Mi gremo v pomlad
Povsod, veselje kipi.
Sonce dviga mlado kri.
Dnevi prerojenja so prišli!
Le imejte zimo!
Pomlad je naša — polna hrepenenja, polna svežega življenja in iskre moči.
Mi nismo taki kot vi, ki bulite v črno noč in stiskate krog čela prostosti ozki obroč.
Mi verujemo v vstajenje.
Za vas je vse le smrtno življenje.
Za vas je višek sreče tiranskeToblast. Za vas je naslada in strast smisel življenja in njega vir.
Nas pa uči nebeški Pastir, da niso zakladi zemlje to, kar govori očesu blesteče zlato. Beseda bratstvo in svoboda je puhla fraza brez moči.
Klic k brezboštvu je strašna zabloda, ki tira človeka v brezupne dni.
Naš Pastir pa je vstal — ž njim bomo vstali tudi mi. Prerojeni bomo iz grobov prišli in v Kristusu večno vladali.
—o.: ■
Prenovljenje
Današnji svet si želi prenovljenja. Vse prenoviti, vse izboljšati in preobraziti od temelja dalje, to je hrepeneči klic človeštva. Toda o edino pravem prenovljenju nam govori Bog po svojem apostolu (Ef 4, 23.), k° zahteva od nas, da se prenovimo v duhu svojega uma. In po pravici! Saj vemo, da prihajajo boljši časi le od boljših ljudi. Novo življenje, ozdravljenje družabnih razmer, prerojenje narodov in držav, vse to ne prihaja od površnih zunanjih izprememb, ampak izvira le iz krščanskega prenovljenja duš, iz prenovljenja človeštva v Kristusu. Kako naj to izpeljemo in dovršimo na sebi?
Kaj je človek? Cerkveni učenik sv. Gregor Nazijanski odgovarja na stavljeno vprašanje: »Človek je svet v malem. Kralj je zemeljskih in podložen nebeških stvari. Nebeški in zemeljski, umrljiv in neumrljiv stoji sredi visokosti in nizkosti, združujoč v sebi vse stvari.« Človek je že zaradi telesnih prednosti gospodar sveta; toda koliko bolj vzvišen je nad vsemi stvarmi po svoji duši, ki poživlja telo in ga vlada. Kdo bo v neka] stavkih Dopisal moč človekovega duha, ki se nam kaže v neizmernem bogastvu znanosti, umetnosti in dela, s katerim obogatuje človeški duh dan za dnevom vesoljni svet! Poglejmo samo, kako se duša razodevaj čutečem srcu, pa bomo spoznali, kaj je to srce, kaj mu manjka, kje je treba zastaviti, da ga bomo prerodili.
Človeško srce je svet poln dobrote, nežnosti, miline, usmiljenja pokorščine, skrbnosti, blagoslova in ljubezni. Ne le za lastno osebnost, ne samo za prijatelje in dobrotnike, ampak tudi za tujce, da celo za sovražnike ima sočutje, dober nasvet, tolažbo, pomoč in ljubezen. Eno samo verno srce je tako obsežno, da objame v ljubezni starše in otroke, brate in sestre, cele družine in stanove, narode, vse človeštvo in Njega, ki ga ne obseže ne nebo in ne zemlja.
Kako različne in mnogoštevilne so krščanske kreposti! In vendar korenini jo vse in klijejo, uspevajo in rode bogate sadove v malem človeškem srcu. Koliko ponižnosti, potrpežljivosti, hvaležnosti, pa tudi odločnosti, vztrajnosti in stanovitne ljubezni do Boga in do bližnjega je zmožna ena sama duša! Spomnimo se na one plemenite ljudi, ki jih je D ljubezen nagnila, da so se odrekli najpotrebnejšim in pomagali siromakom, da so s svojim bližnjim delili košček kruha, ki so ga imeli, in obleko, s katero so bili oblečeni, da so zapustili ogromna bogastva ter se p°' svetili postrežbi bolnikov; spomnimo se onih, ki so šli prostovoljno v sužnost, da so rešili sužnje. — Kako velika je ljubezen človeškega, pred' vsem krščanskega sera. Omejiti je ne morejo ne gore in ne obširno morje, še celo smrt ne, sega preko mej zemlje v življenje onkraj groba, sega do ubogih duš v vicah, sega do neba, do prestola božjega.
Prezreti pa ne smemo resnice, da vlada, kakor povsod v človeku, tudi v svetišču njegovega srca razdor. Vse, kar je na svetu velikega dobrega in plemenitega, najdemo v človeku; toda v njegovem srcu korenini tudi vse in se iz njega lahko razvije vse, kar je na svetu nizkega, slabega in zaničevanja vrednega. Če gledamo knjigo človeštva in po nje] listamo, vidimo, da so v njej zaznamovana čudovita dela dobrote in usnU' ljenja, kreposti in duševnih vrlin, a zaznamovana so tudi grozna dela hudobije in propalosti, in sicer ne samo v posameznih slučajih, temveC v nepregledni vrsti dejanj, ki tvorijo zgodovino posameznih dob v življenju narodov. V knjigi človeštva zasledimo kreposti tako velike in iz'
redne, da bi skoraj ne vzeli za zlo poganom, ako obožujejo svoje junake, Ker se jim zde ti ljudje tako blizu božanstva. V tej knjigi pa naletimo ‘Udi na dejanja, tako nizka in podla, tako nečloveška in protinaravna, da Se po pravici vprašamo, ali jih je dovršil človek, ali pa razdivjana in razbrzdana zver. — Bog zapoveduje: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem« (Mt 22, 38.); isti Bog pa na drugi strani sv. pisma opozarja: »Iz srca prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanje, tatvine, kriva pričevanja, bogokletstva« (Mt 15, 19 nasl.). Človeško srce je zmožno največjega usmiljenja in najbolj groznega sovraštva, otroške hvaležnosti in najsramotnejše nehvaležnosti, zmožno Je najvišje ljubezni in vse obsodbe vredne neusmiljenosti, najnežnejšega
Kristus je vstal!
Prijateljstva in najhujše zahrbtnosti, zmožno je najlepših čednosti, pa tudi najbolj strašnih pregreh. Eno in isto srce je lahko~5tudenec, ki iz njega j'*'6 nebeško veselje in blagoslov na druge, postane pa tudi lahko pro-Kletstvo za sebe in za druge.
Poglejmo v preteklost! Neron in Konštantin Veliki sta bila oba ,lruska cesarja. In vendar, kako različne sledove sta zapustila v zgodovini utoliške cerkve. Sledovi Nerona so kri in krvoločnost, sledovi Konštan-lna: naklonjenost do cerkve in njena obramba. Neronovo srce je koprnelo P° krvi kristjanov, niso mu zadostovali potoki te krvi. Konštantinovo srce j® dvignilo v svoji hvaležnosti križ odrešenja do časti zmagoslavnega zna-uienja sveta. — Poglejmo v zgodovini dva druga moža: Voltaire-ja in sina v. Prančiška Asiškega sv. Frančiška Solana. Kako različna značaja! Brez-°zno srce enega in Bogu darovano srce drugega! Ljubezni žareče srce jV; Frančiška Solana, apostola sv. vere, je prineslo poganskim narodom ^Uc evangelija, s sv. krstom je prerodil tisoče in tisoče v otroke božje,
. brate in sestre Kristusa Gospoda. Voltaire, apostol nevere, je s svojimi rezbožnimi spisi v neštetih dušah zrušil vero in jim strl časno in večno-

srečo. —> Spomnimo se na apostola Janeza in Judeža — oba sta bila apostola. In vendar, kakšno nasprotje med življenjem enega in drugega; Ljubezen do Odrešenika vodi Janeza pod križ, ki se je dvigal na gori Kalvariji s svojo božjo žrtvijo proti nebu; lakomnost Judeža izda Odre; šenika za trideset srebrnikov in požene nezvestega apostola v strašni samomor. Uganka vseh ugank! Tisočletja je človeško srce v hrepenenju pričakovalo Misija; ko je težko pričakovani prišel na svet, ga je pribil® zlobnost in hudobija srca na križ in ga še dan za dnem križa s svojo zlobo.
»Ali mar studenec iz istega vrela iztaka sladko in grenko vodo?« tako vprašuje apostol Jakob (3, 11.). Poglej v človeško srce: v njem izvir® prepogostokrat le oboje, v njem živi naklonjenost in nenaklonjenost, lju' bežen in sovraštvo do Boga in ljudi. Ali ni človek mnogokrat zdaj Janez, zdaj Judež, ali ne napolnjuje njegovega srca zdaj ljubezen do enega, zdaj sovraštvo do drugega? Ali ne žive na svetu očetje in matere, ki skrbno vzgajajo svoje otroke, a tudi taki, ki svoje otroke pohujšujejo ter jih mečejo v greh in siromaštvo? »Ali mar studenec iz istega vrela iztak® sladko in grenko vodo?« V kraljestvu prirode sicer ne, pač pa v človekovem srcu.
Mislim, da mi ni treba še posebej dokazovati resnice, da moramo, ako hočemo preroditi sami sebe, najprej prenoviti svoje lastno srce. * njem moramo gojiti, kar je dobrega, v njem zatirati, kar je slabega. ; njem moramo dvigati, kar je plemenitega, v njem uničevati, kar je grešnega. Kakor hitro se bo srce preobrazilo, bo preobražen ves človek. Kakor hitro bo v duhu Kristusovem obnovljeno srce, bo obnovljen v istem duhu tudi ves človek.
* * *
Človeška duša se razodeva v prosti volji. Kako vzvišena je ta duša zaradi daru proste volje; zakaj svobodna volja dviga človeka do čast' vladarja nad stvarstvom vidnega sveta. — Ozri se na zemljo z vsem, kar je na njej! Glej sonce, luno, nebrojno število zvezd! Vse je pokorno Bogu, vse vrši njegovo voljo, ki se razodeva v železnih prirodnih zakonih. P°' glej nešteto množico živali od slabotnega črvička, ki si s težavo dela pp* v mehki zemlji, do kralja puščave, mogočnega leva! Vsa ta živa in čuteča bitja slepo slede prirojenim nagnjenjem, ki jih je Bog položil v njihovo bistvo. Samo človek je prost, samo človek se odloča, samo on je gospod®1’ vseh svojih nravnih dejanj, samo on voli, kar hoče, dobro ali slabo. Brez proste volje ne bi mogli govoriti ne o kreposti in ne o grehu, ne o p°" stavah in oblasteh in vesti, zaradi tega tudi ne o plačilu in kazni. Pr®' zaradi prednosti, ki nam jo daje prosta volja, moremo s sv. Pavlom pO' znati: »Sam Duh pričuje z našim duhom, da smo božji otroci« (Rim 8, Ivr
Kolika moč je zapopadena in izražena v besedi: prosta volja! Ni Je sile na zemlji, ki bi mogla premagati m ukloniti prosto voljo. Nobeno nagnjenje, nobena skušnjava in nevarnost, ne duh časa in njegovo zape' ljevanje nas ne more prisiliti, da delamo hudo, ako sami nočemo. Vsen> slabostim življenja in nevarnostim časa se lahko ustavimo, samo če hočem0' Če si po svoji naravi nagle jeze, kakor je bil sv. Frančišek Šaleški, p° staneš lahko krotak kakor jagnje. Če si krivičen, kakor je bil Cahej, Pj1 staneš lahko pravičen kot on. Če bi padel tako globoko, kakor je p®d* Marija Magdalena, postaneš s pomočjo milosti božje lahko velik spokorni kot ona. Ko bi živel na zemlji v pravem peklu, pa bi se resno odločil i Boga in krepost, boš dosegel ta cilj z močno voljo, ki jo podpira Bog.
Tako pojmuje prosto voljo krščanska vera, tako nam jo razodev vsakdanja izkušnja. Preko vsega tega pa gre današnji svet svojo lastn°
Pot in se ne meni za Boga. Bog je samo neka misel, tako nam kliče človdk sedanjosti, in ne resnično bitje, duša je samo vsota pojavov in ne nekaj v človeku resnično pričujočega kot zavedna nositeljica, ki je odgovorna za vsa človeška dejanja, za vse človekovo življenje. Ker pa Boga ni in ne duše, zato ni človek za svoja dela odgovoren drugemu kakor samemu Sebi, ker je sam zadnje merilo vseh stvari. Človek je neodvisen in samoten gospodar svojega življenja.
Je li vse to resnično, in ali smemo na podlagi takih načel pričako-yati prerojenja, naroda in narodov? Ali res izvira vse nravno delovanje 12 človekove osebnosti, ki ga v vsakem položaju in v vseh razmerah Ogiblje, da vedno in povsod dela le dobro? Ali je ta misel in trditev sploh mogoča pri naslednjih vprašanjih: Kaj je v človeku močnejše: nagnjenje ali dolžnost? Kaj je v človeku večje: nagnjenje k dobremu ali aagnjenje k slabemu? Kaj vpliva na človeka, ko se mora odločiti, bolj: ‘astna korist ali nesebična odpoved? Kdo ne čuti slednji dan sam na sebi, aako spremlja človeka skozi vse življenje kot dolga senca vsakdanja slabost, omahljivost in nestavitnost? In v teh razmerah in na podlagi teh Po vsakdanji izkušnji utemeljenih dejstev, naj iz človeka samega izvira najvišja nravna dolžnost, da vedno in povsod dela dobro in se varuje peha? Nemogoče; zakaj lastna korist in strasti navadno močnejše delujejo k°t katerikoli čut dolžnosti. Zato pa dolžnosti, ki jih moramo vršiti, ne Ovirajo od nas samih, ampak od Njega, ki je človeka ustvaril. Ni ga jpmreč naroda na zemlji, ki bi imel tako zmedene pojme, da bi imenoval a°bro slabo in slabo dobro. Dobro je in ostane dobro, slabo je in ostane slabo, o tem so prepričana vsa ljudstva. Človek se lahko zmoti v vsakdanjem življenju, posebno še, če ga slepi strast, toda pred sodnim stolom poje vesti, pred velikim sodnim stolom človeške nravnosti ne bo nikdar ‘°> kar je slabo, postalo dobro in to, kar je dobro slabo. v Ako je življenje pogostokrat tako težko, bridko in grenko, ako stoji °lovek mogokrat pred resno zahtevo dolžnosti in pred žgočim ognjem strasti, bo čisto gotovo podlegel viharju strasti, ako bo zadnjo besedo ^rekel človek sam, ki ne pozna ne Boga in ne vesti. Samo tam, kjer je človek samega sebe in vse svoje življenje prepojil z resnico, ki nas jo uči Katekizem o namenu človeka na zemlji, rekoč: »Na zemlji sem, da Boga spoznam, ga ljubim, mu služim in se tako izveličam,« samo tam, kjer clovek prizna svojo odvisnost od Boga in se ukloni svetim zahtevam vesti, Sanio tam se pričenja in dovršuje prerojenje srca in volje.
Človek in narod bosta le tedaj nastopila pot nove sreče, novega blagostanja in boljše bodočnosti, ako bodo na začSTku te poti stale napisane besede »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ne imenuj tujih bogov poleg mene, ne delaj si raznih podob, da bi jih molile. Samo tam je nov polet, Pravi napredek, prava nravnost, kjer se človek in ljudstvo zopet vrne ?azaj k vzvišeni misli in resnici, ki jo je Bog izrazil v besedah: »Naredimo cloveka po svoji podobi in podobnosti!« Bog in človek, Bog in narod si gorata podati roko: Bog v svojem svetem in nedotakljivim gospostvu kot parnik, in človek v priznanju svoje odvisnosti kot stvar. Le na tej podžgi si bomo obnavljali svoje duše in jih prenavljali v Kristusovem duhu.
Ko se je Jezus pripravil, da zapusti zemljo, je dal svojim učencem P°slati Tolažnika, Svetega Duha: ta Sveti Duh je taisti, ki nam je dan v zakramentih Nove zaveze. Bistvena ljubezen Očeta in Sina, on nam polaga v slabosti; zakaj ne vemo, kako nam je prositi, pa Duh prosi za nas 3 neizrekljivo milimi prošnjami.	Lamennais.
P. M. LEKEUX, O. F. M. — P. EVSTAHIJ:
Marjetica — vzorna tretjerednica
(Nadaljevanje.)
3. Nevesta Kristusova
Žrtev je bila dopolnjena. Marjetica je bila »izgubila svojo dušo«, njena duša je bila zdaj rešena, za naprej je imela živeti v ljubezni.
Zatajevanje samega sebe in združenje z Bogom sta prav za prav le dve strani ljubezni. Tako se mnogi ljudje ne dvignejo k ljubezni do Boga. ker nimajo poguma, same sebe zatajevati.
Ljubezen je po svojem bistvu v tem, da gre človek iz samega sebe in vstopit v druge. Ljubiti se pravi pozabiti na samega sebe, da človek živi v drugem in zanj; ljubiti se pravi zapustiti lastno življenje, lastne zadeve, misli in želje in vse to zameniti za življenje, zadeve, za vse mišljenje in prizadevanje ljubljenega bitja; ljubiti se pravi v ljubljene® bitju izginiti, biti eno z njim, in naša edina sreča je, ljubljeno bitje videti srečno.
Ljubitelj pozabi nase, odreče se samemu sebi, da bi mislil le na svojo ljubljenko, zanjo je pripravljen na vse žrtve; tisti, ki je bil bojazljb' in sebičen, je po ljubezni postal močan in nesebičen do junaškega pogum®
Tako je tudi z ljubeznijo do Boga, zakaj ljubezen je le en a. Predmet se izpremeni, toda srce je vedno enako.
Vsakemu napredku v zatajevanju samega sebe odgovarja potemtake® napredek v ljubezni, iz vsake prostovoljne žrtve poteka nov vzlet pobožnosti, in že majhno mrtvičenje nas približa mističnemu življenju, v katere® je duša eno z ljubljencem.
Marjetica se je mogla prosto in lahko dvigniti k ljubezni, nič n1 oviralo njenega očiščenega srca, da se ne bi združilo z Bogom, in združenje se je izvršilo v neizrekljivem veselju in blaženosti, ki jo je stotero poplačala za njene žrtve.
»0 kako čudovito se je zasukalo moje življenje!« mi je pisala nedavno pred vojsko. »Biti nevesta Kristusova... njegova nežno ljubljena nevesta! Njega vedno imeti okoli sebe in v svojem srcu! Kakšna blaženost! Kakšna sreča!
Kako razvaja dušo, ki se mu podari, kako ljubezniv ženin je Zve; ličar! Čutim, da gleda name poln nežnosti... in jaz ginem od blaženosti pod tem pogledom. V svojem srcu zaslišim njegov glas... če sem utrujena, me uspava rahlo kakor otroka, in če me teži bridkost, stori, da se moja glava spočije na njegovem Srcu... Kako bi mogel človek pri te® še občutiti žalost ali utrujenost?! Oh, tako sem srečna! Včasih imam solze v očeh in ljudje menijo, da sem žalostna in da mi kaj manjka, toda jaZ se jokam od sreče... Kaj sem storila, da me ima moj Odrešenik za vredne biti njegova dekla, da me je izvolil ter mi podarja svoje Srce?! Qul< retribuam?!
Moli zame, da se skažem vredno tako velike ljubezni, da bom mogJa tudi jaz kaj storiti zanj ter mu pokazati, da ga ljubim. Rada bi dala svoje življenje zanj.«
Drugikrat mi je poslala list z nekaj vrsticami visoke pesmi:
»Moj prijatelj mi je kakor šopek mire, ki počiva na mojem src®
Vodi me v vinsko klet ter me opaja z vinom ljubezni.
Njegova levica podpira mojo glavo in njegova desnica me objem®
Moj ljubljenec je moj in jaz sem njegova.
Okrepčajte me s cvetlicami... zakaj omagujem od ljubezni.«
Spodaj je bila zapisala:
»Življenje nevestino.« Bilo je njeno življenje.
Spet drugikrat mi je pisala: »Delam, kar si mi nasvetoval. Ko grem iz cerkve, nesem Zveličarja s seboj in prejemam sveto obhajilo tako rekoč ves dan. In to je moje poglavitno opravilo. Ljudje sicer mislijo, da sem zelo zaposlena s šolo in z ustanovo, menijo, da je to vse moje življenje. To bi bilo žalostno! Vse to je le na površju in me pušča popolnoma ravnodušno. Moje pravo življenje je v tem, da ljubim Zveličarja, in to življenje je lepo in vzvišeno! Nič me ne more odvrniti od tega ali me ločiti od mojega Gospoda.«
Najsvetejši oltarni Zakrament je bil opora njene ljubezni do Zveličarja. Pred tabernakeljnom ga je bila nekoč našla v samoti serenski1, ia poslej je živela pod evharističnim Soncem, čigar žarki so jo bili takrat
okrepčali.
»Sveta Mati božja,« je zapisala, »daj mi prav živo vero in prav yeliko ljubezen, da bo sveto obhajilo, katero prejmem jutri, središče mojega dnevnega opravila in da bo sveta Evharistija središče mojega življenja.«
... Svoje srce pustim pri tvojem božjem Zakramentu, o Jezus; kakor večna svetilka naj se použiva iz ljubezni pred tvojim tabernakeljnom.« (Zjutraj, ko grem iz cerkve.)
Ali se je čuditi, da so se ji pri takšni ljubezni, tudi največje žrtve zdele lahke?! Kje drugje je zajemala nadnaravno moč, ki jo je pokazala v odpovedi, kakor v ljubezni do Zveličarja?! Kako bi mogla brez le-te dopolniti svojo daritev?! Junaški pogum svetnikov in svetnic potrebuje zadosti mističnega življenja. Človeka marsikaterikrat prevzame groza, ko ^je o njihovih spokornih vajah in trpljenju, svetim se je pa to zdelo sladko, ker so ljubili; njih bolečina je izginila v ljubezni.
»Kakor spreten stavbenik tem bolj podpre tramove, čim večja so bremena, ki jih imajo nositi, tako pomnoži tudi Gospod daritvenim dušam dokaze svoje milosti v tej meri, kolikor več terja od njih.
Bog ve, da je nagib našega življenja ljubezen, zato se obrača na srce. Pridobi si ga z neizrekljivimi dokazi svoje milosti. Če je potem srce °svojeno, morejo priti preizkušnje, ljubezen jih premaga. Ljubezen se Poveča z naporom in povede dušo k temu, da popolnoma izroči svoje ^oči, svoje bitje in življenje. To je najvišja žrtev, najvišja ljubezen. Tako Esteta skup ljubezen in trpljenje.«2	—
Marjetkina ljubezen je morala prestati svoje preizkušnje, toda niso !e mogle omajati, le še utrdile so jo. Notranja žalost, ki jo je v takih c&sih občutila, jo je potrdila v odtrganosti, kakor jo je bila sreča potrdila ! sproščenosti. V kopmenju, da bi spet našla srečo, je podvojila svoje Zrtve ter je šla naprej po poti, kjer jo je bila prvič odkrila.
Škoda je le, da se je Marjetica tako malo razodevala svojim prija-!eljem in da ne vemo kaj več o njenem bogatem notranjem življenju. Bila 1® v tem — v svojo lastno bridkost — plašna in nedostopna, in zelo razita sramežljivost njene duše ji je onemogočila, da bi govorila o teh rečeh.
nekakega nehotenega odpora, da bi pač ničesar o tem ne izdala, se je na zunaj kazala veselo in brezskrbno. To je motilo mnoge. Nekdo, ki je z njo veliko občeval, je rekel:
1	Izvirnik ima: Seraing. Prip. prev.
2	P. L. Capalle S. J., Duše — žrtve. (Prip. pis.)
»Dolgo časa sem imel Marjetico za precej površno mladenko, šele polagoma sem odkril, kakšno globokost in kakšno močno voljo in kolike skrivnega trpljenja je zakrivalo njeno malobrižno vedenje.«
Človek je uganil to življenje iz njene navdušene požrtvovalnosti in iz neporušne ravnodušnosti, s katero je sprejemala vse preizkušnje.
»Najbolj trajen vtis, ki mi ga je zapustila, je ,mir v Bogu‘«, je dejal prečastiti gospod Lemmens, kateri jo je natanko poznal.
Toda nihče ni prodrl v svetišče njene duše.
Pač imamo njeno beležnico, toda tudi le-ta nudi le malo vpogleda. Kakor je videti, se je zmerom trudila, da bi zakrila svojo ljubezen, in zapiski imajo pogosto obliko ponižne molitve, v kateri prosi tega, kar je že imela.
»0 moja duša,« beremo v zapiskih, »pripravi se, da boš zaslišala glas svojega Gospoda. Njegov glas je lahno šepetanje, katero začuje človek v tihoti in čistosti gorskih vrhov. Odtrgaj se torej od zemlje, vojskuj se zoper naravo, izogibaj se praznega nemira čutov in mamila ter slepila ošabnosti, in potem se dvigni prosta in čista k Bogu, združi se z Njim v ljubezni in ostani vedno pri Njem!
Naj se tvoje srce omehča pri pogledu na trpljenje Kristusovo, poslušaj njegovo tožbo, odpri se ljubezni!
Pomisli, da te tvoj Gospod ljubi in da hrepeni po tvoji ljubezni-Opusti vsako drugo skrb in pečaj se samo z Njim, ostani prisrčno združena z Njim. 0 pomisli, da je Jezus v tem trenutku tukaj in da se sklanja nad teboj in poslušaj utripanje tvojega srca, če pač bije tudi zanj... Jezus te ljubi in te išče. Čas je, da se mu prepustiš. Izroči se mu veselo, zaupno govori z Njim, poslušaj ga, ljubi ga. To edino je potrebno.
0 Jezus, blagoslovi svojo malo učenko, okrepčaj njeno dušo s svojo lučjo, vžgi, prosim Te, v njenem srcu veliko ljubezen do Tebe, ki j° bo sežigala in puživala, tukaj v pregnanstvu in tamkaj v veselju srečnega raja.
... Najslajša Mati, vse svoje zaupanje stavim na Tebe. Ti veš, da sem tvoja last in posest, Ti držiš mojo ubogo dušo v svojih blagoslovljenih rokah; položi jo v svoje milostivo srce in v Srce mojega Zveličarja.«
Kakor tujka je Marjetica hodila po svetu, zmerom je želela odtegniti se zunanjemu delovanju in živeti svoje notranje, svoje pravo življenje-Pogosto je bil ta nagon tako močan, da se mu nič več ni mogla ustavljat]-Tedaj je pohitela v kakšno samotno cerkev, kjer je mogla svoji duši pustiti prosto pot. Zadaj za prižnico skrita je ostala tukaj dolgo časa, nepremično, obraz si je pokrila z rokami, zatopljena v prisrčno molitev. če jo je kdo nagovoril, je pogledala kakor od vsega sveta zapuščena in bile so videti solze v njenih očeh.
Zvečer po delu je opravila duhovno branje, nato je molila. Tedaj je ljubezen uveljavila svoje pravice. Ni se mogla ločiti od Jezusa ter je včasi vso noč prečula v molitvi, kljub veliki telesni utrujenosti. Ko se je ulegla, se je že veselila združenja z Jezusom naslednje jutro. Ob petih je bila v cerkvi, da bi se pripravila na sveto mašo ob šestih, med katero je prejela sveto obhajilo. Po zahvali je šla iz cerkve, vsa zatopljena v svoje premišljevanje, zajtrkovala je raztreseno v petih minutah, če ni n3 jed docela pozabila (ponovno ji je morala mati zajtrk, ki se ga ni bila dotaknila, ponesti za njo v šolo), potem je počasi odšla ter spotoma mislil3 na Zveličarja v srcu in vedno znova obnavljala svoje obhajilo.
Marsikaterikrat je rekla Ivani: »Danes ne grem z doma, moram moliti, ne pridi torej.«
Ob takih dneh je prepustila Zveličarju skrb za svoje »prijatelje«, sama se je pa pečala s tem, kar je edino potrebno.
Spoznala je, da je združenje z Bogom najvažnejše in da so njena opravila in dela, naj bi bila še tako uspešna in koristna, v božjih očeh le podrejenega pomena. Zato je spet mislila na samostan, da bi združenje, 1^ se ji je še prav pomanjkljivo zdelo, postalo bolj prisrčno. Tam bi se vendar enkrat mogla neovirano posvetiti svoji ljubezni, svojemu resničnemu življenju! Dopolnila je žrtev, ki sem jo bil jaz terjal od nje, ali ni prišel zdaj čas za bogomiselno življenje?! Predstavila se je v samostanu karmeličank in brez dvojbe bi se bila odločila, da bi tam vstopila, voda takrat so ravno sestre križarke razposlale poziv, da bi dobile nove ®oči, ker je bilo več misijonskih sester izgubilo svoje življenje, ko se je tndja potopila. Tedaj je premagala Marjetkina požrtvovalnost in oglasila Se je pri sestrah križarkah. Njen vstop je bil določen za mesec avgust 1916.
Medtem se je posvetila dolžnosti svojega časa ter je skušala biti fPri delu bogomiselna« in delo spremeniti v nepretrgano molitev. Ivano j® bila navadila na to, da je molila, kadar sta bili na potu ali medtem je ona sama govorila z ljudmi. Njene lastne besede in opravila je niso jnogle storiti raztresene, ker je vse delala pod pogledom Zveličarjevim in je vsak njen korak, vsak njen opravek potekel iz ljubezni do Zve-kcarja, ni mislila nanj splošno ter nejasno, marveč neposredno in določno.
Zgoraj sem govoril o »krivoverstvu pri apostolstvu«. Sveti Frančišek šaleški rabi podoben krepak izraz, ki je dopolnek le-tega in ki označuje nasprotno duhovno stanje. On govori o »ekstazi3 pri delu«, o nadnaravnem življenju, »katero obstoji v tem, da ne živimo nič več v sebi, a^ipak izven sebe in nad seboj... in ki je neprestano zamaknjenje in nepretrgano odmaknjenje med opravilom in delovanjem«.4
P. HILARIE FELDER 0. CAP. - ATOM:
Frančiškanska dobrodelnost
V resnici se je imelo to kmalu preizkusiti. Ko je Frančišek nekega nne jezdil po ravnici pred mestom Assisijem, je stopil pred njega neki gobavec. Pri tem nepričakovanem srečanju ga je obšla nemala groza. 4 oda spomnil se je na to, da mora najprej premagati samega sebe, da k? postal Kristusov vitez. Takoj je skočil s konja in tekel k ubožcu, da ki ga poljubil. Gobavec je iztegnil svojo roko, kakor da bi hotel sprejeti kak dar, Frančišek mu je s poljubom izročil denar. Nato je takoj zopet ?ajahal sedlo in ko se je ozrl okrog in okrog, ni več videl gobavca, čeprav J® bila planjava na vse strani odprta. Začudenje in veselje je napolnilo njegovo srce. Gospodu je zapel hvalo in sklenil je, storiti še kaj takega. Jezdil je domov, se zaiožil z večjo vsoto denarja ter se s tem podal v neko zavetišče. Tam je zbral vse bolnike, dal vsakemu miloščino ter mu P°ljubil roko. Ko pa je kraj zopet zapustil, se mu je v resnici, to kar se kni je prej grenko zdelo, spremenilo v sladkost. On sam to spričuje v Sv°ji oporoki: »Ko sem bil še v grehih, se mi je zoprno zdelo videti gobave; toda Gospod me je med nje pripeljal in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem šel proč od njih, se mi je to, kar se mi je prej grenko zdelo, sPremenilo v sladkost za dušo in telo.«
t,.	3 Ekstaza iz starogrškega j.: fikstasis = začudenje, zanos, zamaknjenje. —
^riP- prev.
4 0 ljubezni božji 7. knjiga, 7. pogl. (Prip. pis.)
Od tedaj naprej je pogosto obiskoval zavetišča gobavcev, bogato obdaroval njihove prebivalce in jim s prisrčnim sočutjem poljuboval roke in usta, ker je v vsakem izmed njih gledal božjega Zveličarja. Posebno pa je- postal prijatelj in domačin z gobavci, ko je svet končnoveljavno zapustil. Popolnoma se je posvetil njihovi službi ter jim iz ljubezni do Kristusa skazoval sleherno uslugo. Umival jim je noge, obvezoval njihove tvore, odstranjeval gnilobo iz njihovih ran, osuševal gnoj; da, ljubkoval je njihove gnoječe se rane z občudovanja vredno pobožnostjo.
Njegovi prvi bratje so se kosali z njim v tej junaški ljubezni. Stanovali so spočetka ponajveč v zavetiščih ali pri teh ter ponižno in pobožno skazovali bolnikom najnižje usluge. Redovni ustanovitelj je želel, da bi se vsi njegovi sinovi začasno posvetili temu delu. Celo plemičem in raz' vajenim posvetnjakom, ki so se javili za vstop, je dal pomisliti, da bodo morali stanovati v zavetiščih gobavcev in streči gobavcem. V svojem prveni vodilu je tudi predpisal, naj bratje, v očitni potrebi gobavcev, prosijo miloščino zanje.
Naj je bil kak hiravec še tako grd, nepotrpežljiv in nehvaležen, Frančišek je zapovedal, naj mu strežejo s toliko večjo ljubeznijo in P0-zornostjo. In če so bratje včasih zaradi nadčloveške naloge postaii malo-srčni, jih je znova spodbodla nepremagljiva gorečnost svetnika. Le enkrat je mislil tudi on, da je nekega hiravca razžalil. Brat Jakob, ki so Ujjj dejali ,preprosti', je bil nekega gobavca, ki mu ga je bil Frančišek izrocij v oskrbo, iz zavetišča pri Rivo Torto, prinesel s seboj k Porcijunkulj' Frančišek ga je pokaral, češ da to ni dovoljeno z ozirom na druge ljudi-Komaj pa je napravil to opazko, mu je bilo žal, da je gobavca osramotil-Za pokoro si je naložil, da je s ^krščanskim bratom« — tako je on iiue; noval gobavce — iz iste skledice jedel. Sedel je torej z njim k mizi’ dal postaviti skupen lonček ter je z bolnikom iz njega jedel. Ta je bij pa čez in čez pokrit z ranami in strašen za pogled. Posebno so bili njego^1 prsti zaradi bolezni čisto skrivljeni, krvavi in gnojni, tako da sta kri k1 gnoj tekla v jedilno posodo, kolikorkrat je iz nje vzel grižljaj. Ostali omiZ' niki so obnemeli zaradi tolike ljubezni, ponižnosti in premagovanja samega sebe. Še danes zveni iz pripovesti notranje razburjenje poročevalca, ki je bil sam očividec dogodka.
Polagoma je skrb za hiravce stopila v ozadje, kolikor bolj so bratje morali opravljati apostolsko delo in kolikor splošneje so prebivali v lastnih hišah. Vendar je brate še sedaj vleklo k bolnikom. Razzardo di Rocca Pazza, fevdalni gospod iz Umbrije, ki so ga pridige sv. Frančiška spreobrnile, je leta 1218 mašniku Bonu podaril prostrano zemljišče, da bi ua njem sezidal veliko zavetišče obenem s cerkvijo. Njeno vodstvo je bu° izročeno manjšim bratom, ker so ti na bolnike, kakor tudi na strežnišk0 osebje najblagodejneje vplivali. Na podoben način so še marsikje bratje ostali v zvezi z zavetišči gobavcev. Le slučajno zvemo od brata Jordana iz Giana, da je bil leta 1228 v Speier-ju gvardijan v bolnišnici gobavcev in da je prav tam provincijal Albert iz Pize imel kapitelj. Leto na to je bil Jordan z nekaterimi tovariši poslan v Erfurt v Turingiji zaradi neke nove ustanovitve, kjer so stanovali v hiši bolniškega duhovnika gobavcev, dokler ni bil zanje postavljen lasten samostan. Isto leto so prišli pri1 frančiškani v Anglijo in so deloma v bolnišnicah iskali začasno bivališče, tako v Canterbury-u in v Northampton-u. Podobno je bilo še marsikje v zadnjih letih življenja redovnega ustanovitelja. Frančišek sam je žele pred svojo smrtjo, ko zaradi lastne bolezni ni mogel več pridigati, znov se vrniti h gobavcem ter jim izkazovati najnižje usluge.
Primerno tej sreni želji ustanovitelja so njegovi učenci tudi vnaprej ostali zvesti prijatelji bolnikov. Duhovna in telesna dela usmiljenja, katera 5° v bolnišnicah in zasebnih hišah skozi sedem stoletij izvrševali, so ne-stevilna. Na tisoče frančiškanov in frančiškank je umrlo v službi gobavcev lfi na kužnih bolnikih. Posebno je tretji red, ki ga ni oviralo apostolsko delovanje in klavzura, izvrševal velikansko socialno delo v blagor trpe-pega človeštva. Že najstarejše vodilo tretjerednikov, ki gotovo povečini 'zvira še od Frančiška samega, ima predpise o strežbi bolnikov. Dva Melika svetnika III. reda: kralj Ludovik IX. francoski in kraljevska hči Elizabeta ogrska, sta s svojim zgledom vsem kazala pot.
Sv. Ludovik IX. ni samo iz lastnih sredstev zidal številnih bolnišnic, mmpak je gobavcem tudi noge umival, jih sušil in poljuboval. Šel je tako daleč, da je lastno kosilo z njimi delil in da je ostanke jedi, ki so se jih s svojimi gnusnimi rokami dotaknili in vrgli proč, poln spoštovanja do Zveličarja, užival.
Dobra sv. Elizabeta se je v Marburgu zaprla v bolnišnico, ki jo je ®ama sezidala, da bi večer svojega življenja edino bolnikom posvetila, 'dan in noč je čistila in preobvezovala njihove rane, delila jim je zdravila, J*h tolažila in vodila k Bogu. Ni se ustrašila tudi najbolj zoprnih postrežb, ^jeni ljubljenci pa so bili gobavci, za katere se je žrtvovala z neprekosljivo velikodušnostjo in z neizrekljivim veseljem. Posebno se je zavzela za neko gobavo deklico, katera je bila po bolezni tako strašno skažena, da se ji pihče v bolnišnici ni upal približati ali jo tudi le pogledati. Elizabeta jo le prinesla v lastno sobo, posodila ji je posteljo, umivala njene tvore, Pred njo klečala, da ji je sezula čevlje in porezala nohte, prebila mnogo Pr poleg nje in jo skušala razvedriti s tem, da se je z njo igrala in. ji ^materinsko nežnostjo prigovarjala. »0 kako smo srečne,« je klicala svo-•Pm tovarišicam, »kako srečne smo, da moremo v gobavcih svojega Gospoda Zveličarja umivati in oblačiti.« Frančiškanskemu provincijalu p. Ge-rardu pa je nekega dne dejala: »Ah, oče moj, najprisrčnejša želja mojega srca je vedno ta, da bi me smatrali in ravnali z menoj, kakor s čisto navadno gobavko. Želela bi, da bi zame, kakor za te uboge ljudi, postavili aočico iz slame in sena, in bi pred njenimi vrati napeli platno v opozorilo •mimoidočih, obenem s puščico, da bi mogli vanjo metati miloščino.
Temu vzvišenemu zgledu so sledile vse one številne kongregacije, ai so prejele frančiškansko tretjeredniško vodilo, kakor tudi milijoni pomožnih duš, ki isto vodilo sredi med šumom sveta spolnjujejo.
p- ROMAN:
Kako so našli pot v cerkev
V Konnersreuthu
P Vojna in vse njene težke posledice so me docela pripravile ob vero. oesno sem poizkušal postati zopet veren človek, toda noben poizkus ni Pspel. Tako se je naključilo, da sem prišel v stik z dr. Seipelom, ki je Postal kasneje avstrijski vodilni državnik, in ta mi je nasvetoval, naj se °ornem na berlinskega kaplana Fahsela, da mi bo prav on še najlažje svetoval in stal ob strani v tej notranji krizi.
Nekega dne, ko sva govorila o vseh mogočih vprašanjih, ki so me JPao mučila, je gospod kaplan omenil tudi dogodke iz Konnersreutha, kjer je Terezija Neumann vedno znova doživljala Jezusovo trpljenje in so bili mdi na njej vidni vsi znaki tega trpljenja. Jaz sem se tedaj začel protiviti,
da bi to verjel, zakaj zdelo se mi je, da je vsa stvar preveč »narejena^ da bi mogla biti resnična. Toda na nasvet gospoda kaplana, sem se odločil) da grem sam v Konnersreuth in da obiščem Terezijo Neumann. Več odličnih gospodov mi je omogočilo dostop do nje, zakaj tedaj so bile izdane že zelo stroge določbe glede obiska pri njej.
Prišel je tisti petek, ki bo ostal zame celo življenje nepozabljen. Z župnikom Naberjem in kaplanom Fahselom smo stali ob postelji Terezije Neumann. Nizka kmečka sobica, na postelji leži trpinka v obraz bleda kakor platno in kakor njeno perilo. Oči ima zaprte in široka sled krvi teče raz čelo po obrazu. Na oglavni niti je videti osmero madežev krvi od trnjeve krone. Na levi strani prsi zopet velik krvav madež od srčne rane, na rokah znamenja žebljev. Roke ima stegnjene, prsti in obraz nepopisno igrajo, in tega ne bi zmogla nobena še tako dovršena igralka, da bi mogla izraziti tako dovršeno in pretresujoče: bolečino, muko, poveličanje, brezmejno radost in zopet nepopisno bol. Vse to gre preko tega obraza kakor oblaki na nebu, roke sežejo do glave in skušajo izdreti trnjeve bodice. In kri zopet curlja preko čela do oči — to je bil grozen pogled. Terezija zre trpljenje Jezusovo v 85 zaporednih slikah do vseh potankosti.
Terezija Neumann je vedela, da bom prišel, ker je dala za to izrecno dovoljenje, vedela pa ni kdaj pridem in da sem pravkar prispel. Oči so bile zaprte in zalite s krvjo. Kljub temu je pokazala, ko se je za hip dvig' nila, na mene in dejala: »Tu stoji nekdo, ki še ni Odrešenikov, toda dobro voljo ima, in jaz mu bom pomagala. Vzela bom nase zadostilno trpljenje in potem bo že šlo.«	.
Ta izjava me je nepopisno pretresla. Nič več nisem vzdržal v tej tilu sobi, kjer se je odigravala na tem ubogem telesu tragedija trpljenja Jezusovega. Odšel sem iz sobe, toda ob dvanajstih sem se zopet vrnil in zopet gledal v ta obraz in bil priča zadnjih postaj pasijona. Ko je bilo trpljenje Jezusovo končano, je Terezijo prevzela za kakih dvajset minut globoka nezavest. Ko se prebudi jo župnik Naber vpraša, kaj je videla. In nato ona popisuje križanje Gospodovo. Kaplan Fahsel pristopi k njeni postelji in ji da roko in kljub temu da ima oči vse zalite s krvjo, takoj ve, da je to roka duhovnika. Pred časom je dobil dostop do nje neki človek, ki se j® izdajal za duhovnika in bil tudi duhovniško oblečen in imel tudi vsa pripo* ročila, pa ga je Terezija takoj prepoznala in ga označila kot sleparja.
Župnik Naber me je nato vprašal, če morda hočem s Terezijo v tem stanju kaj govoriti o svojih zasebnih stvareh. Toda Terezija je kar sama odgovorila mesto mene: »Saj te ima Zveličar rad.« Odvrnil sem ji, z vpra' šanjem: »Kaj naj započnem, da pridem do žive vere?« Terezija nato: »Ne delaj si skrbi, za tebe sem sprejela trpljenje nase. Glej pa, da boš ljubil Zveličarja.«
Tisto dopoldne se ji je pod srčno rano odprla nova...
Mislim, da vsak razume moje razburjenje, ko sem tisti dan odšel domov.
V soboto sem srečal Terezijo, ko je bila ravno pri župniku. Še včeraj strahotna slika trpljenja, danes sveža prikupna zdrava kmečka dekle, k’ se ji prav nič ne pozna, da je že sedem let brez vsake hrane. Po pr®' teku dveh ur je med razgovorom trikrat odšla v bližnjo cerkev, da je na®' zorovala okrasitev velikega oltarja s cvetlicami, ker je bil napovedan lju°' ski misijon. Drugače je ne morem opisati kakor da izgleda kot velik do-rastel otrok s čudovito lepimi sinjimi očmi, ki so živahne in duhovite-Toda z njo ni moč veliko govoriti o drugih stvareh, zakaj vedno znova pride na eno samo misel nazaj: Odrešenik... Ko sem jo vprašal če velik0 moli, je smehljaje se odgovorila: »Veste, veliko molitvenikov mi pošiljaj0.
*udi rada listam v njih, toda mar naj Bogu iz tega naprej berem, saj vendar Ve> kaj je tam natiskano. Rajši mu pravim, Odrešenik, kako Te ljubim! Ali pa: >0 ljubi Bog nate povsem zaupam« — ni treba dosti več moliti.« Od prvega trenutka ko sem jo videl, sem bil docela prepričan da laže. V vsem mojem življenju še nisem našel človeka, kateremu bi bila resnica tako jasno napisana na čelu kot Tereziji Neumann. Njena resnicoljubnost je bila že v otroških letih tako izrazita, da ni marala poslušati Pravljic, češ da so neresnične zgodbe.
Kar se dogaja v Konnersreuthu, se ne da naravnim potem razložiti, 1° so nadnaravne stvari. Terezijo Neumann sem obiskal še trikrat vedno z dovoljenjem škofijskega ordinarijata in sem jo videl v različnem stanju. Med °dmori, ko doživlja posamezne postaje Jezusovega trpljenja je v stanju Popolne odsotnosti. Ob drugi priliki, v stanju zamaknjenja, ne odgovarja na vprašanja kot Terezija Neumann, temveč v imenu nekoga drugega; neki taj glas govori iz nje večkrat v obliki zapovedi in povelja.
Na podlagi teh doživetij, sem bil pripravljen, da stopim v katoliško cerkev in da se pustim v Konnersreuthu krstiti. Na priprošnjo dr. Seipela nu je prošt dr. Wildenauer poslal potrebne knjige za študij katoliške vere v Pariz. Preden sem se vrnil na Dunaj, sem pisal proštu Wildenauer-ju, naj pri izpitu ne bo preveč strog češ, da toliko kolikor je znal komornik Lutrove dežele katerega je sv. Filip med potjo krstil, že znam. Ko sem Prispel v Konnersreuth, sem našel Terezijo ravno sredi njenega trpljenja, po jo je župnik vprašal v nekem odmoru, kaj je videla, je povedal odlomek ’z dejanja apostolov, kako je sv. Filip krstil komornika z veliko več podrobnostmi, kakor so v svetem pismu omenjene. Naslednji dan zjutraj ob 5. uri bil v župni cerkvi krščen, Terezija Neumann je bila moja krstna botra. po krstu je sledila sv. maša, klečal sem poleg nje in tisti trenutek ko je duhovnik izrekel besede posvečenja nad hostijo je prešla v neko stanje nadzemskega miru. Ni mogoče popisati, kako jo vso prevzame, kako bi rada kar poletela nasproti bližajoči se hostiji.
Le pod vtisom tega kar sem v Konnersreuthu videl in doživel ne kar bral ali samo slišal od drugih, sem našel pot do Cerkve in do vere. "em, da nisem edini. Tristo do petsto pisem, ki prihaja vsak dan v Kon-nursreuth, je živa priča tega dejstva. Ta kraj milosti je tisočim vero potrdil a'i pa jih k veri pripeljal. Zame je Konnersreuth dokaz, da Bog z nami aekaj novega namerava, da je prišel čas, da nas opozori: nad vsemi skrbmi Vsakdanjosti je še nekaj večjega, pomembnejšega, je nadnarava, je življenje duše, je večnost.	Dr. Beno K.
—o.;
Posvečuj Gospodov dan
Človeško življenje je nepregledna vrsta truda, dela skrbi, težav in Vzdihov. Toda kaj? Ali je trud in delo, ali so skrbi in težave, ali je pot na ?ušem čelu, zdihovanje trpečih src, solze, ki se vlivajo iz oči, ali je vse to lz začetka bilo, ali je to od Boga dani prvi namen človeka na zemlji? Božje razodetje nam pravi, da v začetku ni bilo tako. Trpljenje je sad greha. Na Prvotni mir, za katerega je bil človek ustvarjen, nosimo v sebi samo sPomin, po tem miru hrepenimo in zaradi tega ne moremo našim rajnkim fjrč boljšega želeti kakor: »Gospod jim daj večni mir!« Verujemo, da nam .0 ta mir dan v drugem življenju, v večnosti. In predpodoba večnega mina lu nedelja. Ko ob nedeljah počivamo od težkih del, ko potihne šum in vpvenje delavnika, je vprav ta nedeljski mir predpodoba nebes, kjer bo
Bog iz oči ljudi obrisal sleherno solzo, kjer ne bo ne lakote, ne žeje, kjer sonce ne bo več peklo, ne kaka vročina, kjer ne bo več smrti, ne žalovanja, ne bolečine, ker bo vse prejšnje minilo. Zaradi tega posvečujmo nedeljo! Tako zahteva ne samo Bog, ampak tudi naša pamet. Prastara zapoved posvečevanja Gospodovega dneva, ki je bila našim očetom in pradedom tako sveta, je v sedanjem posvetnem času premnogim ljudem samo nekaka zunanjost še. Po vsej pravici se sv. Cerkev v božjem imenu pritožuje nad onečaščevanjem nedelj in praznikov, ki se vedno v vsakem narodu in v vsaki družini in v življenju vsakega človeka tako bridko maščuje. Duhovi našega stoletja so zašli s prave poti; ker so izgubili vero in verski čut, prestapljajo tudi to zapoved, ki sloni na veri in verskem prepričanju. Prav bo, ako se kot otroci velikega sv. Frančiška nekoliko zamislimo v pomen nedelje za naše življenje, da bomo Gospodov dan ljubili in spoštovali.
* * *
Najprej in najbolj močno čutimo potrebe telesa. Že otrok, ki je komaj zagledal luč sveta, steguje ročice po predmetih, ki so vzbudili njegovo pozornost in jih nese k ustom. To hrepenenje se ne zmanjša, ko narašča število let človekovega življenja, ampak postane zavedno. Toda človek noče samo užuvati, da si ohrani življenje in potolaži glad, z uživanjem hoče združiti tudi prijeten okus. Oblači se, toda ne samo zato, da bi se obvaroval mraza in žgočih sončnih žarkov, ampak pazi tudi na dostojnost in udobnost, prikupljivost in lepoto obleke. Pridobiva si premoženje, toda ne samo tistega, kar trenutno nujno potrebuje, ampak misli in razmišlja, kako bi prišel na najlažji način in v najkrajšem času do največjih dobičkov, ki bi mu odvzeli dober del skrbi za prihodnost. Dokler to stremljenje ne pre; korači od Boga postavljenih mej, dokler ne zauživamo jedi predvsem ah izključno samo zaradi čutne naslade, dokler ljudje v obleki ne iščejo niče-murnosti, oholosti, zapeljevanja in zapravljivosti, dokler se modra varčnost ne prevrže v skopost in lakomnost, je to stremljenje hvalevredno, pospešuje notranji napredek človeške duše in stoji ter je v skladu z božjo voljo-Mnogotere pa so nevarnosti, ki so združene s temi vsakdanjimi telesnimi potrebami in človeka lahko tako obvladajo, da pozabi na namen, za katerega je bil od Boga ustvarjen in se tega namena ne spominja. Zato je pp' treben dan, ki se v kratkih presledkih vrača, da odvrne te nevarnosti in ohrani človeka na potu, ki vodi navzgor proti večnemu cilju.
Nedelja, dan praznovanja, je vsem potrebna. Človek ni stroj. Toda kakor se stroj v neprestanem obratu izrabi, tako se izrabljajo v delu i° naporu sile človeškega telesa. Zato potrebuje človek mini in počitka, da si zbere moči za novo delo in nove napore. Poleg telesnega počitka naj bj nedeljo vsled božje naredbe priznali vsi kot Gospodov dan, ga posvečevali in s tem gojili ter vzbujali v sebi in drugih zavest, da smo otroci istega Očeta, ki hitimo proti skupnemu cilju večne blaženosti.
Človek je navezan na grudo zemlje, Na njej živi in prebiva že sto- in tisočletja. Osvojil si jo je s svojim trudom, postala mu je zvesta družica, ljubljena domovina in dobrotna delivka potrebne hrane. Kadar se mu delo na zemlji posreči, pripisuje uspeh kaj rad svojemu trudu, svojim možnostim in svoji prebrisanosti; ako se mu ponesreči, nevoljno godrnja ali celo preklinja prirodno silo, ki mu je uničila njegovo delo. Na Boga pa navadno pozabi, na Boga, ki nam deli srečo in blagoslov, ki obrača nesrečo nam v prid, ako si hočemo vzeti iz nesreče nauk za življenje tei se izročiti v varstvo božje. Sredi zemeljskega vsakdanjega vrvenja nam je tedaj potreben dan — nedelja, — ki razliva božje žarke v življenje, da se spomnimo svojega Stvarnika, da spoznamo studence, iz katerih se izteka
'sak blagoslov, da se pa tudi zavedamo, kako sodeluje z nami vred vsa Priroda, ako jo po božji volji rabimo, da dosežemo zadnji cilj svojega živ-■jenja, ki nam ga je Bog postavil in zveličamo svojo dušo.
S tem se združuje še trejti in najbolj važen razlog, zakaj moramo Posvečevati Gospodov dan. Kar delamo na zemlji za telo brez ozira na 'očnost, je seme zasejano v brazde minljivih dni, čigar sadovi so nam pogostokrat neznosno breme in ob večeru življenja brez vrednosti; zakaj vse, kor je v zemljo brez višjih ozirov zasejano, je last zemlje. Ta izkušnja je Rplošna. Kljub temu pa mikajo zemeljske dobrine večino ljudi, da zahre-Peni po njih čutna narava, da visi in se vrže človek na zemljo z vso dušo,
Sv. Frančišek med bratci in sestricami.
1 vsem svojim srcem. S tem pa izgubi zavest svojega dostojanstva, potreb ouše ne pozna, hrepenenje srca ostane nenasičeno, duša postane sužnja telesa.
Zoper ta propad nam je dano mogočno sredstvo na razpolago. Kot Svetlo sonce sveti v to nemirno in nevarno vrvenje Gospodov dan, ki i'zbuja in poživlja v človeku svete misli in plemenita čutila. Kakor privla-®uje sonce vse, kar živi na zemlji, k sebi, da se napije njegovih blagovnih žarkov in srka vase novo življenje, tako nas prevzame nedelja s Sv°jim božjim mirom in s svojo božjo službo, oznanjuje nam, da nismo Jtetvarjeni za zemljo, da sega naš cilj in namen v višji svet nam kaže pot, nas vodi v večno blaženost. Poglejmo, kako?
* * *
Začetek Gospodovega dneva se nam naznani na mogočen način. Angelski glasovi, srebrno čisti in polni veličastva udarjajo na naše uho kot glasniki nedelje, praznika — Gospodovega dneva. Sicer slišimo te glasove že ob delavnikih in jih razumemo oznanjujejo nam, da je dal Gospod, ki nas je v spanju obdaroval z novimi močmi, zopet nov dan na razpolago ter ga obdal s svetlobo vzhajajočega sonca; poživlja nas, da se prisrčno zahvalimo večni Dobroti, da združimo svojo zahvalo s hvalo vesoljnega stvarstva, čigar gore mogočno kipe s svojimi pozlačenimi vrhovi proti nebu ter nam kličejo: »Kvišku srca!«, iz čigar dolin se dviga proti nebu kakor prijetno dišeče kadilo bela megla in čigar ozračje napolnjuje prelepo petje ptic. Opo; minjajo nas, da naj živimo, kakor se spodobi, da žive otroci luči. Ti glasovi nas pa tudi zbude k novim, mnogokrat le pretežkim skrbem za ohranitev zemeljskega življenja, k skrbem, ki kaj rade morijo duha in motijo sveto razpoloženje.
Popolnoma drugače vpliva nedelja na človeka. Nedeljsko jutro ga prebudi k počitku. Z otroškim zaupanjem v Boga se pokrepčajo ljudje, ubranijo se morečih skrbi in se s svojim duhom zamislijo v svete reči in resnice. V tem premišljevanju se zahvalijo Večnemu, ki je njih trud blago-slovil in mu dal uspeh, odgovore si na vprašanje, ali so bila vsa dela tedna božja služba, so jih li opravili iz pokorščine do Najvišjega, brez godrnjanja in nevolje, polni ljubezni, veselja in vdanosti? Vprašajo se, ali jih je pri vsem delovanju spremljala misel na Njega, v katerem smo, živimo in se gibljemo? Na Gospodov dan stopi pred človekovo dušo ves pomen njegovega življenja, da spozna, ali je napredoval v kreposti, ali je postala njegova vera bolj živa, njegovo upanje bolj trdno, njegova ljubezen bolj goreča, da vidi, kako se je ustavljal slabim nagnenjem, se izogibal nevarnostim, premagal skušnjave, odpravil pomanjkljivosti, ozdravil rane? * svoji duši izsledi marsikaj, kar mu obtežuje vest.
S takimi čutili stopi kristjan v cerkev, kjer ga vse spominja na Boga in ga prestavi v nadnaravni svet. Zlasti ga pretrese najsvetejša daritev, kjer se na neviden način Kristus za nas daruje in se za nas žrtvuje. Človek, ki spozna revščino svoje duše, obžaluje svoje napake in grehe. Tedaj s strahom dvigne svoje oči in v duhu gleda odprto rano svojega Gospoda, prebodene roke in noge, njegovo glavo nagnjeno k smrti in v nebeške® sijaju se mu zablesti zadnja beseda Odrešenika na križu: »Dopolnjeno jeK — »Odrešenje je dovršeno!« Ta misel ga pomiri, čuti se deležnega milos*1 in pravico otrok božjih, ki nam jih je Kristus zaslužil. Njegov sklep je trden, da bo namreč živel življenje, vredno otrok božjih. Poleg tega mu vzbuja božja beseda zavest njegovih nravnih sil, dušne potrebe mu postanejo jasne. Iz pridig spozna ničevost in minljivost vsega posvetnega, obseg dolžnosti, ki jih mora v svojem stanu vršiti. V pridigah in krščanskih naukih se mu pokaže greh v vsej zlobi in v vseh žalostnih posledicah, spozna zapeljevanje, ki meri samo na to, da uniči nedolžnemu nedolžnost, da stre vernemu vero in razruši krepost, ki vlada v duši. Vse to ga spodbuja, da čuje sam nad seboj, nad svojo samovoljnostjo in trdosrčnostjo, nad p0-želenjem mesa, ki se upira duhu, da se varuje nevarnosti, ki mu prete od zunaj.
V zakramentu sv. pokore si dober kristjan očisti vest, v sv. obhajil11 se pokrepča ter gre neustrašen v boj za krepost in krepostno življenje; spremljan z blagoslovom in varstvom Gospoda našega Jezusa Kristusa; In ko se ozre na množico onih, ki so življenja pot že prehodili ter sedaj uživajo zasluženo plačilo, spozna kristjan svojo pravo čast in svoj name® čuti se tovariša angelov, brata svetnikov, s katerimi je pravkar hvalil Boga ter mu poln zaupanja izročil svojo skrb, svoje želje in prošnje. Ta zavest
?a dviga nad vsako trpljenje, sladi mu napore in delo, izravna gube na feju in mu podeli trajno veselo razpoloženje. Tako prerojen gleda in uživa kristjan, ki posvečuje Gospodov dan, s popolnoma drugimi očmi stvarstvo “°žje, s popolnoma drugačnimi čutili presoja svoje lastno gorje in gorje Svojega bližnjega, ker ve in se zaveda, da čuje nad človekom dobri in Usmiljeni, pa tudi neskončno pravični Bog.
Komu naj se ne vzbudi želja, da bi vsi tako spoznali in dopolnjevali Pomen Gospodovega dneva!? Kako lepo bi se razvijalo življenje med nami, kakšno blagostanje bi zacvetelo, kako bogata setev kreposti vzklila Jj1 dozorela! Naj ljubi Bog razsvetli srca vseh tretjerednikov, da bi na dostojen način praznovali Gospodov dan in s svojim lepim zgledom vplivi blagodejno tudi na svojo okolico.
Gospodov dan je »znamenje« med Bogom in med nami. Je znamenje “°ga, ki živi skozi vsa stoletja, je znamenje in spomin vseh njegovih ^estetii 1 dobrot, ki izvirajo iz našega stvarjenja, odrešenja in posvečenja, ^to pa mora biti Gospodov dan znamenje tudi od naše strani. Kakor je Postavil Bog nedeljo kot mejnik svoje dobrote in ljubezni v tok časov, jako se moiamo mi posluževati tega dneva in prinesti Bogu kot znamenje ljubezni naše češčenje, našo molitev in zahvalo. To je čista in prava vera; na ta način nastane medsebojno občevanje med Bogom in človekom v resnici prisrčno. Dokler bomo dostojno praznovali Gospodove dneve, bo Zlvelo med nami z vero vred tudi versko življenje in se razširilo na redove, ki bodo za nami prišli.
NAJ NAM BO TEDAJ GOSPODOV DAN VEDNO SVET DAN!
J. K. HIRSCHER - F. T.:
Naš obraz
1.
»Verujem,« praviš, vse, »kar je Bog razodel in nam cerkev zapove-euje verovati«. V resnici ni stavka krščansko-katoliške veroizpovedi, ki j mu prigovarjal. Zato si, čeprav imaš nravstvene napake in v tem po-gledu nikakor ne moreš biti s seboj zadovoljen, zato si, pravim, glede Syoje vere pomirjen in si misliš, da imaš vsaj za silo vse, kar je potrebno Za zveličanje. Toda ali je res s tvojo vero vse tako lepo v redu kakor a°mnevaš, in ali nisi nemara prav pošteno v zmoti?
K veri spada dvoje reči. Prvič: dobro moraš razumeti vsebino verskih esnic; drugič: jedro verskih resnic moraš dojeti in ga čutiti. No, ko ^ruješ, kako je pri tebi s prvo rečjo? Praviš n. pr. »Verujem v Boga peta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje.« Priznavaš torej, da svet Jj1 od vekomaj in sam od sebe, temveč da mora za svoj obstoj zahvaliti uha neskončnega uma, dobrote in moči. A kaj si misliš pod besedo neskončen in neskončnim umom, neskončno močjo ter neskončno dobroto?
Nekaj drugega je vsebina besede. Nadalje praviš: Verujem v Boga J;eta, stvarnika nebes in zemlje. Prav! A kaj se pravi ustvariti? Kaj si ^•sliš ob besedah: iz nič nekaj napraviti? In potem: kaj pomeni izraz: ^ebo in zemlja? Od neskončne vsebine tega izraza — koliko je v tebi *vega? — In kako je v tvoji veri z drugo rečjo? Če imenuješ Boga vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje, ali premisliš, kaj govoriš? Ali si Pr- pretehtal moč, ki v življenje prikliče vidne in nevidne svetove, kaj ob pogledu na to moč nisi zgrozil? Imenuješ in priznavaš Boga kot ^ota. Toda ali si premeril in čutil pojem očetovstva? in če ta pojem
preneseš, presodiš in občutiš neskončni obseg te besede? — Podobno pr' vseh stavkih verouka. Nekaj drugega je priznavanje z usti, nekaj dragega dojemanje, dojetje in občutje teh stavkov. Če poslednjega ni, je vera plitva, prazna in brez življenja.
Ali je vera, kar bi morala biti, se da končno preizkusiti. Spoznaš) ako je dejavna. Če ne kaže tvornosti, je mrtva in prazna in vi imate za vero izgovarjanje besedi, katerih veličine, obsega in globine niste dojeli) ne dojamete in tudi ne čutite. Tako pogosto namreč govori kdo: »Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje,« in je vendarle nezadovoljen s svojo usodo, v strahu za svojo bodočnost, v stiski obupuje, je slab in mlačen v svojih duševnih prizadevanjih ter molitvi. Kako bi to bilo mogoče, ko bi njegova izpoved: »Verujem« bila resnična, ne pa le varanje samega sebe? Prav zares, nič ni bolj vsakdanjega nego varljiva domneva, da smo glede vere na dobrem.
2.
Krščanstvo, praviš, ima dogme, ki se v našem napredujočem času ne morejo nikoli uveljaviti. N. pr. nauk o Sinu božjem in da se je učlovečil; nauk, da nas je s svojo krvjo odrešil i. dr. naj verjame, kdor hoče. Joz sem, praviš, za religijo človekoljubja. Kdor dela prav, je Bogu všeč. .7 Dobro! Vera potemtakem ni tvoja stvar, vendar pa si, kakor se hvališj čednosten in živiš krepostno, človekoljubno življenje. Ali pa ne varaš samega sebe? — Vsekakor, sicer si nimaš očitati nobene tatvine ali prevare, nespodobnosti, zatiranja ali grdega ravnanja ne požrešnosti ne saino-goltnosti i. dr., celo hvaliti te morajo, da imaš smisel za javno blaginj0, da podpiraš koristne ustanove, da si tudi kajkrat dobrih rok za reveže i. dr. Kakor je pa vse to priznanja vredno, tako gotovo se motiš, če misliš, da se zato lahko hvališ s čednostjo. Poglej vase: Če vidiš srečo svojega bližnjega, ali pa opaziš, da ima kakšne prednosti, o človekoljub, kaj čutiš? Ali te niti malo ne tare zavist? — In če tvoj sosed kaj pogreši ali utrpi izgubo na imetju in ugledu, ali ti je hudo ali pa se smejes in se mu rogaš? — Sicer nisi slepar, toda ali zato v kupčiji in trgovini nikoli nikogar ne opehariš, ali nisi predrag v cenah, ali sploh ne služis sebičnosti? Nihče ti ne očita požrešnosti in samogoltnosti, toda ali zato ne paseš svojega trebuha in ne skrbiš za dobro življenje? Ne dolže te grdih dejanj, ali pa tudi čuješ nad svojim srcem in brzdaš svoje oči? ^ Človekoljuben si, a kako daleč seže tvoja ljubezen do ljudi? Kaj čutiš nasproti sovražniku, žalivcu, preganjavcu? Nihče si ne upa imenovati te krivičnega, vendar pa vplivajo na tvoje ravnanje, nagnjenje, naklonjenost in razpoloženje. Nisi postopač, a koliko ur si zapravil v svojem življenju in kako si marsikako dolžnostno delo iz strahu pred naporom sploh opustil ali si ga dovršil samo na pol ali pa pomanjkljivo? — Nisi zlobnega jezika, a izrekel si vendar prenekatero besedo, ki je ni navdihnila ljubezen, obzirnost, čistost i. dr. In kako je pri tebi doma s tvojo miroljubnostjo, popustljivostjo, spravljivostjo, redom in nadzorstvom, kako glede vzgoje otrok i. dr.? Dobre volje si in srečen, zakaj zdrav si in ne manjka ti zemeljskih blagrov. A kako je, če te zadenejo bolezen, nesreča, pre-ganjanje, resnična stiska i. dr.? Ali si kos tem okoliščinam in odkod bos črpal moč? Vsaka čednost, natolcujejo, ima svojo ceno. Vendar ni res> zakaj o tisočih vemo, ki so žrtvovali vse svoje imetje, da, celo svoje življenje, in čednosti ohranili zvestobo. Ali imaš tudi ti zavest nepremagljive nravstvene stanovitnosti ali pa si že več kakor enkrat podlegel komaj srednje hudim skušnjavam? — Končno, in to je glavno vprašanje, kaj je prav za prav jedro, osnovno gibalo vsega tvojega dela-
A’1 Je Bog in njegov sveti red, ali pa si ti sam, tvoj dobiček, tvoja čast tv°j užitek? Je eno ali drugo. — Oh, človekoljubnost, ki se hvališ z njo, )e nečimrno govorjenje in tvoja brezverska krepost je lagodna samoprevara. Kako bi tudi moglo biti drugače! Kdor ne veruje v Boga, ki ■ffia Sina in tako zelo ljubi ljudi, da Sina daruje zanje, in kdor ne veruje v Sinu božjega, ki v rešitev človeštva prizvame hlapčevsko oodobo, se Prostovoljno preda rokam grešnikov, v spravo sveta prelije svojo kri, Vstane od smrti, gre v nebo in sedi na desnici Očeta kot posrednik in bo [tekoč sodil, kako more tak človek nazorno pojmovati svetost božjo? Na Kakšen način nazorno pojmovati, kaj je ljubezen? Kako naj doume pomen jireha in strah pred njim? In kako naj si tak človek nadene svoj križ er zataji sebe in svet? Kako naj v vseh okoliščinah zvesto vztraja do konca? — Oh, zelo mu je treba bistva, duha, moči, čistosti in vztrajnosti v kreposti.
3.
Na večer pred svojim trpljenjem je govoril Jezus svojim učencem. Vsi vi se boste še to noč pohujšali nad menoj.« Peter je odgovoril: *Ce se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz nikdar ne bom.« Nato je rekel tezus: »Resnično, povem ti, to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, me Dos trikrat zatajil.« Samo Peter, v svesti si nezlomljive ljubezni in zve-stebe, je odvrnil: »Še malo ne; pripravljen sem iti s teboj v ječo in celo j. smrt.« — Ali kako se je apostol varal! — Kaj se je zgodilo? Ko so Jeziisa ujeli in je stal pred velikim duhovnikom, je Peter sedel zunaj |te dvorišču. Tedaj mu je dejala neka dekla: »Tudi ti si bil z Jezusom balilejcem«; in glej, Peter je tajil. Nato ga je ogovorila druga dekla in tekla: »Tudi ta je bil z Jezusom Nazarečanom.« Peter je zopet tajil in ?e rotil: »Ne poznam tega človeka.« Malo nato so pristopili ondi stoječi ln rekli Petru: »Resnično, tudi ti si izmed njih.« Tedaj se je Peter začel tetiti in prisegati: »Ne poznam tega človeka.« Kako zelo se je torej učenec yaral glede nezlomljivosti svoje ljubezni in zvestobe. Storil je, kar se mu te zdelo sploh nemogoče. — Prav to se ponavlja ne vem koliko tisočkrat. .Opisujemo si nravstveno moč, ki je nimamo, in gremo po zlu v neup rajnem zaupanju do samega sebe. Če rečeš n. pr. mladim ljudem: Ogiblji j[e te hiše, one družbe ali slabe priložnosti, nevarnost je in nedvomno Doste podlegli grehu, tedaj odgovore: Nikakor ne, poznamo svojo dolžnost, Dikoli ne bomo prestopili meje nravnosti in nikoli naj ne bomo v sramoti. ‘J1 res, zavest dobre volje imajo, ali znana jim ni sila skušnjave niti ne ?jabost njih lastne moči. Varajo se. Njihovo zaupanje" do samega sebe J111) je v pogibel. Če je hudo grešil Peter navzlic silno močni volji, bodo °ni padli tem bolj gotovo, čim več se skriva za njih samozaupanjem pesnega mika, ki se mu ne morejo odreči. Nezaupanje nasproti odkritosti te zvestobi dobre volje ter za nezaupanjem beg sta edina rešitelja onih, katere mika greh.
4.
Vero braniš, prijatelj, pa krščanstvo in cerkev. Vselej stojiš na straži ?°per njih sovražnike. Kjerkoli bi se rad vtihotapite krivi nauk, ga osvetliš ^ Pobijaš s spretnim in ognjevitim govorom. Gotovo je hvalevredna tvoja teječnost in tvoj goreč boj je prav tako potreben kakor zaslužen. Kdo sme tetisniti oči, ko se1 bliža nevarnost, in kdo bo brezbrižen gledal, ko bočejo ljudstvu vzeti resnico? — A v nečem se pri svojim bedenju in '[temi nemara sam nič ne opazuješ in poznaš. Ko namreč marljivo paziš, jte se za gladkimi besedami ne skriva kakšna zmota, ki bi se rada vti-^°tapila, se zlahkoma in ne da bi opazil, izvije objemu tvoje duše ona
ljubezen, ki vse veruje in vse upa. Tvoje srce polagoma izgubi svojo naravno dobrodušnost in privzame sumniv ter vohunski značaj. — In k® dalje z ostrim jezikom pobijaš krive učitelje na levo in desno, začenjaš po malem stremeti ne za tem, da bi jih pridobil, ampak da bi jih pred očmi sveta premagal. Na ta način se oblikuje v tvojem srcu, kakor Prl vojakih v bitki, nekakšna trpkost, ki te v borbi čedalje bolj prevzame-Nemara misliš, da narašča tvoja sveta vnema, a dviga se lahko tudi stopnja notranje sovražnosti. — Zgodi se tudi, čim silnejši je tvoj govor in čim večje je odobravanje množice, da se tem laglje v tebi porodi občutek lastne duševne premoči in doseženega ponižanja nasprotnikov — častihlepen postaneš in ponosen na zmago. Vsega povedanega pa ne opaziš na sebi, zakaj ti sam in tudi drugi opazijo le vidno gorečnost in ta je vendar pravična in sveta.
P. JU ST INI AN WIDLOCHER 0. CAP. - B. P.:
Velika je katoliška vera v posmrtno življenje!
Vera v posmrtno vstajenje korenini samo v pristnem katoliškem mišljenju in življenju, ki se z velikim in nežnim spoštovanjem oklepa resnic in dogem svete katoliške Cerkve.
Mladenka, ki je iz ljubezni do Kristusa, posvetila svoje življenje samanjanski službi, je imela velik, skoraj nerazumljiv, strah pred telesnimi ostanki umrlega človeka. Mrliča pogledati, ji je bilo popolnoma nemogoče, kaj šele se ga dotakniti in mu izkazati zadnjo ljubezen na zemlji. Njena prednica, mati Aikenhead, ki je zvedela za njeno živčno strahopetnost, je ni silila k temu. Naročila je celo sosestram, naj jo k takemu udejstvovanju nikdar ne silijo, dokler se sestra sama ne bo čutila dovolj močno za tako žrtev.
Mati Aikenhead je le predobro vedela, da za tako delo je treba dolgotrajne poglobljene molitve, da mora biti duša polna žive vere, vsa prežeta Kristusovega duha, ljubezni in žrtve. Le potem morejo njene roke ljubeče in materinsko negovati reveža, izobčenca, nepoznanca in v njegovem razpadajočem telesu videti bivališče božjega, in v izobličenih, potvorjenih potezah Kristusov obraz.
Na veliki petek je bilo. V bolnišnici irskih karitas-sester v Dublin11 je umrl nepoznan siromak. Sestra — naša mladenka —, ki mu je ljubeznivo stregla, je hila priča njegove lepe smrti. Blagrovala ga je, da je smel umreti isti dan kakor Kristus. V duši ji je zaživelo hrepenenje, da vprav ta dan doprinese žrtev, kateri se je doslej tako strahopetno lZ' mikala. Pohitela je k materi — generalni prednici — in jo tozadevno prosila dovoljenja. Ta jo začudeno pogleda in vpraša, če misli resno. Na njeno odločno izjavo ji reče: Pojdite v imenu Gospodovem in doprinesite to žrtev,na veliki, sveti in blagoslovljeni dan božjega Odrešenja. Vzor naj vam bo Mati bolečin! Glejte nanjo, kako je vzela v svoje naročje svojega mrtvega božjega Sina, se ga oklenila z vso iskreno materinsko ljubeznijo, ga ljubeče pritisnila na svoje srce in ga z neizrekljivo spoštljivostjo pripravila za pogreb. Vedite, da je velika odlika, da smete opraviti delo, ki je njenemu podobno.
Šele zdaj je mogla sestra razumeti nauk svoje duhovne matere Aikenhead, ki ga je tolikokrat ponavljala svojim hčeram, da po nauku svete katoliške Cerkve moramo imeti veliko spoštovanje do vsakega človeškega telesa, ki je tempelj svetega Duha in ki je v življenju bilo tolikokrat najtesneje združeno z Jezusom Kristusom v svetem obhajilu.
Zares, velika je katoliška sveta vera v posmrtno vstajenje! Saj samo °na ožarja in ljubko osvetljuje vsako smrt, vsako mrtvaško posteljo, pa naJ bo še tako zapuščena, in vsak grob, človekov zadnji dom na zemlji.
Ob vsaki smrtni in mrtvaški postelji, tudi najbednejši, bi morala biti ^ka žalostne Matere božje z njenim mrtvim, z neštevilnimi ranami občnim božjim Sinom Jezusom v naročju. Zamisliti bi se morali v njeno sveto in največjo materinsko ljubezen in nežnost, s katero je poslednjikrat ljubeče negovala mrtvo telo božjega Odrešenika. Če gledamo v božjo Mater, potem se šele zavemo, kolike vrednosti je vsako najmanjše delo, k* ga v ljubezni storimo umrlemu sočloveku. Tako dejanje okrepi v še 'ako boječi duši vero v Jezusa, v presveto Trojico, ki je bivala v tem
Kristus z učencema v Emavsu.
telesu, in spominja na tempelj svetega Duha, v katerega je bilo to telo Pri svetem krstu posvečeno za večno. Jezusova beseda pa nam pove, da P° to telo vstalo od mrtvih, da izničenje telesa v zemlji je le seme, iz Jtaterega bo vzcvetelo novo poveličano telo za večno božjo pomlad. To elo, sejano v trohnobi, se bo zbudilo v nestrohljivosti, sejano v neznat-tetsti, bo vstalo v veličastvu, sejano v slabosti, bo vstalo v moči, sejano v Počutnosti, se bo zbudilo in bo živelo poduhovnjeno vekomaj.
^ Izmučen, ranjen, krvav in mrtev Sin božji, v naročju najsvetejše Matere! 0 bolečina, ki vse presegaš, ki ti ni enake, ti nas učiš spoštovanja ri° mrtvega telesa. Še več! Ti prinašaš morje tolažbe, milosti in usmiljenja ysem grešnikom. Iz naročja božje presvete Matere so odtekale zadnje kapljice presvete Krvi Jezusove, da očistijo grešnike in izgubljene vseh fteletij njihovih najbolj umazanih in strašnih grehov. Mrtvi na duši se P°do na priprošnjo božje Matere dvignili in vstali k novemu življenju.
vsakem »Te absolvo«, ki ga izgovori duhovnik, je udeležena tudi predeta Devica s svojim božjim Sinom v naročju, ker je sodelovala pri bož-Jem Odrešenju in sprejela Jezusa v svoje naročje tudi po smrti, da ga P° velikonočnem vstajenju prenese v dušo grešnikov, iz katere Jezus ^Pet znova vstane.
Veliki petek je bilo, ko je irska sestra v mrtvaški dvorani bolnišnice sv. Vincencija v Dublinu pokleknila pred mrtvo telo ubogega siromaka-Velika noč — vera v posmrtno življenje — je zajela njeno dušo, ker je videla, kako se je duša v svoji najbridkejši uri dvignila iz trohnelega telesa k božjemu poveličanju. Resnično, velika je katoliška vera v p0-smrtno vstajenje!
V*®**
FRANČIŠKOVA
A LADI N A
DR. TIH AMER TOTH — F. T.:
»Daj, posodi mi ...«
Druga velika preskušnja značaja je, kako fant ravna z denarje®; kako ga hrani in izdaja. Glej, da se ti v življenju ne bo treba nik°, izposojati denarja. Težko ga je vračati. Kdor še nič ne zasluži sam in zn* le od zaslužka drugih, si že celo ne sme nikoli nič izposoditi. Kdor s navadi jemati na posodo in se zadolžuje, nekako prodaja svojo prostos • Če ne moreš vrniti ob določenem času, kako si nemiren in kaj se vseg ne zlašeš! Pojdi rajši lačen spat, kakor da vstajaš zadolžen. Zakaj resnice je pregovor o dolgu: »Začni me, delal se bom sam.«
Vrh tega izposojen denar redkokdaj spremlja blagoslov. Resnic je, da ljudje bolj lahkomiselno ravnajo z izposojenim denarjem kakor P z denarjem, ki so ga zaslužili s trudom in težavo. Torej si od nikogar a izposojaj in tudi sam nikomur ne posojaj.	v. .
Izjemoma, ko je res sila, ti ni treba biti mar tega pravila, a vec® ljudem, ki te prosijo, da jim posodi, storiš dobro, če jih zavrneš. Ako s komu zameriš, naj ti ne bo žal, saj ti tako ni bil nesebičen prijatelj.
Koliko manj bi bilo tatvin, prevar, poneverb, da celo samomor0'j ko bi ti ljudje ne bili v mladih letih tako lahkomiselno ravnali z denarje®; V urejenih razmerah, pred svetovno vojno, so šolarji le redkokdaj i®e opraviti z denarjem. Starši so ga zaslužili in zanje tudi izdali; kvečje®^ so sproti dobili nekaj drobiža, ki so lahko ž njim gospodarili, kakor s jim je zdelo prav.
Rad bi vedel, da si glede vrednosti denarja osvojiš pravilne nazor-Brez denarja se ne da živeti, to drži; ampak živeti samo zaradi denar] > ni človeka vredno življenje, o tem tudi ni dvoma. Lov za denarje® 0 more biti primeren življenjski cilj, saj je vendar le sredstvo za prido
vanje višjih življenjskih vrednot. In če — na žalost — tudi danes premogi molijo zlato tele, kakor so ga nekoč Judje v puščavi, in čeprav danes v družbi dostikrat človeka ocenijo takole: »Mož ima avto in velika Posestva,« — prosim te, dragi moj fant, oglej si ga, ali je poštenjak od nog do glave!
Mar naj človek niti na pošten način ne zbira imetja? Seveda? Kdor •te imovit, lahko trpečemu bližnjemu stori veliko dobrega, saj to je po Zveličarjevem nauku pomen velikih bogastev; da z njih pomočjo vršimo Plemenito dobrodelnost. Ni treba biti komunist in ne tajiti zakonitosti Osebne lastnine in vendar lahko sprevidiš, da današnjih ogromnih žalnih imetij ni mogel nakopičiti lastnik sam, ko bi mu ne bil pomogel ZQoj premnogih delavcev. Noblesse oblige — »Plemstvo nalaga dolžnosti,« te pregovor mnogi poznajo in tudi razmišljajo o njem. Ali »dolžnosti Žaga tudi bogastvo«, — veleva nam pomagati, podpirati. Dobro si zapomni resne besede cesarja Konštantina Velikega: »Zgolj naključje je, ae postaneš cesar; ampak če usoda nanese, da zasedeš prestol, glej, da b°š res na svojem mestu!«
Zlasti pa te prosim, dragi moj, če ti je ljubi Bog dal bogate starše, oa si že zgodaj prisvojiš krščansko socialno miselnost. »V bogastvu srce Prej otrdi nego jajce v vroči vodi« (Borne). Ti, sin tovarnarja, veletrgovca, Pomisli, koliko sto rudarjev pod zemljo ob brleči jamski svetilki opravlja fvoje naporno delo, koliko delavcev stoji ob žarečih topilnicah in brnečem kolesju strojev, kolikerim škoduje to težko delo, medtem ko se tvojemu ?oetu stekajo bogati dohodki! In te delavce čaka doma njih družina, žena 'n otroci, otroci kakor ti, ki pa dostikrat nimajo niti najpotrebnejšega! '-te razmišljaš o tem, boš že zdaj vedel za poti in sredstva, da jim po Možnosti semtertja storiš kaj dobrega; pozneje pa ti bo tako naziranje Pomagalo, da boš videl v svoji veliki posesti le posojilo božje, ki moraš 0 njega porabi nekoč predložiti natančen obračun. Verjemi, ko bi to Zažiranje bilo med bogatini udomačeno — saj ga veleva že krščanski nauk! — bi brž bilo rešeno socialno vprašanje, ki je v njem toliko nežnosti in nemira.
Bogatega moža, ki se je prikopal iz največje revščine, so vprašali, kako je mogel nabrati tolikšno imetje. Odgovoril je: »Oče mi je zabičal, j*aj se nikoli ne igram prej, dokler nisem končal svojega dela, in naj ne 'tešim denarja, dokler ga nisem zaslužil.«
Besede ki se zde preproste in imajo vendar globok pomen: N e yOši denarja, ki ga nisi zaslužil! Dokler trošiš denar arugih, ne moreš veljati za samostojnega človeka, za moža. Pri šolarjih Seveda ne more biti drugače; razumljivo je, da žive od zaslužka svojih steršev. A paziti morajo, da niti beliča ne izdajo preveč. Prav tako nikar np kupuj na posodo, to se pravi, ne troši denarja, ki ga dobiš šele jutri po jutrišnjem.
Tvoji izdatki naj bodo vselej manjši od dohodkov. Dosti ljudi tare Nezadovoljnost ne zaradi tega, ker nimajo nobenih dohodkov, temveč ker j^tejih zahtev ne umejo urediti po njih. Velike gospode je že doletela bpda in pognala na cesto, ker niso upoštevali enega samega pravila in bteo hoteli verjeti, kar je Walter Scott dejal po enem svojih zgodovinskih likov: »Topi denar je uničil več duš kakor ostri meč teles.« Nasprotno Pa lahko ljudje s skromnimi dohodki žive čisto dostojno in brezskrbno, Ce znajo štediti.
Dosti je fantov, ki ne umejo ravnati z denarjem. Če gredo mimo jteščičarne, izložbe, polne fotografskih potrebščin in športnih naprav, mimo trgovine z znamkami ali mimo kina (pač po vrsti nagnjenja) in imajo v
žepu denar, je njih samopremagovanja konec. Taki bodo že odrasli zaman imeli velike dohodke, zadovoljni ne bodo nikoli in tudi denarja ne bodo nikoli imeli, ker bo v njih rokah sleherni imetek skopnel kakor sneg p°d soncem.
Kako love opice
Ali veš, kako črnci love opice? Zelo premeteno! Na drevo močno privežejo usnjato vrečico, polno riža, ki je opicam prava slaščica. Vrečiča ima tolikšno odprtino, da lahko opica vanjo vtakne roko, ko pa v roki tišči riž, pesti ne more več potegniti ven. Opica pride, vtakne roko v vrečo in seže po imenitni jedi. A pest noče več ven. V trenutku se iz skrivališča zareži škodoželjen črni obraz; uboga opica kriči, skače okoli, cepeta. • ali vse zaman! Črnec jo že drži. Neumnici bi bilo treba odpreti le roko in izpustiti plen, pa bi bila rešena. Hm, seveda! Ali rajši je v ujetništvu, rajši pogine, kakor da bi pustila plen!
Pazi, dragi moj, da te na tak način ne omami pohlep po denarju in usužnji strastem.
Ponavljam: brez denarja ni mogoče ■ živeti. Samo veliko vprašanje je, kako se da narediti, da vražji denar služi nam in ne mi njemu. Denar je samo pot do cilja; pazi, da ti pridobivanje denarja ne postane glava' namen. Denar ti lahko veliko pomaga, a gorje, če ti zavlada, in žrtvuješ, otrok božji, za skledo kuhane leče, zavoljo tvarnih koristi, svojo prv°' rojensko pravico, nravne dobrine svoje vzvišene duše. Če kdo umrje, vprašajo ljudje: »Koliko je pa zapustil, kaj pravite?« Ko vendar to p1 najvažnejše, ampak: »Koliko dobrih del ga spremlja v nebo?« Bodi se tako bogat, celo najbolj ponosno življenje krije gomila in poslednja suknja nima nobenih žepov, pravi ljudska prislovica.
Tudi nikar ne verjemi, da je oboževanje denarja nevarno parno odraslim. Reven fant utegne imeti lahkomiselnega, pa bogatega sošolca, ki mu je učenje postranska reč in zabava več kakor vse drugo. A gprJe mu, kogar omami »odlično prijateljstvo« bogatega tovariša in zaradi njega tudi sam začne razsipati težko pridobljeni denar svojih staršev! Samp brezvesten fant lahko zapravlja denar, ki so se zanj toliko trudili in gnal' njegovi starši. Živi dohodkom primerno! Kakor hitro izdaš več, kako znašajo dohodki, si že v nevarnosti.
Kdor ne živi dohodkom primerno ...
Nemara mi sploh ne verjameš, kar pišem tule: Da postaneš bogak ni najvažnejše, da veliko zaslužiš, ampak da veliko hraniš.
»Kdo je najbogatejši?« so vprašali grškega misleca Kleanta. — »Kdo je z malim zadovoljen,« je -odvrnil. Najbogatejša opora našega gmotneg napredka in poznejše neodvisnosti je skromnost. Čim bolj se lahk omejimo v potrebah, tem svobodnejši smo. Moderna civilizacija je moj strica in ume v nas sleherni dan buditi nove zahteve. Če se pa dva enak nadarjena in enako marljiva fanta odpravita na pot v življenje, bo Be dvomno več dosegel, kdor ima manj zahtev in potreb. Manjše zahtev pomenijo zanj že poseben dohodek.
Čim več zahtev ima človek, tem večji suženj je. Zakaj neki pa J toliko prevar, poneverb in tatvin? Ker se hočejo ljudje zabavati, čep ca nimajo denarja. Odkod toliko nesrečnih ljudi? Ker več trošijo, kako imajo.
Celo ob najskromnejših dohodkih se da kaj prihraniti, medtem K oni, ki sleherni dan izda vse, kar zasluži, v tvamem pogledu nič n napreduje.
Štedljivost pa si je treba privzgojiti že v šolskih letih. Varčnost ^zgaja značaj in stopnjuje čustvo neodvisnosti, medtem ko zapravljanje 'jela človeka lahkomiselnega in ga tira v prepad. Zakaj pa tako redko dobite varčnega fanta? Ker varčen biti pač ni lahko.
»Tako reven sem, kako pa naj začnem varčevati?« Zlasti si natanko ?aPisuj svoje dohodke in izdatke. Glavno je, da nikoli ne izdaš več, kakor *®aš. Drugič: za odvišne stvari ne troši denarja. Kdor kupuje reči, ki jih j*e rabi, bo kmalu moral prodati, kar potrebuje. Samo oglej si nečimrnega ■anta! Koliko preveč izda samo zato, ker drugi tudi delajo tako.« (Kajenje, ftodni izdelki, razkošje, kino, sladkarije.) Nečimrni niti nima sam nič od ?v°jih izdatkov, ko večidel troši denar »samo zaradi drugih«. Koliko jih !e v življenju šlo že po zlu, ker so hoteli imeti enako obleko, enak klobuk lQ enak avto, kakor dragi.
Zlasti bodi varčen — ponavljam — zlasti, dokler plačuješ s tujim denarjem svojih staršev. Pozneje ko si boš sam služil kruh, boš tako ali 'ako premislil, ali ga lahko potrošiš za nekoristne reči. Izrazi za »pridobile denarja« v posameznih jezikih se med seboj zelo razlikujejo. Anglež 'dela« denar (to make money), Francoz ga »pridobiva« (gagner), Madžar ^a »poišče«, Nemec ga »zasluži«. Če si ga zaslužil z delom svojih rok, Primerno tudi z njim ravnaj!
, Varčnost ima še neko drago veliko prednost: omogoči namreč fantu, nima veliko denarja, da stori kaj dobrega. To je veselje, ki bi si ga ne ?diel odreči noben fant. Lepo je, če kdo da ono, kar dobi od svojih [povitih staršev, njim, ki jim sreča ni tako mila. Poskusi pa tudi kdaj, kako veliko veselje je, če si za ceno majhne odpovedi lahko kaj prihraniš, da daš revnejšim. Kdor lahko omeji svoje zahteve, to se pravi, kdor ume v’arčevati, lahko tudi ob svojih revnih dohodkih stori dobro delo. Nemara Prej> kakor bogatin s svojim imetjem in s svojimi velikimi zahtevami.
»Najbolj si bogat, če si reven v svojih željah,« pravi Seneka.
Razgled
posvetu
Odilo;
Zgubljeni raj.
vj, ^nana pisateljica Undset je obja-■ d svoj »Dnevnik«. V njem pravi,
do skraj-
(j . “VUJ »-UIieVIllK«. v n
U* i.e skandinavski narod kji nesrečen, odkar je odpadel od v miške vere. Pisateljica zatrjuje: d ® stopim v katoliško cerkev, se mi deva, da sem postala zopet otrok prepeva mati čudežne pesmi o
Bogu, angelih in svetnikih. Vsa verska poezija, ki jo je še naše ljudstvo ohranilo, je spomin na nekdanjo katoliško dobo, spomin na izgubljeni raj.«
Naš sveti Oče.
Dne 6. februarja je preteklo 15 let, odkar je zasedel tron sv. Petra papež Pij XI. Njegovo častitljivo vladanje je znano daleč preko mej katoliškega
sveta. V naše veselje nad mogočnimi veletoki blagoslova, ki so se v teh 15 letih razlili iz Vatikana po širnem svetu, se meša bolečina otrok, ki se boje izgube dobrega očeta. Hvala Bogu, sv. Očetu se je zdravje izboljšalo zoper vse pričakovanje. V svoji težki bolezni nam je dal junaški zgled, kako moramo svoje bolečine pogumno nositi in darovati za sv. Cerkev. Naša dolžnost je, sv. Očeta dan za dnem vklepati v naše molitve, da ga dobri Bog okrepi in še dolgo ohrani. Najbolj vdani otroci sv. Očeta in rimske cerkve moramo biti tretjeredniki, zato molimo vsak dan za sv. Očeta.
Veliki praznik presvete Evharistije.
Veličastnim mednarodnim evharističnim kongresom Amerike, Avstralije, Afrike, Irske in Argentinije je sledil v dnevih od 3. do 7. februarja evharistični kongres v Manili na Filipinskih otokih. Tudi v katoliških krogih niso povsod odobravali, da bi se ta slovesnost vršila tako daleč od krščanskega zapada. Kristus Gospod pa bo vedel boljše kot mi prebivalci zapadnih dežel, zakaj je hotel ravno pri vratih vzhoda blagosloviti neizmerno žitno polje Azije. 0 velikem prazniku poročajo, da so prebivalci otokov v trumah prihiteli, da se katoličani tople vere niso prestrašili dolge pešhoje 20 dni, samo da se poklonijo Kristusu Kralju. Veliki dan, ki je bil določen za može, se je pričel s polnočno sv. mašo v razsvetljavi neštetih tisočev prižganih sveč. 300 duhovnikov je delilo sv. obhajilo.
Naša ljuba Gospa Lurška,
V starosti 100 let je pred kratkim umrla v Pau gospodična Carasson. Kot 21 letna dekle je bila priča čudežnih prikazovanj v Lurdu, ki jih od leta 1858 nikdar ni pozabila. Zdaj je prišla po njo sv. Bernardka, da jo popelje k večnemu gledanju.
Bog je zvest plačnik.
Malo mestece v državi Kentucky je dolgo časa pogrešalo redne službe božje. V mestu je bilo majhno število katoličanov. Verniki so bili prepriča-
ni, če bi imeli cerkev, bi prišel duhovnik večkrat k njim. Toda bili 50 preubogi in visokih stroškov n'80 zmogli. Zato pa je bila zanje veli«8 sreča, da jim je 80 letni Oliver, ne' katoličan, podaril zemljišče in ve' material za zidavo nove cerkve. Cerkev je bila v najkrajšem času postav' ljana. Cerkev so posvetili na 038 presv. Srcu Jezusovemu. Isti dan, je bila cerkev blagoslovljena, se I požrtvovalni Oliver vlegel na srnnO posteljo. Presveto Srce Jezusovo P je njegovo delo očitno sprejelo z V likim dopadajenjem. Na smrtni pošJe lji je bil stari Oliver sprejet v k3^ liško cerkev in prva maša-zadušmc je bila v novi cerkvi opravljena z njega.
Ameriški Slovenci za katoliški ti^ Slovenski frančiškani v Ameri^
so začeli izdajati obrambne brošur »Naša straža«. Prva knjižica je j28 o katoliškem in protikatoliškem tisk ■ Poleg tega so začeli po naselbin3 prirejati dneve katoliškega tiska, K
veči-
na njih govori par duhovnikov, na pa lajiki. Taki dnevi so se vrs
že v Clevelandu, v Chicagi, v Jok® •' v West Allis in v Milwaukee. P?c^e mislijo na ta način premisijonariti
naselbine. To plemenito, eminent^ katoliško delo hiora domovina P
srčno pozdraviti in na ves glas P., hvaliti. Domovina-mati bi se pi'aV aa ne ponižala, če bi v tem posnen]3 svojo hčerko v Ameriki in bi zac® ^ prirejati tudi po naši domovini dn® katoliškega tiska. Naše Cvetje in ^ novi sv. Frančiška v prvem in tretj® ^ redu bomo vedno v prvih vrstah boju za katoliško časopisje, za kat®. ški tisk. Zdi se, da smo mi le pr®v a bojazljivi in popustljivi. Ni ga veCje^a sovražnika naše domovine in nas®? naroda, kot je brezverski tisk. In , tega sovražnika je treba enkrat prstom pokazati, da se ga bo naše toliško ljudstvo izogibalo. Največ n škoduje naša popustljivost in n j., polovičarstvo! Ako se merodajni
torji ne zganete, bomo morali dn^f J	&	’	-"ni*1.
katoliškega tiska začeti tretjeredm
‘^jna zadeva celega naroda j? oboje bogoslovno poslopje v Ljub-jani in v Mariboru. Naše katoliško časopisje bi moralo biti polno te za-aeve. Vsak katoliški časopis bi moja' imeti dopisnika za novo bogoslovja’ Vse uprave bi morale imeti po-sabne sklade in posebne nabiralne Tjije za novo bogoslovje. Morda bi ne bilo preveč povedano, da bi ®°ral biti vsak naročnik taksiran za '-ttienišče ali bi morale dati uprave ?°t°ve odstotke v ta namen. Saj so .^Ovniki tisti, ki naše liste vzdržu-p® in jih razširjajo. Zdaj imajo naši ,lsti priliko pokazati duhovnikom svo-j° hvaležnost. Najbolj pristna a t o 1 i š k a akcija obeh s 1 o -'enskih škofij je zidava o v ih bogoslovnih poslo-pli- Ali se vsi zavedamo tega?
REDOVNE ZADEVE.
. Prestavljena sta bila: p. France jpto iz Ljubljane v Kamnik in p. a°nštantin Urankar iz Maribora v No-0 mesto.
Diakonat sta prejela v ljubljanski l°*nici letošnja novomašnika fr. Pe-npj in fr. Engelhart in sicer v soboto • marca. Še eno stopinjo imata do tarja. Tretjerednikom priporočamo “a letošnja novomašnika v molitev.
v Ročnem pod Šmarno goro, kjer >v skoraj eno leto gospodari naš »gra-a®k« p. Bogdan Markelj, so dobili j°v°> dovolj prostorno kapelo sv. An-0tia. Okoličanom je zdaj ustreženo, a lahko zadoste svoji nedeljski dolžni- v kapeli imajo vsako nedeljo d Vsak praznik redno službo božjo °Poldne in popoldne.
^rafinski kolegij v Ljubljani.
j Kapela v kolegiju je dobila svoje ;*e! namreč: krstili smo jo na ime V Frančiška Asiškega. Lepa starin-Ka slika visi ob strani oltarja ravno .an večno lučjo. Kako zgleda naša aPela? Priprosta je, pa čedna in vaazna. Opravo smo znosili skupaj od Q,en strani: prav po frančiškansko. arno mizo nam je daroval p. Bogdan
iz Ročnega, tabernakelj smo dobili pri p. Modestu v Šiški, križ na tabernaklju nam je podaril gosp. Sfiligoj, za ciborij smo naprosili p. Ciprijana iz Novega mesta. Monstranco in svečnike, pa kar je še treba k oltarju, nam je napravil pasar gosp. Žmuc. Vse je jako lepo in solidno delo. Večno luč imamo najnovejše vrste: na svečo. Ena sveča gori ravno celi teden. Zdaj pa eno praktično misel:
Ali hočeš, da bi večna luč gorela po
tvojem namenu?
Moderno življenje nas popolnoma razbija in dolžnost zahteva od nas, da drvimo ter se pehamo za ubogim ko-ščekom kruha. Odtrgati se moramo iz objema Kristusovega in od družbe svetnikov. Toda stoj! Tam pred Kristusom v tihi kapelici gori večna luč, izraz naših želja ter se popolnoma po-uživa za Boga. Ta večna luč naj sije skozi rdeče steklo kot znamenje naše srčne plameneče ljubezni. Večni luči moramo naročiti: »Jaz moram iti, toda tebe pustim pred Jezusom, da v toplem, živem in ljubečem plamenu kažeš mojo ljubezen in jo hraniš, dokler ne pridem nazaj.c Ali ni to najlepša misel pod božjim soncem? Koliko sveč prižigamo pred sv. Antonom, pred sv. Terezijo, Malo Cvetko! Ali kdaj mislimo na to, da bi prižgali luč pred živega Boga v tabernaklju? Ali bi ne bilo nad vse primerno, da bi tretjeredniki skrbeli za večno luč v novem serafinskem kolegiju, kjer v svitu večne luči moli naša Frančiškova mladina? Večna luč stane za en teden 10 Din. Katerikoli teden hočete, da bi večna luč po vašem namenu gorela, samo sporočite in pošljite ali prinesite 10 Din. Vsa imena darovalcev za večno luč bomo vsaki mesec naznanjali v Cvetju.

P. 0D1L0:
Kako se gibljejo tretjeredne skupščine
Ljubljana
Letno poročilo skupščine za leto 1936.
V	preteklem letu se je izvršila sprememba našega voditelja. Preč-p. provincial dr. Gvido Rant je zaradi preobilnega dela odložil vodstvo tretjega reda ter ga izročil novemu voditelju p. Odilo-nu. Odbor tretjega reda naše skupščine izreka preč. p. provincialu udanostno zahvalo za njegov trud in za vse njegovo delo.
V	preteklem letu smo imeli vsak mesec shod v cerkvi. Prostorna frančiškanska cerkev je ob shodih vedno polna.
Sv. maše za žive in mrtve ude naše skupščine so bile darovane vsak torek in vsako soboto. Zadnja v mesecu je za umrle tistega meseca. Pa tudi na dan shoda in na posebne praznike tretjerednih patronov imaffi0 sv. mašo po namenu tretjega reda.
Papežev blagoslov smo prejeli enkrat in vesoljno odvezo redno na vse določene dni.
Duhovne vaje smo opravili za praznik našega očeta sv. Frančiška' Vodil jih je novi p. voditelj.	.
Že nekaj let opuščena skupna molitvena ura ob torkih se je 1. 193o zopet vpeljala in se je tretjeredniki vestno udeležujejo.
Skupni sprejem in obljube novincev smo imeli dvakrat: 1. jan. j11 26. julija. Sprejetih je bilo 34 novih članov, 33 novincev pa je napravil0 obljube.
Umrlo je 41 udov. Izbrisan ni bil nihče.
Tretji red je tudi v preteklem letu po možnosti podpiral ubožnejše ude. — Dne- 16. febr. je odbor izročil preč. p. provincialu Din 1000.-^ za vogelni kamen serafinskega kolegija. — Za god pokojnega voditelj3 p. Salvatorja je bil vzidan spominski kamen z bronastim kipom njegove glave na hodniku Frančiškovega doma v šiški. Izvršilo se je vse bi'°z posebne slovesnosti. Odbor je počastil njegov spomin dne 18. marca m mu prinesel cvetja na grob. Predvsem pa smo preskrbeli sv. mašo za g00 svojemu pokojnemu voditelju.
Na seji 20. septembra smo sklenili, da bo tretji red sodeloval prj evharističnem urniku za sv. očeta in bo v ta namen dal brati 12 sv. mas in se bodo sv. maše opravile prvih 12 dni meseca oktobra ob pol 6 zjutraj'
Tretji red je tudi član društva za varstvo deklet in je podprl to obČe-koristno delo z zneskom 200 Din.
Na seji 17. novembra je nadalje sklenil odbor, da bo skupščina oskrbela enega dijaka v serafinskem kolegiju. Določeno vsoto izročim0 vsak mesec na pristojno mesto.
Ljubljanski tretjeredniki imajo naročenih okoli 1000 številk Cvetja' — To bi bilo naše poročilo.
Maribor
Naša skupščina je preživljala milosti polne dneve od 21. do 25. febnj; arja. Te dni smo opravljali sv. duhovne vaje. Vodil jih je p. vodite1] Gabrijel Planinšek. Mariborska tretjeredna skupščina izreka na tem mest svojemu vnetemu voditelju prisrčno zahvalo.
Studeno pri Postojni
Pri nas je bil III. red ustanovljen leta 1903. Knjiga šteje vsega skupaj “10 članov. Od naše skupščine so se odcepile postojnska in hrenoviška. K nam še spadajo tretjeredniki iz Planine. Shode imamo redno vsak ®esec. Ker ne spadamo več pod ljubljansko škofijo, nam je zelo težko dobiti vizitatorja. Zato smo bili zelo srečni, ko smo lansko leto 29. novembra imeli v svoji sredi p. Zofrona Kozlevčarja s Sv. Gore pri Gorici. Obljubil nam je, da pride tudi letos in sicer za duhovne vaje, česar se že naPrej veselimo.
Naša skupščina ima tudi podobo sv. Frančiška. Za porcijunkulo denemo to podobo na oltar. Porcijunkulo obhajamo zelo slovesno. Molimo P9 kar do polnoči. Da laže vztrajamo, molimo skupno na glas. Medtem gremo iz cerkve in nazaj v cerkev, vsi skupaj pojemo, da se tako vadimo v ljudskem petju. Skupno petje mnoge privabi k sodelovanju. Por-cijunkulo imenuje naš gosp. župnik: sveto ponočevanje. — Tretjeredniki s° v fari najbolj utrdili pogostno in vsakdanje sv. obhajilo.
Brežice
Francka Zorkova je umrla. Kdo je ni poznal? Kar za Francko smo 1° klicali po celem mestu. Bila je blaga, nesebična in skromna duša. jj°jena je bila leta 1859, v tretjem redu pa je bila od 15. februarja 1883. bamo Bog ve, koliko je Francka dobrega storila. Dan za dnem vsako jutro s®o jo slišali, kako je v samostanski cerkvi na glas molila sv. rožni venec morda 50 let tako. Bila je tudi izvrstna pevka in je dolgo vodila ^ Brežicah ljudsko petje. Če je ona začela, je šlo vse za njo. Veliko se je mjdila tudi za lepoto hiše božje. Francka je vedno pobirala in tudi mnogo Prispevkov nabrala. Opešala je res v službi božji. V septembru leta 1935 J® bila delno zadeta od kapi. Še isto leto pred Božičem so jo odpeljali v •bralnico v Vojnik pri Celju, kjer je umrla 8. februarja letošnjega leta. " Vojniku je tudi pokopana. Počivaj v miru dobra hčerka Frančiškova!
T Andrej Kušlan
^ v Dne 16. februarja je umrl v ljubljanski bolnišnici preč. gosp. Andrej Kušlan, župni upravitelj v Spodnjem Logu pri Kočevju. Odrezali so mu P°go in je na posledical umrl. Pokojni gospod je bil vet tretjerednik. ^Prejet je bil že kot dijak in sicer je spadal k ljubljanski tretjeredni •hupščini. Ko smo leta 1922 ustanovili lastno skupščino tretjerednikov v ljubljanskem bogoslovju, nam je bil v veliko pomoč. Bil je blag gospod, Vesel in postrežljiv. R. I. P.
Priprava na novo velikonočno jagnje obsega dvoje stvari: dvorano za Večerjo je treba okrasiti in jo očistiti. To se pravi: da vredno prejmemo in kri Jezusa Kristusa, moramo dušo zlasti očistiti nesnage, jo umiti vodah pokore in jo vaditi v čednostih, ki nas delajo Bogu všeč. Kar u9aja Gospodu, kar pritegne njegovo milost, je globoka ponižnost, visoko Uničevanje samega sebe, živa vera, popolna vdanost v njegovo voljo, sprožitev od sveta, hrepenenje po nebeških dobrinah in ljubezen: tista resnična b°čja ljubezen, ki jo je ceniti više od vsega, kar je vzvišeno: »Če bi člo-Veške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron zveneče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter lrjiel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako da bi lahko gore prestavljal, vubezni pa bi ne imel, nisem nič.	Lamennais.
Pax
et bornim!
Mir in vse dobro!
P. ANGELIK:
Prihaja Jas, ko bo marsikateri, ki se še ni vpisal v Podporni odsek III. reda, prišel v leta starosti in onemoglosti. Ako ne bo imel tedaj dovolj prihrankov, da bi lahko od njih živel brez skrbi do smrti, ali ne bo ime* dovolj velike pokojnine in ne bo našel sorodnikov, ki bi ga ljubezniv« sprejeli na stara leta, tedaj bo nastopila zanj beda in prosjačenje. Zelo nerodno mu bo tedaj odgovarjati na vprašanje: »Zakaj se pa nisi vpis#' pravočasno v Podporni odsek III. reda? Sedaj bi bil lahko preskrbljen!«
Glavni pogoji za vpis v ta odsek so sledeči:
Kdor se hoče vpisati:
1.	Mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom petih le*!
2.	se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od dobrote bližnjega;
3.	ne sme biti star nad 45 let;
4.	mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti.
Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega P°' jasnila, se lahko pismeno obrne na »Pax et bonum«, »Podporni odsek III. reda v Ljubljani, Frančiškanska pasaža. Osebno pa lahko tudi na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani«.
1. S katerim letom se lahko že vpiše v Podporni odsek?
V Podporni odsek se lahko vpiše vsak član in članica III. reda, ali ki to more postati na dan vpisa v Podporni odsek. Za III. red je P® cerkvenih predpisih predpisana starost 14 let, zato je razumljivo, da hi se lahko vpisala v Podporni odsek vsaka oseba, ki je dovršila 14. let° svojega življenja. Toliko glede III. reda.
Seveda pa morajo biti pri vstopu v Podporni odsek izpolnjeni tudj splošni pogoji Podpornega odseka, ki zahtevajo, da mora biti oseba, kj se sprejema v Podporni odsek, samostojna, to se pravi, da si sama sluzi svoj kruh. Ne bi namreč mogli sprejeti v Podporni odsek osebe, ki hj zanjo starši ali dobrotniki plačevali mesečne prispevke. Ako bi namreC ti prenehali plačevati, bodisi zaradi prerane smrti, ali kakega druge£a vzroka, na pr. zaradi bede, tedaj bi bila dotična oseba oškodovana 23 zneske, ki so bili zanjo plačani, ker bi sama, še ne možna lastnega 2a' služka, ne mogla nadaljevati s plačevanjem mesečnih prispevkov. Oškodovati pa seveda ne maramo nikogar.
To bi bila starostna meja navzdol. Starostna meja navzgor pa znasa letos 45. leto in ta starostna meja se bo koncem leta bržkone zopet zman.b šala za pet let, tako da bo znašala starostna meja navzgor 40 let. Saj kogar do 40. leta ni srečala pamet, mu ni mogoče pomagati.
2. Ali je res, da ne bo več dovoljeno prestopiti iz nižjega razreda Podpornega odseka v višji razred in obratno?
Ne, to ni res. Tisti, ki vam je to pripovedoval, si je to izmislil, ali Po so njega drugi potegnili.
čisto razumljivo je namreč in pogosto se zgodi, da se ena ali druga °Seba vpiše v Podporni odsek, ko ima še bolj slabo plačano službo. Takrat Seveda si izbere najnižji razred, da sploh more plačevati mesečne prispevke. Pozneje pa marsikatera dobi boljšo službo; srečo ima, da ji nepričakovano vrne kak upnik denar, katerega ni pričakovala, podeduje ?°rda po kakem bogatem stricu ali teti in tedaj čuti, da bi morda bilo prav, Ce bi v starosti in onemoglosti dobila nekaj več kakor se dobi v najnižjem razredu. V takem slučaju čisto lahko prestopi v višji razred, seveda pa raora doplačati razliko za vsa leta, v katerih je bila vpisana v Podporni adsek. Nemogoče je namreč računati, koliko naj dobi, ako bi kaka oseba “jla vpisana nekaj let v višjem, nekaj let pa v nižjem razredu. Nastala bl velika zmešnjava.
Prav tako pa bi se lahko zgodilo, da se kaka oseba vpiše v višji razred Odpornega odseka, ker ima zelo dobro službo, kasneje pa dobro plačano s'užbo izgubi, ali jo mora zaradi kake bolezni zapustiti ter ne najde pri-^rne nove službe. Seveda ji sedaj primanjkuje denarja, da bi še dalje Plačevala prispevke v višjem razredu. Zato lahko prestopi v nižjega. Poseje, če se razmere spremenijo, pa zopet lahko stopi v višji razred.
Vsak prestop v višji ali nižji razred stane Din 5.—, da s tem krijemo broške za tiskovine, čeprav dela ne računamo.
I. šašelj
Slovenski pregovori o angelih
[:e angel potuje, se nebo raduje. juin čebele prepodi, greh pa angele. i:0Poldneva nosi angel vodo za človekom.
V.0 polnoči je angelsko spanje.
Jh ljubi (svoje otroke) kakor Bog angele.
se uležeš k počitku, odpri srajco na prsih, da bo mogel angel varih počivati na tvojih prsih.
p}kar ne obračaj noža z rezilom navzgor, ker bi si angeli obrezali peruti. Djanec ima dva angela variha.
^st ur je angelskega spanja, osem ur pa človeškega; kar je pa več, je pa lenoba.
Nove knjige
Dr. Mihael Opeka; Marija v rimskih svetiščih ali Rimske šmar-M c e. Ljubljana 1987. Založil Glasnik presv. Srca Jezusovega. Cena broš. 15 Din, vez. 22 Din.
, v Knjiga je plod večletnega dela in premišljevanja, srčen izliv pesniške buče, zato bo tudi našla pot do duš. Pisatelj nas spremlja v 31 kratkih vstavkih po najslavnejših rimskih Marijinih svetiščih in nam o njih zgo-Sce,no pripoveduje vse polno zgodovinskih, legendarnih in umetnostnih ?animivosti. Na Marijine svete kraje in podobe umetniško iznajdljivo na-
vezuje najrazličnejša sodobna razmišljanja, nauke in pobude. Slog je klasičen, besede izklesane, jezik pesniški. Vsako berilo (in to je nek«! zelo mičnega) zaključi z dvojnim verzom, ki je v njem srčika berilov« vsebine. Posamezni popisi so pravi biseri, ki jih bo bralec v tihih, sainot' nih urah z užitkom in duhovno koristjo spet in spet rad prebiral, in dvigaj svoje misli in prošnje k nebeški Materi. Kratka berila (10 do 12 ininm počasnega glasnega branja) pa bodo hkrati tudi izvrstno služila za spod' budno šmarnično berilo po cerkvah, zavodih, delavnicah, družinah itj' Knjiga je okusno opremljena ter okrašena s 4 slikami najslavnejši!1 rimskih Madon.
France Jaklič; Zbrani spisi. Prvi zvezek. Ljubljana 1936. Za' ložila Jugoslovanska knjigarna. Cena vez. 60 Din.
Že v zgodnji mladosti se je France Jaklič začel literarno udejstv0-vati. Vsi, ki so brali »Dom in svet«, »Ljubljanski Zvon«, člani Mohorjev« družbe in različni naši listi in časopisi ga poznajo kot dobrega ljudskeg8 propovednika, zato je prav storila Jugoslovanska knjigarna, da je zbral« njegove spise ter jih nudila v lepi obliki slovenskemu narodu. Že prvl zvezek njegovih zbranih spisov, ki prinaša njegove izbrane mladosti članke nam priča, da je urednik prof. Janez Logar imel srečno roko 111 da bo izdaja v resnici prvovrstna. Knjigo toplo priporočamo.
Dolores Vieser — Janez Pucelj; Pevček, Ljubljana 1936. Založi!« Jugoslovanska knjigama. Cena broš. 30 Din, vez. 40 Din.
»Pevček« je nežna ljubezenska zgodba mlade duše, ki se bori ^ ljubezen božjo, dokler v tej borbi ne použije sama sebe. Po pravici J dejal neki pisatelj, da je že marsikomu ta knjiga — ki doživlja naravno* bajno število naklad — toliko koristila kakor misijonska pridiga. Že K® j podlistek »Slovenca« je vzbujala veliko pozornost, še lepše pa se razod?' vajo njene lepote v nepretrganem branju knjižne izdaje. Vsem, ki hoče] kaj lepega brati, knjigo toplo priporočamo.
Škof dr. Josip Srebrnič; Kuda to vodi... Kritični poglediv naše šolske učbenike. Zagreb 1936.
Prepotrebno pastirsko poslanico je izdal krški škof dr. Josip Srebrni« v tej svoji knjižici. V njej je jasno pokazal, kakšni so naši šolski učbennv in kako isti namesto da vzgajajo, žalijo katoliški verski čut in doraščaj<* mladini vcepljajo dvome o verskih resnicah, katerim je ta doba itak tak zelo podvržena. Zgodi se tako, da veroučitelj uči drugače, ker uči obje* tivno znanstveno, v drugih učbenikih pa najdejo dijaki vprav naspro trditve. Rezultat tega nasprotovanja bo, da mladi ne bodo smatrali » . resnične, ne trditve veroučitelja, ne one drugih učiteljev, in to je vse prtl kakor vzgojno.
Janez Cigler; Sreča v nesreči. Celje 1936. Založila Družb« sv. Mohorja.
Ta izvirna slovenska ljudska povest je zbudila veliko^ pozornost naši književnosti že ko je prvič izšla. Čeprav je že povest izšla leta 1° je vendar še dandanes premnogim ustreženo, da je izšla v novi, lepi lz(laL Povest je preračunana v svoji zgodbi na taka in toliko presenečenja, ‘ v bravcu nehote vzbuja radovednost. V usodi ene družine je poveza domača zemlja z bližnjo in daljno tujino. Poleg ganljivo ljubeznivih P zorov, najdemo v njej tudi opise grozovitih smrtnih kazni in vojska, za bo še dandanes knjiga nedvomno zanimala mlade in stare.