Herbert Will1 KETlS ZDRAVJE Adam in Eva sla bila v raju vedno zdrava. Niti bolezen niti smrt ju nista mogla prizadeti, bila sta neranljiva in nesmrtna. To rajsko stanje poznamo vsi, v nezavednem jc vsakdo prepričan v svojo nesmrtnost. Freud (1915) je opisoval, kako smo Šele z boleznijo in izgubo ljubega človeka pretreseni v naši predstavi o ncranljivosti in nesmrtnosti. Podoba Adama in Eve v raju uteleša našo 2eljo po magični vse moči nad življenjem in smrtjo. V religioznem svetu predstav pa je še bog, ki jima je podaril nesmrtnost. V krščanski tradiciji so bili zdravje, bolezen, smrt postavljeni v višji božji red. Pogosto jc bil ta red sveta metaforično označen kot zdrav in posameznik je bil zdrav takrat, ko je bil vanj integriran. V tem religioznem pogledu na svet telesno zdravje ni imelo centralnega pomena. Odrešenje človeka je obsegalo njegovo življenje v tostranstvu in v onostranstvu. Smrt ni veljala za absolutni konec, temveč za prehod v drugo življenje. Selc v 18. st. pride do radikalne spremembe tega pogleda na svet. Rajsko upanje se jc preselilo v tostranstvo. Zdravje je postalo centralna tema; bolezen je bila odvzeta religiozni sferi. 1715. jc človek lahko še bral: "Gotovo je, da sta bolezen in zgodnja smrt naložena grešnikom kot božja kazen." To ni verjel skoraj noben razsvetljeni meščan več. Nekaj stoletij kasneje jc med. prof. Rickmann sporočil javnosti: "Božji stvarnik narave jc naravi določil tok, človeka je preskrbel s svobodo, umom, predpisi in človek torej ne sme od boga pričakovati nobenih čudežev več." Človek jc v prihodnosti pričakoval čudeže vedno bolj od samega sebe. Postal jc odgovoren za svoje zdravje in s tem povezoval upanje na dolgo in koristno življenje. Medicina mu je dala v ta namen nova (posvetna) življenska pravila. Rousseaujev hišni zdravnik je to formuliral 1766. tako: "Mi ne poskušamo nič drugega kot narediti ljudi modre, pametne, trezne, zmerne, krepostne, čile, živahne in jih dolgo časa ohranjati v stanju popolnega zdravja, kije za natančno nadziranje njihovih dolžnosti nujno" (cit. poGockcnjanu). Najvišja dolžnost meščana jc kmalu postala njegova dolžnost bili zdrav. Odkril jc, da sta popolnost in blaženost, za kateri si jc prizadeval, tesno povezani z zemeljskim zdravjem in dolgim življenjem. Zdravje jc poslalo pogoj za možnost njegove zemeljske utopije. V tem času je dobil zdravniški stan velikanski ugled in moč. Res pa je, da je več nadaljnih desetletij komaj lahko pomagal in zdravil. Zdravstveno stanje prebivalstva, predvsem novega industrijskega proletariate se je prej poslabšalo. Šele napredek v higieni, prehrani in življenskih razmerah je vodil v izboljšanje. Zdravniki so postali pomembni predvsem kot ideologi novega časa, kot pridigarji tostranstva (Gockenjan). Do danes utelešajo upanje na zdravje in življenje. Njihov status polbogov v belem nima opraviti samo z njihovim položajem v družbi in medicinskem podjetju, I Heilert Will, rojen 1951, jc zdravnik na nevrokrfki kliniki. Ima psihoanalilsko izobrazbo Doslej je izdal delo "Cieorg Ciroddeck. Der Geburt des Psychosomatik (1984/1987). 48 temveč je pove/a n z željami, upanji in bojaznimi, ki so se nanje pripeli, obratujoč se od onostranstva religije na tostranstvo zemeljskega življenja. Naše posvetno samorazumevanje vodi k močnejšemu osvajanju tostranskega življenja, k višjemu vrednotenju naše storitvene in uživalske moči in k okrepljenemu pričakovanju v medicini. To kulminira v sveti besedi: zdravje (podobo sveta za nas kot ljubezen ali denar). Zdravja nikakor ni moč jasno definirati, ni brezčasna, kvazinaravna potreba človeka, šele za nas seje utrdilo kot centralna vrednota. Sveta je zato, ker nihče ne sme podvomiti v njeno posebno vrednost, ker je nanjo usmerjeno obilje želja in upanj, ker so ji podvržene raznovrstne praktike, ki se jih lahko označi samo kot kultne ali magične in ker številni interesenti uporabljajo zdravje za množenje kapitala, za zagotavljanje delavnih mest, za služenje institucijam, za uveljavljanje in stabiliziranje družbenih vrednot. Tako danes zdravje in zdravstvo nosita v sebi proces lastnega vzpostavljanja v religijo časa, vladanje kot cerkev nad življenjem in pristavljanje pis-kerčka mnogih v imenu te religije. Vse to je možno zato, ker se nam zdi zdravje čisto preprosto in nckomplicir-ano. Je - dokler ga človek ima - najbolj samoumevno na svetu. To samoumevno je navidezno. Spregleda temeljno protislovje: zdravje je po eni strani samonikla subjektivna želja, ki se izmika vsakemu družbenemu prijemu, na drugi strani pa ni neodvisno od svojih vsakokratnih konkretnih družbenih določenosti. Življenje in telesna nedotakljivost sta zaviscla od Homo heidclbcrgensisa gotovo prav tako kot od nas, "zdravje" pa je imelo zanj komaj le konotacijc in pogojenosti kot za nas. Navidezna jasnost zdravja polaga tančico čez nato dejanskost in človeku sugerira, da mu pripada nekaj povsem osebnega, enkratnega, individualnega. Poleg tega ima posamczniškosl (das Einzclmcnschlichc) manjši pomen v ekonomskih in družbenih gibanjih. Naš zdravstveni sistem je usmerjen v glavnem na zamenljivost svojega objekta, v tehnično-racionalcn potek, v abstraktno organizacijo in obračanje kapitala. Sigusch je pokazal za seksualnost, na kakšen specifičen način je v našem svetu mistificirana v ljubezen ali zadovoljevanje nagona, katera protislovja so skozi to zamegljena in katera družbena gibanja se za tem skrivajo. Enako je z zdravjem. Vsi delajo tako, kot da bi šlo za neko zdravje, o katerem obstaja soglasje. "Zdrav je je najvišje dobro človeka. Je najboljša predpostavka za veselje pri delu in v življenju. Splača se ga varovati ali pri poškodbi hitro in na najbolj možen naravni način ponovno vzpostaviti. Altalcx kapljice so naravna celostna terapija..." Ta navidezni konsenz dela zdravje za fetiš. Fetiš je reč s čarobno močjo, v kateri je utelešena nadnaravna sila, kiji zato pripada posebna moč in ki jo lahko človek s posebnimi ravnanji in predstavami naredi sebi naklonjeno. Fetiš zdravje ni noben predmet, temveč mogočna predstava. Podarja nam naše tostrano življenje; služimo mu, medtem koga slavimo in ko poskušamo z najrazličnejšimi predstavami in ravnanji ohraniti ali vzpostaviti zdravje. Bolnišnice so naše cerkve, zdravniki duhovniki, psihoterapevti dušebrižniki, mi vsi njihovi verniki. Seveda fetiš zdravju služijo tudi zdravstveni posli, povnov-redna prehrana, naravne in celostne terapije. Vsaka predstava, ki preprosto 49 izhaja od tod, da je zdravje naše najvišje dobro in z njo povezano sveto pričakovanje (in to delamo mi vsi v različnem obsegu), je v tem pomenu fetiška. Zdravje sc zdi tedaj (po Marxovi analizi blaga) kot samoumevna trivialna reč. Pri tem je nespoznano, da je , kot vsako blago, "zelo zapletena reč, polna metafizične premetenosti in teoloških muh" (Marx). Zakaj je zdravje tako pomembno? Danes je mogoče manj enoznačno določiti, kaj naj bi bila meščanska sreča, kot v času razsvetljenstva. Toda eno je jasno: pomen zdravja sc je Se povečal. Nepretrgoma naraščajo zahteve po večji delvni storilnsti, predvsem postajajo te zahteve vse kompleksnejše in abstraktncjSc. Tchnično-racionalni svet si želi zdravja in delovne sposobnosti, ki sla zamenljiva in abstraktno postavljena. Talcott Parsons je formuliral sodobno definicijo: zdravje je stanje optimalne delavne sposobnosti individiuuma za učinkovito uresničevanje njegovih vlog in nalog. Bolezen je tedaj generalizirana motnja te delavne sposobnosti. Pri tem je pomembno, da stopijo v ozadje vsi subjektivni in individualni momenti zdravja in bolezni; da postane ccntralni razgaljeni problem delovne sposobnosti. To zadeva ob svetu dela tudi sfere prostega časa, potrošnje, kulture, privatnega življcna. Biti moramo čimbolj sposobni za delo, da bi bili kos vedno hitrejšim socialnim spremembam, tehničnemu napredku, spreminjajočim se modam, da bi budili v nas vedno nove potrebe, da bi hoteli in želeli vedno nekaj drugega. Zdravje torej pomeni: neomejena prilagodljivost in spremenljivost naših želja. Poleg svoje družbcno-ckonomskc koristi zdravje demonstrira življenje in oddaljenost smrti. Predstava o tem se odvezuje od realnega zdravstvenega stanja in postaja pomembnejše kot on«) samo. Videz, zdravja postaja centralna vrednota, zdrav izgled (porjavel, Sprten, mladosten itd.) in njegovo vzpostavljanje postajata družbena dolžnost. To vodi v tragikomično ravnanje: Jimmy Carter je javno politično učinkovito demonstriral svojo mladostno prožnost z joggingom. Pri tem je padel: od tega trenutka je bilo z njim konec. Willy Brandt seje podvrgel liftingu obraza, Ronald Reagan poskuša s pobarvanimi lasmi prekriti svoja stara leta. Taki primeri kažejo, da zdravje ni le zadnja opora za nas same, temveč istočasno sporočilo navzven, ki ustreza estetiki blaga: jaz sem zdrav, sem sposoben za delo, lahko delam in uživam. Za tem tiči strah, "da bo staro blago potegnjeno iz uporabe" (Kra-cauer), takoj ko se zdravje in delovna sposobnost izgubita. Torej zdravje zvišuje naSo menjalno vrednost. Postalo je stvar družbenega prometa, relativno odtrgano od našega individualnega življenja. To objektivno in abstraktno razumevanje zdravja je ena stran naše predstave. Druga stran je subjektivnost zdravja in bolezni. Bolj ko postaja abstrakten obdajajoči nas svet in bolj ko je nepomemben in zamenjliv posameznik v njem, bolj postajata naše čustvo in naSc telo zadnje pribežališče subjektivnosti in nezamenljive posebnosti. Bolezen sc zdi tedaj kot področje, na katerem je 50 Človek Sc pomemben, na katerem se individua z njegovim doživljanjem in z njegovo posebnostjo Se resno jemlje. Upajoč na pozornost in osebni kontakt se usmerjamo k zdravstvenemu sistemu, ki naj odvrne mraz tehnično - racionalnega sveta. Pride do umika v bolezen. Trpljenje na svetu sc spreminja v trpljenje zaradi duševno telesnih tegob. Pri tem je psihosomatični simptom Se en tvoren akt, sicer obupan, pa vendarle individualen protest proti restriktivnim družbenim pogojem. S to ponudbo "trpečega človeka* prihajajo v zdravniško prakso predvsem ženske. Pri moških prevladuje psihosomatična koluzija (Goll-ing). Sc fatalncjša skupna igra individualne psihc in družbenega stanja. Ti pacicnti se predstavljajo s potrebo po reparaturi njihove bolezni kot motnje, ki jo je treba odpraviti. Zdijo se brez afektov in osebnega doživljanja in odbijajo intimnejSi kontakt. Njihova prilagoditev na postvarjeni delovni interakcijski proces je popolna; individualna obramba in družbena zatajitev protislovij in konfliktov se srečata v novih socialnih krepostih: v mchanicističnem mišljenju in ravnanju, ki je sprejeto s površinsko nasladnim veseljem ob funkcionalni anhedoniji (kdor naj bi bil srečen, naj bi bil, kot je znano, brez želja: slab odjemalec), učinkovitem pojmovanju sveta in človeka z najsplošnejšo sposobnostjo za prilagajanje in preobražanje ter emocionalni pustoti (Alexithymia), ki se z usmerjeno sentimentalnostjo in narcislično afektivnimi zlomi samo zastira. Subjektivistično pojmovanje bolezni (umik iz neznosnega sveta) in tehnično-racionalno, objektivistično razumevanje stojita drug ob drugem. Obema je skupno, da bolezen pomeni grozečo socialno smrt in nevarnost i/brisanja individualne cksistcncc (realna smrt). Oba oblikujeta specifičen aranžma s svetom, ki nas obdaja. V nobenem primeru torej ne izhajata samo iz individualne patologije. In oba je najti v različnem obsegu pri vsakem od nas, oba sta prisotna v željah in strahovih, ki so povezani z zdravjem in boleznijo. Tak abstrakten preudarek najde seveda svoje meje takrat, ko je nekdo resnično bolan. Na srečo nikoli ne uspe, da bi bilo osebno doživljanje bolezni odgnano z občim. "Menim, da si noben zdrav ne more predstavljati, kaj sproži v nas zbolcvanjc. Menim, da mi bolezen pripada, je nek notranji monolog, zato ne potrebuje nobenega prišepetovalca. Menim, da si moram včasih vtakniti prste v ušesa, da ne bi slišal mnogo kričanja." (Karasck). Konstrukcija zdravja Zdravje in bolezen se konstruirata skozi naš zdravstveni sistem, ki ga tvori obilica institucij, ideologij, tehnik ravnanja in družbenih pričakovanj. Sistemsko racionalno gledano je prilično anarhično utemeljen: zapravljiv, nizko produktiven, komajda smotrno naravnan na vzpostavljanje zdravja, neurejen v zgolj površni izravnavi razhajajočih se, večinoma ekonomskih interesov, pri tem pa eden centralnih družbenih sektorjev, ki pogoltne skoraj desetino našega družbenega bruto proizvoda. Po njegovem samorazumavanju je ta anarhični sistem določen z etosom racionalnosti (Russler).Ta je trojno utemeljena: v objektivirajočem naravoslovnem samorazumevanju naše medicine, v (vsaj v 51 predstavi) učinkovitem ravnanju birokratskih organizacij in v logiki obračanja kapitala. Nova medicina 19.stolctja sc je razvila kot reprezentant naravoslovno-tehničnega mišljenja ter obvladovanja sveta in mišljenja. Bolezen se je objektivizirala in se ločila od obolelega individua. Ne bolnik, temveč bolezen je bila predmet diagnostike in terapije. Bolezen je bila razumljena kot patološko in se je definirala kot odklon od zdravja. S tem pomeni subjektivno deficit in objektivno defekt, ki ga je treba odstraniti s pomočjo medicine. Medicina je pripravljena postaviti tchnično-racionalni know-how za dosego tega cilja. Na-redljivost (die Machbarkeit) zdravja postaja zgled ideologije obvladljivosti sveta. Eden najbolj običajnih medicinskih izrazov je, dobiti bolezen "v precep". Prav fascinacija vele/možne medicine jc občutnejši izraz te ideologije, zlasti ker so zdravniki in sestre na intenzivnem oddelku dejansko postali gospodarji nad življenjem in smrtjo. Zbirokratizirana medicina podpira tudi brezsubjektno razumevanje zdravja in bolezni. Potrebuje oprijemljive diagnoze in formalno nedvoumno razločevanje med zdravim in bolnim. Vstop v zdravstveni sistem zahteva nabavo bolezenske diagnoze: socialno zavarovanje plača, delodajalec akceptira delovno nesposobnost, socialno sodišče potrdi plačilo zavarovalnine šele, ko se diagnoza, t.j. bolezenska etiketa, postavi. Bolezen postaja upravno tehnični akt, ki vara nerealno eksaktnost in objektivnost medicinskega ravnanja. Vsako subjektivno trpljenje, vsaka težko določljiva bolečina, pri tem ohranja funkcijo motečega dejavnika. Ker zdravniki in vsi ostali sodelavci zdravstvnega sistema preživijo velik del svojega delovnega časa z upravnotehničnimi deli, svojo tchnično-racionalno psevdologijo nanašajo na svoje samorazumevanje prav tako kot na svoje ravnanje s pacienti. Do konca jc ta princip prignan v upravljcnju (Verrechtlichung) medicine. Enega večjih sektorjev našega zdravstvnega sistema tvorijo pravni spori, v katerih predvsem različni "nosilci stroškov" (zdravstveno, pokojninsko, nezgodno, avtomobilsko zavarovanje itd.) drug drugega prcobrcmcnjujcjo s sodnimi postopki, da bi preložili stroške, ali v katerih se bolniki ali (redko) psevdo-bolniki borijo za pridobivanje svoje zavarovalnine. Celota sc imenuje socialna medicina. Njen material so medicinske ekspertize, ki, opredeljene v procentnih podatkih, obvezujejo k psev-docksaktnimm izjavam, npr. kako je poklicno nesposoben bolnik razvrščen ali kolikšna je cena njegove bolezni. S sodnim postopkom se oblikujeta zdravje in delovna zmožnost kot pravno dobro, ohranjata tako definirano 100-proccnt-no-željcno vrednost. Vsak odklon od nje se lahko dojame kot škoda, ki se jo da izraziti v denarju. Pravni sistem določa npr. v kazenskih procesih s pomočjo zdravniškega izvcdcnslva ceno zdravju in bolezni. Prihaja do abstrahiranja zdravja, ko to ni več zamiSljivo: vsesplošna zamenljivost zdravja z denarjem. Ta razvoj stoji v direktni povezavi z. ekonomsko strukturo našega zdravstvenega sistema. V ZDA, kjer "svobodne igre moči" še ne zavirajo in o njej hkrati pogosto diskutirajo, je bil zato skovan termin monetañzacija zdravja in medicine. Tej splošni monctarizaciji ustreza organizacija nadaljnih delov 52 naSega zdravstvenega sistema kot medicinsko-industrijskega komleksa. V ta kompleks investira kapital, s tem se, kar je njegovo bistvo, pomnožuje, kot bi imel "ljubezen v telesu* (Marx). Zdravstveni sistem ohranja s tem enak status kot produkcija orožja ali živilska industrija. Da gre pri njem ravno za zdravje, je za služenje denarja v osnovi vseeno, praktično pa vendar veliko ugodncjSc. Kajti tema zdravje, uporabljena kot fetiS, kot neomejena, samoumevna potreba in najvišje dobro, vselej naleti na odprte duüe in odprt mn&njičck. V mcdicin-sko-industrijskem kompleksu se producirajo tehnične aparature, zdravniške prakse (ki večinoma vežejo 3