Poštnina plačana v gotovini. MURSKA SOBOTA, 5. aprila 1931. Cena 1 Din. tjednik. Priloga: mesečno M. List, letno Kalendar Srca Jezušovoga. Izhaja vsako nedelo. CENA: V državi na sküpni naslov najmenje 10 komadov letno 25 Din. mesečno 2 Din. zadnji mesec 3 Din. Na posamezni naslov letno 30 Din. mesečno 2 Din. 50 par. V držáve Europe: letno 75 Din., mesečno 6 Din. 50 par. Z M. Listom i Kalendarom 100 Din. — V zvüneuropske države dolar i pol ali 85 Din. Z M. Listom i Kalendarom 2 dolara. — Naročnina se mora plačati naprej. — Vsi naročniki dobijo kalendar za polovično ceno. CENA OGLASOV: cm2 75 par, med tekstom 1∙50 Din., v „Poslanom“ 3 Din. Naznanilom i malim oglasom do 30 reči 5 Din. Više od vsake reči 1 Dinar. Pri večkratnoj objavi popüst od 5%—25%. Takso plača uprava, poštnino oglasiteo, oglasi se plačajo taki, če ne posebne pogodbe. Oglase sprejema samo Prekmurska tiskarna. Rokopisi se ne vračajo. Uprava: Črensovci. Pošt. ček. pol. št. 11.806. Leto XVIII. št. 14. Glasilo Slovenske krajine Uredništvo: M. Sobota Telefon št. 28. Horvat Franjo: Vüzemska pesem . . . So v mehko šümenje zvonili vüzemski zvonovje i v sladko mišljenje vodili vüzemski kresovje . . . Kak zora se zlata zbüdila iz noči je mirne, odpirala vrata, glasila je v zemle obširne: — Odičeno prišlo vstajenje Gospodovo v svet je, da z mirom obišlo želenje bi v src sprotoletje... — Srcé pa človeče vstajenje i je znova velelo i k Bogi kipeče želenje je v srci zacvelo . . . 250.000 psov obsojenih na smrt. Ruska vlada je izdala odlok, da se mora bujti frtao miljona psov. Njihova koža se mora predelati i spraviti na europski plac. 36.ooo mrtvecov na vulicaj. Na vulicaj varaša Šanghaja so pobrali v preminočem leti 36.000 mrtvecov. Med temi je bilo 34.000 dece. Demonstracije v Budapesti. V pondelek so brezposelni delavci priredili pred parlamentom velke demonštracije. Nastopila je proti njim policija na konjih. 90 delavcov je bilo aretiranih. Vüzemsko hrepenenje. Krao mira — prinesi nam mir! Zmage, kakšo je doživo Kristuš, svet ne vido ne pred njim i ne za njim. Svetna i peklenska hüdobija se je zarotila proti njemi. Bio je mantrani, križam, usmrčeni, a tretji den po smrti je vstano i zmagoslavno pravo: „Smrt, gde je tvoja zmaga . . .“ Premagao je svet, premagao smrt, premagao pekeo i je prineseo človeštvi „mir, kakšega svet nemre dati.“ Po miri hrepe človeško srce. Tüdi naše vüzemsko hrepenenje je: „Odičeni Zveličiteo, krao mira prinesi nam mir, takši mir, kakšega si prineso apoštolom, vučenikom i vsem lüdem, ki so te nasledüvali!“ Potreben nam je srčni mir. Človeško srce je razdvojeno. Boj med dobrim i hüdim se vrši v njem. V tom boji je srce nemirno, omahüje i mir najde samo te, če je greh premagani. Potreben je mir v drüžinaj; mir med možom i ženov, med stariši i decom, med bratjov, med familijov i slüžinčadjov, potreben mir med sosedi, znanci, rodbinov, mir v občini, fari, pokrajini, deželi, domovini. Potreben je mir med narodi. Zdaj zatira brat brata, ar je v srcaj premalo velke krščanske lübezni. Naš Vüzem de lepi i veseli. Žalosten de pa Vüzem naših slovanskih bratov v Italiji, ki niti v cerkvi nedo čüli v svojem materinskom jeziki veseloga oznanila, da je Kristuš stano od mrtvih i prineso na svet palmo mira. Vzdihnimo k odičenomi Zveličiteli, naj tüdi njim kem prle zasija zarja vstajenja i narodne slobode. Fašistične oblasti žalile nadpüšpeka dr. Jegliča. Goriški nadpüšpek dr. Frančišek Sedej je 25. marca obhajao 25 letnico svojega püšpeküvanja. Proslave se je šteo vdeležiti tüdi nadpüšpek dr. Anton Bonaventura Jeglič. Z dvema spremlevalcoma se je podao na pot. Prišeo pa je samo na mejo. Tam so ga fašistične oblasti stavile i ga ne so püstile dale, čeravno je meo potne liste v redi. Nadpüšpek je morao v Podbrdi celo noč čakati i je bio izposatvleni zasmehüvanji fašistov. To grdo postopanje fašistične oblasti je povsedi zbüdilo velko razburjenje. Nadpüšpeka samoga je globoko razžalilo. Kda je prišeo domo, je v znamenje protesta vrno italjanskomi konzuli visiko odlikovanje „Red sv. Mauricija i Lazara“, štero je dobo od italjanske vlade 1925. leta. Listi od toga dogodka vnogo pišejo. Svet takše postopanje obsoja. Fašisti se branijo i ne kažejo niti najmenje dobre vole, da bi popüstili. Polski list od preganjanja Slovanov v Italiji. V Varšavi se list „Express Porani“ bavi v velkom članki s preganjanjom Hrvatov i Slovencov v Italiji. List navaja, kak se je o priliki priklüčitve teh krajov k kraljevini Italiji izjavlalo, da bo narod meo popolno svobodo kulturnoga i narodnoga razvoja. Ali te oblübe so ostale mrtve. Pred priklüčitvijov k Italiji so meli tisti kraji 600 narodnih šol i 400 kulturnih drüštev a zdaj nemajo nikaj. Od 900 vučitelov jih je pregnanih 800, 100 pa premeščenih v notranjost Italije. Posebno trpi dühovništvo, ki se briga za narod. 2 NOVINE 5. aprila 1931. Za spomenik junakom. Visoko spoštovani! Pred enajstimi leti je padlo v borbi za Prekmurje pet mladih idealistov. Narodno zavedno prebivalstvo v Murski Soboti, ki se je že od vsega začetka zavedalo, da jim dolgujemo mnogo, je pričelo nabirati sklad, da se postavi dr. Dimoviču in tovarišem dostojen spomenik. Trupla žrtev so bila lansko leto prenešena v skupen grob, na ta grob pa se naj letos dne 7. junija postavi spomenik, ki bo očitoval vso veliko tragiko teh mladih živlenj, ki so se kot Hrvatje borili za slovensko in jugoslovansko Prekmurje. Prepričani smo, da bo ta narodna akcija tudi pri Vas izzvala odobravanje. Ker manjka odboru za postavitev po umetniku zasnovanega spomenika še nekaj denarja, dokažete najtežje svoje simpatije in svojo pijeteto do ubitih borcev, ako pošljete majhen denarni prispevek podpisanemu odboru. Imena darovalcev se objavijo. V upanju, da smo se obrnili na pravi naslov beležimo z odličnim spoštovanjem: Mušič Rudolf Dr. Šumenjak Slavko t. č. tajnik t. č. predsednik Odbor: Lipovšek Gašpar, Benko Josip, Vagaja Ludvik, Dr. Farkaš Franjo, Gabrijelčič Franc, Dr. Gregorc Albin, Čuš Jakob, Pertot Kristjan, Ščuka Cvetko, Melihar Stane. Kalendar. april (30 dni) 15. teden. Senje: 7. Dobrovnik, 8. Ljutomer, 10. Tišina. Vreme: Vetrovno i deževno. Murska Sobota „Mati svetega veselja“. V „Sokolskom domi“ smo videli že vsakovrstne igre, a igra „Mati svetega veselja“, štera se je igrala v njem 25. 28. i 29. marca, je bite za Soboto nekaj posebnoga. To je ne hrupna igra, v šteroj bi se za oči vnogo dogajalo. Ali njena dühovna vsebina je ogromna. To je nežna, vseskozi plemenite pesem od Kristušovoga vstajenja. Dobro mi je znano, s kakšov požrtvovalnostjov, s kakšimi težkočami i s kakšim trüdom se ma boriti diletantski oder, da dostojno vprizori igro te vrste. Vnogim dete težkoče še jezik, skoro vsem verzi, svetopisemski motivi zahtevajo tüdi prav posebno pažnjo pri kretnjah, da se ne bi s čemkoli razžalo verski čüt gledalcov. Na vse to je režišer te igre g. Ramovš pazo v odličnoj meri i nam dao predstavo, štero smo z veseljom gledali. Jako dobro so rešili svojo nalogo, tüdi igralci. Od vseh nemremo posebi govoriti, ar mamo premalo prostora. Dobro so igrali vsi. Najbole pa so ugajali: med ženskimi vlogami Marija (gdč. Praunseis Slava) i Saloma (gdč. Horvat Jolanka), med moškimi pa Janez (g. Lipovec Janko) i prvi farizej (g. Nišelvicer Slavko). Dobro je rešo svojo nalogo tüdi nadangeo (gdč. Wohlfart Marija). K izpopolnitvi igre sta vnogo pripomogla orkester i pevski zbor. Priznanje ide obema, posebno pa orkestri, od šteroga se sme trditi, da je prvovrsten. — Smrtna kosa. Preminoči teden je Zatisno oči k smrtnomi spanji g. Ratkol Teodor, posestnik, občinski odbornik i ravnateo občinske hranilnice. Pokojni je bio eden izmed starih sobočkih korenin. Zavolo dobroga srca i velike drüžabnosti je meo dosta prijatelov. V grob ga je sprevajate velka vnožica. Pri grobi se je poslovo od njega g. župan J. Benko. N. p. v m.! — Grad odani. Grad grofa Sza-paryja je nazadnje vendar odani. Kü pila ga je občina. Poleg grada je küpleni park z 9 plügi zemle i marof za malim gradom s 4 plügi zemle. Vsevküp košta 2,300.000 Din. — Drüštvo za narodno zdravje je melo v pondelek večer občni zbor. Zvoljeni je bio novi odbor. Predsednik je g. Čeh Franc. — Sprememba imena. Kr. banska uprava je z odlokom 4051/1. 27./II. 931. dovolite Čačinovič Francu (zeti Lanščak Franca) iz Murske Sobote, njegovoj zákonskoj ženi Mariji roj. Lansčak, trem nedoletnim zakonskim sinom, da nosijo rodbinsko imé „Lanščak.“ — Ponesrečenci v špitali. Preminoči teden so pripelali v špitao 25 letnoga Jančar Auguština, mlinara. Na kolo je devao remen. Kolo njemi je zgrabilo levo roko i njemi jo odtrgalo. — V tork, 31. marca je bila pripelana dijakinja Pavčič Marija iz Tešanovec. Z biciklinom se je pelela domo. Na poti se je zgodila nekša nesreča i ona si je potrla nogo. — Zdravstveni dom. Te dni de se začno zidati zdravstveni dom, v šterom do trahomski ambulatorij i več drügih zdravstvenih naprav. Dom de za Soboto i celo kroglino velkoga pomena, zato želemo, da bi bio kemprle pod strehov. — Obredi velkoga tedna. Slüžba boža se začne: v četrtek i petek o ½9 h. v soboto pa o ½8 h. V soboto de se blagoslavlala tüdi voda. Opoldne na velko soboto henja post. Ob 12 h. se bodo blagoslavla vüzemske jestvine. Popoldne ob 3/4 6 h. bodo vküpzvonili za vstajenje. Slovenska krajina. — Smrt v hiši našega sotrüdnika. Dne 23. marca se je smrt oglasila na Petanjcih v hiši našega marlivoga sotrüdnika Botjak Matije. Pobrala je 68 letno babico. Starka si je pred par leti potrte nogo i je od tistoga časa betegüvala. To zimo je dosta trpela, a vse je prenašala z velkov krščanskov potrplivostjov. Pokojnica je bite jako dobra ženska. Na zadnjoj poti jo je sprevajalo vnogo lüdstva. Slovo g. školnika je bilo tak genlivo, da je vse jokalo. Naj počiva v miri! Vnük, naš sotrüdnik i žena pa naj sprejmeta naše sožalje. — Finžgarova proslava v Črensovcih. Kat. prosvetno drüštvo de 6. aprila po večernicah v „Našem domi“ proslavlalo 60 letnico velkoga slovenskoga pisatela Finžgara. Igrali bodo krasno njegovo igro: „Divji lovec“. Nastopi prek 30 oseb. Igrao de tamburaški zbor. Prireditev se 12. aprila ponovi. Igra je tak lepa, da naj ne bi bilo človeka, ki si je ne bi ogledao. — Kmečka zveza v Noršincih. Pred par dnevi se je ustanovite krajevna Kmečka zveza, k šteroj je taki pristopilo 38 kotrig. — 10 letnico obstoja obslüžavle na vüzemski pondelek trgovina g. I. Škafara. Trgovina je znana po solidnom blagi. — Grozno hüdodelstvo. V gornjelendavskoj fari je bilo zvršeno hüdodelstvo, kakšega tam še ne bilo. H. Mihal iz G. Lendave i K. Verona iz Vidonec sta živela v grešnom znanji. Verona je zanosila, a bi se deteta rada rešila. Mihala je prosite, naj bi njoj prineseo nekšo stvar, da bi plod odpravila. On jo je bogao. Šeo je k nekšemi Rajbari, tam je küpo mišnico i jo je neseo deklini. Ona jo je spila. To njoj je bilo k smrti. Naednok so jo napadnoli krči. Edno noč se je mantrala i vmrla. Dečka so zgrabili i zaprli. To grdo delo je zbüdilo po 5. aprila 1931. NOVINE 3 celoj kroglini velko razburjenje i obsojanje. Pozdrav iz tüjine. Katančič Kristina piše iz Amerike: Vesele vüzemske svetke želem vsem domačim v Veščici i mojemi vučiteli g. Titani, vsem mojim šolskim pajdašicam i pajdašom osnovne šole v Küpšincih i tebi domovina Jugoslavija, iz štere sem v mojoj mladosti z bolečim srcom vandrala kak lastavica i v štero se z. veseljom želem povrnoti za par let. — Iz Francije želejo vesele vüzemske svetke i pozdravlajo vse domače i celo Slovensko krajino: Mekiš Franc, Sinko Alojz, Gomboc Alojz, Hajdinjak Jožef, Recek Jožef, Wilo Janez i Wilo Jožef. Tüdi mi želemo vsem vesele svetke! — Tišina. Kramarsko i Živinsko senje se vrši na Tišini 10. aprila, ne pa 10. marca, kak je na 12 strani objavleni Oglas, šteri nam je pomotoma prišeo notri. — Važno za delavce! Glavna direkcija državnoga imanja „Belje“ v Kneževi, bo poslala svojega zastopnika, šteri de pri Borzi dela v Soboti nabirao delavce za to imanje, od 7. do 12. aprila t. l. Što šče iti na poljsko delo, naj se v zgoraj navedenih dnevaj oglasi pri Borzi dela v Murskoj Soboti. — Bratonci. Na vüzemski pondelek pred velkov sv. mešov bodo blagoslovili nove zvonove za bratonsko kapelo. Procesija bo šla ob pol 10 vüri po zvone proti kolodvori, odkod je bodo spremljali k kapeli. Kumovala bodeta dva domačiva gg. dühovnika i to mil. t. kanonik Sreš Fidel i č. g. kaplan Herman Ferdinand beltinski kaplan. Pri procesiji i pri bla- goslovitvi bo igrala lipovska godba. — O priliki blagoslovitve zvonov bo dramatični odsek „Katoliškoga prosvetnoga drüštva“ v Beltincih proizvajalo v Bratoncih igro: „Gosla-rico naše ljube Gospe“ v IV. dejanjih i burko: „Služkinja.“ Med igro i odmori igra tamboraški zbor „Katoliškoga prosvetnoga drüštva,“ na katero vabimo cenj. občinstvo. — Novi župani. V Nemčavcih je razrešen dužnosti župana Gomba Josip i na njegovo mesto je imenüvani Kühar Štefan posestnik i prvi občinski svetovalec. Za prvoga občinskoga svetovalca je postavleni Lepoša Štefan, dozdašnji župan Gomba Josip obdrži odborniško mesto. — V Ivanovci je razrešen dužnosti župana Jakiša Karol i na njegovo mesto je imenüvani za župana Kodila Jožef. Naročite i čtite! Nedopovedliva lepa povest „Winnenton“, štero izdaja Cirilova tiskarna v Maribori, Povest de mela do 2000 strani. Dobite jo, če plačate skoz 10 mesecov po 13 Din. Što si žele naročiti se lehko oglasi tüdi na uredništvi ali v Prekmurskoj tiskarni v M. Soboti. Novi državni proračun. Finančni minister je Njeg. Vel. krali predložo proračun za l. 1931— 32. Novi proračun znaša 13 miljard 210 miljon Din. i je za 137∙7 miljon Din. menši od lanskoga. Važna pogodba. V pondelek sta naš trgovinski minister Demetrovič i Češkoslovaški zvünašnji minister dr. Beneš v Pragi podpisala jugoslovansko-češkoslovaško trgovinsko pogodbo. Visiko odlikovanje. Njeg. Vel. krao je odlikovao univerzitetnoga profesora dr. M. Murka pri priliki 70 letnice z redom Sv. Save I. stopnje. ZA NEDELO. Vstajenje Gospodovo. Evangelij sv. Marka vu 16. táli. Vu onom vremeni Marija Magdalena i Marija Jakobova i Salome, so küpile začimbo; da bi pridoče namazale Jezuša. I jako rano prvi dén Sobote pridejo k grobi; gda je že zišlo sunce. I zgovarjale so si med sebom: što nam odvala kamen od dvér groba? I nazaj glédajoče vidile so odvalani kamen: bio je najmre jako velki. I notri idoče vu grob, vidile so mladénca sedečega z desne strani, oblečenoga vu belom gvanti i strašne so se. Šteri njim veli: ne bojte se, Jezuša iščete Nazarenskoga, raspétoga: gori je stano, ne je eti: ovo je mesto, gde so položili njega. Nego idte, povejte vučenikom njegovim i Petri; ka pred vami ide v Galilejo; tam te ga vidili kak vam je povedao. Iz dobre hiše sprejmem dečka za mlinarskoga vajenca i neoženjenoga kovača za kürjača k parnomi kotli PAROMLIN GENTEROVCI. Franc K. Smitov: Sreča i - smola. Živela je dovica, ki je mela dve hčerki. Edna je bila lepa i delavna, drüga pa nemarna i grda. Nemarno i grdo hčerko je dovica mela dosta raj, ar je bila njena prava hči, drügo je sovražila kak je najbole mogla. Sirmaška deklica je mogla vsaki den sedeti na cesti pri ednom stüdenci i presti tak dugo, da joj je kapala krv iz nohtov. Eden den je šteta deklica oprati vreteno, štero je bilo čista krvavo. Nagnila se je nad stüdenec te joj je pa spadnolo vreteno iz rok. Deklica je zajokala i je šla pravit mačehi nesrečo. Mačeha je pa bila kruta i nesmilena i je velela deklici: „Kak si vrgla vreteno notri, tak je dobi nazaj!“ Deklica je odišla nazaj k stüdenci i neje znala, ka bi si začnola. Dugo je čakata i si premišlavala, kak bi mogla do vretena. Nazadnje si zmisli, da notri skoči v stüdenec i poišče vreteno, ar brez njega ne je vüpala domo. Kak si je mislila, je tüdi včinila. Skočila je v stüdenec. Gda se je zbüdila iz omedlevice, je poglednola okoli sebe i je vidila, da se nahaja na lepom travniki, gde je sijalo sunce i raslo vse puno pisanih rož. Stanola je gori ino je šla dale. Prišla je do peči pune krüha. Krüh je nenadoma zakričao iz peči: „Potegni me vün dobra deklica, ovači zgorim, sem že davno pečen!“ Deklica je pristopila i potegnola krüh iz peči. Potem je šla dale i je prišla do jablane, na šteroj je visilo vnogo jabuk. Jabuke so zakričale: „Oj! Strosi nas dol, strosi, deklica, smo že davno zrela!“ Deklica je stepla drevo, da so jabuke kapale z njega, kak či bi dežüvalo. Trosila je, dokeč je bilo kaj jabuk na jablani. Gda je pobrala vsa jabuka na küp, je šla dale. Prišla je do male hiše. Iz nje je gledala stara gospa z velkimi zobmi. Deklica se je zosagala i je šteta zbežati. Gospa je zaklicala: „Ne boj se me, deklica! Ostani pri meni. Če boš bogavna, se ti nede slabo godilo pri meni. Drügo ne boš delala, kak da boš postilala postelo i rahlala blazino tak, da bodo letele peresa-snežinke na oni svet.“ Deklica je bila zadovolna. Ostala je pri starki i marlivo pretresala blazino, da so peresa-snežinke v gostih kosmičih kapale na zemlo. Jako dobro se njoj je godilo pri starki. Meta je jesti i piti ka je poželela. S časom pa je postalo deklici dugočasno pri staroj gospé. Želela si je domo. Zato je pravila gospé: 4 NOVINE 5. aprila 1931. „Püsti me domo, dobra starka, ar bi rada vidila dom.“ Starka joj je odgovorila: „Prav. Slüžila si mi verno, zato te bom sama pelala na zemlo.“ Prijela jo je za roko i jo pelala pred nekša vrata. Vrata so bila odpreta. Gda je deklica stopila prek praga, se je vlejao na njo zlati dež, tak da je bila vsa pokrita z zlatom. „To maš za plačilo, ar si bila ves čas pri meni!“ je djala starka i njoj dala nazaj tüdi zgübleno vreteno. Na to je zaprla vrata — i deklica je bila mahoma na tom sveti. Gda je prišla do domačega dvorišča, je stao pes na stüdenci i zalajao: „Hov, hov, hov, hu — naša zlata gospodičina je pá tü!“ Odišla je v hišo k mačehi. Gda je ta vidila svojo pastorko vso v zlati, jo je prijazno sprejela. Deklica je pripovidavala, ka je vse v stüdenci doživela. Gda je ma- čeha zvedila od pastorke, kak je prišla do bogastva, je velela svojoj nemarnoj i grdoj hčeri, naj še ona proba svojo srečo. Hči je vzela vreteno i šla k stüdenci prest. Gda je postalo vreteno krvavo, se je sklonila nad stüdenec, vrgla vreteno notri i šče na to sama notri skočila v globočino. Znajšla se je prav tak, kak njena polsestra na lepom travniki. Napotila se je dale i prišla do peči. Krüh je zakričao: Ah, potegni me vün, dobra deklica, potegni, ovači zgorim!“ „Se mi ne lübi mazati rok!“ je prevzetno odgovorila nemarna deklica ino je šla dale. Prišla je do jablane, ki je zaklicala: „Strosi me, deklica, strosi, da bodo kapala jabuka z mene!“ „Kak pa,“ jo je zavrnola deklica, „da mi spadne kakše jaboko na glavo!“ Ino je šla dale. Kda je prišla do hiše dobrodüšne starke, se je ne nikaj bojala. Ostala je pri njoj. Prvi den je bila delavna i je bogala starko. Drügi den je že začela manjariti. Tretji den pa šče bole. Štrti den pa sploh ne štela delati. Starki je minola potrplivost ino njoj je odpovedala slüžbo. Odpelala jo je k onim vratom. Deklica si je mislila: „Zdaj pride zlati dež!“ Starka pa je namesto zlatoga dežja, polejala na njo koteo tekoče smole. „Kakše delo, takše plačilo!“ je zakričala starka za njov i zaprla vrata. Gda je nemarna hčerka prišla domo, je pes na stüdenci zalajao: „Hov, hov, hov, hu — naša grda gospodičina je pá tü!“ Gda je mati vidila svojo hčerko v smolnatnom oklepi, je od žalosti vmrla ešče tisto vüro. Deklice pa se je smola držala do konca živlenja. Nekaj za naše zdravje. 2. Stanovanje. Poglednimo si najprle kühinjo. Na tleh ne smejo biti razpoke, ali špranje, da bi se zbirale smeti ali ostanki od hrane. Tam se zbirajo bolezenske kali, štere vsaki dan vdihamo i tak slabimo zdravje, da prvle ali sledi moramo podlečti. Če maš tla v kühinji iz ilovice, ji moraš vsaj ednok na leto z motiko postrgati, zgornjo plast nadomestiti z novov zemlov i dobro nabiti, da se ne lüšči. Lesena tla pa večkrat poribaj z vročim lugom iz pepela. Či se kaj pokvari, moreš taki dati popraviti. Vso kühinjsko posodo i orodje umivaj z vročov vodov i s čistov brisalkov obriši. Tüdi sklednjek more biti vsikdar čisti, posoda pa spravlena na sühom. Pazi, da za piti voda bo vsikdar v čistoj posodi. Posodo za pomije imej na takšem prostori, da ne pride v dotik z drügov posodov. Tüdi soba more biti vsaki den pometena. Po dnevi se z nogami nanosi v sobo prah i blato i stem tüdi klice raznih bolezni. Stole večkrat umij z vročov vodov. Dostim betegom se izogneš, če maš stole i jedilno posodo stalno čisto. Pohištvo naj bo vsikdar tak čisto, kak da bi vsaki den pričaküvao gosta. Najvekše važnosti je pa to, da je v stanüvanji stalno frišek zrak. Zato se more vsaki den, tüdi po zimi odpreti okno za mali čas, da se prezrači. Po okni ne drži takši predmetov, šteri bi ti ovirali, da ne bi mogeo odpirati oken. Skoz okna mora prihajati tüdi svetloba, ki je za živlenje človeki ravno tak potrebna, kak rastlini. Poglej rastlino, kak je bolna i betežna če ne raste na svetlobi. Sunčna svetloba, posebno če prihaja skoz odprtega okna, süši tüdi vlago, čisti zrak i vniči bolezenske kali. Sunca se ne bojmo, ar nam prinaša zdravje! Po leti imel po možnosti stalno odprto okno, da bo meo vsikdar frišek zrak. Postelo nikdar ne postavi k vlažnoj steni. Lehko dobiš trganje po celom teli, reumatizem. Dete, štero spi pri vlažnoj steni, je bledo, slabo i hitro dobi jetiko. Blazine moreš pogostoma prevetriti. Preobleke blazinam zamenjaj s čistimi dvakrat na mesec. Slamo moraš spremeniti najmenje dvakrat na leto. Pri nas je to lehko, ar nam slama ne manjka i se dobi pri vsakoj hiši. Za vsakim betežnikom pa moreš spremeniti staro slamo pa na ognji jo žežgati, inači si v nevarnosti ti i cela drüžina, da se beteg znova pojavi. Tla si daj po možnosti napraviti iz desk. Lesena tla je lahko držati snažno, je bole topeo i te čuva pred prehladom. Na tla ne sme nišče plüvati. Rajši si na primernem kraji postavite plüvalnik, a toga pogostoma čistite. Plüvanje po tleh raznaša jetiko i je tüdi skrajno nedostojno. V stanovanji ne sme biti preveč vroče. V vročini se telo hitro vtrüdi i prehladi. Psa i mačke brez resnične potrebe ne mejte pri hiši. Deca si največ betega nakopajo od psa ali mačke. Vse gliste (i kožne bolezni) prenesejo na deco skoro izklüčno psi i mačke. (Dale) Prostovoljna dražba nepremičnin. Vsled tusodnega sklepa z dne 22. marca 1931., opr. št. Nc. I. 100/31-3 se prodajo na predlog lastnika Kampl Friderika in Misterski Josipa, posestnika pri Sv. Jurju št. 16 potom prostovoljne javne dražbe nepremičnine: parc. št. 410, 411, 412 in 413 stavbišče, dvor, travnik in sadonosnik s hišo štev. 16 in gospodarskim poslopjem. Izklicna cena pod katero se ne proda, znaša 20.000 Din; vadij znaša 10% izklicne cene t. j, 2.000 Din. Največji ponudek se mora položiti pri podpisanem sodišču v 14 dneh po pravomočnosti domika. Dražba se vrši v petek dne 10. aprila 1931 ob 10 uri na licu mesta pri Sv. Jurju št. 16. Dražbene pogoje se more vpogledati med uradnimi urami pri tem sodišču v sobi štev. 20. OKRAJNO SODIŠČE v MURSKI SOBOTI, odd. I. dne 22. marca 1931 5. aprila 1931. NOVINE 5 Našim čtevcom za Vüzem. Vsem širitelom, naročnikom, sotrüdnikom, prijatelom i sploh vsem, ki dobijo to številko v roke, želemo veselo alelujo! UPRAVA i UREDNIŠTVO. Jezuš vstane od mrtvih. Tretji den vgojdno rano je Jezuš vstano od mrtvih i je veličastno prišeo iz groba. I glej, velki potres je nastano i angel Gospodnov je prišeo iz nebes. Odvalo je kamen izpred groba i seo si je na njega. Njegovo obličje se je svetilo kak blisk i njegova obleka je bila bela kak sneg. Stražarje so od straha strepetali i so bili kak mrtvi. Kda so se otavili, so šli k velkim dühovnom pravit, ka se je zgodilo. Tej so se posvetüvali i vojakom dali obilo penez, rekoč: „Pravite: Njegovi vučeniki so prišli po noči i so ga vkradnoli, kda smo spali. I če bi namestnik zvedo od toga, ga bomo pomirili i vas zavarüvali.“ Čuvarje so vzeli peneze i napravili, kak jim je bilo povedano. Tisto jütro, šče prvle kak je sunce zišlo, so šle Marija Magdalena i drüge pobožne žene z dišavami k grobi, da bi Jezuša mazilile. Idoče se pogovarjajo: „Što nam odvala kamen od grobnoga vzhoda?“ ar je bio preveč velki. Kda pa pridejo k grobi, vidijo, da je kamen že odvalani. Marija Magdalena beži nazaj k Petri i drügim vučenikom ino pravi: „Vzeli so Gospoda iz groba!“ Drüge žene pa so šle v grob, pa ne so najšle Jezušovoga tela. Kda so zavolo toga bile jako žalostne, glej, stala sta pri njih dva angela v svetlom gvanti. Ženske so se prestrašile. Angel šteri je stao na pravom kraji je njim pravo: „Nikaj se ne bojte! Jezuša iščete, Nazarenskoga, križanoga; gori je vstano i nega ga tü. Pridite i poglednite kraj, kama so položili! Idite i povejte njegovim vučenikom, da je gori vstano!“ Strah i veselje obide žene; idejo pravit edenajstim apoštolom, ka so čüle i videle. Medtem že na poročilo Marije Magdalene pribežita k grobi Peter i Janoš. Stopita v grob, prvi Peter, potom tüdi Janoš. Zagledneta samo prte, v šterih je bilo Jezušovo telo zavito. I znova se povrneta k svojim. Horvat Franjo: O, kak je navéčer lepó . . . O, kak je navéčer lepó moliti molitev, kda angeo nebeški rokó kak v blagoslovitev nad hišami svojo odpira. Poslüšati kak je lepó, kda v mraki zamoli kde dete i k Bogi okò obrača, po doli kda splava zvonenje. O, kak je na vési lepó, kda mesec zasveti, se z zvezdami igra nebó, gorijo posveti po hišaj domačih . . . Horvat Franjo: Naše sprotoletje. Z rožami mamijo naši ogračeki, z rožami vabijo širni i pašnjeki, z rožami pisani lepi so travniki, z njimi okinčani vsi ogonjaji . . . Pesem zdigavle se, pesem škrjančkova, v logi pa zible se gnjezdica ftičkova, v noči pa čüje se pesmica slavčkova, mesec kda sveti se, spi že natura . . . Hodimo, hodimo znova na delo vsi, časa ne kratimo dugo v počitki si, največ pripravimo vsi v sprotoletji si; v Bogi poiščimo svoje si cile! . . . Angel Šimon. (Ruska legenda, prestavo Š. M.) Ali znate, što je postavo v Moskvi Šimonov samostan? Etak se je to zgodilo. Bilo je v tistih časih, kda se je Moskva komaj začenjala. Živela je vdova Marijanka pa je porodila dva dečka. Gospod Bog pa je poslao angela Šimona i njemi naročo, naj vdovi vzeme düšo. Prileto je angeo k vdovi Marijanki. Ravno je spala. Poleg nje pa sta ležala dečka dvojčka. Vido je to Šimon pa njemi je bilo milo, zato se je vrno h Gospodnomi Bogi rekši: „Nemrem, Gospodne, vzeti vdovi Marijanki düše. Smilita se mi deteti. Što bo skrbo za sirote?“ „To je ne tvoja skrbi!“ njemi je odgovoro Bog, „prinesi mi Marijankino düšo!“ Znova je Šimon prileto na zemlo i znova njemi je bilo žmetno zavolo dece. Ne je prineso düše. „Ne morem, Gospodne.“ Bog njemi je v tretje zapovedao pa angeo Šimon je ne vbogao. Nato je Gospod poslao drügoga angela po Marijankino düšo. Šimoni pa je vzeo angelske peroti i ga vrgeo na zemlo. Drügi angeo je odneso vdovino düšo, Šimon pa je ostao pri dečkoma. Dečka je Šimon vzgajao i včio od vere. Zbrao je okoli sebe mnogo bratov pa je postavo samostan. Vpelao je tak lepo spevanje, da takšega ešče ne bilo na zemli. Prelepo spevanje v samostani so prihajali poslüšat velikaši i krali i so se čüdivali, odkod je te človek. Ali je lüdskoga roda, ali pa angelskoga? Šimon njim je povedao, da je ne lüdskoga roda, liki angelskoga, pa kak je prišeo na zemlo. Velikaši i krali so njemi pravili: „Šimon, če gučiš istino, zaspevaj nam z angelskim glasom!“ „Dobro, zaspevam vam. Ali vi vsi spadnite na zemlo i se z obrazom tiščite k zemli, ovači vsi postanete glühi, kda začüjete angelski glas.“ Vsi so spadnoli na zemlo. Šimon pa je zaspevao z angelskim glasom, z njim sta spevala tüdi dva dečka. Bog je poslühno angelski spev. Spevao je Šimon, spevala sta oba dečka i vsem so rastle peroti. Zrastle so, da so lehko vsi zleteli v nebesa, Šimon i njegova dečka. Gospod Bog je Šimoni odpüsto. Od toga angela se imenüje v Moskvi Šimonov samostan. Horvat Franjo: Deklina z vési. Marica je bila doma z dalešnje vési. Vsikdar je senjala od varaša, kde se njoj je vidlo živlenje lepo. Doma je ne bila nikak zadovolna. Želela si je v varaš, samo v varaš, kde so vulice lepe, visike hiše i po noči svetijo lampaši. Marica je vsakšega spitavala, što je prišeo z varaša, kak je tam. Če njoj je povedao dobro ali slabo, samo je pravila: „Oj, oj, varaš, varaš! Kde bi naj bilo lepše, če ne varaši?“ Nato je s svojimi čarnimi očmi vsikdar gle- 6 NOVINE 5. aprila 1931. dala tá v dolino, gde je za gorami stao njeni tak zaželeni varaš. Ednoga dneva njoj je mrla mati po kratkom betegi. Oča njoj je spadno že v boji. Ostala je sama. Tihi kmečki dom je sprotolešnje sunce obsipavalo s svojov mladov toplotov. Moškatlini na oknaj so z rdečim cvetjom širili sladke dišce. Ograček je bio prepleteni s tulikani, siroticami, srčeci i grmi betlehema so poganjali bombleke i gledali na čisto modrino, ki se je kopala v naturnoj svetlosti. Marica je gledala skoz nad okno. Vsikdar bole si je želela v tüjino, v tüji varaš. Tetica, štera je prišla k njoj po maternoj smrti, da bi njoj pomagala pri deli, jo je štela odvrnoti od tej čüdni želenj. Ali ona je senjala samo o lepom živlenji v tüjem varaši. K sosedovim je prišla gospa iz varaša. Iskala je deklo. Kda je zvedila, da bi Marica rada šla v varaš, je šla k njoj. Pogodila se je za edno leto. Kda je odhajala z doma, je pravila tetici: „Oj, tetica, šla bom. Tak sem srečna. Moje želenje se spuni. Tak de mi dobro i vidla bom tiste lepe varaške vulice, visike hiše, visike gore. Vi vértüvajte pa mi kaj pišite! Kda bom prišla nazaj, bom bogata. Vsi me bodo občüdavali.“ Tetica njoj je ne pravila nikaj, samo oči so se njoj zaskuzile i z žalostnim srcom njoj je dala roko v slovo. Marica se je odpelala z gospov. Seli sta na železnico i se odpelali proti varaši. Delao se je že mrak, kda se je železnica stavila. Na kolodvori so goreli posveti. Vidli so se lepi i mamlivi. Marica je stopila z železnice s svojov gospodaricov. Kak se je čüdila vsemi. Vnožina lüdstva njoj je skakalo pred oči. Posveti so njoj goreli v glavi. Puna veselja je nesla pake v rokaj. Lüdje so se prerivali. Videlo se njoj je, kak da bi bila v domačoj cerkvi. Gledala je vse i se čüdila. V njenom preprostom, nepokvarjenom srci se je nekaj trgalo. Držalo jo je nazaj, jo zvalo domo. Blisčeči posveti so se mešali žnjenimi mislimi. Gospa jo je začüdeno gledala. Komaj, komaj jo je spravila naprej. Pred kolodvorom je stao kočiš. Seli sta na kočija i kočiš je švigno z bičom po konjaj. Marica je gledala okoli sebe. Visike zidine so jo gledale. Posveti po vulicaj so s svojov svetloščov napunjavali njeno düšo. Gledala je zidino za zidinov. Vednake vulice, lepe i gladke, po šterih so se pelali, so se njoj vidle tak lepe, da ne bi skoro vüpala iti po njih. Stavili so se pred visikov zidinov. Pred hišov je bilo par gredic i na njih so bile vsajene same rože. Na sredi ogračeka je stao sto, okrog njega pa par stolcov. Hiša je bila svetla. Puno posvetov je gorelo po hodnikaj. Marica pa gospa sta stopili s kočije. Marici je srce zatrepetalo. Skrivno njoj je šümelo po vühaj füčkanje želaznic. Z nekšim strahom je šla za gospov po hodniki. V prvom štoki sta se stavili. Gospa je odprla dveri, obrnola šalter i zagoro je električni posvet. Pokazala je Marici njeno sobo poleg kühnje. Nato je pripravila večerjo. Marica se je ne mogla znajti niti se ne vüpala zgenoti. Gospa se njoj je čüdila, kda je vidla takšo spremembo na njoj. Davala njoj je vüpanje, naj se nikaj ne boji, nato jo je poslala spat. Minolo je že skoro leto, kak je bila Marica v varaši. Delala je od jütra do večera i samo po nedelaj je lehko šla kam ven. Njena rdeča lica so vsehnola i njene oči so žalostno gledale. Stopaji so njoj bili trüdni i žmetni. Srce njoj je bilo razburkano. Misli so se njoj naganjale, stavlale i pa zbežale proti domi. Kak je odišla z doma, je bila samo ednok v svojoj rojstnoj vési. Na vseh svetnikov dén, djala je sveče pa venec na materin grob. I od tistoga časa dale njoj je bio samo domači kraj v glavi. Bližao se je blaženi vüzem. V Marici je vse vrelo od veselja. Samo šče par dni je mela biti v varaši. Kak si je pred letom dni želela v varaš, tak si je želela zdaj domo. Vidla je varaš, bila je v njem leto dni. Njene senje so bile vničene. Ne njoj je dao varaš toga, ka si je želela. Bile so blüzi nje gore, bila je z gospov pri morji, vozila se je z ladjov, bila je v vnogih varašaj, ali nindri je ne našla pravoga mira, prave sreče. V misli so njoj bile rože z oken, rože z domačega ograda, lepi mir, ki je bio doma i tista lepa modrina, štera je tak lepa nad njivami, zelenimi njivami i domačimi gaji, jo je vabila. Želela si je pa, da bi čüla spevati kukujco v bližnjem logi, spevati škorjančeka nad zelenimi njivami i gledati štrke visiko v zraki i poslüšati milo zvonenje večernoga zvona, v štero se je mešalo regetanje žab v večernom mraki. Marica je bila trüdna. V prsaj jo je peklo. Kak Čüdno se je počüti- la med temi visikimi zidinami. Ka do njoj pravili zdaj lüdje? Tetica njoj je pisala, da jo z veseljom čaka. „Pridem na postajo,“ — njej je pisala, — „i Te bom počakala, lűba Marica. Veseli me, da se povrneš domo. Varaš je ne za kmečke dekline. Spoznala si to. Nesam Ti štela nikaj praviti, kda si šla od doma, ali zdaj, kda se bove pa naskori videli, zdaj Ti to lejko povem. Pridi, moje dete! Ne boj se lűdi! Naj pravijo kajštè, Ti se povrni i vidla boš, da Te njive razveselijo i Ti povrnejo, ka Ti lüdje naložijo s hüdobijov i zemejo.“ Prišeo je srečni den Maričinoga povrnenja domo. Gospa jo je stavlala, kda pa je vidla, da je ne odvrne, jo je bogato poplačala; z rečmi pa njoj je pravila: „Idi, Marica, i srečna boj! Kda boš hodila po varaši, se oglasi pri meni. Rada te bom vidla vsikdar.“ Poslovila se je od gospe i se odpelala. Prišla je zadnja postaja. Železnica se je stavila i stopila je doli. Tetica jo je čakala i vsa v skuzaj jo je obinola. Napotili sta se srečniva proti domi. Bila je ravno Velka sobota. Lüdje so se paščili v boži hrambe večerničam. Marici se je vidlo, kak da bi se znova narodila, kda je stopila v domačo hišo. Vse je bilo tak kak pred pol letom. Stene so bile obeljene. Rože na oknaj so močno dišale. Rožmarin je širo po hiši sladki dűh. Sunce se je skrivno smejalo med okni. Marica je bila vsa prerojena. Čütila se je srečno. V njeno srce se je naselo mir. Sladki pokoj je legeo v njene oči. Tetica se je veselila tomi veselji. Vidla je na Maričinom lici, da se je vsa spremenila. Postanola je resna. Marica se je zglednola na njive. V mehkom vetriči so se zibale travice zelene. Pokoj je ležao vseširom. Tulike, sirotice i srčeca so ravno tak cvele pod okni v ogradi kak pred letom dni. Odtrgala je rože, napravila šopek i se napotila proti cerkvi. Šla je na pokopališče, položila rože na materin grob i puna lübavi do svoje pokojne matere pravila: „O, mati moja, poplačaj vam Bog, da ste me občuvali v dobrom! Hvala vam, o mati, da ste me pripelali pa domo! Znam, o mati, da ste me zvali vi domo, da me ne bi vničile mestne lagojine. Ostanem zdaj v 5. aprila 1931. NOVINE 7 bližini vas i cvele vam bodo na grobi rože lübavi vaše hčere. Počivajte sladko, o mati.“ I Marica je mela najlepši vüzem v svojem živlenji. Z vragom na šetanje. (P. L. ERMITE.) Večer sva šla z vragom po varaši na šetanje. Vrag je bio jako lepo pa gosposki oblečeni. Smejao se mi je: „Ha ha, vi idete na tiskarski tečaj. Vi katoličanci se mantrate, meni se pa nikaj ne trebe mantrati. Imam močno roko i sam vsakomi zavezao oči. Niti po pol stoletji so ešče ne spregledali, Gospod moj, jaz se na to dobro razmim!“ Pokazao mi je moškoga, ki nama je šo po vulici naproti: „Poglejte toga elegantnoga gospoda. Tudi tomi sam zavezao oči. On je katoličan, pa si je naročo moje novine i čte stalno članke proti katoličanskoj cerkvi. Vsaki četrtek si pa küpi ilustrirani pa humoristični list. Kda to prečte, vrže vse v koš. Drügi poberejo i vse pregledajo, ešče v kühinji. Vidite, kak sam njemi oči zavezao!“ Srečala sva mlado žensko i znova mi je pravo: „Glejte to žensko. Dela se pobožno i sveto, pa küpüje moje časopise. Vaših ne küpi. Pa samo zato, ar moje novine imajo dosta ogrizavanja i takših novic, da se babe rade kregajo. 2 dinara da, ka je to? To se niti ne pozna. Takših lüdi je dosta, meni se naberejo milijoni i jaz si lehko zidam palače küpim velike tiskarske stroje, plačam telegraf itd. Vidite, tak mi pomagajo vaše pobožne katoličanke. Dobro sam njim zavezao oči!“ Šla sva mimo, kde so si lüdje küpüvali razne časopise. Po stenah so visele kričeče reklame za časopise, ali niedne za katoličane. Vragi so se iskrile oči od veselja i mi pravi: „Le preštejte si katoličanske časopise!“ Tiho sam čteo 1, 2, 3, 4, 5, pa med temi je bio samo eden katoličanski dnevnik. To se je godilo v velkom Parizi. „No, zdaj pa preštejte moje!“ Bilo jih je dosta več, sami dnevniki. Na vsakom je bilo napisano, kelko naročnikov majo. „Vidite, vse to je moje. Ete dnevnik se norca dela z vaše vere. Oni tam prinaša oglase, pod šterimi se skrivajo grešna znanja. V tom drügom si mladi lüdje dopisüjejo grešna dejanja. Tisti tam pa prinaša slike, da se leži smejejo. Poleg njega je list, šteri prinaša grde novice i laži od samostanov. Oni je za kino, gledališča, ples . . .“ 43 sam jih našteo. „Vidite, vsi ti listi mi po- magajo. Küpüjejo jih tüdi katoličani. Oči sam njim zavezao!“ Srečala sva dühovnika i vrag mi je znova pravo: „Glejte te človek se je v nedelo na predganici bojüvao proti meni. Lepa je bila njegova predga, ali poslüšalo jo je komaj 187 lüdi. Zdaj pa poglejte tam moje poslüšalce!“ Prišla sva do trgovine, gde se küpüjejo novine. To vam je bilo lüdi! Vse se je trlo, uradniki, popotniki, ki se njim je müdilo na železnico, delavci, preprosti i bogati, vsi so küpüvali novine. Dve gospodični sta komaj zmagali odavati. Vsakih pet minut je prišeo eden z biciklinom pa pripelao novo balo samih še komaj tiskanih novin. Vrag je pravo: „Poglejte, to je malo bolša predganca. Kde imajo vaši dühovniki telko poslüšalcov. Jaz tü vsaki den predgam, vaši dühovniki pa komaj ednok na tjeden. Tüdi on ne vidi, kak velka je moja žetev. To je ravno takša razlika, kak če bi jaz strelao s strojno puško, štera vsako sekundo sipava krogle iz sebe, dühovnik bi pa strelao s srednjeveškim lokom, kda so eščee ne poznali pušk. Dühovnik ma tüdi zavezane oči, zakaj on hodi tü mimo, pa ne vidi teh listov, šteri njemi kradnejo düše ne vidi, da so med temi tüdi nedužna deca . . . hahaha. Naj samo dalje predga, meni to ne škodi!“ Vrag se je strašno nasmejao. Za malo časa mi znova pravi: „No, ednok sam se pa vendar prestrašo od katoličanov. To je bilo te, kda je država vzela cerkveno imetje, zaprla verske šole i izganjala redovnike. Mislo sam si: Zdaj se vsi katoličani zdrüžijo i napravijo velko predganico, močen tisk i po celom sveti raztrobijo, kakša krivica se njim godi i tak dobijo svoje pravice nazaj. Jaz sam njim pa dvakrat i trikrat močnejše zavezao oči i nikaj se mi je ne zgodilo. Tik je ostao ešče nadale v mojih rokah i tak sam lehko naprej predgao milijonom. Tomi se najbole čüdivam, kak da katoličani ne sprevidijo, kakšo moč ma tisk ali štamp! Jaz sam ponosen na svoj tisk. Milijone dobim za svoje časnike. Tej naglo raznašajo moje misli. Povsod se čüje moja reč, na kolodvorih, na brzovlakih, na ladjah, povsod. Mojo reč časopisi raznašajo od mesta do mesta, od vesi do vesi, v gostilne, do zadnje kuče. Vsega toga ne vidijo katoličani! Dobro sam njim zavezao oči!“ Prišla sva do hiše, kde se je vršo tiskarski tečaj. Vrag si je prečteo z velikimi literami napis nad vratmi: „Pridite vsi!“ Vsi smo bili pozvani. Vstopim, pa sam vido, da jih je bilo komaj 60. Ti naj premagajo vraga! Vrag se je zarežao: „Ali so to vsi?“ Pogledao sam njemi v obraz ostro i zakričao: „Hiša zadnje večerje je bila ešče menša, apoštolov je bilo menje kak nas, pa so celi svet premagali s Kristušovim dühom. Düh Kristušov bo znova oživo v nas, katoličani bodo spregledali i ne bodo več hodili z zavezanimi očmi. Lübili bodo krščanski tisk i ga podpirali. Na nekrščanske časopise pa ne bodo dali več niti pare, ešče menje pa čteli. Potom bo vrag tüdi tvoja moč premagana. Jaz verjem v to. (Putnik.) T. L. Sreča v nesreči. Najvékše dobrote, štere človeštvo premore, so: živlenje, delo i lübezen. Te svetinje, brez šterih je vsaka kultura nemogoča, se pa lehko razvijajo i pridejo do svojega pomena samo v miri. Mir je tista rodovitna njiva, na šteroj se razvija živlenje vsakoga naroda i vsakoga človeka. Zato nam je skoro nerazumlivo tisto strašno klanje, ki je divjalo v svetovnoj vojni. Bridko orožje cele Evrope je neprenehoma žvenketalo. Sledovje te strašne norije ešče zdaj čütimo. So tüdi države i narodi, šteri se zavolo bojnih posledic ne do mogli nigdar povzdignoti na staro mesto slave i moči. V svetovno vojno je mogeo iti tüdi junak povesti, štero vam ščem povedati. V najlepših letaj svojega živlenja se je mogao posloviti od lübe matere, s šterov je živo pri ednom bogatom gospodi kak vancar. Oča so njemi že prle mrli zavolo poškodb, štere so dobili pri nakladanji vina. Žmetno je bilo Ivani slovo od matere, posebno záto ar so mati bili preci stari i vedno nekši betežasti. V tistom časi, gda so mati betežni ležali v posteli, je šo Ivan z domi. Gda se je pibližao materi, so vzdignoli svoje betežne roke v znamenje Svetoga križa i so spregovorili: „Zbogom, moje lübo dejte! Mogoče se več nigdar ne vidiva. Oh, da bi že skoro mrla, ka bi se bar rešila vseh skrbi na zemli. Zbogom, pa se z Boga ne spozabi!“ Mati so se nagnoli i so ga šče ednok küšnoli. Ivana je spreletela groza. Čüto je, ka se njemi nekaj strašnoga zdigavle v prsaj. Gledao je bledi materni obraz, ki je bio zavolo bolečin ves spačeni. Oči so gledale nekam prestrašeno. Vüsta so bila stisnjena i s celoga obráza je odsevala trepetajoča mrtveča senca. Žmetno je bilo Ivani pri srci, ali pomagati si je ne mogeo. Mater je troštao kelko je mogeo. Dao je materi ešče ednok roko i odišeo s potrtim srcom. V bojni je Ivan ne bio ravno dugo, a denok je bio na večih frontaj. 8 NOVINE 5. aprila 1931. Bojüvao se je hrabro, dokeč je ne bio ranjeni. Kda je ozdravo so ga poslali nazáj na front. Pa kakša sreča! Na fronti proti Italijanom je bio samo pár tednov, kajti nečloveško klanje se je dokončalo. V tom časi je na domi Ivanovoga gospoda nastala sprememba. Gospod je vzeo v slüžbo Miciko, štera je bila pod varstvom domačega gospoda plivanoša. Starši so Miciko že v ránoj mladosti zapüstili v toj skuznoj dolini i so se preselili na drügi svet. Micika je slüžila že na večih krajih za hrano i gvant. Bila je skromna i poštena. Zavolo svojega lepoga obnašanja je bila za peldo vsem deklam v kroglini. lvanova mati je postajala če duže Slabejša. Gospod je skrbo za njo kak za svojo lastno mater. A vsa skrb ne pomagala. Vsigdar hüje njoj je bilo. Samo to je še želela, da bi pred smrtjov videla Ivana. Žela se njoj ne spunila. Pred njegovim povratkom je püstila düšo. Ivana je čakala doma žalost. Matere več ne našeo med živimi. Velka slabost i žalost ga je vrgla v posteo. Beteg je bio nevaren. Gospod je bio v velikih skrbeh. Micika njemi je z velkov lübéznostjov dvorila. Ivan je to zapazo i v njegovom srci je začno žareti plamenček lübézni do vrle Micike. Stanje se njemi je bolšalo i za par mesecov je bio zdrav. Po betegi se je Ivan čüto ščista prenovlenoga. Lübézen do Micike je či duže bole žarela v njegovom srci. Gospod je dobro poznao mláde düše, zato je spoznao spremembo na Miciki i Ivani. Meo jiva je jako rad, ar sta bila vrliva. Posebno Miciko je spoštüvao, ar je dobro gospodinjske posle spelavala. Bila je vsigdar v skrbeh, da se ne bi gospodi zamerila. V živlenji je občütila malo veselja. Že od mladosti je bila prava mantrnica. Edno nedelo odvečara je gospod sedo v senci. Zatoplen je bio v čüdne misli. K njemi je prišeo Ivan nekam nazavüpno. Na obrázi se njemi je poznalo, ka bi nekaj rad povedao, ali ne je znao, kak bi začno. Gospod je opazo njegov položaj i njemi je pravo: „Ivan, nikaj se ne boj! Povej mi, ka ti leži na srci?“ Nato je Ivan začno: „Lübi gospod i zdaj tüdi oča, dopüstite mi, ka vam razodenem svoje srčne žele. Sami dobro znate, ka sem bio betežen. Pri mojem betegi mi je Micika tak verno dvorila, ka mi je razvnela srce; zato sem jo pa skleno vzeti za ženo, čirávno sva oba sirmáka. Z vernim delom si bova že znala telko prislüžiti, ka bova lehko živela. Ar ste zdaj vi najni oskrbnik, vert, oča i vsevküp, vas prosim, da nama to dopüstite!“ Ob teh rečaj se je gospod zamislo. Za nekaj časa je pozvao Miciko. Micka je prišla s sramežlivim obrazom k njima. Nato je pa gospod tak začno pripovedavati: „Lüba moja deca! Zovéta me za očo! Prav je to. Pa püstimo to i se pogučimo od toga, ka mi je Ivan povedao. Že duže časa spoznávlem, ka se radiva mata. Zato sem bio veseli. Čas v šterom se obüdi lübézen, je istinsko lepi. To so lepi dnevi puni cvetja i brezskrbnoga veselja. Tüdi pri meni je tak bilo, ali jaz sam ne dosegno svojega namena. Branila sta mi oča i mati, ka bi se oženo s tistov, za štero je moje srce gorelo. To me je tak razžalostilo, da sam skleno, ka se nikdar ne bom ženo. To sam tüdi držao. Napisao sem svojoj drágoj pismo, v šterom sem njoj razodeo, pa se nemreva vzeti . . Vidva sta bole srečniva. To me veseli. Naj vaj Bog blagoslovi. Ar sta oba sirmaka, zato dobita po mojoj smrti vse moje vérstvo. Jaz toga nemam komi zapüstiti. Šče te tjeden se bomo pelali k notaroši, ki napravi pismo.“ Kda sta mladiva to čüla, sta ne znala, ka bi delala od veselja. Veseli je bio tüdi gospod, kda je vido, kak je nepravo Miciko ino Ivana srečniva. V sredo so se pelali v varaš i so napravili pismo. Novica se je raznesla po celoj kroglini. Edni so se veselili sreči teh dveh sirmakov, drügi pa so bili nevoščeni. Ne dugo potem so se pripravlali za gostüvanje. Po gostüvanji pa je mladi par začno gospodariti. Nad hišov se je razlevao boži blagoslov i vsi so bili srečni. Golob golobi. „Dnes je obiskao sosedov Sivček našega Belčka“, tak je začno praviti mali Slavko svojoj babici, kda je prišla domo s polja. „Vsela sta na našo slemen i se pogovarjala. Skrio sem se, da bi jiva ne odtirao i sem poslüšao njihov pogovor. Najprvle je Pripovedavao naš Belček: Kda sem prišeo vün iz jajca i se začno zavedati, da živim, se mi je godilo prav dobro. Starišje so naj s sestricov prav lepo oskrbüvali. Potem sva mogla hoditi za materjov, če sva štela kaj dobiti za želodček. Že za nekaj tednov sva si morala sama skrbeti za živež. Mela sva edino skrb, da si potolaživa glad. Kakše nevarnosti pač ne sva poznala. Našega gospodara se nesam bojao, vnogokrat sem njemi vseo celo na rame, ka pa mi je bilo v nesrečo. Kda sem ednok zleto prav blüzi njega, je vtegno roko i me je zgrabo. Mislo sem da de me glado, ali zmoto sem se. Odneso me je v hišo i me vtekno nekšemi dečki v turbo. Bio sem na dečkovom domi. Odrezali so mi peroti i sem morao celi lübi den postopati po dvorišči. Komaj so mi nazaj zrasle peroti, sem odleto i si poiskao tü novo drüžbo.“ Sivček pa je pripovedavao tak: „Tüdi meni se ne godilo preveč dobro; enkrat sem se nahajao celo že v smrtnoj nevarnosti. Ednok nas je sedela cela trupa na njivi. Naednok prileti jastreb, me zgrabi i me začne daviti. Drügi golobje so razleteli, jaz pa bi skoro najšeo smrt, da me ne rešo lovec. Prišeo je po poli, jastreb se ga mogoče prestrašo i odbežao je. Komaj sem meo še teliko moči, da sem odleto domo.“ Staroj materi se je čüdno vidlo, kak je mogeo njeni vnük razmiti golobji pogovor. Preiskala njemi je žepe i istinsko najšla v ednom štiriperesno detelico. Zato je vervala, da je Slavko razmo golobji pogovor. Mogoče si ga je samo izmislo. Prebrisani je itak zadosta. (Iz knige: „Zvončki moje mladosti“.) BSA. motocikl 500 c3. skoro novi po nisikoj ceni se oda. Ogleda se lehko vsaki den od 12 do 14 vüre v Murskoj Soboti, Šolska ulica 32. 2 Gostilna se da v najem ali oda na prometnom kraji tüdi trgovino lehko ma i 4 plüge zemle. Več se poizve pri ZAVRATNIKI v Ljutomeri. 1 Oda se posestvo, hiša i gospodarska poslopja. Posestvo obsega iz 10 plügov; gorice, sadovnjak, log, senožeti. Posestvo je pri Maloj Nedeli. Hiša blüzi cerkve. Več se pozve v PREKMURSKOJ TISKARNI M. SOBOTA. 1 Pomaranče i citrone italjanskoga i španskoga izvora i zelenjave vsigdar friško prvovrstno blago nüdi CELESTINA GLAVNIK Ljubljana, Pogačarjev trg 1. 2 5. aprila 1931. NOVINE 9 KMETSKI GOSPODAR. Mesečna priloga Novin. Važno kmetsko vprašanje. I. Predrago kupujemo — prepoceni prodajamo, če sploh moremo prodati. V tem je cela naša kmetijska kriza! Zakaj tako? Zato, ker kmetje kupujemo vsak zase in prodajamo vsak zase. Potrebščine, ki jih kupujemo, gredo iz tovarne skozi deset ali več rok, preden pridejo do nas, in vsake roke prekupcev se prime nekaj zaslužka in dobička, ki ga plačamo mi. In kmetijski pridelki, ki jih prodamo, romajo skozi deset ali več rok, Predno pridejo do onih, ki naše kmetijske pridelke povžijejo oziroma zase porabijo in vsake roke vmesnih kupcev se prime nekaj zaslužka in dobička, ki ga plača zadnji kupec, v največji meri pa mi kmetje, ki moramo zaradi tolikih vmesnih zaslužkov svoje pridelke pod ceno prodajati. Ali mora biti tako? Ne! Danski kmetje ceneje kupujejo in dražje prodajajo, zato tudi današnjo kmetijsko krizo zelo malo čutijo. Zakaj? Zato ker svoje pridelke prodajajo in potrebščine kupujejo potom svojih blagovnih zadrug, pridelovalnih, prodajnih, nabavnih, izvoznih. In to že nad 40 let. Vmesni trgovci, ki pri nas največ zaslužijo, na Danskem odpadejo. Podobno je v Belgiji, Nemčiji in drugih naprednih državah. Toda kmetsko zadružništvo v omenjenih deželah je zgrajeno na močni in široki podlagi kmetskih stanovskih organizacij — Kmetskih zvez. Če bi mi že imeli podrobno izvedeno Kmetsko zvezo in na njej zgrajeno blagovno zadružništvo, se nikdar nebi zgodilo to, kar se je zgodilo lansko leto: da mi svojega krompirja nismo mogli prodati, dočim so avstrijski kmetje uvažali v našo državo krompirja za več miljonov dinarjev. Avstrijski kmetje so organizirani v Kmetskih zvezah in na njih zgrajenem zadružništvu, potom katerega pridelujejo in nudijo tak krompir, kakršnega prebivalci naših mest zahtevajo. II. Pred več mesci se je v Atenah na Grškem vršilo gospodarsko posvetovanje balkanskih držav: Jugoslavije, Rumunije, Grčije i. dr. Obrtniki, trgovci in industrijci so na to posvetovanje poslali tajnika svoje sredne stanovske organizacije g. Mohoriča; organizirano delavstvo naše države je poslalo tja tajnika osrednje Delavske zbornice g. Topaloviča iz Beograda. Kmetski stan ni mogel poslati nobenega zastopnika, ker nima svoje stanovske Kmetijske zbornice. Ravnotako ni bil stanovsko zastopan na mnogih kmetijskih konferencah, ki se vršijo že nad pol leta v Rumuniji, in Poljskem; koristi jugoslovanskega kmetijstva je moral na teh posvetovanjih zastopati uradnik kmetijskega ministrstva. III. Toda mi vendar zahtevamo Kmetijsko zbornico, kakor imajo svoje zbornice drugi stanovi: delavstvo, obrtniki, trgovci in industrijci, odvetniki in notarji, zdravniki in zadnji čas celo bankirji. Kadarkoli vlada obravnava delavska, obrtniška, trgovska, industrijska, zdravstvena, odvetniška, notarska vprašanja, vedno vpraša zbornice teh stanov za mnenje; zbornice smejo staviti vladi tudi same predloge za zakone. Predlogi teh zbornic imajo pri državi veliko na pol uradno veljavo. — Toda predno so delavci, obrtniki, trgovci i. t. d. dobili svoje zbornice, so se že desetletja prej prostovoljno organizirali v svobodnih organizacijah: delavskih strokovnih zvezah, obrtniških društvih, zvezah industrijcev i. t. d. Le potom svojih svobodnih stanovskih organizacij so se ti stanovi v javnosti toliko uveljavili, da jim je država z zakonom dala stanovske zbornice z uradno veljavo. IV. Kmetje naprednejših držav že imajo svoje kmetijske zbornice: v Nemčiji jih je okrog 40, vsaka dežela ima svojo kmetijsko zbornico; ravno tako ima vsaka dežela v sedanji Avstriji svojo kmetijsko zbornico. V Švici je država Kmetski zvezi priznala značaj Kmetijske zbornice; šteje pa švicarska Kmetska zveza okrog 400.000 članov! — Toda predno so kmetje teh držav dobili kmetijske zbornice, so se prostovoljno organizirali v svobodnih Kmetskih zvezah: v Nemčiji že pred 60 leti, v Belgiji in Švici pred približno 40 leti, v Avstriji in na Češkem pred več ko 30 leti, na Danskem praznujejo nekatere Kmetske zveze 70 letnice. Kaj pa mi kmetje v Jugoslaviji? Nimamo Kmetijske zbornice, ki bi naše težnje z veliko veljavo zastopala pri osrednji vladi v Beogradu in ban- ski upravi v Ljubljani. Nujni predpogoj za dobro in uspešno delujočo kmetijsko zbornico je močna prostovoljna organizacija, svobodna Kmetska zveza. To je prav dobro povedal predsednik sedanje vlade g. Živkovič, ko mu je eden izmed slovenskih kmetov v Ljubljani izrazil željo po kmetijski zbornici; g. predsednik mu je odgovoril: Kmetje organizirajte se in združeni zahtevajte Kmetijsko zbornico! V vseh držav h in pri vseh stanovih je bilo tako: Najprej prostovoljna, svobodna stanovska organizacija, potem še le stanovska zbornica! Moderno sadjarstvo v Ameriki. Kdor občuduje enakomerno zdrava ameriška jabolka s svojim brezmadežnim olupkom, se nehote vpraša, na kak način se to sadje vzgaja. Ameriški sadjar zavrača vsako plemenito podlago in vzgaja svoje jablane izključno na divjaku. S tem doseže dober in zdrav razvoj korenik, dobro razkošateno krono in odporno zdravo deblo. Ameriški sadjar sadi mladike v pripravljene jamice — tudi na travnatih tleh — ter pokrije obrobno zemeljsko plast z debelo plastjo slame. Do štirikrat se v poletnih dneh pokosi trava na površini in potrosi na debelo pod vsako drevo. S tako travnato in slamnato odejo se zavira preveliko izhlapevanje, medtem ko se padavinam omogoči naglo pronicanje. Pod stalno vlažno odejo se pričnejo travnate rastline razkrajati. S tem pospešujemo razvoj bakterij, ki vežejo dušik in večamo humusna hranila zemlje. Na ta način so ameriški sadjarji dosegli lepoto in sijajen okus jabolk. Slični poskusi v državnih preskuševalnicah so pokazali v primeri z drugimi vzgojnimi metodami mnogo večjo in dragocenejšo plodovitost. Jablane kar kipijo zdravja in dobre letine so postale pravilo. Pri nas se smatra travo kot dragocen pridelek, vendar razpolaga vsako gospodarstvo z dobrimi nadomestki. Biti pa moramo pri izberi primernih odej previdni, da ne uporabljamo snovi, ki tvorijo kisline in bakterijam sovražne primesi. Predvsem ne smemo uporabljati šote, mah, žaganja itd. 10 NOVINE 5. aprila 1931. Ta metoda sadne odaje, kakor bi jo imenovali, se posebno dobro obnese pri starejših jablanah in jih nekako poživi. Take jablane bolujejo običajno na dobri koreninski asimilaciji, ali pa so vsled kvarljive tvorbe krone izravnovešene. Sadna odeja se mora vedno na novo prenavljati s polaganjem novih snovi. Eventuelne tvorbe plevela se morajo uničiti. Kot jesensko, oziroma zimsko sadno gnojenje lahko uporabljamo apneno mleko, s katerim odejo polivamo. S tem bomo ogromno dvignili hranilno vrednost zemeljskih plasti, in s tem seveda tudi plodovitost sadja. Denar in varčevanje. Svetovna vojna nam je pokazala, da se da z denarjem vse napraviti. Mnogo ljudi se je celo odkupilo z denarjem, da njim ni bilo treba iti na vojsko. Denar je odločil tudi vojno. Anglija in Amerika sta zmagali, ker sta imeli mnogo denarja. Prav pravi slovenski pregovor: Denar je sveta vladar. Nekateri so na denar strašno lakomni. Za denar odajo celo vero in dušo, svojo čast in narodnost. Krščanstvo tako lakomnost imenuje „mamonizem“. Mi pa priporočamo krščansko jakost, kateri se pravi varčevanje ali po domače šparanje. Iz Svetega pisma nam je znano, da sta Marija in sv. Jožef sprejela darove od sv. treh kralov. Gotovo sta jih rabila, ko sta bežala v Egipt. Tudi Jezus pravi: „Kdor ne zbira z menoj, tisti razsipava. To je v prvi vrsti povedano za milost božjo, ali velja tudi o zemelskem imanju. Z edne strani se sliši: Dol s kapitalom! Mi pa pravimo: Gor s kapitalom. Varčevanje se mora začeti že pri malem, s parami, z dinarji. Tudi morje se nabere iz samih kaplic. Hiša je zidana iz malih opek. Ne kupuj nikdar tega, kar ti ni potrebno. Delaj tudi v zimi kako domače delo, grable, domače orodje itd.; vse to lahko odaš, če ne danes, pa jutri. Tudi gostija se da služiti z manjšimi stroški. Nočemo nikogar učiti, naj bo skop stiskač. Tudi to je greh. Sküp človek ima trdo srce. Pri njem ni mesta za ljubezen do trpečega brata. V Londoni so zidali bolnico iz samih milodarov. Zbiratelji so hodili pobirat od hiše do hiše. Prišli so tudi pred hišo, kjer se je gospodinja strašno kregala nad deklo, ker je par vžigalic (špic) več porabila, kakor je bilo potrebno, da je v peči zakurila. Zbiratelji so že hoteli iti mimo misleč, če se že za par vžigalic tako krega, potem že ničesar ne dobimo. Ali vseeno so stopili notri rekoč: bomo videli, če kaj da! Ko je gospodinja zvedila, zakaj so prišli, je takoj šla in prinesla 10 liber šterlingov (angleški denar) in je rekla, da je vse to prišparala za dobre namene. Varčevati moramo včiti že deco za mlada. Čujte še to: Kdaj so v Beči koronah casara, so šolski deci metali sladkor na cesto, da so ga lahko pobirali. Zanimivo je bilo gledati krščansko pa židovsko deco. Krščanska deca so sladkor z obemo rokama nosila v usta. Pa da bi ga kar največ spravili dol, so ga grizli. Židovska deca so pa sladkor dajala v žepe. Naslednjega dne so ga v lepem papirju prinesla v šolo in ga prodajala krščanski deci. Kar se mlad naučiš, to boš star vedel. Delo kmetske zbornice v Avstriji. Po vojni so svobodne kmetske organizacije, načelu nižeavstrijska Kmetska zveza, dale pobudo za ustanovitev kmetijske zbornice kot avtonomnega stanovskega zastopstva kmetijstva. Novo-ustvarjene kmetijske zbornice so takoj nastopile inicijativno za pospeševanje in intenziviranje kmetijstva. Skupno z državno in deželno upravo se je kmetijskim zbornicam posrečilo kmetijsko produkcijo povečati in izboljšati v toliki meri in tako naglo, kakor tega ni nikdo pričakoval: Povečala se je površina obdelane zemlje; še bolj pa se je vslep modernizacije in intenzivizacije delovnih načinov povečal donos na hektar in s tem splošna množina kmetijskih pridelkov. V osmih letih se je količina pšenice in rži podvojila, ječmena skoro potrojila, krompirja popetorila, sladkorne pese podesetorila, podesetorila tudi dobava domačega mleka na Dunaju. Danes avstrijsko poljedelstvo, ki je leta 1918. zadoščalo komaj eni četrtini potreb, krije notranjo potrebo pšenice do 60% potrebo po rži in ovsu pa krije popolnoma; v ječmenu ima že toliko previška, da lahko velike množine izvaža na Angleško, velikanske previške krompirja uporablja deloma za industrijalizacijo svojega kmetijstva (špirit), deloma ga izvaža v agrarne balkanske države! Produkcija sladkorne pese se je povečala tako ogromno, da krije avstrijsko kmetijstvo več ko 65% potrebe po sladkorju, dočim je leta 1919 krilo le 5% Potreb. Nič manjši niso uspehi pri živinoreji in mlekarstvu. Avstrija se more danes glede števila živine meriti z najnaprednejšimi sosednimi agrarnimi državami: Na 1000 prebivalcev pride goveje živine v Avstriji 331, v Jugoslaviji 322, v Poljski 296, v Nemčiji 273, v Madžarski 237; prekaša jo samo Švica s 366 govedi. Glede števila svinj zaostaja Avstrija samo za Madžarsko in Nemčijo. Avstrijsko kmetijstvo krije danes okrog 60% potrebe po mesu vkljub temu, da ima pri svojih 6 miljonih prebivalcev prehraniti 2 miljonski Dunaj. Posebno jasno se vidi intenziviranje kmetijstva v mlekarstvu. Mi, ki smo še pred leti izvažali vsak dan na tisoče litrov mleka na Dunaj, to britko čutimo. Avstrijsko mlekarstvo producira danes mnogo več nego porabi konzum. Dobava domačega mleka na Dunaju se je v letih 1920. do 1927. zvišalo od 28,000.000 litrov na več ko 260,000.000 litrov, to je: v sedmih letih skoraj podesetorila. — Za napredek živinoreje in mlekarstva je predpogoj velikopotezno pospeševanje travništva. S pospeševanjem umetnih travnikov, s travnimi semem umetnimi gnojili itd. se je kmetijskim zbornicam posrečilo donos travnikov povišati za več sto %. — Na polju vinogradništva se je povečalo proizvajanje kvalitetnih vin; s posebnim pospeševanjem kletarstva, z uvedbo kvalitetnih znamk za vina v steklenicah ter z moderno propagando se je razpečava pomnožila in utrla so se pota, ki naj omogočijo izvoz avstrijskih vin v inozemstvo! To so uspehi delovanja kmetijskih zbornic. Mnoge države se imajo za velik organizatorični in produkcijsko — tehnični napredek v kmetijstvu zahvaliti edinole delovanju kmetijskih zbornic. Arborin. Vled stalnega požlahtnjenja in zboljšanja sadnih vrst se je naše sadje tudi pomehkužilo. Postalo je dostopno) za obolenje po glivičnih boleznih in po raznih živalskih škodljivcih. Žlahtnejše sadje je potrebno boljše nege in večje pozornosti. Zaradi tega vidimo, da je uničevanje drevesnih škodljivcev v naprednejših krajih, n. pr. na Holandskem redno opravilo, kakor pri nas okopavanje, gnojenje itd. Vse sadje se tamkaj v zimskem času škropi z raznimi sredstvi, ki uničujejo škodljivo zalego na drevju. Tudi pri nas bomo posvečali večjo pozornost oskrbovanju sadnega drevja, ki nam v mnogih krajih Slovenije spričo sedanjih gospodarskih razmer obeta večjo dobičkanosnost, kot vse druge panoge. Da nam naše žlahtno sadje ne bo hiralo in da nam bo rodilo zdrav in obilen sad, mora- 5. aprila 1931. NOVINE 11 mo poskusili tudi mi z izdatnejšim zatiranjem škodljivcev, predvsem s škropljenjem. Zadnja leta je neka holandska tvrdka razpečavala v Sloveniji prav izborno sredstvo proti drevesnim škodljivcem, tako zvano Karbokrimp. Napravili smo tozadevne poskuse. Učinek Karbokrimpa je bil posebno lep pri češpljevem drevju, ki je bilo v primeri z neškropljenim bujno, temnozeleno in pomlajeno. Tudi rakove rane so se po uporabi tega sredstva znatno skrčile. Zastopnik tvrdke, ki je razpečavala Karbokrim mi je pred kratkim sporočil, da se je omenjena holandska firma sporazumela z ljubljansko tvrdko „Chemotechna,“ ki bo od sedaj naprej kot sredstvo proti sadnim škodljivcem stavila v promet le domač, in sicer izboljšan izdelek, tako zvan Arborin. Arborin stare kakovosti je že več let znan v Sloveniji. Novi izdelek, ki ga bo nudila sedaj „Chemotechna“ pa bo navadno glede učinkovitosti enak Karbokrimpu. Arborin je katranski preparat in je glede učinkovitosti podoben Dendridu (drevesni karbolinej.) Arborin se posebno priporoča za zatiranje krvave uši, listne uši, kaparjev in vse zalege raznih gosenic in drugih, sadnemu drevju škodljivih žuželk. Dobro deluje tudi pri zatiranju mahu in lišajev ter pri zdravljenju raka. Vpliva pomlajevalno. Najuspešnejše škropimo sadno drevje z Arborinom pozimi in spomladi, ko je drevje golo in ne zmrzuje. Točna navodila glede uporabe tega sredstva je vselej dobiti pri vsakem prodajalcu. Arborin je dobiti (tudi v poskusne svrhe!) naravnost pri tvrdki „Chemotechna,“ Ljubljana, Mestni trg 10, ali pa pri Kmetijski družbi v Ljubljani, ki ga razpošila potom svojih podružnic. (Domoljub.) Klanje živine in prodaja mesa po kmetovalcih ter zakol v sili. Naši kmetovalci so radi pomanjkanja krme često v velikih skrbeh. Da bi se rešili živine, katere ne morejo vzdrževati, jo dostikrat prodajo tudi za nizko ceno. Da si bodo znali od sedaj naprej tudi na drug način pomagati, objavljamo važno bansko uredbo, katero je izdala na vlogo Kmetijske družbe v Ljubljani: „V kolikor gre za stranke, ki imajo, ne da bi bile po poklicu kmetovalci, v lastnem gospodarstvu domače živali in te v posameznih slučajih, bodisi v sili ali v svrho boljšega vnovčevanja živinčeta zakoljejo in prodajo meso zaklane živali ali v ce- lem ali v manjših kosili, ne more biti v takih primerih govora o neupravičenem izvrševanju mesarskega obrta, ker se klanje ne vrši redoma v zmislu čl. IV. uvodnega patenta k obrtnemu redu. Iz tega razloga, torej vsled pomanjkanja redovitosti obrata, se po čl. IV. uvodnega patenta tudi ne more smatrati za neupravičeno izvrševanje obrta, če kmetovalec zakolje in razproda v poedinih primerih kak komad lastne živine. Če pa ne vrše kmetovalci tega zgolj v poedinih primerih, temveč z gotovo redovitostjo in tudi z namenom dobička, pride za rešitev vprašanja, gre li za neupravičeno izvrševanje obrta ali ne, v poštev določba čl. V. točke a) uvodnega patenta k obrtnemu redu, po katerem se predpisi obrtnega reda ne nanašajo na postranske posle kmetijske produkcije. Zato od kmetovalcev izvrševanega zakola živali in odprodaje mesa ni smatrati za neupravičeno izvrševanje mesarskega obrta, če in v kolikor velja ta obrat za postranski posel kmetijstva. Pogoj za kvalifikacijo takega obrta kot postranskega kmetijskega opravila je, da se v obratu v glavnem predelavajo pridelki lastnega gospodarstva. Zato je smatrati tudi klanje živine in odprodajo mesa po kmetovalcih za postranski posel kmetijstva le tedaj, če se kmetovalec redoma omejuje na zakol lastne ali lastno prirejene živine. Bistvo postranskega posla kmetijstva pa je, da se vrši le mimogrede poleg kmetovanja, da se vrši le v pravem razmerju z obsegom kmetije in na tak način, da se ohrani notranja vez s kmetijstvom, da se zrcali zgolj kot sestavni del enotnega kmetijskega gospodarstva in ne kot samostojno podjetje. Zato je klanje živine in odprodaja mesa s strani kmetovalcev izločeno iz veljavnosti določil obrtnega reda, če odgovarja število zakolov obsegu kmetije in, če se vrši to opravilo po kmetovalcu samem, odnosno po njegovih kmetijskih delavcih in ostalih pomožnik močeh in na enostaven način, ki odgovarja; značaju kmetijskega gospodarstva. Če pa se vrši klanje in odprodaja mesa s strani kmetovalca tako redovito ali pogosto, da ni v skladu z obsegom kmetijsega gospodarstva, ali ne z navadnimi kmetijskimi delavci, temveč po posebnih obrtnoizurjenih močeh ali v posebnih obratovališčih, se tak obrat ne more več smatrati za postranski posel kmetijstva, ker ni več postranski, temveč samostojen obrat. Kot zakol v sili je smatrati, zakol v primeru težke poškodbe ali bolezni živinčeta ali v primeru nedostajanja krme in bi žival sicer morala poginiti. Seveda veljajo tudi v slučajih zakola živine in odprodaje mesa po kmetovalcih predpisi čl. 27. zakona z dne 14. junija 1928, Ur. l. št. 287. in čl. 3. in 46. pravilnika o ogledovanju klavnih živali in mesa z dne 8. sept. 1025, Ur. l. št. 348. ter čl. 12/3. pravilnika o odpremljenju živali in živalskih sirovin po železnici ali z ladjo z dne 11. junija 1929, Ur. l. št. 101. iz 1930. Obrtnim oblastvom I. stopnje naročam, da vrše po zgornjih smernicah strogo nadzorstvo nad klanjem živine po kmetih in zlorabe, ki prihajajo v neupravičeno izvrševanje mesarskega obrta, občutno kaznujejo. Pomočnik bana: Dr. Pirkmajer s. r. (Kot pojasnilo k predzadnjemu odstavku je pripomniti, da je treba zakol domače živine javiti županstvu in od prodanega mesa plačati občinsko trošarino. Razentega je mesogledec dolžan ogledati si meso, ki pride v prodajo. Živali in meso, ki se odpremi po železnici, mora pregledati živinozdravnik.) Tržne cene: Maribor. Svinje: Mladi prašiči 5 do 6 tednov stari 120 do 150 Din, 7 do 9 tednov stari 180 do 250 Din, 3 do 4 mesece stari 280 do do 350 Din, 5 do 7 mesecev 400 do 500 Din, 8 do 10 mesecev stari 560 do 630 Din, 1 leto stari 880 do 960 Din, 1 kg žive teže 8 do 9 Din, 1 kg mrtve teže 10 do 12 Din. Prodanih je bilo 44 svinj. Poljski pridelki: Krumpiši 0.75 do 1.50, lük 2.50 do 3, seno 90 do 95, otava 80 do 95, slama 60, pšenica 2, rž 1.50, ječmen 1.50, oves 1,25 do 1.50, koruza 1.75, ajda 1.50, ajdovo Pšeno 4.50, proso 1.50, fižol2D. Perutnina: Kokoš 30 do 45, piščanci 40 do 90, raca 30 do 40, gos 70 do 90, puran 70 do 110. Česen 18 do 20 Din. Sadje i drügo: Jabolka 6 do 10, Suhe slive 10 do 12. Mleko 2 do 3, smetana 10 do 12. surovo maslo 32 do 40, med 12 do 20, jajca 9.75 do 1 Din. Doma: Penezi: dolar Din. 56.—, Argentinski peso Din. 13, šiling Din. 7.93, lira Din 2∙90, pengő Din 9.90, marka Din 13∙30, uruguajski peso Din 26, frank Din 2∙18. Živina: biki, jünci i telice Din. 5—6, (jako debeli Din. 7), krave Din. 4—6, teoci Din. 8—9, svinje Din. 9. Zrnje: pšenica Din. 180, žito Din., 180, oves Din. 200, kukorca Din. 150, krumpli Din. 40, ajdina Din. 120, proso Din. 150 lenovo seme Din. 250, grah črešnj. Din 200, mešani Din. 150, Mlatilna garnitura firma Hoffser Schrantz Alm. 8. skoro v novom stanji se po jáko vugodnoj ceni oda. Zglasiti se pri FICKO JANOŠ pos. Krajna p. Rankovci Prekmurje. 2 Vsi trgovci i gostilničarje küpüjejo za svoje goste najbolše i najfalejše sire samo v SOBOČKOJ MLEKARNI Aleksandrova c. 8. Küpüje se mleko i kisilak. 12 NOVINE 5. aprila 1931. KREDITNA BANKA D. D. v Murski Soboti naznanja tužno vest, da je dne 26. marca 1931. preminul član njenega načelstva gospod RATKOL TEODOR občinski odbornik, podjetnik i. t. d. Družba ohrani pokojniku trajen in hvaležen spomin! V Murski Soboti, dne 27. marca 1931. Naznanilo. Naznanjam cenj. občinstvi, da sem preselo svojo trgovino nasproti od zdajšnje, v šteroj je bio negda trg. Spigler. Zednim naznanjam, da menjavam prima tikveni olij za lüščeno i nelüščeno seme. V zalogi mam tüdi kokošinje i pureče perje. Dobite tüdi prvovrstna polska semena, rubundijino, detelčno seme i razna drüga semena. Fran Rešek 1 trgovec BELTINCI. Zavolo selitve se po jako ugodnoj ceni oda hiša i restavracija z vsem inventarom na jako prometnoj točki v središči Maribora. Vina se izstoči letno 500 hl. Natančnejša pojasnila dava: Hinko Kosič Maribor 1 Vetrinjska ulica 24. Na odajo je 1 plüg njive i 1 plüg senožeti v Lazaj poleg Gyüreka. Što šče küpiti, se naj zglasi pri Horvat Augusti na Gibini ali pa pri Sedmak Karoli v Banfiji, fara Štrigova. 2 Kramarsko i Živinsko senje se vrši na Tišini 10. marca. Vabijo se vsi küpci i Prodajalci. Županstvo občine Tišina. PLUGI znamke „SACK“ svetovnoznani najboljši izdelek trpežni in po ceni so dospeli. Travniške brane za trte in drevje Cepilni vosek, gumijeve vezi ličje, cepilni noži, škarje, krtače, škropilnice, gumijeve cevi, ventile, se dobi pri Ivan Šega M. Sobota Vsa vrastva za lüdi i živino naročate lehko iz lekarne na Vrhniki. Posebno priporočamo: Hočevarovo Aromatično železnato tinkturo priznani najbolši pripomoček proti slabokrvnosti, slaboj prebavi i oslabelosti. Je bolša kak vsako železnato vino! Pol literski glažek 20 Din. Naročiti i ponücati trbe 3 glažke. Želodčni prašek, ki pomaga pri želodčnom katari, to je pri tiščanji i bolečinaj v želodci, želodčnom krči, kislom izpahevanji i vün metanji. Škatüla 20 Din. Tussocol sirup proti plüčnomi betegi. Oblažüje kašel, ižčisti plüča i zdigne tek. 1 glažek 40 Din. Nervocol, ki vsebüje kolo, železo i forsfor. Delüje odlično pri živčnih betegaj, otrüjenosti i nervoznosti. Okrepi i vrne tek. Glažek 40 Din. Za domače živali: Sadnikarov zdravilni prašek za prašiče. Sigurno zdravilo proti betegi na prebavilih, ki čisti i odvaja kužne bacile. Pospešüje tek i krmlenje živali ino zabrani pojav rdečice. Zavoj 12 Din. 10 zavojov 100 Din. — Bosulin svečice. Edino zdravilo proti sramničnomi vnetji pri govedi. Zaneslivo proti jalovosti krav i telic. Škatüla z 12 svečicami 30 Din. — Protikataraličen prah sa konje. Presküšeno zdravilo proti konjskomi kašli težkomi dihanji i zgübi teka. Škatüla 20 Din. Lekarna pri „Angelju Varhu“ na Vrhniki št. 22 Spomenjena zdravila se ne dobijo nigdi indri, zato naročajte naravnoč od mene! Na vsa pitanja odgovarjam brezplačno! Pri vekših naročilih popüst! 2 Zahvala. Podpisana drüžina se vsem zahvalüje, ki ste sprevodili do mrzloga groba našo predrago babico dov. Marič Rozalijo roj. Kerec. Prisrčna hvala tüdi vsem, ki ste jo obiskali v betegi i nas tolažili. Še posebi se zahvalüjemo gg. plebanoši i nadvučiteli za genlivo slovo, ter cehskomi drüštvi i tüdi deklinam, ki so se potrüdile za vence. Srčna vam hvala, Bog Vam bodi plačnik, mi pa ostanemo vaši zahvalni dužniki. Žalüjoča drüžina Botjak, Petanci. Kam naj naložim peneze, da dobim najbolši intereš??? Kde bom iskao najugodnejše posojilo za svoje potrebe? V vsakom slučaji se z zavüpanjom obrnemo na našo domačo HRANILNICO i POSOJILNICO v BOGOJINI, štera je vpelala dobro, polmesečno obrestüvanje (za vloge od 8-9% za posojila pa 10%) i nüdi kem vekše ugodnost. Rentno dačo plača sama za svoje vlagatele. Promet od meseca do meseca raste, ka jasno svedoči od velikoga zavüpanja i kaže na varnost kritja več milijonske vrednosti njenih kotrig. Pridite i se osvedočite! NAČELSTVO HRANILNICE i POSOJILNICE v BOGOJINI. 5. aprila 1931. NOVINE 13 Zadrüžno živlenje. Občni zbor Kmečke posojilnice v M. Soboti. Na drügoj strani objavlamo računski zaklüček Kmečke posojilnice v M. Soboti za leto 1930., ki je bio odobreni na občnom zbori, šteri se je vršo preminočo nedelo. Kmečka posojilnica tak po svojem deli kak po občüdüvanja vrednih uspehih, štere je v kratkih letaj svojega obstoja dosegnola, v punoj meri zaslüži, da par reči spregovorimo od nje. Na občnom zbori je bilo podano poročilo od dela v leti 1930. Poročilo se glasi: „Naš zavod je v svojem šestom poslovnom leti izkazao jako razveseliv napredek. Promet v pretečenom leti se je povišao za približno 12,000.000 Din, tak da je dosegno v l. 1930 višino 23,491.945 Din 75 par. Hranilne vloge na hranilne knižice so se povnožile vklüb tak velkoj gospodarskoj krizi ino intrigam nasprotnikov, za okoli 2,700.000 Din, tak da znašajo vloge na konci poslovnoga leta Din 6,096.893 Din 85 par. Zvün toga pa znaša stanje hranilnih vlog v tek. rač. okoli 500.000 Din. Da si je teda naš zavod pridobo v toj kratkoj dobi obstoja tak velko zavüpanje v javnosti, nam svedočijo zgoraj navedene številke. Velike težave je meo naš zavod pri podeljavanji posojil. Zavolo velike gospodarske krize je povpraševanje za posojila den za dnevom naraščalo. To se je posebno pri našem zavodi pokazalo. Pa tüdi ne čüdno, ar se naše lüdstvo v najvekšoj meri izogible oderuških bank. Pri tak nizkih cenaj kmetijskih pridelkov naime nemre posojilojemalec plačati tak velkih bančnih obresti. Tüdi na tom polji si je naš zavod prizadevao, da reši kmeta iz oderuških rok. Načelstvo i nadzorstvo je melo v preteklom leti 26 rednih sküpnih sej. V svojih sejaj je rešavalo tekoče zadeve. Posebno je melo vnogo posla z dovolüvanjom posojil, dovolilo je naime preci novih posojil i to v zneski 3,270.225 Din. Zvün rednih sej je melo tüdi načelstvo i nadzorstvo dve izredni seji. Prva je bila sklicana zavolo naküpa hiše gg. Olajoš Aleksandra i Berte. V imeni nadzorstva se poroča, da je melo nadzorstvo 6 rednih sej, na šterih je pregledavalo vse poslovanje posojilnice, ka je tüdi našlo v splošnom redi. Pred osmimi dnevi so pregledali rač. zakljüček i bilanco za preteklo poslovno leto, primerjali jo s knjigami i prilogami ino našli v polnem redi.“ Podano poročilo nam da splošno sliko od dela posojilnice. V preminočem leti se je posojilnica tak razvila, da jo moramo naravnoč občüdüvati. Sobota ma dve banki, tri posojilnice, a Kmetska posojilnica je vseedno mela 23 miljon prometa, čeravno obstoja komaj šest let. Te velki uspeh dosta pove. Pa tüdi ne čüdno, če se tak naglo razvija. Njeni položaj je naime tak, da mora meti lüdstvo do nje popuno zavüpanje. Vodstvo je marlivo i verno. Svojo nalogo vrši tak lepo, da je dobilo priznanje celo od Zadružne zveze v Ljubljani. Posojilnica pomaga lüdstvi v vsakom pogledi i to ne samo s posojili pod ugodnimi pogoji, nego s podporami, štere naklanja v vsakovrstne dobre namene. Je istinsko prava rešitelica vseh, ki so potrebni pomoči. Želemo njoj, naj tüdi nadale vrši svojo človekolübno nalogo z istim i še z vekšim uspehom. Občni zbor obrtne zadruge. V nedelo se je vršo v Soboti 37 redni občni zbor sküpne obrtne zadruge, ki je bio zednim velka manifestacija za krala i jugoslovanstvo. Ob pol 11 vüri je predsednik g. Sukič otvoro občni zbor, šteroga se je vdeležilo okoli 300 kotrig, pozdravo je vse navzoče posebno g. srezkoga podnačelnika g. dr. Bratina, kak zastopnika obrtne oblasti i g. Čeha, člana zbornice za trgovino, obrt ino industrijo. Po prečtenji zapisnika je poročao g. načelnik od dela zadruge v 1930 leti posebno od obrtnih tečajov i to za čevlare, krojače i švelje. Bili so trije. Računski zaklüček za leto 1930. izkazüje Din, 39.161∙52 dohodkov i ravnotoliko izdatkov. Pri volitvaj se izvoli za načelnika dosedanji načelnik g. Sukič Štefan za podnačelnika g. Horvat Janez. Potem je bilo zvoljenih še 18 odbornikov, 5 namestnikov i 3 pregledniki računov. Proti izvolitvi načelnika so glasovali le štirje člani, šteri so pa ostali popolnoma osamljeni, ar za politiko v zadrugi ne mesta. Po izvolitvi načelnika, podnačelnika i ostalih odbornikov je začno govoriti g. srezki podnačelnik dr. Bratina, ki je v dugšem govori orisao delo dozdašnjega i na novo izvoljenoga načelnika Sukiča, ki je vno- go včino za procvit zadruge: Ravno g. načelnik Sukič je pripomogeo do toga, da dnes ne trbe več niednomi člani zadruge plačüvati stroškov odvetnikom ali inači za šterešteč prošnje ali vloge, ka je bilo prle na dnevnom redi, ar on napravi vse to za člane i zadrugo popolnoma brezplačno. Dnešnje volitve so z izvolitvijov g. Sukiča za načelnika ponovno pokazale složnost v delüvanji zadruge. G. načelnik Sukič je s svojim delom že ponovno pokazao svojo sposobnost i delavnost v zadrugi za zadrugo i državo, ka se je zvedelo celo na najvišjem mesti; Nj. Vel. krao je naime načelnika odlikovao s redom sv. Save 5. stopnje. Po obširnom poročili i dalšem govori g. dr. Bratina je celi občni zbor z navdüšenjom vzklikao Nj. Vel. krali, domovini i kralevskomi domi. Zatem je bila odposlana vdanostna brzojavka Nj. Vel. kdali i g. bani dr. Marušiči v šterima 1200 obrtnikov zagotavla neomajno vernost krali, domovini i jugoslovanskoj ideji. Občni zbor je pokazao, da naše obrtništvo v zdajšnjih žmetnih časih dobro vrši svojo nalogo. G. načelnik Sukič, ki že 36 let dela v načelstvi i je že trikrat bio zvoljeni za predsednika, naj sprejme naše priznanje. Mirno lehko trdimo, da bole nesebičnoga načelnika zadruga ne bi mogla dobiti, kak je on. V krčmi Kmet: Gospod krčmar vaša piva je tak božna, ka jo nemrem piti. Krčmár: Či jo nači nemrete spiti, zaprite oči pa te de že šlo! Kmet: (Da je pivo spio). Zdaj pláčam! i dá krčmári mesto 5 D. 2 D. Krčmar: Prijateo to je ne zadosta. Vi morete ešče več plačati! Kmet: Gospod krčmár, tüdi vi zdaj zaprite oči i dente strani pene- ze, či sam jaz vašo pivo z zapretimi očámi pio. V šoli. Školnik: Vanči kelko je dve menje dve? Vanči: Samo eden. Školnik: Ne istina! Zmisli si či ti maš dva falata krüha v žepi pa vün vzemeš naednok obadva falačka ti te ostane v žepi? Vanči : Drtinje! 14 NOVINE 5. aprila 1931. Računski zaključek KMEČKE POSOJILNICE v MURSKI SOBOTI registrovane zadruge z neomejeno zavezo za Vl. upravno leto 1930. Zadruga je član „Zadružne zveze“ v Ljubljani, koja je izvršila zadnjo revizijo dne 29. in 30. oktobra 1929. Datum sklepa, s kojim se je zadruga vpisala v zadružni register: 8. jun. 1925. Datum pričetka poslovanja: 30. aug. 1925. Delokrog zadruge se raztega neomejno. Uraduje se vsak dan od 9. do 12 ure predpoldne. Obrestna mera hranilnih vlog: 8%, obrestna mera posojil: na osebni kredit 11% na vknjižbo 11%. Člani: Število članov začetkom l. 1930 V upravnem letu pristopilo V upravnem letu odpadlo Število članov koncem leta 1930 785 310 1 1094 Denarni promet: Prejemki: Din 11,735.564∙29 Izdatki: „ 11,756.381∙46 Skupaj Din 23,491,945∙75 PREDMET Deleži .... . Posojila .... Hranilne vloge . . Tek. rač, z Zvezo Rezervni zaklad . . Število strank (izposojevalcev ali vlagateljev) 1094 868 777 Stanje Začetkom leta Din P 4990 4129312 3425579 299639 51919 95 90 77 V upravnem letu prirastlo Din P 1645 3270225 4523499 2053738 1291 45 99 76 odpadlo Din P 846336 1906185 1451800 45 50 99 Stanje koncem leta Din P 6635 6553201 6096893 901577 53219 50 85 53 Na hranilne vloge odpadajoče davke plačüje zadruga sama. Račun izgube in dobička. Izguba (Debet) Obr. hran. vlog, izplačane Obr. hran. vlog, kapitaliz. Obresti posojil povrnjene Predplačane obr. posojil % tek. rač. s člani Zaostele obresti posojil prejšnjega leta % o pos. Obresti tekočega računa 10% odpis premič. invent. 30% odpis nepremič inv. Davki in pristojbine Upravni in uradni stroški Čisti dobiček Din 7843 369340 1282 86578 21525 19509 16700 55585 1884 150000 9534 72839 49024 P 25 45 50 17 95 92 25 32 09 861647 92 Dobiček (Kredit) Obresti posojil, plačane Obresti posojil, zaostale Predplačane obresti posojil prejšnjega leta Obresti tekočega računa Zam. % Upravni in uradni prispev. Pristop % tek. rač. s člani % vred. listin % hran. vlog. Din 577612 48287 66994 354 8406 63415 3090 89231 32 4223 861647 P 50 50 50 59 04 60 50 69 92 Murska Sobotaj dne 31. decembra 1930. Deleži: Število deležev začetkom leta 1930 V upravnem letu prirastlo Število deležev koncem leta 1930 V upravnem letu Odpovedano 817 310 1127 3 Denarni promet. Prejemki (Debet) Deleži — vplačani Hranilne vloge: vloženo Din 4154159 kapitaliz.% „ 369340∙45 Vrnjena posojila Tekoči račun z Zvezo Tekoči račun s člani Obresti tek. rač. s člani Inventar »ki Plačane obresti od posojil Upravni in uradni prispev. Pristopnine Dvig. vlog. % dvig. vlog. Zam. % % Z. z. % vred. listin Gotovina začetkom leta 1930 Din 1645 4523499 846336 2053738 3460065 89231 350 65000 577512 63415 3090 38706 4223 8406 211 56801 11792365 P 45 45 99 17 60 56 04 31 69 59 50 17 46 Izdatki (Kredit) Deleži — izplačani Vzdig. hran. vloge Obr. hran. vlog. izplačane Obr. hran. vlog. kapitaliz. Dana posojila Tekoči račun z Zvezo Tekoči račun s člani Obr. tek. rač. s člani Inventar Obresti posojil, povrnjene Upravni in uradni stroški Rentni davek % tek. rač. Z. z. Vr. 6 pos. % 6 pos. Vrednost list. Gotovina 31. dec. 1930 Din 1906185 7843 369340 3270225 1451800 3885932 21525 17084 602500 1282 - 72839 9534 55586 67501 16700 500 35984 11792365 P 50 25 45 99 59 17 34 25 92 05 95 46 Bilanca. Imetje (Aktiva) Posojilo Zaostale obresti posojil Tekoči račun z zvezo Tekoči račun s člani Inventar Premični inventar nepremičllj Vrednost listin Delež pri „Zadružni zvezi“ Gotovina 31. dec. 1930 Din. 6553201 48287 814997 15850 387500 1000 5000 35984 7861820 P 50 50 42 42 Dolgovi (Pasiva) Deleži Hranilne vloge s kapitalizovanimi obrestmi Predplačane obr. posojil Tekoči račun z zvezo Izposojilo Rezervni zaklad Čisti dobiček Din 6635 6096894 86578 901434 668035 53219 49024 7861820 P 85 50 45 53 09 42 Györek Mihalj l. r. načelnik. Vašš Jožef l. r., Erjavec Štefan l. r., Celec Ferdo l. r., Slavic Štefan l. r., Serec Matija l. r., Forjan Andrej l. r. odborniki. Sukitš Štefan l. r., Golob Ludvik l. r., Horvat Anton l. r. člani nadzorstva. 5. aprila 1931. NOVINE 15 MARA PAVIČ: PRAVICA i USMILJENJE. Prevod iz hrvaščine. Marta se niti ne zgene. Mati odloži paketiče, ki jih je mela v roki i vsa nemirna ide proti Marti. — Dete, idemo! - jo naglo prime za roko. Marta se obrne, kak da bi se zdramila iz sna i betežno zašepeče: — Mama, žao mi je za Vrbas! — Vlile so se njoj skuze. VII. Novo živlenje v novom domi. V treh mescaj so se popunoma vdomačili v novom domi. Materine i Emilove žele so se v marsičem izpunile. Marta je postala bole vedra i zgovorna, bili so dnevi, kda se je celo smejala. Telesna moč njoj je če duže bole rasla, več ne bilo nevarnosti za njeno zdravje. Kda so jo zvali v gledališče ali kino, se je vabili vedno rada odzvala. Samo edna stvar je čüdila mater i Emila. Na sprehod je šla vedno sama. Vsako nedelo popoldnevi je najšla izgovor, da je kam šla. Vnogo so opazüvali, ali neso znali, da je smoter njenih sprehodov vedno isti, vedno mala, poltemna i prijetna cerkvica usmiljenk v Frankopanskoj vulici. To je bio za njo najmilejši kraj v celom mesti. V gledališče, kino i drügam je šla zavolo drügih, ali sem jo je vleklo lastno srce. V mračnoj kapelici pred licom Žalostne Gospe je ona odpirala svojo düšo. Samo tü. Niti mati, niti Emil nesta znala, ka je v njoj. Samo Žalostna Gospa je videla i razmila Martino düšo. Pred tem oltarom je Marta lehko brez straha izgovarjala Petrovo ime i to je bila za njo neizmerno velka žalost, ar jo je to ime peklo na vüstnicah i v srci. Kelkokrat je Marta obžalüvala, da ne katolikinja! Videlo se ji je, da bi potom mela več pravice do Usmilenja. Tak je z občütkom pastorke klečala pred Materjov i se je komaj vüpala šepetati: Usmilenje! Vendar se njoj je videlo, da skoz tisto bol na vüstnicaj prodira smehlaj. Oh, Gospa, Žalostna Gospa, ona jo je razmila. Marta se je s takših sprehodov vsikdar vračala domo obnovlena i okrepčana, vsikdar puna nove moči za prikrivanje svoje boli pred materjov i Emilom. Zaistino, njiva dva sta že bila osvedočeniva, da je Marta prebolela svojo žalostno preteklost. V tretjem leti njihovoga bivanja v Zagrebi se je rodila mala Greta. Če bi Marta lehko odločala, bi bila krščena v katoličanskoj cerkvi, ali Marta toga ne smela pred materjov niti omeniti. Greta je prinesla v drüžino vnogo nove radosti. Bila je drüga Marta: iste velke plave oči, isti nedužni angelski pogled nekdašnje Marte. Zdaj je te mali stvor zavzeo vso hišo i vso düšo babice i matere. Marta jo je gledala kak dar iz neba, kak maloga angela i če se njoj je vsilila kakša žalostna miseo, jo je taki pregnala, ar je v materinstvi spoznala svoje novo poslanstvo na zemli, spoznala je novo sredstvo, s šterim se obduži Pravici. Če njoj Bog da sina, bo te katoliški dühovnik. On bode spuno prazno i s prokletstvom oskrunjeno Petrovo mesto. Marta je to trdno sklenola i Žalostna Gospa je bila znova njena nada. Ona njoj bo pomagala, da to dosegne. Ali na žalost, Greta je bila prvo i zadnje Martino dete. Pred sedmimi letami je v B. mrla nekša siromaška vdovica i je zapüstila pet sirot. Če bi ne bilo Boga i dobrih lüdi, bi sirote spomrle od glada, ar je za roditelami jim ne ostalo niti teliko, kak se pravi, keliko je čarnoga pod nojetom. Marta je siromaško vdovico že prvle poznala i zdaj je na vsakši način štela vzeti edno dete za svoje. Materi je to ne bilo ravno po voli, ali kda je Marta ne štela popüstiti, sta njoj to dopüstila mati i Emil. Vzela je Drageca, najstarejše dete, ki je bio star šče sedem let. Dragec se je lepo prilagodo prilikam v novoj drüžini, celi den se je špilao z malov Gretov. Taki je pozabo, da jiva ne edna mati rodila. Mala Greta pa ne nikdar znala, da njeni „bratec“ ne bio vsikdar pri njih. Marta je želela, da se Dragec katoliško vzgoji i zavolo toga njemi je davala vse, ka njemi je kak protestantkinja v tom pogledi mogla dati. Skrbno ga je opominjala, naj pazi na vsako reč, ki jo v cerkvi ali šoli čüje od gospoda kateheta; pazila je, da je svoje jütranje i večerne pobožnosti lepo odpravlao pred podobov angela varivača, ki je visela v velkoj sobi nad Dragecovov posteljov. Ob nedelaj i svetkaj ga je sama pelala v cerkev, opozarjala ga je na vse, ka je sama znala i šče posebno si je prizadevala, da bi njemi vcepila v düšo velko lübezen i spoštüvanje do dühovnika. „Glej“, njemi je gučala i je kazala na oltar, pri šterom je dühovnik opravlao svete obrede, „to je slüžabnik boži, njegove roke so svete, njegove oči angelske, ar on sme gledati Boga, on se sme razgovarjati z Bogom za nas vse.“ Najlübši so bili Marti oni trenutki, kda se je Dragec vrno iz šole i je živo pripovedavao od vsega, ka je tistoga dneva čüo od svojega verovučitela. Marta se je od Drageca navčila vnogokaj i vsaka novost v tom pogledi jo je jako veselila. Med domačini ne nišče mislo, da Dragec dnes ali vütro izvrši poslanstvo Usmilenja, Marta pa je to globoko čütila, bila je v tom trdno osvedočena. S kakšim veseljom ga je odpravlala na prvo sv. obhajilo! Mala Greta se je tistoga dneva večkrat razjokala, ar se je mati celi den bavila samo z „bratcom.“ Kda se je vrno iz cerkve, ga je vroče obinola i polübila, zaglednola se je v njegove nedužne, svetle oči i je nekam nezavestno zašepetala: „Peter, moj dragi mali Peter“! Drago jo je začüdeno gledao, a ona, da bi zakrila svojo i njegovo zmoto, ga še enkrat polübi na čelo. Drago je čüto, da je spadnolo iz njenih oči na njegovo čelo nekaj toploga. Te den je bio den sreče za Marto i za Drageca. Čüdno, nasproti niednomi v hiši ne mela Marta teliko zavüpanja kak nasproti Drageci. Dragec pa je pá Marto bole lübo, kak pravo mater. Če bi mela mala Greta nekelko več pameti, bi se čemerila na svojega „bratca“. Ali ona je bila „bratci“ vesela kak mamica. Nekega popoldne ob konci šolskoga leta, kda je Drago bio v štrtom razredi osnovne šole, ga je Marta poklicala k sebi v veliko sobo, posadila ga je na stolec poleg sebe, ga obinola kak mati i ga nagovorila nežno: „Dragec, povej mi, ka bi rad bio?“ — Mama, mama! — jo je božao po obrazi — ti že znaš, ka bi rad bio. — Znam? — se je nasmehnola Marta — kak bi znala, če mi nesi toga šče nikdar povedao. — A ti vseedno znaš — se je brano Drago — v tvojih očaj vidim, da znaš. — Zdravnik? — Ne! — Odvetnik? — Drago je znova odkimao. — Profesor? Dragec je vedno odločneje odkimao: Ne, ne! — Ka boš teda? Vidiš, da ne vem. (Dale) 16 NOVINE 5. aprila 1931. Za smeh. Mož: Moja drága žena, zdaj sva pa vu velkoj nevoli. Doktor mi je pravo, ka mi more v želodec poglédnoti, ka je v njem. Žena: Te mo pa mogla nekaj bolšega skühati, da nàj doktor nede šinfao, ka božno jejva. Doktor: To je tisti automobil na šterom bi se mogao pripelati nesrečni? Šofer: Ja to je tisti! Samo ka sam mesto ednoga pripelo tri nesrečne. Doktor: Kak pa te je to? Znajo gospon doktor tak je to. Dva sam jaz med potjov povozo, zdaj so pa trije. Mož: Moja dràga lüblena žena ka si mi tak velko srakico küpila za svetek, vej jo pa nemo mogeo nositi. Žena: Ne zameri moj drági mož, vej pa znaš ka v bauti bi včasik znali kak sühoga moža mam, če bi malo srakico küpila. Oča: No moj sin zdaj si pa denok kuražen dečko bio, ka si sosidovoga sina od ledü vün potegno kda se jo vtopo. Sin: Vej sam ga mogao vün potegnoti, ka je meo moje korčule. Žrebca krasnoga, triletnoga težkoga za plemen (püščanje) oda MURSA Krapje. K odaji je pri MESARIČ FRANCI v Selnici št. 64. v Medjimurji zidana hiša, nove štale pokrite s črepom, gorice, sadovnjak, njive, travnik, šuma s edem katastralnih plügov. Cena 90 jezero dinarov. Küpci naj se javijo pri lastniki. E 231/30 72 Dražbeni oklic Počenši dne 13. aprila 1931. do vključno 30. aprila 1931 se prodajo v gradu Szapary v Murski Soboti na javni dražbi vsi zarubljeni predmeti kakor: starinske omare, razno drugo pohištvo, umetniške slike 2 arabska šotora i nekaj porc. posode. Proda se tudi razno rastlinstvo iz vrtnarije, in razno gospodarsko ter kovaško orodje na marofu. K draženju se bo začelo pozivati ob ½ 9 uri, — med 8 uro in ravnokar navedeno uro, se predmeti lahko ogledajo. OKRAJNO SODIŠČE v M. SOBOTI, odd. IV., dne 21. marca 1931. UPRAVNI ODBOR OBČINSKE HRANILNICE v Murski Soboti naznanja tužno vest, da je gospod RATKOL TEODOR pisarniški ravnatelj Občinske hranilnice, posestnik, občinski odbornik i. t. d. danes preminul. V Murski Soboti, dne 26. marca 1931. Čast njegovemu spominu! RAZGLAS. Na prostovoljnoj javnoj dražbi se bo odalo dne 14. aprila toga leta ob 9. vüri dopoldne v notarskoj pisarni v Ljutomeri posestvo po pokojnoj Lukner Ani v Ljutomeri i to: 1.) hiša št. 149 v Ljutomeri — na Kamenščaki — njiva pri hiši s površinov 27 a 61 m2 ino log s površinov 47 a 55 m2; izklicna cena 28.600 Din; 2.) travnik v „šarjeh“ s površinov 83 a 27 m2; izklicna cena 3.750 Din; 3) njiva v Radomerščaki s površinov 73 a 59 m2; izklicna cena 6.625 Din. Ta nepremičnina se oda posamezno ali sküpno. Pri dražbi de trebalo založiti 15% izklicne cene za vadij i takse; küpnino de trbelo plačati v obrokih tekom dveh mesecov po dražbi. Natančneje se poizve pri notari v Ljutomeri Dr. STOJAN IVAN javni notar v Ljutomeri kak sodni komisar. Ustanovleno 1869. Ustanovleno 1869. M. BERDAJS MARIBOR Trg svobode. priporoča svojo velko zalogo detelčnoga travnoga i vrtnarskoga semena najbolše kakovosti. Zednim pa si tüdi preskrbite v mojoj trgovini vaše potrebe gledoč na kavo, cuker, melo itd. vse po najnižišoj dnevnoj ceni. 3 Telefon 2351. Semenski ceniki na razpolago ODAM mojo hišo v Črensovcih. Što se za njo zanima, lehko pride. WEISS DAVID. Za PREKMURSKO TISKARNO odgovoren HAHN IZIDOR v M. Soboti. Izdajatelj KLEKL JOŽEF Urednik FRANC KOLENC