368    -
Politične  stvari.
Govor grofa Hohenwarta
v zbornici poslancev 4. novembra
o razpravi rninisterstvenega   odgovora   na   interpelaciji  o Turskih zadevah.
Vsi razumni državniki enoglasno pripoznavajo, da najtehtniši govor v zbornici poslancev, ko je razpravljala Turške homatije, bil je govor Hohe n warto v. Z bridko ironijo je šibal dosedanje postopanje ministrov in ustavovercev, ki imajo dandanes vladno krmilo v rokah, pa z jasno besedo kazal, kakošna naj bode prihodnja politika Avstrijske vlade na iztoku, da se varuje korist celotne Habsburške monarhije. Grof Ho-henwart ne bi bil tako govoril, ko ne bi vedel, da tako govoreö vstreza onim krogom, ki konečno odločujejo vnanjo politiko Avstrijsko in ki so iz ust ministra-predsednika Auersperga zbornici poslancev izpovedali se, da njihovo dosedanje postopanje nikakor ni bilo tako odločno, kakor bi bilo potrebno, da bila bi Avstrija na korist svojo stala v prvi vrsti o Turškem vprašanji. „Grešili smo!" — to je bilo skrito jedro A u-erspergovega odgovora na interpelacijo, in Hohen-wart, hvaleč odgovor Auerspergov, hotel je ,,zlat most staviti" vladi, da iz napačne poti vkrene na pravo pot. Osupnil je zato Hohenwartov govor zelo usta-voverce v zbornici in zunaj zbornice, ki so sami hudo vdrihaii po ministerstvu. S tem pa, da Hohenwartov govor tudi mi smatramo za govor največe pomembe, nikakor ne kratimo vrednosti druzih govornikov naše stranke, ker oni morejo drugače in bolj strančarsko go voriti, kakor Hohen wart — mož, ki ga kmalu zopet želimo na vrhuncu  Avstrijske vlade.    Da pa je Ho-
henwart 4. dne t. m. govoril prav v preroškem duhu, kaže svetu to, kar se je godilo pretekli teden v Moskvi in kar popišemo bralcem našim na drugi strani pod naslovom: „Tromba vojske iz Kusije". Po tem uvodu podamo po stenograflčnem zapisniku govor grofa Hohenwarta takole se glaseči:
„Pri tako važnem vprašanji, kakoršno je ono, katero obravnava si. zbornica danes, dozdeva se mi dolžnost vseh strank, da odkritosrčno izreko svoje mnenje; jaz smatram to za dolžnost, katero imamo spolniti ljudstvu nasproti, a smatram to tudi za dolžnost nasproti si. vladi, katera pač sme zahtevati, da ne ostane v nevednosti o nazorih naših, ki zastopamo ljudstva.
Da to nalogo izpolnim, prosil sem besede.
Odkar stoji Avstrija , govori se o kulturni misiji, katero imamo izvrševati v iztočnih (vzhodnih ali jutro-vih deželah); vsi smo prepričani, da ne le naši najvažnejši materijelni interesi, naše trgovstvo, naše obrtstvo imajo glavno polje svoje delavnosti in razvitka iskati v onih deželah, temveč da tudi varnost, mir in blagostanje naših južno-iztočnih dežel in v daljšem pomena onih vsega cesarstva zelo zavisi od okolnosti, katere vladajo v bližnjih Turških deželah. Veljalo je toraj Avstrijski politiki od nekdaj za načelo to, da nam na nobenem kraji zemlje našega vpliva ni treba tako skrbno varovati, nego ravno na iztoku, in da izpolnimo, kedar pride že dolgo dolgo pričakovani trenotek, to svojo misijo, ko pogubljajoča vojska v onih deželah žuga razdreti vse današnje razmere, in je nevarnost očividna, da ne bi pri preustrojitvi današnjih razmer najbrže vsa druga nego Avstrijska korist odločilna biti utegnila. Kaj pa je, kar v tem važnem trenutku zahteva interpelacija večinske (ustavoverske) stranke? Popolno pasi vi te to, popolno nečimurnost; imeti hoče mir po vsaki ceni (ni res! na levi) in v vsakem slučaji! Mi naj bi po mislih teh gospodov pozabili, česar so se vedno držali naši slavni vladarji, naši najodlič-nejši državniki! Pozabili naj bi svojih dolžnosti, katere nam nakladajo naša zgodovina, zemljepisna lega, naša lastna korist, nadloge in stiske sovernikov naših v Turčiji; pozabili naj bi preslavnih dejanj princa Evgena, Lavdona (dobro! na desni) in razslabljeni potomci krepkih naših prednikov naj bi križem roke držeč pričakovali , ka-košne nove stvaritve se bodo dvignile na razvalinah Turškega gospodstva in ali nam bode v prihodnje sploh še dovoljeno, ondi svetovati, kjer nismo sodelovali? (Dobro! na desni).
Navdušuje naj se, komur koli drago, za tako politiko, katera misli, da Avstrija ni še dosti izgubila z žrtvami v Italiji in Nemčiji ter da ji je žrtvovati še svoj polažaj v Turčiji za politiko, ki dela na to, da se prostovoljno odpovć veljavi velike vlade in se poniža do skromnega stanja srednje države. Narodi Avstrijski pač ne bodo hvaležni za tako politiko, tuje države pa nas že zasmehujejo za to! (Dobro! na desni). Zato, gospoda moja, moralo se je tukaj konstatirati, da vsa zbornica nikakor ni pri volji, pritrditi izjavi, katero je, kakor hočem verjeti, le en del njenih udov prenaglo podpisal.
S tem večim zadostenjem pozdravljam pa odgovor si. ministerstva. Dobra, možata beseda bila je to, kar je reklo. (Veselost na levi, — dobro! na desni.)
Mi vsi želimo mirü; dragoceno blago je in gorje njemu, kateri ga lahkomiselno žrtvuje! Al še dražje blagć ljudstva je njega čast, — zavest, da ni zaostalo za svojo zgodovinsko nalogo, — veljava, velikost in moč države, katera mogočno pospešuje ne le materijalne interese ljudstva, temuč tudi pripomaguje k zmagi onim višim interesom, za katere človek živi in dela.
Bramba teh dragocenosti je meja, čez katero pa ne sme segati ljubezen naša do miru. Svet naj vidi, da v očigled velikih dogodeb , katere se vršijo zdaj ob naših mejah, smo pripravljeni izvršiti svojo zgodovinsko nalogo in braniti svoje v nevarnost postavljene interese a celo svojo močjo,   (Dobro! na desni.)
Mi si. vlade z vojnimi manifestacijami ne bodemo spravljali v zadrego. Ne posesti ne prisvojiti si onih dežel ni naš cilj. A vendar se ne bodemo vstra-šili okupacije ali aneksije, marveč zahtevali ju bodemo odločno, kedar bi ju potrebovala korist Avstrije ali potreba njenega orijentalskega položaja. Ali pride in k eda j pride ta trenotek, more presoditi le on, pred čegar očmi je razpletena mreža, ki se vleče od severa do jug«, od iztoka do zapada.
Za zdaj nam mora biti dovolj to, da si. vlada brezpogojni mir odbija in slovesno izjavlja, da je pripravljena, za čast Avstrije, za njeno orijentalsko položje, ako bi treba bilo, z vso močjo postaviti se v bran.
To je storila si. vlada s svojim odgovorom na stavljeno jej interpelacijo, in jaz zato izrekam ne le v svojem, temuč tudi v imenu svojih političnih tovarišev, da smo bili s tem odgovorom popolnem zadovoljni. (Dobro na desni! — veselost na levi.)
Veseli me, vladi, kateri sem že tolikrat stal z orožjem nasproti in s katero se mi bode morebiti še mnogokrati boriti, s tem dati nov dokaz, da mi nalašč ne delamo nikake opozicije, da se ne vojskujemo zoper osobo, temuč le vselej zoper stvar. (Dobro! na desni.) Toda, gospoda moja! Jaz tudi želim — in odločno izrekam to— jaz želim, da se v to mojo izjavo vzame ne le prvi del vladnega odgovora, temuč tudi drugi del, to je, oni del, ki je namenjen interpelaciji gospoda poslanca dr. Fandcrlika in tovarišev, če tudi v zadnjem delu meni malo veselja dela nekova neopravičena disharmonija.
Gospodje interpelanti niso zahtevali od si. vlade nikake enostranske slovanske politike, temuč se borijo le za one velike in splošne interese, za resnično in stanovitno zboljšanje žalostne osode kristijanov na Turškem , tedaj za interese, katere vlada sama popolnem odobrava; če pa so poleg tega kazali, da so za te interese še bolj živo zavzeti zato, ker jih ne veže le enaka vera, temuč tudi enaka narodnost z onimi nesrečniki, je to čustvo prav naravno in spoštovanja vredno, in zato ni bilo niti najmanjšega povoda do onega nervoznega zbadanja, češ, da politika cesarske vlade ne potrebuje nikakega opravičevanja za posebne ozire na kako narodnost.    (Dobro! na desni.)
A razve n tega, kakor se mi dozdeva, ne dovolj pretehtanega stavka, moramo biti popolnem zadovoljni, ako si. vlada s tako odločnostjo izreka, da ne dela politike za posamesne narode (dobro! na desni), in ako s to izjavo ono strankarsko znamenje, katero si j« ob sklepu lanskega zborovanja ravno tako demonstrativno kakor nesrečno pripela na prsi, vsaj o vnanji politiki zopet odstranjuje.   (Dobro! na desni.)
Vlada Avstrijska, gospoda moja, nikakor ni poklicana, opravljati zadeve le kakega posamesnega naroda. Varstvo in pospeševanje interesov vseh narodov je njena naloga, in ta naloga je omejena le tako daleč, kolikor je to odvisno od skupne zaveze in od blagostanja celote. To je glavno pravilo, katero smo od nekdaj razglasili za svoje, za katero smo se tudi potezali pri vsaki priliki. Zahvaljujemo se si. vladi, da je v tako resnobni uri javno spoznala to resnico , zahvaljujemo se jej tem bolj , ker nas je naša lastna skušnja dovolj podučila, da je vsakako znamenje nekega mora-ličnega poguma, da se kaj takega javno izreče v teh prostorih.   (Dobro! na desni.)
Jaz le prosim, naj bi s!, vlada se v prihodnje kakor za vzunaj , isto tako tudi domä vedno spominjala tega pravila, kajti tako nam bode tudi doma zagotovila ono dragoceno blago, katero želimo v prvi vrsti doseči v vnanjih zadevah, in po tej poti bode ona Avstriji dala upanje do srečnejših dni.
Uno (levo) stran je neki stavek odgovora vladnega jako razdražil; ne morem si kaj, da ne bi omenil te stvari.
Vsekako je anomalija, ako v ustavni državi glasovanje ljudskega zastopa za ministra vnanjih zadev nima veče veljave nego glasovanje kakega druzega zbora velikašev. A ravno to je posebnost one ustave, katero gospodje interpelanti na uni strani tako silno hvalite.   (Veselost. Dobro! na desni.)
Po tej naši ustavi ne sme poznati minister vnanjih zadev nikakega druzega zastopa, nego delegacije, in iz-polnoval bi le svojo ustavniško dolžnost, ako bi vsak poskus kakega vplivanja po parlamentu kake državne polovice odločno zavračal. Kaj nasprotnega zahtevati od njega bi ne bilo le zoper ustavo, temuč reklo bi se le, zahtevati kar je nemogoče.
Prosim, ne zabite, gospoda moja, da če glasovanje Dunajskega parlamenta z ravno takimi razlogi nasprotno stoji glasovanju Peštanskega parlamenta, se vendar prav lahko zgodi, da si je to in uno glasovanje tako nasprotno med seboj , da celo diplomatična umetnost ministra vnanjih zadev ne bi mogla nikakor ob enem času obema pravična biti. (Veselost. Klici na desni: prav dobro!) Se ve, da se govori, da na ministra vnanjih zadev ne moremo naravnost upijivati, pač pa na našega predsednika ministerstva; on ima dolžnost, našemu glasovanju dati veljavo, in ako tega ne more, naj pa odstopi od svoje službe.
Gospoda moja! Jaz nočem preiskavati ustavne opravičenosti take trditve; vendar prosim, pogledite si nasledke njene. Ako bi se res kedaj pripetilo, da bi se vnanja politika našega cesarstva vodila po načinu našim nazorom nasprotnem , potem bi po tej novi konstituci-jonalni teoriji nam sicer nepovoljni minister vnanjih zadev svojo od nas perhoriscirano politiko lahko mirno nadaljeval, a ministerstva predsednik, ki je morebiti iskreno zastopal naše nazore in nam je morebiti prav priljubljena osoba, moral bi odstopiti od svoje službe. (Dobro! na desni. Veselost.) Reklo bi se to naravnost ustavno vladanje izročiti otročjemu zasmehovanju. Naj se toraj suče in obrača stvar, kakor se hoče, tajiti se ne da to, da nam ustavoveren upljiv na vnanjo politiko ne pristuje. In meni se dozdeva, da ravno tisti, ki ae imenujejo ustavoverne, gotovo imajo najmanj pravice, se čez to pritoževati, ako bi kedaj minister vnanjih zadev svojo uatavoverno zvestost dokazovati hotel na način, ki ne bi jim ugoden  bil. (Veselost. Dobro! na desni.)
Glede na te nase ustavne razmere, katere sem ravnokar le bolj po velikem naslikal, se pa tudi ne bodem lotil neplodovite naloge, bivšo politiko si. vlade glede iztočnega vprašanja kritiki podlagati in preiskavati, se je-li tudi od začetka dozdaj dosledno izpeljavala. Ravno tako malo pa bodem tudi nastopil zmedeno pot one politike, katera se po največ opira na simpatije in antipatije, katera zdaj zapoveduje alijance, zdaj pa jih prepoveduje, kakor da bi Evropske velike vlade čakale se le izreka Avstrijske poslanske zbornice (nemir) , da bi se po njem ravnale o tako važnem vprašanji. Jaz opustim vse to in prosim konečno le to, naj si. vlada zvesto po svoji obljubi v tem važnem vprašanji gleda le na korist cele monarhije; ona naj jej je zvezda vodnica in naj vprihodnje hrepeni po dosegi te koristi z ono odločnostjo, z ono gotovostjo in onim prepričanjem, katero sme v odločilnih trenutkih od mož, kateri stoje na kr-
369
milu državnem, pričakovati in tirjati vsak domoljub. Ako vlada v tem smislu pred nami nese zastavo cele države, gotovo pojdemo veseli vsi zanjo, in tej zastavi je zmaga gotova.   (Dobro-klici in ploskanje na desni.)
370