 50: Written contract dated 10 April 1956 between Sava Brelih and the "Central Hygienic Institute in  
Ljubljana" as the representative of the "Commission for Medical Scientific Research (Komnis), Belgrade" . 
PMS Archive .

174
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 51: »Dogovor o urejanju in varovanju zbirke sesalcev Prirodoslovnega muzeja Slovenije« z dne  
15 . februarja 2000, po katerem je odgovornost za zbirko prevzel Ivo A . Božič .  Arhiv PMS .
Figure 51: "Agreement on the arrangement and protection of the collection of mammals of the Natural History  
Museum of Slovenia", dated 15 February 2000, according to which Ivo A . Božič took responsibility for the  
collection . PMS  Archive .

175
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
kolegija  11 .  septembra  1991;  vloga  je bila vložena  20 .  junija  1991  (Arhiv  PMS) .  Kryštufek 
je opozarjal  na slabe  razmere  in propadanje  materiala:  ustno  obvestilo  direktorju  dne 5 .  julija 
1993 in 21 . januarja  1999 (zabeležki;  Arhiv PMS), pisni obvestili  direktorju  dne  14 .  marca  1994 
in 17 .  novembra  1997  (Arhiv  PMS),  obvestila  strokovnemu  kolegiju  (Zapisnik strokovnega 
kolegija  z dne  31 .  avgusta  1998 in Zapisnik  razširjenega  kolegija  z dne  1 .  februarja  1999; Arhiv 
PMS), obvestilo  Inventurni  komisiji za  popis muzealij  leto  1996 (Arhiv PMS), v let nih  poročilih  
za 1993 (Kryštufek 1994) in 1999 (Kryštufek 2000) .  Letnim poročilom  so bile priložene 
fotografije  uničenega  materiala .  V poročilu  za 1993 je navedeno,  da se zaradi  slabih  razmer 
v Prirodoslovnem  muzeju material  pošilja  v tujino  ali  zavrže .  Tako je šla  večina primerkov, 
zbranih  v Pensilvaniji  in Novi Mehiki, v Zoološki  muzej A .  Koenig  v Bonnu .  Material,  zbran  v 
Južni Afriki, je bil prav tako poslan v Bonn, deloma pa v Prirodoslovni muzej Dunaj . 
Februarja  2000 so se končno  direktor  Gogala,  Božič in Kryštufek  sporazumeli,  da zbirko 
sesalcev  prevzame  Božič:  »Zbirko  sesalcev,  tako  študijsko  kot  razstavno,  ureja  od  tega  datuma 
[15 .  februarja  2000]  dalje  Ivo  Božič, skrbi za redno  dezinsekcijo,  pregledovanje,  kot tudi 
za sprejemanje in začasno  oddajanje  gradiva,  npr .  za študijske  namene in vodi inventarno 
knjigo .  […] S 15 .  2 .  2002 preneha  B .  Kryštufku  odgovornost  za vzdrževanje  zbirke  sesalcev« 
(»Dogovor  o urejanju  in varovanju  zbirke  sesalcev  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije«;  Arhiv 
PMS; Slika  51) .  Istega  meseca sta  Božič in Kryštufek  pregledala  stanje  in ugotovila,  »da je 
zbirka  hudo  napadena  z molji  in da  je del  materiala  (kože)  tudi  uničen .  Napadenih  je več omar; 
škoda  je največja  tam, kjer  se  material  nahaja  v  neprimerni  embalaži« (»Zapisnik o ogledu 
zbirke  sesalcev«,  1 .  marca  2000; Arhiv PMS) .  Pri tem je tudi  ostalo;  29 .  marca  2000 se  je 
Kryštufek  pritožil,  »da sanacija  zbirke  ni bila temeljita«  (Arhiv  PMS),  28 .  decembra  2000 
pa je pisno obvestil  direktorja  Gogalo,  da Božič na odgovarja  na vloge  za ogled  in izposojo 
materiala  (Arhiv PMS) .  Leta  2002, ko se  je Gogala  upokojil  in je vodenje  Prirodoslovnega 
muzeja  Slovenije  prevzela  Breda  Činč Juhant,  je bila  zbirka  sesalcev  v razsulu,  v slabem stanju 
pa so bile tudi druge zbirke vretenčarjev . 4.3.2. Hranjenje študijskih zbirk
V 80-ih letih  so bile  študijske  zbirke  razpršene .  Mehovi ptic  so se hranili  v stavbi  Ornitolo -
škega  kustodiata  v Stožicah .  Marca  1988 je to  zbirko  prevzel  Gregori,  v začetku  naslednjega 
leta  pa jo je preselil  v pritlično  stanovanje  na Žibertovi  1 (Gregori 1989) .  Leta  1990 so bile 
v tem prostoru  opravljene  potrebne  adaptacije  (Gregori et  al .  1991) .  Prednji  del  prostora  je 9 . 
maja 1991 dobilo  v brezplačno  uporabo  Društvo  za opazovanje  in proučevanje  ptic  Slovenije 
(DOPPS), zadnji  del  pa se je uporabljal  za hranjenje  ornitološke  zbirke .  Pogodba  z DOPPS je 
veljala  vse dokler  ima muzej v »sosednjem prostoru  svojo zbirko  ptic«  (Pogodba  med PMS in 
DOPPS; Arhiv PMS) . Študijska ornitološka zbirka je tam še v času pisanja . 
Brelihova  zbirka  plazilcev  je bila  zložena  v štirih  posebej v ta  namen izdelanih  omarah  na 
hodniku  v prvem nadstropju,  blizu  izhoda  na  stopnišče .  Po izselitvi  DOPPS-a je bila  prenesena 
v srednjo  sobo stanovanja  v Žibertovi  ulici .  Sesalci  so bili sprva  v delovni  sobi na podstrešju, 
obsežna  gradbena  dela  v muzejski stavbi,  ki so se začela  leta  1986, pa so sprožila  neskončno 
prenašanje  omar iz enega  nadstropja  v drugo .  Leta  1990 je bila  celo  preparatorska  delavnica 
začasno  premeščena v 1 .  nadstropje  muzejske stavbe .  Kasneje  se je zbirka,  ponovno  začasno, 
ustalila v dvorani XII, ki je večji del 90-ih let rabila kot osrednji depo . Ukinil ga je Gogala leta 
1998 s selitvijo  zbirk  v najeto  skladišče  v BTC .  Činč Juhant (2021) vidi v tej  selitvi  bistveno 
izboljšane  razmere  za depojske zbirke .  Dejansko  pa prostori  niso ustrezne  kakovosti  in niso 
bili prilagojeni  potrebam  hranjenja  občutljivega  materiala .  Selitev  je bila  načrtovana  v naglici 
in tako  tudi  izpeljana,  dogovarjanje  pa je bilo  omejeno na ozek  krog  ljudi .  Dislocirani  depoji 

176
SCOPOLIA No 103 – 2022
pomenijo za Kustodiat  za vretenčarje  hudo  dodatno  obremenitev  in izgubo  delovnega  časa, 
otežujejo  pa normalno  delo .  Ob selitvi  je bil izpraznjen  provizorični  depo v dvorani  X, taksi -
dermijski preparati pa shranjeni v sobi desno od vhoda v skladišče . 
4.3.3. Množično uničevanje muzealij
V 60-ih in 70-ih letih  preteklega  stoletja  je prišlo  v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  do 
množičnega  uničevanja  muzealij .  O tem se je dosti  govorilo,  nič pa pisalo  ali  celo  ukrepalo .  Kot 
se v podobnih  primerih  rado  zgodi,  so prevladala  stereotipna  mnenja  in pavšalne  ocene .  Najpo-
membnejši  vir  o odstranjevanju  materiala  iz muzeja so kratke  zabeležke  v Katalogu, ki, ste-
nografskemu  zapisu  navkljub,  vendarle  omogoča  vsaj približen  vpogled  v dinamiko  pridobitev 
in odstranjevanja  vretenčarskih  preparatov  v obdobju  od 1889 do 60-ih let  prejšnjega  stoletja . 
V njem je bila  zadnja  izločitev  zabeležena  leta  1968 .  V navedenem  obdobju  je bilo  dokumenti -
rano  odstranjenih  672 preparatov  vretenčarjev .  Pri  devetih  odstranjenih  preparatih  (1 . 33 % vseh 
izločenih  enot)  ne poznamo  letnice  uničenja,  71 (10,6 %) preparatov  pa je bilo  odstranjenih  pred 
letom  1945 .  Velika  večina uničenja  (592 preparatov;  88,1 %) se je torej  zgodila  v vsega dobrih 
dveh  desetletjih  po koncu  druge  svetovne  vojne .  Povprečna  letna  dinamika  odstranjevanja  pred 
1945 je bila  1,27 preparata,  po tem letu  pa se je povzpela  na  22,0 preparatov .  Kar  545 preparatov 
je bilo  umaknjenih  pred  letom  1956, ko je Polenec  odprl  nove dioramske  postavitve  (Polenec 
1959: besedilo  na  zavihku);  muzejski delavci  so pričeli  vstavljati  preparate  v dioramske  omare 
marca  1956 .  V obdobju,  ko je muzej vodil  Polenec,  je dokumentirana  izločitev  69 preparatov, 
A .  Piskernik  pa jih je samo leta  1946 odstranila  105 .  Velike  večine dokumentirano  zavrženih 
muzealij  po letu  1945 torej  ne  moremo povezati  s Polenčevimi  dioramami .  Gre  za  dve  neodvisni 
uničevanji zbirk različnih direktorjev z različnimi motivi . 
Razpoložljivi  prostor  je pri  vsakršni  rošadi  zbirk  dovoljeval  zelo  malo  manevrskih  možnosti . 
Do  začetka  50-ih  let  je  Prirodoslovni  muzej  izgubil  vse  pritlične  razstavne  dvorane,  torej 
približno  polovico  površin  iz leta  1888 .  Bevk je po izgubi  dvoran  leta  1947 sicer  pisal,  da  se »vsi 
izločeni  predmeti …  hranijo  zaenkrat  v depoju«  (Bevk 1947: 529), kar  pa zelo  verjetno  ni bilo 
mogoče .  V tem obdobju  je ostalo  Prirodoslovnemu  muzeju  vsega  33 m
2
 depojskih  površin  (Baš 
1951), dobrih  pet let  pred  tem pa je samo herbarij  zasedal  površino  62 m
2
 (Arhiv  1944/390) . 
V tem času je Brelih  pisal:  »Depo sicer  obstoja,  vendar  je zelo  neprimeren  in je tudi  v takem 
stanju,  da je dejansko  lahko  v sramoto  Prirod[oslovnemu]  muzeju« (»Poročilo  o stanju  Priro -
doslovnega  muzeja v Ljubljani«,  verjetno  1951; Arhiv PMS) .  V tem času je bila  npr .  »zbirka 
insektov  F .  Schmidta  […] shranjena  na  stranišču«  (Brelih,  prav  tam) .  Razkoraka  med potrebnim 
in razpoložljivim  verjetno  ni bilo  mogoče premostiti,  saj fizičnega  prostora  preprosto  ni bilo  na 
voljo .  Vseeno pa pri uničevanja  muzealij  ni šlo  le za pomanjkanje  prostora .  Kako si razložiti 
izgubo  velikega  števila  rogovij  srnjakov  in jelenov,  gamsjih rogljev  in para  kozorogovih  rogov? 
Ta material  je vpisan na prvih  štirih  straneh  Kataloga pod številkami  od 1 do 75 (glej  sliko 
2 v Kryštufek & Jernejc Kodrič 2013), razviden  pa je tudi  s fotografij  dvorane  X (glej  slike 
3, 18 in 19) .  Zbirko  bi  bilo mogoče rešiti  z malo volje,  ki pa je očitno  ni bilo .  Prevladala  je 
vsenavzoča  miselnost,  da gre  pri vsem  skupaj za staro  in nepotrebno  navlako,  ki jo je vselej 
mogoče nadomestiti .  Temu  so se morda  pridružili  še osebni predsodki,  o katerih  ugibamo v 
nadaljevanju .
V obdobju,  ko je bila  direktorica  muzeja Angela  Piskernik  (1945–1953), je bilo  iz zbirk  od -
stranjenih  478 preparatov,  torej  v povprečju  53,1 preparata  na leto  (slika  52) .  Pred  letom  1945 
so preparate  odstranjevali  v 22 letih  (od skupno  56 let),  torej  v povprečju  na vsakega  2,5 leta, 
v obdobju  A .  Piskernik  pa so jih izločali  prav vsako leto .  Obstaja  še ena pomembna  razlika 
med  izločanjem  muzealij  A, Piskernik  in njenih  predhodnikov .  Pred  letom  1945 so preparate 

177
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
večinoma odstranjevali  zaradi  »dotrajanosti«  ali  »neuporabnosti«,  A .  Piskernik  pa je začela 
na veliko  razdajati  nepoškodovane  preparate,  večinoma kot  učila  (slika  52) .  Pred  letom  1945 
je bila  v ta  namen (dokumentirano)  izločena  ena sama muzealija,  v njenem obdobju  pa je bilo 
darovanih  265 preparatov .  Razmerje  med zavrženimi  in darovanimi  (tudi  prodanimi)  preparati 
je bilo 208 : 265, torej 1 : 1,27 . 
Kaj je sprožilo  to nerazumno  ravnanje  Angele  Piskernik?  Morda  osebna nenaklonjenost 
zoologiji,  za katero  je že v zgodnjih  dvajsetih  letih  trdila,  da je je v muzeju preveč (Arhiv 
1922/83)? Morda  zapoznelo  osebno maščevanje zoologu  Kosu, ki je leta  1921 zasedel  mesto 
kustosa,  na  katerem  se je videla  sama? (glej  poglavje  3 . 3 . 2) .  Morda  želja,  da  z »brezkompromi -
sno«  udarniško  akcijo  ugaja  tedanji  politični  vrhuški,  ki jo je postavila  na  ta  položaj?  Karkoli  je 
že bilo,  uničevanje  muzealij  ni škodilo  ugledu,  ki ga  je imela  pri  oblastnih  strukturah  v povojni 
Jugoslaviji .  Predsednik  Jugoslavije  ji je »z ukazom  št .  117 dne 14 .  11 .  1966 podelil  red  zaslug 
za  narod  z zlato  zvezdo,  in sicer  ''za  posebne zasluge,  dosežene  pri delu  na  področju  znanstve -
Slika 52: Kumulativne krivulje uničenih preparatov vretenčarjev v letih 1889–1968 . Vir podatkov je  Katalog 
(»Inventarna knjiga sesalcev, rib, ptic, plazilcev Prirodoslovnega muzeja«) . 1 – zavržen in uničen material;  
2 – preparati poklonjeni ali prodani različnim ustanovam; 1 + 2 – skupno število preparatov, izgubljenih za  
muzejsko zbirko . Direktorji so navedeni na zgornjem robu . 
Figure 52: Cumulative curves of discarded vertebrate vouchers between 1889 and 1968 . 1 – vouchers discarded  
or destroyed; 2 – vouchers donated or sold to various institutions; 1 + 2 – the sum of vouchers removed from the  
collection . The Museum’s Directors are at the top . 

178
SCOPOLIA No 103 – 2022
nega,  kulturnega  in družbenega  razvoja  države''«  (Stergar 2004: 255) .  Stergar  meni,  da bi ji 
bilo  treba  »postaviti  spominsko obeležje  (npr .  v Prirodoslovnem  muzeju …« (Stergar 2004: 
257) .  Če bo do  tega  res  kdaj  prišlo,  potem naj  bo na  plošči  dokumentirano  tudi  njeno  masovno 
uničevanje kulturne in znanstvene dediščine v Prirodoslovnem muzeju v obdobju 1945–1953 . V  letih,  ko je bil direktor  Planina,  je ostal  tempo izločanja  preparatov  še  vedno izredno 
visok (c .  35 preparatov  / leto),  struktura  namena izločanja  (1 odstranjen : 1,65  darovan)  pa je 
spominjala  na čase Angele  Piskernik .  Leta  1956, ko je Polenec  začel  vstavljati  taksidermijske 
preparate  v dioramske  zaboje,  je bilo še vedno izločenih  26 preparatov,  naslednje  leto  pa je 
številka  padla  na dva preparata  in ostala  relativno  nizka  (1,5 preparata  / leto)  do leta  1968, ko 
je zabeležen  zadnji  odstranjeni  preparat  vretenčarja .  Pripomniti  moramo,  da  pripis »izločen«  ni 
nujno  vselej  sopomenka  za  uničenje  preparata .  Očitno  je bila  pod tem mišljena  tudi  odstranitev 
iz razstavne  zbirke,  ne pa tudi  iz muzeja .  Rjavi lunj  (št .  73 v Katalogu) je bil  »izločen  15 .  III . « 
1946, maja 1954 pa je bil »odstopljen Gimnaziji Moste . Račun!« Primer ni osamljen . 
Slika 53: Taksidermijski  preparat 
škorca ( Sturnus vulgaris) iz 
leta 1887, s kataloško številko 
189, je delo Fedinanda Schulza . 
Muzealija, ki je bila 19 . junija 
1953 darovana 1 . Gimnaziji (danes 
Gimnazija Bežigrad), je bila  
kasneje vrnjena v Prirodoslovni 
muzej Slovenije . Foto: Dare Šere .
Figure 53: Taxidermic mount  
of a common starling ( Sturnus 
vulgaris) from 1887 (catalogue  
no . 189) was done by Fedinand  
Schulz . In June 19, 1953, the  
voucher has been donated for  
educational purpose, but is now  
back to the Slovenian Museum of  
Natural History . Photo: Dare Šere . 

179
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Stanje  zbirk  se je nadalje  poslabšalo  v drugi  polovici  50-ih let,  ko je Polenec  začel  z veliko -
poteznim preurejanjem  razstavnih  zbirk .  Taksidermijskih  preparatov  je bilo za nove diorame  
preveč,  prenesti  pa jih  ni bilo  kam .  Nekaj  so jih  shranili  v provizorij  na  desni  strani  velike  gozdne  
diorame  (dvorana  X), približno  ne mestu med  nekdanjo  vitrino  št .  47 in steno,  kjer  je svojčas  
stala  tridelna  vitrina  št . 44–46  (primerjaj  s sliko  2) . Tam  so taksidermijski  preparati  na  površini  
manjši od 10 m
2
, obupno  natlačeni  in naloženi  v več nadstropij,  čakali  boljših  časov . V 60-ih  letih  
so v ta  prostor  celo  dodajali  nove taksidermijske  preparate  (glej  npr .  št .  464–466 v ornitološki  
zbirki;   Katalog);  drugi  preparati  so bili »deponirani  v  sobi  s  kemikalijami« (npr .  št .  420  v 
zbirki  anamniotov;  Katalog) .  Kot  se  spominja avtor,  ki je prišel  v muzej konec  leta  1978, v 
zaprašenem  provizoričnem  depoju  ni bilo  nobenega  čiščenja,  zračenja  ali  dezinsekcije .  Nikoli  ni 
nobenemu  izmed zaposlenih  sploh  padlo  na  pamet, da  poskuša  odnesti  kak  predmet  zaradi  kakr -
šnegakoli  razloga .  Med tamkajšnjimi  muzealijami  so bili  karizmatični  preparati:  progasta  hijena  
iz menažerije  Schulze  iz leta  1898 (Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019), tjulenj  iz menažerije  
Kreuzberg  (v  muzeju pred 1881),  obe taksidermiji  risov iz 19 .  stoletja,  ohranjeni  preparati  iz 
Indijskega  misijonskega  muzeja  in še mnogi drugi .  Če drugega  ne, so se ti  primerki  vsaj  ohranili . 
Vse,  česar  ni bilo mogoče stlačiti  v ta  bedni provizorij,  pa je izginilo  brez  sledu .  Za preparat  
bengalskega  tigra  in goveda  zebu iz Indijskega  misijonskega  muzeja (glej  poglavje  4 . 4 . 2 . ) se je 
preparator  Janez  Dovič (ustno)  spominjal,  da  ju  je pred  odvozom  razsekal  na  muzejskem dvorišču . 
To pa še  ni vse .  Ko je Polenec  prelagal  stare  preparate  v svoje nove diorame, jim  je od -
stranjeval  etikete .  Slednje  so bile neredko  celo  shranjene,  ni pa jih bilo  več mogoče povezati 
z muzealijami .  Po  srečnemu spletu  okoliščin  se  je  ohranil  pomemben  del taksidermijskih 
preparatov  iz predvojnega  obdobja .  V času preurejanja  razstavnih  zbirk  so namreč dve kotni 
omari  s kovinskim ogrodjem,  nameščeni v dvorani  XI, zakrili  z lesonitnimi  ploščami .  V eni so 
bili skeleti  (slika  30), v drugi  pa taksidermijski  preparati  rib (sliki  23 in 24) .  Preparati  v obeh 
omarah so se tako ohranili in se vse do danes izognili večjemu preurejanju in uničenju . 
Nedavni vpogled  v  osebni  arhiv pokojnega  Sava Breliha  kaže, da so  odgovorni  za to  
uničevanje  muzealij  vedeli .  Brelih  je najmanj  dvakrat  pisal poslanki  Mici Marinko;  ohranjeni  
kopiji žal  nista  datirani,  verjetno  pa sta  is  sredine  50-ih let .  Pri poslanki  gre  očitno  za Mico  
Marijo Šlander  (1911–1973),  ženo Mihe  Marinka,  v  tistem času  predsednika  Centralnega  
komiteja  Zveze komunistov  Slovenije  (1948–1966) in predsednika  slovenske  Narodne  skupščine 
(1953–1963), pred  tem pa predsednika  slovenske  Vlade  (1946–1953) . Brelih  je pisal,  da  direktor  
Polenec  »misli  odstraniti  [stare  herbarije]  z muzeja in pravi, da spadajo edinole  v  papirnico  
Vevče .  Na splošno  smatra  velik  del  znanstvenih  zbirk  za  ''nepotrebno  navlako''  in ponuja  del  tega  
materiala  raznim  ustanovam  in gimnazijam .  S tem bi se zbirke,  ki so sedaj skoncentrirane  na  
enem mestu, razbile  in porazgubile… .  Naravnost  nerazumljiv  pa je njegov  odnos  do  zbirk,  ki se 
nahajajo  v Mariboru  in Podčetrtku . Dasi  je bil  že najmanj  desetkrat  opozorjen  na  te  zbirke,  ki se 
nahajajo  na popolnoma  neprimernih  mestih, se stalno  izogiblje  akciji,  da bi se te  zbirke  rešilo . 
Pred  kratkim  smo  bili  ponovno  obveščeni, da  se sedaj  nahajajo  te  zbirke  v kleteh  in na  hodnikih,  
kjer  so jih že močno napadli  plesen  in hrošči  muzejniki ter,  da jim  preti  nevarnost  popolnega  
uničenja .  S tem bi bila  uničena  življenjska  dela  šestih  priznanih  avtorjev  [v krajšem  dopisu isti  
naslovljenki  Brelih  poimensko navaja  štiri:  Poljanca,  Reiserja,  Payerja,  Jägra  »in druge«],  poleg  
tega  pa bi  ostali  še brez  dragocenih  favnističnih  podatkov  za Štajersko  in Prekmurje,  to  je za  
predele  Slovenije,  ki so nam v tem pogledu  najslabše  poznani . Vsi  slovenski  strokovnjaki,  ki so 
trenutno  na  razpolago,  v desetih  letih  kljub  milijonskim izdatkom  ne bi mogli  obnoviti  materiala  
in podatkov« ( Arhiv PMS) . Zbirke v Mariboru in Podčetrtku so dejansko v glavnem propadle .
Kot  zadnji  so bili uničeni taksidermijski  preparati  treh  velikih  morskih vretenčarjev:  velika  
pliskavka  Tursiops truncatus (pridobljena  1962; številka  v Katalogu 646), morska  lisica  Alopias 
vulpinus (pridobljena  1962; številka  418) in sinji morski pes  Prionace glauca (pridobljen  1956; 

180
SCOPOLIA No 103 – 2022
številka  365) .  Preparat  velike  pliskavke  je potreboval  restavracijske  posege, direktor  Gogala  pa je 
leta  1993 odredil,  da  se uniči .  Po hudih  prepirih  z odgovornim  kustosom  je muzej izdelal  odlitek  
in shranil  lobanjo .  Fotografijo  izvirnika  sta  objavila  Kryštufek & Lipej (1993: 13, slika  4) .  Ostala  
preparata  sta  preprosto  izginila  iz razstavne  dvorane  IX .  Po lastni  izjavi  ju je tehnični  uslužbenec  
Vlado  Popov odpeljal  v piranski  akvarij .  Pri tem transportu  je po muzejskih hodnikih  zbujala  
muzanje  banalna  podrobnost,  da  sta  bila  namreč  preparata  za  službeno  vozilo  predolga,  pa sta  jima  
repa  štrlela  iz prtljažnika .  Kustodiatu  za  vretenčarje  po letu  2003 ni uspelo  izslediti  teh  primerkov . 
Zaradi  opuščanja  rednih  dezinsekcij  in zamrznitve  sredstev  za nakup škatel  za hranjenje  kož,  
so bile v 90-ih letih  pogoste  poškodbe  v zbirki  sesalcev .  Med drugimi  so bile uničene  vse kože  
glodavcev  Arvicola amphibius z Balkanskega polotoka in  Apodemus agrarius . 
Po letu  1950 je Prirodoslovni  muzej posojal  muzejske  eksponate,  ne  da  bi poskrbel  za  njihovo 
vračilo .  Tako si  je paleontolog  Ivan Rakovec  izposodil  najmanj  11 lobanj  sedmih vrst,  ki so 
bile  kasneje  vključene  v zbirko  Oddelka  za  geologijo  Naravoslovnotehniške  fakultete  Univerze 
v Ljubljani .  Vrnjene  so bile avgusta  2013 .  Leta  1955 sta  bili Veterinarskemu  inštitutu  (ali  Ve-
terinarski  fakulteti,  ali  pa obema) posojeni sestavljeni  okostji  konja  in goveda,  ki ju je muzej 
p r i d o b i l  l e t a  19 2 8  (Arhiv 1931/272) .  Teh  preparatov  Kustodiatu  za  vretenčarje  ni  uspelo  izslediti . 
Zagotovo  je bilo  tudi  precej  nedokumentranih  izposoj,  na katere  smo  v preteklosti  naleteli  po 
naključju .  Tako je  npr .  v  muzeju Senckenberg  v  Frankfurtu  hipodgma otoških  kuščaric  iz 
Brelihove  zbirke,  za katere  ni jasno,  kako  so tja  prišle .  Pisec je sprejel  razlago  kustosa  herpe -
tološke  zbirke  v Senckenbergu,  da jih je poklonil  Brelih .  Leta  2022 je Hrvatski  prirodoslovni 
muzej vrnil  pet  primerkov  človeških  ribic,  ki so bile  verjetno  izposojene  v osemdesetih  letih,  o 
čemer pa ni nobenih dokumentov . 
4.3.4. Tuje odprave
Eksotični primerki  vretenčarjev  so  prihajali  v  Deželni muzej  že  pred  letom 1900 
(poglavje 2 . 2 . ), prve načrtovane  odprave  z reprezentativnimi  serijami (hipodigmami) pa so iz 
obdobja  po letu  1945 .  Kustodiat  za  vretenčarje  danes  hrani  primerke  z vseh celin,  vzorčenje  pa 
je bilo  najgostejše  na  ozemlju  nekdanje  Jugoslavije (slika  54) .  Vse do  leta  1991 je bila Slovenija 
Slika 54: Zemljepisni izvor vretenčarjev v Prirodoslovnem muzeju Slovenije . Pike označujejo kraj zbiranja,  
države, iz katerih ima muzej material, pa so obarvane temneje .
Figure 54: Geographic origin of vertebrate vouchers in the Slovenian Museum of Natural History . 

181
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
sestavni  del  Socialistične  federativne  republike  Jugoslavije .  Vretenčarji,  predvsem sesalci  in 
plazilci,  izvirajo  iz vseh njenih federalnih  enot .  Plazilcev  je največ iz Hrvaške .  Kot je bilo 
že omenjeno  v poglavju  4 . 2 . 2 . , je najbolj  reprezentativna  zbirka  kuščaric  z jadranskih  otokov . 
Brelihovo  vzorčenje  na  otokih  sta  kasneje  dopolnila  še Janez  Gregori  in  Staša  Tome .  V 50-ih  letih 
je Brelih  začel  zbirati  tudi  na  hrvaškem  kopnem, v Črni  gori  in Makedoniji  (slika  55) . V 70-ih  
letih  se je po Jugoslaviji  zbralo  le  malo  vretenčarjev,  v 80-ih pa je pričel  Kryštufek  intenzivno 
zbirati  sesalce  (slika  57) po vsem območju Jugoslavije,  še zlasti  pa v Bosni  in Hercegovini,  Črni 
gori  in Makedoniji .  Pri  tem je sodeloval  predvsem z Inštitutom  »Siniša Stanković«  (Beograd) 
in Prirodoslovnim  muzejem Makedonije  (Skopje) .  Skupaj  z donacijami  in drugimi  pridobitva -
mi  je danes  na kustodiatu  več kot  9000 primerkov  sesalcev  iz republik  bivše Jugoslavije;  leta 
2022 jih  je bilo  katalogiziranih  7032 .  Material  plazilcev  in sesalcev  je bil  osnova  večjega  števila 
primarnih  znanstvenih  člankov,  pregledne  objave pa so vendarle  razmeroma  redke .  Najbolj 
stopata  v ospredje  katalog  plazilcev  Jugoslavije  (Brelih & Džukič 1974) in pregled  sesalcev 
Makedonije   (Kryštufek & Petkovski  2003,  2006) .  Sodelovanje  s  skopskim  muzejem  je v 
poznih 80-ih letih vključevalo tudi usposabljanje za obročkovalce, ki ga je vodil Dare Šere . 
Slika 55: Savo Brelih, opremljen  
za lov plazilcev, v družbi dveh  
natakarjev ob Ohridskem jezeru,  
junija 1959 .  Arhiv PMS .
Figure 55: Savo  Brelih,  
equipped for catching lizards  
in the company of two waiters  
near Lake Ohrid in June 1959 . 
PMS Archive .

182
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 56: V 70-ih letih so študenti Oddelka za biologijo ljubljanske univerze organizirali več dvotedenskih  
odprav v Črno goro in Makedonijo . Zbrani material je shranil Oddelek za zoologijo Univerze v Ljubljani in ga  
leta 2007 predal Prirodoslovnemu muzeju Slovenije . Na sliki je prevoz opreme iz vasi Konopište do tabora v  
dolini Smrdljive reke (planina Kožuh, južna Makedonija) julija 1975 . Avtorjev Arhiv .
Figure 56: During 1970s, biology students at the University of Ljubljana organized several expeditions to  
Montenegro and Macedonia . Preserved vouchers were first deposited at the University and transferred to the  
Museum in 2007 . The photograph depicts transport of luggage from the village of Konopište to Mt Kožuh  
(southern Macedonia) in July 1975 . Author’s Archive .

183
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 57: Večina vertebratoloških odprav po republikah nekdanje Jugoslavije v 80-ih letih je bila mamološka,  
glavno prevozno sredstvo pa je bila Lada karavan . Na sliki: prepariranje malih sesalcev pri planinskem domu  
Isak Ruso (1982 m n . m . ) pod Solunsko glavo v osrednji Makedoniji, junija 1989 . Planinski dom je danes  
porušen . Foto: Bogdan Horvat .
Figure 57: The majority of vertebratological expeditions in the republics of the former Yugoslavia in the 1980s  
were mammological, the main means of transport being the Lada Caravan . On the photo: processing of small  
mammals at the Isak Ruso mountain chalet (1,982 m above sea level) below the peak of Solunska glava in central  
Macedonia, June 1989 . The chalet is now demolished . Photo: Bogdan Horvat .
Slika 58: Inventarizacija biodiverzitete na območju predvidene zajezitve Lukovo pole (zahodna Makedonija),  
junija 1989 . Izvajalec je bil Prirodoslovni muzej Makedonije (PMM) . Od leve proti desni: voznik iz Vodnega  
gospodarstva Gostivar, Boris Kryštufek, Svetozar Petrovski (kustos za vretenčarje, PMM), Makedon Petlicarov  
(preparator, PMM) in Zorka Georgievska (kustodinja za botaniko, PMM) . Foto: Dare Šere .
Figure 58: Biodiversity survey on site of the Lukovo Pole hydro power project (western Macedonia) in June  
1989 . The contractor was the Macedonian Museum of Natural History (PMM) . Left-to-right: driver from the  
Water Management Office at Gostivar, Boris Kryštufek, Svetozar Petrovski (curator of vertebrates, PMM),  
Makedon Petlicarov (taxidermist, PMM) and Zorka Georgievska (curator of botany, PMM) . Photo: Dare Šere .

184
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 59: Dovoljenje za zbiranje »morskih ptic« na otočju Dahlak, ki ga je 11 . januarja 1961 izdala vlada Eritreje . 
Arhiv PMS .
Figure 59: Collecting permit for capturing »sea birds« in the Dahlak Archipelago, issued by the Government of  
Eritrea on 11 January 1961 . PMS  Archive .

185
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
V letih  1960–2003 so uslužbenci  muzeja sodelovali  v štirih  večjih odpravah .  Prvi odpravi 
(Etiopija  in Nepal)  sta  bili enkratni,  po letu  1990 pa je na  isto  območje sledilo  več zaporednih 
potovanj .
Etiopija 1960–1961.  Leta 1960  je Klub za raziskovanje  morja in kopna »Raziskovalec« 
organiziral  1 .  jugoslovansko  odpravo  v Etiopijo,  ki je ostala  tudi  edina .  Iz muzeja  se je odprave 
udeležil  Savo  Brelih,  ki je odpotoval  2 . septembra 1960 in se vrnil  14 . marca 1961 . Na  odpravi  
je tudi  upravljal  s financami,  Prirodoslovni  muzej pa je prispeval  »strokovno  opremo« (Štirn 
1961) . Breliha  so primarno  zanimali  ektoparaziti  ptic  (sliki  59 in 60), shranil  pa je tudi  njihove  
gostitelje .  V Prelomni  dolini  (Rift)  in na otoku  Dahlak  je zbral  430 primerkov  ornitofavne,  ki 
so pripadali  123 vrstam  (Brelihova  terenska  knjiga;  Arhiv PMS) .  Ptice  je obdelal  s formalinom 
in posušil  (mumificiral),  vendar  so jih kasneje  v muzeju uničili  škodljivci .  Ohranile  so se samo 
lobanje  in/ali  postkranialni  elementi  153 primerkov .  Od sesalcev  so ohranjeni  trije  primerki 
(Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019) . Iz Brelihovega  pripovedovanja  avtorju  in njegovih  fra -
gmentarnih  terenskih  zapiskov  vemo, da je z odprave  prinesel  lobanje  velikih  sesalcev  (gazel, 
šakalov  ipd . ) in velik  kozarec  v formalinu  konzerviranih  malih  sesalcev .  Med slednjimi  so bili 
netopirji,  muridni  glodavci,  verjetno  afriški  polh  in ščetinasta  veverica  Xerus rutilus .  Vse to  je 
danes  izgubljeno .  Iz fotografske  reportaže  v reviji  Življenje in tehnika (1961, 9: 110–111) tudi  
izvemo, da  je odprava  v Prelomni  dolini  zbrala  najmanj  enega  varana  (slika  61), ki pa prav  tako 
ni ohranjen . Slika 60: Savo Brelih s primerkom egiptovskega jastreba  Neophron percnopterus. Dahlak, 23 . januarja 1961 . 
Jugoslovanska odprava v Etiopijo 1960–1961 . Primerek se ni ohranil .  Arhiv PMS .
Figure 60: Savo Brelih with the Egyptian vulture  Neophron percnopterus collected during the Yugoslav  
Expedition to Ethiopia 1960–1961 . Dahlak, 23 January 1961 . PMS  Archive .

186
SCOPOLIA No 103 – 2022
»Jugoslovanska  odprava  na  Rdeče morje«  je bila  deležna  znatne  medijske pozornosti .  O njej 
sta  med  drugimi  poročala  Življenje in tehnika (1960, 24: 500–501; 1961, 1:13–14, 5:126 – 
128, 9:110 – 111) in beograjska  Politika (1960, III,112: 22 – 23; 1961, IV,119:20–21) .  Pozimi 
1962–1963 je bila  v muzeju postavljena  razstava  z naslovom  »Slovenska  odprava  v Etiopijo« 
(slika 7 v  Vrezec & Kačar 2017: 52) . 
Nepal 1972. V času 15 .  avgust–18 .  november 1972 se je Janez  Gregori  kot  zoolog  udeležil 
IV .  Jugoslovanske  alpinistične  himalajske  odprave  na  Makalu,  kjer  je zbral  65 primerkov  ptic  in 
46 primerkov  sesalcev .  Udeležbo  sta  omogočili  Raziskovalna  skupnost  Slovenije  in Planinska 
zveza  Slovenije  (Gregori 1974) . Rezultati  so bili objavljeni  (Gregori & Petrov 1976; Gregori 
et al . 2018), primerki pa so shranjeni v muzeju . 
Turčija 1993–1995. Prv o  o d p ra v o  ( o kt o b e r–n o v e m b e r  1 9 9 3 )  j e  o r g anizira l  Z o o l o š ki  
oddelek  Karlove  univerze  (Praga),  udeležili  pa so se je Ivan Horáček,  Jan Zima, Petr  Benda  
in Kryštufek .  Naslednji  odpravi  (junij–julij  1994)  sta se  pridružila  Vladimir  Vohralík  in 
Miloš  Macholán,  pri njeni  organizaciji  pa je sodeloval  tudi  Kryštufek .  Na obeh odpravah  je 
bil voznik  Franta  Koubinek .  Prva  odprava  je potovala  z vozilom  prek  Slovaške,  Madžarske,  
Slika 61: Izjemno velik primerek  
nilskega varana Varanus niloticus, 
ujet v Prelomni dolini med 
jugoslovansko odpravo v Etiopijo  
1960–1961 . Primerek se ni ohranil . 
Desno od kuščarja je Savo Brelih,  
levo pa domnevno Babi Štoviček . 
Vir: Življenje in tehnika (1961, 
9: 110 –111) .
Figure 61: Extraordinary large  
Nile monitor Varanus niloticus, 
captured in the Drift Valley  
during the Yugoslav Expedition to  
Ethiopia  1960–1961 . 

187
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 62: Pismo Janeza Gregorija iz Baznega tabora (nadmorska višina 4850 m) na Makaluju, datirano 18 . 
oktober 1972 . V njem muzejskega sodelavca Sava Breliha obvešča o rezultatih terenskega zbiranja materiala . 
Arhiv PMS .
Figure 62: Janez Gregori’s letter from Base Camp (4,850 m above sea level) on Makalu, dated 18 October 1972 . 
In it, he acquaints the Museum’s associate Savo Brelih with the results of field collection . PMS  Archive .

188
SCOPOLIA No 103 – 2022
Romunije in Bolgarije .  Ker  je bil  Balkan  v tem času  bodisi v vojni  bodisi v hektični  tranziciji,  
je druga  odprava  raje  izbrala  potovanje  s trajektom  od Trsta  do Igumenice v Grčiji .  Tretjo  
odpravo  (junij–julij  1995) je pripravil  Kryštufek  in jo financiral  iz raziskovalnega  projekta . 
Udeležila  sta  se je tudi  †Bogdan  Horvat  in Eduard  Kletečki  (Hrvatski  prirodoslovni  muzej) . 
Pot so skrajšali  s  trajektom  iz Benetk  v  Izmir .  Namen  odprav  je bil splošno  favnistično  
vzorčenje .  Netopirji  so  večinoma  shranjeni  v  Pragi, drugi  sesalci pa  v  Prirodoslovnem  
muzeju  Slovenije  in na  Karlovi  univerzi .  Terenske  odprave  v leti  2004–2007 so bile  vsebinsko  
ožje opredeljene,  njihov  cilj  pa je bila  zbrati  vzorce  za molekulno-biološke  analize .  Glavni  
partnerji  v Turčiji  so bili Cengiz  Kurtonur,  Beytullah  Özkan  (Univerza  Trakije,  Edirne)  in 
Haluk  Kefelioğlu  (Univerza  19 .  maja, Samsun) (slika  63) .  Prirodoslovni  muzej ima iz Turčije  
katalogiziranih  1341 primerkov  sesalcev,  ki pripadajo  69 vrstam .  Na tem materialu  temelji  
pregled  malih sesalcev  Turčije  in Cipra (Kryštufek & Voh r alík 2001, 2005, 2009) in niz  
izvirnih znanstvenih objav . 
Republika Južna Afrika 2000–2005. Terensko  delo  v Vzhodni  kapski provinci  je potekalo  
v sodelovanju  z †Rodericom  Baxterjem  (Kryštufek & Haberl 2018) z Univerze  Fort  Hare 
(Alice),  ki je zagotavljala  vozilo  in pokrivala  del  stroškov .  Aprila  2000 smo  opravili  poskusno 
Slika 63: Narodnostno mešana skupina mamologov iz Turčije, Češke in Slovenije v turški Trakiji (julij 1994) . 
Od leve proti desni, stojijo: Vladimir Vohralík, Coşkun Tez, Miloš Macholán, Jan Zima, asistent s Trakijske  
univerze v Edirnah; sedijo: Beytullah Özkan, Boris Kryštufek in Haluk Kefelioğlu . Avtorjev Arhiv . 
Figure 63: International group of mammalogists from Turkey, Czech Republic and Slovenia, in Thrace, Turkey,  
on July 1994 . Left to right, standing: Vladimir Vohralík, Coşkun Tez, Miloš Macholán, Jan Zima, assistant from  
Thrace University in Edirne; seated: Beytullah Özkan, Boris Kryštufek and Haluk Kefelioğlu . Author’s Archive . 

189
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
vzorčenje,  ki  ga je  organiziral  Werner  Haberl  (Dunaj), intenzivna  terenska  zbiranja  malih 
sesalcev  pa so potekala  na  petih  odpravah:  februarja  2001, januarja–februarja  2002, decembra 
2002–januarja  2003,  decembra 2003–januarja  2004  in  februarja  2005 .  V  afromontanskem 
gozdu  in nekaterih  drugih  habitatnih  tipih  je bilo  zbranih  prek  tisoč  malih  sesalcev .  V začetnem 
obdobju zbiranja  so  bile razmere  v  zbirki sesalcev  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije  tako 
slabe,  da je Kryštufek  večino materiala,  zbranega  v letih  2001 in 2002, poslal  v tuje  muzeje 
(glej  poglavje  4 . 3 . 1) .  Prirodoslovni  muzej Slovenije  hrani  vsega  380 katalogiziranih  primerkov 
sesalcev;  nekaj  je tudi  herpetoloških  primerkov .  Del  rezultatov  je bil objavljen  (Kryštufek et 
al . 2004, 2008a,b) . V tem obdobju  je bilo  opravljenih  več manjših, pogosto  tudi  priložnostnih  zbiranj  vretenčar -
jev, zlasti  sesalcev,  in to  v Avstriji,  Grčiji,  Italiji,  Maleziji,  Nemčiji,  Pakistanu,  Tuniziji,  ZDA, 
Indoneziji  in na  Cipru,  Češkem, Norveškem,  Kitajskem  in Sri  Lanki .  Material  so prispevali  tudi 
drugi  uslužbenci  muzeja  in zunanji  sodelavci . Po  letu  2003, ko so se razmere  v muzeju norma -
lizirale,  je Kustodiat  za vretenčarje  terensko  delal  predvsem na sesalcih  nekdanje  Jugoslavije, 
Afrike  in Azije (slika  65) .  Največ materiala  je bilo  zbranega  v Ruski federaciji  (852 katalogizi -
ranih muzejskih primerkov), na Madžarskem (652) in v Maroku ter Zahodni Sahari (501) . 
Slika 64: Terensko delo v rezervatu Great Fish River Reserve nedaleč od Grahamstowna, Vzhodna kapska  
provinca, Republika Južna Afrika . Foto: Alenka Kryštufek .
Figure 64: Field work in Great Fish River Reserve near Grahamstown, East Cape Province, Republic of South  
Africa . Photo: Alenka Kryštufek .

190
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 65: Po letu 2003 je Kustodiat za vretenčarje pogosto zbiral sesalce v tujini tako, da se je pridružil tujim  
odpravam . a – Odprava Laboratorija za biomonitoring Akademije znanosti Tatarstan, maja 2012 v Republiki  
Tatarstan, vzhodno od Volge (Ruska federacija) . b – Postanek na poti v M'Hamid Zaouiat med odpravo  
Prirodoslovnega muzej Grigore Antipa (Bukarešta) in nevladne organizacije Oceanic (Konstanca, Romunija) v  
Maroko; april 2016 . Foto: Alenka Kryštufek (a) in Gabriel Chişamera (b) .
Figure 65: After 2003, the Vertebrate Deptartment frequently collected mammals abroad by joining foreign  
expeditions . a – Expedition of the Biomonitoring Laboratory of the Academy of Sciences of Tatarstan, May  
2012 in the Republic of Tatarstan, east of the Volga River (Russian Federation) . b - Stop on the way to M'Hamid  
Zaouiat during the expedition of the Grigore Antipa Museum of Natural History (Bucharest) and the NGO  
Oceanic (Constanta, Romania) to Morocco; April 2016 . Photo: Alenka Kryštufek (a) and Gabriel Chişamera (b) .

191
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
4.4. Razstavne zbirke
4.4.1. Stare postavitve 
Obdobje  je podedovalo  Dežmanovo  razporeditev  prostorov,  skupaj  z omarami in razstavlje -
nimi  predmeti,  ki pa sta jih dopolnila  in modificirala  Sajovic in Kos .  Vretenčarji  so bili še 
vedno  v dvoranah  IX–XI (slika  2), nekaj  sestavljenih  okostij  (medved, govedo,  konj)  pa je bilo  v 
dvorani  XII .  Ta  je bila  leta  1949 namenjena  nevretenčarjem,  danes  pa služi  občasnim razstavam . 
Kos (1933) v svojem vodniku  žal  ne navaja  razporeditve  muzealij  v razstavnih  dvoranah .  Stanje 
Slika 66: Barjanska habitatna  
diorama (zgoraj) je prvotno  
vsebovala le tri taksidermijske 
preparate ptic . Leta 1987 je Ivo  
Božič vanjo vstavil 42 ornitoloških  
primerkov (spodaj) . Rdeči okvir 
kaže položaj spodnjega izreza v  
diorami .  Arhiv PMS . 
Figure 66: Habitat diorama 
of Ljubljana Moors originally  
contained only three taxidermic  
mounts of birds . In 1978,  
Ivo Božič added further 42  
ornithological  mounts  (below) . 
Red frame indicates the position of  
the lower inset inside the diorama . 
PMS Archive . 

192
SCOPOLIA No 103 – 2022
natančno  dokumentirata  Vodič iz leta  1949 in serija  101 fotografije .  Vitrine  z vretenčarji  so na 
54 fotografijah,  od  katerih  pa so mnoge dvojniki  z istimi motivi .  Fotografije  so bile  izdelane  za 
Unesco  najkasneje  v prvi  polovici  leta  1952 (Arhiv PMS) in ne  kažejo  vselej  enakega  stanja,  kot 
ga  opisuje Vodič .  Ne moremo pa z gotovostjo  izključiti  možnosti,  da  so vsaj  nekatere  izmed teh 
fotografij  nastale  leta  1944, ko  je Kos v vojnem času  poskušal  ohraniti  v fotografijah  »podrobne 
in celotne  slike  zbirk  Prirodoslovnega  muzeja,  njih  razpored  po dvoranah,  njih  zunanjo  organi -
zacijo in celotni vtis« ( Kos 1944: 219) . V  dvorani  IX  so  bili še  vedno »ekološki  razstavki«,  skupaj s  habitatnima  dioramama, 
barjansko  (vitrina  št . 86)  in alpsko  dioramo  (87) . Leta 1987 je I . A . Božič v barjansko  dioramo  
vstavil  42 ornitoloških  primerkov  (35 vrst;  slika  66) in 5 preparatov  malih sesalcev  (Božič 
1989), ki pa so bili večinoma umaknjeni ob kasnejši rekonstrukciji . 
4.4.2. Indijski misijonski muzej
Leta  1949 ali  nekoliko  kasneje  je Prirodoslovni  muzej prejel  zoološke  primerke  iz ukinjenega 
Indijskega  misijonskega muzeja v Ljubljani  (glej  Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019: 113) . 
Preparati  po prevzemu  niso bili  katalogizirani  in etiketirani,  temveč so jih pomešali  z ostalim, 
pogosto  pomanjkljivo  etiketiranim  materialom .  O pridobitvi  je ohranjen  samo seznam  »Živali«  s 
Slika 67: Mlad zebu Bos indicus, ki ga je Prirodoslovni muzej Slovenije prevzel leta 1949 po razpustu  
Indijskega misijonskega muzeja . V spremni dokumentacije je naveden kot »mlad voliček bizon« . Razstavljen je  
bil v veliki dvorani X . Direktor Polenec je v 70-ih letih odredil odstranitev in uničenje preparata .  Arhiv PMS .
Figure 67: Taxidermic mount of a young humped cattle  Bos indicus, obtained from the Indian Missionary  
Museum in 1949 and discarded in the 1970s . PMS  Archive .

193
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 68: Srednje veliki sesalci iz Indijskega misijonskega muzeja so bili razmeščeni v stenski vitrini št . 44–46  
(primerjaj sliko 2) v dvorani X, z obstoječimi eksotičnimi sesalci . Na zgornji polici desno je harza (pisana kuna)  
Martes flavigula, levo pa dve veverici poletuši (taguana)  Petaurista magnificus . Na srednji polici desno je velika  
indijska cibetovka  Vivera zibetha (glej sliko 118 v  Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019) . Spodaj je progasta  
hijena  Hyaena hyaena iz Schulzejeve menažerije (slika 121 v  Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019) .  Arhiv PMS . 
Figure 68: Medium-sized mammals from the Indian Missionary Museum were displayed around 1950 in the  
same cabinet with the existing exotics, like striped hyena  Hyaena hyaena (bottom left) . On the top shelf are  
yellow-throated marten  Martes flavigula (right) and two Hodgson’s giant flying squirrels  Petaurista magnificus 
(left) . On the middle shelf is large Indian civet  Vivera zibetha (right) . PMS  Archive . 

194
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 69: Eden redkih posnetkov taksidermijskega preparata bengalskega tigra  Panthera tigris iz Indijskega 
misijonskega muzeja . V Prirodoslovnem muzeju je bil razstavljen v veliki dvorani X . Direktor Polenec je v 70-ih  
letih odredil njegovo odstranitev in uničenje, vendar je odgovorni kustos rešil lobanjo . Foto: Arhiv PMS .
Figure 69: A rare photo of the mount of Bengal tiger  Panthera tigris from the Indian Missionary Museum . The  
mount was dismembered during 1970s; the skull, however, was secured .  Archive PMS .

195
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
številkami  in slovenskimi  imeni; številk  ni mogoče  neposredno  povezati  z  zoološkimi  primerki . 
Imena so bila  dodana  na  osnovi  poznavanja  domače favne,  tako  da  večinoma povedo  zelo  malo 
ali  so celo  zavajajoča .  Tako  je zebu označen  kot  »mlad  voliček  bizon«  (slika  67); v muzeju se 
je o tem primerku  govorilo  tudi  kot  o jaku  (Dovič, ustno) .  Ta zebu je bil tisti  »bivol«,  ki ga je 
septembra  1937 na misijonski razstavi  v paviljoni  ''G'' VII ljubljanskega  razstavišča  napadal 
»tiger  z demonskim pogledom«  (Jernejc-Kodrič & Kryštufek 2019: 114–115) .  Podlasica  je 
domnevno cibetovka,  »2 večji podlasici«  sta  morda  harzi  Martes flavigula itd .  Kustodiat  za 
vretenčarje je pričel s sistematično identifikacijo primerkov šele v prejšnjem desetletju . 
V navedenem seznamu »Živali«  je 55 vretenčarjev  (28 sesalcev,  18 ptic  in 9 plazilcev),  ki 
so bili preparirani  taksidermijsko,  ali  pa kot  kože  ali  lobanje .  Navedenih  je tudi  »9 kozarcev  z 
vloženimi  eksotičnimi  živalmi«,  ki pa niso  ohranjeni .  Od vsega  tega  materiala  se je ohranilo  15 
primerkov  (7 sesalcev,  1 ptica  in 7 plazilcev) .  Nekaj  taksidermijskih  preparatov  je bilo  razsta -
vljenih  v omari  št .  44–46 v dvorani  X (slika  68) .  Taksidermijska  preparata  zebuja  in tigra  (slika 
69) sta  bila  razstavljena  v isti dvorani,  v prostoru  med omaro  št .  44–46 in vitrino  št .  47 (zebu) 
in med omarama  št .  57–59 in št .  60–62 (tiger) .  Oba preparata  sta  bila  uničena  v času direktorja 
Polenca .  Preparati  kač  so bili  po letu  1987 postavljeni  v omaro  št .  32–33, leta  2021 pa umaknjeni 
zaradi potrebne restavracije . 4.4.3. Polenčeve zbirke
Anton  Polenec  je takoj  po prevzemu direktorskega  položaja  (1955) pričel  s celostnim  preu -
rejanjem  razstavnih  zbirk  v t . i .  diorame .  Opisane so v vodniku  »Narava  v muzeju« (Polenec 
1959) in deloma  ponazorjene  s črtnimi  risbami Rudija  Gorjupa  (1915–2001) .  Dioram  je bilo  115, 
organizirane  pa so bile  v sedem sklopov:  (i) izumrle  živali  in rastline,  (ii) cvetnice,  (iii) žuželke, 
pajki, polži,  (iv) ribe, dvoživke,  plazilci,  mali sesalci,  (v) ptiči, (vi) sesalci  in ptiči v visokih 
gorah  in gozdu,  in (vii)  barske,  gorske  in morske živali .  Trije sklopi  (iv–vi) z 52 dioramami 
predstavljajo  vretenčarje,  vretenčarski  preparati  pa so bili postavljeni  tudi  v  sklopih  (iii)  in 
(vii) .  Vsaka  diorama  ima  v vodniku  (in v Katalogu) svojo številko,  na katere  se sklicujem  v 
nadaljnjem besedilu . 
Rekonstrukcija  postavitev  temelji na spominu  (Kryštufek,  Šere), citiranem  Polenčevem 
vodniku  in ohranjenih  fotografijah  (Arhiv  PMS;  Božič  1989) .  V  dvorani  XI  sta bili kotni 
omari s kovinskim ogrodjem  v obliki  črke  »L« (številke  38–42 in 29–31 na sliki 2) zakriti  z 
lesonitnimi  ploščami .  Pri vhodu  so bile tri  predstavitve  razvojnih  odnosov  živalstva  (diorama 
št .  57), vretenčarjev  (št .  58) in človečnjakov  (št .  59) .  Sledilo  je 14 dioram,  od  tega  tri  s sladkovo -
dnimi ribami (št .  60–62), tri  z  dvoživkami  in plazilci  (št .  63–65) in 8 dioram  z  malimi in srednje 
velikimi sesalci  (št .  66–73) .  Na omarah  so bili taksidermijski  preparati  velikih  ptic (žerjav, 
labod,  pelikan,  ribji orel,  plešec  in bela  štorklja) .  Dvorana  X je ohranila  podobno  ureditev  kot 
je predstavljena  v Vodiču .  Ob  steni  pod okni je bilo šest omar s  33 dioramami (št .  74–106; 
slika  70) z ornitološkimi  preparati .  Na nasprotni  strani  je vzdolž  celotne  dolžine  dvorane  stala 
velika  vitrina,  znana  kot  »velika  gozdna  diorama«  ali  sklop  »sesalcev  in ptičev  v visokih  gorah  
in gozdu«  (diorama  št .  107, oz .  sklop  vi; Polenec 1959) .  Ta postavitev  se je v glavnem  ohranila 
bolj  ali  manj nespremenjena  do danes .  Prvotna  razporeditev  preparatov  v gozdni  diorami je 
gravitirala  proti  središču  s karizmatičnim  preparatom  rjavega  medveda pri ubiti kozi (sliki 3 
in 71) .  Kompozicijo  so na obeh straneh  zaokrožili  učinkoviti  preparati  skupine jelenov  na levi 
strani  in Bornovega  kozoroga  na desni .  To skladje  je bilo porušeno  po letu  2015 z umikom 
starega  medveda in njegovo  nadomestitvijo  z novejšim  preparatom  Alojza  Šmuca mlajšega 
v skrajnem  desnem koncu  diorame .  Kaže, da se od Polenčeve  postavitve  ni ohranila  nobena 
fotografija .  Diorama je  deloma upodobljena  na naslovnici  Polenčevega  vodnika (Polenec 

196
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 70: Razstavna dvorana X s Polenčevimi dioramami, postavljenimi leta 1956 . Pogled iz dvorane IX proti  
dvorani XI (primerjaj s sliko 18) . V dioramah so bili ornitološki preparati . Preparat beloglavega jastreba  Gyps 
fulvus je bil prvotno nameščen nad prehodom v dvorano IX (glej sliko 19) .  Arhiv PMS .
Figure 70: The main display hall X in 1956 . The cabinets contained ornithological mounts . PMS  Archive .

197
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
1959) .  Na prednji  strani  je rjavi  medved, na hrbtni  pa jelen  in košuta  (slika  71) .  Oba jelena  je 
muzeju poklonil  baron  Born,  prepariral  pa ju je Viktor  Herfort .  Ta taksidermijska  preparata 
s kultnim  statusom  sta  bila  fotografirana  za izdajo  Ilustriranega  Slovenca  (glej  sliko  38, levo 
spodaj) .  Leta  2014 je bil jelen  zaradi  poškodb  umaknjena  iz diorame,  zamenjal  pa ga je taksi -
dermijski preparat Jožeta Mausarja, ki ga je muzej kupil leta 2010 . Polenčevih  skupin se je oprijel  vzdevek  diorame .  Termin ima  dolgo  zgodovino  in širok  
spekter  uporabe,  zato  ga je  smiselno precizirati .  Če  govorimo o prirodopisnih  dioramah  
(skupinah), je  najkompleksnejša  »habitatna  diorama« (angleško:  habitat  diorama) ali, v 
definiciji K . Wonders,  »ekološka  skupina« (angl . :  ecological  group; Wonders 1 99 3 : 2 1 ) .  
Takšna postavitev  je  verodostojen  posnetek  stanja  v  naravi  v  vseh  svojih podrobnostih . 
Ima  tri  glavne  komponente:  (i)  dvodimenzionalno  realistično  ozadje,  (ii)  tridimenzionalni  
prostor,  zapolnjen  z materialom  (prst,  kamenje, rastlinje)  z nahajališča,  ki poustvari  krajino,  
in  (iii)  taksidermijski  preparat  karizmatične  vrste  (navadno)  sesalca  ali ptice (Wonders 
1993) .  Poustvarjena  mora biti iluzija  sklenjenega  prehoda  med  elementoma  (ii)  in (iii) .  Od 
vseh dioram,  kar  jih je bilo  postavljenih  v Prirodoslovnem  muzeju, samo Kosovi barjanska  
in alpska  diorama  v popolnosti  ustrezata  definiciji  habitatne  diorame .  Polencu  se  je le pri  
nekaterih  ihtioloških  postavitvah  zdelo  potrebno,  da je njihovo  ozadje  posnetek  resničnosti:  
Slika 71: Poenostavljena upodobitev dela izvirne postavitve »velike gozdne diorame« na ovitku Polenčevega  
vodnika »Narava v muzeju« . Slika je delo Rudija Gorjupa . Na naslovnici je medved iz leta 1868 (glej sliko 3),  
na hrbtni strani pa jelen in košuta iz Bornove obore (glej sliko 38, levo spodaj) . Medved in jelen sta bila kasneje  
umaknjena iz postavitve . Vir: Polenec (1959) . 
Figure 71: Central part of the “large forest diorama” as depicted by Rudi Gorjup on the cover of Polenec’s  
Exhibition Guide . On the front cover is the bear from 1868 (cf . Figure 3) with goat’s carcass; stag and hind from  
Born’s pen are on the back cover . The bear and the stag were subsequently removed from display .

198
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 72: Diorame z ornitološko vsebino, razstavljene leta 1956; številke dioram, kot jih navaja  Polenec (1959), 
so naveden v oklepaju . a – Sestavljena skupina vijeglavke  Jynx torquila (levo), smrdokavre  Upupa epops 
(sredina) in vodomca  Alcedo atthis (desno) (diorama št . 82) . b – Biološka skupina dveh čukov  Athene noctua 
v starem vrbovem žlamborju (diorama št . 80) . c – Kanja Buteo buteo (diorama št . 75) . d – Biološka skupina  
mestnih lastovk  Delichon urbicum z gnezdom (diorama št . 94) . Foto: Ivo A . Božič .
Figure 72: Ornithological groups in 1956 . a – A composed group with Eurasian wryneck  Jynx torquila (left),  
Eurasian hoopoe  Upupa epops (middle) and common kingfisher  Alcedo atthis (right) . b – Biological group of  
two little owls  Athene noctua in a willow hollow . c – buzzard  Buteo buteo . d – Biological group of common  
house martins  Delichon urbicum with a nest . Photo: Ivo A . Božič .

199
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Slika 73: Dve biološki skupini iz sklopa nevretenčarjev (iii), v obdobju 1956–1987 razstavljenih v dvorani XII . 
Številki skupin, kot jih navaja  Polenec (1959), sta v oklepaju . a – Mravljišče rjave gozdne mravlje z zeleno  
žolno  Picus viridis (diorama št . 31) . b – Šoja Garrulus glandarius v diorami, posvečeni rjavemu (majskemu)  
hrošču (diorama št . 40) .  Arhiv PMS .
Figure 73: Two biological groups from the Invertebrate hall, which were on display between 1956 and 1987 . 
a – Anthill with the European green woodpecker  Picus viridis . b – Eurasian jay  Garrulus glandarius in a 
composition dedicated to the cockchafer . PMS  Archive .

200
SCOPOLIA No 103 – 2022
Slika 74: Hermelin ali velika podlasica  Mustela erminea v letni (a) in zimski dlaki (b) je bil priljubljen razstavni  
motiv tudi pred letom 1956 . Polenec se je odločil, da vsako sezonsko obarvanost predstavi kot samostojno  
biološko skupino, ki pa imata v njegovem vodniku ( Polenec 1959) isto številko diorame (69) .  Arhiv PMS .
Figure 74: Eurasian ermine Mustela erminea in summer (a) and winter fur (b) displayed in 1956 . PMS  Archive .

201
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Sava pri Radovljici  (diorama  št .  60; glej  Polenec 1959), Sava  pri  Črnučah  (št . 61),  Krka  pri  
Otočcu  (št .  62) in Sava pri Tomačevem  (št .  74) .  Velika  gozdna  diorama  (št .  107 v sklopu  vi) 
je dejansko  »sestavljena  skupina«  (angl . : composite  group,  synthetic  group)  z nekaj  elementi  
zonalne  skupine  (angl . : zonal  group) .  Postavitev  vključuje  nenaravno  veliko  število  in razno -
vrstnost  osebkov  in vrst,  ki so razvrščeni  v iluzionističen  prehod  visokogorja  (na  desni strani  
postavitve),  v sredogorje  z gozdom  kot  najbolj  razširjenim  in najpomembnejšim ekosistemov  
Slovenije,  ki tudi  v postavitvi  zavzema večino prostora .  Muzej je s postopnim dodajanjem  
eksponatov  tudi  obe Kosovi habitatni  diorami počasi pretvoril  v  sestavljeni  skupini (glej  
sliko  37) .  Mnoge  izmed Polenčevih  dioram  lahko  opredelimo  kot  »slikovite  skupine« (angl . : 
picturesque  group),  saj ozadje  rabi  le  kot  barvit  okvir  taksidermijskemu  preparatu;  pogosto  je 
ozadje  abstraktno  ali  celo  enobarvno . Te  postavitve  navadno  ne ustrezajo  definiciji  »biološke  
skupine« angl . : biological  group)  ali  »preproste  / enostavne  skupine« (angl . : simple group)  v 
smislu, kot  jih opredeljuje  K .  Wonders .  Pri  njih  je v ospredju  določena  vrsta  (pogosto  ptica),  
v značilnem  položaju  ali aktivnosti,  v izrezu  značilnega  habitata,  lahko  tudi  brez ozadja;  
takšne  skupine  so lahko  razstavljene  v steklenih  samostojnih  vitrinah .  Tej definiciji  ustrezajo  
mnogi izdelki  Sajovica  in Kosa, ki jih je Polenec  rad  vključeval  v svoje diorame .  Polenčeve  
paleontološke  postavitve  (št .  1–9) in dve mitološki  diorami  ustrezata  definiciji  »miniaturne  
diorame«  (angl . : miniature  group) .  Od mitoloških  postavitev  je bila prva tridimenzionalna  
predelava  znane  Valvasorjeve  upodobitev  hudiča  kot  polšjega  pastirja  (št .  109), druga  pa bajka  
Slika 75: Sestavljena skupina življenja na peščenem morskem dnu . Od vretenčarjev so zastopani morsko šilo  
Syngnathus sp . (levo), morski konjiček  Hippocampus sp . (sredina) in dva zlatobrova (oradi)  Sparus aurata 
(diorama št . 115;  Polenec 1959) .  Arhiv PMS .
Figure 75: A composed group of marine life on a sandy bottom . Vertebrates are represented by pipefish  
Syngnathus sp . (left), seahorse  Hippocampus sp . (middle) and two gilt-head breams  Sparus aurata . Displayed in 
1956 .  Archive PMS .

202
SCOPOLIA No 103 – 2022
o zlatorogu  (št .  110); slednja  je imela za ozadje  alpsko  pokrajino  pri Logu  pod Mangartom . 
Dežmanova  postavitev  je vsebovala  znatno  »trofejno  skupino«  (angl .  trophy  group)  rogovij  in 
rogov (slika 3), ki pa jo je Polenec odstranil in zavrgel .
Diorame  so bile  lesonitne  škatle  različnih  dimenzij s taksidermijskim  preparatom  (ali  več 
njih) v imitaciji naravnega  okolja,  poslikanim  ali  samo prepleskanim  ozadjem, zastekljeno  
sprednjo  stranico  in osvetljavo  z vrha  postavitve  (slike  72–75) . Postavljene  so bile  prav  tako  
v lesonitne  omare,  ki so v osrednji  dvorani  X sledile  postavitvi  Dežmanovih  omar  (slika  70) . 
Velika  gozdna  diorama  (št .  107) je zapolnila  celotno  notranjo  steno,  ob kateri  je pred tem 
stala  večdelna  omara  št .  47–53, manjše prečne  konstrukcije  s pticami pa so ohranile  položaj  
Dežmanovih  omar št .  57–85 (glej  sliko  2) .  Stare  omare so bile v celoti  odstranjene .  Kot  se 
je spominjal  preparator  Dovič v 80-ih letih,  so jih skozi okna  prvega  nadstropja  metali  na  
osrednje  dvorišče,  vendar  pri padcu  niso razpadle .  Nato  so jih razkosali  s sekirami .  Ker so 
bile zlepljene s klejem, jih ni bilo mogoče razbiti na stičiščih, tako da so sekali les . 
Ozadja  dioram  so bila  nared  že leta  1956 . Poslikala  sta  jih Pliberšek  in Vavpotič,  kakovost  
pa  je  slabša od izdelkov  Kosove dobe .  Istega leta  je  bila nared  tudi večina rastlinskih  
imitacij  (Praprotnik & Pungaršek 2021), posamezne primerke  pa so vstavljali  v diorame  
še v letih  1957, 1958, 1959 in celo  1961 .  Imitacije rastlin  so bile nekoliko  dražje  (248 . 270 
Slika 76: Skeletiranje brazdastega kita Balaenoptera physalus v letih 2003–2011 je bil najzahtevnejši, a tudi  
najodmevnejši razstavni dosežek v novejši zgodovini muzeja . Na sliki je začetno sestavljanje posameznih  
elementov v okostje leta 2011 v skladiščnih prostorih BTC . Skelet je bil istega leta dokončno sestavljen v stavbi  
Prirodoslovnega muzeja Slovenija . Od leve proti desni: Mojca Jernejc Kodrič, Ivo A . Božič in vodja tehnične  
službe Borut Tome . Foto: Cirili Mlinar .
Figure 76: Skeleton of a Fin whale  Balaenoptera physalus before assembled and displayed to the public in 2011 . 
Left to right: Mojca Jernejc Kodrič, Ivo A . Božič and Borut Tome . Photo: Ciril Mlinar .

203
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
din) od poslikav  ozadja  (230 . 340 din) .  Najdražja  (42 . 000 din) je bila  panorama  v »diorami  
velikih  sesalcev«  (št .  107) .  Prirodoslovni  muzej je plačal  nadaljnjih  24 . 680 din  za  slike  sledov  
sesalcev in  upodobitev  evolucijskih  rekonstrukcij .  Taksidermijski preparati  so  večinoma 
izvirali  iz obstoječega  muzejskega  fonda,  dodanih  pa je bilo  14 sesalcev  in 34 ptic,  prepa -
riranih  v letih  1955–1962 .  Material  je bil zbran  načrtno,  kar  je še posebej očitno  iz dveh  
pridobitev  leta  1957: petih navadnih  netopirjev  (Myotis myotis) za dioramo  št .  70 (»veliki  
netopirji«)  in nakupa  kože  velikega  hrčka  (Cricetus cricetus) za 2 . 000 din (diorama  št .  72), 
ki je naveden  za  Prekmurje  (Polenec 1959: 94), kjer  pa ne živi .  Za alpsko  dioramo  je muzej 
leta  1959  iz Avstrije  z zamenjavo pridobil  dva taksidermijska  preparata  alpskega  svizca  
(Marmota marmota) .  Največji zalogaj  je bila  nabava  suhih preparatov  jadranskih  rib, ki jih 
je Prirodoslovni  muzej kupil  leta  1958 od  Ive Frankovića  iz Splita;  za  49 primerkov  je plačal  
229 . 800 din . 
Diorame  so Polencu  prinesle  Valvasorjevo  nagrado  Slovenskega  muzejskega  društva  (Činč 
Juhant  2021) .  Navkljub  laskavim mnenjem,  da je bila prenova  »revolucionaren  podvig«  
(Činč Juhant 2021) ali  celo,  da  pomeni »novo  rojstvo  […] muzeja« (Polenec 1959), so bile  
diorame,  po mnenju pisca, v najboljšem  primeru  zmeren  dosežek .  Nobena  od  njih  ni dosegla  
kakovosti  Kosovih  in Sajovčevih  izdelkov .  Nič tudi  ne kaže,  da bi kdo  razmišljal  o postopni  
zamenjavi obstoječih postavitev in njihovi integraciji v nove oblike . Prenova je bila temeljita  
in hitra,  morda  tudi  v skladu  z revolucionarnimi  petdesetimi  leti,  ko je vse, kar  je ustvaril  
prejšnji  čas, veljalo  za  preživeto  in zastarelo .  Zamenjava  lesenih  Dežmanovih  omar,  ki so bile  
mojstrovina  mizarske  obrti,  s cenenimi lesonitnimi  škatlami,  odseva  miselnost  transformaci -
je in njen strokovni ter estetski nivo . 
Polenčeve diorame so  ostale,  komaj  s  kakšnimi  popravki, do leta  1987,  ko je  Sivec 
odredil  njihovo  ostranitev;  za  fotografsko  dokumentacijo  stanja  ni poskrbel .  Tako  so se nam 
ohranili  samo fragmenti .  Po odstranitvi  dioram  sta  bili  v dvorani  XI odkriti  kovinski  omari  s 
preparati  rib in s sestavljenimi  okostji . V dvorani  X je bila  ohranjena  velika  diorama  (št . 107),  
nasproti  nje pa so bile  postavljene  stare  Dežmanove  vitrine,  v katerih  je bila  nekdaj  Zoisova  
mineraloška  zbirka .  Leta  1988 je Božič v te  vitrine  namestil  322 že obstoječih  taksidermij -
skih preparatov 217 vrst ptic . Ta postavitev vse do danes ni doživela bistvenih predelav .
Seznam  občasnih  razstav  je objavila  Činč Juhant  s sodelavkama  (Činč Juhant et  al . 2021),  
zato  ni potrebe  po ponovnem navajanju .  Ena najodmevnejših  razstav,  kar  jih je imel Priro -
doslovni  muzej v svoji zgodovini,  so bili Brelihovi  »Plazilci  Jugoslavije«  (1967) .  Predstavi -
tev  živih  primerkov  vseh vrst  plazilcev  je bila  izjemen izziv .  Načrtovana  je bila  za  leto  1966, 
vendar  je bila  zaradi  težav  pri  zagotavljanju  živih  primerkov  prestavljena  na  leto  1967; zaprta  
je bila  leta  1968 .  Vse vrste  plazilcev  z ozemlja  Jugoslavije,  razen  treh  vrst  morskih  želv,  ki 
so bile razstavljene  kot  taksidermijski  preparati,  so bili predstavljene  žive .  Po avtorjevem  
spominu so bili plazilci  v lesenih  terarijih  s steklenim  pokrovom,  tako  da so jih obiskovalci  
opazovali  od zgoraj .  V  »Poročilo  o delu  za leto  1968«  je Brelih  zapisal,  da sta razstavo  
pripravila  »skupno s  kolegico  M[ajo] Hafner« .  »Razstava  je  zajemala  dve veliki dvorani  
(eno je posodil  Narodni  muzej) in je bila po obsegu do sedaj največja  tovrstna  razstava  v 
Jugoslaviji .  […] Poleg  živih in prepariranih  živali  je bilo  […] razstavljenih  tudi  50 panojev  
s fotografijami,  napisi, skicami, zoogeografskimi  kartami  in podobnim« (Arhiv PMS) . Pri 
pripravi  razstave  sta  pomagala  Hrvaški  narodni  zoološki  muzej iz Zagreba  in Prirodoslovni  
muzej Makedonije iz Skopja . 
Marca  2003 je Kustodiat  za  vretenčarje  (Kryštufek,  Božič,  Jernejc  Kodrič)  prevzel  13,2 m 
dolgo  truplo  brazdastega  kita,  opravil  skeletiranje  ter  organiziral  konzervacijo  in montiranje  
skeleta  (slika  76) .  Celoten  projekt,  ki je bil eden največjih  razstavnih  dosežkov  v  novejši  
zgodovini Prirodoslovnega muzeja, je bil zaključen leta 2011 ( Jernejc Kodrič et al . 2012) . 

204
SCOPOLIA No 103 – 2022
5. Leto 2003 in Kustodiat za vretenčarje
Leta 2002  je  vodenje muzeja prevzela  Breda  Činč Juhant  in ostala  na tem položaju  do 
februarja  2022 .  Njeni glavni  zaslugi  sta  normalizacija  medčloveških  odnosov  in vzpostavitev 
sistema dela  v Prirodoslovnem  muzeju .  Določila  je organizacijske  enote,  njihove  odgovorno -
sti in naloge .  Enote  so imele na voljo  denarna  sredstva,  katerih  namembnost  je bila  določena . 
Anarhijo  in samovoljo  90-ih let  je zamenjal  sistem .  To je imelo močan pozitiven  učinek  na  rast 
zbirk,  ki so se v naslednjih  dveh  desetletjih  podvojile  (tabela  1) .  Veliko  dela  je bilo  vloženega  v 
sanacijo  zbirk,  njihovo  ponovno  urejanje  in digitalizacijo .  Razmere  so danes  bistveno  boljše,  kot 
pa so bile  kadarkoli  v preteklosti  muzeja .  Po drugi  strani  ostajajo  prostorske  razmere  nespreme-
njene .  To je za  Kustodiat  za  vretenčarje  še posebej neugodno  zaradi  diskriminatornih  izhodišč, 
katerih  korenine  segajo  v 90-a leta .  Zbirke so bolj  razpršene  po Ljubljani  (v občinah  Center, 
Šiška in Bežigrad) kot pri drugih kustodiatih, kar za osebje pomeni dodatno obremenitev . 
Ob reorganizaciji  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije,  ki jo je direktorica  opravila  leta  2003, 
so bili v novoustanovljenem  Kustodiatu  za vretenčarje  Božič, Gregori  in Kryštufek  (vodja) . 
Šere,  čeprav  vsebinsko povezan  z vertebratologijo,  je bil  premeščen v tehnično  službo,  vseeno 
pa je še naprej  tesno  sodeloval  s Kustodiatom  za vretenčarje  in se tudi  udeleževal  sestankov . 
Leta  2004 se je na kustodiatu  zaposlila  Mojca  Jernejc  Kodrič,  leta  2012 pa Urška  Kačar  in Al 
Vrezec .  Vrezec  je obdržal  zaposlitev  na  Nacionalnem  inštitutu  za  biologijo  (NIB) .  V prvih  letih 
je delal  na  kustodiatu  70 % delovnega  časa,  delež  pa je postopno  zmanjšal  na  dopolnilnih  20 % . 
V vmesnem  obdobju  sta  se upokojila  Gregori  (2008) in Božič (2011), za  določen  čas pa so bili 
zaposleni  Alenka  Petrinjak  (2007–2011), Jure  Jugovic  (2010–2011) Sanja  Behrić  (2017–2018) in 
Borut  Štumberger  (2019–2021) .  Februarja  2022 je vodenje  kustodiata  prevzela  Mojca  Jernejc 
Kodrič .
Zahvale
Za posredovane  podatke,  fotografije  in pomoč pri  delu  se zahvaljujem  sodelavcem  v Prirodo -
slovnem  muzeju Slovenije:  Janezu  Doviču, Mojci  Jernejc  Kodrič,  Urški  Kačar,  Davidu  Kuncu 
in Daretu  Šeretu .  Za pomoč z informacijo  sem  hvaležen  tudi  kolegom  naravoslovcem  Georgu 
Džukiću,  Svetozarju  Petkovskemu,  Metodiju  Velevskemu  in Nikoli  Tvrtkoviću .  Polona  Bitenc 
(Narodni  muzej Slovenije)  je ljubeznivo  skenirala  arhivske  posnetke  na ploščah  (slike  6, 17 in 
33 – 35) .  Matija  Križnar  je velikodušno  delil  bazo  skeniranih  dokumentov  iz Arhiva  Narodnega 
muzeja, kar  mi  je prihranilo  veliko  časa in močno olajšalo  delo .  Prispeval  je tudi  slabo  znan 
portret Frana Kosa za naslovnico te številke .

205
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Literatura
Alinger, P . , 1948: Prepariranje i konzerviranje životinja .  Nakladni  zavod  Hrvatske,  Zagreb,  
259 str .
Anonimus, 1910: Deželna lovska razstava v Ljubljani .  Lovec, 1 (11): 207–208 .
Anonimus,  1913:  Zatiranje  kač na Kranjskem l .  1912 .  Občinska uprava. Glasilo »Kmetske 
županske zveze«, 8 (4): 26–27 .
Anonimus,  1949:  Vodič po zbirkah Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani .  Prirodoslovni  muzej, 
Ljubljana, 47 str .
Baš, F . , 1951: Situacijska slika slovenskih muzejev .  Zgodovinski časopis, 5 (1–4): 257 – 277 .
Batič, F . , V . Meglič, M . Gogala, J . Lebez Lozej & B . Strel, 2003a: Pregled in ocena pogojev 
ter mehanizmov ex situ ohranjanja prostoživečih in kmetijskih rastlin, živali, mikroorganizmov 
in gliv v Sloveniji . Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Ljubljana, 157 str . 
Batič, F . , F . Celar, S . Gomboc, B . Sket, N . Gunde-Cimerman et  al . , 2003b: Ocena pogojev in 
mehanizmov za ex-situ varstvo prostoživečih rastlin, živali in mikroorganizmov . Ministrstvo  za  
okolje, prostor in energijo, Ljubljana, 273 str . (ni paginirano) .
Beuk, S . , 1920: Odsek za  varstvo  prirode  in prirodnih  spomenikov .  Glasnik Muzejskega društva 
za Slovenijo. Prirodoslovni del, 1 (1–4): 69–75 .
Bevk, S . , 1947: Naravoslovni muzej .  Tovariš, 3 (22): 529 .
Bevk, S . , 1957: Vretenčarji Slovenije . Kmečka knjiga, Ljubljana, 290 str .
Božič, I . A . , 1989: Ptiči Slovenije . Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, 429 str .
Božič,  I .  A . ,  1989:  Poročilo o delu v letu 1988 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej 
Slovenije,  Ljubljana .
Božič,  I .  A . ,  1995:  Poročilo o delu v letu 1994 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej 
Slovenije,  Ljubljana .
Božič, I .  A . , 2009: Rezultati  obročkanja  ptičev  v Sloveniji:  1926–1982 .  Scopolia Supplementum, 
4: 23 – 110 .
Brelih, S . & G . Džukić,  1974:  Catalogus faunae Jugoslaviae. VI/2, Reptilia .  Consilium 
Academiarum Scientiarum  Rei  Publicae  Socialisticae  Foederativae  Jugoslaviae .  Academia  
Scientiarum et Artium Slovenica, Ljubljana, 32 str .
Brelih, S . & B . Petrov, 1978: Ectoparazitical  entomofauna  of  Yugoslav  mammals .  I .  Insectivora  
and Siphonaptera stated on them .  Scopolia, 1: 1–67 .  
Bufon, Z . , 1971: K stopetdesetletnici  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije  v Ljubljani .  Argo, 10(2): 
164 –200 .
Čanadjija, S . , 1964: O značenju,  radu,  ulozi  i potrebama  prirodoslovnih  muzeja .  Str .  81–84 v: 
Pavletić,  J . , M .  Pavlovsky  &  V .  Brajdić  (eds . ): VI Plenum prirodoslovne sekcije Saveza muzejskih 
društava Jugoslavije . Zagreb, 5–8 IX 1962 . Hrvatski narodni zoološki muzej, Zagreb, 95 str . 
Činč Juhant B . , 2021 . Prirodoslovni muzej po letu 1944 .  Scopolia, 100: 127–155 . 
Činč Juhant B ., S . Tom e , L . Trampuž & A . Jamnik,  2021 .  Komuniciranje  Prirodoslovnega  
muzeja Slovenije z javnostjo .  Scopolia, 101: 105–156 .
Deschmann, K . , 1888: Führer durch das Krainische Landes–Museum Rudolfinum in Laibach . 
Verlag des Landes–Museum, Laibach [Ljubljana], 179 str .
Dovič, J . , 2009: Moj prvi stik z uradno ornitologijo .  Scopolia Supplementum, 4: 201 .
Franke, I . , 1892: Die Gewässer  in Krain  und  ihre  nutzbare  Fauna .  Jahresbericht der k. k. Staats- 
Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1891/92, str . 1–24 + zemljevid . 
Freyer,  H . ,  1842:  Fauna der in Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilien und Fische . 
Egerschen Gubernial – Buchdruckerei, Laibach [Ljubljana], 91 str . 

206
SCOPOLIA No 103 – 2022
Galjot, B . , 2004: Lovstvo ni le znanje .  Lovec 87 (2): 81–83 .
Gregori,  J . ,  1974:  Zoološke raziskave v dolini Baruna (Nepal) v času IV. JAHO na Makalu . 
Neobjavljeno poročilo (datum 21 . 1 . 1974), 28 str . 
Gregori,  J . ,  1989:  Poročilo o delu v letu 1988 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej 
Slovenije,  Ljubljana .
Gregori,  J . ,  1995:  Poročilo o delu v letu 1994 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej 
Slovenije,  Ljubljana .
Gregori, J . , 2009: 80 let  organiziranega  obročkanja  ptičev v Slovenij .  Scopolia Supplementum, 
4: 2–16 .
Gregori, J . , 2010: Naša znana ornitologa, Janko in Božidar Ponebšek .  Svet ptic, 16 (3): 22–23 .
Gregori, J . & I . Krečič, 1979: Naši ptiči . Državna založba Slovenije, Ljubljana, 327 str . 
Gregori, J . & B . Kryštufek, 2021: Ob stoti številki revije Scopolia .  Scopolia, 100: 9–12 .
Gregori, J . & B . Petrov,  1976:  Scientific  results  of the  Yugoslav  1972  Himalaya  expedition:  
Mammalia .  Academia scientarum et artium Slovenica, Classis 4: Historia naturalis, 
Dissertationes, 19 (1): 3–20 .
Gregori, J . , I . Božič, J . Dovič, D . Šere & V . Ž gav ec,  1991:  Poročilo o delu v letu 1990. 
Neobjavljeno poročilo, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana .
Gregori, J . , J . Dovič, D . Šere & V . Ž gav ec, 1993: Poročilo  o delu  v letu  1992 .  Neobjavljeno  
poročilo, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana .
Gregori, J . , U . Kačar & A . Vrezec,  2018:  Katalog  ptičev Nepala  v  zbirki Prirodoslovnega  
muzeja Slovenije .  Scopolia, 94: 1–104 .
Hoch en wa rt,  F .  J . ,  G r a f e n  v . ,  18 3 6 :  Leitfaden für die das Landes Museum in Laibach Besuchenden . 
Laibach, 19 str . 
Hutterer, R .   &  B .  Kryštufek,  2020:  A  history  of mammal  research  in  Europe .  V:  K . , 
Hackländer  &  F .  E .  Zachos (eds . ):  Handbook of the Mammals of Europe,  Springer . 
https://doi.org/10.1007/978-3-319-65038-8_5-1
Jernejc Kodrič, M . & B . Kryštufek, 2019: Katalog  sesalcev  v zbirki  Prirodoslovnega  muzeja 
Slovenije II . Red: Carnivora; podred: Feliformia .  Scopolia, 95: 1–116 .
Jernejc Kodrič, M ., S . Tom e & B . Kryštufek, 2012: Okostje brazdastega kita v Prirodoslovnem 
muzeju Slovenije .  Scopolia, 77: 1–168 .
Kos, F . , 1923a: Ob  stoletnici  D .  Dežmanovega  (Carl  Deschmann)  rojstva .  Glasnik Muzejskega 
društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 2–3 (1–4): 52–56 .
Kos,  F . ,  1923b:  Zoološko-biološki  večeri v  zoološkem  institutu  univerze  v  Ljubljani .  Glasnik 
Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 2–3 (1–4): 56–57 .
Kos, F . , 1925a: Prispevek  k morfologiji  in biologiji  arhianelida  Polygordius triestinus Woltereck . 
Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 4–6(1–4): 15–28 .
Kos, F . , 1925b: Ivor  G . S .  Montagu .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 
4–6(1–4): 62–64 .
Kos,  F . ,  1925d:  Merops apiaster  L .  v  Sloveniji .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. 
Prirodoslovni del, 4–6(1–4): 78–81 .
Kos,  F . ,  1928:  Poročilo  o  prirodopisnem oddelku  Narodnega  muzeja  v  Ljubljani .  Glasnik 
Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 9 (1–4): 78–86 .
Kos, F . , 1929: Ris (Lynx lynx L . ) na ozemlju  etnografske  Slovenije .  Glasnik Muzejskega društva 
za Slovenijo. Prirodoslovni del, 10 (1–4): 57–74 .
Kos, F . , 1933: Zoološki  oddelek .  Str .  7–118 v: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. 
Prirodopisni del . Narodni muzej, Ljubljana, 219 str .

207
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Kos, F . , 1944: Postanek  in razvoj  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani .  Prirodoslovna izvestja, 1: 
199–219 .
Kosić, I . , 2009: Goli otok: najveći Titov konclogor . Udruga  Goli  otok  "Ante  Zemljar",  Mikrorad,  
Zagreb .
Križnar,  M . ,  2021:  Zgodovina in  razvoj muzejskega  naravoslovja  do  osamosvojitve  
Prirodoslovnega muzeja leta 1944 .  Scopolia, 100: 15–126 . 
Kryštufek, B .,   1990:  Poročilo o delu v letu 1989 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej 
Slovenije,  Ljubljana .
Kryštufek, B .,  1991: Sesalci Slovenije . Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 294 str .
Kryštufek, B .,  1994: Poročilo za leto 1993 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej  Slovenije,  
Ljubljana .
Kryštufek, B ., 2000: Poročilo za leto 1999 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej 
Slovenije,  Ljubljana .
Kryštufek, B . & J . Gregori, 2012: V spomin . Savo Brelih (1927–2012) .  Scopolia, 75: 107–111 . 
Kryštufek, B . & W . Haberl, 2018: Roderick  Murray  Baxter:  24 August  1951–17 October  2015 . 
Folia Zoologica, 76: 120–127 .
Kryštufek, B . & F . , Janžekovič,   1999:  Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije.  Te h n i š k a  
založba Slovenije, Ljubljana, 544 str .
Kryštufek, B . & M . Jernejc Kodrič, 2013: Katalog  sesalcev  v zbirki  Prirodoslovnega  muzeja 
Slovenije  I .  Red: Lagomorpha,  Erinaceomorpha,  Macroscelidea,  Afrosoricida,  Scandentia,  
Hyracoidea, Didelphimorphia, Diprodontia, Monotremata .  Scopolia, 79: 1–194 .
Kryštufek, B . & L .  Lipej, 1993: Kiti (Cetacea) v severnem Jadranu .  Annales, 3: 9–20 .
Kryštufek, B .  &  S .  Petkovski, 2003: Annotated  checklist  of the  mammals  of the  Republic  of  
Macedonia .  Bonner Zoologische Beiträge, 51 (4): 229–253 .
Kryštufek, B . &  S .  Petkovski, 2006: Mammals of  Macedonia  - current  state  of  knowledge . Str . 
95–104 v: Petkovski,  S .  (ur . ): Anniversary proceedings: Eighty years of achievement by the 
Macedonian Museum of Natural History (1926–2006) .  Prirodonaučen  muzej na Makedonija,  
Skopje .
Kryštufek, B . & D . Šere, 2012: Janez Gregori – osemdesetletnik .  Scopolia, 101: 157–164 . 
Kryštufek, B . & V . Voh r a lí k, 2001, 2005, 2009: Mammals of Turkey and Cyprus . Znanstveno-
raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, str . 140, 292, 372 .
Kryštufek, B ., B . Flajšman & H . I . Griffiths, 2003: Living with Bears – A large European 
carnivore in a shrinking world .  Ecological  Forum LDS  &  Liberal  Democracy  of Slovenia,  
Ljubljana, 368 str .
Kryštufek, B ., W . Haberl, R . Baxter & J . Zima, 2004: Morphology  and  karyology  of  two  
populations  of the woodland  dormouse Graphiurus murinus  in  the Eastern  Cape,  South  
Africa .  Folia Zoologica, 53 (4): 339–350 .
Kryštufek, B ., R . Baxter, W . Haberl, J . Zima & E . Bužan, 2 0 0 8 a :  S y s t e m a t i c s  a n d  
biogeography  of  the  Mozambique thicket  rat,  Grammomys cometes, in Eastern  Cape Province,  
South Africa .  Journal of Mammalogy, 89 (2): 325–335 .
Kryštufek, B ., W . Haberl &  R .  Baxter, 2008b: Rodent  assemblage  in a habitat  mosaic within  
the  Valley  Thicket  vegetation  of  the  Eastern  Cape Province,  South  Africa .  African Journal of 
Ecology, 46 (1): 80–87 .
Kryštufek, B ., G . Shenbrot, T . Klenovšek & F . Janžekovič, 2021: Geometric  morphometrics  of  
mandibular  shape in the  dwarf  fat-tailed  jerboa:  relevancy  for  trinomial  taxonomy .  Zoological 
Journal of the Linnean Society, 192: 1363–1372 .

208
SCOPOLIA No 103 – 2022
Mahnič, K . , 2016: Josip Mantuani  in moderni  muzej: prispevek k razumevanju  Mantuanijevih  
prizadevanj  za  reorganizacijo  Deželnega  muzeja  za  Kranjsko . Zbornik za umetnostno 
zgodovino, 52: 199–220 .
Mantuani, J . , 1911: Poročilo  o dež[elnem]  muzeju »Rudolfinum«  za l .  1910 .  Carniola, 2 (1–2): 
127–142 .
Mantuani, [J . ], 1919: † Alfonz Müllner .  Carniola, 9(1–2): 92–93 .
Mantuani, J . , 1922: Djelovanje ljubljanskog muzeja .  Narodna starina, 2 (3): 313–318 . 
Mantuani,  [J . ],  1923:  †  Prof .  dr .  Gvidon Sajovic .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. 
Prirodoslovni del, 2–3 (1–4): 48–52 . 
Mantuani, [J . ] & [G . ] Sajovic, 1915: † Fran Dobovšek .  Carniola, 6 (4): 241–244 .
Marinčič,  M . , 2021: Avgust  Munda,  prvi  ribiški  pisec .  Str .  71–72 v: O ribah, ribištvu in Posavju . 
Posavski muzej Brežice, Brežice . 
Miller, G .  S . .  1912: Catalogue of the mammals of Western Europe (Europe exclusive of Russia) . 
British Museum (Natural History), London, 1019 pp .
Mitchell-Jones, A . J . , G . Amori, W . Bogdanowicz, B . Kryštufek, P . J . H . Reijnders, F . 
Spitzenberger, M . Stubbe, J . B . M . Thissen, V . Voh r a lí k & J . Zima, 1999: The Atlas of 
European Mammals . T & A D Poyser Ltd . , London, 484 str .
Morris,  P .  A . ,  2012:  A history of taxidermy: Art, science and bad taste .  2nd edition .  MPM 
Publishing, Ascot, 396 str .
Montagu, I .  G .  S . , 1923: On some  mammals  from Jugoslavia .  Proceedings of the Zoological 
Society of London, 93 (4): 865 – 870 .
O gn e v, S .  I . , 1926: A systematic  review  of  the  mammals  of  Russia .  I .  On foxes  living  in Russia . 
Annales Musei nationalis Hungarici, 23: 202–240 .
Piskernik, A . , 1923: Psihizem . Čas, 17 (4): 229–239 .
Piskernik, A . , 1950: Prirodoslovni  muzej  v Ljubljani .  Naši  muzeji  v letu  1950 .  Varstvo spomenikov, 
III: 194–196 .
Piskernik, A ., 1957: Predgovor .  Str .  3–5 v Bevk S . , 1957: Vretenčarji Slovenije .  Kmečka knjiga,  
Ljubljana .
Planina, F . , 1955: Pereči problemi Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani .  Muzeji, 9: 87–92 .
Podnar, M ., M . Vajdić, Z . Godec & N . Tv rt kov ić , 2014: Sačuvane  u vremenu: prepariranje  
životinja u Hrvatskom prirodoslovnom muzeju .  Priroda, 104 (7–8): 55–60 .
Polenec, A . , 1959: Narava v muzeju . Mladinska knjiga, Ljubljana, 161 str .
Polenec, A . , 1973: In memoriam .  Zmago Bufon  višji kustos  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije . 
Biološki vestnik, 21 (1): 72 – 74 .
Ponebšek, J . , 1925: Legát ali čebélar .  Lovec, 12: 276–279 .
Ponebšek, J . , 1929: Ferdinand Schulz – osemdesetletnik .  Lovec, 16: 183–186 .
Praprotnik, N ., 2015:  Botaniki,  njihovo delo  in  herbarijske  zbirke praprotnic  in  semenk  v 
Prirodoslovnem muzeju Slovenike .  Scopolia, 83/84: 1–414 .
Praprotnik, N . & Š . Pungaršek, 2021 . Kustodiat za botaniko .  Scopolia, 101: 51–103 .
P us a nov,  I .  I . ,  1962:  In memory  of Vladimir  Emmanuilovich  Martino .  Bulletin Moskovskogo 
občestva  ispitatelej prirodi. Otd. Biologii, 67 (6): 113–117 .
Sajovic,  G . ,  1904:  Iz Darwinove  knjige .  Slovenski Narod,  38:  208  (13 .  september), 209  (13 . 
september), 210 (15 .  september), 211 (16 .  september), 214 (20 .  september), 215 (21 september)  
[brez  paginacije] . 

209
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Sajovic, G . , 1905: Nekaj  črtic  o človeškem  pokolenju .  Naši zapiski. Socialna revija, letnik  3, št . 9  
(str . 131–134), št . 12 (str . 196–204) .
Sajovic, G . , 1910a: B . Naravoslovni oddelek .  Carniola, 1(1):39–42 .
Sajovic, G . , 1910b: Ornitologika za leto 1909 .  Carniola, 1(1): 42–52 .
Sajovic, G . , 1910c: Želve v ljubljanski okolici .  Carniola, 1(2): 178–180 .
Sajovic, G ., 1911: Poročilo o prirodopisnem oddelku za l . 1910 .  Carniola, 2(1–2): 142–146 .
Sajovic, G . , 1913a: Herpetologični zapiski za Kranjsko .  Carniola, 4 (1–2): 22–52 .
Sajovic,  G . ,  1913b:  Beiträge  zur Reptilienkunde  Krains .  Verhandlungen der zoologisch – 
botanischen Gesellschaft Wien, 64: 150–175 . 
Sajovic, G . , 1913c: Kače na Kranjskem .  Pedagoški letopis, 13: 103–124 .
Sajovic,  G . ,  1915:  Prirodopisni  sestavki  v  letnih  izvestjih  naših srednjih  šol .  Carniola,  6  (3): 
131–140 .
Sere, D . , 2001: 75 years of the Bird Ringing Scheme Ljubljana .  Euring Newsletter, 3: 70–71 .
Šere,  D . ,  2009:  Kratko  poročilo o  obročkanih  ptičih  v  Sloveniji, 1983–2008 .  Scopolia 
Supplementum, 4: 111–174 .
Shergalin, J . E . , 2013: Boris  Mikhailovich  Petrov  (1917–2004) – ornithologist,  theriologist  and  
twice  emigrant .  Astrahanskij vestnik ekologičeskogo obrazovanija, 4 (26): 227–230 (v Ruščini) .
Stergar, J . , 2004: Dr . Angela  Pisker nik  (1886 –1967), koroška  naravoslovka,  naravovarstvenica  in 
narodna  delavka . Str . 227–257  v Žitek,  A . (ured . ) Ženske skozi  zgodovino . Zveza zgodovinskih  
društev Slovenije, Ljubljana .
Svojtka, M ., L . Salvini–Plawen & E . Mikschi, 2009: Biographischer  Abriss zu Johann  Jakob  
Heckel (1790 –1857) . Österreichischer Fischerei, 62(11–12): 285–288 .
Svojtka, M ., L . Salvini–Plawen & E . Mikschi, 2012: Johann  Jakob Heckel  (1790–1857), der  
Begründer  der systematischen  Ichthyologie  in  Österreich:  Ein  biographischer  Überblick . 
Schriften Verein zur Verbreitung naturwissenschaftlicher Kenntnisse, 148–150: 43–74 .
Štirn, J . , 1961: Preliminarno poročilo o delu 1. Jug[oslovanske] odprave v Etiopijo .  Neobjavljeno  
poročilo (datum 25 . 4 . 1961), 12 str .
Tarman, K . , 2014: Stanislav  Bevk  - pobudnik  ustanovitve  Ornitološkega  observatorija  v Ljubljani . 
Svet ptic, 20 (2): 18–19 .
Te k avčič, R . & D . Šere,  2019:  Terenski priročnik za obročkovalce ptic pevk [ ptic nepevk] . 
Schwarz print, Ljubljana, 316 + 173 str .
Thackray, J . & B . Press, 2009: Nature's Treasurehouse. A history of the Natural History Museum . 
3rd ed . Natural History Museum, London, 144 str .
Tunnicliffe, S .  D .  &  A .  Sheersoi (ur . ), 2015: Natural history dioramas. History, construction 
and educational role . Springer, Dordrecht, 289 str .
Va s i ć ,  V . , 2011: Veliki Vladimir i kružok Martino .  Detlić, 2011 (5): 29 .
Vrezec, A . & U . Kačar, 2017: Katalog  vpijatov  (Coraciiformes)  ornitološke  zbirke  Prirodoslovnega  
muzeja Slovenije .  Scopolia, 91: 41–112 .
Webster, F . S . , 1945: The birth of habitat bird groups .  Annals of Carnegie Museum, 30: 97–118 .
Wonders, K . , 1993: Habitat dioramas .  Acta Universitatis Upsaliensis, N . S . 25: 1–262
Zimmermann, K . , 1962: Nachruf  auf  W .  E .  Martino .  Zeitschrift für Säugetierkunde, 27: 251–252 .

210
SCOPOLIA No 103 – 2022
Obiskovalci Zoološke postaje Trst na krovu 44-tonske raziskovalne ladje »Adria« ob istrski obali . Fran Kos je četrti  
z desne (s čepico), Carl Cori pa prvi z leve . Fotografirano dne 26 . septembra 1913 .  Zgoraj je Kosov lastnoročni zapis  
na hrbtni strani fotografije, ki pa je zagotovo novejšega datuma . Pri svojem imenu Kos namreč navaja doktorski  
naziv, v katerega pa je bil promoviran šele 16 . februarja 1920 .  Glej tudi sliko 11 na str . 110 . Arhiv PMS .

211
Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department
Del razstavljenih ptičjih jajc in gnezd v vitrini št . 97, ki je bila pred letom 1956 del »Ekološke zbirke« v  
dvorani IX . Na vrhu omare so taksidermijski preparati ptic na gnezdu (od leve proti desni): velikega skovika  
(Otus scops),  sršenarja (Pernis apivorus) in zlatovranke (Coracias garrulus) . Glej tudi sliko 32 na str . 143 . 
Arhiv PMS .

212
SCOPOLIA No 103 – 2022
Portret tigra iz Indijskega misijonskega muzeja, ki doslej še ni bil objavljen . Taksidermijski preparat je bil uničen  
v 70-ih letih prejšnjega stoletja, od primerka pa je ohranjena lobanja . Glej tudi sliko 69 na str . 194 . Arhiv PMS .