S SLAVNOSTNE SEJE OBČINSKE KONFERENCE SZDL LJUBLJANA CENTER
Načela OF so živa še danes
V veliki sejni dvorani Magistrata je bila 26. aprila, ob obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, slavnostna seja občinske konference SZDL Ljubljana Center. Na seji so podelili 20 srebrnih priznan/ Osvobodilne fronte slovenskega naroda. O zgodovlnski vlogi Osvobodilne fronte ter o današn/ih in jutrišnjih nalogah njene naslednice - socialistične zveze - je spregovoril podpredsednik OK SZDL Ljubljana Center Srečko Čož
»Zagotovo je 27. april največji slo-venski praznik, praznik upornosti in bojevitosti našega naroda«, je dejal slavnostni govornik in nato obudil spomine na dogodke pred-42 leti, ter spregovoril o revolucionarnih načelih in izhodiščih Osvobodilne fronte.
»Ta načela so še danes živa in prav nič manj obvezujoča«, je poudaril in nadaljeval:
»Socialistična zveza mora resnično postati tista množična in odprta orga-nizacija, v kateri se lahko občan pojavi vsak dan s svojimi pobudami in vpli-vom. Gre preprosto za podružbljanje .politike, ki naj dokončno preneha biti stvar le nekaterih, ki naj preneha biti družbeni privilegij in ki naj postane pravica in dolžnost vsakogar, vsakega delovnega človeka, spojena z njegovo vlogo v združenem delu, v samouprav-ni družbi. Dosledneje moramo uvelja-viti preizkušeno prakso, da naj črpajo politične organizacije obliko in vsebi-no dela iz dejavnosti množic, iz dejav-nosti delovnega človeka in njegovih interesov. Gre torej za aktiviranje čla-nov v temeljnih sredinah aktiviranje vsakega posameznika, od katerega je odvisen naš razvoj. Za vizijo samou-pravnega socializma se moramo boje-vati na terenu, med množicami in za množice. Ne gre za to, da bi v današ-njih časih v celoti posnemali OF in njene akcije, spet pa bi morali obnoviti borbenost in enotnost. Socialistične sile,   med   njimi   SZDL,   so   dolžne
ustvaijati pogoje, da v spreminjanju sedanjosti in oblikovanju prihodnosti pride čim bolj do izraza volja delovnih ljudi in njihova neizmerljiva moč.«
V nadaljevanju je Srečko Čož spre-govoril predvsem o dveh delih frontne organizacije, o dveh generacijah, ki si danes podajata roke; nekdanjih borcih in članih Osvobodilne fronte, ki je po-ložila temelje vsemu, kar danes smo in imamo, in mladi generaciji, ki je dolž-na danes z vso odgovornostjo nadalje-vati njihovo delo.
»Marsikateremu aktivistu tistih dni Osvobodilne fronte se danes kar neka-ko toži po časih, v katerih je na zasta-vah revolucije pisalo in v srcih živelo tovarištvo, požrtvovalnost, predanost skupni stvari. Marsikomu se zdi, da so te vrednote danes vse preveč pozablje-ne, da je premalo odgovornosti, da so-deluje v družbeni preobrazbi mnogo premalo ljudi, da je med nami preveč pasivnošti, samozadovoljstva, površ-nosti, egoizma in karierizma. Vse manj smo zagnani za skupne ideale in vse preveč zavzeti za ožje koristi. Ob pogo-stem ,gledanju skozi dinar' smo marsi-kaj razvrednotili. Borci nas na to ne opozarjajo zaman. Sami so še vedno zelo aktivni v družbenopolitičnem živ-ljenju, če jim le moči to dopuščajo. Borci so dobro organizirani, pa vendar večkrat samokritično razmišljajo o metodah svojega političnega dela. O tem razmišljajo tisti, ki so pred dobri-mi 40 leti znali pridobiti ljudi, ki so se
jim znali približati. S svojim zgledom kažejo na dejanja, v katerih bomo ime-li več duha in upornosti, več kritično-sti in samokritike.
Ob tem pa se moramo vprašati, ali je naš politični mehanizem dovolj odzi-ven za hotenja in čustvovanja rnlade in prihajajoče generacije? Gotovo je Osvobodilna fronta zgled, ki spodbuja mlade, vendar pa mora vsaka genera-cija doživeti revolucijo kot svoje deja-nje, da bo tej revoluciji dajala vso svo-jo moč in znanje. Sile mladih se mora-jo še bolj usmeriti v današnja družbe-na prizadevanja; socialistično samo-upravljanje kot globoko. revolucionar-no dejanje zahteva njihove mopi, nji-hovo znanje, sposobnost in pripa-dnost, njihov pogum in odločnost,« je poudaril Srečko Což in nadaljeval:
»Niti za trenutek ne smemo pozabiti, kaj vse smo dosegli, ko smo se opirali predvsem na lastne sile. Vsak del fron-te mora prevzeti popolno odgovornost za naloge, ki ga čakajo. Delajmo tako, kot nas je učil Tito: odpravljajmo teža-ve s skupnimi močmi, enotno in složno.«
Po slavnostnem govoru je predsed-nik OK SZDL Ljubljana Center Vid Štempihar podelil letošnjim nagrajen-cem srebrna priznanja Osvobodilne fronte. Priznanja so prejeli: Gregor Berkopec, Marko Ferjančič, dr. Dušan Hudnik, Vekoslav Jakopič, Mira Ker-žan, Anton Kolar, Rezka Kranjc, Franc Likar, Draga Marinko, Vera Meserko, Alojz Omahen, Pavle Pensa, Marjan Primožič, Milan Pšeničnik, Marija Ra-dovanovič, Marjan Rajnar, Mara Rupe-na, Božidar Samec ter krajevna orga-nizacija zveze združenj borcev NOV Josip Prašnikar in krajevna organiza-cija zveze združenj borcev NOV Tabor.
Pionirji so vsem nagrajencem izroči-li rdeče nageljne nato pa so dijaki vi-ške gimnazije izvedli izviren in pester
kulturni program. Polet revolucionar-nih pesmi, ki so zadonele iz mladih grl, trpka lepota Bilečanke, ljubezen do domovine v koroški pesmi in vmes vpleteni stihi naših velikih pesnikov, ki so jih doživeto in z občutkom reciti-rali, so segli v srca vseh prisotnih.
Lučka Špat
V prijetnem in sproščcnem po-gpvoru sta nam dva od nagrajen-cev takole opisala svoje občutke:
MARA RUPENA: Gotovo lahko povem v imenu vseh nagrajen-eev, da smo ponosni na srebrna priznanja OF, kot najvišjapriz-nanja občine in se zanje iskreno zahvaljujemo. Zahvaliti pa se moramo tudi vsem tistim, skate-rimi sodelujemo, saj forez njiho-vega požrtvovalnega dela sami tega ne bi mogli doseči. Celotna današnja slovesnost in tudi ta spontan in prisrčen program mladih, ki so nam ga tako lepo pripravili, mi pomeni žagotovilo, da mladi verjamejo v to, za kar stno se mi borili in da bodo odloč-no nadaljevali naše delo.
PAVLE PENSA: Veliko prizna-nje, ki sem ga prejel danes, je hkrati priznanje vsej mladinski organizaciji v občini in mi daje občutek, da naše delo ni bilo za-man, da je nekaj pomenilo. Mor-da smo naredili korak naprejpri uveljavljanju vloge mladine v frontni organizaciji. Mladi smo storili toliko, kolikor smo zmo-gli, vendar se zavedamo, da stno še daleč od cilja, da bi postal de-lovni človek resnično dejavnik v družbenem življenju in razvoju. Priznanje pa pomeni hkrati ob-vezo, da tudi nada/jnje življenje posvetimo cilju, da samouprav-ljanje resnično postane del nas samih in ne - tako kot je žal še pogosto - samo fraza.