NARODNA VZGOJA. *)
Nemci so dandanes mogoćen činitelj v
svetovni politiki, lastnik ogroraneg-a na-
rodnega gospodarstva in bogatih zakladov
na vseh poljih umetnosti. Še pred petde-
setimi leti pa so bili v posmeh svojim
srečnejšim sosedom. To, kar so dandanes,
niso postali le po zaslugah velikih mož, kp.kor
je bil Bismarck, ampak v prvi vrsti imajo
dandanašjo svojo veličino zahvaliti svoji, v
primeru z našo — uzorni na r odni vzgoji.
Kakor v marsičem drugem, lahko bi
se mnogo naučili i v tem pogledu mi pri
njih, pri naših najnevarnejših nasprotnikih.
Kako torej mislijo nemški pedagogi o na-
rodni vzgoji ?
Disterweg vidi bistvo narodne (nemške)
vzgoje v naslednjih točkah: Nemška vzgoja
ne sme zatajiti značaja obče človeške omiko.
Nemec je človek, v katerem se nahajajo pred
vsem klice občečloveške, univerzalne omike.
Nemška vzgoja mora iti za tem, da raz-
vije občečloveško nrav v narodni obliki,
odvračaje, zlasti v prvi mladosti, ves tuji
nakit. Nemška vzgoja naj povspešuje razvoj
individua, samostalnost in samodoločbo
istega. Nemška vzgoja se ozira ne le na in-
dividualnost otroka, marveč spoštuje tudi
pokrajinske posebnosti, izhajajoče iz ple-
menske razlike, podreja jih pa pogledu na
narodno jedinstvo. Nemška vzgoja vzbuja
narodno zavednost; čut za vse, kar je na-
rodnega, pa seznanja mladino z narodnimi
duševnimi zakladi, goji misel o narodni skup-
nosti ter odvrača vse ločujoče razločke,
zgodovinske in verske. Nemška vzgoja de-
luje od znotraj, ne pa od zunaj noter, na-
čelo ji je evolucija. Nemška vzgoja gre v
svojem bistvu za tem, da razvija in jači
čustvovanje, da budi živo zanimanje za
resnico in čednost ter za predmete omike.
Ista ne vidi prave vrednosti v mnogolič-
nosti znanja, nego v omiki značaja, ne iz-
*) Po dr. H. Abegg-a : "Was schulden wir uiisern
Kindern?
8-5
ključujoč telesne vzgoje. Nemška vzgoja se
vrSi pod uplivom strogosti, pokorščine, pi-
jetete, truda in marljivosti. Nemški vzgoji
smoter je prijaznost, odkritost in resnič-
nost. Nemška vzgoja je vzgoja po nemških
običajih in navadah. Nemška vzgoja polaga
temelj neprestani, vse življenje trajajoči evo-
luciji gojenca. ..
V vzgoji igra prvo ulogo materinščina.
Cujmo še, kako sodijo Nemci o materinščini.
Materinščina je jezik, v kateri začne,
kakor je naravno, človek govoriti ; bistveni
znaki istega mu ne izginejo nikdar. Očet-
njavo imenujemo deželo, ki nas je rodila,
a materinščino imenujemo jezik, v katerem
se razvijajo in izražajo naše misli, naše du-
ševno življenje. V materinščini molimo, v
^ njej mislimo in čutimo vse, kar se tiče domo-
vine in kar nas je domovina naučila. Vsa po-
sebnost čustvovanja in sprejemanja utisov iz
zunanjega sveta nam prihaja posredovanjem
prvih glasov, ki jih čuje naša vzbujujoča
se duša. Ljubeznivi govor matere, laska-
joča imena, ki mu ga jih daje, pesem njeno
posluša dete vedno pozorno ; sprva obrača
svoje oči v njen obraz, na njena usta, potem
začne samo govoriti, in njegova prva be-
seda je skoro vedno: mati. Krivo pa je
menenje, da bi se morda vsakdor sam iz
sebe naučil svoje materinščine, da bi mu
torej ista bila prirojena. Človek ni ustvarjen
za določeno materinščino. Germani, Slo-
vani in Romani imajo fizijologišlio in ana-
natomiško enaka govorila (organe za govor).
Francosko dete, rojeno na Ruskem, se
nauči istotako čisto govoriti ruski, ako g.i
obdajajo le Rusi, kakor domačin, in ru-
ščina mu postane materinski jezik. Otrok si
obrazuje dušo in jezik po okolici, ki ga
obdaja, on govori za drugimi.
Zdravi otroci bistrih glav posnemajo
kmalu, in sicer izvrstno, tudi najfinejše ni-
janse. Tako je pri deci v drugem, tretjem,
četrtem letu in tako dalje : vso šolsko
dobo mora otrok na isti način, posnema-
joč, učiti se svoje materinščine. — Prak-
tičen problem je vprašanje o učenju tujega
jezika poleg materinega. Tu ne govorimo
o znanstvenem, filološkem proučavanju,
nego o rabi tujega jezika za vsakdanje
potrebe, kot sredstvu neposrednega obče-
vanja. Kakor je videti na prvi pogled,
preti nam tu nevarnost, da izgubi otrok,
ako hočemo njegovo duševno življenje
stlačiti v dve različni obliki, narodni tip
in nravni čut za domače, da nastane zmeš-
njava v jeziku, v čustvovanju, neznačajnost
in hermafroditstvo. Ako pa to stvar pre-
iščemo natančneje, najdemo, da je ta bo-
jazen pretirana. Pred vsem veljaj načelo,
da mora biti en jezik materiiščina ; niti
otrok ne more služiti dvema gospodarjema.
Drugi jezik se nauči otrok pač rabiti, da
se zamore razumevati s tujimi osebami, s
katerimi pride v dotiko in ki ne umejo
njegovega jezika. Pazno posluša njih go-
vorjenje ter govori kmalu za njimi, kar so
rekli in kakor so imenovali posamezne
predmete. Ta tehniški del govorjenja je
znatna pridobitev, katero je v poznejši
dobi mnogo težje doseči, ter je vsed tega
velike vrednosti za vse, ki imajo potrebo
in priliko, priučiti se tujim jezikom. Sicer
pa korist, ki jo ima otrok od tega, ni to-
lika ; iz večine usposobi otroka rabiti vsak-
danje izraze, mnogokrat ponavljane reke.
Ako sta oče in mati različne narodnosti,
razumevali bodo otroci pač oba jezika, go-
voriti pa hočejo le enega ter govorijo na-
vadno le s tistim roditeljev, ki razume sa-
mo dotični jezik. Tuj jezik ostane otroku
vedno tuj : s prvinami se seznani zunanje,
a še le mnogo pozneje, vsled čitanja in
vaje, se pokažejo očiti uspehi, katerim se
je z zarano navado položil temelj. Nobe-
nemu nemškemu otroku pa, in če bi
bil kraljevega rodu, ni smeti o vzbu-
janju zavesti pridržati ali prikrajšati
nemške materinščine. Ako se je iz-
polnil ta pogoj, ni nobene nevarnosti, če
otroka uvedemo tudi v območje tujega
jezika. Če je korenika ostala zdrava, smerno^
86
rastlino tudi presaditi ; potem bo razvijala
svoje posebne lastnosti v tuji zemlji to
toliko bujnejše.
Tako sodijo o narodni vzgoji in o ma-
ternem jeziku Nemci. Dal Bog, da bi Slo-
venke uvaževale nauke, ki jih lahko crpijo
iz gornjih vrstic !
87