Prevzetni prst
Predzadnji prsl, ki je pri mazinč-ku, imenuje se zlatnik, ker se navadno nanj prslanj deva. Ta zlatnik si je bil enkrat nataknil prelep prstanj iz biserov in drazih. kamnov, ki so se leskelali, kakor solučni blesk na vodi.
Zarad tega pa je bil zJatnik prevzeten iu ni za druge prste nič veC maral, ampak ošabno jim reče: »Jaz sem več kakor vsi vi drugi!« Ko drugi prslje to slišijo, se vjezijo in palček pravi v imenu druzih: »Ce ti nočeS biti z nami, pa tudi rni ne bomo s taboj in ti ne bomo kar nič več pomagali.« In tako so bili tri dni skregani.
Zdaj hoče zlatnik cvetlico utrgali, a palec pravi: >Mi ti nočeino pomagati, ker si tako prevzeten;« in pusliti rnora cvetko. Nato si hoče C-rešnjo na drevescu odtrgati, a drugi mu nočejo pomagati. ker je bil prevsteten, in tudi Crešnjo mora na vejici pustiti. Pollej hoče no-govico splesti, pa drugi mu nočejo pomagati, ker je bil prevzeten, — pusliti mora pletenje.
Slednjič  sprevidi  prstnik,  da  brez  druzih  nif-  ne opravi, zato se kesa svoje prevzetnosti.  Glasno se joka in obeta,  da  ne  bode  nikdar več tak.  To vidijo drugi prstje in so mu spet prijazni pa mu zopet radi pomagajo. ln odsihdob si prstje niso bili več sovražni in še zmiraj j učijo Ijudi, koliko sarni sebi Skodujejo, Ce v prevzetnosti I in sovraštvu živijo, koliko pn. jim koristi, če so ponižni I in postrežljivi.                                                                       I