Cerkvene zadeve. Sveti Pavel, apostol sveta in učitelj narodov. II. Od § 15 naprej stopi sv. apostol pred nas v podobi človeka, sv. moža in že v tem paragrafu se nam opisuje njegovo trpljenje. Malo ga ni bilo v teku njegovega življenja! Dokler je bil Savel, cvele so mu rožice, Pavlu pa je blizo povsodi štrlelo nasproli le trnje, ali kakor sam pravi (2. Cor. 7, 5). »zunaj boji, znotraj strahi«. Vendar apostol sveta ni poznal strahii. § 16 nam ga kaže za moža, ki zna in se postavi, kedar je treba, za moža brez strahii. Orožje, na katero se opira, pa je — les sv. križa. »Meni«, pravi (Gal. 6, 14), »meni pa ne bodi, da se hvalim, kakor v križu Gospoda našega Jezusa Kristusa, v katerem je meni svet križan in jaz svetu«. Ni pa torej čuda. da isti Gospod hvali tudi svojega apostola ter na-nj kaže tako, da ga človek ne more prezreti, — s čudeži in »čudeže je delal«, poroča sv. Lukež (Dejanje apost. 19, 11), »Bog po rokah Pavlovih ..« 0 teh govori v naSi knjigi § 17 iz večine po besedah apostola, kakor jih človek nahaja v raznih listih njegovib. Ali apostola čudeži niso prevzeli, marveč še le potrjevali ga v njegovi ponižnosti (§ 18) in zdržljivosti (§ 19). Te čednosti ste se svetili čuda lepo v življenji Pavla in daj Bog, da se svetite tudi v našem, izlasti še v življenji duhovnika! Opisujete pa se v naši knjigi jako Ijubo in jaz upam. da ne zastonj. Ali naše prizadevanje je prazno, če si ne prosimo moči od zgoraj — v molitvi. Sv. Pavel nam je tudi v tem vzgled (§ 20); molil je sam in veliko, ali tudi nas opoininja, naj molimo: »V molitvi bodite vstrajni in čujte v njej v zahvaljevanji« (Col. 4, 2)! V § 21 se nam razkriva srce sv. Pavla polno Ijubezni do sv. vere in posobpj (§ 22) do nvojih rojakov — naroda izraelskega. Ali kako? Visoki pisatelj odgovorijo, da je la Ijubezen pri sv. Pavlu imela korenino »v ljubezni do Jezusa Kri- stusa, za katerega je hotel sv. Pavel ves svoj ljubljeni narod pridobiti. In ta je edina prava ljubezen, iz katere izvirajo tudi druge državljanske čednosti, poganjajo tudi druge domovinske kreposti«. Na tej podlagi se razvije lahko in pravo rodoljubje in če te podlage nima, je prazno — cvet brez sadu. Če hoče, sme še človek reči kaj več o njem, pa le ne hvale! Le-to poglavje je prav za naše razmere in kaj umestno ter upam, da ne ostane brez uspeha pri bralcih, katerim velja resnica več, kakor koristi lastne osebe. Priporoča se torej vsem rodoljubom v resno premišljevanje. § 23 nas seznanja z učenci in učenkami sv. Pavla; tacih je imel žive dni precejšnje število iz vseh stanov, ali jaz želim, da jih dobi tudi naše dni obilo in po vzgledih, katere navaja to poglavje, lahko je vsakdo vesel, če more in sme — v njih društvo. Zanima pa v tem poglavji bralca, poleg velicih drugih, posebno še to to, kar bere o sv. Tekli, >najsvetejšem biseru v kroni Pavla učtelja«. Stolna eerkev v Milanu nosi nje ime — cerkev, ki je biser krščanskih staveb. Kak je neki bil sv. Pavel po svojem vunanjem delu, torej po svojem telesu ? 0 tem se poučimo iz § 24. Sv. Pavel je bil »more biti glede na telo slaboten, toda po dubu in po šrci svojem je bil velikan, da ga ni jednakega pod solncem božjim«. Taka je bila po priliki sv. Pavla vunanja poslava, taka njegova notranja veljava! V § 25 se sklene razprava o sv. Pavlu — razprava velevažna sama na sebi, zavoljo osebe, katero nain stavlja pred oči; velevažna zavoljo jezika, v katerem jo imamo: v slovenskem našem jeziku še njej nimamo enake; velevažna zavoljo pisca — našega milostljivega knezoškofa. Kakor so nam od Boga poslani za višjega pastirja, tako se nam kažejo v tej knjigi za uzor delovanja tudi v knjigi. Morebiti od mene ni prav, vendar pa si upam reči, da tudi iz te knjige našega IjubIjenega vladike veje naše staro geslo: vse za vero, dom, cesarja! Če še naj rečem kaj o besedi te knjige, menim, da veščim bralcem ne bode treba velicih besedij, kajti ona je, kakor na leei, tudi v tej knjigi goreča, polna, navdušena in naj rečem na kratko, apostolska. Dokazovanje je prepričevalno in ne manjka mu prijetne spreniembe ter se opira po večih kratih tudi na posvetne vede. Tiskarni, če izvzamem nekatere malenkosti, ni kaj oporeči ter je pri tem svojem delu vredna pohvale. Bralcev pa vem, da za to knjigo ne bode malo, želim še samo, da jej bode tudi srečnih posnemovalcev. V Mariboru na dan sv. Pavla 1893. Dr. Mlakar.