Študija. Priobčuje dr. Avgust Žigon. L HERRAD VON LANSPERG, OPATINJA HOHENBURŠKA. »Hortus deliciarum«, delo opatinje nunskega samostana Hohenburg na Elzaškem, Herrad von Lands-perg, manuskript z risbami, iz druge polovice 12, stoletja! Kakor pravi sama Herrad v neki opombi svojega rokopisa, je bila kot opatinja naslednica opatinje Re-lindis istega samostana, umrle 22. avgusta leta 1167,: »Herrat hohenburgensis abbatissa per Relindam ordinata ac monitis et exemplis suis instituta«, ter je potem vladala in vodila v duhu Relindinem svojo sveto četo 28 let, do svoje smrti 25. julija 1195. S tem je »Hortus deliciarum« kronološko datiran, postanek ma-nuskripta jasno določen — pred leto 1195.1 In zakaj nas ta kronološki datum, in sploh ta manuskript zanima? Ilustrirana zbirka latinskih ekscerptov v prozi: o zgodbah sv. pisma in teološki vedi tistih dni, vmes odlomkov o astronomiji, geografiji, filozofiji, o stari posvetni zgodovini v odnosu njenem do cerkvene, in odlomkov celo o umetnosti in znanosti, vse za pouk nunam samostana Hohenburg o dobi, ko knjig sploh še ni bilo. A v zbirki so tudi latinske pesmi, originalne pesmi opatinje Herrad same, ki jih je spesnila, ilustrirala in vglasbila — po njeni lastni izjavi v proemiju — svoji sveti četi hohenburški za vedrilo in bodrilo : Salve cohors virginum Hohenburgiensium, Albens quasi lilium Amans dei filium. Herrat devotissima, Tua fidelissima Mater et ancillula, Cantat t i b i cantica.2 In med to poezijo hohenburške opatinje Herrad von Landsperg so štiri pesmi, ki nas radi njih, bolj ko radi vsega druzega, zanima to nemško delo srednjega veka danes na Slovenskem v naši moderni dobi, 1 Herrad von Landsperg, Aebtissin zu Hohenburg, oder St. Odilien im ElsaB, im zwolften Jahrhundert; und ihr Werk: Hortus deliciarum. Ein Bevtrag zur Geschichte der Wissen-schaften, Literatur, Kunst, Kleidung, Waffen und Sitten des Mittelalters. Von Christian Moritz Engelhard t. (Mit 12 Kupfertafeln in Folio.) Stuttgart und Tiibingen, in der J. G. Cotta'schen Buchhandlung. 1818. [Dun. U,-B., sign. I 199671]. 2 L. c, pg. 121. Za tem proemijem v 25 strofah je pripisala še ogovor v prozi o svojem delu ter njega namenu: Herrat gratia Dei Hohenburgensis ecclesiae abatissa licet indigna; Dulcissimis Christi virginibus in eadem ecclesia quasi in vinea domini fideliter laborantibus, gratiam et glo-riam, quam dabit Deus. Sanctitati vestrae insinuo, quod hunc librum qui intitulatur hortus deliciarum ex diversis sacrae et philosophicae scripturae floribus quasi apicula deo inspi-rante comportavi et ad laudem et honorem Christi et ecclesiae, causaque dilectionis vestrae quasi in unum mellifluum favum compaginavi. Cjuapropter in ipso libro opportet vos sedulo gratum quaerere partum et mellitis stillicidiis animum reficere lassum, ut sponsi blandiciis semper occupatae et Te štiri pesmi so: 1. Rhvthmus de Monte Hohenburc (10 strof); 2. Item Rhvthmus de Monte Hohenburc (6 strof); 3. Spev o Evinem jabolku (5 strof); 4. Pesem gospodu in kralju Jezusu Kristu (8 strof). /. Rhythmus de Monte Hohenburc.^ Hoc in monte Vivo fonte Potantur oviculae; Esum vitae Sine lite Congestant apiculae. Nectar clarum Scripturarum Potant liberaliter; Bibant, bibant, vivant, vivant, Omnes aeternaliter. Vultus harum Lumen clarum Habent datum coelitus; Reginarum Has sanctarum, Credas esse penitus. Genus tale Speciale Genus Christo proximum; Est commune Tibi une Fructum portans maximum. Naevum nescit Nam ignescit Celibatus gloria; Semper mentem Gemiscentem Dat sponsi memoria. Illum spectat Vix expectat Ut remoto speculo; Bonae spel Facie*i, Contempletur oculo, Coetus iste Nihil triste Nihil laevum doleat; Rectitudo, Sanctitudo Semper hinc redoleat. spiritalibus deliciis saginatae transitoria secure percurratis et externa felici jucunditate possideatis, meque per varias maris semitas periculose gradientem fructuosis orationibus vestris a terrenis affectibus mitigatam una vobiscum in amo-rem dilecti (Christi) vestri sursum trahatis. Amen. (L. c, 125.) 1 L. c, pg. 128-130. <&p 271 <@» 36* Aula dei Virginei Chori sunt et thalamus; Dictat namque Sic utrumque Cito scribens calamus. Verus sponsus Nune abseonsus, In coeli palatio; Servet, regat, Has protegat Saeculorum spatio. Ut sodales Virginales Vivant sine erimine; Sub Messia Cum Maria Virgines cum virgine. 2. Item Rhytlimus de Morite HohenburcS Hunc ad montem, Vitae fontem, Derivavit gratia; Ubertatis, Castitatis, Irrorans solatia. Gaude laeta Canta sueta Cohors virginum; Ordo cujus Ornat hujus Secli domicilium. Sacer cultus Simplex vultus Casta mens et humilis, Amatori, Servatori Christo est amabilis. Cantus suavis, Gestus gravis, Motus pudicitiaej Aeternalis Absque malis Signa sunt laetitiae. Regis natae Sic ornatae Sunt abintus singulae; Dant fimbrias Tunc aureas Nune abseonsae gemmulae, O spes certa, Quae operta Licet sit in speculo; Sponsum deum, Regem verum, Videbitis oculo. i L. c, pg. 131/32. •@> 272 3. Rhythmus de eo quod Adam*de vetito pomo comedit.1 Die quadam Dum stat Adam Domo deleetabili; Venit ater Necis pater Vultu cum terribili: Et ad Evam Stans ad levam Inauit voce debili: Audi me mulier, quae dicam facito, De fructu comede tibi prohibito; Sic eris ut dominus, non hoc ambigito. Dominus eris Si frueris Hujus ligni fructibus ; Cuncta nosces Quicquid posces Fiit in coelestibus. Nam moneris Et juberis Hos ne tangas dentibus. Ne tu similis deo fias per omnia, Ideo vetuit vobis invidiaj Comede, dabitur tibi scientia. Eva credit Et obedit Fallacibus monitis; Monet virum Quod est mirum Ut fmatur vetitis; lile javit Et donavit Mortem post se genitis. Cadit, qui steterat, qui vixit moritur, In iram gaudium, pro dolor vertitur, Nune fletus subeunt, risus deponitur. Sed creator Vitae dator Facturae condoluit; Ad delendam Mortem flendam Mundo nasci voluit. Atque erucem Nimis trucem Pati non obhorruit; Hominis perditi sanatque vulnera, Reportans humeris sursum in aethera, Quem fera depulit ad imum vipera, Nune dicatur Et legatur Leta voce lectio. Jacet stratus Et damnatus Hostis in exilio. Hostis latet; Nobis patet Clara coeli regio. Ergo fidelium laeta sit concio, Psallat vox omnium pro tanto gaudio Regi coelestium divino filio. i L. c., pg. 139-141. 4. Rhythtnus de Domino nostro Jesu Christo.1 O rex pie, O dux viae, Jesu Christe optime, Nostrum chorum Laudes morum Doce tibi promere. Ut concordes Mentis sordes Tua ope celica Expurgemus Et mundemus Cordis nostris intima. Ut psallamus Et solvamus Vota nostra plenitus, Spe sincera Vita vera Te colentes jugitus. Tu fons vitae Manans rite In purgata pectora Rigaš mentem Sitientem Sancta per carismata. Tu solamen Et levamen Pro te tribulantibus Onus leve, Hujus suave Bene laborantibus. Flos virtutis, Spes salutis, Honor ineffabilis, Pulchritudo, Sanctitudo Est inestimabilis. Te sitire Et te scire Fac nos in hac nebula! Sic curramus Ut spernamus Mundi hujus flamina. Ut secure Viae durae Linquamus pericula, Et mox lete Ac quiete Coeli dones praemia. Vnanji formi, tisti znameniti strofi Prešernove proemialke »Luna sije«, sem s tem določil en mejnik njene zgodovine: mejnik tam v daljni davnini. Dokazal sem s tem eksistenco te forme — že pred letom 1195., za več ko šest stoletij, skorajda za sedem tja v preteklost, preden jo je v naši poeziji udomačil Prešeren, — z istim rimanjem: a a b', c c b', z moško rimo v tretjem in šestem verzu, ki jo sicer Herrad pogostoma nadomešča s tekočo, kar pa principa o moški ne krši! Herrad je svoje »ritme« vstvarjala takoj z napevi, torej za petje; a velja na-glasiti, da izmed gorenjih četvero le tiste, ki imajo gorenjo strofo popolnoma čisto, brez drugih pritvorb: in tako ne n. pr. tretje, ki je le legenda (»lectio«), ter v njej naša strofa med obklepi po troje verzov. Kulturnohistorična dragocenost nam je dandanes »Hortus deliciarum«, — srečno ohranjen dokument davnine.2 Žal da ni v njem vesti, ki bi nas tu zelo zanimala, odkod je Herrad prejela tisto strofo svojih gorenjih »ritmov«. Ali jo je morda izumila sama? Ali pa je tudi njej bila ta strofa — že tradicija iz prejšnjih dni? » L. c, pg. 147/48. 2 Original manuskripta, ki je srečno prebil, nepokvarjen, prej vse sile, vse požare in divje poboje srednjega veka, je sicer uničilo leta 1870 nemško obleganje Strassburga. A ohranil nam je tekste, posebej poezijo, prej imenovani vir: Engelhardtova knjiga. Ilustracije je izdalo leta 1879—1898 v heliografskih reprodukcijah društvo za obvarovanje zgodovinskih spomenikov v Strassburgu, po — prej, pred letom 1870. nastalih faksimilih. (Herrade de Landsperg, Hortus deliciarum. Reproduction heliographique d'une serie de mi- Sodobnik opatinje hohenburške Herrad von Landsperg — je bil Walther von der Vogehveide. Nista sicer ne kraj ne letnica njegovega rojstva znana, in tudi ne letnica smrti. Vendar določajo njegovo starost na 60 let, ter imenujejo leto 1228 za smrtno leto njegovo.1 In ta sodobnik opatinje Herrad ter njene latinske poezije ima v svojem pesniškem delu isto strofo, z istim rimanjem, dasi z drugim, rastočim ritmom! In diirstet sere nach der lere als er von Rome was gewon. der im die schancte und in da trancte als e, da. wurd er varnde von.2 In ni ta primera pri njem edina; toda tu zadoščaj ta sama. Daljše pesmi z več enakimi strofami te forme pa Walther nima, kakor jih ima Herrad; le posamne stoje med drugimi poedine strofe tega obrazca. Tudi je ni cenil za stalno formo kakor Herrad, ampak jo je variral po svoje v rimah in metru, ter iz takih variant zlagal tudi daljše pesmi; lep vzgled o tem dejstvu je n. pr. njegova četverostrofna »Under der linden«.3 Herrad in Walther sta dva sodobna, a samostojna, neodvisna vira za eno ter isto formo. Kaj sledi iz tega ? Da nista izumila onadva te oblike, ampak da sta morala imeti nekje pred sabo v davnini še starejšo matico, še davnejši vir, ki sta iž njega privzela v svojo poezijo to strofo. A jaz za to pramatico nimam podatka! In tako so tu nadaljnjemu raziskovanju odprta zdaj vrata, — s trdno in jasno zgodovinsko perspektivo. niatures, calquees sur 1'original de ce manuscript du dou-zieme siecle. Texte explicatif par A. Straub. Ed. par societe pour la conservation des monuments historiques dAlsace. Livr. L —IV. gr. Fol. Strassburg 1879—1898. Livr. V—X. [Supplement; par G. Keller]. gr. Fol. Strassburg 1893 —1898. K. J. Triibner. Vsaki snopič po 10 reprodukcij.) Poleg Engelhardtovega vira prim. sicer o opatinji Herrad še: Schmidt Charles, Herrade de Landsberg. (2. ed.) Strassburg 1897. J. H. E. Heitz. 1 A. E. Schonbach (Walther v. d. Vogehveide, Dresden 1890) sodi na str. 40: »Nach Angaben, welche der Dichter in einem seiner spateren Lieder iiber die vierzig Jahre macht, die er nun schon gesungen habe, kann er nicht lange vor 1170 geboren sein—«. In na str. 198 določa leto 1228 za njegovo smrtno leto: »Nach dem Jahre 1228 erfah-ren wir nichts mehr von Walther. Kein Lied, kein Spruch ist vorhanden, die spater anzusetzen waren, und wenn wir uns den Inhalt jenes letzten Gedichtes (S. 190: »Ein Meister lehrte«) recht iiberlegen, so werden wir nicht zweifeln, daB Walther das schwere Siechtum, dessen er dort gedenkt, nicht iiberstanden hat und noch 1228 gestorben ist. Er hat somit ungefa.hr 60 Jahre erreicht, was man ein hohes Alter nennen darf —«. Potemtakem: Herrad je bila opatinja ho-henburška 1167—1195, Walther pa je živel, približno do 30. leta svojega njen sodobnik, nekako 1170 — 1228. 2 Die Gedichte Walthers von der Vogelweide Hrsgb. von Kari Lachmann. Berlin 1827. Str. 6. 3 Lachmannova izdaja, str. 39. V lepem prevodu jo ima Schonbach (»Unter der Linde«): 1. c, 128. <&p 273 <@> II. AVGUST WILHELM SCHLEGEL. Več ko šest stoletij za Waltherjem von der Vogel-weide ter hohenburško opatinjo Herrad von Lands-perg je v krogu nemške romantike obnovil to formo, v skrajni popolnosti njeni, A. W. Schlegel; Lob der Thranen. Laue Liifte, Blumendiifte, Alle Lenz- und Jugendlust; Frischer Lippen Kiisse nippen, Sanft gewiegt an zarter Brust; Dann der Trauben Nektar rauben; Reihentanz und Spiel und Scherz: Was die Sinnen Nur gewinnen: Ach! erfiillt es je das Herz? Wenn die feuchten Augen leuchten Von der Wehmuth lindem Thau, Dann entsiegelt, Drin gespiegelt, Sich dem Blick die Himmels-Au. Wie erquicklich Augenblicklich Loscht es jede wilde Glut! Wie vom Regen Blumen pflegen, Hebet sich der matte Muth. Nicht mit suBen Wasserfliissen Zwang Prometheus unsern Leim : Nein, mit Thranen ; Drum im Sehnen Und im Schmerz sind wir daheim. Bitter schvvellen Diese Quellen Fiir den Erd' umfangnen Sinn, Doch sie drangen Aus den Engen In das Meer der Liebe hin. Ew'ges Sehnen FloB in Thranen, Und umgab die starre Welt, Die in Armen Sein Erbarmen Immerdar umflutend halt. Soli dein Wesen Denn genesen Von dem Erdenstaube los, MuBt im Weinen Dich vereinen Jener Wasser heil'gem SchooB.1 Ni A. W. Schlegel izmed romantikov edini, ki je to starodavno strofo vsprejel ter prenesel v novodobno nemško literaturo: gojili so jo še mnogi drugi. A dva sta mi razloga, da izmed vse romantike na-glasim tu prav ta vzgled: 1. ker je bil A. W. Schlegel romantik, po strogi teoriji, zavesten zastopnik tendenc romantike in njenega zistema, v praksi svojega dela prav načeloma udejstvitelj posebej tiste maksime, da treba moderni predvsem iz vseh davnin dvigniti ter spojiti v eno žarišče, v eno samo fundamentalno točko zbrati vse forme, od najpreprostejše do najtežavnejše, kar jih je (pa bodi v katerikoli govorici) rodil človeški duh v svetu poezije; in 2. ker je teorijo in prakso njegovega dela natančno ter do podrobnosti poznal naš Prešeren. Dvakrat priča naš poet sam o svojih stikih s pesniškim delom A. W. Schlegla. Leta 1832 je poslal iz Celovca Čopu zaradi soneta »Apel in čevljar«, ki ga je bil Prešeren zložil zoper Kopitarja in ki mu ga je Čop v rokopisu Zhbe-lize III. črtal, oster epigram po tem-le, ravno tiste dni v Wendtovem almanahu za 1. 1832 objavljenem distihu A. W. Schlegla (»Auf Veranlafiung des Brief-wechsels zwischen Goethe und Schiller«): Der erste Eintritt. Viel kratzfiiBelnde Biicklinge macht dem gewaltigen Goethe Schiller; dem schvvachlichen nickt Goethes olvmpisches [Haupt.1 In naslednjega leta 1833 je skončal Čopovo »abecedno pravdo« (ABC-Krieg) z duhovitim ciklom zoper dunajskega cenzorja in slavista Kopitarja: | Litera-rische Scherze I in August Wilhelm v. Schlegel's Ma-nier. I Vom | »Doctor-Dichter P.« I 2 Nista pa tadva izpričana vpliva A. W. Schlegla na Prešernovo umetniško oblikovanje edina. Dolgo in težavno delo bo, preden jih bomo spoznali vse! Enega pa mi je naglasiti tu, ob vnanji formi, ob strofi Prešernove proemialke »Luna sije«. Bil je v naši literaturi sami že pred to Prešernovo ustvaritvijo sicer en vzgled tiste znamenite strofe. V drugih bukvicah Zhbelize je bil priobčil urednik Miha Kastelic 1. 1831 ljublj. teologa Emanuela Jožefa Kovačiča prevod Fellingerjeve napitnice »Trinklied«.3 In v tej odpeva k o r solistu to-le stalno strofo: Natozhite, Bratje, pite Zhifto kapljo ko slato Natozhite, Ifprasnite Drage, kupizo polno. Bruder, fiillet! Seht, es quillet Rebensaft, wie Gold so rein! Fiillt und stiirzet! Glaubt, es wiirzet Alles nur der Wein!4 1 August Wilhelm Schlegel's poetische Werke. I. T. Heidelberg 1811. S. 242/4. 1 Prešeren Čopu 13. feb. 1832. (Lj. Zv. 1888, 579). Prešernov epigram gl.: Dr. Franz Prešeren, Deutsche Gedichte. Hrsgb. von L. Pintar. Laibach 1902. S. 41. 2 Illvrisches Blatt 1833, AuBerordentliche Beilage zu Nro. 30 vom 27. Juli. 3 »Modri piviz. Po Felingerjovi pefmi.« (Na str. 17/19.) 4 Johann Georg Fellinger's poetische Schriften. Hrsgb. von J. G. Kumpf. Klagenfurt. Erster Bd. 1819. Zweiter Bd. 1821. — In na str. 93. zvezka L: »Trinklied. 1808«. J, G. =© 274 «§» A da ni ta vzgled, ampak da je bil A. W. Schlegel Prešernu formalni vzorec za njegovo Podoknico, in sicer da je prav zgorenja pesem Schleglova bila tu Prešernu pred očmi, ko je vstvarjal svojo proemialko »Luna sije«, — o tem mi govori, vsaj meni, notranja forma Prešernove umetninice ! Preberiva jo, seveda — po svoje, s pravimi odmori! Pod 6 k n a m. Liina sije, Kladvo bije Trudne, pozne lire že ; Pred neznane Serčne rane Meni spati ne puste. Ti si kriva Ljubezniva Deklica nevsmiljena! Ti me raniš, Ti mi braniš, De ne morem spat' doma. Obraz mili Tvoj posili Mi je vedno pred očmi; Zdihujoče Serce | vroče Vedno k tebi hrepeni, K oknu pridi, Drug ne vidi, Ko nebeške zvezdice; Se perkaži, Al sovraži Me serce, povej, al ne? I. del. a) b) Up mi vzdigni, II. del: Z roko migni, vrh in prepas Ak bojiš se govorit'! — Ura bije, K oknu ni je, Kaj sirota čem storit'! V hram poglejte, Mi povejte, Zvezde, al res ona spi; Al posluša, Me le skuša, Al za driiziga gori. Ako spava, Naj bo zdrava, Ak me skuša, nič ne de ; Po nje zgubi, Ako ljubi Druz'ga, || počlo bo serce. III. del. Poezije 1847, 8,9. Fellinger je bil avstrijski častnik, porojen 3. 1.1781 (Peckau na Štajerskem), u. 4. 27. XI. 1816 v Postojni, kjer je služboval kot konskripcijski revizor od jeseni 1. 1815. In prav ta dogodek je najbrže bil vzrok, da je prišla Fellingerjeva, sama na sebi zelo neznatna pesem v Kranjfko Zhbelizo. — Štiri formalne komplekse ima že na oko Schleglova pesem. In Prešernova? Na prvi videz, kaj ne, ne kaže nikake formalne skupnosti— o vsebinski ni govora tu! — s Schleglovo. Trije, samo trije deli, in sicer trije mejsebojno zelo neenakomerni deli — proti štirim, strogo enakoličnim kompleksom! A vzemimo si zadnjega, tretjega v Prešernovi pesmi, — zase! Kaj vidiva? Dve strofi — en sam kompleks, kakor v Schleglovi — dosledno štirikrat! In oglejva si potem prvi Prešernove: štiri strofe so ena celota, ena sama vsebinska celota, le da deljena tako, da ne razpada na dve dvojici (2 -j- 2) — kakor pri Schleglu, ampak da v četvorici obklepa prva in četrta strofa kakor okvir — neko osrednjo dvojico (1 + 2+1). A eno je navzlic temu neoporečno dejstvo : da je ves I. del v primeri s III. delom celote v gotovem sorazmerju, in sicer da je L del dvakratno tolik kakor III. del sam zase (2/3 ; l/3). Dvojica strof je v Prešernovi pesmi potemtakem vendarle tisti temeljni kvantum, tista formalna eno tka, ki meri in določa sorazmerja delov v celoti, —prav kakor v Schleglovi pesmi! Štiri dvojice šteje nemška, tri pa torej slovenska. A slovenska Prešernova šteje poleg treh dvojic — še nekaj: še eno sam k o zase! In kje? Med I. delom, ki šteje dve, in med III, delom, ki šteje eno dvojico. Schlegel ima na tem mestu normalno, kakor sicer, kompleks iz dveh strof; in misli si pri Prešernu na mestu tiste izjemne samke —¦ skupino iz dveh, kakršno ima n. pr. v III. delu, pa imava tudi v Prešernovi pesmi tisto dolgočasno enakomernost Schleglove: štirikrat po dve, torej osem strof pravzaprav. A zakaj je Prešeren tu izpodmaknil eno strofo ter odlikoval to mesto — z izjemo, z — varianto, z — ozko samko ? Ali slutiš visoko razdaljo med obema pesnikoma tu že sam? Ali ne slutiš, ko si prebral pesmico, tu velike samotvorne umetnosti v Prešernovi umetnini? Prešeren je privzel formalne elemente Schleglove kompozicije, a zamislil svojo umetnino kot celoto že v zametku povsem samostojno in samobitno, povsem drugače kakor Schlegel. Malenkost le se zdi da je izpremenil; a ta malenkostna izprememba izvira in poteka iz globoke umetniške ideje, ki je mnogo mnogo globlja kakor Schleglova. Prešeren je zamislil svojo umetnino na tretjinska sorazmerja : na dva kompleksa, en večji in en manjši, ki sta si pa mejsebojno v proporcionalnem odnosu 2/3 + 1/3, ker (1 +2-j- 1) : 2. V prvem, večjem kompleksu raste notranja napetost zdržema višje in višje ter se pristopnjuje do svojega vrha, do krize — prav v tisti samki med I, in III, delom, v tisti zagozdi, ki jo je umetnik zasadil med večji in med manjši kompleks, med prvi dve in med tretjo tretjino — kot vsebinski vrh, in kot arhitektonski prepas. Prav to zagozdo pa, ki je formalno arhitektonski prepas, ker motiv, ki je umetnik ž njim naglasil in materialno-nazorno utvarinil tisto zarezo med drugo in tretjo tretjino ter tako zmaknil prvi dve dvojici tudi formalno, kakor ju spaja že vsebina, v tesno mejsebojnost enega samega kompleksa, zadnjo dvojico pa odkrojil samostojno zase; — prav ta zarinek je Prešeren umetniški izkoristil, da v njem dvigne na očivid ter s tem posebno krepko poudari vsebinski vrh: vrh no- tranje duševne drame, ki jo razvija drobna »popevka« Pod oknom; tiste drame, ki se obrne že koj v sami samki navzdol ter prične, ko je v njej dosegla svoj vrh, koj tik za tistim avtentično Prešernovim porai-šljajem, ki je arhitektonsko znamenje, strmo padati — v katastrofo: »počlo bo serce«. Sklepam: Da ima proemialka »Luna sije« to tako notranjo formo, formo slonečo na dvojici strof kot temeljni arhitektonski enotki, — je vpliv gorenje Schleglove pesmi z isto strofo, z isto skupino iz dveh strof kot enotko kompozicije. Da pa ima Prešernova spesnitev kot celota še formo na sorazmerje 2/3 ; l/3, s povdarkom arhitektonske zareze v tisti peti strofi-samki, — je posledica samostojnega umetniškega akta, samobitne umetniške ideje Prešernove, ki je ž njo samotvorno prežel in preosnoval iz Schlegla prejeti vpliv; ideje, ki je ž njo tudi v tej pesmici svoji udejstvil tisto vseobčo tendenco svoje umetnosti Prešeren: spoj umetniških principov grške antike z umetniškimi principi moderne v umetniški praksi sadanjosti. »Minerva« -\- »Apolon« = principi moderne -J- principi antike! Schlegel je v svoji pesmi pripojil le neko starodavno tradicijo daljnih davnin neskaljeno — v moderni »centrum« romantike ter s tem realiziral en princip njen, — po maksfmi: »der Bildung [= vtelešanja in formiranja] Strahlen aH' in Eins zu fassen«, kakor je rekel njegov brat Friedrich ; Prešeren pa je v svoji ustvaritvi zadostil sicer tudi isti zahtevi kakor Schlegel, a poleg ega tudi še oni drugi, mnogo težavnejši, — in sicer KNJIŽEVNOST. Engelbert Gangl: Moje obzorje. Učiteljska Tiskarna. Ljubljana 1914. Knjiga stane 3 K, po pošti 20 vinarjev več. Moje obzorje je zbirka pesmi. Zbirka obsega 153 strani, ki so velike in zelo ekonomično izrabljene. Tehnična stran govori potemtakem za veliko obzorje. A drugače? Drugače je to obzorje majhno, ozko. Nič ne dam »prsta na čelo«, ko pišem te vrste, in vnaprej povem, da »kar je pod solncem, vse mi je po misli, ne lovim se za vejice in pike, in kjer so te, ne bom robantil in svetoval« (cf. Kritikom, str. 71) — samo kar mislim, povem. Leta 1914. človek težko prebere to zbirko od začetka pa do zadnje strani, in če jo — potem gotovo zmučen vzdihne: Kaj pa je vas treba bilo — v tej množini! Ljubezenska lirika je naivna in povrhu še pogreta. Citiral bi lahko za primer »Iz veselih mladih dni« 1., 3., 5., in še to in ono tu in tam in zraven postavil Prešerna, Ketteja, Aleksandrova in še druge — a ne maram biti dolg, še manj žaliti Prešerna, Ketteja in Aleksandrova. Sonate in soneti so, recimo, dobri, dasi ni posebne globokosti v njih. In prožnosti tudi ne, Zadnji — VI, — oddelek je epičen. Povečini je verzificirana proza in obdeluje socialna vprašanja, »Prvi pozdrav« bo, kakor je kratek, najboljši: zadostil jej ravno s tisto sedmerodelno, po principu tretjinsko arhitektoniko, ki jo je vstvaril s tako malenkostno, navidez tako neznatno izpremembo Schleglove kompozicije v svojem spevu. In kaj je posledica? Dolgovezno enakomerni, dolgočasni dih Schleglove kompozicije je prav vsled te umetniške ideje — izginil v Prešernovi umetnini, ki v njej valovi' krepko, dramatično, umetniški napeto življenje! Podal sem s tem drugi mejnik v zgodovini tiste posebne strofe, ki je strofa Prešernove, daleč takraj Julijine dobe in Čopove smrti nekako 1, 1842 ob prirejanju »Poezij« nastale, za uvod, za progrnialko »Julijini« dobi vstvarjene Podoknice; tisti mejnik, ki je direktno vplival na Prešerna samega. Stoletja so med obema mejama, med »ritmi« nemške opatinje Herrad in pa to Schleglovo pesmico; in ta stoletja krijejo za celo biblioteko dokumentov o literarnem življenju te strofe med raznimi narodi, v nemški, italijanski, francoski literaturi. Leta dela bodo potrebna, da bo vse to zistematično zbrano in dovršeno pred nami! Majhno in kratko je življenje človeka-posamnika, dolgo in težavno je delo raziskovanja. Dobrodošli torej — resnični prispevki, odkoderkoli, ter tudi najmanjši! Rezultat pa bo zaobsegel vso zapadno Evropo, velik kos svetovne literature, ter ga presadil v našo ozko literaturico — ob Prešernu! Ljubljana, 20. julija 1914. Marko Šaš spe v domovino — ves izmučen, ves izžet; kar imel je sil najjačjih, vse mu vzel je tuji svet, »Zdrava žemljica domača!« pesem v duši zaigra, dvigne se , . , Že zagluši jo bron mrtvaškega zvona, Tudi »Rodovinska sreča« (str, 145) zasluži klicaj, »Dogodek na vasi« (str, 101) in »Soror Alma« (str, 133) sta motiva, ki sta znana tudi narodni pesmi — le da ju je narodni pevec bogve kdaj že podal vse lepše ko Gangl, »Krvavi krst« (str. 147) ponavlja sonato o življenju. Summa summarum: 1. Manj bi ne škodilo; 2. dikcija je okorna od kraja do konca; 3, dobra stran: pesmi so umljive od prve do zadnje po vseh pravilih, tako da bo Pavel in Peter zadovoljen ž njimi. In to je danes, ko kličemo »Več luči!«, že dosti. Jos. Lovrenčič. Izobraževalna knjižnica, I. zvezek. Kranj 1914. Cena 40 vin. — »Tiskovno društvo« v Kranju je do-sedaj izdalo 20 zvezkov »Gorenjske knjižnice«, ki je obsegala večidel leposlovne sestavke iz »Gorenjca«, sedaj pa se je to podjetje izpremenilo v »Izobraževalno knjižnico«. Prvi zvezek obsega šest zgodovinskih spisov kranjskega dekana A, Koblarja, prinaša njegovo «&p 276 «s»