Medkulturni pristopi, prakse in perspektive: strokovni priročnik Simona Bezjak, Dan Podjed in Alenka Bezjak Mlakar Medkulturni pristopi, prakse in perspektive: strokovni priročnik Izid publikacije je omogočila Javna agencija za dr. Simona Bezjak, dr. Dan Podjed in dr. Alenka Bezjak Mlakar znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Publikacija je nastala v Recenzenta: dr. Nataša Jakop in dr. Mitja Sardoč okviru projekta Odnos osmošolcev v Sloveniji in Lektor: Davorin Dukič Evropi do migrantskih tematik – podatki raziskave Oblikovanje in prelom: Nina Hojnik IEA ICCS 2009, 2016 in 2022 (šifra L5-4571). Ilustracija na naslovnici: Nina Hojnik Izdal in založil: Pedagoški inštitut Zanj: dr. Igor Ž. Žagar Izdaja: 1. e-izdaja Leto izida: 2025 Publikacija je brezplačna. Creative Commons BY-NC-SA 4.0 International Publikacija je dostopna na: Priznanje avtorstva–Nekomercialno–Deljenje pod https://www.pei.si/uploads/Medkulturni_pristopi_prakse_in_perspektive.pdf enakimi pogoji Kako navajati: Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Bezjak, S., Podjed, D. in Bezjak Mlakar, A. (2025). Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Medkulturni pristopi, prakse in perspektive: strokovni priročnik. Pedagoški inštitut. COBISS.SI-ID 250772995 ©2025 Pedagoški inštitut, Ljubljana ISBN 978-961-270-418-6 (PDF) 2 1 Uvod 4 4 Kulturne mikroprakse vsakdana 34 2 Zmešnjava s kulturo 8 4.1 Geste, simboli in telesne tehnike 35 2.1 Prva metafora: kultura kot cvetača 4.2 Pozdravi, palci in druge kulturne zadrege 35 10 2.2 Druga metafora: kultura kot premični panj 4.3 Oprostite, kje je stranišče? 37 11 2.3 Zmes cvetače in panja v hongkonških dvorcih 4.4 Simboli kot kulturni nosilci pomenov 38 Čangking 11 4.5 Kdo zamuja, kdo prehiteva? 43 2.4 Kultura in kvantna fizika 12 4.6 Kdo stoji preblizu? 45 2.5 Kompleksnost večkulturnosti 15 4.7 Hrana ni le hrana 48 2.6 Hidžab v Londonu 16 4.8 Zakaj je »mamina kuhinja najboljša«? 51 4.9 Šopek za učiteljico 53 3 Zamišljeni drugi: kako kultura 4.10 Ni vsak dar primeren 54 sooblikuje naše predstave 20 3.1 Stereotipi in predsodki kot miselni mehanizmi 5 Sklep 57 21 3.2 Univerzalnost in specifičnost stereotipov 22 6 Literatura 59 3.3 Kdo smo »mi« in kdo so »oni«? 25 3.4 Turistična podoba »drugega« Viri fotografij 63 27 3.5 Večperspektivnost: razumeti svet z različnih zornih kotov 29 3.6 Kako vemo, kar vemo? 31 3 1 Uvod 4 Verjetno vsi poznamo občutek, ko smo prvič slišali tako rekoč vsakodnevno v situacijah, ki zahtevajo uničenju) manjšinskih kultur, zato da je ena lahko jezik, ki ga nismo razumeli. Ko smo okusili jed, pri razumevanje kulturne raznolikosti. Vedeti morajo, prevladala. kateri nismo vedeli, ali naj uporabimo roko ali vilice. kako razložiti pomen kulturnega praznika, kako Ko smo se znašli v pogovoru, kjer kretnje niso imele Čeprav imamo že zdaj na voljo številne priročnike razumeti učenca, ki prihaja iz drugega vzgojnega enakega pomena, kot smo jim ga pripisovali mi. in druga gradiva o medkulturnosti, ki so v obliki okolja, ali kako razrešiti nesporazum, ki izvira iz Morda smo se ob tem počutili nelagodno. Morda priporočil, smernic ali nasvetov za delo v šolah, različnih predstav o tem, kaj je spoštljivo vedenje. radovedno. Morda oboje. Ne glede na to pa se je v je namen tega priročnika nekoliko drugačen. Ne In ta spoštljivost seveda ni nujno enaka povsod po tem trenutku, pa čeprav je bil kratek, zgodilo nekaj ponuja pravil. Ne vsebuje protokolov. Ne izhaja iz svetu. bistvenega: medkulturno srečanje. In prav tem učnih načrtov. Ne podaja navodil, kako ravnati med srečanjem, pri katerih se staknejo različni kulturni Stephen Castles (2009), priznani strokovnjak vzpostavljanjem medkulturnih stikov. Namesto vzorci in prakse, je namenjen ta priročnik. s področja migracijskih študij, je zapisal, da tega vsebuje koncepte, metafore, perspektive medkulturna vzgoja in izobraževanje postajata in pristope za razumevanje raznolikosti kot Medkulturnost ni nič novega; z njo se vrsta Homo vedno pomembnejši zaradi vse večje mobilnosti kompleksnega družbenega pojava, ki se v šolskem sapiens srečuje že stoletja in tisočletja, in sicer v ljudi in raznolikosti v družbi, čeprav pravzaprav in širšem okolju kaže v različnih oblikah. Ponuja vsakdanjih situacijah, v delovnih okoljih in tudi v verjetno nobena država ni bila nikoli popolnoma torej predvsem razmislek, vaje in vprašanja. Prav javnem prostoru. V sodobnem svetu zato »druge homogena in monokulturna. Tudi v antiki, veliko zaradi te odprtosti smo se v naslovu odločili za kulture« niso nekaj oddaljenega, celo eksotičnega; pred nastankom sodobnih nacionalnih držav, je bilo izraz medkulturni pristopi, saj ne govorimo o enem niso nekaj, kar gledamo v dokumentarnih filmih ali tako: Atene so poleg državljanov gostile metoike – samem modelu, temveč o različnih možnostih, ki so srečamo na potovanjih. Te kulture prihajajo k nam priseljence, ki so v mesto prinašali svoje jezike in odvisne od konteksta, situacije in vpletenih oseb, in so že tukaj: v razredu sedi učenka, katere mama navade –, medtem ko je bil Rim izrazito večetničen torej od različnih praks in perspektiv. Množinska razume zgolj albanski jezik, ob njej je učenec, ki ob imperij, v katerem so sobivale različne kulture, oblika izraža tudi zavest, da gre za proces, ki ni nedeljah obiskuje pravoslavno cerkev, pred njima jeziki in religiozne tradicije. Zgodovina torej kaže, linearen, enoznačen ali dokončen, temveč poteka pa nekdo, ki doma govori tri jezike. Razredi postajajo da so predstave o popolni kulturni homogenosti skozi postopne in večplastne odzive na raznolike vedno bolj jezikovno, etnično, versko in kulturno prej ideološki konstrukt kot pa dejanska družbena pedagoške izzive sedanjega časa. raznoliki, pri čemer pa ta raznolikost ni nujno vidna realnost. A vendar, kot je izpostavil Castles (2009), ali deklarirana, temveč se pogosto kaže v odnosih, V ozadju tega priročnika je teorija Jamesa A. je v preteklosti izobraževanje pogosto temeljilo podtonih, tišinah, napačno razumljenih pomenih Banksa (2014), ameriškega pedagoga, ki pravi, na vsiljevanju prevladujoče kulture, ignoriranju ali nepričakovanih reakcijah. Učitelji so danes da je večkulturno izobraževanje več kot zgolj raznolikosti in zatiranju ter razvrednotenju (ali celo dodatna vsebina. Ključno torej ni, ali bomo govorili 5 o ramazanu in lunarnem novem letu, o afriških vprašanja, kaj naj učenci vedo, nas zanima, kako (mednarodno povprečje je 94 %), 49 % pa učencem tradicionalnih obrednih maskah ali o indijski bodo to razumeli, če prihajajo iz različnih kulturnih in daje naloge, pri katerih raziskujejo različne vidike hrani. To je pogosto izhodišče t. i. prispevkovnega družbenih kontekstov. Priročnik se zadržuje prav tu kultur (mednarodno povprečje je 73 %). Poleg tega pristopa, ki je v šolah najbolj razširjen tudi zato, ker – na točki, kjer ne izjavimo zgolj »kultura je raznolika«, se je 27 % učiteljev strinjalo, da kulturne in etnične je razmeroma preprost za izvajanje. Pomeni namreč, temveč postavljamo vprašanja o tem, kako kulture razlike med učenci otežujejo poučevanje, 23 % da k obstoječim učnim vsebinam občasno dodamo – skoraj obvezno v množini – razumemo, kako pa, da otežujejo dobro razredno klimo, kar je v teme, povezane z drugimi kulturami, kot so prazniki, jih živimo, udejanjamo in soustvarjamo ter kako obeh primerih nad povprečjem sodelujočih držav pomembne osebnosti, zgodovinski dogodki ali poučujemo o njih. (Klemenčič Mirazchiyski, 2024). značilnosti različnih etničnih, verskih, jezikovnih ali drugih skupin. Tak pristop je lahko na prvi pogled Na pomen teh vprašanj opozarjajo rezultati Ti podatki nakazujejo, da kulturne raznolikosti neproblematičen, a ima svojo past: učenci bodo Mednarodne raziskave državljanske vzgoje in pomembno sooblikujejo šolski vsakdan – kot izziv morda znali poimenovati nekaj novih jedi ali navad, izobraževanja – ICCS 2022, ki kažejo, da s trenutno za učitelje in kot okvir, v katerem učenci oblikujejo ne bodo pa razumeli njihovih družbenih pomenov. stopnjo odprtosti do raznolikosti ne moremo svoje razumevanje sveta okoli sebe. Zato priročnik Podoben, a nekoliko širši, je t. i. biti zadovoljni. Pozitiven odnos osmošolcev v poleg osnovnega besedila vsebuje tudi dve orodji, aditivni pristop, ki učnim vsebinam dodaja tudi druge perspektive, Sloveniji do priseljencev je bil pod mednarodnim ki odpirata razmislek o medkulturnih razlikah in vendar ne posega v njihovo osnovno strukturo, povprečjem: manj učencev od povprečja ju je mogoče uporabiti kot izhodišče za razpravo, ki običajno ostaja zasnovana na prevladujočih sodelujočih držav se je strinjalo s trditvama, da bi raziskovanje ali refleksijo. Kulturni kontrasti so kratki (pogosto evropocentričnih) pogledih. V obeh morali imeti priseljenci enake pravice kot vsi drugi v prizori s primeri iz različnih okolij, ki prikazujejo, primerih kulturna raznolikost ostaja obrobna – kot državi ter da bi morali imeti možnost ohranjati svoje kako lahko iste ali podobne kulturne prakse dobijo nekaj, kar se doda že obstoječi »glavni« zgodbi, ne navade in načine življenja. Po podatkih ravnateljev povsem različne pomene. Didaktične vaje pa pa nekaj, kar bi lahko preoblikovalo način, kako to večina osnovnih šol v Sloveniji sicer izvaja učiteljem ponujajo ideje za obravnavo teh razlik zgodbo razumemo. usposabljanja učiteljev za poučevanje učencev iz skupaj z učenci. Oba elementa sta tesno prepletena raznolikih okolij in za spodbujanje strpnosti, vendar z besedilom, saj avtorji pričujočega priročnika Pričujoči priročnik se zato zavestno usmerja v se to ne odraža vedno pri pouku. V primerjavi z teorijo in prakso razumemo kot neločljivi razsežnosti transformativni in družbeno angažirani pristop, drugimi državami, ki so sodelovale v raziskavi, učitelji medkulturne vzgoje in izobraževanja. Njuna vloga ki kulturno raznolikost razume kot izhodišče za v Sloveniji izvajajo manj aktivnosti, ki obravnavajo ni podajati enoznačne odgovore, temveč podpreti preizpraševanje znanja, družbenih odnosov in raznolikost: o kulturnih razlikah se z učenci pogovarja učitelje kot reflektivne praktike, ki nenehno učnega okolja (Banks, 2014). Ne gre za novo metodo, 64 % učiteljev (mednarodno povprečje je 77 %), preizprašujejo lastne prakse ter jih umeščajo v širši temveč za postavljanje drugačnih vprašanj. Namesto 87 % jih spodbuja razumevanje različnih stališč družbeni in kulturni kontekst. 6 Pri nastajanju priročnika so imeli posebno vlogo To so (po abecednem vrstnem redu): učitelji in učiteljice ter svetovalni delavci in delavke iz enajstih osnovnih šol, ki so sodelovali • mag. Primož Hvala Kamenšček (OŠ Miren), v projektu Odnos osmošolcev v Sloveniji in • Petra Kališnik (OŠ Brinje Grosuplje), Evropi do migrantskih tematik – IEA ICCS 2009, 2016 in 2022. Pri pisanju smo uporabili številne • Simona Kerševan (OŠ Solkan), primere medkulturnih situacij, ki so jih delili z nami. Zahvaljujemo se jim, ker so priročnik obogatili s • Polona Krajnc (OŠ Neznanih talcev Dravograd), svojimi izkušnjami in vpogledi iz šolske prakse. • Božena Krivec (OŠ Prežihovega Voranca Maribor), • Andrej Pušnik (OŠ Zreče), • mag. Urška Samec (OŠ Brezno-Podvelka), • Živa Sterniša (OŠ Srečka Kosovela Sežana), • Mihaela Škrilec Kerec (OŠ Puconci), • Slavko Tuka (OŠ Bovec) in • Nika Vidergar (OŠ Antona Ukmarja Koper). 7 2 Zmešnjava s kulturo 8 Kultura je eden najzapletenejših pojmov, kar pomenov in odtenkov pa pogosto ni več jasno, kaj prakse ter mnogi drugi, zaradi česar se je izhodiščni jih poznamo. Z njim si belijo glave kulturologi, dejansko pomeni. pomen, ki naj bi stal za besedo, že zdavnaj razblinil. antropologi, etnologi, sociologi, zgodovinarji, filozofi, Nekateri raziskovalci pa izraz še vedno upoštevajo jezikoslovci, vedno bolj tudi direktorji podjetij in Kako pa je beseda sploh nastala? Izvorno se je izraz in uporabljajo, in sicer predvsem zaradi njegove kadroviki. In seveda umetniki, saj mnogi pri besedi nanašal na poljedelstvo in je bil pomensko povezan uveljavljenosti pa tudi zato, ker – bodimo iskreni – kultura najprej pomislijo na prireditve v gledališču, z latinskim glagolom colere, ki so ga uporabljali za še nismo (iz)našli ničesar boljšega. Pri medkulturni operi, galeriji ali na koncertnem prizorišču. opis vzgoje oz. kultiviranja poljščin, kasneje pa so vzgoji in izobraževanju nam zato ne preostane njegov pomen razširili, da je opisoval še »kultiviranje« kaj drugega, kot da se še vedno zanašamo na to In seveda imajo prav. Kultura je v Slovarju ljudi ter njihovih družbenih dejavnosti. Na tej podlagi besedo. Zavedati pa se moramo, da njena uporaba slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) med drugim je nastala tudi prva antropološka definicija kulture. in razumevanje nista neproblematična. opredeljena kot »dejavnost, ki obsega področje Leta 1871 je eden od začetnikov vede Edward B. človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, Tylor v delu Primitive Culture (1994) zapisal, da je V vsej njegovi kompleksnosti izraz »kultura« najlaže ustvarjanja« (Inštitut za slovenski jezik Frana kultura kompleksna celota človekovih znanj, verovanj, razumemo, če ga predstavimo z mentalnimi orodji – Ramovša ZRC SAZU, 2014). Otrokom pogosto umetnosti, prava in navad, ki jih ljudje pridobimo metaforami. V nadaljevanju predstavljamo dve takšni zabičamo, naj se za mizo vedejo kulturno, pri čemer kot člani skupnosti. Kasneje so vznikale številne metafori, ki pomagata razumeti, kaj s sodobnega imamo v mislih drugo razlago izraza, po kateri je nove definicije, ki se jih je do srede 20. stoletja vidika pomeni beseda »kultura« kot simbolna vez kultura obvladovanje in uporabljanje »splošno nakopičilo več kot 160, kolikor sta jih vsaj naštela med ljudmi in kot proces ustvarjanja skupnosti. Prva veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju« raziskovalca Alfred Kroeber in Clyde Kluckhohn. metafora je povezana z vrtičkarstvom, druga pa s (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Med njimi jih je večina izpostavila simbolizacijo kot čebelarstvom (Bezjak idr., 2014). 2014). Poleg tega pogosto govorimo še o telesni temeljno značilnost ljudi in njihovih kultur (Kroeber in kulturi, ko opisujemo razvoj človekovih fizičnih Kluckhohn, 1952). sposobnosti, pa tudi o kulturah mikrobov, ko si ogledujemo bakterije, ki se razraščajo v petrijevki, Kljub temu da je kultura splošno uveljavljen pojem, in še o tehniški kulturi, zdravstveni kulturi, politični ga mnogi sodobni znanstveniki zavračajo ali pozivajo kulturi, organizacijski kulturi, rimski kulturi, materialni k njegovemu preimenovanju ali vsaj temeljitemu kulturi, celo šolski kulturi. Skratka, izraz je prodrl prevrednotenju. Glavni razlog za to zavračanje so v vse pore našega življenja in postal sestavni del prav številne interpretacije in sopomenke, npr. našega vsakdanjika, zaradi njegovih (pre)številnih civilizacija, načini življenja, vrednostni sistemi, družbena dediščina, vedenjski vzorci, navade in 9 2.1 Prva metafora: kultura kot Nekaj podobnega opazimo pri kulturah. Globalno kulturo lahko delimo na kontinentalne kulture in cvetača govorimo, npr., o evropskem kulturnem prostoru 20. stoletja. Ta prostor se nadalje deli na nacionalne Preden se lotimo pridelovanja zelenjave, se moramo kulture, le-te na regionalne, v regijah pa najdemo nekoliko posvetiti mladi matematični veji – fraktalni kulturne razlike med mesti, v mestih med različnimi geometriji. Fraktali so geometrijska telesa ali liki, ki naselji, dokler ne pridemo do poslednjega »kvanta« jih lahko povečujemo v neskončnost, pri vsakem – človeka. Do posameznice ali posameznika, ki se novem povečanju pa opazimo detajle, ki pred tem znajde pod »drobnogledom«, pa lahko pridemo niso bili vidni. Ta telesa oz. liki pri katerikoli povečavi tudi po drugačni poti: v multinacionalni korporaciji, spominjajo na višjo ali nižjo raven. Sestavljeni so ki deluje na globalni ravni, se kulture podružnic v torej iz pomanjšanih različic samih sebe, sočasno pa različnih državah lahko močno razlikujejo med sabo, so tako nepravilnih oblik, da jih ne moremo opisati precejšnje razlike pa odkrijemo tudi med oddelki s preprostimi geometrijskimi pravili. Pri njihovem znotraj ene podružnice – tako lahko govorimo tudi o nastajanju se z vsakim korakom izriše kompleksnejša kulturnih identitetah posameznih oddelkov in pisarn. podoba. Podobno je s kulturami – od bližje kot jih Vsaka od »podkultur« multinacionalke ima nekatere opazujemo, zapletenejše se zdijo. lastnosti »nadkulture« in se z njo tudi identificira, Zanimivo pri fraktalnih likih je, da so njihovi robovi označuje, hkrati pa je specifična, edinstvena. Skratka, tako »načičkani«, da se skupna dolžina stranic kulturna raznolikost družbenega sveta je vsaj tako raztegne (skoraj) v neskončnost. Podobno je s kompleksna kot raznolikost cvetače ali brokolija, fraktalnimi telesi, ki lahko v majhni prostornini vsaka nova raven, ki jo razkrijemo, pa je lahko enako skrivajo izjemno pestrost oblik. V naravi najdemo pestra kot celota (Bezjak idr., 2014). številne primere fraktalnih oblik – od kristalov in Slika 1: snežink do strele na nebu, polžje hišice in praproti. Romanesco – sorodnik Zanimiv primer fraktalne strukture je cvetača, pri cvetače in brokolija ima čudovito fraktalno strukturo. kateri posamezen delček spominja na celotno Zato je odlična metafora za rastlino. Če ga razcepimo, znova nastane miniaturna kulturo. »cvetača«. 10 2.2 Druga metafora: kultura kot tovornjaku, okrog njega pa »brenčijo« čebele, ki so Kitajski, prej pa je mesto z okolico pripadalo Veliki včasih bolj, drugič manj oddaljene od središča, torej Britaniji. Pestra preteklost se odraža v pisani podobi premični panj osrednje privlačne točke v sistemu. tega večmilijonskega mesta, v katerem se še vedno in povezovanje ljudi v dinamičnem sistemu, ki se moramo zavedati, da nihče ni del enega samega skupinami, ki izvirajo iz Indije, Pakistana, Nepala, se »giblje« okoli skupnih izhodišč – nekateri »panja«, torej ene same kulture, temveč je sočasno Vietnama in od drugod. V mestu je tudi veliko raziskovalci jim pravijo tudi temeljne predpostavke. udeležen v več kulturnih sistemih, ki se zaradi Kulturo lahko opredelimo tudi kot sodelovanje Če uporabljamo takšno metaforo iz žuželčjega sveta, povezujeta s številnimi tamkaj živečimi etničnimi srečujeta kitajski in britanski način življenja, ki se Te predpostavke si lahko predstavljamo kot globalizacijskih procesov, večje mobilnosti in novih Slika 2: občasnih delavcev in poslovnežev iz ZDA, izhodišče namišljenega koordinatnega sistema, ki možnosti sporazumevanja (splet, omrežja, telefoni Dvorci Čangking – je večdimenzionalen, saj potrebujemo več kot dve itd.) vse bolj prepletajo med sabo. Poleg tega meje »čebelnjak kultur« »osi«, da z njimi opišemo vrednote, navade, jezik sredi Hongkonga. med različnimi območji, na katerih se »pasejo in ostale kulturne sestavine. »Ničla« v takšnem čebele«, nikakor niso jasne, temveč so zabrisane. koordinatnem sistemu je bolj ali manj ideal, od Jasne meje med kulturami morda obstajajo na katerega se posamezniki oddaljujejo in se mu zemljevidih, dejansko pa se območja med sabo približujejo, se po njem orientirajo in se z njim mešajo, prekrivajo, prepletajo. Kompleksnost identificirajo. Nihče, denimo, ne govori »popolnega« prepletanja kultur skušajo antropologi in drugi slovenskega jezika, kakršnega predpisujejo slovarji in raziskovalci ponazoriti z izrazi, kot so kulturna pravopis. Nekateri se tej domnevni perfekciji, normi hibridizacija, transnacionalnost, kreolizacija, fluidne oz. izhodišču približajo bolj, drugi manj. S takšnim kulturne identitete itd. (Bezjak idr., 2014). približevanjem središču sistema skupina ohranja kulturno identiteto, sočasno pa njeni člani nenehno na novo definirajo, kaj jih sproti označuje. Pravila – 2.3 Zmes cvetače in panja v pa naj se nanašajo na jezik, vedenje za mizo, vožnjo hongkonških dvorcih Čangking z avtomobilom ali način oblačenja – se sčasoma tudi spreminjajo. Kulturni sistem zato ni statičen, Tovrstno prepletanje kulturnih identitet je morda temveč je dinamičen in spremenljiv. Predstavljamo najočitnejše v svetovnih metropolah, kakršna je si ga lahko kot premičen panj, ki ga prevažajo na Hongkong, ki se je leta 1997 priključil Ljudski republiki 11 Kanade, Japonske, Indonezije, s Filipinov in iz drugih in občasnih obiskovalcev, izmenjajo prebivalci več bo po svetu namreč nastalo še veliko takih »vozlišč«, držav, ti pa se mešajo s turisti in drugimi priseljenci. kot 120 držav. Ti ljudje se po njegovih ugotovitvah v katerih se srečajo »razvite« in »razvijajoče se« delijo na štiri glavne skupine oz. »podkulture«: družbe in kjer se premeša ves svet (Mathews, 2011). Hongkonška kulturna heterogenost je več kot očitna trgovce, lastnike podjetij (in njihove zaposlene), so jih zgradili v začetku 60. let 20. stoletja. Velikanski nekatere »kulturne manjšine«, ki bivajo v stavbnem 2.4 Kultura in kvantna fizika kompleks stanovanjskih stavb s 17 nadstropji, kompleksu: prostitutke (približno 80 žensk pretežno v Dvorcih Čangking (angl. Chungking Mansions), ki iskalce azila in turiste. Poleg tega izpostavi še razdeljen na pet stanovanjskih blokov, je bil zasnovan Za hip se odmaknimo od kulture h globinam delcev, kitajskega in indijskega porekla, nekatere pa so kot bivalno naselje v mestnem predelu Kowloon, ki ki nas obdajajo, in k vedi, ki skuša razložiti njihovo tudi iz Indonezije, Mongolije, Kenije in od drugod) je eno najpogosteje naseljenih območij na svetu. sestavo in delovanje. Kvantna fizika je veja fizike, ki ter heroinske odvisnike in preprodajalce mamil Z leti so se te stavbe preoblikovale v neverjeten opisuje vedenje snovi in energije na ravni atomov, (približno 40 ljudi, po poreklu v glavnem iz Nepala). kolaž hotelskih sobic, restavracij, trgovinic, kioskov elektronov, fotonov ter drugih subatomskih delcev, Trgovci, denimo, se naprej delijo v podskupine in se in menjalnic, v katerem se mešajo in prepletajo pri katerih zakoni klasične fizike ne veljajo več. med sabo ločijo po nacionalni pripadnosti – večina različne etnične skupine. V stavbi lahko tako Temelji na ideji, da je energija kvantizirana in se jih je po poreklu iz podsaharske Afrike, mnogi pa so najamemo sobico, komaj večjo od postelje, in si pojavlja v nedeljivih »paketih«, delci pa se lahko tudi iz Butana, Jemna, z Maldivov, iz Francije, Izraela, npr. delimo stanovanje (»hostel«) s turisti iz ZDA in obnašajo hkrati kot valovi in kot delci – odvisno od z Jamajke itd. Nacionalna pripadnost pa ni edini Francije ter s priseljenci iz azijskih držav, nato se tega, kako jih opazujemo in zasnujemo eksperiment. identifikacijski dejavnik, s katerim se označujejo. odpravimo nadstropje višje na večerjo v pakistansko Zanjo je značilno načelo nedoločenosti, ki pravi, da Med sabo se ti ljudje razlikujejo tudi po blagu, ki ga restavracijo in v dvigalu pokramljamo z možakarjem, določenih lastnosti, kot sta položaj in hitrost delca, prodajajo, po premoženju, ki so ga ustvarili, ter po oblečenim v »tradicionalna« senegalska oblačila, ki ne moremo sočasno natančno izmeriti. Kvantna mnogih drugih kriterijih, ki vzpostavljajo spremenljive se priduša, da že skoraj leto dni čaka na delovno fizika je osnova za mnoge sodobne tehnologije in skupine – te se med sabo povezujejo glede na vizo. je ključna za razumevanje temeljne narave vesolja. trenutne potrebe, želje ali cilje. Domnevamo lahko, Antropolog Gordon Mathews (2011) se je lotil da bodo Dvorci Čangking še kakšno desetletje Čeprav se njeni pojavi zdijo protislovni, je prav raziskave tega »čebelnjaka kultur« in svoje štiriletno ostali prispodoba globalizacije, ki povezuje spodnje kvantna mehanika eden najbolj preizkušenih in etnografsko terensko del strnil v knjigi, v kateri opiše družbene sloje, nekoč pa jih bodo gotovo porušili, najuspešnejših znanstvenih opisov sveta. »geto v središču sveta«. V njej med drugim pojasni, je leta 2011 pojasnil Mathews v omenjeni knjigi. To Podobno je z razlagami kulture. Ko govorimo o je neizogibno. Kljub temu se bodo – v prenesenem da se v letu dni v stavbah, kjer redno biva približno kulturi, se pogosto nehote osredotočimo na njene pomenu – dvorci ohranili za vedno. V prihodnosti pet tisoč ljudi, še dvakrat toliko pa je v njej turistov 12 najvidnejše, najočitnejše elemente, kot so navade, perspektiva pa opozarja, da je bistvo kulture manj R N I Kavbojke: od delovnih hlač do K U LT U A S T jezik, kulinarika – in seveda simboli. Antropološka oprijemljivo: kultura je predvsem sistem pomenov, K O N T R »navadnega« oblačila ki ga ljudje uporabljajo, da bi osmislili svet okoli sebe. Clifford Geertz (2019) jo je opisal kot »mrežo Ko sta Levi Strauss (nemško-ameriški trgovec pomenov«, ki so jo ljudje sami stkali in se vanjo tudi s tekstilom) in Jacob Davis (krojač latvijskega ujeli. Predmet, dejanje ali dogodek svoj pomen dobi rodu) leta 1873 patentirala prve kavbojke, so bile način postrežbe čaja imajo lahko povsem različne rudarjem in delavcem. V desetletjih, ki so sledila, so kavbojke postopoma dobile nove pomene: v sredini pomene v različnih kulturnih okoljih, saj pomen ni šele v okviru te mreže. Ton govora, barva obleke ali te trpežne hlače namenjene predvsem ameriškim lastnost stvari same, temveč rezultat skupnega znak mladostniškega upora, v socialističnih državah 20. stoletja so jih prevzeli najstniki in študenti kot razumevanja in interpretacije. Pomeni torej niso pa so bile še do nedavnega simbol »dostopa fiksni, ampak se nenehno ustvarjajo in preoblikujejo do zahoda« in prestiža. Daniel Miller in Sophie v različnih zgodovinskih ter družbenih okoliščinah. Woodward sta v etnografski raziskavi v Londonu Raymond Williams (1958) je to pokazal na primeru ugotovila, da kavbojke danes večini ljudi pomenijo Shakespeara: v 16. in 17. stoletju so bila njegova dela nekaj drugega: postale so oblačilo, ki omogoča del popularne zabave, ki jo je v gledališčih spremljalo občutek »navadnosti«. Ljudje jih pogosto izberejo takrat, ko želijo biti »ravno prav« oblečeni – ne široko občinstvo – pogosto ob hrani in glasnem preveč formalno, a tudi ne preveč sproščeno. V komentiranju –, danes pa jih razumemo kot vrhunec njunem večkulturnem londonskem vzorcu se je ta »visoke« umetnosti. pomen pokazal kot presenetljivo podoben, ne glede Kulturo torej moremo – in moramo – razumeti tudi na to, ali so kavbojke nosili priseljenci ali »avtohtoni« Slika 3: prebivalci, mladi ali starejši (Miller in Woodward, Kavbojke so primer, kako se isti predmet skozi 2012). kot proces, ne kot dokončano in zaprto pomensko čas in prostor nenehno na novo pomensko preoblikuje. celoto. Kulturni pomeni in prakse ne krožijo le med posameznimi skupnostmi ali državami, temveč tudi globalno. Švedski antropolog Ulf Hannerz (1996) ta pretok opisuje kot »kulturne tokove« – 13 stalno kroženje idej, podob, vrednot in vedenjskih vzorcev, ki se preoblikujejo, ko prehajajo iz enega R N I kulture vselej v nastajanju in nikoli niso »dokončane«. A S T K O N T R konteksta v drugega. Tak pretok pomeni, da so K U LT U Razumevanje kulture kot spreminjajoče se mreže pomenov v nenehnem gibanju nam omogoča, da presežemo poenostavljene predstave o »čistih« ali »nespremenljivih« kulturah. Namesto da bi kulturo sprejeli kot statično zbirko značilnosti, jo lahko razumemo kot dinamičen proces, v katerem ljudje Slika 4: skozi vsakdanje interakcije stalno ustvarjajo in Ko vas Italijan povabi na kavo, ima verjetno v mislih preoblikujejo smisel ter pomen stvari, ki jih obdajajo, espresso – ne filter kave, ne kapučina ob treh popoldne. in dogodkov, ki jih doživljajo. Nazoren primer tega je pica: nekoč preprosta jed revnejših slojev v Neaplju je postala globalno priljubljena jed, ki jo v različnih Kakšna je »prava« italijanska kava? okoljih vedno znova prilagajajo lokalnim okusom – od havajske pice z ananasom do različice z ajvarjem, Kavo so na območje današnje Italije začeli redno besede »stisnjen« – je šele tedaj postal prepoznan ki jo lahko najdemo v nekaterih picerijah v Sloveniji. uvažati na začetku 17. stoletja. Najprej v Benetke, kot italijanski napitek in temelj nove kulturne prakse: takrat pomembno trgovsko središče, kjer so nastale hitro popita kava stoje ob šanku, večkrat na dan, Skratka, kultura je s tega vidika – podobno kot prve italijanske kavarne. Sprva je veljala za »čudno a nikoli v velikih količinah. Po drugi svetovni vojni delec v kvantni fiziki – tako stanje kot proces. Zveni orientalsko pijačo«, v 18. stoletju pa se je pitje kave se je uveljavil še cappuccino, ki ga Italijani pijejo čudno? Verjetno. A svet kljub temu deluje, in to razširilo. Kavarne so postale prostori za literarne skoraj izključno zjutraj (Morris, 2010). To, kar danes tako na ravni temeljnih delcev kot na ravni globalne krožke, politične razprave in družabno življenje. velja za »pravo« italijansko kavo, je torej nastalo družbe. in sladka. Za večino je bila prestiž in ne vsakodnevna Kava, ki so jo pripravljali, je bila dolga, močna, črna šele v zadnjem stoletju. Čeprav danes espresso lahko naročimo skoraj povsod po svetu, se njegova navada. Izum aparata z vodnim tlakom za hitro velikost, načina priprave in postrežbe v globalnem pripravo kave na začetku 20. stoletja pa je prinesel kontekstu lahko zelo razlikujejo. spremembe. Espresso – izraz, ki izhaja iz italijanske 14 2.5 Kompleksnost niso več jasno razmejene, zato praktično ni mogoče da tradicionalni pristopi k večkulturnosti, ki so se potegniti črte med »eno« in »drugo« kulturo. osredotočali na nekaj večjih etničnih ali nacionalnih večkulturnosti Globalna mesta spominjajo na »urbano cvetačo«, skupin, ki so jih obravnavali kot homogena »kulturna kjer so različne skupnosti sicer prepoznavne, a se jedra«, ne zadoščajo več. V globaliziranih urbanih Sodobne družbe so večkulturne družbe. V velikih njihovi robovi nenehno stikajo, prekrivajo in prehajajo okoljih se poleg različnih etničnosti in nacionalnosti globalnih mestih to lahko opazimo na vsakem eden v drugega. Navade ljudi zato pogosto nastajajo prepletajo tudi številne druge dimenzije raznolikosti, koraku. Na ulicah se sprehajajo ljudje v raznolikih na presečiščih različnih kulturnih praks. Nekdo lahko kot so država izvora, načini priseljevanja, pravni oblačilih in z različnimi kulturnimi ozadji. Druga v istem dnevu zjutraj meditira ob japonskem čaju, status (ki določa upravičenost do pravic), jezik, ob drugi lahko stojijo natrpano polne libanonska za kosilo obišče tajsko restavracijo, popoldne se veroizpoved, izobraženost, poklic, starost in spol. prodajalna začimb, turška pekarna, halal-mesnica in odpravi na tečaj trebušnega plesa, zvečer pa doma Te raznolikosti ne delujejo ločeno, temveč sočasno kavarna, kjer strežejo izključno etiopsko kavo. Npr., v kuha marmelado po receptu svoje babice. Ljudje – znotraj skupin in med njimi. Zato v enem mestu Londonu, enem izmed najbolj kozmopolitskih mest prevzemajo, prepletajo in prilagajajo elemente ali državi pogosto sobivajo ljudje z istim etničnim na svetu, živijo ljudje iz kar 179 držav, ki govorijo različnih kulturnih praks, pogosto ne da bi jih ob ali nacionalnim poreklom, a s popolnoma različnim približno 300 jezikov. Ko je London kandidiral za tem doživljali kot »tuje« ali »drugačne«. Ljudje torej statusom. Vertovec (2007) je to pokazal na primeru olimpijske igre leta 2012, so zato uporabili slogan ne živimo več v »eni kulturi«, temveč smo neke Somalcev v Združenem kraljestvu, med katerimi »svet v enem mestu« in poudarjali, da bo prav vrste »kulturni hibridi«. To je Welscha spodbudilo, lahko najdemo britanske državljane, begunce, večkulturna sestava mesta omogočila, da bo vsaka da je začel govoriti o transkulturnosti. V nasprotju z prosilce za azil, osebe, ki jim je bilo odobreno država, ki bo tekmovala na igrah, imela tudi lokalne večkulturnostjo, ki predpostavlja kulturno raznolikost dovoljenje za bivanje, priseljence brez dokumentov navijače (Vertovec, 2007). v skupnem prostoru, transkulturnost nakazuje, da je in osebe, ki jim je bil dodeljen status begunca v Pri tem pa ne gre več le za večkulturnost v smislu vsaka kultura že v svojem bistvu notranje raznolika, drugi evropski državi, vendar so se pozneje preselile sobivanja ljudi z različnimi etničnimi, nacionalnimi vpetost v več kulturnih kontekstov pa je osnovna tja. To pomeni, da je sodobna raznolikost večplastna Wolfgang Welsch (2001) je opozoril, da sodobne mreže, v katerih se identitete in prakse nenehno Danes so kulture medsebojno prepletene do te prepletajo, prekrivajo ter preoblikujejo. Če smo torej večkulturnosti ne moremo razumeti s pristopi, ki in verskimi ozadji na istem prostoru. Filozof značilnost sodobnega življenja (Welsch, 2001). in dinamična: skupnosti niso zaprte enote, temveč temeljijo na predpostavki, da so kulture nekakšni mere, da razlike ne obstajajo več le med kulturami, včasih govorili predvsem o sobivanju različnih kultur, ločeni in homogeni »otoki«, ki obstajajo drug ob ampak tudi znotraj njih. To novo raven kompleksnosti danes govorimo o njihovem prepletanju. sodobne večkulturnosti je Steven Vertovec drugem in se kvečjemu občasno srečujejo ali (2007) opisal kot superraznolikost. Tudi on pravi, sodelujejo. V globaliziranem svetu namreč kulture 15 Kako je kári postal britanska 2.6 Hidžab v Londonu obleke nun ali kolar katoliških duhovnikov, javno označujejo pripadnost. V širšem smislu lahko kot nacionalna jed? vidne označevalce razumemo tudi »tradicionalna« Oblačila spadajo med najvidnejše označevalce razlik, Kári (ali oblačila, kot so npr. sariji v južnoazijskih skupnostih curry ), jed, ki izvira iz indijske in drugih pripadnosti in identitet. Obleka praviloma nikoli ni južnoazijskih kuhinj, je v Veliki Britaniji zelo ali afriška oblačila in naglavne rute (gele). le stvar osebnega okusa ali mode – pogosto nosi priljubljena. Celo do te mere, da je nekdanji britanski pomene, ki so povezani z vrednotami, veroizpovedjo, kaže, kako Britanija sprejema in prilagaja zunanje označil za britansko nacionalno jed, ki najbolj semiotsko obremenjenih verskih simbolov. političnimi prepričanji. Med oblačili, ki v Evropi še Njegov pomen ni enoznačen. Različni posamezniki posebej pritegnejo pozornost, je tikka etničnim ozadjem, družbenim položajem ali celo s masala zunanji minister Robin Cook leta 2001 jed chicken Emma Tarlo (2007) je pokazala, da je hidžab eden vplive. Ne gre zgolj za gastronomsko zanimivost, hidžab – naglavna ruta, ki jo nosijo številne muslimanke. Emma Tarlo in skupine – tako muslimanske kot nemuslimanske temveč za primer kulturne hibridnosti. Južnoazijski – ga razumejo različno in pogosto skušajo vplivati so dodali začimbno omako masala in tako ustvarili verska dolžnost ali izraz skromnosti, za druge način, deluje nasprotno. Čeprav res zakriva določene novo jed. s katerim ohranjajo stik s tradicijo svoje družine ali dele telesa pred javnim pogledom – glavo, lase, skupnosti, za tretje pa sredstvo za oblikovanje lastne R N I vrat ali več, odvisno od posameznih interpretacij K U LT U identitete v večkulturnem okolju. Emma Tarlo je A S T koranskih predpisov –, hkrati naredi žensko vidno K O N T R pokazala, da je odločitev za nošenje hidžaba med kot muslimanko (Tarlo, 2007). Ko torej ženska z muslimankami iz srednjega družbenega razreda naglavno ruto npr. stopi na avtobus, ni preprosto v Londonu pogosto bolj posledica transkulturnih ena izmed anonimnih potnic, ampak jo ljudje takoj srečanj, ki jih doživljajo v kozmopolitskem zaznajo kot muslimanko. Podobno je z judovsko urbanem okolju, kot njihovega kulturnega ozadja. kipo, prilagodile britanskemu okusu in ponudile jedi, kot nenehno spreminja pod vplivom globalnih političnih vidnost. njegovo Čeprav ga v zahodnem kontekstu je chicken tikka masala, ki v Indiji kot taka sploh ne dogodkov in medijskega poročanja. Razlogov, zakaj številni razumejo predvsem skozi ideje skrivanja obstaja (Buettner, 2008). Indijski jedi chicken tikka ženske nosijo hidžab, je veliko. Za nekatere je to in zakrivanja, hidžab v javnem prostoru pogosto potomci so odprli številne restavracije, ki so se na to, kaj naj bi predstavljal. Hkrati se njegov pomen med muslimankami v Londonu izpostavila ravno priseljenci – predvsem iz Bangladeša – in njihovi (2007) je v etnografski raziskavi o nošenju hidžaba ki jo moški pogosto nosijo na javnih mestih, s dastar Ta ugotovitev je pomembna, saj presega pogosta in včasih tudi ženske, ali z menihovskimi oblačili kulturnodeterministična pričakovanja, da so neke sikhovskim turbanom ( ), ki ga nosijo moški navade ljudi preprosto odraz njihovega etničnega ali Slika 5: verskega ozadja. haljami). Tudi krščanski simboli, kot so redovniške v budističnih tradicijah (npr. oranžnimi ali rjavimi Kári je simbol kulturne hibridnosti v britanski kuhinji. 16 Slika 6: V Londonu je večkulturnost vidna na vsakem koraku. Kompleksen odnos do hidžaba je Emma Tarlo način oblačenja. Ona se je temu uprla, četudi sta ničesar. Njen fant ni bil zelo veren, njo pa so vedno (2007) opisala skozi primere treh žensk z zelo na njegovo prošnjo hidžab začeli nositi celo njegovi bolj navduševale muslimanke, ki so vero jemale različnimi kulturnimi ozadji, ki so prihajale v frizerski sestri. resno. Še posebej so ji bili všeč pravila in predpisi, salon v severozahodnem Londonu. Prva med njimi je po katerih so živele, ter občutek reda, hierarhije in Nicole, mlada Španka, zaposlena v salonu, ki se je v Povsem drugače je bilo pri Loraine, svetlolasi solidarnosti v njihovem domu. To jo je spodbudilo, London priselila zaradi dela. Poročila se je s Pierrom, Britanki z angloameriškim ozadjem, ki je odraščala da je o islamu začela brati na internetu, kasneje na mladim Francozom alžirskega porekla. Sprva vera v bližini salona, v katerega sta od njenega otroštva univerzi pa je prišla v stik s člani islamske skupnosti. v njegovem življenju ni igrala pomembne vloge, a prihajali z mamo. Kot najstnica se je zaljubila v Izrekla je šahado – molitev, ki pomeni izpoved vere po hudi bolezni je spremenil ime v Mohammed in fanta indijsko-kenijskega porekla, ki se je priselil – in naslednji dan začela nositi hidžab. Živi v hiši z življenje preoblikoval v skladu s strogimi islamskimi v London. Preko njegove družine se je srečala z drugimi mladimi muslimankami različnih narodnosti načeli. Od žene je pričakoval, da bo spremenila islamom, o katerem do takrat ni vedela popolnoma (z dvema Jordankama, Britanko azijskega porekla 17 in eno drugo Britanko, ki je sprejela muslimansko obiskovati lokalno katoliško cerkev in sina prepisala izkazujeta svoje verske identitete. Ženska, ki v Indiji vero). Ko so zunaj doma, vse nosijo hidžab in dolga v katoliško šolo, ker se ji to zdi bolj »varno« (Tarlo, nikoli ni resno razmišljala o nošenju hidžaba, mora oblačila (abaje in džilbabe). Loraine naredi izjemo le, 2007). sedaj svojo odločitev, da ga ne nosi, utemeljevati ne ko gre na obisk k mami, ki njene spreobrnitve nikakor le drugim ženskam v okolici, temveč tudi svojemu ne more sprejeti. Sostanovalka britansko-azijskega Čeprav je Jane primer liberalne Londončanke, ki šestletnemu sinu. Ta vidi, da je njegova mama porekla, ki poučuje v muslimanski šoli, pa zunaj uživa v etnični raznolikosti hrane, se druži z ljudmi iz oblečena drugače kot druge muslimanske mame, doma nosi še različnih kulturnih okolij, zaposluje indijsko varuško nikab – oblačilo, s katerim si zakrije ki jih srečuje, zato jo po najboljših močeh poskuša obraz (Tarlo, 2007). in ima v svojem salonu različne stranke (vključno z prepričati, naj se oblači podobno (Tarlo, 2007). britansko-bengalskim muslimanskim dekletom, ki ne Tretja ženska je Jane, lastnica salona z irsko- nosi hidžaba), je podlegla tesnobi, ki sta jo sprožila Ženske, ki nosijo hidžab v Londonu – verjetno katoliškim ozadjem. S hidžabom se je sprva srečala Lorainin hidžab in pogled na številne muslimanske je podobno tudi v drugih evropskih krajih –, se kot opazovalka – poslušala je Nicole, ki se je upirala mame pred sinovim vrtcem. Če bi se Loraine samo morajo pogosto soočiti z različnimi izzivi, kot so moževim pričakovanjem, in Lorainino mamo, ki je spreobrnila, ne da bi spremenila svoj videz, Jane žalitve, sumničavi pogledi, neuspešne prošnje za z odporom spremljala hčerkino odločitev. Toda to verjetno ne bi tako prizadelo. Tako pa je ravno zaposlitev ali odmik ljudi na avtobusu. Po drugi Lorainin hidžab, čeprav ga je videla le enkrat na »vidnost« njenega hidžaba vplivala tudi nanjo, ki ga strani pa številne, ki ga nosijo, pripovedujejo o daleč, je nanjo vseeno močno vplival. Ne le, da misli, ne nosi – kot sprožilec strahov, skrbi in sprememb pozitivnih občutkih pripadnosti in identitete. Ena da je Loraine »zašla na krivo pot« in da so ji »oprali v ravnanju. Še več, hidžab je zanjo postal dokaz od njih, ki je hidžab začela nositi šele pred nekaj leti možgane«. Ko je slišala, »kaj se je zgodilo z njo«, je potencialnih nevarnosti večkulturnosti (Tarlo, 2007). po zgledu svojih hčera (ki so jih k temu spodbudile postala zaskrbljena za svojega sina, ki je bil takrat prijateljice iz šole), zdaj obžaluje, da ga ni nosila že star štiri leta in je obiskoval vrtec v sklopu lokalne Jane seveda ni edina. Ravno strah, ne toliko pred prej. Spominja se izjemnega občutka spoštovanja in državne šole v večkulturnem in večreligioznem večkulturnim srečanjem ali interakcijo, ampak pred pripadnosti skupnosti, ki ga je občutila, ko je prvič okrožju mesta. V preteklosti je Jane vedno govorila, preobrazbo, ki jo taka interakcija lahko povzroči, stopila na ulico s hidžabom. Ženska pakistanskega da želi, da bi njen sin spoznal čim več različnih kultur je še posebej opazen v tistih lokalnih okoljih, kjer porekla, ki je začela nositi hidžab zaradi lažje in religij. To se ji je zdelo dobro, v nasprotju s strogo so normativni pritiski veliki. Odkar se je mladi interakcije z muslimanskimi priseljenkami, s katerimi katoliško vzgojo, ki je je bila deležna sama v otroštvu muslimanski par priselil iz Starega Delhija v eno je delala, pa je povedala, da se je sčasoma nanj tako na Irskem. Toda zaradi Loraine je sklenila, da njen izmed londonskih sosesk, kjer večina muslimank (od navadila, da se brez njega ne počuti več dobro, kar otrok potrebuje vero, da je ne bo kasneje iskal katerih je večina indijskega porekla) nosi hidžabe je, kot je ugotovila Emma Tarlo (2007), občutek, ki ga sam. Čeprav se opredeljuje za ateistko, je začela in dolge džilbabe, nekatere tudi črne nikabe, se opisujejo mnoge ženske. pogosto soočata z vprašanji sosedov, zakaj ne 18 D I DA K T I Č N A VA J A 1 Prečkanje medkulturnega mostu N A M E N : P O T E K : označevalci oblikujejo skupine in kako domačo žival, imajo raje čokolado ali bonbone, živijo v hiši ali stanovanju). Namen tega koraka je pokazati, da ob nacionalnih, etničnih in verskih pripadnostih obstajajo še številni drugi identitetni označevalci, po katerih ljudi je sodelovanje mogoče tudi tam, kjer razmislek o tem, kako identitetni Udeležence razdelimo v dve približno enaki skupini po naključnem kriteriju (npr., imajo brata ali sestro, imajo so razlike očitne. razvrščamo v kategorije, skupine, podkulture itd. Skupini dobita nalogo, da z omejenimi pripomočki, ki jih imata na voljo, v dvajsetih minutah med seboj zgradita most. Ta mora biti dovolj trden, da na njem stoji plastenka vode. Skupini izbereta po enega predstavnika, ki P R I P O M O Č K I : se med gradnjo dvakrat sestaneta za dve minuti (na začetku in med igro) in prineseta informacije o »taktiki« gradnje svoji skupini. papir, škarje, lepilni trak, ravnilo. Ko je most postavljen, sledi skupinska diskusija o procesu gradnje (kako so se dogovarjali, kaj je bilo ključno, kako pomembne so bile razlike med skupinama itd.). Vajo zaključimo z razlago, da je konstrukcija, ki so jo postavili (ali pa jim to ni uspelo), simbol sodelovanja in prikazuje možnost za povezovanje skupin, katerih člani so si sicer »nasprotni« v enem od identitetnih označevalcev, a jih druži skupen interes – gradnja mostu. 19 3 Zamišljeni drugi: kako kultura sooblikuje naše predstave 20 3.1 Stereotipi in predsodki kot matrične plošče za ponavljajoče tiskanje identičnih povezujejo z manj uspešnimi učenci. »Tole bo strani (kopij). Te plošče – imenovane stereotipi – so verjetno še eden od tistih, ki jih bo treba ves čas miselni mehanizmi omogočale množično reproduciranje besedila, ne nadzorovati,« pripomni kolegici. Ko učenec nekaj da bi bilo treba vsakič znova postavljati posamezne tednov kasneje pozabi prinesti s sabo zvezek z Pred časom je znanec glede nove sodelavke črke. Ko je ameriški novinar Walter Lippmann leta nalogo, je to zanjo le še potrditev. Da je pred tem pripomnil: »Presenetljivo zadržana je za Štajerko.« 1922 v knjigi Javno mnenje iskal izraz za miselne prav ta učenec večkrat sodeloval pri pouku in Ta komentar ni bil mišljen kot žalitev, temveč vzorce, s katerimi si ljudje vnaprej ustvarjamo ljubeznivo pomagal drugim sošolcem, je prezrla. kot poskus razumevanja njenega vedenja skozi predstave o družbenih skupinah, je segel prav po Stereotip, ki ga je imela o »tej družini«, se je hitro posplošeno in poenostavljeno predstavo o Štajercih tej metafori: stereotip kot trden, vnaprej izdelan preobrazil v predsodek – vrednostno sodbo, ki ni kot družabnih in glasnih ljudeh, ki znajo hitro navezati odtis, ki ga znova in znova uporabljamo (Lippmann, izhajala iz vedenja tega učenca, temveč iz njegovega stik s komerkoli, posebej ob kozarcu vina. Šlo je za 1999). Tako kot so tiskarski stereotipi služili hitremu domnevnega kulturnega ozadja. Učenec ni bil več primer razmišljanja, v katerem se osebo zvede na ponavljanju istih podob, tudi miselni stereotipi oseba z lastno zgodbo, temveč le nova različica eno samo kategorijo – v tem primeru regijo bivanja. delujejo kot orodje za hitro, a pogosto zavajajoče že znane sheme, ki se je pravkar znova potrdila in Takšna miselna bližnjica se imenuje stereotip. razvrščanje ljudi. utrdila. Deluje podobno kot etiketa, ki jo prilepimo ljudem na podlagi pripadnosti določeni skupini. Kot da bi Stereotipi zato niso le napačne predstave, Za razliko od stereotipa, ki deluje kot shema, bilo že samo dejstvo, da nekdo prihaja od nekod, ampak kognitivni kalupi, s katerimi urejamo in skozi katero kategoriziramo ljudi, je pri predsodku zadostno pojasnilo za njegovo obnašanje. »Saj poenostavljamo svet okoli sebe, da bi ga bolje ključna ravno vrednostna sodba: neko skupino veš, tipičen Francoz,« rečejo včasih ljudje. Ali pa razumeli in vsaj navidezno obvladovali njegovo imamo raje, drugo manj. Že psiholog Henri Tajfel tipičen Anglež, tipična Brazilka, tipičen Srb, tipična kompleksnost. A prav ta poenostavitev je (1970) je v svojih eksperimentih pokazal, da ljudje Madžarka. Stereotipi, ki se ljudem ob tem utrnejo v problematična. Ko stereotipi postanejo trdovratna ločujemo na »naše« in »vaše«, »nas« in »njih« tudi glavi, niso nujno neresnični, so pa vedno selektivni in vrednostno obarvana prepričanja, govorimo takrat, ko so skupine povsem arbitrarne. Tudi in iztrgani iz konteksta – podobno kot fotografija, o predsodkih. Ti pa niso več le miselne bližnjice, če nas razdelijo s pomočjo metanja kovanca, se ki zajame le en zorni kot in delček prizora v točno temveč sodbe, ki vzpostavljajo in utrjujejo bomo bolj poistovetili s »svojo« skupino in ji v določenem trenutku, medtem ko preostalo zakrije. hierarhična razmerja v družbi ter pojasnijo, kdo povprečju namenili več zaupanja, več virov, več je »naš« in kdo »njihov«, kdo je »normalen« in kdo naklonjenosti. Stereotipi, s katerimi nastajajo »mi« Izraz stereotip sicer izvira iz grščine. Stereos pomeni »drugačen«. Poglejmo primer: učiteljica ima v in »oni«, pogosto ustvarjajo iluzijo enotnosti znotraj trden, typos pa odtis. V 18. stoletju so besedo razredu učenca s priimkom, ki ga v šoli običajno skupin in utrjujejo ostre razlike med njimi. Ljudje, prevzeli tiskarji, ki so z njo poimenovali kovinske 21 ki jih ne poznamo dobro, se nam zdijo med seboj »nam«. Učitelj iz Idrije ima lahko več skupnega z razlik, ki je nastala, ko so se pripadnice in pripadniki zelo podobni: »Vsi Alžirci so enaki« – a hkrati različni učiteljem iz Dakarja kot s sosedom iz doline, v kateri tega ljudstva trudili biti čim manj podobni od »nas«. Obenem nas vodi domneva, da so nam prebiva, če ju druži podoben pogled na znanje, pouk predstavnikom tistih skupin, ki so jih razumeli kot bližji tisti, ki živijo v naši geografski ali kulturni bližini. ali vzgojo. Stereotipi to pestrost zabrišejo in svet bodisi manjvredne bodisi kot nasprotnike. Takšno Nekdo iz Senegala naj bi bil tako »drugačnejši« kot razdelijo z namišljenimi mejami. poudarjanje razlik in lastne superiornosti tako v nekdo iz Avstrije, saj je slednji tako geografsko kot besedah kot dejanjih in celo načinu oblačenja lahko tudi »kulturno« bližje Sloveniji. Če pa upoštevamo, V najdrastičnejšem primeru so stereotipi gonilna pripelje do razkola v skupnosti, ki se vzpostavi prav da ima vsak posameznik več identitet – poklicno, sila shizmogeneze, zaskrbljujočega procesa, ki ga na razliki med »nami« in »njimi« (Bateson, 1935). versko, generacijsko itd. –, postane hitro jasno, je v 30. letih prejšnjega stoletja opisal in definiral Še več: zaradi tega procesa lahko vzniknejo krvavi kako zavajajoče je sklepanje zgolj na podlagi države antropolog Gregory Bateson, ko je analiziral navade konflikti in se razplamtijo vojne med ljudmi, ki so porekla ali celine, s katere se je nekdo priselil k novogvinejskega ljudstva. Gre za spiralo stopnjevanja nekoč morda celo bivali v skupni domovini ali državi. Vsak ima svoj »jug« 3.2 Univerzalnost in R N I K U LT U specifičnost stereotipov A S T Tajfel je v enem svojih člankov opisal pogovor K O N T R Nekateri predsodki in stereotipi se pojavljajo z s slovenskim znancem, ki mu je povedal, kako domačini v Sloveniji – takrat še v okviru Jugoslavije izjemno doslednostjo v različnih kulturnih okoljih – pogosto stereotipizirajo priseljence iz Bosne. – lahko bi rekli, da imajo skoraj univerzalen značaj. Kasneje je ta isti opis stereotipov predstavil skupini Drugi so izrazito odvisni od kulturnega, družbenega, študentov na Univerzi v Oxfordu in jih vprašal, zgodovinskega ali političnega konteksta. Fiske kdo bi lahko uporabljal ta opis in na koga naj bi se nanašal. Njihov skoraj enoten odgovor je bil, da gre (2017) je ugotovil, da so predstave o spolu, starosti za predsodke, ki jih imajo Britanci do priseljencev in družbenem razredu v mnogih družbah zelo iz Indije, Pakistana ali s Karibov (Tajfel, 1970). podobne. Ženske, ki sledijo predpisanim spolnim Primer pokaže, kako stereotipi pogosto delujejo po vlogam, so pogosto opisane kot nežne, tople in podobnih vzorcih v različnih družbah. Lahko bi rekli, občutljive; tiste, ki od teh pričakovanj odstopajo, pa da ima torej vsakdo svoj »jug« – simbolni prostor, Slika 4: Ko vas Italijan povabi na kavo, ima verjetno ki za nekatere pomeni obrobje mesta, za druge v mislih espresso – ne filter kave, ne kapučina ob kot ljubosumne, zvite in sebične. Starejši ljudje so sosednjo državo ali regijo, za tretje celotno celino. treh popoldne. stereotipno dojeti kot prijazni, a nesposobni – dokler Slika 7: Jug ni le geografska smer, lahko je tudi simbolni prostor. 22 so tihi in ustrežljivi, uživajo spoštovanje, a ko jasno in za pešce, je to »naključje«. Če parkira avto na Kaj pomeni, da je učenec glasno izrazijo svoje zahteve in potrebe, postanejo pločniku, je to »tipično«. Ta miselni mehanizem se »priden«? moteči, nadležni. Tudi stereotipi o družbenih razredih imenuje tipifikacija – način mišljenja, pri katerem so neverjetno stabilni: bogati ljudje so pogosto ljudi zaznavamo skozi vnaprej izdelane sheme. V slovenskih šolah »priden« pogosto označuje učenca, dojeti kot sposobni in hladni, revni pa kot prijazni in Učitelj, ki sliši tuj naglas, pogosto prej pomisli ki je tih, ubogljiv, sledi navodilom, ne moti pouka in nesposobni. Povsem drugače pa je pri stereotipih, na »težave z razumevanjem« kot pa na zanimivo ima dobre ocene. V drugih izobraževalnih kontekstih ki so vezani na etnično ali versko pripadnost. Judje je pomen te besede lahko precej drugačen. Na izkušnjo večjezičnosti. Žensko s hidžabom pogosto so, denimo, v ZDA pogosto videni kot sposobni, v Danskem in v Kanadi velja za »dobrega« učenca tisti, najprej opredelimo kot »muslimanko«, šele nato Iraku pa kot nesposobni. Muslimani in kristjani so ki se vključuje v razprave, postavlja vprašanja in izraža kot sosedo ali mamo učenke. Tipifikacija ni nujno svoje mnenje – tudi kadar se ne strinja z učiteljem. pozitivno vrednoteni predvsem v tistih okoljih, kjer zlonamerna, a prav zaradi svoje neopaznosti deluje Tišino in zadržanost tam lahko razumejo kot pasivnost predstavljajo večino, kar kaže, da so verski stereotipi najmočneje – omogoča, da se stereotip ohranja tudi ali nezanimanje. Na Kitajskem pa je »priden« učenec pogosto bolj odsev položaja skupine v družbi kot takrat, ko dejstva govorijo drugače. pogosto tisti, ki skrbno posluša, spoštuje učitelja njenih realnih lastnosti (Fiske, 2017). in ne izstopa iz skupine. Oglašanje brez tehtnega Pri stereotipih in predsodkih zato ne gre za premisleka je neprimerno in nespoštljivo (Vinther in Toda zakaj stereotipi vztrajajo tudi takrat, ko nam Slethaug, 2014). Isti učenec – odvisno od konteksta – vprašanje (ne)strpnosti, ampak za način, kako vsakdanje izkušnje kažejo nekaj povsem drugega? torej lahko velja za vzornega ali problematičnega. razvrščamo svet in ljudi okoli sebe, pogosto ne da Zakaj nekdo še vedno vztraja, da so vsi upokojenci bi se tega sploh zavedali. Prav v tem tiči njihova tehnološko nesposobni, čeprav njegova babica R N I moč: delujejo kot neke vrste prednastavitve, ki K U LT U A S T brez težav uporablja pametni telefon? Eden izmed usmerjajo našo pozornost, interpretacije in odzive. K O N T R razlogov je v tem, da stereotipi ne temeljijo na Ko v razredu nekomu ne damo besede, ker »tako izkušnji, temveč na pričakovanju. Ko pričakujemo, ali tako nikoli ne ve odgovora«, ali ko pohvalimo da bo nekdo iz določene skupine deloval na učenca s priseljenskim ozadjem zato, ker je bil točno določen način, bomo v njegovem vedenju »presenetljivo priden«, v resnici reproduciramo hitreje zaznali tisto, kar se z našim pričakovanjem vzorce in predstave, ki jih imamo o skupinah, ki naj bi ujema, ostalo pa spregledali. Če nas stereotip jim ti učenci pripadali. Stereotipov in predsodkov ni vodi, da si Kitajca predstavljamo kot tihega, bomo lahko spreminjati in odpraviti. Lahko pa jih začnemo pri zgovornem Kitajcu tišino pripisali kulturi, razkrivati. In včasih je že samo to, da se ob nekem zgovornost pa osebnosti – stereotip bo ostal Slika 8: odzivu vprašamo »Od kod mi ta predstava?«, prvi V različnih kulturnih okoljih »pridnost« razumemo po nedotaknjen. Če Rom prečka cesto na prehodu premik. različnih kriterijih. 23 D I DA K T I Č N A VA J A 2 P R I P O M O Č K I : P O T E K : Kdo sedi kartice s kratkimi opisi izmišljenih oseb (pripravljeni Vsak udeleženec prejme kartico z enim opisom. vnaprej), listi za zapiske, tabla ali plakat za zapis Kartica predstavlja »nekoga, ki sedi za vrati«. V tišini razprav. za vrati? si zamislijo osebo na podlagi danih podatkov – kako je videti, kako govori, kaj zna, kako se obnaša, s čim Primeri kartic z opisi izmišljenih oseb. Vsaka kartica se ukvarja ipd. To zapišejo. V parih ali trojicah drug vsebuje tri kratke in nepopolne informacije: drugemu predstavijo svojo predstavo: »Predstavljam si, da je …«. Primerjajo razlike in podobnosti IMA STATUS v predstavah – in razmišljajo, na čem so bile N A M E N : UČENKA 7. BEGUNCA njihove predstave utemeljene (izkušnje, družbeni RAZREDA NIMA vzorci, mediji). Sledi skupinska vodena razprava z PONAVLJAL JE NJENA ZAPOSLITVE RAZRED prepoznavanje mehanizmov naslednjimi vprašanji: MAMA NOSI ŽIVI V BLOKU NAGLAVNO JE stereotipizacije in predsodkov v RUTO PROSTOVOLJEC VELIKO DA NA (1) Katera informacija je najbolj vplivala na tvojo O PRI GASILCIH vsakdanjem mišljenju. Spodbujanje UREJENOST GOVORI ZEL predstavo? TIHO zavedanja o tem, kako hitro na (2) Je ta informacija povezana s kulturo? podlagi omejenih informacij (3) Si osebo dojel/-a pozitivno, negativno ali DELA V ŠTUDENTKA ARHITEKTURE ČISTILNEM nevtralno – zakaj? oblikujemo predstave o ljudeh. SERVISU (4) Bi svojo predstavo spremenil/-a, če bi dobil/-a še DOMA GOVORI GOVORI ALBANSKO eno dodatno informacijo? S TUJIM NAGLASOM (5) Ali si pri kateri kartici samodejno predpostavil/-a ŽIVI PRI BABICI IMA 3 OTROKE spol osebe, čeprav ni bil naveden? IME MU JE LOJZE Poudarimo, da pri vaji ne gre za »ugibanje, kdo ima UČI SLOVENSKO ŠE VEDNO SE AMERIČANKA ŽIVI NA prav«, temveč za spoznavanje lastnih miselnih shem PODEŽELJU in tega, kako hitro manko informacij »zapolnimo« s 15 LET ŽIVI V svojimi predstavami in pričakovanji. SLOVENIJI VSAKO LETO GRE NA FESTIVAL TRUBAČEV V GUČO 24 3.3 Kdo smo »mi« in kdo so moči – »drugim« pripiše določene lastnosti ali Če so oni »grožnja«, smo mi »ogroženi«. Pomeni, vloge, ki so običajo posplošene, stereotipne in ki jih pripisujemo »drugim«, se pogosto oblikujejo »oni«? vrednotno obremenjene. To npr. počnejo nekateri skozi binarna nasprotja kot so »razviti : nerazviti«, prebivalci urbanih središč, ki ljudem s podeželja »civilizirani : necivilizirani«, »razumni : čustveni« ali »Zmagali smo!« radi vzkliknemo, ko športna pripisujejo oznake, kot sta »zaplankanost« ali »beli : črni«. Ta nasprotja so praviloma hierarhična reprezentanca premaga nasprotnike. Čeprav nas »nazadnjaškost«, obenem pa sebe razumejo kot – ena stran para nosi pozitivno konotacijo, druga je večina spremljala tekmo z domačega kavča ali s »odprte« in »napredne« ter s tem »boljše« od njih. negativno. S tem pa se ne oblikujejo zgolj predstave tribun, se ob tem počutimo kot del skupnosti – kot Temu procesu pravimo konstrukcija drugosti. o tem, kdo sodi v skupnost in kdo ostaja zunaj nje, »mi«. A kdo je pravzaprav ta »mi«? Mi Slovenci, mi Podobe »drugih« ne odsevajo resničnosti, temveč temveč tudi razporeditve družbenih vlog, dostop do Primorci, mi iz 7.a. Toda ta občutek pripadnosti ima jo sooblikujejo. Te podobe nastajajo, se ohranjajo in virov in razmerja moči v družbi (Hall, 1997). pomen le zato, ker obstajajo tudi »oni«: tisti iz 7.b, tisti, ki prihajajo od drugod, govorijo drugačen jezik, Barth (1969) je že konec 60. let prejšnjega stoletja utrjujejo skozi različne diskurzivne prakse – denimo kože. Brez »njih« ne bi bilo »nas«. Razmerje med »mi« »notranje« lastnosti – torej skupne kulturne prakse, raziskava časopisnih fotografij, ki so jo naredili na in »oni« je namreč ključno za razumevanje družbenih kot so jezik, vera ali navade –, temveč meje, ki jih Finskem (Martikainen in Sakki, 2021), je pokazala, da identitet. Na to je opozoril britanski kulturolog postavljajo v odnosu do »drugih«. Te meje niso nujno izpovedujejo drugo vero ali imajo drugačno barvo opozoril, da etničnih skupin ne določajo njihove vsebine, vsakdanje pogovore in celo humor. Npr., medijsko poročanje, politične razprave, učne nastajajo skozi razlikovanje do »drugih«. Podobno hkrati trdovratne, saj se nenehno obnavljajo skozi silo ali pasivne prejemnike pomoči ter jih umeščajo je že George Herbert Mead (1997) v začetku 20. vsakdanje prakse vključevanja in izključevanja, ki v specifična okolja (denimo v gnečo, na mejo, pred stoletja poudaril, da je sebstvo rezultat družbenih določajo, kdo je prepoznan kot »eden od nas« in Stuart Hall (1997), ko je zapisal, da identitete vedno fizične. So gibljive, prepustne in spremenljive – a množico brez individualnih značilnosti, kot grozečo mediji begunce pogosto prikazujejo kot brezoblično ograje), ki krepijo občutek, da ne spadajo »med nas«. interakcij, identiteta pa je vselej relacijska – kdo ne. V antropologiji je dolgo časa prevladovalo oblikujemo jo v odnosu do drugih. Hall (1997) je pokazal, da imajo reprezentacije – torej prepričanje, da so kulturne razlike posledica načini, kako ljudi in skupine prikazujemo in o njih izoliranih življenjskih svetov, ki se niso srečevali. V kulturnih študijah se izraz drugost (angl. otherness) govorimo – vedno določen učinek. Niso odsevi Barth pa je pokazal nasprotno: meje med skupinami uporablja za označevanje načinov, kako posamezniki obstoječih razlik med ljudmi, ampak mehanizmi, obstajajo kljub temu, da – ali prav zato, ker – med ali skupine opredeljujemo sebe v razmerju do preko katerih te razlike dobijo pomen. Ko druge slednjimi potekajo stiki. Meje med »nami« in »njimi« tistih, ki jih umeščamo zunaj svojega simbolnega prikazujemo kot »zaostale«, to kaže, da smo mi torej ne nastajajo zaradi pomanjkanja stikov, temveč in družbenega okvira. Gre za procese, v katerih »napredni«. Če so oni »leni«, smo mi »delavni«. zaradi stikov – trgovine, porok, migracij. Ne izginejo neka skupina – pogosto tista z več družbene 25 niti tam, kjer je stikov veliko, pogosto se celo utrdijo. Obstajajo lahko tudi tam, kjer so kulturne prakse Kaj razkrivajo šale in zakaj jih R N I skoraj identične. Npr., v dveh sosednjih krajih, kjer K U LT U včasih ne razumemo? A S T prebivalci govorijo isti jezik in si delijo številne K O N T R navade, lahko obstaja jasno razdelana predstava, Ste že kdaj slišali šalo, ob kateri so se ljudje smejali, kdo spada v eno skupino in kdo v drugo. Identiteta vam pa ni bilo jasno, kaj je smešno? Ni nujno, da je torej ni toliko vprašanje »vsebine«, kot je rezultat bil vic »slab«, morda si le z drugimi poslušalci niste razmejitve: bolj kot to, kar »mi smo«, je pomembno, delili istih kulturnih predpostavk. Humor skoraj kako se ločujemo od tistih, ki to »niso«. vedno potrebuje skupen kontekst – poznavanje jezika, zgodovine, družbenih vlog, celo stereotipov. Podoba, ki jo ima neka skupnost o sebi, je pogosto Vici pogosto niso le smešne zgodbe, temveč odvisna od tega, s kom se primerja. Švedski ogledalo naših predstav o tem, kdo smo »mi« in etnolog Orvar Löfgren (1989) je pokazal, da evropski kdo so »oni«. Na območju nekdanje Jugoslavije narodi predstave o sebi pogosto utemeljujejo na so še vedno razširjene šale o Muji in Hasu, dveh Bosancih, ki se vedno znova znajdeta v nerodnih, posplošenih razlikah med severom in jugom. Ko se naivnih ali absurdnih situacijah. Kot je pokazal Švedi primerjajo s sredozemskimi narodi (denimo Vučetić (2004), so te šale v Sloveniji in na Hrvaškem s Španci ali z Italijani), ki jih vidijo kot »brezskrbne« Slika 4: Ko vas Italijan povabi na kavo, ima verjetno v mislih espresso – ne filter kave, ne kapučina ob utrjevale stereotipe o »preprostih«, »nerodnih« ali treh popoldne. in »vročekrvne«, sebe opisujejo kot »dolgočasne«, »malo počasnih« Bosancih. V Bosni pa so krožile kot »čustveno zadržane« ter »obsedene z redom in s samoironija, kot smeh na lasten račun, ki je gradil točnostjo«. Ko pa se primerjajo s Finci – svojimi občutek skupnosti. Pogosti so bili tudi drugi vici, v severnimi sosedi – ali z Rusi, ki jih pogosto katerih so (bili), denimo, Slovenci predstavljeni kot »skopuški« in »dolgočasni«, Dalmatinci kot »leni«, stereotipizirajo kot še bolj »sive«, pa se Švedi opišejo Črnogorci kot »še bolj leni«, Srbi kot »glasni« in kot nekoliko bolj »sproščeni«, skoraj »boemski«. »nepopustljivi«, Hrvati pa kot »preveč ponosni« in Löfgren je to razložil kot težjo k iskanju »zlate kulturnega okolja, ki ne pozna lokalnih stereotipov, bi Slika 9: na način, da svojo »normalnost« postavijo nekam v ob teh šalah verjetno ostal resen. »bahavi« (Vučetić, 2004). Toda nekdo iz drugega sredine«: nacionalne identitete se pogosto oblikujejo Humor pogosto povezuje ljudi, a deluje le v skupnem navidezno sredino med tiste, ki jih imajo za preveč kulturnem kontekstu. sproščene (a nezanesljive), in tiste, ki jih vidijo kot 26 preveč toge (a učinkovite). Tudi Angleži zase pravijo, milejši načini konstrukcije drugosti. Eden izmed njih, okuse in nasmeh domačina, ki razume želje da so »zanesljivejši« in »učinkovitejši« kot Francozi ki je danes še vedno zelo razširjen, je eksotizacija. obiskovalca. Toda prav ta pričakovanja sprožijo ali Španci, a manj »togi« kot Nemci ali Skandinavci Gre za način reprezentacije, ki kulturnih razlik značilno zanko sodobnega turizma: kar turisti želijo (Löfgren, 1989). In Slovenci? Verjetno ste že kdaj ne demonizira, temveč jih idealizira. »Drugi« so videti kot »pristno«, domačini pogosto začnejo slišali razlago, zakaj nismo niti Balkan niti Nemčija, predstavljeni kot skrivnostni, zapeljivi, čustveni, ponujati kot takšno. Ne gre nujno za prevaro ali temveč ravno nekje vmes, ravno prav »normalni«. duhovno poglobljeni ali telesno osvobojeni – vselej izumljanje tradicije, temveč za selektivno oblikovanje pa zaznamovani z domnevno »pristnostjo«, ki naj bi in estetsko preoblikovanje tistega, kar naj bi Stereotipi in podobe drugosti pa ne delujejo le manjkala zahodnemu svetu. V evropski zgodovini predstavljalo neko kulturno okolje. Kulturne prakse, na ravni vsakdanjih primerjav, temveč pogosto se je ta fascinacija z »eksotičnim« izražala na ki so morda že izginile iz vsakdanjega življenja, se za vzpostavljajo tudi razmerja moči. Prav na to je različne načine. Že v 18. stoletju so si evropske potrebe obiskovalcev oživijo; druge se poenostavijo v svojem temeljnem delu Orientalizem opozoril aristokratinje – kot modni eksperiment in statusni ali tržno prilagodijo. Obred, ki je bil nekoč povezan Edward Said (1996). Analiziral je, kako so evropske simbol – dale slikati portrete v orientalskih oblačilih, z verskim koledarjem, se zdaj izvaja vsak večer ob kulturne in znanstvene ustanove – zlasti literatura, pogosto s turbanom in z vzorčastimi kostumi. Stene isti uri – ne zaradi domačinov, temveč zato, ker akademska vednost in mediji – stoletja ustvarjale nekaterih domov so krasile tapete s tropskimi listi takrat prispe avtobus turistov. Prodajalci na tržnici politično motivirano izkrivljeno podobo »Orienta«, ali zebrina koža. Še danes pa so npr. v reklamah, ponujajo »tradicionalne« izdelke, ki jih domačini nikoli torej Bližnjega vzhoda in Azije, kot »nerazvitih«, filmih, popularni kulturi in tudi vsakdanjem govoru ne uporabljajo, a ustrezajo pričakovanjem glede »iracionalnih« in »nevarnih« krajev. Pokazal je, da pogosti motivi »skrivnostnih gejš«, »zapeljivih latino »pristnega« spominka. pri tem ni šlo le za skupek predsodkov, temveč za ljubimcev« ali »duhovno razvetljenih vzhodnih trdovraten sistem vednosti, ki se je oblikoval skozi Dean MacCannell (1976) je tovrstne prakse opisal modrecev«. diskurzivne prakse – načine govora, pisanja in s pojmom uprizorjena pristnost (angl. staged reprezentiranja »drugih« – in ki je odločilno vplival authenticity). Pokazal je, da prav turistično iskanje na to, kako so Evropejci razumeli svet. Prav zato je »pristnega« paradoksalno vodi v ustvarjanje 3.4 Turistična podoba orientalizem postal tako vpliven: omogočil je, da insceniranih kulturnih izkušenj – v svojevrstno »drugega« so predsodki dobili status vednosti, ki je oblikovala predstavo, v kateri domačini nastopajo kot liki v politike, upravičevala kolonialne posege in utrjevala lastni kulturi, ne pa kot njeni vsakdanji nosilci. V Ko potujemo kot turisti, pogosto želimo tudi odnose nadrejenosti ter podrejenosti. takem okviru se kultura ne kaže kot dinamična in »izkušnjo kulture« – nekaj, kar razumemo kot Poleg orientalizma, ki je izrazito negativna »drugačno«, »tipično« ali »pristno«. Pričakujemo večplastna družbena praksa, temveč kot gledališka reprezentacija »drugih«, obstajajo tudi na videz barvite tržnice, tradicionalne noše, »eksotične« scena. Plesi, noše, jedi, navade ali arhitektura, ki so 27 pričakovanjem obiskovalcev. Antropolog Noel B. K O N T R Pariz je ena najbolj obiskanih turističnih destinacij Salazar (2012) pravi, da turisti nikoli ne potujejo brez na svetu. Mesto luči, ljubezni, umetnosti in elegance. pričakovanj. Vnaprej so »opremljeni« s podobami Podobe romantičnih ulic, očarljivega vzdušja, – turističnimi imaginariji – o tem, kako naj bi kraj ali brezčasne lepote in vonj sveže pečenih baget so so iztrgani iz vsakdanjega konteksta in prilagojeni R N I Kulturni šok v Parizu K U LT U A S T bili v nekem trenutku izbrani kot »tipični« ali »pristni«, ljudje izgledali. Ti imaginariji, oblikovani skozi reklame, vtkani v turistične imaginarije, ki jih obiskovalci razglednice, filme ali popotniške zgodbe, delujejo nosijo s seboj, še preden sploh stopijo v mesto. Slika 4: Ko vas Italijan povabi na kavo, ima verjetno kot nekakšen filter, skozi katerega nato doživljamo Toda soočenje z realnostjo je lahko povsem v mislih espresso – ne filter kave, ne kapučina ob obiskani kraj. Zato v perujskih Andih ženske vsak drugačno: prometni zamaški, množice turistov in treh popoldne. dan oblečejo tradicionalna oblačila, ker vedo, da preobremenjeni natakarji, ki niso prav nič podobni bodo turisti želeli fotografijo »pristne Indijanke«. filmskim klišejem ali potovalnim katalogom. Za nekatere je ta razkorak tako velik, da doživijo močan V Marakešu se na trgih odvijajo »avtentične« kulturni šok. Pariški psihiatri so v 80. letih prejšnjega predstave – krotilci kober, pripovedovalci zgodb stoletja ta pojav poimenovali pariški sindrom: in bazarji –, ki so namenjene predvsem pogledu nekateri obiskovalci – še posebej japonski – doživijo obiskovalcev. Tudi beneške gondole, ki so bile intenzivno razočaranje, ki ga lahko spremljajo nekoč vsakdanje prevozno sredstvo, danes služijo tesnoba, omotica ali slabost (Viala idr., 2004). Težava predvsem kot kulisa za romantično izkušnjo: ni v Parizu samem, temveč v razliki med idealizirano predstavo in doživeto izkušnjo. Slika 10: gondoljerji nosijo črtaste majice in pojejo Pariz, kot ga obljubljajo razglednice. serenade, da bi obiskovalcem pričarali pričakovano »italijansko« vzdušje. Na Baliju je turizem spodbudil celo nastanek zjutraj v posebej urejenem turističnem gledališču. ženske, pri čemer se poudarja estetska in vizualna posebnih različic tradicionalnih plesov. Eden izmed Priredba vključuje vnaprejšnji povzetek zgodbe v privlačnost, zlasti z razkošnimi kostumi in okrašenimi njih je barong, duhovni obredni ples s transom, ki angleškem jeziku, številne komične vložke in igralske maskami. Da bi nagovorili vse večje število turistov simbolizira boj med dobrim in zlim. V vasi Singapadu interpretacije, ki jih v tradicionalni obliki ni bilo. Tudi iz vzhodne Azije, so celo prilagodili masko glavnega se danes ta ples vsakodnevno izvaja za turiste zasedba se je spremenila – nekatere vloge, ki so lika, da bi bila podobnejša kitajskemu levu. Ritualni v skrajšani, enourni različici. Predstave potekajo bile v preteklosti rezervirane za moške, zdaj igrajo elementi, kot so molitve ali duhovni blagoslovi, pa so 28 iz turistične verzije skoraj povsem izključeni. Ta ples koreografirane odrske nastope, ki jih izvajajo poklicni 3.5 Večperspektivnost: je tako postal predvsem spektakel – prepoznavna, umetniki v veliki gledališki dvorani. V vaseh, ki so razumeti svet z različnih zornih poenostavljena in tržno prilagojena podoba »balijske predstavljene, ne živi več nihče. V ospredju ni več kulture«, namenjena zabavi (Barker idr., 2006). kolonialna nostalgija, temveč ideja o nacionalni kotov enotnosti in ohranjanju kulturne raznolikosti Kenije. Edward M. Bruner (2001) je primerjal tri primere Leta 1992 je svet slavil 500-letnico »odkritja« Tretji primer je iz luksuzne safari-ponudbe Out of turističnih predstav Masajev v Keniji in ugotovil, da Amerike. V Španiji so, denimo, pripravili veliko Africa Sundowner. Gre za dogodek na prostem se te lahko močno razlikujejo. Leta 1968, torej v času mednarodno razstavo in v bližini Seville zgradili ob sončnem zahodu, blizu razkošnih taborov v po kolonializmu (Kenija je neodvisna država postala pomanjšan svet, v katerem so paviljoni predstavljali rezervatu Masai Mara. Medtem ko gostje srkajo leta 1963), je britanska družina Mayers odprla različne kontinente, ki naj bi jih simbolno povezal koktajle in uživajo v sproščenem ambientu, se pred turistično prizorišče (Mayers Ranch), kjer so Masaji Krištof Kolumb. Zgradili so tudi replike njegovih njimi odvija nastop masajskih moških, ki izvajajo nastopali kot bojevniki za tuje obiskovalce. Imeli so treh ladij, ki so še vedno na ogled v pristanišču, plesne točke, pozirajo za fotografije in z obiskovalci lesena kopja, rdeča ogrinjala in pobarvana telesa. iz katerega je izplul na svojo prvo odpravo preko sproščeno kramljajo. Spektakel združuje lokalne Niso pa smeli nositi sodobnih oblačil ali ur. Čeprav Atlantika. Italija je ob tej priložnosti obnovila plesne elemente s podobami iz globalne popularne so nekateri govorili angleško, z obiskovalci niso smeli pristanišče v Genovi in poudarila, da Kolumb kulture, ki so se uveljavile v hollywoodskem filmu vzpostaviti stika. Po predstavi so turisti nadaljevali vendarle prihaja od tam. V ZDA so izdali spominske Moja Afrika (angl. Out of Africa ), kjer prijazni z ogledom skrbno negovanega angleškega vrta, kjer kovance z njegovim likom. Televizije so predvajale domačini služijo predvsem kot kulisa za romantično so jih Mayersovi pogostili s čajem in kolonialnimi tematske oddaje o njegovem »junaškem podvigu«. zgodbo med Meryl Streep in Robertom Redfordom, anekdotami. Celotna izkušnja je bila zasnovana kot Papež pa je v Latinski Ameriki daroval posebno ter Disneyjevi risanki Levji kralj (angl. The Lion King ). uprizoritev kontrasta med »primitivnimi divjaki« mašo, s katero je obeležil začetek evangelizacije V tem kontekstu Masaji niso več predstavljeni kot Masaji in »civiliziranim« zahodom. Zaradi kritik o »Novega sveta«. Zdelo se je, da se je svet za trenutek »divjaki« ali nosilci nacionalne dediščine, temveč izkoriščanju in kolonialni simboliki je prizorišče že strinjal z zgodovinsko pripovedjo o Kolumbu. A kot prijazni in dostopni Afričani, ki pojejo pesem prenehalo delovati. Drugi primer, ki ga je analiziral v istem letu so se v številnih mestih v Latinski »Hakuna Matata«, ki jo je uglasbil Elton John (Bruner, Bruner, je predstava Masajev v kulturnem centru Ameriki in ZDA zvrstili protestni shodi. Plakati so 2001). Bomas of Kenya v Nairobiju, ki ga je po osamosvojitvi sporočali: »Kolumb ni odkril Amerike – priplul je na ustanovila kenijska vlada z namenom promocije že poseljeno celino.« Staroselske skupnosti in tudi kulturne dediščine. Tam nastopajo tudi Masaji, nekateri drugi ljudje so takrat opozarjali, da ta dan njihovi plesi, petje in obredi pa so preoblikovani v zanje ni praznik, ampak začetek kolonialnega nasilja, 29 prisilnega spreobračanja, suženjstva in razseljevanja. posebej pomembno: pogosto smo prepričani, da je pa tudi naš pogled – tako kot pogled drugih – vedno Namesto o »odkritju« so govorili o »invaziji«. Nekateri naš pogled nevtralen, da smo »objektivni«. V resnici izhaja iz nekega mesta. In to mesto ni nikoli prazno. so simbolično sežigali Kolumbove kipe, v mestu Berkeley v Kaliforniji pa so Kolumbov dan (12. je kasneje uradno storilo tudi več držav: Venezuela je Različni pomeni riža R N I leta 2002 ta dan razglasila za oktober) preimenovali v dan staroselskih ljudstev. To dan upora staroselskih K U LT U prebivalcev, Riž ni le kulinarična sestavina. Ima namreč številne A S T Argentina ga je leta 2010 preimenovala družbene in simbolne pomene. Npr., ko z njim K O N T R v dan spoštovanja kulturne raznolikosti, v Boliviji pa posipajo mladoporočence, predstavlja simbol ga od leta 2011 imenujejo dan dekolonizacije. plodnosti, obilja in sreče. Arjun Appadurai (1981) Gre le za besede? Pravzaprav ne. Gre za način, gastropolitike, je pokazal, da je riž v južni Indiji celo sredstvo s katero se vzpostavljajo razmerja kako pripovedujemo zgodbo – in predvsem, kdo jo moči in hierarhije. Sorta riža, način priprave in čas, pripoveduje. Z evropocentričnega zornega kota je ko ga ponudijo, niso naključni. Najboljši riž prejmejo bil Kolumb heroj, raziskovalec, začetnik nove dobe. gostje z visokim statusom, preprostejše sorte pa Z vidika staroselcev pa je bil tujec, ki je skupaj z ljudje nižjega položaja ali tujci. Fino polirana bela drugimi evropskimi kolonizatorji prinesel bolezni, zrna uporabljajo v ritualih in za daritev bogovom. Riž izkoriščanje, uničevanje kultur in izkoreninjenje tudi razmerje med ljudmi in božanskim, s čimer tako ne strukturira zgolj družbenih odnosov, ampak jezikov. Obe pripovedi temeljita na dejstvih, a ju prispeva k ohranjanju družbenega in kozmičnega oblikuje različen zorni kot. Ena zgodovina – dva reda. Tudi na Japonskem riž ni le hrana. Predstavlja popolnoma različna pogleda. simbol skupnosti in kolektivne identitete. Emiko Ohnuki-Tierney (2004) je pokazala, da je biti Večperspektivnost pomeni prav to: sposobnost Japonec skozi zgodovino pogosto pomenilo »tisti, prepoznavanja, da isti dogodek, isti prostor ali ki jedo riž«. Riž je dolgo veljal za vez, ki je Japonce isti odnos lahko doživljamo na različne načine, povezovala med seboj in jih hkrati razlikovala od odvisno od tega, kje stojimo, kaj vemo in katere »drugih«, denimo tistih, ki so jedli proso ali pšenico. izkušnje nosimo s seboj. Pomeni zmožnost zavrteti kot vez med ljudmi in božanskim. Cesar vsako leto v V šintoističnih obredih ima še vedno osrednjo vlogo zemljevid in si ogledati sliko z zornega kota, ki nam Slika 11: obredu niinamesai daruje novo žetev riža bogovom Riž ni le hrana, temveč tudi simbol s številnimi ni samoumeven. V medkulturnem okolju je to še in ga nato zaužije kot znak hvaležnosti za pridelek. pomeni. 30 3.6 Kako vemo, kar vemo? robu družbenih struktur. Naše vsakdanje izkušnje, nekaj danega, univerzalnega in nevtralnega. A v kultura, položaj v družbi – vse to oblikuje ne le resnici to, kar učenci in učenke spoznavajo kot Pri večperspektivnosti gre predvsem za to, kako gledamo na svet, temveč tudi, kaj v njem »uradno« zgodovino ali »objektivno« resnico, epistemološko vprašanje: kako vemo, kar vemo? sploh opazimo. Lorraine Code trdi, da znanje vedno pogosto odraža poglede tistih, ki imajo moč Znanje ni nekaj, kar bi preprosto obstajalo kot prihaja od nekje, z določenega zornega kota. Temu določati, kaj šteje kot vednost. Da bi bolje razumeli skupek objektivnih dejstev, ki čakajo, da jih pravi situirana vednost – ni absolutne vednosti, ki bi to raznolikost znanj, Banks predlaga tipologijo odkrijemo. Vsaka trditev o tem, kaj naj bi bilo res, je veljala za vse ljudi enako. Obstajajo le različni pogledi petih vrst vednosti. Osebna in kulturna vednost že vpeta v družbeni kontekst, v specifična razmerja – nekateri so uveljavljeni kot dominantni, drugi izhaja iz posameznikovih vsakdanjih izkušenj – iz moči, v zgodovino. Francoski filozof Michel Foucault pa so prezrti, utišani ali celo zanikani. V zahodni tega, kar se nauči doma, v skupnosti, skozi jezik, (2008) je to imenoval epistemološki tradiciji je bil kot zanesljiv vir znanja običaje, prepričanja. Popularna vednost je tista, red diskurza: gre za mrežo norm, pravil in razmerij, ki določajo, katere izjave dolgo priznan predvsem brezoseben, abstrakten, ki jo prevzamemo iz medijev, filmov, oglasov in so v nekem zgodovinskem trenutku sploh mogoče, razumsko čist opazovalec – v praksi pa je bil ta pop kulture. Pedagoška vednost je tisto, kar je sprejemljive, katere se štejejo za veljavne in katere skoraj vedno moški iz družbenega centra. Ženske so zapisano v učbenikih, učnih načrtih in priročnikih za ostajajo neslišane, potisnjene na rob ali označene bile pogosto obravnavane kot nezanesljive nosilke učitelje. Znanstvena oz. akademska vednost temelji kot iracionalne. Vednost je zato neločljivo povezana znanja: ne zato, ker bi bilo njihovo znanje manj na raziskavah in teoretičnih konceptih, ki naj bi bili z močjo: ne le, da moč oblikuje vednost, ampak tudi tehtno, temveč zato, ker so bile umeščene na rob objektivni, a so – kot opozarjajo tudi postmoderni vednost utrjuje moč. – kot subjekt, ki naj bi čustvoval, a ne vedel (Code, misleci – pogosto zaznamovani z interesi tistih, 1991). Tako, denimo, izpovedi žensk o spolnem ki jih ustvarjajo. Peta oblika pa je transformativna Podobno razmišlja kanadska filozofinja Lorraine nadlegovanju desetletja niso bile razumljene vednost, ki poskuša preizprašati domnevno Code (1991), ki poudarja, da je znanje vselej kot zanesljiv vir vednosti, temveč kot pretirani, nevtralne resnice, vključiti glasove iz marginaliziranih zaznamovano s perspektivo tistega, ki ga proizvaja. subjektivni ali čustveni odzivi. Šele z družbenimi skupin in omogočiti večperspektivno razumevanje V knjigi z naslovom Kaj ona lahko ve? (angl. What premiki, kot je gibanje #MeToo, so njihova pričevanja sveta (Banks, 2014). Can She Know?) opozori, da po navadi zanemarimo dobila status vednosti, vredne poslušanja – in vprašanje, Ker znanje ni nikoli nevtralno, tudi vsako pripoved kdo govori, kdo je sploh priznan kot verjetja. nekdo, ki – zgodovinsko, kulturno ali osebno – oblikuje lahko ve, ki ima dostop do znanja in čigar znanje šteje. Ni vseeno, ali nekaj pove ženska Podoben razmislek razvija tudi ameriški pedagog pogled tistega, ki jo pripoveduje. To, ali govorimo ali moški, pripadnik večinske ali manjšinske James A. Banks (2014), ki v svojih delih opozarja, o »odkritju« ali o »invaziji«, ni zgolj izbira besed – je skupine, nekdo z avtoriteto ali nekdo, ki stoji na da v šolah znanje pogosto obravnavamo kot razkritje gledišča, s katerega opazujemo svet. Čeprav 31 danes šolski učbeniki morda res več ne uporabljajo izraza »odkritje Amerike« – recimo, da je temu tako –, so dolgo časa povzemali in utrjevali prevladujočo, R N I Goljufanje ali pomoč na videz nevtralno različico te zgodovinske A S T K U LT U pripovedi. Šele transformativna vednost, ki vključuje sošolcu? K O N T R tudi perspektive staroselcev, afriških sužnjev, žensk Med preverjanjem znanja učenec komaj opazno in vseh tistih, ki so bili dolgo neslišani, omogoča pomigne sošolki in s pogledom pokaže na nalogo, celovitejši pogled ter priložnost, da učenci in učenke ki je ne zna rešiti. Sošolka za hip okleva, preveri z različnimi ozadji v učni snovi prepoznajo tudi svojo »situacijo v razredu«, nato pa rahlo obrne list, temveč za razumevanje, da obstaja več pripovedi, še posebej tam, kjer je velik poudarek na osebni odgovornosti in tekmovalnosti, bi tak prizor lahko različni zorni koti in izkušnje in da je pomembno, zgodbo. Ne gre za zamenjavo ene »resnice« z drugo, ravno toliko, da se vidi rešitev. V nekaterih okoljih, katere slišimo, katere predajamo naprej in katere posledicami. Drugod, kjer je pomembnejša razumeli kot goljufanje in kršitev pravil s strogimi učimo. Imeti v razredu učence priseljence je zato povezanost skupine, pa bi sošolkina gesta lahko lahko tudi prednost. Kot je pripovedoval učitelj pomenila nekaj povsem drugega – znak tovarištva in Sloveniji, pri obravnavi vsebin, ki so povezane z navade študentov na univerzah v ZDA, Franciji in Grčiji (Hendy idr., 2021), je pokazala tovrstne državami nekdanje Jugoslavije, pogosto izhaja prav geografije in zgodovine na eni od osnovnih šol v prijazne pomoči sošolcu. Raziskava, ki je primerjala iz učencev, ki prihajajo iz teh okolij. Njihove izkušnje, kazni stroge. V Franciji in Grčiji so manj natančno razlike. V ZDA so pravila glede prepisovanja jasna in pripovedi in znanje o navadah ter kulturi postanejo opredeljena, sankcije pa redkejše. Razlike so opazne dragocen vir učenja za ves razred. Tako učenci tudi v pogostoti tega početja: v ZDA je prepisovanje spoznavajo, da znanje ni le v učbenikih, ampak tudi »priznalo« 69,3 % študentov, v Grčiji 75,7 %, v Franciji med njimi – in da ima isti prostor ali prizor lahko več pa kar 96,4 %. V raziskavi so ugotovili, da kulturne zgodb in perspektiv. razlike pojasnjujejo skoraj polovico variance v pojavnosti prepisovanja – in da ne gre le za različno stroga pravila, temveč tudi za raznolika pričakovanja, Slika 12: kaj pomeni biti »dober sošolec«. Kulturne razlike so lahko povezane tudi z različnim razumevanjem prepisovanja v šoli. 32 D I DA K T I Č N A VA J A 3 Dve zgodbi, DRŽAVA A Ima eno največjih filmskih indus t 1.500 filmov na svetu (več ko letno). t N A M E N : P O T E K : Tri njena mesta sodijo med dese edišč na svetu. največjih urbanih sr oli leta Udeležence razdelimo v manjše skupine. Vsaka Na njenem ozemlju je ok tala ena najstarejših skupina dobi seznam dejstev o državi A in državi B. 700 pr. n. št. nas znanih univerz. Njihova naloga je, da na podlagi podanih podatkov ot 1.000 univerz. Danes ima več k poskušajo uganiti, za kateri državi gre, ter utemeljijo ečji vi veljajo za najv svojo izbiro. Skupine svoje ugotovitve predstavijo. ena država trij spoznavanje večperspektivnosti in Volitve v tej drža oces na svetu. demokratični pr Šele nato razkrijemo, da gre v obeh primerih za isto razumevanje, da lahko o isti državi očju DRŽAVA B Je med vodilnimi na podr državo – Indijo. Pojasnimo, da so vsi podatki pravilni, ehnologij. Približno 15 % pr (pa tudi družbi ali kulturnem okolju) informacijskih t a izpostavljajo različne plati: opis A se osredotoča večdimenzionalni r ebivalcev živi v obstajajo različne, selektivno izbrane evščini. na dosežke in razvoj, opis B pa na družbene in Skoraj polo vica delovno aktivne pripovedi, odvisno od zornega kota in gospodarske izzive. Sledi skupinska razprava o prebivalstva je zaposlene ga kmetijstvu. ga v cilja pripovedovalca. naslednjih vprašanjih: Stopnja pismenos ti znaša 7 8 %. (1) Kako bi dojemali to državo, če bi poznali samo Njeni prebivalci g 1.600 jezik P R I P O M O Č K I : eno od teh pripovedi? ov, uradno priznanih je 22. ovorijo več kot Več kot 2,5 milijona ljudi je okuženih dva opisa države (A in B), vsak z drugačne (2) Kako pogosto tudi sami oblikujemo svoje z virusom HIV . perspektive, listi za zapisovanje ali tabla. predstave na podlagi nepopolnih, enostranskih ali Približno 45 % pr dostopa do s ebivalcev nima celo zavajujočih informacij? vetovnega sple ta. (3) Zakaj je pomembno, da smo kritični pri iskanju in vrednotenju informacij (še posebej v dobi umetne inteligence)? 33 4 Kulturne mikroprakse vsakdana 34 4.1 Geste, simboli in telesne tehnike – kot so gibanje, drža, dihanje, umivanje ali Tudi povsem vsakdanje kretnje lahko v različnih spanje – razlikujejo. Po njegovih besedah se vsaka okoljih pomenijo nekaj povsem drugega. Dvignjen tehnike družba ne le sporazumeva po svoje, ampak tudi palec, ki ga v mnogih zahodnih državah uporabljamo spi po svoje. Temu razmisleku je pozneje sledil tudi kot znak potrditve ali odobravanja, je v nekaterih Televizijski skeč iz legendarne humoristične Pierre Bourdieu (1990), ki je pojasnil, da se družbene delih Bližnjega vzhoda dojet kot vulgarna žalitev – serije Leteči cirkus Montyja Pythona prikazuje in kulturne norme vpisujejo v telo kot habitus – podobno kot pri nas sredinec. Gesta »OK«, pri kateri Madžara, ki vstopi v majhno angleško trgovino in globoko zakoreninjene navade, ki jih razvijemo z palec in kazalec oblikujeta krog, v ZDA in številnih želi kupiti vžigalice. V rokah ima slovar fraz, ki pa življenjem znotraj določenega družbenega okolja. drugih državah pomeni »v redu«, v Braziliji in Turčiji je napačno preveden, zato možakar govori eno, pa lahko nosi nespodoben pomen in velja za hudo z rokami pa kaže nekaj povsem drugega. Najprej prodajalcu razloži, da ne bo kupil glasbene plošče, 4.2 Pozdravi, palci in druge žalitev. Kazanje s prstom, ki je pogosto v Evropi in ZDA, je na Filipinih in v Indoneziji nevljudno – tam saj je opraskana, nadaljuje pa, da je njegovo vodno kulturne zadrege pogosto pokažejo z dlanjo, obrnjeno navzgor, ali plovilo polno jegulj – pri tem pa z roko nakaže, celo z rahlim gibom ustnic. Žvižganje, ki ga marsikje kako kadi cigareto, in nato še z gesto prikaže, kako Nekatere geste so skoraj univerzalne – npr. nasmeh, povezujejo z navdušenjem ali s spodbudo, v prižiga navidezno vžigalico. Besedna zmešnjava, ki jo ki ga ljudje skoraj povsod povezujemo s prijaznostjo, Panami ali Kolumbiji velja za nesramno gesto z popestrijo številne kletvice in opolzkosti, se še nekaj z naklonjenostjo ali dobro voljo. Drugače pa je namigovanjem na spolnost. »Figa« – stisnjena pest, časa nadaljuje, konča pa se s krepkim udarcem po z gestami, ki dobijo specifičen pomen znotraj iz katere moli palec med kazalcem in sredincem prodajalčevem nosu. določenega kulturnega konteksta. Kot pravi Umberto – je v Rusiji ali Srbiji zmerljivka, v Braziliji pa znak Čeprav je omenjeni prizor smešen, spomni na za srečo in dobre želje. Nekatere kretnje pa imajo Ecco (2000), je vsak znak rezultat interpretacije, resničnost vsakdanjih medkulturnih srečanj. Ne celo nasprotne pomene. Kroženje kazalca ob sencu ki je umeščena v določen kulturni sistem. Kar je sporočamo le z besedami, ampak tudi z obrazno (delu obraza ob strani čela), kar v večini evropskih nekje znak humorja, je lahko drugje žalitev. Kar je za mimiko, gibi rok, držo in s pogledom. Tega pogosto držav nakazuje norost, na Nizozemskem pomeni, nekoga samoumevno, je lahko za drugega povsem niti ne opazimo, dokler nas kdo ne vpraša: »Zakaj da je nekdo posebej bister. Podobno velja za nerazumljivo. Tako se lahko v zadregi znajdemo že na sediš tako?«, »Zakaj si dvignil ta prst?«, »Zakaj ne prikimavanje in odkimavanje. Medtem ko večina domačem dvorišču, ko poskušamo razbrati kretnje gledaš v oči?«. Ko se učimo hoditi, pozdravljati ali Evropejcev prikimava za »da« in odkimava za »ne«, srednješolcev pred stanovanjskim blokom. Ali pa ko jesti, se pravzaprav učimo kulturnih vzorcev. Marcel je v Bolgariji ravno obratno – prikimavanje pomeni se odpravimo, recimo, v Italijo, sedemo v kavarno Mauss (1996), francoski sociolog in antropolog, je »ne«, odkimavanje pa »da« (Morris, 1994). in poskušamo razumeti, kaj pomeni, če nekdo z že v prvi polovici 20. stoletja opozoril, da se telesne iztegnjeno dlanjo potegne pod dvignjeno brado. 35 Številne geste sčasoma postanejo rutine. Rokovanje kulturnega scenarija, ki ga nenehno in vedno znova gostom – vhod v ger je namreč vedno obrnjen proti ob pozdravu, pokrivanje ust med smehom, vstajanje soustvarjamo. jugu. Prepovedani so sprehajanje, podajanje reči ob prihodu starejše osebe ali pokrižanje pred med podpornimi stebri sredi šotora ter naslanjanje jedjo niso zgolj osebne navade, temveč kulturno Kulturne navade, pa čeprav morda niso zapisane na stene in pohištvo. V šotoru se je vedno treba naučene prakse. Gre za družbeno normirane oblike ali izrečene, so za domačine pogosto popolnoma odkriti, klobuk pa ne sme biti obrnjen z odprtino telesnega izražanja, ki odražajo širše predstave o samoumevne. V Mongoliji, denimo, obstaja cel kup navzgor, ne smemo ga položiti na tla, poleg tega spoštovanju, sramu, veselju in drugih čustvenih ali navad in tabujev, na katere moramo biti pozorni, pa ne sme dotikati drugih klobukov. Ženske v geru moralnih vrednotah. Bourdieu (1990) jih imenuje če želimo vzpostaviti pozitiven prvi stik z domačini. ne smejo sedeti s prekrižanimi nogami, žvižganje je »utelešeni zgodovinski red« – vedenjski vzorci, Ko vstopamo v mongolski šotor (ger) moramo prepovedano, prav tako pitje čaja ali drugih pijač, ki se nam vtisnejo v telo in jih pogosto izvajamo nujno stopiti čez prag, ne smemo pa ga pohoditi. medtem ko stojimo. Smeti ne smemo metati v brez pomisleka. Zgovoren primer so pozdravi s Po šotoru se gibljemo v smeri urinega kazalca in ogenj, saj ga s tem onečastimo, posodo s hrano poljubom na lice – ali se izvede en, dva ali trije, sedemo na levo oz. zahodno stran, ki je namenjena vedno podajamo samo v eni smeri, pri čemer kdo začne, ali gre res za poljub ali le dotik lic, je odvisno od lokalnih navad. V Bruslju si prijatelji Slika 13: Mongolski ger – običajno izmenjajo en poljub, v Ženevi tri, v Parizu prenosno prebivališče dva, po enega na vsako lice. A že nedaleč stran se nomadov, ki ima strogo družbeno organizirano pravilo spremeni: v Provansi so trije poljubi nekaj notranjost. običajnega, v Normandiji štirje, na Korziki celo pet. Te razlike kažejo, da poljubljanje ob pozdravu ni stvar »državne kulture«, temveč dogovorjene prakse, ki se lahko razlikuje že med dvema sosednjima mestoma. V Sloveniji pa je ta zadrega še posebej očitna – nekateri dajejo enega, drugi dva ali tri poljube, tretji pa nič, pri čemer nihče zares ne ve, kaj je »prav«. Rezultat so nerodni trenutki, ko se prijatelji »zaletijo« v dodatni ali manjkajoči poljub, pogosto v zadregi in s smehom. A prav ta negotovost je dober opomnik, da so tudi najbolj vsakdanje geste del 36 jo primemo z desnico, ki jo podpira levica. Skratka, pravil o tem, kako naj se vedemo, je ogromno, edini Globji poklon, več A S T jih preizkusimo upoštevati. Zakaj je to pomembno? K O N T R Le tako lahko iz prve roke spoznamo, kakšen način K U LT U R N I način, da jih pravilno in dosledno izvajamo, pa je, da spoštovanja življenja ima neka skupina ljudi. Ne kot turisti, temveč Na Japonskem je priklon običajen način kot gostje, ki poskušajo razumeti (Bezjak idr., 2014). pozdravljanja in izkazovanja spoštovanja. Čeprav se tujcem morda zdi kot preprost nagib glave, gre za premišljeno telesno tehniko, ki izraža odnos med 4.3 Oprostite, kje je stranišče? osebama, okoliščine srečanja in družbeni položaj. Ljudi, ki se znajo priklanjati »pravilno«, celo dojemajo kot privlačnejše. Poklon z naklonom približno 15 Z gestami se lahko marsikdaj tudi sporazumemo stopinj je namenjen vsakodnevnim, vljudnostnim in rešimo zadrego, ko z besedami ne moremo ali pozdravom. Globlji poklon, okoli 30 stopinj, se ne znamo pojasniti, kaj želimo. V takšni situaciji uporablja v formalnejših okoliščinah – npr. na se je pred leti znašel tudi eden od avtorjev tega poslovnih sestankih ali ob srečanju z nadrejenimi. priročnika (da bo identifikacija lažja, naj pojasnimo, Poklon, globlji od 45 stopinj, pa je rezerviran za da je moškega spola), ki ga je sredi Pekinga posebne priložnosti in pomeni globoko spoštovanje, hvaležnost ali opravičilo (Osugi in Kawahara, 2025). neznansko pritisnilo na malo potrebo. Sopotnico Pomembna pa ni le globina. Prehiter ali površno je prepričal, da se morata nujno ustaviti v kakšni izveden poklon lahko deluje kot znak malomarnosti, restavraciji, da se olajša. Stopila sta torej v prvo pretirano globok pa vzbudi zadrego, če ni v skladu gostilno in že na vratih je začel težiti natakarju: s kontekstom. Za tujce, ki želijo to gesto posnemati, »Vece, toilet, stranišče, toaleta, sekret ...« Ta je le je zmeda skoraj neizogibna: če se poklonijo preveč, odkimaval, saj ni razumel niti besede. Šele nazorna premalo, ob napačnem času ali v napačnem vrstnem redu, lahko nehote izpadejo nespoštljivo gesta z rokami pred mednožjem mu je v glavi ali komično. Če vas torej kdaj povabijo v Tokio, ne pretaknila kolesca in z roko je zamahnil nekam proti pozabite: vaša drža je že del pogovora. Slika 14: drugi strani ceste. Geste, kot je pozdrav, pomen dobijo šele znotraj kulturnega konteksta. 37 Popotnik se je odpravil tja in se ob tem počutil Takrat pa se je v temi nekaj zasvetilo. Ob njem je 4.4 Simboli kot kulturni nosilci kot nebogljena žabica, ki je morala v pradavni čepel domačin z vžigalnikom v roki, ki se je ravno pomenov računalniški igri prečkati prometno cesto. V Pekingu lotil velike potrebe, sočasno pa je prižgal cigareto. namreč vrvi na milijone avtomobilov, tamkajšnji Ves nasmejan je vprašal: »OK?« Hkrati je velikodušno Presenetijo pa nas lahko tudi simboli – znaki, promet pa temelji na zakonu močnejšega oz. razsvetljeval okolico. Zdaj se je šele razkrila podoba predmeti ali dejanja –, katerih pomen je pogosto hitrejšega. Nuja je tačas postajala vse hujša. Ves pekinškega javnega stranišča: stene so bile iz kulturno pripisan. Rdeče srce na papirju ni zgolj bled se je prebil na drugo stran ceste in gledal, kje golih zidakov, tla iz keramičnih ploščic, straniščnih geometrijska oblika v določeni barvi, temveč znak bi bilo lahko stranišče. Ker ga ni našel, je spet stopil školjk pa ni bilo nikjer. Le na tleh je bil dolg žleb, naklonjenosti ali ljubezni. Bela zastava ni samo kos v neko restavracijo in osebju z rokami nakazal, da poln iztrebkov in urina, nad katerim so se naprezali blaga, ampak sporočilo o premirju ali vdaji. Ameriški je stanje kritično. Natakarji so mu najprej pokazali še trije Prometejevi sotrpini. Odprtih ust se je antropolog Clifford Geertz je – kot smo že omenili – slike na jedilnem listu in poizvedovali, kaj bi si gost obiskovalec čudil dosežkom pekinške straniščne zapisal, da je kultura spletena iz pomenov, v katere želel izbrati, nato pa je nekomu potegnilo, da glavna civilizacije in skoraj pozabil na potrebo. Takrat pa so ljudje ujeti, simboli pa so niti, ki ta splet držijo obiskovalčeva potreba ni lakota. Napotili so ga v ga je nekdo tako močno sunil, da je skoraj zagazil skupaj. Simboli torej ne delujejo samostojno, temveč mračno uličico, kjer je naletel na skupino kuharjev, ki v kloako. Iz njegovega besnenja in kriljenja z rokami šele v povezavi s širšim kulturnim kontekstom. so sedeli na stopnicah. Ko so ga zagledali, so začeli se je dalo domnevati, da je gost predolgo zasedal Geertz (2019) je vpeljal tudi pojem gostopis navdušeno mahati in vpiti: »Hello, hello!« To pa je ugledno mesto in da se je za njim že nabrala vrsta. (angl. thick description; nekateri ga prevajajo še bilo tudi vse, kar so znali po angleško. Spet jim je z Ne da bi karkoli opravil, se je spet pognal čez cesto, kot »gostobeseden opis«, »groba deskripcija« ali rokami prikazal svoje želje in zraven srčno upal, da jih nazaj do restavracije, in zavpil: »Greva drugam!« celo »izdaten opis«), s katerim je poudaril, da za ne bodo napačno interpretirali. Takoj sta priskočila Brez odlašanja sta se popotnika odpravila v neko razumevanje stanja in situacije ne zadostuje le opis dva kuharja, ga zgrabila pod pazduho in ga odvlekla zahodnjaško restavracijo s hitro pripravljeno hrano, simbola – razumeti moramo, kaj ta v določenem nekam v temo. Ko so se ustavili, je bilo moč po kjer sta našla stranišče, bolj prilagojeno tujčevim okolju pomeni. To je ponazoril s primerom mežikanja vonjavah sklepati, da so končno prispeli na stranišče. etnocentričnim pričakovanjem (Bezjak idr., 2014). očesa: isti gib lahko pomeni nehoten trzljaj ali pa »OK? OK?« sta vprašala vodnika. »OK!« je pritrdil dogovorjeni znak za zavezništvo, ironijo ali skrivno obiskovalec in tako namignil, da ga lahko pustita sporočilo. Ključne so okoliščine, v katerih se pojavi. samega. Videl ni sicer skoraj ničesar, a je vseeno Še kompleksnejše simbolno dejanje je analiziral v naciljal nekam, kjer bi bila lahko odprtina. znameniti razpravi o petelinjih bojih na Baliju, torej dejavnosti, ki se zunanjemu opazovalca morda zdi 38 le eksotična igra na srečo, v resnici pa predstavlja denimo, registrske tablice z osmico (ali več njih) so med svetim in posvetnim, čistim in nečistim. Na simbolno igro moči, v kateri se razkrivajo družbene tam zelo iskane in lahko dosegajo visoke cene. podlagi primerjalne raziskave je pojasnila, kakšen napetosti, prestiž in status v lokalni skupnosti odnos imajo do nečistih snovi – in ljudi – v različnih (Geertz, 2019). Tudi simbolni pomen posameznih živali se med kulturnih okoljih. Smeti, odpadki in iztrebki po kulturnimi okolji močno razlikuje. Medtem ko njenem namreč niso le stvari, ki jim ne najdemo Kulturnospecifični pomen simbolov se pogosto pes v mnogih evropskih državah velja za simbol pravega mesta (matters-out-of-place, kot jim pravi kaže tudi v vsakdanjih stvareh. Bela barva, ki v zvestobe in prijateljstva, ga v nekaterih islamskih večini zahodnoevropskih družb pomeni čistost ali okoljih razumejo kot nečisto žival. Prašič, ki v slavje (npr. poroko), je v mnogih vzhodnoazijskih Evropi pogosto upodablja srečo in obilje – npr. kontekstih, kot sta Kitajska in Koreja, tradicionalna Slika 15: v obliki novoletnih figuric in hranilnikov –, je v V številnih dvigalih barva žalovanja. Rdeča, ki jo v Evropi povezujemo s judovski in islamski tradiciji povezan s prehranskimi ni gumba za strastjo ali z nevarnostjo, na Kitajskem simbolizira 13. nadstropje. prepovedmi in z nečistostjo. Bistvo te prepovedi srečo in blaginjo – zato je tam osrednja barva ni v higieni – torej da bi bil prašič umazan ali poročnih praznovanj, dekoracije in daril. Simbolni zdravju škodljiv –, temveč v kulturni razlagi, da se pomen določenih števil pa vpliva celo na arhitekturo. ne ujema s taksonomijo »čistih« živali: ima namreč V številnih evropskih in ameriških mestih boste parklje, a ne prežvekuje. Kot je opozorila britanska zaman iskali 13. nadstropje – vsaj če boste gledali antropologinja Mary Douglas (1973), je telo pogosto gumbe v dvigalu. V prepričanju, da ta številka simbolni zemljevid družbe. Pravila o hrani, oblačenju prinaša nesrečo, jo številni hoteli, bolnišnice in ali umivanju ne izražajo le osebnega sloga, temveč druge stavbe preprosto izpustijo. Pogosto manjka strukturirajo družbeno življenje, vzdržujejo občutek tudi pri številčenju sob, letalskih sedežev ali vrst v pripadnosti ter določajo meje med čistim in gledališču. V številnih vzhodnoazijskih državah ima nečistim, dovoljenim in prepovedanim, med »prav« podoben pomen številka 4, saj njena izgovorjava in »narobe«. zveni podobno kot beseda za »smrt«. Zato tam v dvigalih pogosto ni gumbov za 4., 14. ali celo 24. Ista avtorica, torej Mary Douglas (2001), se je nadstropje. Nasprotno pa številka 8, ki simbolizira v prelomnem delu Čisto in nevarno (v izvirniku srečo in bogastvo, velja za izjemno zaželeno – Purity and Danger) posvetila še vlogi odpadkov in iztrebkov, ki jim v družbi ne najdemo mesta, ter z njihovo pomočjo nadalje predstavila razmerje 39 v angleščini) in se jih zato skušamo znebiti ter jih umrlih. V zvezni državi Bihar, denimo, še vedno skoraj Simboli pa niso statični, nespremenljivi, ves čas vreči stran, temveč imajo pomembno simbolno polovico pokojnikov kremirajo na posušenih kravjih enaki; njihov pomen se lahko skozi čas ali v različnih vlogo pri konstituiranju in povezovanju družbe ter iztrebkih. Podobno tudi drugje v Indiji »kravjeke« kontekstih močno spremeni. Zgovoren primer opredeljevanju razmerij med ljudmi. Mary Douglas uporabljajo za očiščevalne namene: ponekod jih je svastika – starodavni simbol sonca, sreče in med drugim predstavi odnos indijskih ljudstev zažigajo in z dimom simbolno očistijo domove, z blaginje, ki ga že tisočletja najdemo predvsem do kravjih iztrebkov, ki jih pogosto uporabljajo pri mešanico kravjega blata in vode pa se umijejo tisti, v številnih azijskih tradicijah. V 20. stoletju je bil pogrebnih običajih, predvsem za obredno očiščenje ki so pokopali mrtve (Douglas, 2001). v Evropi radikalno preoblikovan, ko so ga nacisti prevzeli kot svoj emblem. Danes zato v mnogih delih sveta označuje nacionalizem, nasilje in sovraštvo, Copati doma, copati v šoli R N I v Indiji, Nepalu, Tibetu in drugod v Aziji pa ga še K U LT U vedno uporabljajo v verskih in kulturnih kontekstih, A S T K O N T R kjer ohranja svoj prvotni pomen. Podobno velja V številnih domovih v Sloveniji velja, da je prva gesta za mavrico, ki je bila nekoč predvsem simbol ob prihodu sezuvanje čevljev. Gostitelj pogosto ponudi copate, včasih celo namenjene prav obiskovalcem. To ni sreče, danes pa je postala globalno prepoznaven le stvar čistoče, temveč družbeno naučena praksa. Pravilo simbol gibanja za pravice skupnosti LGBTQIA+, kjer sezuvanja še posebej strogo velja v številnih azijskih in predstavlja ponos, raznolikost in svobodno izražanje bližnjevzhodnih kulturah, kjer je meja med zunanjim in identitete. V nekaterih državah – npr. na Poljskem notranjim svetom jasno simbolno označena. Nošenje copat je pogost običaj tudi v južni Evropi, nekoliko manj na – je ta simbol zato postal tudi predmet političnih severu. V Veliki Britaniji in tudi v ZDA copat ne nosi veliko napetosti. Tudi simbol goloba z oljčno vejico, ki ga ljudi, sezuvanje pa tam lahko celo vzbudi nelagodje, saj danes pogosto dojemamo kot simbol miru, ima razkrije nekaj, kar je običajno zakrito (stopala, nogavice, kompleksno zgodovino. V krščanski ikonografiji včasih celo luknje v njih). Da gre za kulturnospecifično simbolizira Svetega Duha, v zgodbi o Noetu pa prakso, se kaže tudi v šoli. Svetovalna delavka iz ene prinaša znak konca vesoljnega potopa. V 20. stoletju osnovne šole v Sloveniji je povedala, da so nekateri starši otrok priseljencev ob vpisu zelo začudeni, ko jim pove, da je postal simbol mirovniškega gibanja, zlasti po učenci pri pouku nosijo copate. »Šolski copati so jim taka drugi svetovni vojni, ko ga je kot emblem mirovne Slika 16: neznanka, da jim moram prav s fotografijo pokazati, kaj in konference v Parizu upodobil slikar Pablo Picasso. Šolski copati – nekaj samoumevnega v Sloveniji, a kje naj jih kupijo,« je dejala. povsem nenavadnega v mnogih drugih državah. 40 v nekaterih spletnih okoljih prepoznan kot namig Slika 17: na zadnjico, podobno kot jajčevec za moški spolni Digitalni simboli so oblika vizualnega jezika, organ. Simbol navpično sklenjenih rok, ki ga nekateri ki ga je včasih težko razumejo kot molitev, se drugod uporablja kot izraz razumeti, saj se pomeni zahvale ali prošnje. Klovn lahko pomeni smešnost, simbolov spreminjajo in nastajajo na novo. a tudi norost ali neiskrenost. Gre za novo, hitro razvijajočo se obliko simbolnega jezika, ki je vse prej kot univerzalna, saj se interpretacija simbolov pogosto spreminja glede na starost uporabnikov, digitalno okolje ali aktualne spletne trende. Tako smo še pred leti z rahlo nejevero opazovali nenavadne črno-bele vzorce, sestavljene iz na videz nesmiselnih kvadratkov na mizah v restavracijah, na vogalih plakatov ali ob vhodih v muzeje. Zdeli so se kot čudna digitalna pisava iz prihodnosti – nerazumljiva in brez očitnega pomena. Danes vemo, da gre za kode QR – grafične ključe do informacij. Če jih poskeniramo s telefonom, nas popeljejo do spletnih menijev, navodil, obrazcev ali zemljevidov. V galerijah odpirajo razlage umetnin, pri uličnih prodajalcih omogočajo brezstično plačevanje, na nagrobnikih pa vodijo do digitalnih spominov na pokojne. Ti simboli v obliki kode so postali eni V zadnjih desetletjih so nove razsežnosti simbolnega niso zgolj okraski, temveč nosilci pomenov, ki jih najzgovornejših znakov sodobnega sveta – tiho izražanja prinesla tudi digitalna okolja, kjer imajo uporabniki prepoznavajo znotraj določenih digitalnih povabilo, da pogledamo globlje, poiščemo povezavo osrednjo vlogo ikone, emodžiji in »reakcije«. Ti skupnosti. Vendar se tudi njihov pomen lahko ali odklenemo pomen. vizualni znaki pogosto nadomeščajo ali dopolnjujejo razlikuje glede na kontekst – npr., simbol breskve, besedilo. Srček, smeško, palec dol ali simbol ognja ki v prehranskem kontekstu predstavlja sadež, je 41 D I DA K T I Č N A VA J A 4 Geste in simboli v različnih kulturnih okoljih N A M E N : P O T E K : pogojenosti gest in simbolov, uporabljajo različne geste ali se vedejo na specifične načine (npr. način pozdravljanja, telesna drža, način sedenja). Njihova naloga je, da poskušajo ugotoviti, iz katerega kulturnega okolja bi lahko določeno vedenje spodbujanje medkulturne razvijanje zavedanja o kulturni Dejavnost poteka v dveh delih. Najprej udeležencem pokažemo fotografije ali kratke videoposnetke ljudi, ki občutljivosti in sposobnosti spoštljive izviralo in kaj naj bi pomenilo. Sledi skupna razprava o različnih interpretacijah in možnih nesporazumih. V komunikacije z ljudmi iz različnih različen ali celo nasproten pomen (npr. znak »OK«, dvignjen palec, številke, barve, emodžiji). Aktivnost izvedemo drugem delu vaje udeležencem predstavimo različne simbole in geste, ki imajo v različnih kulturnih okoljih kulturnih okolij. kot kviz ali igro: udeleženci poskušajo prepoznati, kaj določen simbol ali gesta pomeni v njihovem kulturnem okolju in kako je interpretiran drugje. Vajo zaključimo s skupno razpravo o tem, zakaj je razumevanje simbolnih pomenov pomembno za življenje v večkulturni družbi. P R I P O M O Č K I : računalnik, projektor, projekcijsko platno (ali interaktivna tabla), slikovno gradivo in/ali kratki videoposnetki. 42 4.5 Kdo zamuja, kdo prehiteva? linearnega zaporedja trenutkov, ki jih je mogoče potekajo hkrati. Dogodki se prekrivajo, nalog je razporediti, razdeliti in obvladovati. Ta predstava, lahko več naenkrat, pomembnejši od urnika pa so Ko rečemo, da je nekdo »točen kot ura«, pogosto ki se imenuje monokronija, temelji na ideji, da je medosebni odnosi. Če na cesti srečaš znanca, se ne pomislimo, da tudi za tem izrazom tiči kultura. zaželeno opravljati le eno stvar naenkrat ter da ustaviš, četudi zaradi tega zamujaš na sestanek. Hall Verjetno ste že kdaj čakali prijatelja, ki vedno zamudi ima vsak dogodek svoj začetek in konec. Čas je opisuje, kako v arabskih kulturah sestanki pogosto vsaj deset minut. Ali pa ste med potovanjem v tukaj kot vlak, ki vozi po tirih in ne čaka nikogar. nimajo točno določenega začetka in konca, dogovori tujini opazili, kako se čas lahko ustavi. Kava, ki traja Če nekaj zamuja, pomeni, da ovira red. Če nekaj so fleksibilni, prisotnost in odnos pa cenjena bolj tri ure, avtobus, ki pride, ko pride – če sploh pride, prehiteva, pomeni, da ruši strukturo. Ameriški kot točnost ure. Podobno v Mehiki zamuda ni stvar trgovina, ki se zapre sredi dneva. Morda ste pomislili: antropolog Edward T. Hall (1983) je monokronijo nespoštovanja, ampak dokaz, da so odnosi pred »Kako lahko tako živijo?« Toda red ni univerzalen. opisal kot časovno orientacijo, značilno za večino urniki. Pri teh sistemih ne gre za to, kateri je »boljši Čas, prostor, točnost, sedenje, gibanje – vse to zahodnoevropskih in severnoameriških družb. V teh ali slabši«, temveč predstavljata različne kulturne niso le biološke ali fizikalne kategorije, temveč tudi okoljih ljudje čas pogosto doživljajo kot dragoceno načine organiziranja življenja. Monokroni sistemi kulturne prakse. Urejajo naš vsakdan, določajo, kdaj dobrino – nekaj, kar se porablja, prihrani ali izgublja. omogočajo visoko produktivnost in točnost, a in kako se srečujemo, s kom se pogovarjamo, kako Nemci in Švicarji so po Hallovih opazovanjih znani po lahko omejijo širši kontekst ali kreativnost. Polikroni dolgo čakamo, kdaj rečemo »Dovolj«. In prav te strogi točnosti in strukturiranosti, Američani pa sicer sistemi poudarjajo celovitost in odnose, a otežujejo samoumevnosti pogosto postanejo vidne šele pri dopuščajo manjša odstopanja, a je tudi tam čas natančno planiranje. Sistema sta kot olje in voda – medkulturnih srečanjih. V nadaljevanju se bomo organizacijsko načelo vsakdanjega življenja. »Čas je logično in empirično povsem različna, njuno mešanje ustavili pri vprašanju, kako različne kulture razumejo denar« v teh družbah ni le metafora, ampak temeljna pa pogosto vodi v nesporazume (Hall, 1983). čas in prostor – ne kot abstraktni kategoriji, temveč organizacijska logika, ki strukturira delo, odnose in kot vsakdanja okvira, ki oblikujeta naše vedenje, družbeno življenje (Hall, 1983). V šolskem okolju se to Zanimiv primer tovrstnega neskladja je Hall doživel odnose in doživljanje sveta. Poglejmo najprej čas. kaže v urnikih, ki razdelijo dan na enote po 45 minut, v Grčiji. Med obiskom Patrasa mu je receptor v v natančno določenih rokih in v pričakovanju, da bo hotelski avli med poletno siesto, medtem ko se Če vprašamo, zakaj zamujanje ni lepa navada, bi je on odločal, kako bo preživel popoldne, rekel: vsak trenutek zapolnjen s produktivno dejavnostjo. povprečni Slovenec – kakršenkoli v svoji domnevni »Odločite se že. Čas je vendar denar.« Hall opisuje, povprečnosti že je – verjetno odgovoril nekaj v Polikronija je drugačna časovna logika. Prisotna kako absurdno mu je to zvenelo sredi grške sieste, smislu: »Ker je nespoštljivo do tistih, ki čakajo.« je v arabskem svetu, Latinski Ameriki, Turčiji in kjer čas nikamor ni hitel, ljudje so posedali v senci, V tem odgovoru je nekaj globljega kot zgolj mediteranskih kulturah, kjer čas ni dojet kot linearna življenje pa je teklo v ritmu, ki bi ga v Ameriki družbena norma. V ozadju je predstava časa kot črta, temveč kot mreža odnosov in dogodkov, ki opisali kot počasnega. Stavek »čas je denar« je 43 v tistem kontekstu zazvenel kot tujek. Kot dokaz, ki prihaja iz polikronične kulture, lahko strogo Čas torej ni en sam, temveč je časov več. Čas tudi ni da tudi znotraj enega kulturnega okolja ni enega razdeljenost časa doživi kot hladno, formalistično »naravno dan« in samoumeven – in ni zgolj fizikalno samega časa, temveč da čas vedno nosi s seboj ali celo odtujeno, medtem ko lahko nekdo iz dejstvo. Je tudi družbeno-kulturna struktura, ki predstave, norme in vrednote tistih, ki ga živijo Slovenije v polikronični časovni kulturi dobi občutek določa, kdaj je nekaj »pravočasno«, »prepozno« ali (Hall, 1983). V vsakem okolju živijo ljudje z različnimi kaosa, nedoslednosti ali celo neodgovornosti in »prehitro«. In ko te strukture niso enake, se začnejo časovnimi praksami. A vendar, koncept monokronije nespoštovanja. medkulturni nesporazumi. Antropologi in sociologi in polikronije nam pomaga razumeti, zakaj nekdo, opozarjajo, da je tudi linearni čas kulturni konstrukt, ki temelji na zgodovinski izkušnji modernizacije, industrializacije ter krščanski predstavi časa kot zgodbe z začetkom in s koncem. Za razliko Organizacija mednarodnega R N I od tega pa za ciklično dojemanje časa, ki je K U LT U značilno za številne azijske in afriške kulture, velja A S T dogodka K O N T R razumevanje časa kot kroženja in ponavljanja. Dnevi se menjujejo kot cikli, letni časi se vračajo, življenje Ena izmed avtoric priročnika je med organiziranjem prehaja iz enega stanja v drugo in nazaj. Npr., v konferenc v Dubaju v praksi izkusila, da tudi pri dogodkih ne mnogih tradicionalnih družbah v zahodni Afriki je gre brez razmisleka o pričakovanjih in navadah udeležencev, ki prihajajo iz različnih kulturnih okolij. Kakšno hrano naročiti pomembnejši ritem narave kot koledarski datum. za kosilo, ali je treba prilagoditi odmore za čas molitve ali Kot ugotavlja britanski socialni antropolog Jack kdaj začeti s programom, je samo nekaj izzivov, s katerimi Goody (1977), so v mnogih agrarnih skupnostih leta se je soočala. Če se predavanje začne ob 9. uri, to za večino označevali po dogodkih v naravi – kot »leto velike nemških in severnoevropskih udeležencev pomeni, da ob suše« ali »leto obilne letine« –, in ne po številskih 8.55 že sedijo v dvorani in čakajo. Za udeležence z Bližnjega zaporedjih. Podobno kitajski lunarni koledar in vzhoda pa navedena ura pomeni le okvirni začetek, zato je zanje povsem »normalno«, da se predavanje začne tudi hindujski časovni koncept kalpa čas razumeta s polurno zamudo. Verjetno si lahko predstavljate, da kot neskončno zaporedje ciklov, kjer konec vedno tisti, ki so prišli »točno«, dolgo zamujanje takoj pripišejo pomeni nov začetek. »neprofesionalni« organizaciji, ne pa kulturnim razlikam. Organizator se tako znajde med dvema različnima kulturama časa – in mora na domiselne načine poskrbeti, da dogodek kljub temu steče. Tudi določanje ure začetka programa konference je Slika 18: lahko medkulturni izziv. 44 Kako dolga je minuta? R N I Za raziskovanje teh kulturno pogojenih vzorcev rabe K U LT U prostora je Hall (1966) uporabil pojem proksemika . A S T K O N T R Stavek »Počakaj minuto« ne pomeni povsod enako. Lahko Razvil je model štirih osnovnih prostorskih con, pomeni takoj, čez nekaj časa ali preprosto takrat, ko ki jih je opredelil glede na značilne razdalje med bo človek utegnil. Robert Levine (1997) je ugotovil, da posamezniki v vsakdanji komunikaciji. Intimna imajo ljudje v različnih kulturnih okoljih različen občutek razdalja (do približno 45 cm) je namenjena najbližjim za trajanje ene minute. V eksperimentih, kjer so morali odnosom z družino, s partnerjem ali z otrokom. udeleženci brez ure oceniti, kdaj je minuta minila, so bili Japonci, Američani in Avstrijci pogosto zelo natančni. Osebna razdalja (45 cm do 1,2 m) je značilna za Nasprotno pa so prebivalci Brazilije in Libanona minuto v pogovore med prijatelji in znanci. Socialna razdalja povprečju občutili kot precej daljšo, včasih tudi dvakrat (1,2 m do približno 3,5 m) je običajna za formalne daljšo od njenega dejanskega trajanja. Primerjal je tudi pogovore ali interakcije v javnosti, medtem ko javna »hitrost življenja« v 31 državah. Meril jo je s tremi kazalniki: hitrostjo hoje mimo določenih točk v mestnem središču, razdalja (nad 3,5 m) označuje komunikacijo s širšo učinkovitostjo poštnih storitev (koliko časa traja, da oseba javnostjo, npr. pri predavanjih ali nastopih. Čeprav ur. Na vrh seznama najhitrejših držav se je uvrstila Švica, Slika 19: okolji obstajajo precejšnje razlike. Simbol švicarske točnosti so železniške ure, kupi znamko in odda pismo) ter točnostjo javno dostopnih so te razdalje zgolj okvirne, med različnimi kulturnimi sledile so ji Irska, Nemčija in Japonska. Med najpočasnejšimi znane po svoji natančnosti in značilnem rdečem državami so bile Mehika, Indonezija in Brazilija. V mediteranskih, latinskoameriških, arabskih in sekundnem kazalcu. številnih afriških družbah so fizične razdalje med sogovorniki pogosto manjše, dotiki pogostejši, 4.6 Kdo stoji preblizu? razlikujejo razdalje, ki jih ljudje ohranjamo med prijateljstva, odprtosti in pristnosti. Nasprotno pa očesni stiki pa daljši. Bližina je razumljena kot znak seboj v vsakdanjih interakcijah. S tem, kako blizu prostor«, s tem ne govorimo le o njegovem vedenju, zavzamemo ali kako se gibljemo, sporočamo pogosto umaknili, če sogovornik stoji preblizu, odnose, vloge in meje. Tako kot se naučimo govoriti temveč tudi o kulturnih normah, ki določajo, saj bodo to doživeli kot vsiljivost ali celo kot vdor jezik, se naučimo tudi »prostorskega jezika« svoje kolikšna bližina je »primerna«. Edward T. Hall (1966) v osebni prostor. Med obiskom Nemčije je Hall Ko pravimo, da »nekdo nima občutka za osebni stojimo, koliko bližine dopuščamo, koliko prostora pomeni spoštovanje zasebnosti. Ljudje se bodo v ZDA in severnoevropskih državah večja razdalja je pokazal, da način, kako uporabljamo prostor v okolice – in ta postane opazen šele takrat, ko ga opazil, da sogovorniki sedijo strogo frontalno drug nekdo »ne govori pravilno«. medosebnih stikih, ni univerzalen, temveč kulturno nasproti drugega in da že majhen premik stola pogojen. Opisal je, kako se v različnih družbah 45 lahko zmoti občutek prostorske urejenosti. Nek da se sogovorniku ne približaš prehitro ali preveč V večkulturnih okoljih lahko razlike v razumevanju nemški uradnik je obiskovalcem stole kar pritrdil neposredno. Gibanje v prostoru zato pogosto telesne bližine hitro postanejo vir nesporazumov na tla, saj ga je motilo, da bi jih pomikali sami in poteka v loku, v pogovor pa se ne vskoči takoj, saj je in nejevoljnih pogledov. To velja tudi za bližino in s tem nenadzorovano vstopali v njegov prostor. vljudno pustiti trenutek tišine (Hall, 1966). razdaljo med predstavniki različnih spolov. Npr., Tudi na Japonskem cenijo razdaljo. Spoštljivo je, ponekod je povsem sprejemljivo, da se fant in dekle v javnosti držita za roke, se objemata ali poljubljata. Drugod je takšno vedenje lahko razumljeno kot preintimno, neprimerno ali pa je celo prepovedano. Nekaj, kar je za nekoga »preblizu«, je za drugega Kje ze začne in konča vrsta? K U LT U R N I lahko »ravno prav« ali celo »predaleč«. To se je A S T pokazalo tudi v primeru, ki se je zgodil na eni K O N T R osnovni šoli v Sloveniji. Učiteljica državljanske vzgoje V številnih okoljih pri čakanju v vrsti velja: kdor pride prej, pride na vrsto prej. Npr., v Veliki Britaniji se ljudje pogosto je učencem sedmega razreda dodelila nalogo v postavijo v ravno linijo tudi tam, kjer to ni nujno. A povsod parih, a je eden izmed učencev z muslimanskim ni tako. V Braziliji, npr., ljudje pogosto ne stojijo drug za verskim ozadjem zavrnil delo s sošolko in izrazil drugim, ampak v obliki razpršene gruče. Ker linija ni jasna, željo, da bi raje sodeloval s sošolcem. Učenka sproti vzpostavljajo družbeno dogovorjeni vrstni red (Mann, se je počutila prizadeto, učiteljica pa se je 1969). Pomembno ni le zaporedje prihoda, temveč tudi, kako se »znajdeš«. Pri tem ima posebno vlogo znašla pred vprašanjem, ali gre za kršitev šolskih jeitinho – družbeno sprejemljiva spretnost, s katero se vsakdanje pravil ali za kulturno pogojeno predstavo o tem, zagate ali ovire rešujejo z iznajdljivostjo in s poznanstvi kakšna interakcija med spoloma je »primerna«. (Amado in Brasil, 1991). Podobno kot Radovan – lik v Če kulturnih razlik ne razumemo – ali jih vsaj ne Vojnovićevem romanu Đorđić se vrača –, za katerega poskušamo razumeti –, jih lahko prehitro vrednostno čakanje v čakalnici pomeni, da se v Sloveniji ni dovolj dobro interpretiramo. Razumevanje proksemičnih vzorcev »znašel«. »Pa ni bila fora v tem, da on ni mogel čakat. Fora je bila, da on ni smel čakat. Ker če je nekje čakal, je to nam lahko pomaga, da ne hitimo s sodbo, ampak pomenilo, da tam nobenega ne pozna. Da je on edini čefur skušamo zaznati, kakšna kulturna logika je v ozadju na svetu brez veze« (Vojnović, 2021, str. 70–71). tega, kako ljudje določajo meje bližine, razdalje in Slika 20: Ravna vrsta je kulturna praksa, ne univerzalna oblika čakanja. stikov. 46 Kaj pomeni biti D I DA K T I Č N A VA J A 5 SCENARIJ B SCENARIJ A SCENARIJ C »točen«? Nika pride na obisk k V šolo pride nov učenec V šolskem projektu učenci prijateljici Lani 30 minut iz Turčije. V šoli mu gre sodelujejo z vrstniki pred dogovorjenim zelo dobro, k pouku pa iz Nemčije. Slovenska časom. Lana je še v prihaja z nekajminutno skupina na videoklic pižami. Nika pravi, da na zamudo, a vedno dobre zamuja deset minut, zato N A M E N : volje. Razredničarka to obiske vedno pride prej, so ga nemški partnerji že saj noče zamujati. Lani začne obravnavati kot zaključili. Pozneje pojasnijo, razumevanje, kako lahko vedenje (kot disciplinski problem, pa se zdi nevljudno, da da oni takšno zamudo je zamujanje) nosi različne pomene v čeprav učenec trdi, da je gostje pridejo, preden je razumejo kot neresnost. različnih kulturnih okoljih ter razmislek pripravljena. »le malo zamudil«. o lastnih kulturnih predpostavkah. P O T E K : P R I P O M O Č K I : Udeležence razdelimo v tri manjše skupine. Vsaka skupina prejme en scenarij (A, B ali C). trije scenariji, ki prikazujejo različna razumevanja Njihova naloga je, da preberejo scenarij in skupaj odgovorijo na naslednji vprašanji: zamujanja v različnih kulturnih ali družbenih kontekstih. (1) Kako ste razumeli vedenje oseb v scenariju? (2) Kaj bi lahko pojasnilo ravnanja oseb? Ko skupine zaključijo z delom, predstavijo svoje scenarije in glavne ugotovitve. Sledi vodena razprava, v kateri povežemo različne poglede ter se vprašamo, kaj za nas pomeni biti »točen«. Vajo zaključimo z vprašanjem, ali so se udeleženci že kdaj sami znašli v situaciji, ko je bilo njihovo razumevanje časa drugačno od pričakovanja drugih, in kaj so se iz tega naučili. 47 4.7 Hrana ni le hrana ki jih je skrbno izbral pri lokalnih proizvajalcih. Bil starši vedno pripravili obilico hrane za na pot, ko se je zajtrk za deset ljudi. Sopotnik, Ljubljančan, je je kot študent vozil na sever v Milano. Gostja se je Zadnje jutro preden je ena od avtoric tega priročnika začudeno pogledal in rekel: »Ampak, saj tega ne ob tem le nasmehnila in rekla, da bosta z veseljem odšla z juga Kalabrije, je gostitelj pripravil zajtrk, ki moreva pojesti.« Gostitelj je le prikimal: »Vem, ampak vzela s seboj, kar bo ostalo. Njegove besede so v si ga človek zagotovo zapomni. Miza je pokala od pot do Slovenije je dolga. Pri nas vedno poskrbimo, njej prebudile nekaj znanega. Spomnila se je na vsega: siri, suhe mesnine, sadje in druge dobrote, da ljudje na poti niso lačni.« Povedal je, da so mu teto iz Prlekije, ki nikoli ne pusti, da bi kdo od nje odšel praznih rok: »Vzemi vsaj nekaj solate. Pa ravno sveže pečeni kruh imam.« In na mamo, ki vedno »za vsak slučaj« speče preveč peciva. Toda v pogledu Kdaj smo v Evropi začeli jesti z njenega sopotnika je bilo zaznati nekaj drugega – ne vilicami? A S T da je ta gesta gostoljubja presegla njegove meje K O N T R K U LT U R N I le presenečenje, ampak tudi rahlo nelagodje. Kot Vilice, ki jih danes razumemo kot povsem običajen ali celo pričakovanega in razumljivega. Odleglo mu je šele, ko nujen jedilni pribor, so bile ob prihodu v Evropo predmet je videl zadovoljstvo na obrazu gostitelja. posmeha in celo obsojanja. Ko je bizantinska princesa v 11. stoletju v Benetkah uporabljala zlato dvokrako V številnih kulturah »paket za na pot« ni zgolj obrok, vilico – kar velja za enega prvih zapisov uporabe vilic za namenjen potešitvi lakote. Je izraz gostoljubja hranjenje v Evropi –, je to veljalo za nekaj dekadentnega, in skrbi. Je gesta, ki utrjuje odnose in označuje celo bogokletnega, ker naj bi vilice »preveč spominjale na pripadnost. Nosi torej pomen, ki presega njegovo hudičevo orodje«. Zgodba o princesi in njeni »absurdni« hranilno vrednost. Francoski sociolog in antropolog vilici je med ljudmi krožila še dvesto let, v nekaterih verzijah Claude Fischler (1988) pravi, da prehranjevanje ni naj bi bila celo njena smrt – umrla je za kugo – posledica tega, ker je jedla z vilico. Še v 17. stoletju so veljale za zgolj biološka potreba, temveč kulturna praksa, skozi »čudne«, razen v Italiji – zaradi testenin. Nek popotnik je to katero skupnosti in posamezniki izražamo svoje opisal kot »tipično italijansko« navado. Vilice za sladkarije vrednote ter identiteto. »Povej mi, kaj ješ, in povem je imela tudi kraljica Elizabeta I., vendar je raje uporabljala ti, kdo si«, je nekoč zapisal francoski gastronom prste, ker je menila, da je nabadanje z vilicami neprimerno. Jean Anthelm Brillat-Savarin. Način, kako jemo (z so jih začeli uporabljati množičneje. A vse do začetka 19. Slika 21: Dolgo so jih uporabljali samo aristokrati, v 18. stoletju pa rokami, s priborom, med pogovorom, v tišini), s kom stoletja so se noži in žlice veliko bolje prodajali kot vilice jemo, kaj jemo in kaj zavračamo – vse to so kulturni Vilice so bile v Evropi dolgo razumljene kot »čudne« (Wilson, 2012). in »nepotrebne«. 48 označevalci, skozi katere ljudje prepoznavamo »oni«. Kultura gostoljubja pripadnost in razlikovanje, delimo svet na »mi« in R N I K U LT U V mnogih arabskih in vzhodnoafriških družbah Med obiskom pri bosanski družini gostiteljica K O N T R A S T je skupni pladenj – jed, postavljena na sredino prinese pladenj s pecivom. Gost se nasmehne mize, s katere jedci zajemajo z rokami – izraz in reče: »Ne, hvala.« Gostiteljica vztraja: »Samo poskusi, domače je.« Gost še enkrat odkloni. Šele skupnosti. Kdor vzame z istega krožnika kot drugi, po tretjem povabilu sprejme kos peciva. Gostiteljica s tem ne zgolj jé, temveč potrjuje vezi: tu sem, se nasmehne: »Tako je prav.« V tej interakciji ne gre sem eden izmed vas. V evropski kulinarični kulturi za oklevanje ali negotovost, ampak za družbeno pa je pogosto ravno nasprotno: vsak ima svoj pričakovani vljudnostni ritual: gost najprej odkloni, krožnik, svojo porcijo, vnaprej določeno razmerje gostitelj vztraja. Šele ta »igra« gostu omogoči, da med sestavinami in po možnosti celo estetsko nekaj sprejme, ne da bi bil videti pohlepen ali vsiljiv. dovršenost serviranja. Brskanje po krožnikih drugih – pa velja drugačno pravilo: če rečes »Ne, hvala«, V nekaterih drugih okoljih – denimo na Švedskem je lahko razumljeno kot nevljudnost – prestop v to pomeni točno to. Ponovno ponujanje bi lahko intimni prostor drugega. Hrana je torej globoko razumeli kot vsiljevanje. Gost bi utegnil ostati kuha, kdo streže, kdo izbira jedilnik, kdo začne jesti), nevljudnega. Kultura gostoljubja je – kot pove že njeno ime – povezana s kulturo. oblikuje rituale (prazniki, gostije, post) in strukturira vpeta v družbena razmerja: določa hierarhije (kdo brez peciva, gostitelj pa bi ga morda razumel kot Slika 22: čas (zajtrk–kosilo–večerja). V različnih družbah ima drugačno mesto – v nekaterih je središče vsakdana, – in še malo čez. Prazna miza ali skromen obrok bi Poglejmo primer zajtrka. V Sloveniji gre po navadi v drugih je zgolj funkcionalna nujnost. Obedovanje pomenila, da gost ni dobrodošel. V drugih kontekstih za nekaj preprostega – denimo kruh z maslom je ponekod družabni dogodek, ki vključuje sedenje, pa je izobilje lahko znak pretiravanja, vsiljevanja in in medom. V ZDA je zajtrk pogosto izdaten: jajca, pogovor in strukturo, vnaprej določen vrstni red – neotesanosti. slanina, toasti, palačinke. Na Japonskem pa je jutranji predjed (ali več njih), glavna jed, sladica – in se lahko obrok topel: vključuje riž, juho miso, ribe in vloženo raztegne čez več ur. Drugod je povsem običajno V vsakdanjem obroku je tako skrita cela mreža zelenjavo. Tudi naše babice in prababice so marsikje jesti med hojo ali med vožnjo. Tudi pričakovanja, pomenov, norm in simbolov, ki jih pogosto opazimo na podeželju še ne dolgo nazaj zjutraj skuhale juhe koliko hrane je »dovolj«, se razlikujejo. V nekaterih šele, ko se znajdemo v »tujem« kulturnem prostoru. ali druge jedi »na žlico«. Kaj je torej »pravi« zajtrk? okoljih velja, da je treba gosta nahraniti do sitega 49 Odgovora ne boste našli v kulinaričnem priročniku, a hkrati so jo spodbujali, naj poskuša tudi šolsko razmišljali, ali nas to, kar jemo, tudi predstavlja – in ampak v kulturnem kontekstu. Kot ugotavlja hrano. Kmalu je nehala hoditi na malico in se je počasi odkrivali, da hrana ni le stvar okusa, temveč Fischler (1988), imamo do hrane – in do tega, kar je v času odmora zapirala na šolsko stranišče, kjer del družinske tradicije, spominov in identitete. »primerno« jesti – pogosto zelo emocionalen odnos. je jedla svojo hrano. Ko so jo vprašali, zakaj, je Za mnoge je bilo to prvič, da so v malici nekoga Ne gre za okus, ampak za kulturno določene meje povedala, da so se sošolci norčevali iz njenega drugega videli zgodbo, ne zgolj »nekaj čudnega«. jédljivega: kaj hrana jè in kaj ni. Spomnim se dogodka obroka. Razredničarka je to izkoristila kot priložnost izpred nekaj let, ko je angleško govoreča gospa v eni za pogovor pri razredni uri. Učenci so skupaj od restavracij na jadranski obali začela na ves glas kričati od groze, ko ji je natakar prinesel célo pečeno orado, ki jo je naročila. Ribe z glavo na krožniku so drugod pa razlog za nelagodje. Medtem ko so v R N I ponekod znak svežine in spoštovanja do hrane – nekaterih delih sveta žuželke cenjena poslastica, jih A S T K O N T R Kako povemo, da nam je K U LT U drugod zavračajo kot nekaj nepredstavljivega – ne hrana teknila? zato, ker jih ne bi bilo varno jesti, temveč zato, ker Na Japonskem veljata cmokanje in srkanje pri presegajo kulturno mejo med »čistim« in »nečistim«, uživanju juhe ali rezancev za sprejemljivo, pogosto med »sprejemljivim« in »odvratnim«. celo zaželeno vedenje – kot znak, da oseba uživa v hrani. V nekaterih azijskih in bližnjevzhodnih okoljih Ko se otrok iz Bangladeša v šolski jedilnici prvič je, denimo, tudi riganje po obroku razumljeno kot sreča s svinjskim mesom, ga ne bo zavrnil zaradi sprejemljiv del prehranjevanja. V nekaterih drugih okusa, temveč zato, ker ga njegova kulturna matrica okoljih, kot sta Nemčija ali ZDA, pa velja, da se hrana označuje kot nesprejemljivega. Primer, ki se je ob koncu obroka pohvali z besedami, medtem ko zgodil na eni od osnovnih šol v Sloveniji, pokaže, so srkanje, riganje ali drugi zvoki razumljeni kot kako se nevidna meja med »domačo« in »tujo« Sloveniji se praviloma pričakuje, da je prehranjevanje nevljudni in »nekulturni« (Beeman, 2014). Tudi v hrano lahko spremeni v točko nerazumevanja ali tiho in zadržano. Otroke pogosto že zgodaj učimo, celo izključevanja. Učenka, ki je prišla iz Albanije, je da se pri mizi ne spušča zvokov: »Ne cmokaj, ne Slika 23: v šolo prinašala svojo domačo malico. Sprva so ji srkaj, jej lepo.« Način, kako izrazimo, da nam hrana tekne, se med to dovolili, saj je bila na te okuse in jedi navajena, kulturnimi okolji razlikuje. 50 4.8 Zakaj je »mamina kuhinja Sodelavec iz Bolgarije je nekoč ob pogledu na ocvrte novem kulturnem okolju izgubijo številna identitetna sardelice nostalgično dejal: »To so ribe iz mojega oprijemališča, kot so jezik, vsakdanje navade in najboljša«? otroštva.« V istem trenutku – čeprav fizično tukaj – običaji, ki so bili nekoč zanje samoumevni. Hrana, ki je bil za mizo doma. jo pripravljajo – čeprav recepte pogosto prilagodijo Ko ljudje rečejo, da »takšne potice, kot jo speče mama, ne dobiš nikjer« ali »Ob povratku domov sem Zato ima »mamina hrana« tako posebno mesto. razpoložljivim sestavinam –, pa jim ostane. Zato zgolj o okusu. Govorijo o pomenu, ki je vpisan v dovršena, ampak ker je bila prva, domača, »naša«. upor proti akulturaciji ali asimilaciji. Lahko pa je tudi to jed. Fischler (1988) poudarja, da okusi, vonji in In prav zato lahko nekatere druge jedi – četudi obratno. Primer tega so mladi iz severne Afrike, ki teksture, ki jih spoznamo v otroštvu, oblikujejo naše podobne – včasih začutimo kot »tuje«: ker v njih ni si najprej zaželel mamino govejo juho«, ne govorijo Ne zato, ker bi bila po objektivnih merilih najbolj še zavzeteje kot pred selitvijo. To je lahko tudi njihov mnogi v diaspori ohranjajo prehranjevalne navade – pri čemer »prava« seveda ni univerzalna oznaka, državo ne prinesejo le prtljage, ampak tudi okuse. ker želijo izraziti odmik od navad svojih staršev in se temveč kulturna norma. Ne gre le za prehranjevanje, Priprava »domače« hrane v tujini zato ne služi le identificirati z novim okoljem (Fischler, 1988). ampak za identitetna sidrišča – hrana kot dom, preživetju, temveč je oblika ponovne afirmacije predstave o tem, kaj je »dobra« ali »prava« hrana vpisanega našega spomina. Priseljenci tako v novo jedi – ne zato, ker jim ne bi bile všeč, ampak zato, v Franciji prenehajo jesti »tradicionalne« družinske kot zavetje, kot nevidna nit, ki nas povezuje z samega sebe v tujem prostoru. Ko priseljenka iz našimi začetki. Tisto, kar jemo doma, postane Indije v kuhinji pari rotije ali kuha dhal, ne pripravlja naša prehranska norma. Vse drugo ocenjujemo v le obroka – ustvarja kontinuiteto s preteklostjo, z primerjavi z njo. Zato lahko srečanje z novimi jedmi družinsko tradicijo in s skupnostjo, ki je ostala tam. sproži odpor, zadrego ali vsaj previdnost. Ko nekdo Sirijska družina, ki se je preselila v Slovenijo, je dolgo iz Slovenije na potovanju v Maroku zadržano brska iskala za’atar – zmes timijana, sumaka in sezama –, po krožniku tajina, ne gre nujno za izbirčnost – gre brez katere si niso znali predstavljali zajtrka. Ko so za jed, ki je ni vajen, za začimbe, ki ne vzbujajo jo končno našli, so rekli: »Hiša je zdaj spet dišala kot domačnosti, za strah pred neznanim ali pa preprosto dom.« za občutek, da je nekaj »drugačno«. In obratno, ko okušamo nekaj znanega, ne okušamo le jedi – Prav zato se etnične trgovine in restavracije ponovno doživljamo situacijo, v kateri smo jo prvič pogosto znajdejo v središčih večkulturnih mest ali zaužili: kuhinjo, kjer je dišalo po cimetu, ljudi, ki so priseljenskih naselij. Za priseljence pogosto niso le jedli z nami, občutke, ki smo jih ob tem doživeli. prostori oskrbe, temveč tudi družabni in simbolni prostori. Fischler (1988) pravi, da priseljenci v 51 D I DA K T I Č N A VA J A 6 BALUT Kaj je »čudna« hrana? V jajčni lupini kuhan račji CASU MARZU zarodek Ovčji sir z živimi ličinkami JUHA IZ KAMNOV N A M E N : Sardinija, Italija z zelenjavo Ulična hrana, pogosto P O T E K : Filipini, Vietnam Juha iz morskega kamna pogojenih predstav o opisov različnih jedi. Vsak udeleženec naj ribiči. Juha dobi okus iz še vedno iskan. Pogosto zaradi izgleda. hitro, intuitivno razvrsti jedi v tri kategorije: tem, katera hrana je alg, školjk in rakcev, ki so izzove odpor zaradi ličink z veseljem bi poskusil/-a, mogoče bi na kamnu ali v luknjicah. »čudna«. črvov. poskusil/-a, nikakor ne bi poskusil/-a. Kamna pred kuhanjem ne Nato v parih primerjajo in utemeljijo svoje ŠTAJERSKA KISLA prepoznavanje kulturno Udeležencem prikažemo nekaj fotografij in kuhinje. Od leta 2009 močjo. V drugih okoljih Včasih so jo kuhali le revni je v EU prepovedan, a lahko sproža nelagodje Del tradicionalne pastirske povezana z moškostjo in Dalmacija, Hrvaška operejo. fotografije in opisi različnih z naslednjimi vprašanji: Jajčeca mravelj, pražena Juha iz svinjskih parkljev, jedi z vsega sveta (lahko z maslom in s česnom NSENENE repov in ušes s kislo (1) Kaj je »čudna« hrana? natisnjeni ali prikazani na smetano Pražene zelene kobilice s Mehika zaslonu). P R I P O M O Č K I : razvrstitve (npr.: zaradi sestavin, izgleda, JUHA S SVINJSKIMI teksture). Sledi skupinska vodena razprava ESCAMOLES NOGICAMI (2) Ali bi bila lahko tudi naša »domača« čebulo in čilijem Slovenija, predvsem Sezonska in prestižna jed, hrana za nekoga drugega »čudna«? Uganda, Tanzanija, Štajerska imenovana tudi »mehiški Ruanda (3) Kaj nam ti odzivi povedo o kulturno kaviar«. Lahko izzove Tradicionalna regionalna pogojenih predstavah o hrani? Delikatesa in simbol odpor zaradi vključevanja jed iz pogosto zavrženih gostoljubja. »Čudnost« insektov. delov živali. Zavračanje Razpravo zaključimo s skupinskim izhaja iz evropskega tabuja je pogosto povezano z razmislekom o tem, da oznaka »čudno« do uživanja žuželk. njeno lepljivo teksturo in s pogosto ne opisuje hrane same, temveč prepoznavnostjo sestavin. naš odnos do nje, ki je kulturno pogojen. 52 4.9 Šopek za učiteljico vzpostavljanje odnosov in vezi med ljudmi. V tem družbene recipročnosti. Predmet te ekonomije pa smislu darilo ni zaključek nečesa, ampak začetek. so družbene vezi. Če ne vrneš, pretrgaš vezi. Če ne Začetek šolskega leta. Učiteljica stoji pred razredom sprejmeš, ne vstopiš v odnos. Če ne daš, se ne zgodi prvošolcev – nekateri so prestrašeni, drugi glasni, Ko je francoski antropolog Marcel Mauss (1996) nič. leta 1925 objavil znamenito razpravo Esej o daru, nenavadnega: trije učenci imajo v rokah vsak svoj ni pisal o šopkih rož, temveč o izmenjavi daril med To, kar se v vsakdanjem življenju zdi kot preprosto tretji polni pričakovanj. A zagleda tudi nekaj staroselskimi skupnostmi na Pacifiku, v Severni obdarovanje, se v nekaterih skupnostih razvije v učiteljico.« V razredu pa se za trenutek vzpostavi Ameriki in pri nordijskih ljudstvih. Ugotovil je, da kompleksne sisteme družbenih menjav, ki vključujejo šopek rož. Ko pristopijo k njej, rečejo samo: »Za dar ni zgolj predmet, ki gre iz roke v roko, temveč pravila, hierarhijo, prestiž in ritual. Najbolj znan neki osnovni šoli v Sloveniji, se ta prizor ponovi družbena praksa, ki temelji na vzajemnosti. primer, ki ga opiše Mauss (1996), je kula – krožni nenavadna tišina. Po pripovedovanju učiteljice na Obdarovanje je opredelil kot kompleksen proces sistem menjav med otoškimi skupnostmi na prihajajo z območja nekdanje Sovjetske zveze, izmenjave, v središču katerega je trojna obveza: Trobriandskih otokih v današnji Papui Novi Gvineji. vsako leto – a vedno znova preseneti. Učenci, ki dati, sprejeti in vrniti. Ko nekaj daš, ne izročiš samo Moški tam potujejo po natančno določenih rože. Podobno je zadnji šolski dan, ko darilo ni le stvari, ampak vstopiš v odnos. S tem vzpostaviš vez, pomorskih poteh in v točno določenem zaporedju imajo navado, da učiteljici prvi šolski dan prinesejo a tudi pričakovanje. Sprejeti dar pomeni priznati to izročajo dragocene predmete: rdeče školjkaste so otroka poučevali. Drobne pozornosti prinesejo vez. Zavrnitev darila pa lahko pomeni zavrnitev te ogrlice in bele zapestnice iz izrezanih polžjih hišic. za razredničarko, temveč tudi za druge učitelje, ki vezi ali celo napoved sovražnosti. A s sprejetjem A ti predmeti ne ostanejo pri prejemniku, temveč storijo tudi drugi učenci, zato ni tako izstopajoče kot darila se proces ne konča. Vrniti dar – ne nujno krožijo naprej med otoki – vsak v svoji smeri (ogrlice tudi za 8. marec in novo leto, vendar to pogosto v identični obliki in vrednosti ali takoj – pomeni v smeri urinega kazalca, zapestnice obratno). Te slišal prvi šolski zvonec. Na videz gre za preprosto potrditev, da odnos traja. Ne vračamo zato, ker bi bili menjave se nadaljujejo skozi generacije. Nevrnjeni šopek, izročen učiteljici, še preden je otrok sploh nekomu nekaj dolžni v ekonomskem smislu, temveč dar pa ni pozabljena malenkost, temveč motnja kaj se zares zgodi, ko nekomu nekaj podarimo? Kaj zato, da se vez ohrani. Vsaka skupnost določa, v družbenem ravnovesju. Drugi primer, ki prikaže gesto – izraz spoštovanja, hvaležnosti, pozdrav. A kaj je primerno dati, komu, kdaj in kako. Vrača se družbene razsežnosti obdarovanja, je potlač – če drugi učenci in starši tega običaja ne poznajo lahko z drugim darilom, s povabilom, z besedo – a praksa, ki jo je Mauss opisal na podlagi etnografskih bi pomenilo, če učiteljica darila ne bi sprejela? Ali pomembno je, da kroženje ni prekinjeno, da torej virov o ljudstvih s severozahodne obale Severne Darilo ni le predmet, temveč dejanje, ki ima družben »dar da dar«. Maussovo ključno spoznanje je, da je Amerike. Gre za ritualizirano tekmovanje v dajanju, in se začnejo spraševati, ali bi ga morali posvojiti? vsak dar zavezujoč. Je del moralne ekonomije, ki ne v katerem vodje skupnosti dobesedno izzivajo znak pozornosti ali velikodušnosti, temveč orodje za deluje po načelih tržne menjave, temveč po logiki drug drugega z obsegom, razkošjem in s simbolno pomen. V različnih kulturnih okoljih darila niso samo 53 težo svojih daril. Darovalec ne pokaže moči s tem, družbene hierarhije in utrjevanje družbenega 4.10 Ni vsak dar primeren da zadrži, ampak s tem, da razdaja – včasih tudi položaja. Tisti, ki prejme, mora ob naslednji do skrajne točke, ko se pred očmi drugih odreče priložnosti dati še več – sicer izgubi veljavo, vpliv, Mauss (1996) je pokazal, da je dar dejanje, ki vsej svoji lastnini ali jo celo uniči. Potlač ni zgolj dostojanstvo (Mauss, 1996). »Več kot daš, več vzpostavi odnos. Številni avtorji, ki so sledili radodarnost, ampak sredstvo za oblikovanje veljaš,« bi lahko rekli. njegovi analizi daru, poudarjajo, da dar svoj pomen pridobi šele skozi odnos – skozi izmenjavo, ki vzpostavi vez in omogoči vzajemno priznavanje. Mary Douglas (1990) celo pravi, da ne bi smelo biti Katere rože podariti? »brezplačnih« daril, ki jih nekdo da z namenom, da R N I ne bi bila vrnjena. Meni, da takšna darila ne gradijo K U LT U Čeprav rože pogosto veljajo za »varno« izbiro pri darilih, A S T vezi, temveč jih preprečujejo. Če dar podarimo K O N T R imajo nekatere sorte izrazite kulturne pomene. Npr., enostransko, brez možnosti vračila, s tem zavrnemo krizanteme so v številnih evropskih okoljih povezane s odnos – izstopimo iz kroženja, ki gradi vzajemno spominom na umrle. Rdeči nagelj je nekoč predvsem pri spoštovanje, solidarnost in družbeno povezanost. višjih slojih v Angliji veljal za neprimerno, celo vulgarno darilo. V Franciji še vedno velja, da nageljčki prinašajo Pogled na dar je obrnil filozof Jacques Derrida nesrečo. Bele nageljčke v Italiji uporabljajo predvsem za pogrebne vence, v Braziliji pa jih imenujejo »žeblji mrtvih«. (1992) z vprašanjem, ali dar sploh obstaja. Trdi, da V Marseillu rož ne podarjajo majhnim otrokom, v številnih bi »pravo« darilo moralo biti dano brez vsakršnega delih podsaharske Afrike pa si rezanega cvetja sploh ne pričakovanja – brez želje po povračilu, hvaležnosti podarjajo. V številnih azijskih kulturah to velja za vse rože ali priznanju. Če dar sproži vračilo, če vzpostavi v beli barvi. Pomembno je tudi število podarjenih cvetov. V vez in obvezo, potem ni več dar v pravem pomenu številnih evropskih kulturah je običajno podariti liho število, besede. Kar je torej za Douglasovo problem (če ni saj sodo število rož nosijo na pokopališče. Medtem ko je v vračila), je za Derridaja pogoj: vsakršna vez, vračilo ali Evropi in Braziliji primerno podariti en sam cvet, to ne velja za ZDA in Kolumbijo, kjer jih mora biti točno ducat. Razlikuje priznanje izniči dar. Proces vračanja – tudi če gre le se tudi oblika. V Evropi so to po navadi šopki z dolgimi za misel, da smo nekomu nekaj dolžni – pa se začne aranžmaji, kot je japonska ikebana (Goody, 1993). Slika 24: Takrat to ni več darilo, ampak izmenjava (Derrida, Šopek rož lahko nosi zelo različna sporočila. stebli, v južni Aziji venčki, v vzhodni Aziji pa zapleteni že v trenutku, ko prepoznamo, da smo nekaj prejeli. 1992). Če naj bi bil dar zares brez obveze, potem se 54 tega, da smo nekaj prejeli ali dali, sploh ne bi smeli njihova moč in vrednost izhajata prav iz tega, da A dar ni bil povsem brez cene, če jih je sprejem zavedati. A to je v praksi skoraj nemogoče. Derrida ostajajo izključene iz izmenjave. Tisto, kar se ne postavil v položaj dolžnic, ki naj bi svojo hvaležnost (1992) je to ponazoril s prizorom iz Baudelairejeve podarja (ali se ne sme podariti), utrjuje razliko med izrazile z delom, s poslušnostjo ali celo sprejemom proze Ponarejeni denar, kjer dva možakarja hodita tistimi, ki imajo dostop do teh dobrin, in tistimi, ki nove vere. Ko dar sproži občutek dolžnosti – kot v po mestu in srečata berača. Eden izmed njiju seže v ga nimajo. Tisti, ki te dobrine hranijo, so v prednosti primeru teh žensk –, razlika med darom in dolgom žep, pregleda kovance, loči ponarejenega od pravih – ohranjajo pripadnost, status, prestiž in družbeni obstaja le še v imenu. in prav tega – ponarejenega – izroči beraču. Ne po položaj. S tem se ustvarjajo in legitimirajo družbene naključju, ampak premišljeno, ob »pravem trenutku«. Ta dolžniška razmerja so pogosto prikrita in razlike, hierarhije in razmerja moči med ljudmi ter Kasneje o tem tudi pripoveduje. Gesta navidezne preoblečena v geste velikodušnosti. Pierre Bourdieu skupnostmi. Podarjeno in zadržano torej nista radodarnosti je bila skrbno načrtovana in namenjena (2002), ki je dar analiziral kot obliko simbolne nasprotji, ampak se medsebojno dopolnjujeta: tisto, učinkovanju. Ni šlo za spontano ali nesebično izmenjave, pravi, da pri darovanju praviloma kar se podari, dobi pomen tudi zato, ker obstaja dejanje, temveč za uprizoritev dajanja – gesto, ki je ne gre za zares nesebično dejanje. Vsak dar nekaj, kar se ne sme podariti (Godelier, 2005). želela nekaj sporočiti. Celo kadar se ne pričakuje namreč sproži določena pričakovanja ali koristi, ničesar v zameno, se že samo s tem, da nekdo ve, O družbenih neenakostih in procesih obdarovanja, ki niso nujno materialne, temveč prispevajo k da si dal, sproži povračilo – če ne drugega, vsaj v ki oblikujejo razmerja nadrejenosti in podrejenosti, simbolnemu kapitalu – torej k ugledu, spoštovanju obliki pripovedi, v kateri dar postane pripoznan in je pisal David Graeber (2013). Pokazal je, da v ali družbenemu priznanju. Po njegovem mnenju dar opazen. In v tem trenutku, pravi Derrida (1992), dar sodobnih družbah razlika med darom in dolgom ni nikoli ni »brez računice«, čeprav svojo preračunljivost preneha biti dar. vedno jasna – še posebej takrat, kadar vračanje prikriva. Ključno vlogo pri tem ima časovna ni dogovorjeno, a se vseeno pričakuje. V takšnih razdalja med darom in protidarom, ki ustvarja vtis Francoski antropolog Maurice Godelier (2005) je primerih lahko dar vzpostavi neenako razmerje, v spontanosti in nesebičnosti. Če bi do vračila prišlo pozornost usmeril drugam – ne k temu, kar ljudje katerem tisti, ki prejme, nosi breme dolga, ki ga ni takoj, bi to izgledalo kot menjava. Npr., če ti nekdo podarjamo, temveč k temu, kar zadržimo. Ugotovil je, mogoče natančno izmeriti ali poplačati. Prav ta prinese kavo, ti pa čez pet minut kavo kupiš njemu, da družbena razmerja nastajajo tudi z ohranjanjem neizrečenost omogoča, da dar postane sredstvo je to »poravnava«, ne pa dar. Po Bourdieuju (2002) določenih stvari izven kroženja. Nekateri predmeti – nadzora, torej ne le finančna obveznost, ampak se ljudje torej vedemo, kot da ne bi vedeli, da kot so sveti objekti, dediščine prednikov ali skrivna tudi moralna dolžnost (Graeber, 2013). To lahko sodelujemo v sistemu povračila – a ta »nevednost« znanja – se sicer prenašajo znotraj določenih skupin, ponazorimo s primerom, ko so misionarji v nekaterih ni naivna, temveč del širše družbene igre, v kateri vendar nikoli ne smejo biti zares podarjeni. Godelier kolonialnih kontekstih lokalne ženske obdarovali z »simbolna alkimija« omogoča, da se razmerja moči in jih imenuje neodtujljive dobrine in poudarja, da milom, oblekami in drugimi uporabnimi dobrinami. interesov prikazujejo kot gesta velikodušnosti. 55 Vsak dar torej ni primeren. Čeprav so darila ob praznikih, porokah, rojstnih dnevih in drugih morajo biti bankovci za poročno darilo novi, sijoči in načeloma pomembna v večini družb, se navade pomembnih dogodkih. A lokalne navade se lahko obrnjeni z obrazom navzgor, v darilih na pogrebih pa glede obdarovanja lahko zelo razlikujejo. Gre namreč zelo razlikujejo. Npr., na Japonskem (Rupp, 2003), stari, zmečkani in obrnjeni navzdol. za zapleteno družbeno prakso, ki je prepletena z vrednotami, normami in s pričakovanji določene skupnosti. Ko je Katherine Rupp (2003) preučevala prakse obdarovanja, je opazila, da ljudje zaradi R N I nelagodje. Kot pravi, se na Japonskem zato nekateri A S T K O N T R daril ne občutijo le veselja, ampak pogosto tudi K U LT U Zavijanje daril na Japonskem izogibajo obiskom rodnega kraja ali stikov s sosedi Na Japonskem je način zavijanja daril izjemno po potovanju – vse zaradi daril, ki bi jih »morali« pomemben. Vrvice za vezanje kuvert za pogrebe so prinesti. Bližnji prijatelji se včasih celo dogovorijo, bele, črne ali srebrne. Črna je lahko v kombinaciji da se ne bodo vabili na poroke svojih otrok, da bi se z belo, samo bela se praviloma ne uporablja. izognili obveznosti obdarovanja (Rupp, 2003). Včasih vrvice nadomestijo črte. Za praznovanja se uporabljajo srečne barvne kombinacije: rdeča Vprašanje, ali in kaj podariti, je torej lahko vir z belo ali zlata s srebrno; včasih tudi le ena barva. zadrege. Še posebej v medkulturnem kontekstu. Tudi Ovojnice za vesele priložnosti imajo v zgornjem desnem kotu dekoracijo, ki simbolizira morsko darila, ki se v nekem okolju zdijo povsem običajna, uho. Pomembni so tudi vozli. Za enkratne dogodke lahko drugje nosijo »neprimerno« sporočilo. Denimo, (npr. poroke in pogrebe) se uporablja musubikiri ali če vas povabijo na večerjo v Francijo, prinašanje nerazvezljivi vozel. Za dogodke, ki se ponavljajo (npr. Sloveniji skoraj folklorna, je tam lahko razumljena vozel, ki se zlahka razveže. Napačna izbira vozla je slabo znamenje: metuljčkov vozel na poročnem kot dvom v gostiteljev okus, in sicer v slogu: »Nisem vina morda ni najboljša izbira – gesta, ki je v rojstni dnevi), se uporablja chomusubi ali metuljčkov prepričan, da bo tvoje dovolj dobro, zato sem na rojstnodnevnem darilu pa, da je to zadnji rojstni darilu napoveduje hitro razvezo, nerazvezljiv vozel prinesel svojega.« Podarjanje denarja, ki je ponekod dan za to osebo. Ko je enkrat storjena napaka, je ni razumljeno kot brezosebno darilo, rešitev v zadnjem mogoče popraviti, tudi če se vozel ponovno zaveže Slika 25: hipu ali izhod v sili, kadar ne veš, kaj bi podaril, (Rupp, 2003). Japonske ovojnice za denar z vozli in morskimi je v številnih azijskih družbah ustaljena praksa ušesi. 56 5 Sklep 57 Ko smo začeli pisati ta priročnik, smo si zastavili Obstaja pa nekaj, kar lahko gojimo: odprtost, Vsak konec je hkrati lahko tudi začetek. Tako je tudi vprašanje, kako živeti in delati v svetu, kjer pripravljenost poslušati, sposobnost, da odložimo s tem sklepom: naj bo začetek vaše lastne poti večkulturnost ni le statistika, temveč vsakodnevna lastne predsodke in si priznamo, da tudi naše raziskovanja, spraševanja in ustvarjanja mostov v izkušnja. Zato smo vsebino gradili na tematikah samoumevnosti niso samoumevne za vse. svetu, kjer medkulturne razlike niso konec pogovora, iz vsakdanjega življenja – od gest, pozdravov in temveč njegov začetek. simbolov do hrane, daril in drugih drobnih praks, ki Če boste ob branju našli vprašanja, ki ostajajo se na prvi pogled zdijo samoumevne. A kmalu se je odprta – potem je to dobro. Če boste ob pokazalo, da so ravno tovrstne prakse pravzaprav naslednjem srečanju z učenci, s starši ali kolegi vsaj prelomne točke, kjer se kulture v vsej svoji za trenutek pomislili, da se za njihovim vedenjem kompleksnosti in izmuzljivosti srečujejo – in včasih morda skriva druga kulturna logika – potem je ta tudi trčijo. V njih se skrivajo in razkrivajo predstave o priročnik dosegel svoj namen. Ne zato, da bi ponudil tem, kdo smo »mi« in kdo so »oni«, kaj je »normalno« končne odgovore, temveč da bi spodbudil razmislek, in kaj je »čudno«. ki ga boste vi in vaši učenci nadaljevali v svojem vsakdanu. Vsebino priročnika uporabite na način, ki Namen tega priročnika nikoli ni bil razdeliti svet v bo za vas smiseln, bodisi kot navdih za pogovor, kot »tabelo razlik« ali določiti pravila za ravnanje. Želeli gradivo pri pouku ali kot izhodišče za izboljševanje smo pokazati nekaj drugega: da kulturne razlike ves lastnih pedagoških praks. Medkulturna vzgoja in čas tudi sami soustvarjamo. Navade, ki jih imamo izobraževanje sta namreč proces, ki se nikoli ne za samoumevne – od tega, kako stojimo v vrsti, zaključi, ampak vedno znova odpira nove priložnosti do tega, kako vemo, da je hrana »dobra« –, so del za učenje. kulturnih okvirov, ki jih pogosto opazimo šele takrat, ko se zlomijo, ko se srečamo z »drugimi«, ki svoje Naj bo ta priročnik torej povabilo: k raziskovanju, navade uresničujejo na drugačen način. k dvomu, k pogovoru. K temu, da boste v razredu ustvarili prostor, kjer razlike niso ovira, temveč To nas vrača k osnovnemu vprašanju: kako se vir učenja. In da boste pri svojem delu z mladimi učiti sobivati? Na to vprašanje ni enostavnega soustvarjali skupnosti, kjer večglasnost ni breme, ali enoznačnega odgovora in ga tudi ne bo. Ne ampak vrednota. obstaja priročnik, ki bi nas naučil, kaj storiti ali kako se odzvati v vsaki medkulturni situaciji. 58 6 Literatura 59 Amado, G., in Brasil, H. V. (1991). Organizational experiences (str. 31–52). John Benjamins Publishing Derrida, J. (1992). Given time: I. Counterfeit money behaviors and cultural context: The Brazilian Company. (P. Kamuf, prev.). University of Chicago Press. »Jeitinho«. International Studies of Management & Organization, 21 Bezjak, S., Podjed, D. in Bezjak, A. (2014). Medkulturni Douglas, M. (1973). Natural symbols: Explorations in (3), 38–61. odnosi, dialog in kompetence: strokovni priročnik. cosmology. Pantheon Books. Appadurai, A. (1981). Gastro-politics in Hindu South Ergo inštitut. Asia. Douglas, M. (1990). Foreword: No free gifts. V M. American Ethnologist, 8 (3), 494–511. Bourdieu, P. (1990). The logic of practice (R. Nice, Mauss, The gift: The form and reason for exchange Banks, J. A. (2014). An introduction to multicultural prev.). Stanford University Press. in archaic societies (W. D. Halls, prev., str. vii-xviii). W. education. Pearson. W. Norton & Company. Bourdieu, P. (2002). Praktični čut (J. Kernev Štrajn, Barker, T., Putra, D., in Wiranatha, A. prev.). Studia Humanitatis. Douglas, M. (2010). Čisto in nevarno: analiza (2006). Authenticity and commodification konceptov nečistosti in tabuja (M. Zidar, prev.). of Balinese dance performances for tourist Bruner, E. M. (2001). The Maasai and the Lion King: Študentska založba. consumption. V M. Smith in M. Robinson (ur.), Authenticity, nationalism, and globalization in African participation and (re)presentation language and cognition (A. McEwen, prev.). Harcourt (str. 215–224). Buettner, E. (2008). »Going for an Indian«: South Brace Channel View Publications. Cultural tourism in a changing world: Politics, tourism. American Ethnologist, 28(4), 881–908. Ecco, U. (2000). Kant and the Platypus: Essays on Asian restaurants and the limits of multiculturalism Barth, F. (1969). Introduction. V F. Barth (ur.), in Britain. The Journal of Modern History, 80(4), Fiske, S. T. (2017). Prejudices in cultural contexts: Ethnic of culture difference stereotypes (race, ethnicity, religion). Perspectives (str. 9–38). Little, Brown and Castles, S. (2009). World population movements, on Psychological Science, 12 (5), 791–799. Company. groups and boundaries: The social organization 865–901. Shared stereotypes (gender, age) versus variable diversity, and education. V J. A. Banks (ur.), The Bateson, G. (1935). Culture contact and Routledge international companion to multicultural Fischler, C. (1988). Food, self and identity. Social schismogenesis. education (str. 49–61). Routledge. Science Information, 27(2), 275–292. Man , 35, 178–183. Beeman, W. O. (2014). Negotiating a passage Code, L. (1991). What can she know?: Feminist Foucault, M. (2008). Vednost – oblast – subjekt. to the meal in four cultures. V P. E. Szatrowski theory and the construction of knowledge. Cornell (M. Dolar, ur., T. Erzar idr., prev.). Krtina. (ur.), University Press. Language and food: Verbal and nonverbal 60 Geertz, C. (2019). Interpretacija kultur (B. Kante in comparative analysis of the United States, Greece, Martikainen, J., in Sakki, I. (2021). Visual (de) V. Debeljak, prev.). Aristej. and France. Journal of Academic Ethics, 19(2), humanization: Construction of Otherness in 169–190. newspaper photographs of the refugee crisis. Ethnic Godelier, M. (2006). Uganka daru (S. Koncut, prev.). and Racial Studies, 44(16), 236–266. Študentska založba. Inštitut Frana Ramovša za slovenski jezik ZRC SAZU. (2014.) Kultura. V Slovar Mann, L. (1969). Queue culture: The waiting line as a Goody, J. (1977). The domestication of the savage slovenskega knjižnega jezika. Fran. https:// social system. American Journal of Sociology, 75(3), mind. Cambridge University Press. fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130& 340–354. Goody, J. (1993). View=1&Query=kultura The culture of flowers. Cambridge MacCannell, D. (1976). The tourist: A new theory of University Press. Klemenčič Mirazchiyski, E. (2024). Mednarodna the leisure class. Schocken Books. Graeber, D. (2014). raziskava državljanske vzgoje in izobraževanja (IEA Dolg: prvih 5000 let dolžništva Mathews, G. (2011). Ghetto at the center of the ICCS 2022): nacionalno poročilo – prvi rezultati. (B. Gradišnik, prev.). Založba /*cf. world: Chungking mansions, Hong Kong. University Pedagoški inštitut. of Chicago Press. Hall, E. T. (1966). The hidden dimension. Anchor Kroeber, A. L., in Kluckhohn, C. (1952). Culture: A Books. Mauss, M. (1996). Esej o daru in drugi spisi: uvod v critical review of concepts and definitions. Peabody delo Marcela Maussa. (Z. Skušek in R. Močnik, prev.). Museum of Archaeology and Ethnology, Harvard Hall, E. T. (1983). The dance of life: The other ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. University. dimension of time. Anchor Press. Hall, S. (1997). The spectacle of the »Other«. V S. Levine, R. (1997). Mead, G. H. (1997). Um, sebstvo, družba (D. Pogačnik A geography of time: The temporal Hall (ur.), misadventures of a social psychologist, or how in Ž. Pogačnik, prev.). Krtina. Representation: Cultural representations and signifying practices every culture keeps time just a little bit differently. (str. 223–290). Sage Miller, D., in Woodward, S. (2012). Blue jeans: The art Basic Books. Publications in Open University Press. of the ordinary. University of California Press. Hannerz, U. (1996). Lippmann, W. (1999). Javno mnenje (V. Zei, prev.). Transnational connections: Morris, D. J. (1994). Bodytalk: A world guide to Fakulteta za družbene vede. Culture, people, places. Routledge. gestures. Jonathan Cape. Hendy, N. T., Montargot, N. in Papadimitriou, A. Löfgren, O. (1989). The nationalization of culture. (2021). Academic dishonesty in higher education: A Ethnologia Europaea, 19, 5-24. 61 Morris, J. (2010). Making Italian espresso: Making Tylor, E. B. (1994). Primitive culture: Researches into Williams, R. (1958). Culture and society: 1780–1950. espresso Italian. Food & History, 8(2), 155–184. the development of mythology, philosophy, religion, Columbia University Press. art, and custom. Routledge. Ohnuki-Tierney, E. (2004). Rice as self: Japanese Wilson, B. (2012). Consider the fork: A history of how identities through time. Education About Asia, 9(3), Vertovec, S. (2007). Super-diversity and its we cook and eat. Basic Books. 4–9. implications. Ethnic and Racial Studies, 30(6), 1024–1054. Osugi, T., in Kawahara, J. (2025). Cultural difference in the effect of bowing on perceptions of Viala, A., Ota, H., Vacheron, M. N., Martin, P. in Caroli, attractiveness. Japanese Psychological Research. F. (2004). Les Japonais en voyage pathologique https://doi.org/10.1111/jpr.12571 à Paris: un modèle original de prise en charge transculturelle. Nervure: Journal de Psychiatrie, 17(5), Rupp, K. (2003). Gift-giving in Japan: Cash, 31–35. connections, cosmologies. Stanford University Press. Vinther, J., in Slethaug, G. (2014). Changing conceptions of the international classroom and the Said, E. W. (1996). Orientalizem: zahodnjaški pogledi good student? HERMES - Journal of Language and na Orient (L. Bogovič, B. Lešnik in I. Zabel, prev.). ISH Communication in Business, 27(53), 25–42. Fakulteta za podiplomski humanistični študij. Vučetić, S. (2004). Identity is a joking matter: Salazar, N. B. (2012). Tourism imaginaries: A Intergroup humour in Bosnia. Space of Identity, 4(1), conceptual approach. Annals of Tourism Research, 7–34. 39(2), 863–882. Vojnović, G. (2021). Đorđić se vrača. Beletrina. Tajfel, H. (1970). Experiments in intergroup discrimination. Scientific American, 223(5), 96–103. Welsch, W. (2001). Transculturality: The changing form of cultures today. Filozofski vestnik, 22(2), Tarlo, E. (2007). Hijab in London: Metamorphosis, 59–86. resonance and effects. Journal of Material Culture, 12(2), 131–156. 62 Viri fotografij Slika 1: Dreamstime Slika 16: Alenka Bezjak Mlakar Slika 2: Dreamstime Slika 17: Unsplash Slika 3: Unsplash Slika 18: Dreamstime Slika 4: Unsplash Slika 19: Dreamstime Slika 5: Dreamstime Slika 20: Unsplash Slika 6: Dreamstime Slika 21: Freepik Slika 7: Freepik Slika 22: Unsplash Slika 8: Dreamstime Slika 23: Freepik Slika 9: Freepik Slika 24: Unsplash Slika 10: Dreamstime Slika 25: Dreamstime Slika 11: Dreamstime Slika 12: Freepik Slika 13: Unsplash Slika 14: Dreamstime Slika 15: Dreamstime 63