Stran 5. Poučni in zabavni del. Le domu! Češki spisala A.Rehakova. Gospa Božkova je odpirala i danes kakor vselej s tresočima se rokama, z razburjenim srcem, v neizrekljivi skrbi pismo, ki ji je ravno došlo. Piše jej njena jedinica in ljubljenka, njena radost m ponos, njen celi svet, hči Blažena iz Merana, kamor je šla nevarno bolna iskat zdravja, in pismo jej je jedina tožba do matere, jedino koprnenje po domu. „Ne boj se zame, draga mamica", govori ta list. „Godi se mi bolje, nego si misliš. Ko bi me le nekaj ne mučilo. To hrepenenje po Tebi, po Češki! Veruj pa, da to teženje po domu hrabro premagam. Vender pa imam trenutke, ko si mislim, da se morem ozdraviti le doma, v tvojem naročju. Tu v hladni tujini, se mi zdi, steza smrt svoje roke po meni. Ali kaj govorim! Tako ne mislim, mamica moja. Ozdravim se, moram se ozdraviti. Ti in moja umetnost me ne pustita umreti. Za Vaju moram živeti. Prosim Te, zlata moja mamica, ne misli preveč na moje nesrečno domotožje. Saj veš dobro, kako me je zasledovalo doslej povsodi. Spominjaš se-li na moja pisma iz Monakova in iz Pariza? I tedaj, ko sem se polna moLi in življenja z navdušenjem vglab-Ijala v svoje študije, imela sem črne trenutke bridkega domotožja. Časih se mi je zdelo, da moram naenkrat vse popustiti in hiteti v Prago, na Tvoje srce. Moje družice v šoli umetnosti, ponosne hčerke velikih narodov, ali sicer dobre dušice, so se smijale meni ubogi, preprosti Čehinji in me nazivale ,-Mignon" zaradi moje, kakor se jim zdelo, blazne ljubezni do domovine. No, ta uboga, koprneča Mignon sem ostala, in zato, mamica, si ne delaj skrbi zaradi te moje slabosti. Potožim Ti in postane mi lažje. Sicer sem tu dobro preskrbljena. Moja gospodinja se zame zanima sočutno. In zdravje moje? Pomisli mamica, vsak dan morem se sprehajati, noči imam mirne, kašelj pojenjuje, mrzlica jemlje slovo. Tudi jedi mi boljše teknejo. Da, včeraj sem mogla prebiti celega pol dne na prostem. Slikala sem v svoj album. Krasna planinska lega Merana mi nudi dovolj tvarine za študije. Le zdravje, ko bi se mi le zdravje vrnilo. Toda Bog bo dal, da se bo zopet. — Videla boš, da Ti napravim še večjo radost, nego danes, ko Ti dokazujem z dolgim svojim pismom, kako zelo se je izboljšala moja bolezen. Ko bi tega domotožja ne bilo! Zdi se mi, da bi mi bilo čisto dobro, ko bi Te imela tu in bi Te mogla objeti. In vender vem, da si z vsemi svojimi mislimi neprestano pri meni, da me grliš v naročju svoje ljubezni po dnevi in po noči. Jaz se moram ozdraviti. Le še jeden mesec, in pri Tebi sem, mamica moja, najboljša izmej vseh na svetu! Poljubljam Tvoji zlati roki in prosim, vroče prosim, ne boj se za Svojo Blaženo". Gospa Božkova je z nova in z nova čitala z resnim očesom drago pismo. Šest tednov je bivala njena Blažena že v Meranu, in dan za dnem ji je doslej došlo poročilo od nje. Toda pisala je vedno le nekoliko vrstic, in dasi se je v vsakem pismu pohvalila, kako se očitno boljša njena bolezen, je bilo vender spoznati po pisavi, kako težko piše, kako se premaguje. Danes ji je pisala prvič daljši dopis, in ta je bil vznemirjeni materi v njeni žalostni skrbi vir moči, žarek nadeje v smrtni bridkosti. Oživila, okrepčala se je. In ves teden so prihajala daljša dobra poročila. Prišel pa je dan, ko ni prejela pisma. Bilo je to prvič v celem času, kar je bila Blažena v Meranu. Gospa Božkova se je tresla vsa. Vedela je dobro, da bi njeno dete, ki pozna skrbljivost matere svoje, pisalo samo besedico, ko bi moglo. Časih se je tolažila, da se je morda pošta zakasnila ali da se je list izgubil. Ali takoj jo je prešinila bojazen in ji prepodila vse tolažilne misli, nesrečna mati pa je umirala skoraj v smrtni skrbi. Celo noč ni zatisnila očesa, z vsem svojim mišljenjem je bila pri hčeri; spominjala se je, da bi se malo utešila, kako ji je cesto že zla usoda pripravila mnogo velikih bolestij, težavnih skrbij. Ni mogoče, da bi kruto življenje zahtevalo njeno dragocenost, uničilo jej jedino podporo v starosti. Pred leti je umrl soprog, katerega je ljubila z vročo ljubeznijo. Bil je suplent in zapustil mlado vdovo s tremi čisto nepreskrbljenimi otroci; ni bilo ne imetja, ne pokojnine. In morala se je truditi neumorno od ranega jutra do poznega večera, da bi mogla preživeti in redno vzgajati svojo družino. Svojo težavno nalogo je vzlic neprijaznim družabnim razmeram vršila vzorno. Kako je hvalila svoje predobre stariše, da so jej preskrbeli globljo in temelji tej šo omiko nego se to običajno dekletom dogaja. Ne površno in igraje, kakor se to cesto godi pri ženski vzgoji, temveč resno in temeljito se je morala lotiti vedno vsakega učenja, vsakega dela. Njene godbene vaje, do katerih je kazala veliko veselja in nadarjenosti, jej niso bile samo zabava; kajti njena vzgoja je bila skrbna in modra. Pač pa so ji bile vaje dobra priprava za godbene študije, katerim se je posvetila z vso dušo. Postala je izvrstna pianistinja in po smrti svojega soproga je lahko postala učiteljica godbe. Življenje jo jo našlo pripravljeno. Naglo je dobila dovolj ur, ker je bila inteligentna, vestva moč, mogla je preživeti sebe in svojo deco, da si revno in z delom, pa pošteno in častno. Ali žal, srdita usoda jo je preganjala i dalje. Dva vzorna, nadarjena sina sta ji umrla v starosti Stran 6. petnajstih in sedemnajstih let; pobrala ju je, kakor je že preje očeta, podedovana pljučna bolezen. Neizrekljiva je tožila za njima, bridko trpela; ali obupala ni. Ostala ji je še hči, in zdelo se ji je, da ji mora ostati, da nebo ne more biti tako neusmiljeno, da bi vzelo jedino radost njenemu bednemu življenju. V tej veri je živela, delala, skrbela na vso moč. Kaj njeno trpljenje še ni dopolnjeno? To ni mogoče! Bog nam ne nalaga več, nego kar moremo prenesti. Blažena ji bode — to ve, ve gotovo! — ohranjena. Nova nada ji je napolnila dušo, okrepčala ji srce. Zjutraj zgodaj je došel gospe Božkovi telegram. Tresoč se v bridki muki je čitala: „ Bolezen se je shujšala v današnji noči. Izbruhala je mnogo krvi. Zdravnik se boji najhujSega. v Želeti je, da bi kdo prišel". Uboga mati je zaplakala, a dolgo ji niso lile solze. Misel, da treba delati, ohrabrila jej j e izmučeno srce, strto dušo . • . »Sedaj ni časa tožitiu, rekla si je z nadčloveško močjo, katero daje le največja ljubav — ljubezen materina. Naj preje je poslala Blaženi telegram, da bi se ne prestrašila ob njenem prihodu. Glasil se je: „Ne morem prenašati skrbi in ko-prnenja. Oprostila sem se za nekaj časa svojih dolžnosti j. Pridem takoj". In šla je v hiše, kjer je poučevala, da bi si izprosila dovoljenja, da se sme za nekaj časa oddaljiti. Bila je prosta; le denarja jej je še manjkalo. Mala skrb ni bila to. Revni prihranjeni denar iz prejšnjih časov se je porabil ves s študijami in bivanjem Blažene v Meranu. Kaj početi ? Vzela je svoje skromne rodbinske dragocenosti, drage ji spomine na roditelje in soproga, in jih prodala; poiskala je, kar je imela cenejše obleke in perila, in vse zastavila. Vse ostale priprave za potovanje so se izvršile v največji naglici, in gospa Božkova se je mogla odpeljati še istega dne z večernim vlakom iz Prage. Delo, naglica in skrbi so jo zadrževale po dnevi, da ni žalovala. Jedva pa je bila žalostna majka v železničnem vozu, jo je zapustila vsa moč, in napadla jo je divja, kruta bol. Vzlic svojemu trudu je prebdela vso noč plakaje, v tožno-sladkih mislih na svojo ljubljenko. Časih, a le časih, je zasinil v njeno dušo skromni žarek nadeje in ji dal moč zaupanja v srce, katero je že skoraj obupavalo od žalosti. Spominjati se je jela, kako je vse to prišlo. Njena Blažena, res je bila slabotno dete, a vedno zdravo. Za vratna bolezen, katero je oče zapustil kot žalostno dedščino svojima sinovoma, se ni pri hčeri pojavila nikoli. Tudi ko je bila že mla- denka, je bila čila in zdrava. Vseh pet let svojih praških slikarskih študij ni niti enkrat obolela, kajti dobra mati je skrbela za njo nepopisno. Prišla pa je doba, ko je šla blažena v Monakovo. Tedaj, po-vrnivši se domov po dveh letih, prvič ni bila po volji materi. Močno je pokašljevala. Izgovarjala se je, da jo je delo zmagalo. Da bi se izboljšala, je prebila v Pragi leto dnij. Potem pa je šla za svojimi študijami v Pariz. Tu si ni privoščila — kakor se je to kasneje povedalo materi — niti potrebnega oddiha. Delala je mrzlično in izdajala večji del denarja, ki ga JeJ Je pošiljala mati, za izvanredne ure pri francoskih mojstrih. Čez leto je zopet prišla v Prago, a jako slabega zdravja. Usodna rodbinska bolezen se je pokazala prvič neprikrito, grozeče. Dve leti je prišlo od tega časa, a zdravje Blažene se vkljubu vsej skrbnosti in postrežbi ni hotelo izboljšati. Zadnjo zimo je nevarno zbolela, in zdravniki so ji zapove-dali „Meran" kot jedino ohranljivo sredsto. To vse je sedaj obupana mati premišljala z nova in z nova, prevdarjala, in vsake malenkosti se je oprijela, ki bi jej bila dala malo nadeje; in kakor že neštevilnokrat v zadnjem času, je zakričala tudi danes, v bedni tej noči zavpila malosrčno: aBože, Bože moj, smiluj se! Ti jedini moreš pomagati"! Stoprav proti jutru je zaspala utrujena in izmučena. Sledeči dan in noč svoje vožnje je prebila v topem stanju; nič ni mislila. Gledala je malomarno na pokrajino, ali videla ni nobenih onih planinskih čudes, katerih lepoto in kras je poviševala burna priroda, prebujajoča se z nepremagljivo močjo s svojega zimskega spanja. Jedino tole vprašanje ji je šumela po glavi: „Kaj se godi z mojim detetom? Kako je dobim"? Ko je vlak prevozil Bremen, morali so ostati potniki v Gossensassu. Tir je bil, dasi je bilo aprila meseca, popolno zasut od plazov. Zeleznični delavci so delali že od jutra, da bi naredili vlaku prosto pot. Vender pa se je moralo čakati še pičlo uro, predno so bili vsi plazovi odkidani. (Dalje sledi.) stran 14. Poučni in zabavni del. Le domu! češki spisala A. Rehakova. (Dalje). Gospa Božkova je izstopila z ostalimi potniki iz voza, da bi šla v čakalnico, kjer je bilo zakurjeno. Kratka ta pot po snegu do železničnega poslopja je pregnala njeno topost in ji okrepila oslabele sile. Bila je krasna, jasna noč. Nekje v daljavi je bila ura baš tri. Mesec je razsvitljeval ves širni gorski kraj, sneženo planjavo s polnim svitom. Pusto gorovje je bilo odeto v bel plašč, dvigalo se je skoro do nebes in zdelo se je, da je ono tisto bojno ledeno kraljestvo, kjer vlada le poguba in smrt. V grobni tišini grozno krasne alpske prirode je časih zatulila burja, ki je divjala po hribih in zanašala cele žamete snega celo v dolino. Cela krajina — zdelo se je — bila je zaradi svoje samote in žalostne zapuSčenosti zagonetni, neznani kraj, s katerega se ne povrne nihče. Gospa Božkova se je stresla v grozni slutnji, zavpila je v blazni bolesti. Ohrabrivši se zopet, se je otresla duševne medlobe, ki ji je grozila, da jo pripravi ob potrebno odločnost. Le malo ur še, in pri svoji Blaženi bode! Bog dopusti, ali zapusti ne! Da, znala bode biti močna; žalost je ne bode zamogla in celo s smrtjo se bode borila, nebo pa bi ji stalo na strani, da, moralo ji bo pomagati. Vlak je vender vkljubu zapoznjenju prišel srečno v Meran. Krasno, solnčno jutro, polno veselja in toplote, je pozdravljalo gospo Božekovo, in revica je imela to za dobro znamenje. Gospodinja jo je potolažila s poročilom, da se gospici godi bolje. Sedaj pa je treba bolnici največje pozornosti, da bi se ji zopet ne izhujšalo. Vsako razvnetje in govorjenje, vsako neprevidno gibanje je jako prepovedano. Zdravnik zapoveduje popolni duševni mir. Sedaj je bilo treba zbrati vse sile in ne udati se nobeni slabosti. Otrla si je poslednjo solzo, zadušila zadnji vzdih in vstopila odločno v sobico, kjer je bila njena hči, težko dihajoč v nemirnem spanju; kajti po noči ni ji spanec objel očij. fiho je sedla k postelji in gledala, pritajeno dihajoč, v bledo, trpko obličje Blažene, na katerem se je svetila bolestna rudečica. Okoli usten, tesno stisnjenih, igral ji je nasmeh in višnjevi, veli ustnici sta šepetali: „Mamica" I Kake varljive sanje je pač imela? Čez jedno uro se je prebudila in prvi pogled nje krasnih, globokih očij, plamtečih v žarnem ognju, je hitel k materi. Predno je mogla to gospa Božekova zabranitj, vzravnala se je Blažena po konci na postelji in objemši jo, naslonila je plakajoč svojo težko glavo na njene prsi. Dolgo ni imela besede ni ta, ni ona. Prva se je zavedla mati Položila, upokojila je svojo ljubico in prijela jo za njene gorke roke ter se zadovoljno nasmijala; spregovorila ji je z vročim, sladkim glasom ljubko in tolažeče: „ Sedaj bode moja Blažena tiho, prav tiho, in pustila, naj govorim jaz. Dobro ve, da se mora čuvati in zdržati vsega, kar bi ji moglo še tako malo škoditi. Nič ne govori, nič se ne razvnemaj, slišiš dete? Obe morava biti pametni in bodeve tudi, kaj ne, deklica moja? Gledaš me s skrbnim očesom, ker se ti zdim slabotna. Ne čudi se. Dolga pot me je utrudila. Videla pa boš, da okrevam, ko se oddahnem pri tebi. Čudiš se morda, da se je tvoja previdna matka, katero nazivlješ najmodrejšo na svetu, tako naenkrat pripeljala k tebi. Le koprnjenje, neskončno hrepenenje me je prignalo sem. Obe imava isto bolezen: domotožje; zato je z nama križ, dete zlato*! Blažena je zrla na mater z blaženim, detinskim nasmehom; poslušala, molčala je. V nekaterih hipih pa je obsenčil oblak težke žalosti, hude, vprašujoče sumnje plemenito in duhovito nje obličje. Tedaj pa je pritiskajoč strastno ljubljene, zlate roke majkine na usta, poljubovala jih z gorečo Ijubeznije. Mi besedice ni rekla, ali žgoči dih njenih žalostnih, srce pre-tresujočih poljubov izražal je glasno prošnjo: „Pomagaj! Ohrani svoje dete"! Stresla se je težko izkušena gospa, začutivši tesnost in muko uboge svoje bolnice; ali udala se ni svoji bolesti. Trudeč se, da bi razkropila bridke misli Blažene, začela je z nova pripovedovati: „In sedaj poslušaj moje praške novice. Lepe so. Ravno dan pred mojim odhodom je bil pri meni gospod tajnik „Umetnostne družbe". Prihitel je ves radosten, da bi mi oznanil, da so vse tvoje podobe vsprejete za letošnjo razstavo. Dve izmed njih pa: ^Spomlad in jesen v bubinskem pragozdu" sta si že dobili kupca, gospoda Loubo. Spoštovani ta prijatelj umetnosti je spoznal kot član razstavnega odbora tvoja dela in je ves navdušen vsled Tvoje originalno in realistično i virtuozno, vender pa natančno izvedenih slik. Jako se zanimlje za te, dragica moja. No, kaj praviš k temu? To je vender uspeh! To ni nobena malenkost, da si pridobila tega izvanrednega poznavalca umetnosti, kateri s svojo fino omiko in svojim čistim umetniškim ukusom, s svojo zdravo stran 15. sodbo in s svojim socijalnim položajem naCeluje v praških bogatih krogih". Blažene bledi obraz je vsplamtel od žara ponosne blaženosti. Bilo je to prvo priznanje, katero je dosegla njena umetnost na domači zemlji. Vsa srečna je govorila veselo: „Ah, počakaj le, počakaj mamica, da bodem zdrava. Videla bodeš i ti, mamica moja, katera v svoji neskončni ljubezni nisi izgubila v teku dolgih let mojega učenja niti za trenutek zaupanja v mojo nadarjenost, kaj jaz zmorem! Srce mi napolnjuje sveto navdušenje, stvarjajoča moč — dušo mojo. Dobro vem, da dolga potrpežljivost, neskončno hrepenenje in neprenehljiv napor. Ali delala bodem z železno vstrajnostjo in zato bodem dospela do višine umetnosti; prepričala se boš! Le zdravja, zdravja naj mi Bog da! Hrepenenje po delu me že hudo muči in trapi mojega duha". Onemogla od veselja in vznemirjenja je padla na blazine, zaprla, smrtno utrujena, oči in šepetala z bolestnim nasmehom: „ Sedaj — bom tiho. Moram se čuvati, da se ozdravim«. Gospa Božekova, videč razburjenost bolnice, si je očitala nepazljivost, h kateri jo je zapeljala le želja, da uteši svoje dete. Tega dne je malo govorila s hčerjo, opozarjajoč njo i sebe, da sta sklenili biti pridni. In Blaženi, katero je prisotnost matere neizrekljivo tešila, je bilo prav tako; sledila je s svojim hvaležnim, ljubezni polnim pogledom vsakemu gibanju obožavane mamice, katera je, ne brigajoč se za lastno okrepčanje, skrbela le za bolnico z nežno udanostjo, požrtvovalno potrpežljivostjo, izpolnjujoč ji vsako željo, predno jo je Se izgovorila. Čudovito se je Blažena ta dan upokojila. Po noči pa je zopet jedenkrat po dolgem času mirno spala. Tako je bilo mogoče gospe Božekovi, da se je odpočila. Drugega in tretjega dne materinega bivanja v Meranu se je čutila bolnica močnejšo; smela je vstati. In čez teden dnij se je mogla zopet iti sprehajat, Navzočnost matere je, kakor se je izrazil zdravnik, delala čudeže. Ko pa je gospa Božekova, potolažena s tem, vprašala zdravnika, kako bode v bodoče, če je otrok iz nevarnosti, ni imel drugega odgovora nego: ^Slučaj je težaven. Vprašanje je, če je neobičajno, naglo izboljšanje bolezni posledno sVetlikanje močij ali prvi korak k ozdravljenju. Čuvajte jo z največjo pazljivostjo«! I drugega dne je pravila Blažena, kako ji je dobro, milo. Dan za dnem je zahajala na prosto. Ginljivo je bilo gledati gospo in hčerko, kadar sta bili na kakem sprehajališču, katerih je v Meranu mnogo. Mati, visoke postave, katere ni mogla sklo- niti doslej ni strašna bol, je vodila in podpirala svojo hčer polna skrbij za njo, za tako vitko, svežo, toliko nadarjeno cvetko, katera je vsled udarca krute bolezni jedva mogla hoditi. Obeh pogledi so se časih iskali in srečali. Pomenljivi, duhapolni očesi, kakor dve zvezdi plamteči, sta se vedno razgovarjali na tihem z očesi spremljevalke svoje, blede in utrujene ženske. Druga drugo sta vzajemno tešili in vzpodbujali. Kadar sta sedeli počivajoči daleč od lepih promenad, katere utrudijo s svojim življenjem polnim šuma in — žalosti, se je Blažena rada naslonila na prsi materi. Tedaj pa se je matere siva glava z inteligentnim, izraznim obličjem, kateremu se je poznalo bridko, resno življenje, sklanjala polna ljubezni k hčeri, katere nežni, s črnimi, svilenemi lasmi obrobljeni obraz se je obračal milo k mamici. V takem svetem trenutku nista govorili niti besede in vender sta se najlepše pogovarjali. Ta drugi teden je bil v obče srečen. V drugi njegovi polovici je doSlo pismo iz Prage od gospoda Mafana, prvega učitelja in cenjenega prijatelja Blažene. Dobri mojster je pisal: V Pragi, 20. aprila-1884. „Tvoj stari mentor Ti piše. To že nekaj pomeni. Zastonj, to veš, ne bi prijel za pero. Čuj! Knez Šenburg je kupil Tvoji podobi: „V zverinjaku« in „S Furstenberškega vrta". In gospa grofinja Kolovratova je kupec Tvojih treh krajinskih slik: „0b Veltavi«. Kupna cena je tri sto in dve sto goldinarjev, skupaj torej pet sto goldinarjev, kateri so priloženi temu pismu. O Tebi se je začelo v Pragi mnogo govoriti. Znana si že v krogih, ki se zanimajo za umetnost, za kar ima veliko zaslugo gospod Louba. Prerokuje Ti veliko bodočnost, in jaz se strinjam z njim. Grofica Kolovratova se tudi zanimlje jako za te. Prosila me je, da bi jo jaz na tanko poučil o Tebi. Ko je cula o Tvoji bolezni, pozvala Te je k sebi na zdravljenje za celo letošnje leto na svoj grad v našem slikovitem Sredogorji, kjer bi našla gotovo najboljših snovij za študije. Jaz pa sem ji dejal brez okoliščin, da ti jedva vsprejmeš laskavo vabilo, ker ne moreš biti o počitnicah, ko je Tvoja mati nekoliko prosta poučevanja, brez nje. Zasmijala se je moji odkritosti in povabila Vaju obe. Mislim, da tudi dve takovi ponosni ženski, kakor sta Vidve, morata vsprejeti to ponudbo. Grofica Kolovratova, jako omikana dama, finega čustva in dobrega srca, je aristokratinja ne le po imenu i po rodu, temveč, kar je še več vredno, i po svojem značaju in svojih dejanjih. Dobro se Vama hode postreglo pri njej, A sedaj zadostuj, Ti moja mila učenka, na katero sem v resnici ponosen. Pazi se! Glej, da se mi ozdraviš! Delo te čaka! Ne mislim več, da ne dosežeš; temveč vem, da me presežeš! Pozdrav Tvoji stran 16. gospe materi! Tebi prijateljski pozdrav od Tvojega starega učitelja Mafana. (Konec prih.) Stran 24. Poučni in zabavni del. Le domu! Češki spisala A. Rehakova. (Konec). Blažena je čitala to pismo ne enkrat, temveč cesto; saj je bila v njem priznalna ocena njene umetnosti od pravega mojstra. Razradostila se je, govorila je veselo vzlic vsem opominom matere in se spominjala na leta svojega učenja. ŠSebetala je razradoščena: »Spominjaš se li, mamica, kako naju je vsprejel mojster Mafan, ko sva prišli k njemu s prošnjo, da bi mene vzel v šolo? Še danes vidim njegov čudeči se in zaničljivi pogled, s kojim me je meril; še danes slišim njegov strogi glas, s katerim naju je odbil neprijazno, neuljudno. Spominjam se dobro njegovih besed: „Tako, tako, gospica hoče biti moja učenka; morda celo misli, da bi postala slikarica. Toda veli, da umetnost ni nobena igra, temveč dolgoletno, veliko, resno delo? In ima-li deklica nadarjenost? Kaj je delala doslej"? Ko pa si mu ti pripovedovala boječe, da nočem biti nič drugega, nego slikarica, da so se vsi čudili, odgovoril je mrzlo: „Eh, to nič ne pomeni. Vsakovrstno nespametno hrepenenje in mala mazanja s svinčnikom, kredo in barvami pri meni ne zadostuje0. Prosila si ga z nova in z nova; konečno je dovolil, da sem postala njegova učenka, ali le za leto dnij — na poskušnjo. Odpuščal naju je s trdimi besedami: 9Še nekaj vama moram povedati: Zdi se mi, draga gospa, da ste uboga. Tu vam pa dajem, da premislite, da slikarske študije stanejo mnogo dolgoletne gmotne podpore. Celo mladenič, kateremu strokovne šole in družabne razmere olehčujejo poklic, Stran 25. ima, če je ubog, mnogo truda, da vstraja in se odlikuje. Mnogo jih pa omaga v težkem boju z neusmiljenim življenjem. Uboga deklica, verujte mi, ima še težavnejše stališče. Ako ni navajena, prenašati za svojo umetnost marsikako bol, marsikak človeški predsodek in zasmeh, naj vse pusti; bolje ji bode"! Gospa Božkova je prekinila skrbna Blaženi spomine: »Sedaj pa, dušica moja, daj, da govorim in jaz. Tudi jaz se tega dneva dobro spominjam. Še vidim Tvoj pogled — polen groze, s katerim si zrla sedaj na me, sedaj na gospoda Mafana. Razumela sem te. Nisi se strašila dela in boja z življenjem, temveč mojih skrbij si se bala. Mojster Mafan, videč tvoj strah, zasmijal se je zlovoljno in jezično izpregovoril: • »Gospica se torej že boji" ? Jaz pa sem te osrčevala: „Pojdi no, pojdi dete! Ne straši se radi mojih žrtev! Kaj ni moja dolžnost, da skrbim za te? Ko bi bila ti mladenič, bi se vsakemu zdelo naravno, da celo hvalevredno, da ti želim vzgoje, kakoršne zahtevajo tvoje sposobnosti. Le deklica ne sme imeti pravic vsled naših krutih in temnih nazorov, ni onih ne, po katerih jej srce najbolj hrepeni. Nisem izmed onih starišev, ki skrbe le za sinove, ki časih slabo vračajo skrbno odgojo; neusmiljeni in pametni roditelji, ki ne zanemarjajo svoje hčere, katere bi mogli vzgojiti sebi v veselje. Moj otrok si, in to mi je dovolj! Le to si želim od tebe. Loti se resno svojega poklica; ni nobena zabava. Vestno delaj! Nič ne škoduje več ženskemu delu, nego površnost, mehka igravost, ki zatre vso pravo delavnost. Primi se dela z navdušenostjo in močjo! In naj je delo kakeršno-koli, v čast ti bode, tvoje življenje ti osreči v kljubu vsem ničevim predsedkom, v kljubu tesnoprsnim nazorom človeškim". Mojster Mafan je poslušal pozorno in začudeno. Podal mi je uljudno roko in se poslovil od naju pre-srčno z besedami: »Torej jutri na svidenje v moji delavnici"! In čez leto dnij je prišel izvanredni ta mož k meni in mi povedal, da hoče skrbeti še za nadalnjo tvojo umetniško izobrazbo. Ves honorar se je prepovedal od tega časa. Ti, Blažena moja, nisi varala ni mene, ni njega. Postala si vstrajna, neumorna delavka, kakeršno zahteva vsak poklic, zlasti pa umetnost. Sedaj pa, dušica, na izprehod — na prosto! Čas je 1 Danes jako grešive, dete! Veselje naju zapeljuje". Blažena, polna radosti, se je šalila: »Danes, mamica, ne bodeva hodili. Peljali se bova. Igrajva danes gospodo. Denar imava. Kakor prava umetniška kri, o kateri se govori, da mora biti malo lahkoživa, naredim ti danes vesel dan. Peljiva se čez zabljivi Obermais v Schonn. To je najbolj slikovito zatišje tukajšnjega adižkega zakotja, od koder se odpira čudokrasen razgled na alpski božji svet. S seboj vzamem slikarsko orodje. Danes se čutim nenavadno zdravo, da, močno; bodem malo delala. Tako preživiva današnji dan krasno v srečnih spominih. Vesli, na kaj bom mislila pri delu na Schonn-u? Na svoje poletne tedne, ko sem se še učila, ko sva napravili izlet vsak praznik v praško okolico — za študijami. Knjige in mrzla jedila so naju spremljale. To so bili veseli in srečni dnevi! A zopet se nama vrnejo. Toda sedaj ne bodeš ti nič več zame skrbela, temveč jaz za te. Tebi, mamica ljuba, je treba zelo odpočitka. Mnogo si se zame trudila, delala in žal, svoje moči porabila. Sedaj se moraš čuvati, da bi se ohranila zame, ti moj predobri angelj varuh"! To je bil zadnji solnčni trenutek v življenju Blažene. Sledečega dne se je oglasila velika slabost, kašelj se je shujšal, mrzlica je napredovala, sapa je bila težka, bruhanje krvi se je pojavilo z nova. Kako je bila hvaležna Božkova gospa, da je prišel denar iz Prage! Brez njega bi ne bila mogla s svojimi majhnimi, skoro porabljenimi sredstvi hčeri preskrbeti pri najboljši volji postrežbe, katera zahteva ne le požrtvovalne pozornosti, temveč i velikih stroškov. Storila je vse, kar bi moglo le malo pomagati, nič ji ni bilo pretežko. Njene moči so rastle z nevarnostjo, Neustrašno se je borila s kruto smrtjo. Ali žal, koncem tretjega tedna se je stanje bolnice resno izhujšalo. Blažena se je udajala grozni duševni toposti, v kateri ni kazala nobenega zanimanja za nič in za nikogar, še za mater ne. Le jedna misel jo je navdajala, jedno le je vedela v mrzličnem blodenju in v jasnih trenutkik — to je bilo hrepenenje po domovini. Ko se ji je po štirih dneh nekoliko izboljšalo, in se ona zavedla, prosila je mater, da bi jo odpeljala domov. Zopet jo muči, in to neprestano, hudo domo-tožje; le v Čehih se ozdravi, tam okreva in dobi novih močij. Le doma bode boljše — to ve: In ozdraviti se mora. Umetnost jo kliče, matere ne sme pustiti same, brez pomoči. Zgodilo se je, kakor si je želela. Gospa Božkova se je odločila za pot, dasi je bila zapisana smrt na uničenem obrazu uboge deklice. Z jutranjim vlakom sta odšli iz Merana. Sprevodnik, pridobljen s prošnjami in dobro plačo, pustil ju je sami vso pot do Solnograda v železničnem vozu. Blažena je zadovoljna, poživljena vsled izpol- * njenja svoje najbolj vroče želje, je prenašala potovanje začetkom dokaj dobro. Ponosno zatajevanje, obupno napenjanje vseh sil je storilo svojo dolžnost, Stran 26. toda ne za dolgo. Tekom dopoldneva je bolnica strašno slabela, in mrzlica jo je grozno napadala. Ko sta se popoldne pripeljali do Briksena, se je okrepil duh ubožice, in s poslednjim svetlikanjem svojega razuma je vprašala: „To je Briksen", mamica? Usodni Briksen, kjer je žil naš Havliček1) v trdem prognanstvu, ginjevajoč od domotožja? Čitala sem, čitala zgodovino trpljenja neustrašljivega boritelja naših pravic, naše svobode". In nadaljevala je vzlic pogovarjanju in tolaženju ter bledla v zadnjih dihljajih, z navdušenjem drugih, nadzemeljskih bitij: „Veš, kaj je pravil on, kaj je zahteval od nas ? Čuja! Zagonetna moč, ki stavi v poslednjih trenutkih s čudovito natančnostjo človeka pred oči dogodke, besede in misli, ki leta in leta počiva v naši duši, — ta moč se je pojavila tu s svojo silo. Blažena je klicala z močnim glasom: »Narod moj! Pozabi na dvoje stoletij sramotnega poniženja! Izbriši iz spomina svojega one nesrečne čase, ki ti sampzavest teže kakor skala! Zavrzi preveliko skromnost, ki se ne spodobi sinovom Tabrovcev! Pozabi že na to, kar si bil po bitki na Beli gori, ali spominjaj se starih časov, v katerih se je svetila slava tvojega imena, ko so drugi iskali tvoje prijateljstvo in so se mogočni bali tvojega sovraštva. Poišči v zgodovini svoji one velike liste, na katerih so zapisani slavni čini očetov tvojih; s temi krepčaj svoje misli, s temi posvečuj svojega duha, s temi pripravljaj sebe za velike čine"! Po teh besedah je bolnica padla z zmedenim pogledom materi v naročje in zavpila: nMrazi me. Vzemi me, okleni me v objetju! Ogrej me"! Utihnila je, utešila se je. Naenkrat se je stresla v velikem strahu, stokajoč: „Kje si, mamica moja, jaz te ne vidim"! Nesrečna mati, kateri so v kljubu nadčloveškemu premagovanju kapljale solze po licih, se je sklonila k hčeri, pritisnila svoj obraz na njenega. Blažena je zašepeta: „Zakaj jočeš, mamica? Saj se peljeva domov, domov"! Zaspala je za nekaj ur. Pozno zvečer se je prebudila. Ogledajoč preplašena v nočno praznoto je vskriknila. Boka njena je iskala zaman opore, obrane. Krčevito se držeč matere, pritisnila se je k nji s poslednjimi močmi. Za hip se ji je vrnila zavest. Upirajoč z neizrekljivo žalostjo oči v mater jo je poljubila z mrzlimi ustmi. In ko je zadnje svoje besede izdahnila : „ Uboga moja mamica"! padla je nezavestna v naročje svoji roditeljici. Nastala je agonija. Ko se je bližala gospa Božkova Solnogradu, imela je v naročju — mrtvo, katero je poljubljala obupno tožeč. ¦ — — m ') Havliček je bil slavni češki pisatelj in novinar. Njegovi spisi izhajajo baš sedaj v sešitni izdaji. Vlak je prišel. Vsa bolest duše, vsa žalost srca sta morali izginiti pred — dolžnostjo. Nesrečna gospa, kateri je dajala materinska ljubezen neizrekljivo moč, je premišljala, kako bi izpolnila poslednjo željo svoje hčere in svoje lastno vroče hrepenenje. Domov, domov je hotela pripeljati svojo miljenko, v rodni zemlji je želela pokopati svoje dete. Kaj početi? Če se zve, da je mrlič v vlaku, mora ga oddati pokopališču najbližnje postaje, ako nima denarja, da bi plačala velike stroške, katere zahteva prevažanje mrtvega. Možgani njeni so grozno delali. Skrivala bode, kar se je zgodilo. Ali v Solnogradu se presedajo. Vse bo izdano, če bi morala istopiti iz voza. Vsak je obstal. Na iskreno prošnjo gospe Božkove je prišel do kupeja načelnik postaje, da bi čul njeno prošnjo. Malo je premišljal. Uradna dolžnost se je bojevala s sočutjem. In ganjen, premagan od prošnja uboge žene je poskrbel za to, da bi se natihoma pripel želez-nični voz drugemu vlaku, ki se pelje naravnost v Prago.